POROČILO o zeleni knjigi: Diplomatska in konzularna zaščita državljanov Unije v tretjih državah

22.11.2007 - (2007/2196(INI))

Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve
Poročevalec: Ioannis Varvitsiotis

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o zeleni knjigi: Diplomatska in konzularna zaščita državljanov Unije v tretjih državah

(2007/2196(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju zelene knjige Komisije z 28. novembra 2006 o diplomatski in konzularni zaščiti državljanov Unije v tretjih državah (KOM(2006)0712),

–   ob upoštevanju člena 45 poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A6‑0454/2007),

A. ker so predstavništva držav članic v tretjih državah zelo neenakomerno razporejena,

B.  ker imajo natančneje le v treh državah na svetu (Kitajska, Rusija in ZDA) vse države članice EU diplomatsko in konzularno predstavništvo, medtem ko ima v 107 državah svoje predstavništvo le največ 10 držav, medtem ko na nekaterih priljubljenih destinacijah sploh ni predstavništva,

C. ker bi bilo pri skupnem prizadevanju, da se združijo sredstva ter se tako kompenzira za pomanjkljivo konzularno in diplomatsko mrežo držav članic, mogoče kot odziv na nenaden porast števila državljanov EU, ki potujejo (v letu 2006 je bilo prodanih 180 milijonov vozovnic) ali ki prebivajo zunaj EU, upoštevati predstavništva Evrope, in sicer delegacije Komisije;

D. ker je ustrezni pravni red Skupnosti zelo omejen in obsega le Sklep 95/553/ES predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta 19. decembra 1995, o zaščiti državljanov Evropske unije z diplomatskimi in konzularnimi predstavništvi[1], ter izmenjavo informacij med državami članicami v okviru delovne skupine COCON (delovna skupina Sveta za konzularno sodelovanje, katere naloga je organizirati izmenjavo informacij o dobrih praksah, ki jih izvajajo države članice),

E.  ker upošteva pobudo Komisije, ki želi z zeleno knjigo prispevati k dejanskemu izvajanju člena 20 Pogodbe o EU, ki se do zdaj večinoma ni upošteval in ki določa, da ima vsak evropski državljan ob odsotnosti veleposlaništva ali konzulata svoje države članice na ozemlju tretje države pravico do diplomatske in konzularne zaščite s strani vseh drugih držav članic, ki imajo svoja predstavništva v tej tretji državi, in sicer pod enakimi pogoji, kot veljajo za njihove državljane, v skladu z načelom nediskriminacije,

F.  ker v zvezi s tem Komisija:

· priznava člen 46 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v katerem je pravica do konzularne in diplomatske zaščite določena kot temeljna pravica državljana Unije;

· izpolnjuje pogoje za to, da se Sklep 95/553/ES, ki je pričel veljati maja 2002, po petih letih ponovno pregleda,

· pričakuje peto poročilo Komisije o državljanstvu EU, ki je posebna priložnost za napoved pobud, ki omogočajo nadaljnji razvoj diplomatske in konzularne zaščite,

G. ker se je do sedaj obstoječi pravni okvir razlagal restriktivno, saj je diplomatska in konzularna zaščita umeščena v ozko področje medvladnih odnosov, ki jih ureja Dunajska konvencija iz leta 1963, ne pa člen 20 Pogodbe,

H. ker se diplomatske in konzularne zaščite ne sme zamenjevati zlasti s pristojnostmi uradnika za osebni status ali notarja, ki se jima pogosto pripisuje položaj konzularnih predstavnikov,

I.   ker obstajajo razlike (glede narave in strukture ter glede sprožitve postopkov) med diplomatsko in konzularno zaščito, saj medtem ko je lahko slednja vsaj v nekaterih primerih obvezna, je diplomatska zaščita vedno predmet diskrecijske pravice, zato je treba pri pravnih instrumentih ločevati med diplomatsko in konzularno zaščito,

J.   ker je nasprotno Maastrichtska pogodba ustvarila evropsko državljanstvo, ki izvira iz državljanstva držav članic in bi bilo zaželeno, da se ta zamisel udejanji, doseči primerljivo zaščito za vse državljane EU, ne glede na njihovo narodnost;

K. ker je s tega vidika nujno, da se takoj ustvarijo pogoji, ki bodo omogočali revizijo sklepa iz leta 1995 z namenom, da se ga razširi, in da se v ta sklep jasno vključi diplomatska zaščita,

L.  ker države članice že zdaj sprejemajo pobude, kot so pobude o „vodilni državi“ in izvajanju skupnih simulacij, ki omogočajo boljši odziv na morebitno krizo in/ali izjemne okoliščine in h katerim lahko Komisija prispeva z izvajanjem ocenjevanj,

M. ker so mreže, ki še niso dovolj izkoriščene, kot so mreže častnih konzulov, dragocen vir, za katerega je treba zagotoviti potrebno pomoč,

N. ker osnutek Lizbonske pogodbe vzpostavlja Evropsko službo za zunanje zadeve z lastnimi pristojnostmi in odgovornostmi,

1.  brez pridržkov odobrava pobudo Komisije, ki zavrača ozko razlago člena 20 Pogodbe o EU in želi oblikovati osnove dejanske temeljne pravice do diplomatske in konzularne zaščite za vsakega evropskega državljana;

2.  poziva Komisijo, naj svoji pravni službi pošlje vprašanje, ali Pogodba o ES ali Pogodba o EU vsebujeta pravni temelj za približevanje ureditev držav članic na področju diplomatske in konzularne zaščite;

3.  podpira Komisijo v zvezi z njenim prizadevanjem za vzpostavitev ambiciozne dolgoročne strategije, v kateri bosta ključna dejavnika obveščanje in sporočanje,

4.  spodbuja Komisijo, naj Svetu ne glede na obvezno pripravo triletnih poročil o državljanstvu Unije v skladu s členom 22 Pogodbe o ES takoj predlaga sprejetje skupnih konceptov in zavezujočih smernic, kar bo omogočilo vzpostavitev skupnih meril na področju konzularne zaščite;

5.   spodbuja Komisijo, naj si že zdaj prizadeva za oblikovanje racionalizirane strukture, ki bo omogočila takojšnje združevanje sredstev in večjo izmenjavo dobre prakse, tako da takoj začne s popisom vseh javnih in zasebnih sredstev, ki so na voljo in jih je mogoče razporediti ter vzpostavi različne oblike sodelovanja med številnimi subjekti, ki so se prostovoljno izrekli (v odgovoru na posvetovanje Komisije), da bodo sodelovali pri delu (države članice, pa tudi častni konzuli, lokalne skupnosti in nevladne organizacije);

6.   poziva Komisijo, naj okrepi svoje prizadevanje na področju informiranja in obveščanja, zlasti z:     

●   uvedbo enotne evropske telefonske številke za nujne klice, ki bo natisnjena v potnih listih državljanov Unije poleg člena 20 pogodbe o ES in ki bo vsem državljanom Unije omogočila, da bodo navezali stik z informacijskim središčem za pridobitev vseh koristnih informacij v primeru kriznih razmer, v katerih je treba uvesti postopek konzularne zaščite, zlasti pa bodo imeli na voljo posodobljen seznam podatkov o veleposlaništvih in konzulatih držav članic, na katere se je mogoče obrniti; telefonska centrala bi lahko bila v Bruslju;

· ozaveščanjem strokovnih krogov, ki se ukvarjajo s (kratkotrajnim ali dolgotrajnim) bivanjem državljanov Unije v tretjih državah, z razdelitvijo brošur, prilagojenih njihovi dejavnosti;

· sestavo priporočila o dobrih praksah pri sestavi nasvetov za potnike, da se tako zagotovi, da so jasno in nedvoumno napisani;

· vzpostavitvijo usklajene spletne strani, za katero bo pristojna Komisija in na kateri bodo objavljene informacije za potnike ter zbrani in/ali povzeti turistični napotki vseh držav članic;

· ozaveščanjem državljanov EU, ki potujejo zunaj EU, zlasti na letališčih, v pristaniščih, s pomočjo potovalnih agencij, operaterjev, na vozovnicah in prek nacionalnih agencij, ki so vključene v potovanja in turizem;

· vzpostavitvijo delovne skupine, ki jo bodo sestavljali predstavniki evropskih institucij in visoko usposobljeni diplomati iz vseh držav članic, z namenom izmenjevati informacije o presoji tveganja pri potovanju v tretje države, ki jo bodo opravile vse države članice, in si prizadevati za skupni pristop pri svetovanju potnikom;

7.   poziva Komisijo, naj pripravi priporočilo za države članice, v katerem bo predlagala, da bi bil v potnih listih njihovih državljanov natisnjen člen 20 Pogodbe o EU;

8.   poziva Komisijo, naj po ratifikaciji lizbonske pogodbe predloži predlog o spremembi Sklepa 95/553/ES, da bodo vanj vključeni zlasti:

– diplomatska zaščita,

– identifikacija in repatriacija posmrtnih ostankov,

– poenostavitev postopkov, povezanih z denarnimi posojili;

9.   spodbuja Komisijo, naj razširi konzularno zaščito na družinske člane državljanov Unije, ki so državljani tretjih držav, pa tudi na begunce s priznanim statusom in osebe brez državljanstva ter druge osebe, ki niso državljani nobene države, ki prebivajo v eni od držav članic in so imetniki potnih dokumentov, ki jih je izdala ta država članica;

10. poziva Komisijo, naj sprejme ustrezne ukrepe, da se zagotovi in poveča učinkovitost pravne pomoči za državljanke in državljane Unije pri prijetju ali priporu v tretji državi;

11. brez pridržkov podpira pobudo, ki je že bila objavljena v Barnierjevem poročilu, o ustanovitvi skupnih uradov na štirih poskusnih območjih, tj. na Karibskem otočju, Balkanu, v Indijskem oceanu in zahodni Afriki, ter spodbuja Komisijo, naj hkrati z ustanovitvijo skupnih uradov začne informacijsko kampanjo za državljane Unije, ki prebivajo na teh območjih, da bodo lahko opravili potrebne postopke za svojo prijavo;

12. meni, da mora Komisija, preden bodo skupni uradi v celoti prevzeli bistvene konzularne naloge (izdaja vizumov, overjanje dokumentov itd.), pomagati državam članicam, ki si prizadevajo za boljše medsebojno sodelovanje, zlasti:

· na področju ocenjevanja in analize vaj in simulacij, izvedenih pod okriljem „vodilnih držav“, da bi se še bolj izboljšala njihova sposobnost usklajevanja in odziva v primeru izjemnih okoliščin, pri čemer je treba zagotoviti tudi boljšo preglednost postopkov, uporabljenih pri izvajanju pobude o „vodilni državi“, in boljše sodelovanje z zainteresiranimi tretjimi strankami, zlasti s področij prometa in turizma;

· na področju usklajevanja in vzpostavitve logističnih zmogljivosti in sredstev na področju civilne zaščite;

13.      poziva Komisijo k usposabljanju in uporabi tehnologije za odpravo nekaterih pomanjkljivosti, kadar je mogoče, in/ali čim boljši porabi nekaterih sredstev, ki so še vedno premalo izkoriščena; v zvezi s tem mora Komisija zbrati zlasti sredstva za financiranje posebnega usposabljanja, ki ga zagotavljajo diplomati in konzularni uradniki držav članic ter je namenjeno častnim konzulom, ki že delujejo v tretjih državah; to usposabljanje bo kasneje na voljo tudi uslužbencem Evropske unije, ko bodo skupni uradi in delegacije Unije tudi dejansko pristojni za konzularne naloge, ki jih zdaj opravljajo izključno predstavništva držav članic;

14.      ugotavlja, da postopke za dodelitev finančne pomoči velikokrat upočasnjujejo posvetovanja, ki jih je treba opraviti, kar pomeni dodatne težave, ko je treba državljankam in državljanom Unije, ki so v tretji državi v stiski, brez težav zagotoviti pomoč; poziva Komisijo, naj preuči možnost za poenostavitev in poenotenje postopkov za dodelitev pomoči;

15.      poziva Komisijo, naj analizira možnosti in učinke, ki bi se lahko pojavili zaradi ustanovitve Evropske službe za zunanje delovanje, kot je predvidena v osnutku Lizbonske pogodbe, na področju konzularne in diplomatske zaščite;

16.      naroči predsedniku, naj to resolucijo pošlje Svetu in Komisiji.

• [1]  UL L 314, 28.12.95, str. 73.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	12.11.2007
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	33 3 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Carlos Coelho, Panayiotis Demetriou, Agustín Díaz de Mera García Consuegra, Bárbara Dührkop Dührkop, Armando França, Kinga Gál, Patrick Gaubert, Lilli Gruber, Ewa Klamt, Magda Kósáné Kovács, Barbara Kudrycka, Stavros Lambrinidis, Esther De Lange, Henrik Lax, Roselyne Lefrançois, Claude Moraes, Javier Moreno Sánchez, Martine Roure, Luciana Sbarbati, Inger Segelström, Søren Bo Søndergaard, Károly Ferenc Szabó, Vladimir Urutchev, Ioannis Varvitsiotis, Manfred Weber, Tatjana Ždanoka
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Adamos Adamou, Simon Busuttil, Marco Cappato, Maria da Assunção Esteves, Ignasi Guardans Cambó, Luis Herrero-Tejedor, Sophia in 't Veld, Carlos José Iturgaiz Angulo, Metin Kazak, Eva-Britt Svensson
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju