POROČILO o politiki zmanjševanja neželenega prilova in odprave zavržkov v evropskem ribištvu

10.12.2007 - (2007/2112(INI))

Odbor za ribištvo
Poročevalec: Carl Schlyter

Postopek : 2007/2112(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
A6-0495/2007
Predložena besedila :
A6-0495/2007
Sprejeta besedila :

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o politiki zmanjševanja neželenega prilova in odprave zavržkov v evropskem ribištvu

(2007/2112(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom Politika zmanjševanja neželenega prilova in odprave zavržkov v evropskem ribištvu KOM(2007)0136),

–   ob upoštevanju uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranitvi in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike[1], zlasti člena 2 te uredbe,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o akcijskem načrtu Skupnosti za zmanjšanje zavržkov rib (KOM(2002)0656) in resolucije Evropskega parlamenta na to temo z dne 19. junija 2003[2],

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2006 o okolju prijaznejših metodah ribolova[3],

–   ob upoštevanju sporazuma iz leta 1995 o izvajanju določb Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu z dne 10. decembra 1982 v zvezi z ohranjanjem in upravljanjem čezoceanskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib[4],

–   ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (Direktiva o morski strategiji) (KOM(2005)0505) in mnenju Evropskega parlamenta o tej temi z dne 14. novembra 2006[5],

–   ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila odbora za ribištvo in mnenja odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A6-0495/2007),

A. ker so zavržki svetovni problem in je količina zavržkov ocenjena med 7 in 27 milijoni ton na leto, kar je enakovredno četrtini ulova rib in drugih vrst, in ker ni skupne ocene za EU kot celoto, kljub temu, da FAO ocenjuje, da se količina zavržkov v Severnem morju giblje med 500.000 in 880.000 tonami,

B.   ker tako zajetni zavržki škodujejo okolju, ovirajo obnovo izčrpanih staležev ter pomenijo izgubo časa in energije za ribiško industrijo,

C.  ker je komisar Borg tolikšne količine zavržkov označil kot neetične,

D.  ker je za opredelitev ukrepov za trajnostno upravljanje z morskimi viri nepogrešljiva udeležba vseh zainteresiranih strani v ribiški politiki, zlasti ribiške industrije,

E.   ker se zavržki ne pojavljajo zgolj z določenim tipom opreme, ampak nanje vplivajo tudi značilnosti posameznega ribištva, kot je na primer evropsko ribištvo, ki je skoraj v celoti večvrstno, kar povečuje tveganje zavržkov; ker imajo lahko nekatera obrtna ribištva manjši zavržek, saj bolje uporabijo ulovljeno ribo in se s svojim poznavanjem ribolovnih območij izognejo nezaželenemu ulovu,

F.  ker ribolov z visokim deležem zavržkov vzbuja zaskrbljenosti javnosti glede okoljskega vpliva ribištva, kar posledično zmanjšuje njeno zaupanje v trgovino z ribami in vpliva na prodajo,

G.  ker je razlogov za zavržke več, kot so čezmerni ribolovni napor, veljavni pristop glede celotnega dovoljenega ulova in kvote, ki silijo k zavržkom, neskladje pri številnih vrstah ribolova med specifikacijami za orodje in najmanjšo velikostjo iztovarjanja, višje sortiranje (high-grading) in ostale trgovinske prakse; ker je že tradicionalno večina novosti pri ribiški opremi namenjena povečanju ulova in ne bolj selektivnemu in manj uničujočemu ribarjenju;

H.  ker je EU med sklenjenimi mednarodnimi sporazummi, ki vsebujejo posebne izjave o potrebi po zmanjšanju zavržkov in prilova, sprejela kodeks odgovornega ribištva FAO in mednarodnimi akcijskimi načrti za morske ptice in morske pse, 12 poglavje Programa 21 Združenih narodov, rimski sporazum o svetovnem ribištvu, kjotsko izjavo o trajnostnem prispevku ribištva k varni preskrbi s hrano, Sporazum iz New Yorka o izvajanju določb Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu in resolucij Generalne skupščine Združenih narodov 49/118 iz leta 1994 in 50/25 iz leta 1995, resolucijo medparlamentarne konference, Konvencijo o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami in Konvencijo o biološki raznovrstnosti,

I.    ker je EU soglašala s številnimi obvezami v okviru regionalnih ribiških organizacij ter dvostranskimi in večstranskimi sporazumi, v katerih sodeluje,

1.   pozdravlja dejstvo, da si Komisija prizadeva spodbujati razpravo o tej resni vsebini z namenom, da se skupna ribiška politika osredotoči na odpravo zavržkov;

2.   pozdravlja predlog Komisije kot prvi poskus reševanja težave prilova, vendar poudarja, da je treba nujno oblikovati predpise za odpravo te okoljsko nevzdržne in nemoralne prakse, ki lahko v skrajnih primerih predstavlja do 90 % vseh ulovljenih rib;

3.   nadalje pozdravlja novo opredelitev zavržkov, ki obsega netržne in druge vrste rib, iz česar izhaja, da treba zmanjšati tudi zavržke pri slednjih;

4.   poudarja, da mora politika EU učinkovito obravnavati vse različne vrste prilova (vključno z nevretenčarji, koralami, morskimi sesalci, pticami in želvami, vendar ne izključno z njimi) ter spodbujati okolju prijazne načine lova, ki ne ogrožajo morske biološke raznovrstnosti in ne povzročajo nepotrebnih poškodb drugih živih organizmov;

5.   izraža zaskrbljenost, ker je bil dosežen zelo majhen napredek pri razvijanju akcijskega načrta Skupnosti za morske ptiče in morske pse kljub zavezi Komisije iz leta 1999, in poziva Komisijo, da čim prej zaključi delo na obeh načrtih;

6.   poziva Komisijo, naj upošteva razpoložljivo znanstveno mnenje o albatrosih, ki jim zaradi trenutne stopnje pogina, zlasti pri ribolovu s parangalom, grozi izumrtje;

7.  meni, da bi bilo treba za učinkovito znižanje zavržkov zmanjšati splošni ribiški napor in izboljšati selektivne ukrepe; priznava, da zmanjšan pritisk na ribolov za industrijo pomeni prednosti, saj omogoča, da se opustošeni staleži obnovijo in postanejo produktivnejši, industrija pa prihrani čas in napor pri sortiranju ulova;

8.   meni, da so prilovi in zavržki resna okoljska in gospodarska težava, saj se zaradi ruši ravnovesje v nekaterih ekosistemih, hkrati pa je bilo dokazano, da so glavni razlog za okrnitev staležev, tudi tistih z visoko tržno vrednostjo, kot je stalež trske;

9.   meni, da bo zmanjšanje zavržkov pripomoglo k dosegu dobrega okoljskega stanja, kot ga zahteva direktiva o morski strategiji;

10. meni, da morajo biti programi za zmanjševanje zavržkov v celoti vključeni v celostno politiko Skupnosti za trajnostno ribištvo;

11. meni, da se vzroki za zavržke razlikujejo med vrstami ribolova, odvisno od ribiške tehnike in tipa ribištva, tako da se morajo rešitve tudi razlikovati od primera do primera;

12. čeprav je prilov kot splošna praksa neupravičen, priznava, da imajo nekatere vrste visoko stopnjo preživetja na prostosti ter da je treba dovoliti odstopanja od prepovedi lova nanje ter na ogrožene in zaščitene vrste, če se predloži ustrezna znanstvena utemeljitev možnosti za preživetje teh vrst;

13. poudarja, da je učinkovitost novih predpisov odvisna od primerne uporabe rezultatov znanstvenih raziskav ribolovnih območij v Evropski uniji in od upoštevanja posebnosti posameznih voda, ki so posledica njihove lege in biološke raznovrstnosti ter že dolgo ustaljenih ribiških praks;

14. izraža pohvalo vsem v industriji, ki so pred kratkim začeli s programi za razvijanje bolj selektivnega ribolovnega orodja in praks, ki zmanjšujejo zavržke, ter spodbuja ostale, naj v tem procesu sodelujejo in uporabljajo strokovno znanje na področju ribolovnega orodja, in poiščejo še bolj inovativne tehnike; obžaluje stališče nekaterih predlogov Komisiji, ki prikazujejo ukrepe za zmanjšanje zavržkov kot moteče;

15. pozdravlja prostovoljni sistem takojšnjih zaprtij, ki ga je nedavno sprejela škotska vlada s škotsko ribiško industrijo, po katerem bodo ribolovna območja zaprta za obdobje treh tednov, če poveljniki ladij opazijo veliko število podmerne trske; verjame, da sheme, kot je ta, ki je prva v Evropi, lahko v poglobljenem sodelovanju z ribiško industrijo prispevajo k zmanjšanju zavržkov;

16. se strinja s Komisijo, da klasičen pristop skupne ribiške politike za zmanjšanje zavržkov, s potrditvijo Sveta o uporabi vedno bolj podrobnih tehničnih ukrepov za preprečevanje zavržka nedoraslih rib, pri čemer so ribiči slabo zastopani, ni več učinkovit in da ga je treba nadomestiti s programi, ki bodo spodbudili ribiče, da zmanjšajo zavržke, hkrati pa upoštevati značilnosti posameznega ribištva, zaradi česar bi morebiti ribiči bolje sprejeli ukrepe; vendar meni, da se bodo zavržki zmanjšali samo s spremembami ribolovnega orodja in prakse;

17. je seznanjen z možnostjo prepovedi zavržka, za katero Komisija meni, da je najučinkovitejša, čeprav bi se takšna prepoved težko izvajala, povzročila pa bi tudi povečanje potreb po finančnih in logističnih virih ter po osebju;

18. meni, da je treba prepovedati višje sortiranje (high-grading) ulova z zavržkom dobre ribe, čigar ulov je dovoljen, v korist drugih vrst ribe, za katere je mogoče iztržiti višjo ceno, kljub temu, da bi to bilo težko uresničljivo; meni, da je treba zaradi lažjega izvajanja prepovedi poskusiti s postavitvijo zaprtega nadzornega video sistema na nekaterih ribiških ladjah;

19. ugotavlja, da ribiči in ostale zainteresirane strani morajo imeti glavno vlogo pri spremljanju in nadzoru, če naj bi prevzeli odgovornost in sprejeli politike za odpravo zavržkov, saj je njihovo sodelovanje nepogrešljivo za uspešno izvrševanje ukrepov; poudarja, da primeri sodelovanja že obstajajo na drugih območjih, na primer v Kanadi in na Novi Zelandiji so bili, v dogovoru z ribiči, opravljeni poskusi z zaprtimi video nadzornimi sistemi v obsegu ribiških plovil; poročila kažejo, da je tovrsten nadzor uspešno prispeval k odpravi zavržkov;

20. spodbuja Komisijo, države članice in zainteresirane strani, naj uporabijo pozitivne spodbude za industrijo, ki bo tako izboljšala svoje ribolovne prakse; verjame, da je za pozitivne spodbude več možnosti, te so:

·  višje število dni na morju ali podaljšanje dovoljenega ribolovnega časa za plovila, ki uporabljajo več selektivnejša orodja,

·  zagotovilo prednostnega dostopa plovilom, ki uporabljajo selektivna orodja na območja, zaprta za plovila, tega orodja ne uporabljajo,

·  dovoljenje plovilom, ki uporabljajo selektivnejše orodje, za ribolov v času, ko drugim ni dovoljen;

21. opozarja, da Uredba Sveta (ES) št. 41/2007 z dne 21. decembra 2006 o določitvi ribolovnih možnosti za leto 2007 in s tem povezanih pogojev za nekatere staleže rib in skupine staležev rib, ki se uporabljajo v vodah Skupnosti, in za plovila Skupnosti v vodah, kjer so potrebne omejitve ulova[6], že vsebuje primer prednostnega dostopa za plovila s selektivnim orodjem, in sicer z dodatnim številom dni na morju, ki so na voljo plovilom z vlečno mrežo za lov na škampa, ki uporabljajo izločevalno rešetko in se strinja, da bi bilo treba obravnavati tovrstne spodbude;

22. je prepričan, da se bo industrija ugodneje in učinkoviteje odzvala na kombinacijo pozitivnih in negativnih spodbud, ki jim je treba dati priložnost, da obrodijo sadove; nadalje meni, da je treba prepoved zavržkov sprejeti šele takrat, ko bodo preizkušene še druge oblike negativnih spodbud, vključno s progresivnim povečanjem velikosti mrežnih očes, zaprtimi ribolovnimi območji in ostalimi;

23. poudarja pomen delujočega kontrolnega sistema po uvedbi prepovedi zavržkov; opozarja, da pomanjkljivo poznavanje količin zavrženih rib zmanjšuje kakovost ocen velikosti staležev in umrljivosti rib ter otežuje vrednotenje ukrepov za preprečevanje ulova rib, ki ne ustrezajo zahtevam glede velikosti; poziva Komisijo, naj nadaljuje z razvojem tehnik nadzora, in v zvezi s tem opozarja na možnost, ki jo ponujajo elektronski ladijski dnevniki;

24. vztraja, da mora eden od glavnih razlogov za zavržke, tj. višje sortiranje, postati nezakonit, pripomočke, ki ga omogočajo, kot so izločevalne rešetke pri pelagičnem ribolovu, pa je treba prepovedati;

25. se strinja, da je najrazumnejši način za ravnanje izbira poskusnih vrst ribolova, ki temelji na količini zavržkov oziroma na ohranitvenem stanju zadevnih vrst; poudarja, da je pomembno, da se poskusni projekti izberejo v različnih območjih, kar bi predstavljalo geografsko raznolikost ribištva Skupnosti; verjame, da mora vsak poskusni projekt vključevati zadostno število plovil, da bi pokrili raznolikost ribolova in zagotovili dobro izmenjavo informacij znotraj sektorja; zato predlaga dve vrsti ribolova, to je ribolov z različnimi vlečnimi mrežami in ribolov, ki lovi in zavrže trske; priporoča, da se med izvajanjem poskusnih projektov, pri drugih vrstah ribolova oceni delež zavržkov;

26. vztraja, da je treba dati prednost obravnavanju najhujših kršiteljev, to pomeni ribolovu z najvišjim in najbolj razširjenim zavržkom, na primer ribolovu z vlečnimi mrežami z gredjo, vlečnimi mrežami za lov škampov in vlečnimi mrežami za lov bele ribe;

27. meni, da je treba prakse zavržka, ki nastanejo zaradi neskladnosti tehničnih predpisov o najmanjši velikosti iztovarjanja in velikosti mrežnih očes, obravnavati prednostno, ker jih je sorazmerno enostavno popraviti;

28. poziva Komisijo, naj upošteva razpoložljivo znanstveno mnenje o staležih trske v Baltskem morju, pri katerih je velik odstotek ulova registriran kot prilov;

29. za vsak zadevni ribolov predlaga naslednje korake:

(i)     razviti natančno oceno količin in sestave vrst zavrženih rib in drugih zavrženih vrst za vsak segment ribolova; ribiči, znanstveniki in zainteresirane strani morajo sprejeti te podatke kot zanesljive in objektivne;

(ii)     ustanoviti ustrezen okvir za zagotavljanje celostnega posvetovanja, vključevanja in sodelovanja vseh zainteresiranih strani pred določanjem količinskih ciljev za zmanjšanje zavržkov v določenem obdobju (na primer 50-odstotno zmanjšanje v dveh letih); vanjo bi bili vključeni regionalni svetovalni svetovi, ribiči, znanstveniki, nacionalna vlada, Komisija in okoljske nevladne organizacije; vloga te institucije bi bila preučitev vseh predlogov za odpravo zavržkov, vključno z iztovorom s potegalkami, tehničnimi ukrepi, začasnimi lovopusti in zaprtimi ribolovnimi območji, kot tudi predlaganje pozitivnih spodbud za ribiče, ki preizkušajo različne tehnike;

(iii)    ob zaključku obdobja, načrtovanega za izvajanje, oceni rezultate ter preveri, če so bili cilji doseženi; uspešne metode se vključijo v določbe skupne ribiške politike; če cilj zmanjšanja prilova ni dosežen, se med drugimi sorazmernmi ukrepi uvedejo ustrezne kazni;

(iv)    redno pregleduje količinske ciljev glede zavržkov z namenom njihove dokončne odprave;

(v)     prepoved zavržkov za ribolov se sprejme, če vsi predhodni koraki niso dosegli zaželenega zmanjšanja zavržkov v roku petih let od začetka njihovega izvajanja za vsako ribištvo posebej;

30. poziva Komisijo, naj posebno pozornost nameni načinu prenosa ukrepov, da se bodo uporabljali za flote EU, ki lovijo v vodah tretjih držav, ter poziva, naj bo uporaba najbolj selektivnega ribolovnega orodja pogoj za ribolov v skladu s partnerskimi sporazumi o ribištvu;

31. upošteva pomembnost mešanega ribolova v EU in zaključuje, da se ta raznolikost mora odražati v ciljih zmanjšanja zavržkov, tako da ne bo treba vsem ribištvom istočasni doseči enakega zmanjšanja njihove količine, saj se že njihove začetne količine razlikujejo;

32. poudarja, da v primeru, da se prepoved zavržkov uvede za določena ribištva, z namenom, da bi se izognili izoblikovanju popačenih trgov za majhno ribo ali za ribo, ujeto izven kvot, ta riba ne bi mogla biti prodana; meni, da bi bilo treba povrniti stroške ribiškim ladjam, ki so raztovorile ulov, ki bi ga sicer zavrgle;

33. ugotavlja, da ima Evropski sklad za ribištvo določbe za financiranje poskusnih projektov za bolj selektiven ribolov in zamenjavo orodja ter poziva države članice, naj jih uporabijo; poziva k večji administrativni prožnosti pri uporabi sredstev iz Evropskega sklada za ribištvo, da bi se obetajoči poskusni projekti lahko hitro razvijali;

34. poudarja, da je ureditveni sistem celotnega dovoljenega ulova eden izmed glavnih vzrokov za zavržke in da je treba sprejeti ukrepe, da bi se izognili obveznim zavržkom ulova zaradi pomanjakanja kvot rib, ki so ustrezne velikosti, a se njihovemu ulovu ni bilo mogoče izogniti;

35. priporoča, da se kvote prilova vključijo v sistem celotnega dovoljenega ulova ter da ves iztovorjeni prilov šteje pri dodeljevanju kvot; če ribolov preseže kvoto prilova, se tvega zaprtje, kot naj bi tudi presežek nedoraslih osebkov povzročil zaprtje v najkrajšem času; ta kvota se mora nato postopno zmanjševati, da se zagotovijo dodatne spodbude za izboljšanje selektivnosti orodja;

36. ugotavlja, da države članice trenutno lahko v skladu z uredbo Sveta (ES) št. 850/98 z dne 30. marca 1998 za ohranjanje ribolovnih virov s tehničnimi ukrepi za varovanje nedoraslih morskih organizmov[7] določijo strožje tehnične ukrepe plovilom, ki plujejo pod njihovo zastavo, ko ribarijo v vodah EU; meni, da bi morale biti dovolj prožne, da bi preizkusile nove rešitve, ki bi jih Komisija ocenila glede na učinkovitost ter da bi, pod določenimi pogoji, morale biti sposobne določiti bolj selektivne tehnične ukrepe na vseh plovilih, ki ribarijo v priobalnem pasu do 12 milj;

37. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, državam članicam, regionalnim svetovalnim svetom, svetovalnemu odboru za ribištvo in ribogojstvo ter regionalnim organizacijam za upravljanje ribištva, katerih članica je EU.

  • [1]  UL L 358, 31.12.02, str. 59.
  • [2]  UL C 69E, 19.3.2004, str. 149.
  • [3]  UL C 291 E, 30.11.2006, str. 319.
  • [4]  Dostopno na http://daccessdds.un.org/doc/UNDOC/GEN/N95/274/67/PDF/N9527467.pdf.
  • [5]  UL C 314 E, 21.12.06, str. 86.
  • [6]  UL L 15, 20.1.2007, str. 1.
  • [7]           UL L 125, 27.04.1998, str. 1.

OBRAZLOŽITEV

Vsako leto se pri ribolovu v Evropi in po svetu zavržejo velike količine rib. FAO je objavila dve oceni zavržkov na svetovni ravni, po eni gre za 27 milijonov ton (1988–1990), po drugi, novejši, za 7 do 8 milijonov ton (1992–2001).[1] Obe oceni predstavljata ogromno izgubo, ki je tudi predmet sporočila Komisije. Zavržki škodijo staležem rib, upočasnjujejo ali preprečujejo njihovo obnovitev, ribiči pa z zavržki izgubljajo čas in energijo.

Svet je po predhodnem gradivu za razpravo[2] leta 2003 Komisijo pozval, naj razišče načine za zmanjšanje zavržkov. Po mnenju Komisije je bil od takrat dosežen le skromen napredek. Zato je ta nova pobuda dobrodošla, čeprav se seveda sprašujemo, ali ji bo uspelo doseči kaj več.

EU se je po kodeksu odgovornega ribištva FAO zavezala, da bo zavržke kar se da zmanjšala (zlasti člen 8.5), pristala je tudi na izvajanje akcijskih načrtov FAO za morske ptice in morske pse iz leta 1999 (kjer je bilo do sedaj le malo narejenega). Zakonodaja EU prav tako omenja zavržke, na primer člen 2 osnovne uredbe[3]. Kot ugotavlja Komisija, neukrepanje proti zmanjšanju zavržkov ne pride v poštev.

Skupna ribiška politika ima do zavržkov kontraproduktiven pristop. Po eni strani je po pravilih o celotnem dovoljenem ulovu treba zavreči velike količine tržnih rib, tako nedoraslih kot odraslih, po drugi strani pa edini poskusi, da bi se ta izguba zmanjšala, slonijo na mikroupravljanju ribolovnega orodja in ribolovnih praks, kar bo industrijo napeljevalo k iskanju načinov, kako se predpisom izogniti. Zdaj je čas za nov pristop in na srečo dokument Komisije kaže, da se tega zaveda. Pozitivna sprememba je razširjena opredelitev zavržkov, ki vključuje tako tržne kot netržne vrste, odvržene s krova.

Za zavržke obstajajo številni vzroki, med katerimi so najpomembnejši:

Ø ribolovni pritisk, ki v številnih vrstah ribolova precej presega to, kar bi bilo trajnostno;

Ø neskladje med specifikacijami orodja in najmanjšo velikostjo iztovarjanja pri nekaterih vrstah;

Ø sistem celotnega dovoljenega ulova, po katerem je treba zavreči ribe, ulovljene po dosegi kvote;

Ø večvrstni ribolov, ki je usmerjen na vrste različnih velikosti;

Ø višje sortiranje, ko se obdržijo večje, vrednejše ribe, ostanek pa se zavrže.

Prav tako večina industrije v glavnem ni pokazala zanimanja za iskanje načinov, kako preprečiti ulov premajhnih ali netržnih rib. Najpomembnejše spremembe pri ribolovnem orodju v zadnjih desetletjih so se usmerile k obsežnejšemu in učinkovitejšemu ribolovu. Dokaj malo truda pa je bilo vloženega v izboljšanje selektivnosti, ki bi preprečevala ulov rib, za katere ribiči vedo, da jih bodo morali mrtve zavreči. Na srečo nekateri sektorji industrije zdaj priznavajo, da so zavržki resen problem, kar dokazujejo tudi dokumenti o stališčih regionalnih svetovalnih svetov. Drugi se še naprej upirajo – tako Europêche vztraja, da ne želi „neprijetnosti“ zaradi prizadevanj, da se zavržki zmanjšajo.

Spremni dokument k sporočilu[4] poudarja, da je glavni razlog za tako velike zavržke v EU ta, da je skupni ribolovni pritisk prevelik, zato so staleži izčrpani, v njih pa prevladujejo predvsem majhne, nedorasle ribe. Zato je najučinkovitejši način za zmanjšanje zavržkov zmanjšati skupni ribolovni pritisk, kar bi imelo dodatno korist, saj bi si izčrpani in prelovljeni staleži lahko opomogli. Te točke v sporočilu ni.

Sporočilo obravnava dve možnosti. Prva možnost so tehnični in drugi ureditveni ukrepi, tudi tradicionalni, kot so zaprta območja in omejitve pri orodju, namenjene izboljšanju selektivnosti, vendar jih je treba dopolniti z začasnimi zaprtji v realnem času in obveznostjo, da se ribolovna območja ob velikih količinah zavržkov spremenijo. Druga možnost je prepoved zavržkov, ki od ribičev zahteva, da iztovorijo ves ulov. Dokument razčlenjuje vpliv, ki ga bosta predvidoma imeli obe možnosti.

Po mnenju Komisije je tradicionalni pristop s tehničnimi ukrepi pripeljal do preveč zapletenih pravil, ki jih industrija zlahka zaobide, zato bo nadaljevanje v tej smeri prineslo le malo rezultatov. Boljša izbira je kombinacija prepovedi zavržkov in uporabe nekaterih ureditvenih ukrepov.

Ker bo do zmanjšanja zavržkov prišlo, ko bodo ribiči spremenili način lovljenja, kar vključuje spremembe ribolovnega orodja (velikost mrežnih očes, izhodna okna, izločevalne rešetke) in inovativne ribolovne prakse (začasna zaprtja območij, spreminjanje ribolovnih območij, sezonska zaprta območja), je vprašanje, kako ribiče k temu spodbuditi.

Komisija daje prednost negativni spodbudi, uvedbi prepovedi zavržkov, saj predpostavlja, da bo celotni postopek prevoza in iztovarjanja tako nadležen, da bodo ribiči kmalu ugotovili, na kakšen način se temu lahko izognejo.

Vendar pa bi ob strogem izvajanju prepoved zavržkov predstavljala resne težave, ki jih Komisija morda podcenjuje:

· za preverjanje izvajanja bi bilo treba občutno povečati nadzor;

· tako Komisija kot države članice bi potrebovale dodatno osebje in druge vire prav v času splošnega zmanjševanja proračunskih sredstev;

· pojavil bi se velikanski tok rib/odpadkov proti obali, istočasno s potrebo, da se ta tok odstrani;

· ribičem bi bilo treba v zadostni meri nadomestiti stroške zaradi prevoza teh rib na obalo, ne da bi jih pri tem spodbujali (na primer z razvojem novega trga).

Malo pozornosti se posveča uporabi pozitivnih spodbud, ki bi nagrajevale ribiče, ki bolje lovijo in torej ne lovijo nezaželenega, namesto da se jim nalagajo podrobna tehnična pravila o ribolovnem orodju in praksah. Ribiči imajo možnosti, da z uporabo selektivnejšega orodja ali praks pridobijo nekatere prednosti ali privilegije in se istočasno sami odločajo, katero metodo bodo uporabljali. Te možnosti so:

· plovilom, ki uporabljajo selektivnejše orodje, dovoliti več dni na morju ali drugače podaljšati dovoljen ribolovni čas;

· zagotoviti prednostni dostop na območja, zaprta za plovila, ki ne uporabljajo selektivnega orodja;

· plovilom s selektivnejšim orodjem dovoliti, da lovijo ribe v času, ko jih drugi ne smejo.

Zgodnji primer uporabe pozitivnih spodbud se je zgodil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pri ribolovu tunov z zapornimi plavaricami v vzhodnem Pacifiku. Zaradi pritiska, naj se ulov delfinov zmanjša, so bila plovila za ribolov tunov z zaporno plavarico primorana svoje mreže postaviti na plavajoče objekte, kar je povzročilo velik prilov številnih drugih vrst, razen delfinov. Ribiči so ugotovili, da je v njihovem interesu zmanjšati ulov delfinov, zato je bil uveden sistem dodeljevanja kvot za delfine na plovilo – po doseženi kvoti plovila niso smela več loviti z nastavljanjem mrež okoli delfinov in so morala preiti na druge metode. Rezultat je bil izreden – ribiči so razvili lastne metode, s katerimi so se izognili pobijanju delfinov, smrtnost delfinov pa je iz več deset tisoč padla na manj kot tisoč letno.

To načelo je v zakonodaji EU že bilo uporabljeno. Lovu na škampa z vlečno mrežo, opremljenimi z izločevalnimi rešetkami, ki izpolnjuje zahteve o sestavi ulova (vsaj 70 % škampa, manj kot 5 % trske), so dodelili dodatne dneve na morju. Take oblike prednostnega dostopa za ribiče, ki izpolnjujejo nekatera merila, bi lahko kot v primeru škampa uveljavili na vsem območju EU ali v državi članici glede na njeno dodeljevanje kvot. Nič od tega ne bi oviralo koncepta relativne stabilnosti.

S tem pristopom se izčrpno uporablja strokovno znanje, ki ga ribiška industrija nedvomno ima, za reševanje ene od največjih težav v industriji, zavržkov in odpadkov velike količine rib in drugih vrst. Fotografija[5] kaže, kako lahko s selektivnimi orodji drastično zmanjšamo prilov.

Ribiška industrija je v nekaterih segmentih že izkazala voljo in zmožnost, da razvije inovativne tehnike za preprečevanje zavržkov.

· Francoski udeleženci v lovu na škampa z vlečno mrežo v Biskajskem zalivu od leta 2002 preizkušajo spremembe orodja, s katerimi naj bi se zmanjšal ulov majhnih škampov in nekaterih rib, na primer majhnega osliča. S kombinacijo izločevalne rešetke in kvadratastih mrežnih očes v vreči ali pred njo so dosegli zelo velika zmanjšanja, vendar težave pri škampih ostajajo in delo se nadaljuje. Uporaba kvadratastih mrežnih očes je postala v ribištvu obvezna, najprej jo je sprejela industrija (2004), potem EU (2006).

· 1. septembra 2007 je škotska industrija ob sodelovanju škotske vlade uvedla prostovoljni sistem zaprtij v realnem času v območjih ICES IV in VI. Če opazovalci na krovu odkrijejo ulov majhnih trsk (natančneje 60 trsk na uro ribolova), potem odvzamejo nadaljnje vzorce in, če so potrjeni, se za 21 dni ustvari zaprto območje 15 kvadratnih milj. Plovila iz drugih držav članic naj se tudi držijo tega sistema[6].

· Švedski predpisi od 1. februarja 2004 dalje zahtevajo, da se pri vlečnih mrežah za lov na škampa uporablja izločevalna rešetka, ki se je pri zmanjševanju zavržkov nedoraslih škampov in tržnih rib izkazala za precej učinkovito. Ti predpisi veljajo zgolj za švedska plovila v obalni coni treh milj v Kattegatu in coni štirih milj v Skagerraku, ne pa za norveška ali danska plovila, ki imajo ugodnosti iz dvostranskih sporazumov za ribolov v švedski obalni coni, saj skupna ribiška politika zaradi izključne pristojnosti EU na področju ribištva državam članicam pušča le malo možnosti za inovativne ukrepe na področju ohranjanja staležev rib.

Ob zadovoljivi spodbudi lahko ribiška industrija razvije metode za zmanjšanje zavržkov, ne da bi jo na mikro ravni upravljali natančni tehnični ukrepi. Tako je bil eden od razlogov, da so se v francoskem lovu na škampa začele preiskave, zaskrbljenost, da se velikost mrežnih očes utegne spremeniti s 70 mm na 100 mm.

Ker se tako razlogi za zavržke kot ukrepi za njihovo zmanjšanje med vrstami ribolova razlikujejo, ni enotne rešitve, ki bo učinkovita v vsej Skupnosti. Najbrž je najboljši pristop kombinacija pozitivnih spodbud za ribiče, da bodo razvili ustrezne metode, okrepljena z možnostjo vse strožjih negativnih spodbud, če v kratkem ne bo zadostnih rezultatov.

Lahko bi na primer izbrali eno ali več poskusnih vrst ribolova, pri čemer bi prednost imele tiste z najvišjim deležem zavržkov ali vrst, ki so posebej ogrožene (morski psi, morske ptice itd.). Ribolov bi moral imeti dobro dokumentiran in priznan delež zavržkov. Bistveno je, da podatke o obsegu zavržkov sprejmejo vsi, tudi industrija. Kot primer naj delež zavržkov presega polovico ulova: 30 % nedoraslih rib in 25 % neželenih vrst. Ribičem bi lahko določili obdobje dveh let, v katerem bi preizkušali tehnike za zmanjšanje zavržkov s ciljem za polovico zmanjšati obe vrsti zavržkov (nedorasle ribe in druge vrste). Po preteku tega obdobja bi preverjene tehnike dodali v zakonodajno podlago EU, podobno kot v primeru francoskega lova na škampa. Ob nezadostnih rezultatih bi uvedli znatno povečanje velikosti mrežnih očes. Če se po še nadaljnjih dveh letih stanje ne bi izboljšalo, bi za tovrstni ribolov uvedli prepoved zavržkov. Medtem ko bi obravnavali poskusne vrste ribolova, bi bilo treba oceniti obseg zavržkov v drugih vrstah ribolova.

Potrebna sta sodelovanje ter forum za razpravo in izmenjavo idej med vsemi zadevnimi stranmi, še najbolj z ribiško industrijo, vendar tudi z različnimi državnimi akterji, tržnimi in nevladnimi organizacijami ter ostalimi zainteresiranimi stranmi. To bi lahko potekalo na ravni organizacij proizvajalcev, nacionalnih združenj ribičev ali regionalnih svetovalnih svetov ali pa na ravni organizacije, ustanovljene v ta namen. Bistveno je motivirati industrijo, sprva s pozitivnimi spodbudami in, če to ne uspe, s kaznimi. Zmanjšanje zavržkov je v interesu industrije, tako zaradi njene podobe kot zato, da se izboljša stanje v staležih rib.

Navedli smo nekaj predlogov za pozitivne spodbude, vendar nedvomno obstajajo še drugi. Prav tako popolna prepoved zavržkov ni edina možna negativna spodbuda. Še eno možnost morda predstavlja delitev celotnega dovoljenega ulova na ciljne kvote in kvote prilova. Za ribiška plovila, ki neko vrsto ulovijo kot prilov, bi se določila kvota prilova. Ko bi plovila to kvoto dosegla, bi morala ribolov ustaviti ali pa odkupiti kvoto od drugega sektorja. Takšen sistem so vzpostavili na Islandiji, kot kaže uspešno. Lahko bi se izvajal bodisi znotraj celotnega dovoljenega ulova EU bodisi v državah članicah, ko svojim plovilom dodeljujejo dostop. Ker je sedanji sistem celotnega dovoljenega ulova rezultat občutljivega političnega kompromisa hkrati pa eden glavnih vzrokov za zavržke, je treba vse spremembe tega sistema natančno premisliti, da se ne bi stanje zavržkov še poslabšalo.

Nekateri predlogi za prepoved zavržkov imajo vpliv na razpravo o upravljanju ribištva na podlagi pravic, kot so prenos kvot.

Za vse to bo potreben denar. V Evropskem skladu za ribištvo so predvidena sredstva za poskusne projekte za razvoj in preizkušanje selektivnejšega ribolovnega orodja (čl. 41) in za financiranje dveh zamenjav orodja (čl. 25). Dodelitev sredstev iz Evropskega ribiškega sklada v ta namen je v pristojnosti države članice. Sklad bi bilo mogoče spremeniti in omogočiti bolj prilagodljivo rabo sredstev, da bi z novimi tehnikami za izmenjavo podatkov poenostavili nekatere nove ukrepe, na primer zaprtja v realnem času ali druge pobude. Treba bi bilo raziskati možnosti za financiranje iz industrije, na primer z dajatvami glede na velikost ulova ali z določenim majhnim odstotkom celotnega dovoljenega ulova za financiranje raziskav in programov opazovanja za spremljanje. Če bi uvedli prepoved zavržkov, bi lahko kot vir sredstev uporabili prihodek iz njihove prodaje.

Za nekatere od omenjenih idej bo med različnimi akterji potrebno boljše zaupanje in sodelovanje od tistega, ki smo ga nekajkrat zasledili. Tako bi za sistem zaprtij v realnem času morali ustanoviti institucionalni okvir, ki bi omogočal zelo hitro odločanje na osnovi dogovorjenih meril, odločitve pa bi morali upoštevati vsi. Sedaj države članice nimajo pravne podlage za uvedbo tehničnih ukrepov proti drugim plovilom, ki ribarijo v njihovih obalnih vodah. Morda bi jo morale dobiti. Morda bi lahko predvideli mehanizem, s katerim bi države članice v okviru skupne ribiške politike delovale skupaj in se dogovorile za posebne ukrepe, ne da bi jih moral sprejeti Svet.

Flota EU lovi v vseh oceanih, tudi v vrstah ribolova, pri katerih je delež zavržkov velik, na primer lov kozic z vlečnimi mrežami ali ribolov tunov s potegalko na plavajočih objektih. Ukrepi za zmanjšanje zavržkov v vodah EU bi morali veljati za vsa plovila pod zastavo EU, ne glede na to, kje lovijo.

Sporočilo Komisije torej pozdravljamo, čeprav obsojamo dejstvo, da Komisija, države članice in industrija od sporočila izpred petih let niso dosegle skoraj nikakršnega napredka. Komisija namerava hitro ukrepati, nekatere vidike želi leta 2008 vključiti v novo uredbo o tehničnih ukrepih. Nadejamo se političnega ozračja, v katerem se bodo države članice in industrija pozitivno odzvale in z domišljijo ter predanostjo zmanjšale zavržke. To je že dolgo potrebno.

  • [1]  Po mnenju avtorjev novejše študije lahko delež te razlike pripišemo izboljšani selektivnosti opreme.
  • [2]  KOM(2002)0656
  • [3]  Uredba Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002
  • [4]  SEC(2007)0380
  • [5]  Dr Andy Revill, CEFAS (Centre for Environment, Fisheries & Aquaculture Science, Center za okoljske, ribiške in vodne znanosti), Lowestoft Laboratory, Parkfield Road, Lowestoft, Suffolk NR33 0HT UK
  • [6]  Podrobnosti o sistemu bodo objavljene na http://www.scotland.gov.uk/realtimeclosures

MNENJE Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (11.10.2007)

za Odbor za ribištvo

o politiki zmanjševanja neželenega prilova in odprave zavržkov v evropskem ribištvu
(2007/2112(INI))

Pripravljavec mnenja: Chris Davies

POBUDE

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane poziva Odbor za ribištvo kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.   pozdravlja predlog Komisije kot prvi poskus reševanja problema prilova, vendar poudarja nujnost oblikovanja predpisov za odpravo te okoljsko netrajnostne in nemoralne prakse, ki lahko v skrajnih primerih predstavlja do 90 % vseh ulovljenih rib;

2.   poudarja, da mora politika EU učinkovito obravnavati vse različne vrste prilova (vključno z nevretenčarji, koralami, morskimi sesalci, pticami in želvami, vendar ne izključno z njimi) ter spodbujati okolju prijazne načine lova, ki ne ogrožajo morske biološke raznovrstnosti in ne povzročajo nepotrebnih poškodb drugih živih organizmov;

3.   meni, da je zaradi zelo razlikujočih se vrst ribolova najbolj pomembna ustrezna prilagoditev ribiške zakonodaje, da bi se tako znatno zmanjšala količina zavrženih rib pri posameznih vrstah ribolova; vendar meni, da prilovne kvote nikoli ne bi smele presegati 25 %, in predlaga, da bi morala v primeru presežene prilovne kvote pri eni vrsti rib avtomatično začeti veljati prepoved ribolova;

4.   čeprav je prilov kot splošna praksa neupravičen, priznava, da imajo nekatere vrste visoko stopnjo preživetja ob izpustu ter da je za te vrste ter ogrožene in zaščitene vrste treba dovoliti odstopanja pri prepovedi ribolova, če se predloži ustrezna znanstvena utemeljitev možnosti za preživetje teh vrst;

5.   poudarja pomen delujočega sistema za nadzor po uvedbi prepovedi zavržkov; opozarja, da pomanjkljivo poznavanje količin zavrženih rib zmanjšuje kakovost ocen velikosti staležev in umrljivosti rib ter otežuje vrednotenje ukrepov za preprečevanje ulova rib, ki ne ustrezajo zahtevam glede velikosti; poziva Komisijo, naj nadaljuje z razvojem tehnik nadzora, in v zvezi s tem opozarja na možnost, ki jo ponujajo elektronski ladijski dnevniki;

6.   poziva Komisijo, naj upošteva razpoložljivo znanstveno mnenje o staležih trske v Baltskem morju, kjer je velik odstotek ulova registriran kot prilov;

7.   poziva Komisijo, naj sprejme že dolgo pričakovani predlog strategije o morskih psih;

8.   poziva Komisijo, naj upošteva razpoložljivo znanstveno mnenje o albatrosih, ki jim zaradi trenutne stopnje pogina, zlasti pri ribolovu s parangalom, grozi izumrtje;

9.   vztraja, da je treba prednostno obravnavati najhujše kršitelje, to pomeni ribolov z najvišjim in najbolj razširjenim zavržkom, na primer ribolov z vlečnimi mrežami z gredjo, vlečnimi mrežami za lov škampov in vlečnimi mrežami za lov ozimice;

10. meni, da je treba prakse zavržka, ki nastanejo zaradi neskladnosti tehničnih predpisov o najmanjši velikosti iztovarjanja in velikosti mrežnih očes, obravnavati prednostno, ker jih je sorazmerno enostavno popraviti;

11. priporoča, da se prilovne kvote vključijo v sistem celotnega dovoljenega ulova ter da ves iztovorjeni prilov šteje pri dodeljevanju kvot; če ribolov preseže prilovno kvoto, tvega prepoved, kot naj bi tudi presežek nedoraslih osebkov povzročil zaprtje v realnem času; ta kvota se mora nato postopno zmanjševati, da se zagotovijo dodatne spodbude za izboljšanje selektivnosti opreme;

12. poudarja, da je treba razen postopne prepovedi oblikovati pozitivne spodbude za uporabo najboljše razpoložljive tehnologije v smislu selektivnosti, menjave opreme, zaprtja (v realnem času) in spreminjanja ribolovnih območij;

13. poudarja, da je učinkovitost novih predpisov odvisna od primerne uporabe rezultatov znanstvenih raziskav ribolovnih območij v Evropski uniji in od upoštevanja posebnosti posameznih območij, ki so posledica njihove lege in biološke raznovrstnosti ter že dolgo ustaljenih ribolovnih praks;

14. svetuje, da je treba uporabo neselektivne opreme dejavno preprečevati z davki in taksami, medtem ko je treba uničevalno opremo, ki jo uporabljajo številna plovila za lov s pridneno vlečno mrežo, prepovedati;

15. v zvezi s tem posebej opozarja na ribolov z vlečnimi mrežami z gredjo, pri katerem lahko prilov v določenih primerih preseže 60 %, in zato poziva k takojšnji prepovedi ribolova z vlečnimi mrežami z gredjo;

16. vztraja, da mora eden od glavnih razlogov za zavržke, tj. višje sortiranje, postati nezakonit, naprave, ki ga omogočajo, kot so izločevalne rešetke pri pelagičnem ribolovu, pa je treba prepovedati;

17. poziva Komisijo, naj posebno pozornost nameni načinu prenosa ukrepov, da se bodo uporabljali za flote EU, ki lovijo v vodah tretjih držav, ter poziva, naj bo uporaba najbolj selektivne ribiške opreme pogoj za ribolov v skladu s partnerskimi sporazumi o ribištvu.

18. poziva Komisijo, v skladu z resolucijo Parlamenta z dne 10. julija 2007 o industrijskem ribolovu z vidika proizvodnje ribje moke in ribjega olja (2004/2262(INI))[1], naj opravi študije in/ali izvede pilotni projekt o možnostih za uporabo zavržkov v sektorju industrijskega ribolova, ki ne bo v nobenem primeru privedla do prekomernega izkoriščanja virov;

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

3.10.2007

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

36

0

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Adamos Adamou, Johannes Blokland, John Bowis, Frieda Brepoels, Hiltrud Breyer, Dorette Corbey, Chris Davies, Avril Doyle, Anne Ferreira, Matthias Groote, Satu Hassi, Jens Holm, Eija-Riitta Korhola, Urszula Krupa, Marios Matsakis, Linda McAvan, Roberto Musacchio, Riitta Myller, Péter Olajos, Miroslav Ouzký, Vladko Todorov Panayotov, Vittorio Prodi, Frédérique Ries, Guido Sacconi, Karin Scheele, Richard Seeber, Bogusław Sonik, María Sornosa Martínez, Antonios Trakatellis, Anja Weisgerber, Glenis Willmott

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Giovanni Berlinguer, Philip Bushill-Matthews, Bairbre de Brún, Duarte Freitas, Genowefa Grabowska, Karsten Friedrich Hoppenstedt

Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

 

  • [1]  Sprejeta besedila, TA(2007)0327.

POSTOPEK

Datum sprejetja

22.11.2007

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

23

1

3

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Jim Allister, Stavros Arnaoutakis, Elspeth Attwooll, Iles Braghetto, Niels Busk, Paulo Casaca, Zdzisław Kazimierz Chmielewski, Avril Doyle, Carmen Fraga Estévez, Duarte Freitas, Ioannis Gklavakis, Alfred Gomolka, Pedro Guerreiro, Heinz Kindermann, Rosa Miguélez Ramos, Philippe Morillon, James Nicholson, Willi Piecyk, Struan Stevenson, Catherine Stihler, Margie Sudre, Daniel Varela Suanzes-Carpegna, Cornelis Visser

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Ole Christensen, Josu Ortuondo Larrea, Carl Schlyter

Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Friedrich-Wilhelm Graefe zu Baringdorf