POROČILO o vlogi žensk v industriji

20.12.2007 - (2007/2197(INI))

Odbor za pravice žensk in enakost spolov
Poročevalka: Ilda Figueiredo

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o vlogi žensk v industriji

(2007/2197(INI))

Evropski parlament,

–    ob upoštevanju člena 2, člena 3(2) ter členov 141 in 157 Pogodbe o ES,

–    ob upoštevanju nove listine Evropske unije o temeljnih pravicah, sprejete 12. decembra 2007[1], zlasti njenih členov 15, 23, 27, 28 in 31,

–    ob upoštevanju sporočila Komisije „Izvajanje programa Skupnosti iz Lizbone: politični okvir za krepitev proizvodnje EU – za celovitejši pristop k industrijski politiki“ (KOM(2005)0474),

–    ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu socialno-ekonomskemu odboru in Odboru regij: „Odprava razlike v plačilu med ženskami in moškimi“ (KOM(2007)0424),

–    ob upoštevanju poročila Komisije o industrijskih odnosih v Evropi v letu 2006,

–    ob upoštevanju poročila Komisije o nedavnih dosežkih evropskega sektorskega socialnega dialoga, objavljenega leta 2006,

–    ob upoštevanju konvencij in priporočil Mednarodne organizacije za delo o enakosti med spoloma na področju dela,

–    ob upoštevanju okvira delovanja za spodbujanje enakosti med spoloma, ki so ga podpisali evropski socialni partnerji,

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. maja 2007 o spodbujanju dostojnega dela za vse[2],

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. septembra 2002 o zastopanosti žensk v organih socialnih partnerjev Evropske unije[3],

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. februarja 2000 o sporočilu Komisije „Ženske in znanost – mobiliziranje žensk za obogatitev evropskega raziskovanja“[4],

–    ob upoštevanju javne predstavitve o vlogi žensk v industriji, ki sta jo 5. junija 2007 organizirala Odbor za pravice žensk in Odbor za enakost spolov,

–    ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

–    ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov ter mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A6-0519/2007),

A.  ker je industrija v posameznih državah članicah Evropske unije strateško pomembna za ustvarjanje blaginje in delovnih mest, kar je treba ohraniti,

B.   ker stereotipi, ki pogojujejo izbiro izobraževalne in poklicne usmeritve, prispevajo k neenaki udeležbi žensk v industrijskem sektorju,

C.  ker bi morala vloga žensk v industriji vselej temeljiti na načelu enakih plač in poklicnih možnosti, s čimer bi spodbujali njihovo večjo prisotnost tudi v tistih vejah industrije, ki niso stereotipno ženske,

D.  ker se vloge žensk v industriji razlikujejo zaradi različne zastopanosti po panogah – v nekaterih sektorjih industrije so večinska delovna sila (tekstilna, oblačilna, čevljarska industrija, proizvodnja vezenin, izdelkov iz plute in kablov, električna, elektronska in živilska industrija), medtem ko so na področju visoke tehnologije premalo zastopane, zaradi česar se tudi srečujejo z različnimi težavami,

E.   ker ženskam njihova spolna pripadnost še vedno ovira napredovanje v industrijskem sektorju, kar je danes še bolj izrazito,

F.   ker v sektorjih s pretežno žensko delovno silo prevladujejo nižje plače, kar je dokaz, da je žensko delo manj cenjeno, in ker kolektivne delovne pogodbe na splošno ne upoštevajo dovolj razsežnosti spola in posebnih potreb žensk, zato je treba sprejeti bolj obvezne ukrepe za zagotovitev izvajanja veljavne zakonodaje;

G.  ker v povprečju 14 % zaposlenih žensk v EU dela v industriji, v nekaterih državah pa ta delež presega 25 %, ker je med njimi več kot 21 % zaposlenih s krajšim delovnim časom, in ker je 65 % zaposlenih s krajšim delovnim časom v industrijskem sektorju žensk,

H.  ker morajo vsa podjetja ne glede na njihovo velikost in področje dejavnosti spoštovati načelo enakosti pri delu;

I.    ker so ženske, ki imajo negotovo zaposlitev ali zaposlitev s skrajšanim delovni časom, s pogodbo za določen čas ali atipično pogodbo, pogosteje žrtve diskriminacije, zlasti ko imajo otroke, in ker imajo tudi na splošno manj možnosti za osnovno izobraževanje, vseživljenjsko učenje in poklicno usposabljanje; ker ženske z negotovo ali občasno zaposlitvijo pogosto ne morejo redno prispevati v pokojninski sklad, zato so bolj izpostavljene revščini v poznejšem obdobju življenja;

J.    ker celovita vizija industrijske politike, ki jo predlaga Komisija (v omenjenem sporočilu „Izvajanje Lizbonskega programa Skupnosti: politični okvir za krepitev proizvodnje EU – za celovitejši pristop k industrijski politiki“), kljub številnim ciljem, ekonomski in socialni koheziji, ne upošteva dovolj razsežnosti spola,

K.  ker je predelovalna industrija, ki zaposluje 86 % ženske delovne sile v industrijskem sektorju, v 99 % primerov sestavljena iz malih in srednje velikih podjetij, ki pa zaposlujejo okoli 58 % celotne delovne sile v tem sektorju,

L.   ker je za današnji razvoj dela v industriji bolj značilno izginjanje tradicionalnih oblik dela kot pa izboljšanje delovnih razmer in poklicnih možnosti, zlasti za ženske,

M.  ker kultura vsiljuje miselnost, da industrijski sektor ni primerno delovno okolje za ženske, kar je diskriminacija, ki vpliva na njihovo motivacijo delovno učinkovitost ter povzroča nezanimanje za poklicni razvoj, zmanjšanje usposobljenosti in dodatno poslabšanje poklicnih možnosti žensk,

N.  ker so pomanjkanje storitev varstva otrok, vsiljeno delo s polovičnim delovnim časom ter pomanjkanje možnosti za usposabljanje in pomoči pri ponovni vključitvi na trg dela med seboj tesno povezani, zaradi česar ostanejo ženskam na izbiro manj kvalificirana delovna mesta brez zadostnih poklicnih možnosti,

O.  ker je premalo podatkov o delitvi dela v različnih poklicnih skupinah in o višini plač v posameznih industrijskih sektorjih, ki bi bili ločeni glede na spol,

P.   ker so lahko zdravstvena tveganja in vrste poklicnih bolezni različne pri ženskih in moških in ker je treba podrobneje preučiti sedanje razmere in njihove posledice, pri tem pa upoštevati tudi posledice za materinstvo,

Q.  ker se zaradi stalnega strokovnega izpopolnjevanja in pospešenega usposabljanja izboljšuje delovna učinkovitost žensk in njihov prispevek k razvoju gospodarstva,

R.   ker je edino nujno delovno vzdušje takšno, ki ne dopušča diskriminacije in ki spodbuja učinkovitost delavcev in delavk ter ustvarjanje okolja, v katerem se spoštuje vsakega posameznika in njegove cilje,

1.   poudarja vlogo žensk v industriji in spodbuja njihovo napredovanje ob zagotavljanju enakega plačila, delovnih razmer, poklicnih možnosti in poklicnega usposabljanja ter ob spoštovanju materinstva in očetovstva kot temeljnih družbenih vrednot;

2.   spodbuja države članice, naj se zavzemajo za programe ženskega podjetništva v industrijskem sektorju in finančno podpirajo podjetja, ki jih ustanavljajo ženske;

3.   poudarja, da je treba ženske spodbujati k zaposlitvi v industrijskem sektorju, da bi nenehno pridobivale poklicno usposobljenost, potrebno za uspešno poklicno pot;

4.   opozarja, da na posamezne stopnje poklicnega razvoja vplivajo številni dejavniki, ki ustvarjajo negativno okolje za delo žensk v industrijskem sektorju, na primer zaposlitev in načini zaposlovanja, ki jim dejansko ovirajo dostop do dela, različna merila za ženske in moške, razlike pri dodeljevanju visokokakovostnih delovnih mest in razlike v plačilu med ženskami in moškimi; zato meni, da je treba vse prikrite vzroke obravnavati na specifičnih področjih politike na ravni Evropske unije in držav članic;

5.   priznava potrebo po celoviti industrijski politiki, ki bo upoštevala nujno gonilno silo – konkurenčnost – obenem pa delavcem zagotavljala socialne in ekonomske pravice;

6.   poziva Komisijo in države članice, naj velika podjetja spodbujajo k oblikovanju in obveznemu izvajanju sprejetih programov enakosti, pa tudi kot mala in srednjevelika podjetja;

7.   meni, da je spodbujanje dostojnega dela vrednota Evropske unije, ter poziva države članice k sprejetju učinkovitih ukrepov za zagotovitev spoštovanja socialnih norm in dostojnega dela v različnih industrijskih sektorjih, da se delavcem, zlasti ženskam, zagotovi dostojni dohodek, pravico do varnosti in zdravja pri delu, socialnega varstva in sindikalne svobode ter s tem prispeva k odpravi vseh oblik diskriminacije med ženskami in moškimi pri delu;

8.   poziva države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za učinkovit boj proti izkoriščanju žensk pri delu, zlasti v nekaterih sektorjih, kot je tekstilni sektor, da se zagotovi spoštovanje temeljnih pravic delavcev, zlasti žensk, in prepreči socialni damping;

9.   meni, da se vloga žensk v nobenem industrijskem sektorju ne more obravnavati neodvisno od stanja industrije v Evropski uniji na splošno, izzivov, s katerimi se sooča industrija v EU, ali potreb po ustreznih rešitvah;

10. pozdravlja dejstvo, da je po najnovejših objavljenih statističnih podatkih delež izvoza v države zunaj EU v številnih sektorjih v skupnem prometu ostal enak, na podlagi česar se lahko sklepa, da je EU na teh področjih konkurenčna; vendar izraža zaskrbljenost zaradi nespremenjenega domačega povpraševanja v številnih državah članicah, vedno večjega uvoza iz držav zunaj EU in nenehne sektorske izgube delovnih mest v EU, ki pogosto prizadenejo ženske;

11. poudarja, da je treba sprejeti nujne ukrepe za celovito in učinkovito izvajanje direktive 75/117/EGS[5] za boj proti razlikam med plačami, zlasti z večjo dejavnostjo sindikalnih organizacij in izdelavo postopnih sektorskih načrtov z natančno opredeljenimi cilji, s pomočjo katerih bo mogoče odpraviti posredne in neposredne razlike med plačami;

12. poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo zaščito pred spolnim nadlegovanjem in nadlegovanjem na podlagi spola;

13. meni, da je treba globlje preučiti možnost vzpostavitve metodologije analize funkcij, ki bo zagotovila pravice na področju enakega plačila žensk in moških, priznala pomembnost oseb in poklicev, obenem pa delo povzdignila na strukturirano raven za povečanje produktivnosti, konkurenčnosti in kakovosti podjetij ter za izboljšanje življenja delavk in delavcev;

14. meni, da je treba oceniti projekte v okviru pobude EQUAL, kar zadeva ponovno ovrednotenje dela za spodbujanje enakosti, in poudarja potrebo po podpori pilotnih projektov, ki globlje opredeljujejo analizo funkcij za zagotovitev pravic na področju enakosti plačil žensk in moških in priznavajo pomembnost oseb in poklicev;

15. poudarja, da je treba spodbujati pobude, ki prispevajo k razvoju in izvajanju pozitivnih ukrepov in kadrovske politike v podjetjih za spodbujanje enakosti med spoloma, obenem pa tudi vrednotijo prakso krepitve ozaveščenosti in usposabljanja, ki omogoča spodbujanje, prenos in vključitev učinkovitih praks, uporabljenih v različnih organizacijah in podjetjih;

16. poziva Komisijo in države članice, naj bodo dejavnejše in si prizadevajo za ozaveščanje ter nadzorujejo podjetja ob upoštevanju kodeksov ravnanja in meril, povezanih z družbeno odgovornostjo podjetij pri njihovem vsakdanjem delovanju, naj zagotovijo boljše delovne razmere ob upoštevanju delovnega časa, pravic do materinstva in očetovstva, zlasti z zagotavljanjem vrnitve na delovno mesto po materinskem ali očetovskem dopustu, usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, ter naj te pravice zakonsko določijo; poudarja, da je treba zagotoviti razmere, ki bodo olajšale delitev družinskih obveznosti;

17. priporoča večjo izbiro na delovnem mestu, ki bi moškim in ženskam dala več možnosti za razvoj tako družinskega življenja kakor poklicne poti; meni, da bi morala biti zaposlitev moškim in ženskam veliko lažje dostopna, da bi mogli zadostiti svojim spreminjajočim se potrebam;

18. poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za izboljšanje ter zagotavljanje prožnosti in prenosljivosti pokojninskih pravic; želi spomniti na svoje stališče v prvi obravnavi predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o izboljšanju prenosljivosti pravic do dodatnega pokojninskega zavarovanja[6];

19. poudarja, da je treba vzpostaviti mrežo zanesljivih socialnih storitev in fleksibilnost v predšolskih in osnovnošolskih ustanovah, kar bo v pomoč zaposlenim ženskam v obdobju izobraževanja njihovih otrok;

20. poudarja, da so delavci zaradi dolgega delovnega časa po velikim pritiskom, kar ogroža njihovo zdravje, dobro počutje in zadovoljstvo; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj izvede poglobljeno študijo o tem, kako dolg delovni čas vpliva na družinsko življenje in zdravje staršev, ki delajo, in primerjalno študijo med državami članicami o posledicah dolgega delovnega časa za družino, družbo in zdravje;

21. poziva države članice, naj nagradijo podjetja, ki si prizadevajo za zagotavljanje enakosti med spoloma ter podpirajo usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, s čemer prispevajo k širitvi zgledov dobre prakse na tem področju;

22. poudarja, da je treba zagotoviti, da ukrepi za omogočanje usklajevanja poklicnega, družinskega in zasebnega življenja ne bodo privedli do ločitve ustvarjanja stereotipov o vlogah moških in žensk ter da bodo v skladu s prednostnimi nalogami načrta za enakost med ženskami in moškimi 2006–2010, zlasti kar zadeva popolno in enakopravno udeležbo žensk na trgu dela ter njihovo finančno neodvisnost, ter poziva države članice, naj zagotovijo popoln in cenovno sprejemljiv dostop do socialnih storitev, kot so jasli, vrtci, centri za preživljanje prostega časa otrok ter pomoč starejšim občanom, za katere največkrat skrbijo ženske; poziva k zagotavljanju učinkovite tehnične in po možnosti finančne podpore ali spodbude za delodajalce v malih in srednjevelikih podjetjih, da bodo te ukrepe in prakse izvajali;

23. poudarja, da je treba doseči sporazum in sprejeti kolektivne pogodbe za boj proti diskriminaciji žensk, zlasti na področju dostopa do dela, plač, delovnih pogojev, poklicnega napredovanja in usposabljanja;

24. poziva Komisijo in socialne partnerje iz različnih sektorjev dejavnosti, naj opredelijo merila za zaščito zdravja pri delu, ki bodo na ravni raziskav, nadzora in preventivnih ukrepov upoštevali razsežnost spola, zlasti varstvo materinstva; ugotavlja, da so ženske prekomerno zastopane v sektorjih, v katerih so zaradi ponavljajočih gibov razširjene bolezni, na primer kostno-mišične okvare, zato je treba tem boleznim posvetiti posebno pozornost;

25. poziva Komisijo in države članice, naj v nacionalnih študijah, javnomnenjskih raziskavah in anketah podrobneje razvijejo razsežnost spola;

26. poudarja, da večina študij o delu revnih kaže na to, da so revna predvsem gospodinjstva z enim prihodkom, zlasti če denar služijo ženske; izkoreninjenje revščine in socialne izključenosti mora biti še naprej prednostna naloga politike Evropske unije; Komisijo in države članice poziva, naj si zastavijo in izvajajo visok cilj, da bi zmanjšale število revnih delavcev v Evropi;

27. poziva Komisijo, naj spodbuja oblikovanje političnih ukrepov in programov poklicnega usposabljanja, vključno z razvijanjem osnovne računalniške pismenosti žensk, da bi se bolj udeleževale v različnih sektorjih industrije, ob upoštevanju razpoložljivih finančnih sredstev na lokalni in nacionalni ravni ter na ravni Skupnosti in z večjim spodbujanjem velikih ter malih in srednjevelikih podjetij k izvajanju teh ukrepov in programov;

28. poziva Komisijo, naj poveča podporo za programe poklicnega usposabljanja žensk v malih in srednjevelikih industrijskih podjetjih, ter podpira raziskave in inovacije, v skladu s sedmim okvirnim programom ter določbami evropske listine o malih in srednjevelikih podjetjih, ki je bila podpisana junija 2000 v Santi Marii da Feiri;

29. poziva Komisijo, naj podpira osnovnošolsko, visokošolsko in poklicno izobraževanje; poudarja, da je izobraževanje temeljno sredstvo, ki ženskam omogoča obstoj na trgu dela, kjer je prisotno ločevanje po spolu;

30. poziva k čim obsežnejšem širjenju Agende strateškega raziskovanja evropske tehnološke platforme za prihodnost tekstilne in oblačilne industrije, vse zainteresirane strani pa tudi poziva, naj si prizadevajo za uporabo inovativnih tehnologij in poslovnih modelov, ki zagotavljajo uravnoteženo zastopanost žensk in moških na vseh ravneh;

31. obžaluje nizko udeležbo žensk v organih socialnih partnerjev in slednje poziva, naj okrepijo usposabljanje na temo enakosti med spoloma za pogajalce in podpisnike kolektivnih pogodb ter povečajo udeležbo žensk v svojih organih odločanja;

32. poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo enako udeležbo obeh spolov v upravnih odborih podjetij, zlasti v tistih z lastniškim deležem držav članic;

33. pozdravlja odločitev norveške vlade o sprejetju ukrepov za povečanje števila žensk v upravnih odborih javnih podjetij do najmanj 40 % do leta 2003 in za zakonsko določitev kvote 40 % udeležbe žensk v upravnih odborih delniških družb do konca leta 2005; poziva države članice, naj sledijo zgledu Norveške;

34. poudarja, da je treba spodbujati vzpostavljanje ženskih mrež znotraj podjetij, med podjetji v posameznem industrijskem sektorju kot tudi med različnimi industrijskimi sektorji;

35. izraža obžalovanje nad nizko udeležbo žensk v visokotehnološkem sektorju ter poudarja pomen operativnih programov izobraževanja in usposabljanja na področju znanosti in tehnologije, ki zagotavljajo kakovost in raznolikost ponudb za usposabljanje žensk v različnih državah članicah in spodbujanje mladih deklet k izbiri znanstvenega in tehničnega študija;

36. poziva države članice in Komisijo, naj oblikujejo in izvajajo strategije za odpravo neenakosti v delovnem okolju ter na področju poklicnega razvoja žensk, zaposlenih v znanstvenem in tehnološkem sektorju;

37. meni, da je treba širiti zglede dobre prakse na področju udeležbe žensk v industrijskih raziskavah in visokotehnološki industriji; v zvezi s tem poudarja, da je treba vodilne kadre v industrijskih podjetjih z nizko udeležbo žensk ozaveščati o vidiku spola, kar bi se moralo izraziti z določitvijo kvantitativnih ciljev;

38. spodbuja države članice in Komisijo, naj na vseh povezanih področjih politike upoštevajo poseben položaj žensk v industriji, zlasti v panogah, ki so jih prizadele strukturne spremembe in ukrepi na področju zaposlovanja in poklicnega usposabljanja ali zdravja ter varnosti pri delu, sprejeti v sklopu mednarodne trgovine;

39. poudarja, da je treba ženskam nad 50 let zagotoviti dodatno usposabljanje, da bodo bolj „zaposljive“, tudi v prehodnih obdobjih; poziva države članice, naj izboljšajo možnosti vseživljenjskega učenja;

40. prizna, da je v nekaterih regijah zelo veliko podjetij v tekstilni in oblačilni industriji, od katere so v veliki meri odvisna delovna mesta žensk, zlasti v manj bogatih regijah EU; zahteva, da se posebno pozornost nameni zlasti uvozu izdelkov iz tretjih držav;

41. poudarja, da je treba podpirati razvoj revnih regij, območij s stalnimi strukturnimi pomanjkljivostmi, najbolj oddaljenih regij in območij, ki jih je prizadela nedavna deindustralizacija ali industrijska preobrazba, da bi se v njih povečala ekonomska in socialna kohezija ter vključenost žensk;

42. meni, da je selitev proizvodnje podjetij prizadela industrijske panoge s prevladujočo žensko delovno silo (tekstilno, oblačilno, čevljarsko, keramično, kabelsko, elektro in elektronsko industrijo ter različne panoge živilske industrije), še najbolj pa v državah članicah z nižjo gospodarsko rastjo, kar je povzročilo brezposelnost ter ogrozilo ekonomsko in socialno kohezijo;

43. poudarja, da je treba nadzirati selitev proizvodnje podjetij v državah članicah Evropske unije in preurediti politiko dodeljevanja sredstev Skupnosti, da bi se zagotovila delovna mesta in regionalni razvoj;

44. poziva, naj se pomoči Skupnosti ne dodeljuje podjetjem, ki so jo prejela v neki državi članici, nato pa svojo proizvodno dejavnost preselila v neko drugo državo, ne da bi v celoti izpolnila pogodbe, sklenjene z državo članico;

45. priporoča Komisiji, naj pozorno spremlja trenutne postopke zapiranja in selitve industrijskih podjetij ter zahteva vračilo dodeljene pomoči, če se ugotovijo nepravilnosti;

46. poziva države članice in Komisijo, naj pri dodelitvi pomoči iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji upoštevajo vidik spolov, da bi jo prejeli tudi sektorji s pretežno žensko delovno silo;

47. poudarja, da se je treba osredotočiti na omejeno strukturno spremembo v tekstilnem sektorju in da je treba ženske preusmeriti in spodbujati k dodatnem usposabljanju, da bi izboljšale svojo „zaposljivost“ v rastočih industrijskih panogah;

48. poudarja pomen programov Skupnosti, ki spodbujajo ustvarjanje blagovnih znamk, zaščito označbe porekla proizvodnje in zunanjo promocijo industrijskih izdelkov Skupnosti iz panog s pretežno žensko delovno silo, zlasti na obrtnih in mednarodnih sejmih, pri tem pa spodbujajo delo žensk in jim zagotavljajo zaposlitev;

49. meni, da mora Komisija v ukrepih, sprejetih zlasti v sklopu pogajanj v Svetovni trgovinski organizaciji, upoštevati ozadje in posebnosti, možnosti in izzive v posameznih sektorjih ter težave, s katerimi se soočajo države članice, predvsem na področju zaposlovanja in pravic žensk;

50. poudarja, da je treba braniti pravice delavk in delavcev pri procesu prestrukturiranja v industrijskih podjetjih, njihovim strukturam, zlasti odborom evropskih podjetij, v tem procesu v celoti zagotavljati informacije in možnost odločilnega poseganja, vključno z volilno pravico, ter opredeliti merila za izplačilo odškodnin delavkam in delavcem, če podjetje ne spoštuje pogodbenih določb;

51. poziva vodje podjetij, da v svojih kadrovskih načrtih sprejmejo prožne ukrepe na področju družinske politike, ki bodo delavkam in delavcem po premoru omogočili vrnitev na delo v podjetju;

52. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

• [1]  UL C 303, 14.12.2007, str. 1.
• [2]  Sprejeta besedila s tem datumom, P6_TA(2007)0206.
• [3]  UL C 273 E, 14.11.2003, str. 169.
• [4]  UL C 309, 27.10.2000, str. 57.
• [5]  Direktiva Sveta 75/117/EGS z dne 10. februarja 1975 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z uporabo načela enakega plačila za moške in ženske (UL L 45, 19.2.1975, str. 19).
• [6]  Sprejeta besedila, 20.6.2007, P6_TA(2007)0269.

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

I. Uvod

Evropska industrija doživlja izjemno preobrazbo, vendar je še vedno strateško pomembna za razvoj držav članic Evropske unije, zato je potreben razmislek o industrijskem sektorju z vidika enakosti med ženskami in moškimi.

Industrijski sektorji se med seboj močno razlikujejo, zato je v njih precej različna tudi zastopanost, vloga in možnosti žensk.

Panoge, ki po „tradiciji“ zaposlujejo ženske, so predvsem del predelovalno industrijo, kar predstavlja okoli 85 % celotne ženske delovne sile v industriji. Nastajajo pa tudi novi sektorji na področju informacijske in komunikacijske tehnologije s 15 % teh delovnih mest in visokotehnološka industrija (letalstvo, kemična industrija) z majhnim deležem zaposlenih žensk.

Po podatkih iz raziskave Eurostata o delovni sili v Evropski uniji je v EU zaposlenih oziroma opravlja gospodarsko dejavnost skoraj 200 milijonov ljudi, med katerimi je več kot 44 % žensk. V industriji dela v povprečju 14 % zaposlenih žensk, v nekaterih državah pa ta delež znaša okoli 25 % oziroma še več, zlasti v Bolgariji (28 %) in v nekaterih novih vzhodnoevropskih državah članicah, na primer na Češkem (26 %), na Slovaškem in v Romuniji, v drugih državah, na primer v Grčiji, na Madžarskem in Portugalskem, pa okoli 20 %.

V industrijskem sektorju so delavci pogosto (v več kot 21 % primerov) zaposleni s krajšim delovnim časom, okoli 65 % zaposlenih s krajšim delovnim časom v tem sektorju pa je žensk.

II. Zaposlovanje in industrijska politika

Za preučitev položaja žensk v industriji je potrebna analiza različnih področij politike Skupnosti, na podlagi katere bomo izpostavili skupne prednostne naloge, posebnosti ter razlike in neskladnosti.

Evropska komisija je v sklopu lizbonske strategije predstavila analizo industrije v sporočilu (KOM(2005)0474) „Izvajanje Lizbonskega programa Skupnosti: politični okvir za krepitev proizvodnje EU – za celovitejši pristop k industrijski politiki“.

Komisija v tem sporočilu med drugim navaja, da „ostaja pri svojih prejšnjih zavezah, da bo spodbujala in lajšala proces industrijske inovativnosti in sprememb“, in tudi poudarja, da je „sporočilo o akcijskem programu za rast in zaposlovanje še zlasti opozorilo, da industrijska politika temelji na partnerstvu med EU in državami članicami“.

Vendar Komisija pri navajanju izzivov v zvezi z zaposlovanjem ne upošteva razsežnosti spola in torej ne poudarja dovolj pomena zastopanosti žensk v posameznih industrijskih panogah, v katerih opravljajo predvsem nekvalificirano delo, ki je v procesu prestrukturiranja najbolj ogroženo. Zato je primerno vztrajati pri načrtnem vključevanju načela enakosti spolov v oblikovanje industrijske politike Skupnosti.

Takšen načrtni pristop, pri katerem bi morali aktivno sodelovati vsi socialni partnerji, mora omogočati oceno vpletenih strani po posameznih sektorjih glede na izzive, ob upoštevanju stopnje zaposljivosti ter ekonomske, socialne in teritorialne kohezije. Razlog za izgubo konkurenčnosti podjetja je lahko nepripravljenost delovne sile na tehnološke spremembe ali nezmožnost ohranjanja človeških virov zaradi neustrezne politike usklajevanja ali dajanja prednosti konkurenci in svetovni trgovini, kar ogroža pravice žensk ter ekonomsko in socialno kohezijo. Zato tveganja zadevajo zlasti ženske, saj so v prvi vrsti ogrožene delavke, zaposlene v najšibkejših industrijskih sektorjih.

III. Problem statističnih podatkov

Raziskave so pokazale, da je premalo podatkov, ločenih glede na spol in delovno mesto v podjetjih, zaradi česar je težje primerjati različne sektorje in ni mogoče dovolj natančno oceniti ločevanja funkcij, ki temelji na spolu.

Te pomanjkljivosti močno vplivajo na ocenjevanje dejanskih razlik v plačah in analizo poklicnega napredovanja žensk v podjetjih. Znano je, da so ženske v nekaterih sektorjih za podobno delo še vedno plačane okoli 20 % manj kot moški. Poleg tega so v poklicnih skupinah s prevladujočo žensko delovno silo plače nižje; v tovarnah večinoma delajo predvsem ženske, medtem ko moški zasedajo vodilna delovna mesta.

Tako Evropski observatorij industrijskih odnosov (EIRO) v raziskavi o celovitem pristopu k enakosti med moškimi in ženskami v industrijskih odnosih opozarja na problem kvantitativnih statističnih podatkov. Treba je okrepiti zbiranje kvantitativnih podatkov (na primer o dobri praksi), tudi v zvezi s kolektivnimi delovnimi pogodbami, zlasti pa zakonitost in stopnjo skladnosti z določbami o enakih pravicah in možnostih.

Razviti in okrepiti je treba tudi zbiranje statističnih podatkov, ločenih glede na spol, na podlagi katerih bo mogoče oceniti in podrobneje opredeliti razsežnost spola v študijah in nacionalnih javnomnenjskih raziskavah/anketah o delovnih razmerah, da bo mogoče natančno opredeliti posebne težave ter potrebe žensk in moških.

IV. Poklicno usposabljanje

Evropska fundacija za izboljšanje delovnih razmer je leta 2005 v raziskavi o delovnih razmerah navedla, da imajo osebe, zaposlene s krajšim delovnim časom (predvsem ženske), na splošno omejen dostop do poklicnega usposabljanja.

Izpostaviti je treba tudi pereč problem v zvezi z možnostjo stalnega strokovnega izpopolnjevanja v malih in srednje velikih podjetjih, ki zaposlujejo okoli 60 % delovne sile v predelovalni industriji, saj je zaradi manjšega števila zaposlenih premalo možnosti za kroženje zaposlenih znotraj podjetja. Zato je treba zagotoviti podporo malim in srednje velikim podjetjem, da bodo lahko kos nastalim težavam, in spodbujati ohranjanje negotovih zaposlitev žensk.

V. Stereotipi

Stereotipi se začnejo z izbiro šolanja za deklice in fante, izražajo pa se tudi v delitvi dela v industriji in v podjetjih.

Kljub temu, da se danes več deklet odloči za študij na področju tehničnih in znanstvenih ved, mlade ženske pozneje opustijo znanstveni poklic v industrijskem sektorju zaradi ovir, s katerimi se srečujejo v času študija in na prvem delovnem mestu. Cilj projektov na področju informacijske in komunikacijske tehnologije je zato ponovno opredeliti poklice, da bi ta trg dela postal privlačen za čim večje število deklet.

VI. Socialni partnerji

Evropski parlament je v resoluciji z dne 10. septembra 2002 o zastopanosti žensk v organih socialnih partnerjev EU opozoril na nezastopanost žensk v organih odločanja ter pozval Komisijo in socialne partnerje, naj si na tem področju aktivno prizadevajo za spodbujanje enakosti med spoloma.

Belgijski inštitut Homa Dean je v raziskavah o vlogi žensk v sindikatih[1] navedel glavne smernice pozitivnega ukrepanja za spodbujanje zastopanosti žensk, zlasti zavedanja o razsežnosti spola v pogajanjih o kolektivnih pogodbah, in poudaril, da morajo te smernice zajemati izboljšanje statističnih podatkov, ločenih glede na spol, usposabljanje na delovnem mestu o upoštevanju načela enakosti med spoloma („gender mainstreaming“), presoji vplivov z vidika spola („gender impact assessment“) in pregledu po merilih spola („gender audit“).

Akcijski načrt za enakost med moškimi in ženskami, ki so ga sprejeli evropski socialni partnerji (UNICE/UEAMPE, CEEP in CES), je pomembno prizadevanje za boljše razumevanje položaja žensk na trgu dela. Cilj uravnotežene zastopanosti obeh spolov lahko pomembno vpliva na razmere v industrijskih sektorjih. Naj poudarimo tudi, da si socialni partnerji prizadevajo za spodbujanje deklet pri izbiri tehničnih in/ali znanstvenih poklicev.

VII. Nekaj predlogov

Na podlagi navedenega predstavljamo sveženj temeljnih predlogov za varstvo pravic žensk, zaposlenih v industrijskem sektorju, povečanje njihove udeležbe, boj proti diskriminaciji, zavzemanje za enake pravice, poklicne možnosti in plače, stalno strokovno izpopolnjevanje ter spoštovanje materinstva in očetovstva kot temeljnih družbenih vrednoti:

– poudarjanje nujnih ukrepov za boj proti neenakostim v plačah, zlasti s pripravo razvojnih sektorskih programov z natančno opredeljenimi cilji za odpravo posrednih in neposrednih neenakosti v plačah;

– poudarjanje nujnosti boljšega ozaveščanja ter nadzora podjetij, s posebnim poudarkom na delovnih razmerah, delovnem času, spoštovanju pravic do materinstva in očetovstva, usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, ter zahtevi, da se ne sprejme zakonodaje, ki ne bi zajemala teh pravic;

– preprečevanje prisilne mobilnosti in slabših delovnih razmer za priseljenke;

– zagotavljanje, da ukrepi za usklajevanje poklicnega, družinskega in zasebnega življenja ne povzročijo ločevanja vlog žensk in moških, kar bi bilo v nasprotju s prednostnimi nalogami, opredeljenimi v načrtu za enakost med ženskami in moškimi (2006–2010), zlasti kar zadeva finančno neodvisnost žensk, in zahteva po splošnem kritju stroškov za jasli, vrtce, dejavnosti otrok v prostem času in pomoč starejšim osebam;

– opredelitev meril za zaščito zdravja pri delu, ki bodo upoštevali razsežnost spola na ravni raziskav ter pri nadzoru in izvajanju preventivnih ukrepov;

– razvoj razsežnosti spola v študijah ter nacionalnih javnomnenjskih raziskavah/anketah o delovnih razmerah in zaposlovanju;

– okrepitev pomoči za poklicno usposabljanje žensk v malih in srednjevelikih industrijskih podjetjih, zlasti podpore za raziskave in inovacije v skladu s sedmim okvirnim programom in določbami listine iz Sante Marie da Feire o malih in srednjevelikih podjetjih;

– boljše načrtovanje potreb žensk po usposabljanju, da bi se izboljšale njihove delovne razmere, s poudarkom na operativnih programih usposabljanja na področju znanosti in tehnologije ter z zagotavljanjem kakovosti in raznolikosti ponudb za usposabljanje žensk v posameznih državah članicah in širjenje dobrih praks v zvezi z udeležbo žensk v industrijskih raziskavah in v visokotehnološki industriji;

– upoštevanje posebnega položaja žensk v industriji, zlasti v panogah, ki so jih prizadele strukturne spremembe in ukrepi v sklopu svetovne trgovine, na vseh področjih politike;

– osredotočanje na uvažanje izdelkov iz tretjih držav, saj je treba spremljati izvajanje memoranduma o soglasju med Evropsko unijo in Ljudsko republiko Kitajsko o uvozu nekaterih tekstilnih izdelkov, ki bi ga lahko podaljšali po decembru 2007;

– zagotavljanje pomoči revnim regijam, območjem s stalnimi strukturnimi pomanjkljivostmi, najbolj oddaljenim regijam in območjem, ki jih je prizadela nedavna deindustralizacija ali industrijska preobrazba, da bi se okrepila ekonomska in socialna kohezija ter vključenost žensk;

– osredotočanje na selitev proizvodnje podjetij s pretežno žensko delovno silo, kot je tekstilna, oblačilna, čevljarska in keramična industrija, proizvodnja vezenin, kabelska, elektro in elektronska industrija ter različne panoge živilske industrije;

– podpiranje tekstilne industrije kot proizvodne panoge ter programov Skupnosti, ki spodbujajo ustvarjanje blagovnih znamk, zaščito označbe porekla proizvodnje in zunanjo promocijo industrijskih izdelkov Skupnosti iz panog s pretežno žensko delovno silo, zlasti na obrtnih in mednarodnih sejmih, pri tem pa spodbujajo delo žensk in jim zagotavljajo zaposlitev;

– osredotočanje na ukrepe, ki jih je treba sprejeti, zlasti v sklopu pogajanj v Svetovni trgovinski organizaciji, da se upoštevajo ozadje in posebnosti, možnosti in izzivi v posameznih sektorjih ter težave, s katerimi se soočajo države članice, predvsem na področju zaposlovanja in pravic žensk.

• [1]  „Ženske v sindikatih – metode in dobre prakse za vključitev razsežnosti spola“, Homa Dean, Belgijski državni inštitut za enakost med ženskami in moškimi.

MNENJE Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (27.11.2007)

za Odbor za pravice žensk in enakost spolov

o vlogi žensk v industriji
(2007/2197(INI))

Pripravljavec mnenja: Den Dover

POBUDE

Odbor za industrijo, raziskave in energetiko poziva Odbor za pravice žensk in enakost spolov kot pristojni odbor, naj v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.    meni, da se vloga žensk v nobenem industrijskem sektorju ne more obravnavati neodvisno od stanja industrije v Evropski uniji na splošno, izzivov, s katerimi se sooča industrija v EU, ali potreb za uspešne rešitve;

2.    priporoča večjo fleksibilnost na delovnem mestu, ki bi moškim in ženskam dala več možnosti za razvoj družinskega življenja in tudi poklicne poti; meni, da bi morale biti začasne zaposlitve moškim in ženskam veliko lažje dostopne, da bi zadostili njihovim spreminjajočim se potrebam;

3.    je zaskrbljen zaradi nespremenjenega domačega povpraševanja v številnih državah članicah, vedno večjega uvoza iz držav zunaj EU in nekaj dodatnih sektorskih izgub delovnih mest v EU, ki pogosto prizadenejo ženske, vendar pozdravlja dejstvo, da je po najnovejših razpoložljivih statističnih podatkih delež izvoza v države zunaj EU v številnih sektorjih v skupnem prometu ostal enak, na podlagi česar se lahko sklepa, da je EU na teh področjih konkurenčna;

4.    poziva države članice, naj uvedejo boljše, bolj prilagodljive in prenosljive pokojnine za ženske, saj imajo daljšo pričakovano življenjsko dobo ter v svojem poklicnem življenju zaradi domačih in družinskih obveznosti ne morejo ostati pri enem delodajalcu dalj časa; želi spomniti na svoje stališče v prvi obravnavi predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o izboljšanju prenosljivosti pravic do dodatnega pokojninskega zavarovanja[1];

5.    poziva k čim bolj obširni distribuciji Agende strateškega raziskovanja evropske tehnološke platforme za prihodnost tekstilne in oblačilne industrije ter poziva vse zainteresirane strani, naj si prizadevajo za uporabo inovativnih tehnologij in poslovnih modelov, kjer bo zastopanost moških in žensk uravnotežena na vseh ravneh;

6.    poziva Komisijo in države članice, naj v skladu z barcelonskimi cilji oblikujejo in izvajajo politike za združljivost poklicnega in zasebnega življenja za moške in ženske, večjo prilagodljivost delovnega časa za moške in ženske in splošen dostop do storitev varstva otrok in odraslih, ter za učinkovito tehnično in po možnosti finančno podporo ali spodbudo za delodajalce v malih in srednje velikih podjetjih, da bodo te politike in prakse izvajali;

7.    poziva Komisijo, naj spodbuja politike in programe poklicnega usposabljanja, vključno z razvijanjem računalniške pismenosti, namenjene ženskam, da bi povečali njihov delež v različnih sektorjih industrije; pri tem naj upošteva obstoječo finančno podporo, ki je na voljo na lokalni, nacionalni in na ravni Skupnosti, in bolj spodbuja uporabo teh politik tako v velikih kakor v malih in srednje velikih podjetjih;

8.    opozarja, da je splošna dolžnost podjetij spoštovanje načela enakosti v delovnem okolju, ne glede na njihovo velikost in področje dejavnosti;

9.    poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo primerne ukrepe, da bi zagotovili pravico do enakih možnostih na delovnem mestu; pri tem naj vključijo ukrepe, s katerimi bi zagotovili enakost med moškimi in ženskami pri dostopu do zaposlitve, na področju delovnih pogojev, usposabljanja in poklicnega napredovanja;

10.  poudarja dejstvo, da bi morala vloga ženske v industriji vselej temeljiti na načelu enakih plač in poklicnih možnosti, s čimer bi spodbujali njihovo večjo prisotnost tudi v tistih vejah industrije, ki niso stereotipno ženske;

11.  poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo zaščito pred spolnim nadlegovanjem in nadlegovanjem na podlagi spola;

12.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo podjetja k sklenitvi dogovora o programu enakosti in njegovem izvajanju; ugotavlja, da so v nekaterih državah članicah velika podjetja v kolektivnih pogodbah dolžna skleniti dogovor o programu enakosti;

13.  spodbuja Komisijo in države članice, naj podpirajo uravnoteženo zastopanje moških in žensk v upravnih odborih podjetij, zlasti tistih, v katerih imajo države članice delež.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	22.11.2007
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	38 0 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Jan Březina, Jerzy Buzek, Pilar del Castillo Vera, Jorgo Chatzimarkakis, Giles Chichester, Den Dover, Nicole Fontaine, Adam Gierek, Norbert Glante, Umberto Guidoni, András Gyürk, David Hammerstein, Erna Hennicot-Schoepges, Ján Hudacký, Romana Jordan Cizelj, Werner Langen, Anne Laperrouze, Eluned Morgan, Angelika Niebler, Reino Paasilinna, Miloslav Ransdorf, Vladimír Remek, Paul Rübig, Andres Tarand, Britta Thomsen, Radu Ţîrle, Patrizia Toia, Catherine Trautmann, Claude Turmes, Nikolaos Vakalis, Alejo Vidal-Quadras
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Neena Gill, Eija-Riitta Korhola, Lambert van Nistelrooij, Vladimir Urutchev
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Holger Krahmer, Umberto Pirilli, Carl Schlyter

• [1]  Sprejeta besedila, 20.6.2007, P6_TA(2007)0269.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	17/12/2007
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	29 0 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Edit Bauer, Emine Bozkurt, Hiltrud Breyer, Edite Estrela, Věra Flasarová, Claire Gibault, Zita Gurmai, Esther Herranz García, Piia-Noora Kauppi, Pia Elda Locatelli, Doris Pack, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Zita Pleštinská, Christa Prets, Karin Resetarits, Eva-Britt Svensson, Anne Van Lancker, Anna Záborská
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Gabriela Creţu, Iratxe García Pérez, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Donata Gottardi, Anna Hedh, Kartika Tamara Liotard, Marusya Ivanova Lyubcheva, Ria Oomen-Ruijten, Maria Petre
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Árpád Duka-Zólyomi, Manolis Mavrommatis, Paul Rübig