POROČILO o lizbonski pogodbi

29.1.2008 - (2007/2286(INI))

Odbor za ustavne zadeve
Poročevalca: Richard Corbett in Íñigo Méndez de Vigo

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o lizbonski pogodbi

(2007/0000(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, podpisane 13. decembra 2007,

–   ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, kakor sta bili spremenjeni z Enotnim evropskim aktom ter maastrichtsko pogodbo, amsterdamsko pogodbo in pogodbo iz Nice,

–   ob upoštevanju Listine o temeljnih pravicah z dne 12. decembra 2007[1],

–   ob upoštevanju laekenske deklaracije z dne 15. decembra 2001 o prihodnosti Evropske unije[2],

–   ob upoštevanju pogodbe o ustavi za Evropo, podpisane v Rimu 29. oktobra 2004,

–   ob upoštevanju svojih resolucij z dne 7. junija 2007 o načrtu za postopek sprejemanja ustave Evropske unije[3] in z dne 11. julija 2007 o sklicu medvladne konference[4],

–   ob upoštevanju člena 45 poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve ter mnenj Odbora za regionalni razvoj, Odbora za zunanje zadeve, Odbora za razvoj, Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za proračun, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A6-0013/2008),

ker:

A. je bil razvoj Evropske unije v zadnjih 50 letih temelj za vzpostavitev območja miru in stabilnosti na celini, ki jo je opustošila vojna, krepitev demokracije, svobode in državljanskih pravic, spodbujanje blaginje, solidarnosti in dobrega počutja prek vzpostavitve največjega svetovnega enotnega trga s skupnimi pravili o socialnih standardih, varstvu okolja in potrošnikov, pravični konkurenci ter z ekonomsko in monetarno unijo, za omogočanje državam članicam, da delajo skupaj ter rešujejo vprašanja, ki presegajo državne meje, ter za zagotavljanje večje vloge Evrope v svetovnih zadevah,

B.  je bilo ugotovljeno, da je treba institucije Unije reformirati in okrepiti, s čimer bi se njeni dosežki utrdili in bi se izboljšala zmožnost Unije s 27 ali več članicami, da učinkovito deluje in se spopada s skupnimi novimi izzivi ter ima večjo demokratično odgovornost,

C. je ta potreba povzročila zaporedne reforme, ki so od podpisa maastrichtske pogodbe – ki je pomenila spremembo pri evropskem združevanju z vzpostavitvijo ekonomske in monetarne unije ter s prehodom s pretežno ekonomske na politično unijo – poskušale vzpostaviti institucionalno strukturo Unije ter so vodile do podpisa laekenske deklaracije, ki je prav tako omogočila drugačen proces reforme, ki temelji na postopku konvencije in ne več izključno na medvladnih konferencah,

D. je pogodbo o ustavi za Evropo pripravila konvencija, sestavljena iz dveh predstavnikov vsakega nacionalnega parlamenta, 16 poslancev Evropskega parlamenta, dveh predstavnikov Evropske komisije in predstavnika iz vsake nacionalne vlade, ki je pripravila osnutek za javno razpravo, s čimer je bil dosežen konsenz, ki ni bil bistveno spremenjen do medvladne konference leta 2004, medtem ko sledeča lizbonska pogodba, ki ne sledi nekaterim značilnostim ustave, izhaja iz bolj tradicionalnih medvladnih delovnih metod, čeprav s polnim sodelovanjem treh predstavnikov Evropskega parlamenta,

E.  je prejšnje prizadevanje za reformo Unije s tem, da bi pogodbe nadomestili z ustavo, odobravala velika večina izvoljenih predstavnikov evropskih državljanov v Evropskem parlamentu[5] in sta ustavo ratificirali dve tretjini držav članic, vendar sta jo zavrnili dve državi (Francija in Nizozemska), in ker je bil po obdobju za razmislek, v katerem je postalo jasno, da ne bo mogoče doseči potrebnega soglasja vseh držav članic, ta pristop opuščen, namesto tega pa se je uporabil pristop spremembe veljavnih pogodb,

F.  sta spremenjena metoda in postopek, kljub ohranitvi številnih praktičnih prilagoditev načrtovane institucionalne strukture Unije v novi obliki, pomenila manjše cilje in opustitev več značilnosti ustave, preložitev začetka veljavnosti nekaterih njenih novih mehanizmov in vključitev posebnih ukrepov, ki so značilni za različne države članice, v pogodbe,

G. kljub temu soglasje vseh nacionalnih vlad Unije v zvezi s pogodbo kaže, da se vse izvoljene vlade držav članic strinjajo, da je ta kompromis osnova njihovega prihodnjega sodelovanja, vsaka država članica pa bo morala pokazati največjo politično zavezanost, da bo pogodba ratificirana do 1. januarja 2009,

H. je zaželeno, da bi vse države članice lizbonsko pogodbo ratificirale do konca leta 2008, kar bi državljanom omogočilo, da na volitvah leta 2009 glasujejo na podlagi celovitega poznavanja novega institucionalnega okvira Unije,

Pozitiven korak za prihodnost Unije

1.  ugotavlja, da lizbonska pogodba na splošno prispeva k znatnemu izboljšanju obstoječih pogodb, kar bo Uniji prineslo večjo demokratično odgovornost in sposobnost odločanja (s krepitvijo vlog Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov), okrepilo pravice evropskih državljanov v razmerju do Unije in izboljšalo učinkovitost delovanja institucij Unije;

Večja demokratična odgovornost

2.  pozdravlja dejstvo, da se bosta demokratična odgovornost in sposobnost odločanja povečali, kar bo omogočilo državljanom, da imajo večji nadzor nad dejavnostmi Unije, zlasti zaradi naslednjih izboljšav:

(a)  sprejetje celotne zakonodaje Evropske unije bo potekalo v skladu s stopnjo parlamentarnega nadzora, ki ne obstaja v nobeni drugi nadnacionalni ali mednarodni strukturi:

–  z nekaterimi izjemami bo celotna evropska zakonodaja predmet dvojne potrditve s strani Sveta (sestavljenega iz državnih ministrov, ki so odgovorni nacionalnim parlamentom) in Evropskega parlamenta (sestavljenega iz neposredno izvoljenih poslancev) pod enakimi pogoji;

–  pregled celotne zakonodaje Unije v nacionalnih parlamentih pred njenim sprejetjem se bo okrepil, saj bodo parlamenti vse evropske zakonodajne predloge prejemali pravočasno, da bodo o njih razpravljali s svojimi ministri, in preden bo Svet sprejel stališče, dobili pa bodo tudi pravico, da zahtevajo ponovno preučitev predloga, če bodo menili, da ta ne spoštuje načela subsidiarnosti;

(b)  predsednik Komisije bo izvoljen v Evropskem parlamentu na predlog Evropskega sveta, ki bo pri tem upošteval volitve v Evropski parlament;

(c)  visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko bosta imenovala Evropski svet in predsednik Komisije, kot član Komisije pa mora biti potrjen v Parlamentu kot vsak drug komisar;

(d)  uveden je nov, enostavnejši in bolj demokratičen proračunski postopek z eno obravnavo: razlikovanje med obveznimi in neobveznimi izdatki je odpravljeno, s čimer se zagotovi polna enakopravnost med Parlamentom in Svetom, kar zadeva odobritev celotnega letnega proračuna, pri čemer ima Parlament tudi pravico do soglasja k pravno zavezujočemu večletnemu finančnemu okviru;

(e)  demokratični nadzor v zvezi z zakonodajnimi pristojnostmi, prenesenimi na Komisijo, se bo okrepil z novim sistemom nadzora, v skladu s katerim lahko Evropski parlament ali Svet prekliče odločitve Komisije ali odvzame pooblastila;

(f)   soglasje Evropskega parlamenta bo potrebno za odobritev širokega spektra mednarodnih sporazumov, ki jih podpiše Unija, vključno s tistimi, ki zadevajo področja, ki so predmet rednega notranjega zakonodajnega postopka v Uniji;

(g)  seje Sveta, na katerih se bo razpravljalo ali glasovalo o osnutkih zakonodajnih aktov, bodo odprte za javnost, kar bo omogočilo državljankam in državljanom, da vidijo, kako njihove vlade delujejo v Svetu;

h)   agencije, predvsem Europol in Eurojust, bodo predmet večjega parlamentarnega nadzora;

(i)   Odbor regij bo lahko vložil tožbo pri Sodišču Evropskih skupnosti, mandat njegovih članov se bo podaljšal na pet let in njegovi odnosi z Evropskim parlamentom bodo jasneje opredeljeni;

(j)   postopek revizije pogodb bo v prihodnje bolj odprt in demokratičen, saj bo tudi Evropski parlament lahko predložil predloge sprememb, vsako predlagano spremembo pa bo morala pregledati konvencija, v kateri bodo predstavniki nacionalnih parlamentov in Evropskega parlamenta, razen če bo Parlament soglašal, da to ni potrebno, medtem ko se uvajajo novi poenostavljeni postopki sprememb za spreminjanje nekaterih določb pogodbe na podlagi soglasne odločitve, z odobritvijo nacionalnih parlamentov;

Uveljavljanje vrednot, krepitev pravic državljanov, večja jasnost

3.  pozdravlja dejstvo, da se bodo pravice državljanov okrepile zaradi naslednjih izboljšav:

(a)  listina temeljnih pravic Evropske unije, ki določa vse državljanske, politične, gospodarske in socialne pravice, bo postala pravno zavezujoča; vsem državljanom Unije bo dala pravno varnost ter zagotovila, da bodo morale biti vse določbe prava EU in vsi ukrepi, ki jih bodo sprejele institucije EU ali ki bodo temeljili na pravu EU, v skladu s temi standardi, pri čemer bodo morali spoštovati načelo subsidiarnosti;

(b)  Unija mora zaprositi za podpis Evropske konvencije o človekovih pravicah, kar pomeni, da bo zanjo veljal enak zunanji nadzor v zvezi z obveznostjo spoštovanja pravic državljanov, kot za njene države članice;

(c)  nove določbe bodo olajšale sodelovanje državljanov in predstavniških združenj civilne družbe v razpravah Unije; spodbujal se bo dialog s socialnimi partnerji, cerkvami, verskimi skupnostmi in laičnimi organizacijami;

(d)  uvedba pobude evropskih državljanov bo državljanom omogočila, da podajo predloge v zvezi z zadevami, za katere menijo, da je potreben pravni predpis Unije za izvajanje pogodb;

(e)  sodno varstvo državljanov bo okrepljeno, ker bodo pristojnosti Sodišča Evropske unije razširjene na zadeve, povezane s svobodo, varnostjo in pravico, ter na akte Evropskega sveta, Evropske centralne banke in agencij Unije, hkrati pa se bo zagotovilo olajšanje dostopa fizičnih in pravnih oseb do sodnih postopkov;

4.  pozdravlja dejstvo, da pogodba na jasnejši in preglednejši način določa vrednote, ki so skupne vsem državam članicam in na katerih Unija temelji, cilje Unije ter načela, ki urejajo njene dejavnosti in odnose z državami članicami:

(a)  vzpostavi se jasna opredelitev pristojnosti Unije v razmerju do držav članic v skladu z načelom, da vse pristojnosti, ki s pogodbo niso dodeljene Uniji, ostanejo v pristojnosti držav članic;

(b)  večji poudarek je na politikah, ki koristijo državljanom: sprejete so nove splošne določbe v zvezi z spodbujanjem visoke ravni zaposlenosti, jamstvom ustrezne socialne varnosti, bojem proti družbeni izključenosti, visoko ravnjo izobrazbe, usposabljanja in zdravja, odpravo vseh oblik diskriminacije in spodbujanjem enakopravnosti med moškimi in ženskami; nove določbe spodbujajo trajnostni razvoj in zaščito okolja, vključno z bojem proti podnebnim spremembam in spoštovanjem storitev v splošnem interesu; ekonomska, socialna in teritorialna kohezija so ponovno potrjene kot cilji Unije;

(c)  nejasnosti v zvezi z „Evropsko skupnostjo“ in „Evropsko unijo“ bo konec, saj bo Evropska unija postala ena sama pravna oseba in struktura;

(d)  solidarnostna klavzula med državami članicami državljanom zagotavlja prejem pomoči iz vseh delov Unije v primeru terorističnih napadov, naravnih nesreč ali nesreč, ki jih povzroči človek;

(e)  potrjuje specifičnost institucionalne organiziranosti Unije, ki ji države članice zaupajo nekatere od svojih pristojnosti, za katere menijo, da bi se bolje uveljavile prek skupnih mehanizmov, obenem pa v izogib kakršnim koli dvomom daje zadostna zagotovila, da Unija ne bo postala centralizirana vsemogočna „naddržava“:

–  obveznost, da se spoštuje nacionalne identitete držav članic, neločljivo povezanih z njihovimi temeljnimi političnimi in ustavnimi strukturami, vključno z regionalno in lokalno samoupravo in njihove temeljne državne funkcije, zlasti zagotavljanje ozemeljske nedotakljivosti, vzdrževanje javnega reda in miru ter varovanje nacionalne varnosti,

–  načela prenosa pristojnosti (pri čemer ima Unija samo tiste pristojnosti, ki so jih nanjo prenesle države članice), subsidiarnosti in sorazmernosti,

–  sodelovanje držav članic pri sistemu odločanja Unije in pri potrditvi kakršnih koli sprememb tega sistema;

–  priznanje pravice vsake države članice, da izstopi iz Unije, če to želi;

Večja učinkovitost

5.  pozdravlja dejstvo, da bo nova pogodba okrepila zmogljivost institucij Unije, da svoje naloge izvedejo učinkoviteje, zlasti zaradi naslednjega:

(a)  število področij, na katerih vlade na zasedanjih v Svetu odločajo s kvalificirano večino in ne soglasno, se bo bistveno povečalo, kar bo Uniji s 27 državami članicami omogočilo, da deluje na več področjih, ne da bi bile njene odločitve omejene z vetom;

(b)  nov sistem glasovanja z dvojno večino bo olajšal sprejemanje odločitev v Svetu;

(c)  Evropski svet bo postal polnopravna institucija Evropske unije in njegovo šestmesečno predsedovanje po načelu rotacije bo nadomestil predsednik, ki ga bodo člani Sveta izvolili za obdobje dveh let in pol, kar bo omogočilo večjo skladnost pri pripravi in neprekinjenost njegovega dela;

(d)  število članov Komisije se bo od leta 2014 zmanjšalo na dve tretjini števila držav članic, s čimer se bo povečala sposobnost ukrepanja Komisije in bo še jasneje, da člani Komisije zastopajo evropski interes in ne interesa svojih držav, sistem rotacije pa bo še naprej zagotavljal enakovredno sodelovanje vseh držav članic;

(e)  prepoznavnost in vloga Unije kot akterja na svetovnem prizorišču se bo bistveno okrepila:

–  dve mesti, ki povzročata podvajanje in zmedo – visoki predstavnik Evropske unije za zunanjo politiko in komisar za zunanje odnose – bosta združeni v eno, in sicer podpredsednika Komisije/visokega predstavnika za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki bo predsedoval Svetu za zunanje zadeve ter zastopal Unijo v zadevah, v katerih ima ta izdelano skupno stališče, s čimer bo zunanje politično delovanje Unije postalo skladnejše;

–  vzpostavljena bo enotna služba za zunanjepolitično delovanje, ki bo sestavljena iz uradnikov Komisije in Sveta in nacionalnih diplomatskih služb in ki jo lahko ustanovi Svet le s soglasjem Komisije in po posvetovanju s Parlamentom; to zunanjo službo bo vodil podpredsednik Komisije/visoki predstavnik, njen namen pa je omogočiti večjo skladnost pri razvoju in izvajanju zunanje politike Unije;

–  zmožnost Unije, da razvije skupne strukture na področju varnostne in obrambne politike se bo okrepila, med drugim z vstavitvijo klavzule, ki predvideva vzajemno pomoč in podporo v primeru oboroženega napada, kar bo povečalo občutek varnosti državljanov, hkrati pa bo zagotovljena prožnost, potrebna za upoštevanje različnih pristopov držav članic v zvezi s temi vprašanji;

(f)   razlika med zakonodajnimi in izvršilnimi instrumenti bo pojasnjena, nova opredelitev izvedbenih predpisov pa bo omogočila poenostavitev in racionalizacijo zakonodaje Unije;

(g)  stebrna struktura bo opuščena, kar bo omogočilo enotno delovanje na različnih področjih dejavnosti Unije s poenostavljenimi mehanizmi in instrumenti, čeprav posebna narava zunanje in varnostne politike zahteva posebne postopke na teh področjih;

h)   dejavnosti na področju svobode, varnosti in pravice bodo ambicioznejše ter bodo potekale na podlagi učinkovitejših postopkov in ne več z uporabo ločenih medvladnih instrumentov in postopkov ter bodo predmet sodne presoje, kar obeta opazen napredek v zvezi s pravosodnimi in varnostnimi vprašanji ter vprašanji priseljevanja;

(i)   cilji Unije in njene pristojnosti na področju podnebnih sprememb, pravic otrok, evropske sosedske politike, človekoljubne pomoči, energije (vključno s sklicevanjem v pogodbi na solidarnost med državami članicami na tem področju), vesolja, raziskav, turizma, športa, javnega zdravstva in civilne zaščite bodo jasneje opredeljeni; skupna trgovinska politika je priznana kot področje, ki je v izključni pristojnosti Unije;

(j)   pri številnih drugih zadevah bo uporaba uspešnejših metod sprejemanja odločitev postala možna takrat, ko se bo pokazala skupna politična volja v zvezi s tem;

(k)  ko vse države članice ne bodo pripravljene ali sposobne istočasno sodelovati pri določenih politikah, bo več možnosti za prožnejše ureditve;

Skrbi

6.  se zaveda vsesplošnega obžalovanja, da je bilo treba po rezultatih referendumov v Franciji in na Nizozemskem za zagotovitev novega sporazuma med 27 državami članicami:

–    opustiti ustavni pristop in nekatere od njegovih značilnosti, kot so ideja, da Unija temelji na volji državljanov in njenih držav članic, enotno in strukturirano besedilo, jasnejša terminologija za določitev zakonodajnih instrumentov, določitev zastave in himne v pogodbi ter uporaba termina „zunanji minister“ namesto „visoki predstavnik“;

–    preložiti izvajanje pomembnih elementov nove pogodbe, kot je začetek veljavnosti novega volilnega sistema v Svetu (ki ga spremljajo posebne določbe za preložitev glasovanja, znane kot „kompromis iz Ioannine“), in običajnemu zakonodajnemu postopku na nekaterih področjih pristojnosti dodati omejevalne mehanizme, kot so „zasilne zavore“;

–    v pogodbo vključiti ukrepe, ki so specifični za posamezno državo članico, kot je razširitev možnosti sodelovanja („opt-in“) na področje policijskega sodelovanja in sodelovanja v kazenskih zadevah za dve državi članici, protokol, ki omejuje vpliv listine na britansko in poljsko notranje pravo, ter dodaten sedež v parlamentu, ki je bil dodeljen Italiji ob odstopanju od načela padajoče sorazmernosti;

–    spremeniti besedilo več delov pogodbe ali protokolov in deklaracij iz prilog, ki imajo neupravičeno negativen prizvok, ki daje občutek nezaupanja v Unijo in njene institucije ter s tem javnosti pošilja napačno sporočilo;

Sklepne ugotovitve

7.  potrjuje pogodbo in poudarja pomembnost dejstva, da jo vse države članice Unije ratificirajo pravočasno, da bo lahko začela veljati 1. januarja 2009;

8.  meni, da bo lizbonska pogodba zagotovila trden okvir, ki bo omogočil prihodnji nadaljnji razvoj Unije;

9.  se zaveda, da je spremenjena pogodba neizogibno manj jasna in berljiva kot kodificirana pogodba, zato zahteva hitro objavo prečiščenih besedil pogodb, kakor so bile revidirane z lizbonsko pogodbo in ki bi državljanom zagotovile jasnejše temeljno besedilo Unije;

10. ponavlja svojo zahtevo, da si morajo institucije EU in državni organi v skladu z načelom lojalnega sodelovanja prizadevati po najboljših močeh, da se evropske državljane jasno in nepristransko seznani z vsebino pogodbe;

11. naroči pristojnemu odboru, da pripravi potrebne spremembe svojega poslovnika in oceni potrebe po nadaljnjih izvedbenih ukrepih;

12. naroči svojemu predsedniku, da to resolucijo in poročilo Odbora za ustavne zadeve posreduje nacionalnim parlamentom držav članic, Svetu, Komisiji in nekdanjim članom Evropske konvencije o prihodnosti Evrope, ter zagotovi, da parlamentarne službe, vključno njegove zunanje pisarne, nudijo obširne informacije o mnenju parlamenta o pogodbi.

• [1]  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah z dne 7. decembra 2000, razglašena 12. decembra 2007 v Strasbourgu.
• [2]  Evropski svet v Laeknu, laekenska deklaracija o prihodnosti Evropske unije, SN 273/01, 15. 12 .2001.
• [3]  Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0234.
• [4]  Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0328.
• [5]  S 500 glasovi za, 137 proti in 40 vzdržanimi glasovi (resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. januarja 2005 o Pogodbi o Ustavi za Evropo – poročilo Corbett/Méndez de Vigo) UL C 247 E, 6.10.2005, str. 88).

OBRAZLOŽITEV

Človeških poslov tok kipi in pada:

izrabi plimo, k sreči te privede,

zamudi jo, in vso življenja pot

se moraš v stiski med klečevjem viti.

Mi plujemo zdaj po nabreklem morju;

držimo struje se, dokler nam služi,

če ne, zgubljena ladja in tovor.

William Shakespeare. Julij Cezar.

I.    Ozadje

1.   Postopek evropskega povezovanja je vse prej kot preprost. Leta 2004 smo soporočevalci imeli to čast, da smo sestaviti poročilo Parlamenta o Pogodbi o ustavi za Evropo; sedaj, tri leta kasneje, smo dobili enako nalogo za lizbonsko pogodbo, ki je nadomestila pogodbo o ustavi.

Smo zato v edinstvenem položaju, da odgovorimo na večno vprašanje, ali lahko človek dvakrat stopi v isto reko. Odgovor mora biti pritrdilen, saj bomo lahko edino tako Parlamentu nakazali smernice o tem, kako naj, s Shakespearjevimi besedami, "držimo struje se, dokler nam služi", da ne bosta "zgubljena ladje in tovor".

Naloga, ki je bila zaupana soporočevalcem, je nujno poučna: enako kot leta 2004 predlagamo, da se primerja pogodbi, ki sta trenutno v veljavi, s pogodbo, ki je bila podpisana v Lizboni 13. decembra 2007 in ki je trenutno v postopku ratifikacije v 27 državah članicah.

Da bi vedeli, kam gremo, bi bilo dobro razmisliti o tem, od kod prihajamo: pred več kot pol stoletja je Schumanova deklaracija spodbudila ambiciozen podvig: združitev Evropejcev, ki so jih več stoletij razdruževali bratomorni spori, v skupen projekt.

Od ustanovitve prve Evropske skupnosti (za premog in jeklo: Pariška pogodba z dne 18. 4. 1951[1]), ki je združila šest držav zahodne Evrope[2], se je povezovanje Skupnosti razširilo na sedemindvajset evropskih držav[3], območje njenega delovanja pa se je razširilo na nova področja z Evropsko gospodarsko skupnostjo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo (Euratom) (Rimska pogodba z dne 25. 3. 1957[4]) ter kasneje Evropsko unijo (Maastrichtska pogodba z dne 7. 2. 1992).

2.   Evropski parlament si vse od izvolitve na splošnih volitvah leta 1979 prizadeva demokratizirati delovanje povezave, ki je kasneje postala Evropska unija, in njeno delovanje narediti učinkovitejše in preglednejše. S sprejetjem prvega osnutka pogodbe o ustanovitvi Evropske unije (osnutka, po poročevalcu imenovanega „Spinelli“) 14. 2. 1984 je sprožil reforme, ki so si sledile naslednjih dvajset let in dobile svojo podobo v Enotnem evropskem aktu[5], Maastrichtski pogodbi[6], Amsterdamski pogodbi[7], Pogodbi iz Nice[8], Pogodbi o ustavi za Evropo[9]. in danes v lizbonski pogodbi[10].

Evropski parlament je v vsaki od teh faz na pobudo ustavnega odbora, ki je nato leta 1999 postal Odbor za ustavne zadeve, dejavno sodeloval pri pripravah in ocenil rezultate različnih medvladnih konferenc[11].

Od samega začetka reformnega procesa je zagovarjal stališče, da je treba razjasniti in izboljšati ustavni temelj Evropske unije. Pod pritiskom zaporednih širitev, ki bi lahko ogrozile politično razsežnost povezave, je ta potreba postajala čedalje nujnejša.

Parlament skuša doseči tri ločene, a med seboj povezane cilje:

Prvič, prizadeva si za razjasnitev, in če je to potrebno, utrditev pristojnosti in odgovornosti Evropske unije. Dosledno zagovarja stališče, da se morajo pristojnosti Evropski uniji dodeliti in da jih mora ta izvajati na podlagi „načela subsidiarnosti“, kar pomeni, da mora izpolnjevati le tiste obveznosti, ki se lahko s skupnimi politikami izvajajo učinkoviteje, kot če države članice delujejo vsaka zase.

Drugič, Parlament zagovarja stališče, da se morajo odgovornosti, ki se izvajajo na evropski ravni, izvajati učinkoviteje. Zlasti je kritičen do soglasnega odločanja v Svetu, pri čemer zagovarja stališče, da pri dogovorjenem skupnem izvajanju politike nima nobenega smisla dati vsaki od držav članic Evropske unije možnost, da prepreči skupne odločitve. Prav tako zagovarja stališče, da se Komisiji da večja vloga pri izvrševanju že sprejetih politik, seveda ob primernem spremljanju in nadzoru.

Tretjič, Parlament je predstavil razloge za večji demokratični nadzor in odgovornost na evropski ravni. Pristojnosti, ki so jih nacionalni parlamenti z ratifikacijo pogodb prenesli na Unijo, ne bi smel izvajati samo Svet (tj. ministri držav članic). Manjše parlamentarne pristojnosti na nacionalni ravni bi se morale nadomestiti z večjimi parlamentarnimi pristojnostmi na evropski ravni.

Ob mešanih in očitno nezadovoljivih rezultatih Amsterdamske pogodbe in Pogodbe iz Nice zaradi podvojitve števila držav članic, pa tudi zaradi nadaljnjega poglabljanja Unije, je bilo vedno bolj jasno, da metoda revizije pogodb, kakršna se je izvajala, ne more več zagotoviti pravih rešitev za razvoj Evrope.

Evropski parlament je to ugotovitev jasno izrazil že leta 1997 v resoluciji z dne 19. novembra (o poročilu Iniga Méndeza de Viga in Dimitrisa Tsatsosa, glej opombo št. 8 spodaj). Z njo se je dejansko sprožilo politično razmišljanje, ki je leta 1999 na pobudo nemškega predsedstva Sveta privedlo do priprave modela konvencije, prvič uporabljenega za pripravo Listine o temeljnih pravicah Evropske unije.

Ker so se podpisniki Pogodbe iz Nice zavedali njenih pomanjkljivosti, so ji priložili izjavo št. 23 „o prihodnosti Unije“[12], ki je odprla pot novi reformi pogodb, prvotno predvideni za leto 2004. Reforma bi morala biti pripravljena na podlagi „obširne razprave z vsemi zainteresiranimi stranmi: s predstavniki nacionalnih parlamentov in vseh tistih, ki zastopajo javno mnenje (...), predstavniki civilne družbe itd...“. Razprava naj bi potekala leta 2001, bila pa bi podlaga za sprejetje izjave, „ki bi vsebovala ustrezne pobude za nadaljevanje tega procesa“ na zasedanju Evropskega sveta v Laeknu.

3.   Evropski parlament je že v pripravljalni fazi za medvladne konference[13] skušal sodelovati z nacionalnimi parlamenti, bil pa je tudi prvi[14], ki je po izkušnji s pripravo Listine o temeljnih pravicah Evropske unije[15] predlagal sklic konvencije, ki bi jo sestavljali predstavniki voditeljev držav in vlad držav članic, nacionalnih parlamentov, Evropskega parlamenta in Komisije ter ki bi se ji kot polnopravni člani pridružili tudi predstavniki vlad in parlamentov držav kandidatk.

Konvencija o Listini o temeljnih pravicah je dejansko dokazala, da je takšen organ sposoben pripraviti osnutek, ki ga odobrijo voditelji držav in vlad. Njena odprtost in preglednost ter kakovostne izmenjave mnenj so prav tako pripomogle k soglasju, katerega vir je bila najprej možnost vsakogar, da izrazi svoje mnenje in nato razume mnenja drugih.

Evropski svet je na zasedanju v Laeknu 14. in 15. decembra 2001 s sprejetjem „Laekenske izjave o prihodnosti Evrope“[16] določil način in načrt dela konvencije ter zlasti teme, o katerih bo morala razpravljati. Pod predsedstvom Valéryja Giscarda d'Estainga ter podpredsedstvom Giuliana Amata in Jean-Luca Dehaena je bila konvencija zadolžena za pripravo predhodnega osnutka ustave, ki bi se uporabil kot podlaga za delo medvladne konference, ki bi sledila konvenciji.

Konvencija o prihodnosti Evrope je potrdila utemeljenost izbire te metode, saj je bila po šestnajstih mesecih sposobna predložiti sporazumni dokument, ki je bil plod intenzivnih razprav in tesnega dialoga s civilno družbo.

Zahvaljujoč delu Odbora za ustavne zadeve, je tudi Evropski parlament pomembno vplival na vsebino osnutka ustavne pogodbe[17], ki ga je medvladna konferenca spremenila le v maloštevilnih točkah. Prav tako je bil v delo te medvladne konference prvič v celoti vključen njen predsednik Pat Cox ter njegova dva predstavnika Inigo Mendez de Vigo (kasneje ga je zamenjal Elmar Brok) in Klaus Hänsch.

4.   Žal postopek ratifikacije ni potekal po pričakovanjih: zaradi negativnega izida referendumov v Franciji in na Nizozemskem je bilo treba določiti nov pristop.

Evropski svet junija 2005 je razglasil obdobje za razmislek, ki naj bi trajalo vsaj eno leto. V tem času naj bi države članice izvedle široko razpravo, „ki bo vključevala državljane, civilno družbo, socialne partnerje, nacionalne parlamente in politične stranke“. Tudi evropske institucije so bile pozvane, da prispevajo k razpravi. Vzporedno so se nadaljevale ratifikacije, tudi po referendumski poti.

5.   Parlament je svoje obveznosti na tem področju v celoti izpolnil. Od začetka je podpiral poglobljen javni dialog na evropski ravni o ključnih izzivih evropske integracije in zavrnil kakršen koli poskus selektivnega izvajanja ustavne pogodbe („izbiranje najboljšega“). Parlament je zlasti prispeval k javni razpravi z idejo o „medparlamentarnih forumih“ za obravnavo ključnih vprašanj glede prihodnosti Evrope. Do zasedanja Evropskega sveta junija 2007, na katerem je bil sprejet sklep o ponovnem sklicu medvladne konference, so bili organizirani trije forumi[18]. Ti forumi so prispevali k utrditvi prepričanja med izvoljenimi predstavniki državljanov celotne Unije, da težave, na katere naj bi odgovorila ustavna pogodba, z neuspehom njene ratifikacije niso izginile in da so institucionalne novosti, ki jih pogodba uvaja, tudi v drugačni obliki ključne, da bi Unija lahko obvladovala izzive, ki jih prinaša vse bolj globaliziran svet.

Nemško predsedstvo je zaznamoval povratek institucionalnih reform v središče dnevnega reda Unije. Seveda uporabljen postopek ni mogel zadovoljiti tistih, ki so doživeli vzdušje dialoga in preglednosti konvencije, ki je tudi pozitivno vplivala na medvladno konferenco leta 2004. Zato so pogajanja o ponovnem izvajanju reforme pogodb za zagotovitev resnih možnosti za uspeh najprej potekala dvostransko med predsedstvom in vsako od držav članic. Kljub temu je treba spomniti, da je Evropski parlament od začetka sodeloval pri posvetovanju na ravni „šerp“[19] in je tako lahko prispeval k pripravi mandata, ki ga je nemško predsedstvo predložilo na zasedanju Evropskega sveta junija 2007. Ker je to predstavljanje potekalo na ravni predsedstva po neposrednem imenovanju s strani predsednika Parlamenta, se je uporabil ad hoc postopek obveščanja/posvetovanja med predsednikom, predsednikom Odbora za ustavne zadeve in koordinatorji političnih skupin v tem odboru.

6.   Vse te priprave so omogočile, da je Evropski svet junija 2007 sklical novo medvladno konferenco za nadaljnjo reformo pogodb. Opredelil je tudi zelo jasen, natančen in podroben mandat, ki je portugalskemu predsedstvu omogočil, da je delo medvladne konference izpeljalo hitro in učinkovito.

Medvladna konferenca se je začela 23. julija, na sestanku sveta za splošne zadeve. Delovala je predvsem na dveh ravneh: na ministrski, kjer je imel Parlament tri predstavnike: Elmarja Broka, Enriqueja Baróna Crespa in Andrewa Duffa in na ravni skupine pravnih strokovnjakov. Njeno delo je pripravila pravna služba Sveta, v skupini pa sta bila zastopana tudi EP in Komisija.

Delo skupine pravnih strokovnjakov se je izkazalo kot odločilno, saj drugače medvladna konferenca ne bi dogovora dosegla v tako kratkem času. Na politični ravni se je medvladna konferenca pred Evropskim svetom v Lizboni sestala le trikrat. Vseeno ji je uspelo rešiti ali odbiti kar nekaj kočljivih vprašanj. Portugalsko predsedstvo je namreč uspešno vztrajalo pri načelu, da se mandat ne spreminja, razen če gre za vprašanja, s katerimi soglašajo vse države članice. Na ta način so imeli voditelji držav ali vlad v Lizboni na pogajalski mizi le dve vprašanji, od katerih je bilo le eno povezano s samo pogodbo, in sicer opredelitev novega sistema glasovanja s kvalificirano večino v Svetu zaradi vztrajnega nezadovoljstva Poljske v zvezi s sporazumom, doseženim leta 2004, in kompromisom, ki je bil po velikih naporih dosežen na Evropskem svetu junija 2007 v Bruslju. Drugo ključno in še odprto vprašanje je bila sestava EP v novem zakonodajnem obdobju z začetkom leta 2009. To vprašanje, ki ni neposredno povezano s pogodbo, je bilo eno glavnih, ki bi lahko ogrozilo sklenitev sporazuma, saj se je Italija odločno upirala predlogu sklepa, ki ga je na prošnjo Evropskega sveta pripravil EP.

Druga vprašanja, o katerih je še potekala razprava (britanski in irski opt-out/opt-in v zvezi z nekdanjim tretjim stebrom, ohranjena vloga EP pri imenovanju podpredsednika/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ipd.), so bila praktično vsa rešena v dneh tik pred Evropskih svetom, zlasti na sestanku medvladne konference na ministrski ravni med svetom za splošne zadeve 15. oktobra v Luksemburgu.

Kljub vsemu so se voditelji držav in vlad v Lizboni lahko hitro sporazumeli: medvladna konferenca je bila zaključena okoli ene zjutraj, v petek, 19. oktobra 2007.

V drugem delu te obrazložitve bi sedaj radi analizirali posledice in dobre (ali slabe) točke lizbonske pogodbe, ki je bila svečano podpisana 13. decembra 2007 v Lizboni.

II.  Prednosti nove pogodbe glede na veljavne pogodbe

Lizbonska pogodba v primerjavi s sedanjimi pogodbami vključuje veliko pomembnih sprememb in izboljšav. Seveda gre za kompromis, ki po mnenju Parlamenta žal ne vključuje nekaterih elementov, potrjenih v ustavi, odlaga začetek veljavnosti drugih elementov in vključuje posebne ukrepe, oblikovane za izpolnitev zahtev nekaterih držav članic, vendar je to politična cena, ki jo je treba plačati za izhod iz krize, ki jo je v Uniji povzročila zavrnitev ustavne pogodbe na referendumih v Franciji in na Nizozemskem.

1.   Ponovna uporaba tradicionalne revizije pogodb in opustitev ideje o ustavi

1.1. S ponovno uporabo tradicionalne metode za revizijo pogodb, ko se sprejme nova pogodba, ki uvaja spremembe sedanjih, še vedno veljavnih, pogodb, je bila opuščena ideja o ustavi in torej eni sami konsolidirani pogodbi, ki bi v celoti nadomestila sedanje pogodbe. Tako je vprašanje, ali gre dejansko za ustavo ali pogodbo, ki je bilo v zadnjih letih tako sporno, postalo brezpredmetno. S tem se izognemo brezplodni razpravi o vprašanju, ki to sploh ni: nikoli ni bilo dvoma o tem, da je formalno to pogodba, ki bo sprejeta in ratificirana po pravilih, ki veljajo za spreminjanje pogodb. Drugače tudi ne bi moglo biti. Vendar je res tudi, da je bila ustavna pogodba zaradi svoje narave in vsebine bolj nedvoumno „ustavodajna“. S ponovno uporabo tradicionalne metode se opušča poimenovanje „ustava“, kar politično odpravlja sporno vprašanje.

Ta pristop pomeni tudi, da se odpravlja enotnost besedila in se zavrača tudi zamisel enotnega besedila ustavne narave, ki jo mnogi obravnavajo kot preveč povezano z državnostjo, da bi se lahko uporabljala v Uniji.

1.2. Kljub temu nova pogodba v veliki meri pojasnjuje opredelitev vrednot, načel in ciljev, ki vodijo dejavnost Evropske unije (EU), opisuje pristojnosti Unije, vzpostavlja njene institucije, predstavlja postopke odločanja, natančno določa akte, opredeljuje pravice državljanov v odnosu do EU in med drugim predvideva pravila za svojo revizijo. V tem smislu bi lahko rekli, da pogodbe, na katerih temelji Unija, skupaj sestavljajo nekakšno „ustavo“, saj opredeljujejo ustroj Unije. Končno je vloga ustave prav določiti pogoje in meje izvrševanja oblasti znotraj političnega subjekta in državljanom jamčiti pravice, kar je tudi vloga nove pogodbe. Vendar dejstvo, da je bil poskus formalno opredeliti ustroj Unije zavrnjen, pomeni, da Uniji nismo želeli dodeliti „ustave“ v formalnem ali slovesnem smislu, torej v najpogostejšem političnem smislu. To je torej bistvena razlika v primerjavi z ustavno pogodbo.

1.3. S sedanjimi pogodbami Unija v vsebinskem smislu že ima svojo „ustavo“. Mogoče jo je izpeljati iz pogodb, ki so Unijo ustvarile, tako kot imajo svojo ustavo vsi drugi politični subjekti. Ko pogodbe poenostavimo in jim damo razumljivejšo strukturo, naredimo pomemben korak k razjasnitvi sistema, ki v očeh državljana postane preglednejši in razumljivejši. Vendar postane zaradi izbrane metode, pogodbe, ki vključuje spremembe dveh veljavnih pogodb, besedilo za državljane neberljivo. Nujno je pripraviti prečiščeno besedilo.

1.4. Očitno je, da so države članice želele odpraviti tudi najbolj neutemeljene dvome, da bi sprejetje ustave za Unijo pomenilo začetek nastajanja centralizirane „naddržave“ in s tem neizogiben konec nacionalnih držav, kar bi spremenilo naravo Evropske unije. Parlament, ki si je od začetka postopka prizadeval za „konstitucionalizacijo“ Unije, se zaveda, da ti dvomi dejansko ne upoštevajo pomena ustave kot temeljnega akta, ki ureja izvajanje oblasti v celotnem političnem subjektu (razen če se želi zanikati „politična“ narava Unije). Veliko je primerov mednarodnih organizacij, katerih ustanovne listine se imenujejo ustave, kot v primeru Mednarodne organizacije dela, Svetovne zdravstvene organizacije ali Svetovne poštne zveze. Tako zasnovan pojem „ustave“ pomeni tudi uradno jamstvo za države članice in državljane pred morebitnimi napakami pri dejavnostih Unije. Tako lahko Evropski parlament kljub priznanju, da je zaradi političnega položaja v državah članicah prav to pomenilo izhod iz institucionalne slepe ulice, le obžaluje opuščanje ustavnega pristopa.

1.5. Soporočevalca prav tako obžalujeta, da simboli Unije (zastava, himna, geslo, euro in dan Evrope), navedeni v ustavni pogodbi, niso našli mesta v novi pogodbi. Čeprav to ne pomeni, da simboli ne obstajajo več – obstajali so že dolgo pred tem, a nikoli niso bili kot taki navedeni v pogodbah, in tako bodo obstajali tudi v prihodnje – pa bi bilo povsem logično, da jih omenjajo besedila, ki opredeljujejo pravno-politični status Unije. Njihovo opustitev so zahtevale nekatere države članice, češ da bi priznanje simbolov v pogodbah lahko vodilo v zmotno mišljenje o „državnem“ značaju Unije. Dokaz, da stališče še zdaleč ni bilo soglasno, je izjava o simbolih Unije, ki jo je šestnajst držav članic priložilo pogodbi (Izjava št. 52 o simbolih Evropske unije). V njej te države navajajo, da „bodo omenjeni simboli tudi v prihodnje zanje simboli skupne pripadnosti državljanov Evropski uniji in njihove povezave z njo“. Soporočevalca zato z velikim zadovoljstvom sprejemata pobudo Odbora za ustavne zadeve, ki pripravlja poročilo o uporabi simbolov Unije s predlogi sprememb poslovnika EP, s katerimi bi Parlament te simbole uporabljal v večji meri.[20]

2.   En sam subjekt: Evropska unija

2.1. Kljub ohranjanju dveh ločenih pogodb je v smislu preglednosti in razumevanja evropske realnosti pri državljanih zelo pomemben napredek združitev različnih subjektov, ki se delno prekrivajo (Evropska unija, Evropska skupnost), v en subjekt, Evropsko unijo[21], ki se ji dodeli status pravne osebe. To bi povečalo tudi učinkovitost in preglednost delovanja Unije na mednarodnem področju z odpravljanjem nejasnih okoliščin, v katerih Evropsko unijo vsi priznavajo kot skupen subjekt, medtem ko ima Evropska skupnost, ki zajema le del funkcij Unije, status pravne osebe[22].

2.2. To pomeni tudi, da Pogodba o Evropski skupnosti zdaj postaja Pogodba o delovanju Evropske unije. Tako se obe pogodbi zdaj nanašata na isti politični subjekt: Evropsko unijo. Prva pogodba se osredotoča na načela, vrednote in temeljne organizacijske vidike Unije. Druga pogodba podrobno obravnava organizacijo in delovanje Unije ter opredeljuje načela in cilje, ki vodijo delovanje Unije v vsaki od njenih sektorskih politik s podrobno opredelitvijo obsega in omejitev pristojnosti Unije na vsakem od njenih področij delovanja. Izjema, ki dejansko pomeni znatno odstopanje od logike ločevanja obeh pogodb, je dejstvo, da Pogodba o Evropski uniji vključuje celotno poglavje o zunanjem delovanju Unije, ki podrobno obravnava vse v zvezi s skupno zunanjo in varnostno politiko.

2.3. Združevanje v en subjekt spremlja odprava strukture treh stebrov [skupna zunanja in varnostna politika, pravosodje in notranje zadeve in Evropska skupnost], ki se združijo v enotno telo Unije z enim samim institucionalnim okvirom in posplošitvijo metode Skupnosti, edina izjema je skupna zunanja in varnostna politika (vključno z obrambo), za katero so še vedno predvideni posebni postopki odločanja, kot to zahteva posebna narava tega področja.

3.   Jasna opredelitev vrednot, načel in ciljev Unije

Nova pogodba predvideva, da se bo Pogodba o Evropski uniji začela s členi, ki opredeljujejo naravo, vrednote in načela, na katerih temelji Unija, ter cilje, ki naj bi jih uresničevala s svojo dejavnostjo.

3.1. V prvem členu spremenjene Pogodbe o Evropski uniji so določeni temelji evropskega povezovanja: Unijo opredeljuje kot Unijo, ki jo ustanovijo države članice in na katero „prenašajo pristojnosti za uresničevanje svojih skupnih ciljev“. Ta opredelitev se tako razlikuje od opredelitve iz ustave, ki je vsebovala dvojno legitimnost Unije, temelječo na volji državljanov in držav. Čeprav se to uradno priznanje dvojne legitimnosti Unije odpravlja, se v praksi pojavlja na številnih mestih v besedilu pogodb in odraža razvoj, ki traja že najmanj od splošnih volitev v Evropski parlament.

3.2. Evropska unija mora biti trdno zasidrana na vrednotah, na katerih je bila osnovana in ki naj vodijo vsa dejanja institucij Unije.

V skladu s členom 2 spremenjene Pogodbe o Evropski uniji so vrednote, na katerih temelji vse evropsko povezovanje, človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija, enakost, pravna država, človekove pravice, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so tudi referenčno merilo za prihodnje pristope k Uniji in so lahko temelj za uporabo sankcij za države članice, ki te vrednote grobo in vztrajno kršijo.

Isti člen opredeljuje tudi načela, ki usmerjajo delovanje Unije: pluralizem, nediskriminacijo, strpnost, pravico, solidarnost in enakost med ženskami in moškimi.

Poudariti je treba, da se je na tem področju lizbonska pogodba držala ustavne pogodbe, saj se glede skupnih temeljnih vrednot, na katerih temelji Unija, države članice v večinoma strinjajo in se jim med celotnim postopkom razprave o prihodnosti Unije dejansko ni nasprotovalo.

3.3. Cilje Unije zdaj določata člen 2 Pogodbe o Evropski uniji in člen 3 Pogodbe o Evropski skupnosti. Nova pogodba jih vključuje v Pogodbo o Evropski uniji takoj po naštevanju vrednot. Opredelitev ciljev Unije se je v primerjavi z ustavo nekoliko spremenila in Unija v skladu z novim členom 3 Pogodbe o Evropski uniji uresničuje politične cilje, ki utemeljujejo njen obstoj. Če povzamemo, so ti cilji mir, uveljavljanje vrednot Unije in blaginja narodov. Konkretno podobo dobijo v tretjem členu Pogodbe o Evropski uniji s političnimi, gospodarskimi in socialnimi cilji v Uniji in v njenih zunanjih odnosih.

Unija tako na notranji ravni svojim državljanom ponuja območje svobode, varnosti in pravice, v katerem zagotavlja prosto gibanje oseb, ki ga spremljajo ustrezni ukrepi glede kontrole zunanjih meja, azila, priseljevanja in preprečevanja kriminala ter boja proti temu pojavu. Vzpostavlja notranji trg[23]. Prizadeva si za trajnostni razvoj Evrope na podlagi uravnotežene gospodarske rasti in stabilnosti cen, za zelo konkurenčno tržno socialno gospodarstvo, ki vodi v polno zaposlenost in socialni napredek, za visoko raven varstva in izboljšanja kakovosti okolja. Spodbuja znanstveni in tehnološki napredek. Bori se proti socialni izključenosti in diskriminaciji, spodbuja socialno pravičnost in varstvo, enakost med moškimi in ženskami, solidarnost med generacijami in varstvo otrokovih pravic. Spodbuja gospodarsko, socialno in teritorialno povezanost ter solidarnost med državami članicam. Spoštuje bogato kulturno in jezikovno raznolikost ter skrbi za varovanje in razvoj evropske kulturne dediščine. Nazadnje, vzpostavlja ekonomsko in monetarno unijo (katere valuta je euro).

Na mednarodni ravni, na kateri spodbuja svoje vrednote in interese, Unija prispeva k miru, varnosti, trajnostnemu razvoju Zemlje, solidarnosti in medsebojnemu spoštovanju med narodi. Prispeva k prosti in pravični trgovini, odpravi revščine in varstvu človekovih pravic, predvsem pravic otrok, ter tudi k spoštovanju in razvoju mednarodnega prava, zlasti Ustanovne listine Združenih narodov.

Ti cilji sestavljajo osnovni politični program, iz katerega izvira ustanovitev Unije. Njena naloga je, da cilje uresničuje z ustreznimi sredstvi ob uporabi pristojnosti, ki so ji dodeljene v pogodbah.

3.4. Načela, ki urejajo odnose med Unijo in državami članicami, so prav tako navedena v prvih členih spremenjene Pogodbe o Evropski uniji: Unija se zavezuje, da bo spoštovala nacionalno identiteto držav članic, in sicer temeljne elemente njihove politične in ustavne strukture: Unija spoštuje odločitve, ki jih lahko sprejme vsaka država članica v zvezi z ozemeljsko razdelitvijo pristojnosti – od določitve svojih meja do regionalne ali lokalne avtonomije –, z ohranjanjem javnega reda in varovanjem nacionalne varnosti. Sicer pa sporazum iz Lizbone poudarja, da „nacionalna varnost ostaja v izključni pristojnosti vsake države članice“[24]. V istem členu določa spremenjena Pogodba o Evropski uniji tudi načelo lojalnega sodelovanja med Unijo in državami članicami za doseganje skupnih ciljev.

Spremenjena Pogodba o Evropski uniji vzpostavlja v svojih uvodnih določbah načelo dodeljevanja pristojnosti (Unija ima le tiste pristojnosti, ki ji jih v pogodbah dodelijo države članice) ter načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, načela, ki urejajo izvajanje pristojnosti Unije, čeprav je bilo poglavje o opredelitvi pristojnosti Unije dejansko vstavljeno v Pogodbo o delovanju Evropske unije.

Zaradi upoštevanja stališča nekaterih držav članic, ki si prizadevajo dokazati, da reformna pogodba ni „spremenjena ustava“, se načelo primarnosti prava Unije nad nacionalnim pravom v pogodbah na žalost ni jasno ohranilo, vendar je predmet izjave (izjava št. 17), ki opozarja na ustaljeno sodno prakso Sodišča glede primarnosti prava Unije in izraža mnenje pravne službe Sveta, v skladu s katerim je to načelo temelj prava Unije in dejstvo, da le-to ni zapisano v prihodnji pogodbi, „ne bo v ničemer spremenilo obstoja tega načela niti veljavne sodne prakse Sodišča“.

3.5. Vrednote in načela so torej etični temelj Unije, ki dobi konkretno obliko zlasti v Listini o temeljnih pravicah. Listina ni vključena v pogodbe, kot je bila v primeru ustave, temveč je predmet določbe o sprejetju, ki ji podeljuje zavezujočo pravno moč, saj ji priznava enako veljavnost, kot jo imajo pogodbe.

Cilji, dodeljeni Uniji, utemeljujejo njen obstoj in so razlog, zakaj so se države članice odločile ustanoviti Unijo. Vrednote, načela in cilji vodijo vsako dejavnost Unije. Čeprav vrednote, načela in cilji, opredeljeni v teh členih, niso popolnoma novi, nekateri med njimi niso bili nikoli jasno izraženi in niso bili nikoli predmet sistematizacije. Gre torej za pomemben korak, s katerim bodo državljani dobili jasen in zelo simboličen vpogled v pomen Unije.

4.   Državljani v središču evropskega povezovanja: evropsko državljanstvo in nov status Listine o temeljnih pravicah

Pogodba o Evropski uniji v svojih prvih določbah priznava tudi evropsko državljanstvo, ki se pridruži državljanstvu vsake države članice in ga ne nadomešča (prav nacionalno državljanstvo je temelj za priznanje evropskega državljanstva). Vendar pa so členi o dejanski vsebini pravic evropskih državljanov prestavljeni v Pogodbo o delovanju Evropske unije[25]. Čeprav je ta ločitev v besedilu obžalovanja vredna, ni dvoma, da pogodbe v ospredje evropskega povezovanja vse bolj postavljajo človeka, torej moške in ženske, ki imajo pravice in dolžnosti, ki so državljani Unije, ker so državljani ene od držav članic, in ki zato uživajo dodatne pravice, ki izhajajo iz evropskega državljanstva.

4.1. V ustavi je bila Listina o temeljnih pravicah vključena v del II. Vključitev, ki jo je Evropski parlament zelo zagovarjal, bi pomenila polno priznavanje, da so v središču evropskega povezovanja ljudje. Zaradi nasprotovanja nekaterih držav članic je bilo treba na medvladni konferenci leta 2007 takšno vključitev opustiti. Kljub temu se je velika večina držav članic pridružila Parlamentu in je bila pripravljena sprejeti opustitev zgolj, če se v pogodbah prizna zavezujoča pravna moč listine. To je določeno v členu 6 nove Pogodbe o Evropski uniji, ki navaja, da „Unija priznava pravice, svoboščine in načela iz Listine o temeljnih pravicah Evropske unije z dne 7. decembra 2000, prilagojene 12. decembra 2007 v Strassbourgu, ki ima enako pravno veljavnost kot Pogodbi.“ Listina s tem uradnim sprejetjem dobi zavezujočo pravno moč in enako vrednost kot pogodbe (zgolj tako se listina lahko uporablja kot parameter za presojo veljavnosti aktov Unije). Tako je po eni strani zavezujoča za evropske institucije, ki delujejo vsaka v okviru svojih pristojnosti, in po drugi strani države članice, vendar zgolj kadar nastopajo kot izvršiteljice prava Skupnosti. Državljani so s tem v odnosu do Unije dobili dodatno jamstvo za varstvo temeljnih pravic.

4.2. To nikakor ne pomeni izpodbijanja varstva temeljnih pravic, ki jih vsaka nacionalna ustava zagotavlja svojim državljanom v odnosu do njihove države, niti prikrite dodelitve novih pristojnosti Uniji, ki bi tako lahko po mnenju nekaterih državam članicam vsiljevala smernice na področju gospodarske in socialne politike. Listina zelo jasno potrjuje, da ne širi področja uporabe prava Skupnosti izven pristojnosti Unije, ji ne dodeljuje novih pristojnosti in nalog ter ne spreminja pristojnosti in nalog, dodeljenih Uniji v pogodbah (člen 52(2) listine).

4.3. Dejstvo, da listina ni več sestavni del pogodb, je medvladno konferenco iz leta 2007 pripeljalo do tega, da je skušala izpolniti zahteve najbolj upornih držav članic tako, da se jamstva ponovijo v tistem členu Pogodbe o Evropski uniji, ki priznava listino.

Vendar nekaterih držav tudi to ni prepričalo. Tako je zaradi vztrajanja Združenega kraljestva, ki se mu je na koncu pridružila Poljska, medvladna konferenca dodala Protokol (št. 9) o uporabi Listine o temeljnih pravicah na Poljskem in v Združenem kraljestvu, v katerem je določeno, da listina ne širi pristojnosti Sodišča ali sodišč teh dveh držav „za razsojanje glede združljivosti zakonov in drugih predpisov, prakse ali upravnih ukrepov Poljske oziroma Združenega kraljestva s temeljnimi pravicami, svoboščinami in načeli iz Listine“. Zlasti glede socialnih pravic (naslov VI listine), protokol določa, da listina ne ustvarja iztožljivih pravic v razmerju do Poljske oziroma do Združenega kraljestva, razen če sta državi sami predvideli takšne pravice v svoji nacionalni zakonodaji (kar je tudi splošno pravilo, ki velja za ta naslov listine).

Določbe iz protokola tako večinoma zgolj ponavljajo načela, ki so bila določena že v listini. Če to drži, lahko Evropski parlament le obžaluje, da utegneta dve državi prikrajšati svoje državljane za polno varstvo temeljnih pravic, ki so priznane v listini, dokumentu, ki se – to je treba poudariti – najprej obrača na institucije Unije, države članice pa zavezuje le, kadar izvajajo pravo Unije.

4.4. Spomnimo se, da pravice iz listine na splošno ustrezajo skupnemu nizu temeljnih pravic, ki jih je Unija že priznavala in ki so izhajale iz ustavnih tradicij držav članic ali Evropske konvencije o človekovih pravicah. S spremenjeno Pogodbo o Evropski uniji je storjen še dodaten korak k varstvu temeljnih pravic na ravni Unije, saj predpisuje, da mora Unija pristopiti k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (katere pogodbenice so vse države članice), kot to Evropski parlament že dolgo predlaga. Za pristop bo potreben sporazum s Svetom Evrope. Svet mora soglasno (medtem ko je ustava določala kvalificirano večino) sprejeti odločitev o sklenitvi tega sporazuma po odobritvi Evropskega parlamenta.

4.5. Navedli bi lahko še druge vidike nove pogodbe, ki krepijo pravice državljanov do udeležbe v evropskem političnem procesu (kot so ljudska zakonodajna pobuda ali državljanska pobuda: člen 11(4) spremenjene Pogodbe o Evropski uniji) ali prispevajo k izboljšanju pravnega varstva njihovih pravic z lažjim dostopom do Sodišča. Parlament lahko zgolj izrazi zadovoljstvo zaradi teh izboljšav.

5.   Jasna in razumljiva razmejitev pristojnosti Unije:

5.1. Eno najpomembnejših vprašanj, ki je bilo postavljeno že na začetku reformnega procesa in sega vse do lizbonske pogodbe, je, „kdo dela kaj“ v Evropi. Ta razjasnitev je nujno potrebna, da bi državljanom omogočili pravilno dojemanje političnih odgovornosti na evropski ravni. Prispevala bo k učinkovitejšemu delovanju Unije. Ponudila bo tudi dodatno jamstvo vsem tistim, ki se bojijo pretiranega vmešavanja Unije.

5.2. Reformna pogodba v zvezi z razmejitvijo pristojnosti Unije, ki sama temelji na obstoječih pogodbah, v splošnem ohranja določbe iz ustave. Vendar je zaradi ohranitve dveh sedanjih spremenjenih pogodb prekinjena enotnost vsebinskega sklopa, ki je bil v delu I ustave pred poglavjem o pristojnostih Unije: načela, ki urejajo izvajanje pristojnosti Unije, so določena v splošnih določbah Pogodbe o Evropski uniji, različne vrste pristojnosti pa so navedene v Pogodbi o delovanju Evropske unije v naslovu I „Vrste in področja pristojnosti Unije“. Čeprav imata obe pogodbi enako pravno veljavnost, ta pristop gotovo škodi uresničevanju temeljnega cilja – zagotavljanja jasnosti državljanom.

Nova pogodba opredeljuje pristojnosti Unije in jih deli v tri različne skupine z različnimi pravnimi statusi in stopnjami posredovanja Unije: izključne pristojnosti Unije, pristojnosti, ki si jih deli z državami članicami in podporni ali dopolnilni ukrepi k ukrepom držav članic. Zaradi posebne narave zahtevata skupna zunanja in varnostna politika ter usklajevanje ekonomskih in zaposlovalnih politik posebne določbe, ki niso vključene v delitev v tri skupine (glej prilogo 1).

Ta opredelitev pristojnosti Unije je skladna z osnovnim načelom dodeljevanja pristojnosti, kar pomeni, da ima Unija le pristojnosti, ki so ji jih države članice dodelile v pogodbah, da bi se dosegli v njih postavljeni cilji. To načelo samo po sebi preprečuje pojav kakršne koli centralizirane naddržave, ker pomeni, da imajo pristojnosti vedno države, razen če jih prenesejo na Unijo.

5.3. Lizbonska pogodba ne povečuje pristojnosti Unije: nekaj „novih“ pristojnosti, ki so natančneje določene, zadeva predvsem področja, na katerih je Unija že posredovala v skladu z obstoječimi členi, tudi s členom 308 Pogodbe o ES, vendar novo besedilo zanje ponuja natančno pravno podlago. Spremembe, uvedene v Pogodbo o delovanju Evropske unije, na splošno ustrezajo potrebi po prilagoditvi njenih določb novim postopkom odločanja in novim pravnim sredstvom (glej točko 7 spodaj).

5.4. Lizbonska pogodba poleg tega krepi obveznost Unije, da spoštuje načeli subsidiarnosti in sorazmernosti pri izvajanju svojih pristojnosti. Za njuno spoštovanje morajo sicer že skrbeti vlade na ravni Sveta in Parlament. Čeprav opredelitev teh načel v novi pogodbi ustreza opredelitvi v veljavnih pogodbah, protokol o načelih subsidiarnosti in sorazmernosti predvideva nove mehanizme za zagotavljanje spoštovanja teh načel, zlasti z občutno krepitvijo vloge nacionalnih parlamentov.

5.5. Parlamenti pridobijo zlasti pravico do pravočasne obveščenosti o vseh zakonodajnih predlogih Komisije, ki morajo biti utemeljeni z vidika subsidiarnosti in sorazmernosti. Zato lahko bolje izvajajo pravice, ki jih imajo na nacionalni ravni, zlasti pa se poveča njihova možnost vplivati na dejavnosti njihove vlade na ravni Sveta ministrov. Glede na protokol, priložen pogodbi[26], ki zadeva predvsem načelo subsidiarnosti, lahko nacionalni parlamenti v roku osmih tednov po tem, ko jim je bil predložen predlog, institucijam Unije neposredno pošljejo obrazložena mnenja, zakaj naj predlog ne bi bil v skladu z načelom subsidiarnosti, institucije pa morajo mnenja upoštevati. Mehanizem „zgodnjega opozarjanja“ obvezuje tudi Komisijo, da ponovno pregleda svoj predlog, če tretjina nacionalnih parlamentov meni, da predlog ne spoštuje načela subsidiarnosti.

Mehanizem izhaja iz ustave, medvladna konferenca iz leta 2007 pa mu je dodala določbo, na podlagi katere mora Komisija v okviru rednega zakonodajnega postopka v obrazloženem mnenju utemeljiti, zakaj meni, da je predlog skladen z načelom subsidiarnosti, kadar število obrazloženih mnenj predstavlja najmanj polovico nacionalnih parlamentov, Komisija pa se kljub temu odloči, da ga obdrži. Vsi ti predlogi se nato predložijo dvema vejama zakonodajne oblasti, Evropskemu parlamentu in Svetu, ki morata pred prvo obravnavo oceniti vprašanje subsidiarnosti. Če se Evropski parlament z večino poslancev, ki ga sestavljajo, ali Svet z večino, t.j. 55 %, držav članic odločita podpreti ugovor nacionalnih parlamentov, se zakonodajni postopek ne nadaljuje.

Protokol predvideva tudi možnost, da države članice v imenu svojega nacionalnega parlamenta ali enega od njegovih domov (če nacionalni pravni red to omogoča) vložijo tožbo na Sodišče zoper zakonodajni akt zaradi kršitve načela subsidiarnosti. Tudi Odbor regij pridobi pravico do vložitve takšnih tožb zoper zakonodajne akte, za sprejetje katerih pogodbe predvidevajo posvetovanje z njim.

Ti mehanizmi so pomembna dodatna jamstva pred morebitnim nepremišljenim izvajanjem pristojnosti Unije in močno prispevajo k poglabljanju demokratičnega nadzora nad zakonodajo Skupnosti. Zlasti pa krepijo vlogo nacionalnih parlamentov.

5.6. Res je, da je treba za popoln pregled nad posebnimi metodami izvajanja teh pristojnosti to opredelitev združiti s posebnimi določbami iz delov III in IV Pogodbe o delovanju Evropske unije. Prav tako drži, da evropski državljan lahko že samo po branju teh določb dobi dovolj jasno predstavo o tem, kdo dela kaj v Evropi. Tako je preglednosti delno izboljšana, vendar bi izboljšanje lahko bilo večje, če bi bil skupek določb v zvezi s pristojnostmi Unije v Pogodbi o Evropski uniji zbran pod enim naslovom, kot v delu I ustave.

5.7. Kot pozitivno lahko poudarimo tudi, da zagotavlja nova pogodba potrebno prožnost sistema s klavzulo, podobno klavzuli iz sedanjega člena 308 Pogodbe o ES (novi člen 352 Pogodbe o delovanju Evropske unije), ki po potrebi dovoljuje Svetu, da sprejme ukrepe na področjih, na katerih Unija nima pristojnosti. Klavzula o prožnosti daje državam članicam vsa jamstva: soglasno odločanje in uporabo zgolj v okviru politike, opredeljene v pogodbah, ter za uresničevanje ciljev, navedenih v pogodbah; postopek za izvajanje klavzule je bolj demokratičen, saj ga mora odobriti Evropski parlament, nacionalni parlamenti pa morajo biti pravočasno obveščeni, preden je odločitev sprejeta. Poleg tega je medvladna konferenca iz leta 2007 tudi določila, da ukrepi na podlagi te klavzule ne morejo zajemati zakonodajnega usklajevanja na področjih, na katerih pogodbe izključujejo tako usklajevanje. Ta člen se prav tako ne more uporabljati za doseganje ciljev s področja skupne zunanje in varnostne politike.

6.   Prenovljen institucionalni okvir za močnejšo, bolj demokratično in preglednejšo Unijo

Eno bistvenih vprašanj, ki jih je morala urediti nova pogodba, je bilo vprašanje prilagoditve institucij Unije, da bi se bile sposobne soočiti z novim položajem po širitvi. Institucionalna organizacija Unije namreč že skoraj petdeset let večinoma temelji na istih strukturah, medtem ko ima veliko več nalog in se je število njenih članic s šest povečalo na 27. Glavna institucionalna vprašanja so kljub zaporednim medvladnim konferencam ostala odprta in rešitve iz Nice niso zadovoljile nekaterih od tistih, ki so se o njih pogajali. Evropski parlament je neprestano opozarjal javnost in voditelje držav članic o potrebi po temeljiti institucionalni reformi, ki bi Uniji dala učinkovite, demokratične in pregledne institucije ter hkrati ohranila institucionalno ravnovesje in metodo Skupnosti: Komisija, ki predlaga, Parlament in Svet, ki odločata, Sodišče, ki zagotavlja izvajanje sprejetih zakonov.

Ustava je že vsebovala pomembne institucionalne spremembe, ki so ustrezale tej potrebi in ki med postopkom ratifikacije načeloma niso bile sporne.

Razen nekaterih sprememb, ki so neposredno izhajale iz opustitve pojma ustave in ohranitve dveh sedanjih pogodb, ki se spreminjata, in tudi opustitve simboličnih elementov ali besednjaka, ki bi utegnil spominjati na državnost, institucionalna vprašanja niso bila postavljena v središče pogajanj leta 2007. Ne le da ta vprašanja niso bila v središču javnih razprav, zlasti v državah članicah, v katerih je zmagal „ne“, temveč velika večina držav članic tudi ni želela ponovnega odprtja razprav o institucionalnem paketu, saj se je zavedala, da bi to postavilo pod vprašaj celotno strukturo. Ve se, da so bila nekatera od teh vprašanj v središču pogajalskih razprav medvladne konference iz leta 2007, vendar lahko rečemo, da je v bistvu sporazum, sklenjen že leta 2004, zdržal.

6.1. Evropski parlament

(1)  Lizbonska pogodba občutno krepi vlogo Evropskega parlamenta, edine evropske institucije, ki jo neposredno volijo državljani:

- njegova vloga sozakonodajalca je v celoti priznana s posplošitvijo sedanjega soodločanja, ki je dvignjeno na raven rednega zakonodajnega postopka, vendar tudi s krepitvijo njegove udeležbe v posebnih zakonodajnih postopkih. Odslej bodo imeli državljani jasno predstavo, da evropske zakonodajne akte sprejemata dom, ki jih zastopa, ter dom, ki zastopa države; hkrati postane splošno pravilo tudi soglasje Evropskega parlamenta na področju mednarodnih sporazumov;

- Parlament pridobi pravico do pobude za revizijo pogodb in sodeluje v postopku z udeležbo v konvenciji, ki mora pripraviti revizijo (poleg tega je potrebno njegovo soglasje, da bi Svet lahko odločil, da ne bo sklical konvencije);

- njegova pooblastila v proračunskih zadevah, ki si jih enakopravno deli s Svetom, zdaj vključujejo vse izdatke Unije;

- njegove naloge političnega nadzora so poglobljene, zlasti z izvolitvijo predsednika Komisije;

- več zelo pomembnih odločitev v življenju Unije, ki so bile do zdaj v izključni pristojnosti Sveta, mora odslej odobriti tudi Evropski parlament: odločitev o začetku okrepljenega sodelovanja; uporaba klavzule o prožnosti, ki Uniji omogoča sprejetje ukrepov, ki niso predvideni v pogodbah, za doseganje ciljev, ki jih predpisujejo te pogodbe; odločitev o uporabi splošnih „premostitvenih klavzul“ za prehod od soglasja na kvalificirano večino ali od posebnih zakonodajnih postopkov na redni zakonodajni postopek; nekatere določbe, ki omogočajo razširitev področja uporabe pravnih podlag iz pogodb, na primer tiste, ki so povezane z evropskim javnim tožilstvom ali pravosodnim sodelovanjem v kazenskih zadevah;

- tudi na področju skupne zunanje in varnostne politike, na katerem sicer nima pristojnosti odločanja, Evropski parlament prejme splošno pravico do obveščenosti ter posvetovanja.

(2)  Sklenemo lahko, da kljub nekaterim področjem, na katerih bi lahko pristojnosti še razširili, Evropski parlament zdaj „soodloča“ na skoraj vseh področjih politike Unije. Dejansko gre za uresničitev dvojne legitimnosti Unije kot zveze držav in državljanov, ki je temelj evropskega povezovanja, čeprav v novih pogodbah ni izrecno priznana. Lizbonska pogodba tako nesporno pomeni pomembno poglobitev demokratične razsežnosti Unije.

(3)  Število poslancev Evropskega parlamenta je omejeno na 751[27]. Spremenjena Pogodba o Evropski uniji ne predvideva delitve sedežev po državah članicah, temveč nalaga Evropskemu svetu, da na pobudo Evropskega parlamenta in po njegovi odobritvi pred volitvami leta 2009 odloči o delitvi sedežev na podlagi načela „sorazmerno padajoče“ zastopanosti z najnižjim pragom šest sedežev in najvišjim 96 sedežev na državo članico (konvencija je predlagala štiri kot najnižji prag in nobenega najvišjega). Gre za rešitev, ki omogoča lažje prilagajanje prihodnjemu razvoju Unije ob ohranitvi interesov vsake države članice, čeprav bo na koncu najnižji prag 6 sedežev postal problematičen.

6.2. Evropski svet

Evropski svet je priznan kot samostojna institucija, ki daje politične spodbude, saj Pogodba o Evropski uniji izrecno omenja, da ne izvaja zakonodajnih nalog[28]. Najpomembnejša novost lizbonske pogodbe, ki se ravna po ustavi, je odprava šestmesečnega krožnega predsedstva in njegova nadomestitev s predsednikom, ki ga izvolijo člani Evropskega sveta za obdobje 30 mesecev in ki je lahko enkrat ponovno izvoljen. Skrbel bo za pripravo in vodenje dela Evropskega sveta in tudi za zunanje zastopanje Unije, da bi izboljšali prepoznavnost, kontinuiteto in skladnost pri zastopanju Unije na notranji in zunanji ravni. Predvidene so določbe, ki zagotavljajo, da predsednik Evropskega sveta nima izvršilnih nalog, in preprečujejo morebitne spore s predsednikom Komisije ali podpredsednikom / visokim predstavnikom Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Samo praksa bo pokazala, ali te določbe zadostujejo.

6.3. Svet

(1)  Eno od ključnih vprašanj reformnega procesa je povezano s postopkom glasovanja v Svetu, kadar ta odloča s kvalificirano večino. Neuspeh vrha v Bruslju decembra 2003 so deloma povzročila razhajanja med državami članicami glede tega vprašanja. Po mnenju enega od poročevalcev morda uvedba števila prebivalstva kot merila za razdelitev sedežev v Evropskem parlamentu in glasov v Svetu ne bi zagotavljala uravnoteženega sistema, zato se je sam opredelil za sistem ponderiranih glasov za Svet. Vendar se je Evropski parlament, in sicer po poročilu Dimitrakopoulos-Leinen[29], z veliko večino opredelil za sistem dvojne večine. Evropski parlament je zato od začetka medvladne konference 2004 vztrajal, da je zanj sprejemljiva rešitev da se ohrani načelo dvojne večine držav članic in prebivalstva, da bi se jasno izrazila dvojna legitimnost, na kateri sloni povezovanje Unije in ki izhaja iz držav članic in iz državljanov. Vztrajal je tudi, naj bo sprejemanje odločitev po novem postopku enostavnejše kot po sistemu, sprejetem v Pogodbi iz Nice.

(2)  Nazadnje je bil sprejet sistem dvojne večine, ki ga je predlagala konvencija, namesto sistema ponderiranja glasov. Kljub dvigu s strani konvencije predlaganih pragov (55 % držav namesto 50 % in 65 % prebivalstva namesto 60 %) lahko izrazimo mnenje, da je z novim sistemom sprejemanje odločitev lažje. Sistem ponderiranja je namreč v veliko kombinacijah zahteval dosti višje pragove prebivalstva za sprejetje odločitve. Poleg tega je posledica zahteve po najmanj štirih državah članicah za obstoj manjšine, ki lahko prepreči sprejetje odločitve, velikokrat precej nižji prag od 65 % prebivalstva[30].

(3)  Zaradi dodajanja mehanizmov, ki prestavljajo začetek veljavnosti novega sistema in zagotavljajo domnevna varovala nekaterim državam članicam, ki se bojijo, da bo novi sistem oslabil njihov položaj, je napredek pri preglednosti in prepoznavnosti sistema žal premajhen. Seveda je veliko lažje razumeti logiko dvojne večine kot vsako ponderiranje glasov; vendar tvegamo, da bodo državljani razumeli pragove kot zelo poljubne in zlasti da bo dodajanje dopolnilnih meril močno zmanjšalo koristi poenostavljanja in razumevanja sistema.

(4)  Da bi premagala odpor Poljske proti uvedbi sistema iz leta 2004, je medvladna konferenca iz leta 2007 določila dodatne mehanizme. Na eni strani doseženi sporazum predvideva odlog začetka veljavnosti do novembra 2014, torej bo sistem iz Nice veljal do tega datuma. Razen tega protokol, priložen novi pogodbi, do 31. marca 2017 predvideva, da se bo zdaj veljaven sistem glasovanja iz Pogodbe iz Nice kljub temu uporabljal, kadar se bo odločitev sprejemala s kvalificirano večino na zahtevo države članice. Medvladna konferenca iz leta 2007 se je sporazumela tudi o okrepitvi revidiranega kompromisa iz Ioannine, ki je bil sprejet že leta 2004, za prehodno obdobje (izjava št. 7 sklepne listine medvladne konference): izjava iz leta 2004 določa, da Svet, kadar njegovi člani, ki zastopajo najmanj tri četrtine držav članic ali tri četrtine prebivalstva (kar je potrebno za preprečitev sprejetja odločitve), nasprotujejo sprejetju akta s kvalificirano večino, nadaljuje razpravo o tej temi, da bi v razumnem roku dosegel širše soglasje. Ta sporazum, za katerega se je leta 2004 predvidevala veljavnost do leta 2014, ima zdaj predvideno uporabo tudi od 1. novembra 2014 do 31. marca 2017. Po tem datumu se bodo pragovi, potrebni za sprožitev mehanizma, znižali na 55 % držav članic ali prebivalstva, potrebnih za preprečitev sprejetja odločitve. Ta sporazum je formaliziran v osnutku odločitve, ki ga je Evropski svet potrdil in ki bo dosegel učinek že z dnem začetka veljavnosti nove pogodbe. V različici iz leta 2004 mora odločitev veljati vsaj do leta 2014, takrat jo lahko Svet razveljavi (s kvalificirano večino, ki postane splošno pravilo pri odločanju Sveta); v različici 2007 pa se z novim protokolom ohranja za nedoločen čas in jo je mogoče razveljaviti ali spremeniti šele po razpravi v Evropskem svetu, ki jo mora podpreti s soglasjem.

(5)  Čeprav obžalujemo opustitev kompromisa, ki ga je pripravila konvencija, in odložitev sprejetih odločitev iz leta 2004, je treba opozoriti, da je bila zadnja rešitev dosežena po ognjeviti razpravi med državami članicami, katere namen je bil večkrat nejasen: prištevanje ali odštevanje odstotnih točk v relativni teži vsake države članice v sistemu glasovanja je zasenčilo dejstvo, da dejansko delitev med vsemi „velikimi“ državami na eni strani in vsemi „majhnimi“ državami na drugi strani ne obstaja. Pogosto je isti ukrep hkrati zasledoval nasprotujoče si cilje, na primer ohraniti zase možnost preprečitve sprejetja odločitve in doseči zmanjšanje te možnosti za druge. Predvsem pa se je med razpravo pozabljalo, da je dinamika pogajanja v Skupnosti takšna, da do glasovanja le redko pride. Ker je politična stvarnost takšna, kakršna je, Evropski parlament lahko sprejme sporazum, ki so ga dosegli voditelji držav in vlad, vendar ne more skriti svojega obžalovanja.

(6)  Metoda odločanja mora biti uporabna, ne glede na to, kakšna je. Zato je pomembno vprašanje, na katerih področjih uporabe se uporablja glasovanje s kvalificirano večino. Lizbonska pogodba dosega pomemben napredek na tem področju: našteli smo okrog 44 novih primerov glasovanja s kvalificirano večino na različnih področjih (glej prilogo 2). Vendar se še vedno zahteva soglasje v 72[31] primerih. Čeprav lahko splošno gibanje ocenimo kot zelo pozitivno, lahko vendarle obžalujemo, da se v nekaterih primerih ni šlo dlje.

(7)  Še eno pomembno izboljšanje, ki ga je lizbonska pogodba uvedla glede preglednosti, je določba, da morajo biti seje različnih sestav Sveta razdeljene na dva dela glede na to, ali gre za izvajanje zakonodajne funkcije ali za druge funkcije, kar ima za posledico dejstvo, da je zasedanje Sveta javno, kadar razpravlja ali glasuje o zakonodajnih aktih. Čeprav moramo ugotoviti, da države članice niso upoštevale predloga konvencije o oblikovanju pravega samostojnega zakonodajnega Sveta, menimo, da se je ohranil bistveni vidik tega predloga, ki je zagotavljanje obveščanja javnosti o zakonodajni dejavnosti Sveta in njene preglednosti.

(8)  Glavna novost na ravni sestav in delovanja Sveta je oblikovanje samostojnega sveta za zunanje zadeve, ki mu bo predsedoval visoki predstavnik / podpredsednik Komisije. Skupaj s svetom za splošne zadeve gre za edini dve sestavi Sveta, ki ju predvideva nova pogodba, ki prepušča Evropskemu svetu, da s kvalificirano večino odloči o ustanovitvi drugih sestav.

(9)  Prizadevanja za spremembo sedanjega sistema krožnega predsedstva Sveta, tako da bi zagotovili večjo prepoznavnost in tudi doslednost in povezanost njegovega dela, so dala nekoliko mešane rezultate: države članice so se namreč oddaljile od predloga konvencije in nazadnje ohranile načelo enake menjave znotraj sistema skupinskega predsedstva, ki se določi s sklepom Evropskega sveta, sprejetim s kvalificirano večino. Resničnih koristi tega še ne moremo predvideti[32]. Samo svet za zunanje zadeve (in Evropski svet) imata stalno predsedstvo.

6.4. Komisija

(1)  Še eno od institucionalnih vprašanj, ki je bilo v središču razprav, je sestava Komisije. Nazadnje sprejeta rešitev, časovno odložena, se oddaljuje od predloga konvencije, vendar bolje ustreza politični stvarnosti in jo lahko imamo za pozitivno: omogoča upoštevanje želje novih držav članic, da bi bile v prvih letih po pristopu zastopane v Komisiji, hkrati pa v razumnem roku (2014) predvideva nujno potrebno zmanjšanje števila komisarjev (na 2/3 števila držav članic, kar v Uniji s 27 državami že pomeni zmanjšanje sedanjega števila komisarjev). Ta rešitev, ki temelji na sistemu menjave, ki ohranja enakost med državami članicami (in mora odražati demografski in geografski obseg Unije), torej omogoča, da velikost Komisije ostane v sprejemljivih mejah. Pogostnost obdobja, ko država članica ne bo imenovala komisarja, bo enkrat na tri mandate.

(2)  Lizbonska pogodba prav tako prinaša pomemben napredek pri imenovanju predsednika Komisije, ki ga odslej na predlog Evropskega sveta izvoli Evropski parlament, ki odloča s kvalificirano večino. To je dodaten korak k političnemu legitimiranju Komisije, predvsem ker je Evropski svet dolžan upoštevati rezultate volitev v Evropski parlament in nadaljevati „ustrezna posvetovanja“ pred imenovanjem svojega kandidata. Pozneje celotno Komisijo, predsednika, visokega predstavnika, ki je imenovan po posebnem postopku (glej spodaj), in komisarje, ki jih Svet izbere po dogovoru z imenovanim predsednikom, kot kolegij z glasovanjem potrdi Evropski parlament[33]. Celoten postopek javnosti jasno kaže, da je Komisija politični izvrševalec, ki potrebuje zaupanje Parlamenta, in da ne gre za „brezimne birokrate brez nadzora“, kakor trdijo nekateri.

(3)  Ugotavljamo tudi okrepitev vloge predsednika Komisije, zlasti v zvezi z notranjo organizacijo Komisije in pravico zahtevati odstop komisarja, kar povečuje njeno učinkovitost.

6.5. Visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko / podpredsednik Komisije

(1)  Ena glavnih institucionalnih novosti lizbonske pogodbe je ustanovitev položaja visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki v enem položaju združuje sedanja položaja visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko ter komisarja, odgovornega za zunanje odnose. Ta novost ustreza cilju, da bi zagotovili doslednost in prepoznavnost celotne zunanje dejavnosti Unije. Visoki predstavnik ima dvojno institucionalno vlogo, saj je odgovoren za vodenje skupne zunanje in varnostne politike Unije. Tako predseduje svetu za zunanje zadeve, predstavlja predloge in zagotavlja izvajanje odločitev Sveta; hkrati je podpredsednik Komisije, ki prevzema odgovornosti te institucije v zunanjih odnosih in usklajuje vse vidike zunanje dejavnosti Unije. Pomagala mu bo evropska služba za zunanje delovanje, ki bo združevala osebje Komisije, generalnega sekretariata Sveta in nacionalnih diplomatskih služb in ki bo ustanovljena z odločitvijo Sveta po mnenju Evropskega parlamenta in odobritvi Komisije.

(2)  Visoki predstavnik je torej podpredsednik Komisije, vendar ima poseben status, ki se kaže v postopkih njegovega imenovanja in mogočega odstopa: s soglasjem predsednika Komisije ga imenuje Evropski svet, ki odloča s kvalificirano večino; Evropski svet ga lahko odstavi po istem postopku in visoki predstavnik mora odstopiti, če predsednik Komisije od njega to zahteva. Kot član Komisije je odvisen od glasovanja Evropskega parlamenta o imenovanju kolegija in skupnem odstopu, če Evropski parlament sprejme predlog nezaupnice[34].

(3)  Te določbe v bistvenem delu ustrezajo tistemu, kar je Evropski parlament že dolgo zagovarjal: visoki predstavnik bo namreč lahko okrepil skladnost in učinkovitost mednarodne dejavnosti Unije, spodbujal nastanek resnične skupne zunanje politike, izboljšal prepoznavnost Unije na mednarodni ravni, ker ji bo dal „podobo“. Trojna politična odgovornost visokega predstavnika do Evropskega parlamenta, Sveta in predsednika Evropske komisije je pozitivna. Vendar so mogoči morebitni spori med visokim predstavnikom in predsednikom Komisije ali predsednikom Evropskega sveta, medtem ko se zaradi hibridnega statusa lahko znajde v zadregi glede lojalnosti med Svetom in Komisijo.

6.6. Sodišče Evropske unije

Lizbonska pogodba krepi vlogo sodne oblasti Unije, ki jo imenuje „Sodišče Evropske unije“. Sestavljajo ga „Evropsko sodišče“, „Visoko sodišče“ in morebitna „specializirana sodišča“, ki se lahko ustanovijo z uredbo[35]. Čeprav ni velikih sprememb v sestavi in organizaciji Evropskega sodišča in Visokega sodišča, kar zadeva postopek imenovanja sodnikov in javnih pravobranilcev, opažamo uvedbo predhodne faze: preden države članice imenujejo kandidate, ki jih določijo vlade, jih zasliši odbor, pristojen za ocenjevanje primernosti kandidatov za izvajanje njihovih nalog. Odbor sestavlja sedem članov (nekdanjih članov Sodišča ali članov najvišjih nacionalnih sodišč in priznanih pravnikov), enega od njih predlaga EP.

Akti Evropskega sveta in agencij bodo odslej zavezani sodni presoji zakonitosti. Pogoji dopustnosti pritožb fizičnih in pravnih oseb zoper uredbene akte so lažji. Akti, sprejeti na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah in policijskega sodelovanja, so lahko v celoti predmet sodnega postopka, razen kar zadeva nadzor veljavnosti in sorazmernosti policijskih operacij in tudi izpolnjevanje obveznosti držav članic na področju vzdrževanja javnega reda in miru ter varovanja notranje varnosti. Nazadnje, čeprav akti, sprejeti na področju skupne zunanje in varnostne politike, ne morejo biti predmet takšne pritožbe, je Sodišče vseeno pristojno za razsojanje o zakonitosti evropskih odločitev, ki predvidevajo omejevalne ukrepe zoper fizične in pravne osebe. Sodišče lahko tudi razsoja o tem, ali ukrep spada na področje skupne zunanje in varnostne politike ali v druge dejavnosti Unije.

6.7. Druge institucije in posvetovalni organi

(1)  Določbe o Evropski centralni banki (dvignjeni na raven institucije Unije) in Računskem sodišču ostajajo skoraj nespremenjene, vendar je novost v primerjavi z ustavo ta, da sta ti dve instituciji zdaj na seznamu institucij, ki so vključene v novi člen 13 spremenjene Pogodbe o Evropski uniji. Poleg tega ugotavljamo, da člane izvršilnega odbora banke odslej imenuje Svet, ki odloča s kvalificirano večino in ne več soglasno.

(2)  V zvezi z Odborom regij in Ekonomsko-socialnim odborom ugotavljamo, da Odbor regij pridobi pravico, da zaradi kršitve načela subsidiarnosti sproži pravni postopek zoper zakonodajne akte, za katere lizbonska pogodba predvideva posvetovanje z njim.

* * *

Tako lahko zaključimo, da kljub nekaterim vidikom, za katere ne moremo vnaprej oceniti učinkovitosti predlaganih sprememb, lizbonska pogodba pojasnjuje in krepi sposobnost institucij ter hkrati ohranja „metodo Skupnosti“ in institucionalno ravnovesje, kar mora Uniji omogočiti, da se odzove na nov položaj, ki je nastal zaradi širitve, in se uveljavi v mednarodnih okvirih.

7.   Akti in postopki: doslednejši, natančnejši in razumljivejši, a nepopoln, sistem

7.1. Nova pogodba dosega pomemben napredek pri poenostavljanju in racionalizaciji postopkov odločanja in instrumentov ukrepanja. Pridobitve, kar zadeva učinkovitost postopkov in njihovo demokratično legitimnost, so očitne. Na žalost so se s pogodbo države članice odločile, da opustijo spremembe terminologije, ki jih je uvedla ustava in so pomembne, da se državljanu omogoči boljše razumevanje tega, kdo odloča o čem v Uniji in kako. Evropski parlament lahko le obžaluje to nazadovanje, ki pomeni bistveno izgubo v smislu preglednosti.

7.2. Tipologija pravnih sredstev je kljub manjši poenostavitvi približno enaka sedanji: potrjenih je pet vrst pravnih sredstev: uredba, direktiva, sklep, priporočilo in mnenje.

Ohranja se razlika med zakonodajnimi in izvedbenimi akti, določena v ustavi, kar je zelo vzpodbudno, vendar se je terminologija ustavne pogodbe za zakonodajne akte, zakon in okvirni zakon opustila, kar ni v skladu s preglednostjo. Imeli bomo zakonodajne akte, ki se imenujejo uredbe ali direktive ali sklepi, ter izvedbene akte, ki se prav tako imenujejo uredbe, direktive ali sklepi; zamisel o jasni hierarhiji zakonodaje je tako izginila.

Izrazi, določeni v ustavi, so bili preprosti in jasni, pri čemer je oznaka evropski/evropska, dodana vsaki od teh vrst, državljanu omogočala razumeti, za kaj gre, ker imajo ti izrazi ustreznico v terminologiji, ki se uporablja v večini držav članic (zakon je normativni akt, ki izhaja iz parlamenta, uredba je normativni akt izvršilnega organa ali lokalne uprave), s čimer se je odpravila dosedanja terminološka nejasnost in nenatančnost. Namesto tega bomo za imenovanje zakonodajnih aktov ohranili izraze uredba in direktiva, ki se bodo uporabljali tudi za nezakonodajne akte, z dodano oznako „izvedbeni“ (ali „delegirani“) za ločevanje od zakonodajnih aktov. Ohranjamo torej nejasen jezik, ki utegne biti za državljane izraz birokratske in nepregledne oblasti ter jih lahko zavaja, pri čemer je najbolj očiten nesmisel (vsaj v državah, ki to terminologijo uporabljajo), da se zakonodajni akti imenujejo „uredba“.

7.3. Nova pogodba kljub navedenim terminološkim težavam vzpostavlja hierarhijo zakonodaje. Jasno je izražena prevlada zakonodajnih aktov nad izvršilnimi. Čeprav je splošno pravilo, da izvajanje evropskih odločitev pripada državam članicam, je Komisija jasno priznana kot evropski izvršilni organ, katerega naloga je sprejemati ukrepe, potrebne za izvajanje zakonodajnih aktov na evropski ravni, Svet pa le izjemoma opravlja izvršilne naloge, ko pogodba to izrecno določa ali ko zakonodajni akti to podrobno določajo in ustrezno utemeljujejo.

7.4. Oblikovanje skupine delegiranih uredb, ki jih zakonodajna oblast (Evropski parlament in Svet) zaupa Komisiji, bo lahko izboljšalo učinkovitost dejavnosti Unije, ker omogoča, da je zakonodajalec oproščen strokovnih podrobnosti, ki jih je izvršilni organ sposoben hitreje in ustrezneje obravnavati; oblikovanje spremljajo nujno potrebna jamstva nadzora, ki ga izvaja zakonodajna oblast (zlasti prek mehanizmov, s katerimi lahko Komisiji prepreči sprejetje ukrepa ali se ji odvzame pooblastilo), pri čemer je Evropskemu parlamentu in Svetu zagotovljena enakost.[36].

Pred nami je torej normativna hierarhija, po kateri so (preprosto) uredbe, direktive in sklepi zakonodajni akti, izvedbene uredbe in direktive so normativni akti izvršilnega organa za izvajanje zakonodajnih aktov, medtem ko so lahko sklepi akti izrecno politične narave (na primer sklep Sveta o uporabi premostitve) ali posamezni izvedbeni akti.

7.5. Novi zakonodajni postopki: lizbonska pogodba jasno postavlja v ospredje redni zakonodajni postopek (ki ustreza sedanjemu soodločanju); gre za glavni zakonodajni postopek, druge vrste zakonodajnih postopkov so zasnovane kot izjeme („posebni zakonodajni postopki“), ki jih morajo pogodbe izrecno predvidevati. Za ta postopek sta značilna pobuda Komisije (razen v nekaterih zadevah na področju območja svobode, varnosti in pravice, na katerem si jo deli z najmanj 1/4 držav članic) ter soodločanje Evropskega parlamenta in Sveta (nekaj majhnih sprememb, vnesenih v stari postopek soodločanja, poskuša poudariti popolno enakost med tema dvema institucijama), pri čemer Svet odloča s kvalificirano večino.

7.6. Področje uporabe rednega zakonodajnega postopka se je občutno povečalo: približno petdeset novih pravnih podlag (s katerimi jih je skupaj 86), med katerimi so nekatere izredno pomembne, na primer tiste, ki zadevajo območje svobode, varnosti in pravice, kmetijsko in ribiško politiko, evropski raziskovalni prostor, opredelitev izvedbenih pooblastil (ki jih je doslej urejal okvirni sklep o „komitologiji“), ali sedanja „finančna uredba“ (glej prilogo 3). Svet na vseh teh področjih ne more več odločati sam, temveč samo v soglasju z Evropskim parlamentom.

7.7. Posebni zakonodajni postopki, s katerimi ena od institucij sprejme akt s sodelovanjem druge institucije – ki lahko sega od odobritve do navadnega mnenja –, so žal še vedno preveč številni in v nekaterih primerih lahko razumemo izbiro te vrste postopka le kot rezultat popuščanja na pogajanjih medvladnih konferenc. Obstajajo trije primeri zakonodajnih aktov (uredb) Evropskega parlamenta, ki se sprejmejo z odobritvijo Sveta[37]. Primerov zakonodajnih aktov Sveta je 28[38]. Zakonodajni akt o letnem proračunu je predmet posebnega postopka skupnega odločanja Evropskega parlamenta in Sveta (glej točko 8 spodaj).

7.8. Kljub tem izjemam je gotovo, da lizbonska pogodba prinaša velik napredek na področju učinkovitosti in demokratične legitimnosti evropske zakonodaje. Ta napredek poleg tega spremlja podoben napredek glede sprejemanja mednarodnih sporazumov, ki jih sklene Unija, zaradi širitve uporabe postopka glasovanja s kvalificirano večino v Svetu in zahteve po odobritvi Evropskega parlamenta (na primer, kar zadeva sporazume, ki vzpostavljajo skupno trgovinsko politiko).

8.   Finance Unije

8.1. Eno od vprašanj, ki je botrovalo največ razpravam v konvenciji in medvladni konferenci 2004, je bilo vprašanje reforme sistema financ Unije, zlasti proračunskega postopka. Šlo je za vzpostavitev sistema, ki bi v prihodnje omogočil ustrezno, pregledno in demokratično financiranje Unije, predvsem pa bi utrdil moč Evropskega parlamenta kot veje proračunskega organa, tako da bi mu podelil odločilno besedo pri celotnem proračunu Unije, tudi pri odhodkih, ki so bili do sedaj uvrščeni med „obvezne“, kakršni so, denimo, odhodki skupne kmetijske in ribiške politike. Dokončni rezultat, četudi v splošnem pozitiven, je nekoliko spremenila medvladna konferenca 2004, ki ni v celoti sledila predlogom konvencije. Vendar ta tema na pogajanjih leta 2007 ni bila obravnavana.

8.2. Konvencija je predlagala preprost in uravnotežen „tristopenjski“ model:

-   Svet bi še naprej soglasno določal (z naknadno pridobljeno privolitvijo držav članic glede na njihova ustavna pravila) bistvene elemente in zgornjo mejo lastnih sredstev[39]; EP bi lahko zgolj dal mnenje;

-   Evropski parlament in Svet bi skupaj določala finančne perspektive, ki bi se jim z določitvijo „večletnega finančnega okvira“ podelil ustavni značaj (Svet bi od prvega finančnega okvira po začetku veljavnosti ustave odločal s kvalificirano večino);

-   obe instituciji bi skupaj določali letni proračun: po prvi obravnavi v vsaki od institucij, ki bi lahko privedla do sklica spravnega odbora, bi v primeru nesoglasja odločal Parlament, če bi imel zelo veliko večino, sicer bi prevladalo stališče Sveta.

8.3. To bi pomenilo, da bi države članice ohranile bistven vpliv pri določanju zgornje meje in narave prihodkov Unije, da bi se obe veji proračunskega organa morali sporazumeti o načrtovanju odhodkov in da bi lahko Evropski parlament v primeru nesoglasja glede letnega proračuna imel zadnjo besedo pri celotnih odhodkih (razlikovanje med obveznimi in neobveznimi odhodki je odpravljeno), vedno do zgornje meje finančnega okvira. V praksi bi bili tako obe instituciji močno spodbujeni k usklajevanju.

8.4. Precejšen del držav članic je izrazil pomisleke glede takšnega uravnoteženega sistema in med celotno medvladno konferenco leta 2004 smo bili priča predstavitvam predlogov, ki so celo resno ogrožali sedanja pooblastila Evropskega parlamenta na tem področju in bi lahko uničili idejo finančne demokracije v Uniji. Predvsem zaradi prizadevanj predstavnikov Evropskega parlamenta ter italijanskega in irskega predsedstva je bilo mogoče doseči kompromis, ki kljub vsemu ohranja pravice Parlamenta na tem področju. Leta 2007 o tem kompromisu ni bilo nobenih pomislekov. Edine spremembe tega poglavja so žal povezane z opustitvijo terminologije zakonodajnih aktov v ustavi[40]:

-   predlogi konvencije o lastnih sredstvih so bili sprejeti;

-   finančni okvir morata vedno sprejeti obe instituciji, vendar bo Svet odločal soglasno, dokler Evropski svet soglasno ne odloči, da Svet lahko odloča s kvalificirano večino;

-   Evropski parlament in Svet skupaj sprejmeta tudi letni proračun, vendar se bo moral v primeru nesoglasja med tema institucijama postopek začeti znova, z novim osnutkom proračuna, ki ga predstavi Komisija[41].

8.5. S takšno rešitvijo se ohrani bistvo proračunskih pristojnosti Evropskega parlamenta, ki se mu zaradi odpravljenega razlikovanja med obveznimi in neobveznimi odhodki priznava odločilna beseda pri celotnem proračunu. Vendar ohranitev soglasja pri sprejemanju večletnega finančnega okvira resno zapleta prihodnja pogajanja na tem področju in slabi spodbujanje proračunskega sodelovanja med institucijami, ki ga predvideva predlog konvencije.

9.   Napredek pri sektorskih politikah

Določbe v zvezi s spremembami, ki so bile uvedene v politike Unije, so vključene v Pogodbo o delovanju Evropske unije (razen splošnih pravil o zunanjem delovanju ter določb o skupni zunanji in varnostni politiki iz Pogodbe o Evropski uniji). Del III vsebuje določbe v zvezi z notranjimi politikami in ukrepi Unije, del IV v zvezi s pridruževanjem čezmorskih dežel in ozemelj ter del V določbe v zvezi z zunanjim delovanjem Unije. Nova pogodba se praktično omejuje na uvedbo postopkovnih sprememb v določbe sedanjih pogodb, ki so povezane z opredelitvijo in izvajanjem sektorskih politik ter predvsem s pravnimi podlagami za delovanje Unije na vsakem od področij. Pri tem lahko morda ugotovimo, da bi bilo mogoče veliko od teh določb poenostaviti ali prilagoditi spremembam, ki so se uveljavile, odkar so bile napisane. Vendar v resnici pooblastilo, ki ga je Evropski svet v tistem obdobju podelil konvenciji, tej ni omogočalo spreminjanja temeljev teh določb, medvladna konferenca iz leta 2004 tega ni storila in v postopku nadaljevanja pogajanj leta 2007 v resnici ni bilo političnih pogojev za ponovno obravnavo te zahtevne zadeve.

Tako so spremembe, ki so bile uvedene v politike Unije, predvsem posledica strukturnih, institucionalnih in postopkovnih sprememb, ki jih je prinesla nova pogodba, kot so ukinitev „stebrov“, opredelitev pristojnosti Unije, institucij, postopkov odločanja in pravnih sredstev. Na ravni dejanske vsebine politik ni veliko novosti, pri čemer so območje svobode, varnosti in pravice (okvirno, nekdanji „tretji steber“) ter zunanji odnosi, predvsem skupna zunanja in varnostna politika, področja, na katerih so spremembe najobčutljivejše. Spremembe pri drugih sektorskih politikah so povezane predvsem z veljavnimi postopki in razdelitvijo pravnih temeljev na zakonodajne in nezakonodajne akte, kar lahko ob upoštevanju pozitivne narave prej analiziranih sprememb že samo po sebi zagotavlja večjo učinkovitost, demokratično legitimnost in preglednost pri delovanju Unije. Res je, da nekatere nove pravne podlage v ustavi priznavajo na pogled nove pristojnosti, vendar so to predvsem področja, na katerih Unija že ukrepa na podlagi drugih členov, tudi člena 308, torej gre zlasti za pojasnitev načina, kako Unija uporablja te pristojnosti (na primer na področju energije, zdravja, okolja, športa, turizma ...). Te nove določbe so se ohranile z nekaterimi spremembami. Razen tega sta bili uvedeni dve pomembni novosti v zvezi z bojem proti podnebnim spremembam in energetsko solidarnostjo, tj. težavama, s katerima so zelo tesno povezani evropski državljani in v zvezi s katerima bi imelo ukrepanje Unije očitno dodano vrednost. Ponovno pa gre bolj za nove cilje kot nove pristojnosti. Sicer pa smo priča uvedbi začetnega poglavja, v katerem bodo zbrane „horizontalne določbe“, ki so prečno povezane z vsemi politikami. Preučili bomo glavne vidike teh sprememb, da bi ugotovili, ali Uniji omogočajo učinkovitejše in bolj demokratično delovanje na obravnavanih področjih.

9.1. Območje svobode, varnosti in pravice

(1)  Pri notranjih politikah lizbonska pogodba prav na področju območja svobode, varnosti in pravice s posplošitvijo rednega zakonodajnega postopka in glasovanja s kvalificirano večino uvaja največ novosti, predvsem z odpravo stebrne strukture ter vključitvijo pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah in policijskega sodelovanja (kar je doslej izhajalo še iz „tretjega stebra“) v logiko Skupnosti. To je veljalo že za ustavno pogodbo, medtem ko je lizbonska pogodba še znatno spremenila to področje, ki je bistveno za evropsko povezovanje.

„Komunitarizacija“ nekdanjega tretjega stebra ni preprečila ohranitve nekaterih institucionalnih posebnosti: opredelitev strateških usmeritev zakonodajnega in operativnega načrtovanja, ki jo je Evropski svet (in torej na podlagi soglasja) izvedel brez pridružitve Evropskega parlamenta; delitev zakonodajne pobude med Komisijo in četrtino držav članic (in ne več eno samo članico kot doslej) v pravosodnem sodelovanju pri kazenskih zadevah in policijskem sodelovanju; okrepljena vloga nacionalnih parlamentov, predvsem pri nadzoru nad upoštevanjem načela subsidiarnosti (četrtina namesto tretjine nacionalnih parlamentov za sprožitev zgodnjega opozarjanja), oceni izvajanja politik Unije na tem področju ter nadzoru dejavnosti Eurojusta in Europola.

(2)  Cilji politik na tem področju so pojasnjeni, njihova opredelitev pa je poglobljena. Delovanje Unije na tem področju je izrecno podrejeno temeljnim pravicam. Dostop do sodnega varstva je potrjen kot splošni cilj. Vzajemno priznavanje različnih sistemov in približevanje zakonodaj sta dve vzporedni sredstvi uresničevanja politik.

Politike o azilu, priseljevanju, nadzoru meja in vizumih veljajo za skupne politike Unije, ki jih vodita načeli solidarnosti in pravične delitve odgovornosti med državami članicami.

Predvsem zaradi uporabe rednega zakonodajnega postopka nova pogodba prav tako vzpostavlja pomemben napredek pri pravosodnem sodelovanju v civilnih in kazenskih zadevah ter pri policijskem sodelovanju.

(3)  Tako je pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah razširjeno na vse zadeve s čezmejnimi posledicami ter temelji na vzajemnem priznavanju sodnih in zunajsodnih odločitev, pri tem pa se za morebitne ukrepe približevanja zakonodaj uporablja redni zakonodajni postopek, razen v zadevah družinskega prava, pri katerih velja pravilo soglasja (uredba Sveta z navadnim mnenjem Evropskega parlamenta). Vendar lahko Svet po posvetovanju s Parlamentom sam soglasno odloči, da redni zakonodajni postopek razširi na določene vidike družinskega prava s čezmejnimi posledicami, če temu ne nasprotuje noben nacionalni parlament.

(4)  Največja novost v pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah je, da je redni zakonodajni postopek (kvalificirana večina) predviden za približevanje zakonodaj na procesnem področju (minimalna pravila za omogočanje vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb itd.) in v materialnem kazenskem pravu: minimalna pravila za opredelitev nekaterih težkih kaznivih dejanj s čezmejnimi posledicami, naštetimi v Pogodbi o delovanju Evropske unije, in tudi kazni. Nova pogodba prav tako predvideva, da lahko Svet na podlagi soglasja in odobritve Evropskega parlamenta določi še druga področja kazenskega postopka in tudi druga področja kriminala, pri katerih se lahko uporablja redni zakonodajni postopek.

Takšna sprememba je povzročila močan odpor nekaterih držav članic, kljub zagotovilu, da mora evropska zakonodaja na tem področju upoštevati temeljne vidike pravnih sistemov držav članic. Tako je medvladna konferenca leta 2004, da bi omogočila dosego sporazuma, predvidela mehanizem „zasilne zavore“, ki je bil spremenjen med pogajanji leta 2007 in s katerim se državam članicam, ki se na tem področju srečujejo s težavami, omogoči dodelitev potrebnih zagotovil, ne da bi se zato povsem onemogočile razvojne možnosti: če torej država članica meni, da zakonodajni predlog krši „temeljna načela njenega kazenskega pravnega sistema“, lahko zahteva, da se zadeva predloži Evropskemu svetu. Za nadaljevanje postopka lahko Evropski svet na podlagi soglasja v roku štirih mesecev zadevo predloži Svetu. Če se v tem štirimesečnem obdobju ne doseže soglasje, se na podlagi zadevnega zakonodajnega predloga in na željo devetih držav članic na tem področju samodejno vzpostavi okrepljeno sodelovanje.

(5)  Evropski parlament lahko izrazi tudi zadovoljstvo zaradi dejstva, da je v novi pogodbi ohranjen predlog konvencije o ustanovitvi evropskega javnega tožilstva, pristojnega za boj proti kršitvam, ki bi lahko škodile finančnim interesom Unije, in to bo lahko kljub močnemu nasprotovanju več delegacij med medvladno konferenco leta 2004 preganjalo odgovorne za kršitve. Tako kot v ustavi se še naprej zahteva soglasje za odobritev evropske uredbe Sveta o njegovi ustanovitvi na podlagi soglasja Evropskega parlamenta, vendar je bila med pogajanji leta 2007 uvedena klavzula, ki je simetrična s tisto iz prejšnjega odstavka in jo lahko imenujemo „klavzula o nujnem pospeševanju“: če soglasje v Svetu ni doseženo, lahko skupina najmanj devetih držav članic zahteva, da se zadeva predloži Evropskemu svetu; če se v Evropskem svetu soglasje doseže, predloži skupina zadevo Svetu, da se postopek lahko nadaljuje; če po izteku štirimesečnega obdobja soglasje v Svetu ni doseženo, lahko najmanj devet držav članic zahteva samodejno okrepljeno sodelovanje.

Sicer pa je s „premostitveno“ klavzulo na podlagi evropskega sklepa, ki ga po pridobljeni privolitvi Evropskega parlamenta soglasno sprejme Svet, predvidena razširitev pristojnosti evropskega javnega tožilstva na boj proti hudim oblikam kriminala s čezmejnimi posledicami.

(6)  Tudi pri policijskem sodelovanju se srečujemo z uvedbo rednega zakonodajnega postopka, čeprav pri operativnem sodelovanju in posredovanju pristojnih oblasti države članice na ozemlju druge države še naprej velja pravilo soglasja. Tako kot v primeru javnega tožilstva je bila na medvladni konferenci leta 2007 dodana „klavzula o nujnem pospeševanju“, s katero se v primeru zaustavitve postopka na željo najmanj devetih držav članic omogoči okrepljeno sodelovanje.

(7)  Nazadnje je treba opozoriti tudi, da so bile zlasti na pobudo Združenega kraljestva, katerega posebno stališče na področju pravosodja in notranjih zadev je bilo že priznano (tako kot stališče Irske in, v drugačnem obsegu, stališče Danske[42]), posebne določbe, ki podpirajo ta posebni status, vključene s protokoli. Združeno kraljestvo je v zameno za soglasje zahtevalo spremembe dveh protokolov o priznanju posebnega položaja Združenega kraljestva in Irske (ki nekako mora slediti Združenemu kraljestvu zaradi vsebine posebnih sporazumov, ki povezujejo ti dve državi članici na tem področju) v zvezi z razvojem območja svobode, varnosti in pravice ter zlasti v zvezi z ukrepi za razvoj schengenskega pravnega reda.

Stališče teh dveh držav izhaja iz dveh posebnih faktorjev: državi sta otoka, njuni prebivalci nimajo osebnih izkaznic in uporabljata sistem „običajnega prava“.

Tako so bila pravila o odstopanju, ki že obstajajo za Združeno kraljestvo in Irsko na področju politike priseljevanja, azila in vizumov ter pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, razširjena na pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah in na policijsko sodelovanje[43]. Kar zadeva schengenski pravni red, s katerim je Svet sprejel, da lahko Združeno kraljestvo in Irska sodelujeta v posameznih primerih, če sodelujeta tudi pri razvoju teh delnih ukrepov, tema dvema državama ni treba obvezno sodelovati pri teh ukrepih za razvoj, če tega ne želita. Vendar lahko delno ali v celoti odstopata od schengenskega območja, če se tako odloči Svet, Evropski svet ali, nazadnje, Komisija[44].

Razen tega je Združeno kraljestvo, kar zadeva prehod aktov nekdanjega tretjega stebra na novo pravno ureditev, zlasti da so zavezani pravosodni presoji Sodišča in nadzoru Komisije, doseglo dodatek k protokolu v zvezi s prehodnimi določbami, ki določajo, da so ukrepi na področjih sodelovanja na kazenskem in policijskem področju, ki ob začetku veljavnosti nove pogodbe že obstajajo, izvzeti iz tega nadzora za obdobje, ki lahko traja do pet let (ali dokler se ti akti ne spremenijo z novimi postopki). Združeno kraljestvo se lahko tudi pred potekom tega petletnega obdobja odloči, da ne bo sprejelo nove ureditve teh aktov, vendar potem noben akt s tega področja ni veljaven za Združeno kraljestvo, ki bo morda moralo nositi finančne posledice, ki bi „nujno in neizogibno nastale zaradi prenehanja njegovega sodelovanja pri zadevnih aktih“, če tako odloči Svet[45].

9.2. Druge notranje politike

(1)  Razen uvedbe nekaterih novih pravnih podlag, ki ustrezajo nekaterim „novim“ – ali bolje opredeljenim – pristojnostim, so spremembe, ki jih nova pogodba uvaja na ravni drugih sektorskih politik, predvsem posledica potrditve soodločanja (in torej glasovanja s kvalificirano večino) kot rednega zakonodajnega postopka in „razdelitve“ na novo opredeljenih zakonodajnih in izvršilnih aktov.

(2)  Med najobčutnejšimi spremembami bomo zasledili spremembe, povezane s kmetijsko in ribiško politiko: redni zakonodajni postopek se bo uporabljal za sprejemanje zakonodajnih aktov, ki določajo pravila za skupno organizacijo kmetijskih trgov in tudi druge določbe, potrebne za doseganje ciljev skupne kmetijske in ribiške politike (sedaj ima Evropski parlament samo posvetovalno vlogo). To pomeni, da bo oblikovanje glavnih usmeritev skupne kmetijske in ribiške politike postalo zadeva, o kateri bo odločal tudi Parlament, in tako ne bo več prepuščena izključno kmetijskim ministrom. Nasprotno pa določanje cen, prelevmanov, pomoči in količinskih omejitev ter tudi dodeljevanje ribolovnih kvot izhajata iz izvršilnih aktov in na podlagi pravilnikov ali izvršilnih sklepov pripadata Svetu.

(3)  K politiki raziskav in tehnološkega razvoja je dodano novo področje vesoljska politika. Okvirni raziskovalni program, odslej zakonodajni akt, bo sprejet s kvalificirano večino. Hkrati se bo na podlagi uredb, sprejetih po rednem zakonodajnem postopku, vzpostavil evropski raziskovalni prostor, znotraj katerega bo mogoč prost pretok raziskovalcev, znanstvenega znanja in tehnologij. Evropski vesoljski program bo tudi lahko sprejet z rednim zakonodajnim postopkom.

(4)  Nov naslov o energiji si med drugimi cilji prizadeva za zagotovitev delovanja energetskega trga in zanesljivost oskrbe z energijo ter tudi za uveljavljanje energetske učinkovitosti in razvijanje obnovljivih energij. Vendar je nova pogodba omejila delovanje Unije, ki ne bo mogla vplivati na pravico države članice, da določa pogoje za izkoriščanje svojih energetskih virov, svojo izbiro med različnimi viri energije in strukturo svoje oskrbe z energijo. Čeprav sta redni zakonodajni postopek in glasovanje s kvalificirano večino na tem področju pravilo, je medvladna konferenca predvidela, da se mora vsak ukrep, ki je predvsem davčne narave, po posvetovanju s Parlamentom sprejeti na podlagi soglasno sprejetega zakona Sveta. Vendar se lahko Svet soglasno odloči, da postane redni zakonodajni postopek veljaven tudi za ta področja. Po javni razpravi, ki je potekala zadnji dve leti, je bilo na medvladni konferenci leta 2007 uvedeno posebno sklicevanje na solidarnost med državami članicami na področju energetike, za kakršno si je prizadeval Parlament.

(5)  Na medvladni konferenci leta 2007 so se države članice dogovorile tudi, da bodo dodale posebno sklicevanje na boj proti podnebnim spremembam, s čimer se Uniji zagotovi natančnejša pravna podlaga za sprejemanje zavezujočih ukrepov na tem področju.

(6)  Na področju javnega zdravja je nova pogodba med podporne ukrepe Unije uvrstila „boj proti močno razširjenim čezmejnim težkim boleznim“: nadzor resne čezmejne ogroženosti zdravja, zgodnje obveščanje o taki ogroženosti in boj proti njej. Unija mora med drugim določiti ukrepe za določitev visokih standardov kakovosti in varnosti za zdravila ter tudi ukrepe za varovanje javnega zdravja, kar zadeva tobak in alkohol. Poudariti je treba, da nova pogodba natančno določa, da se pri delovanju Unije na tem področju upošteva odgovornosti držav članic za opredelitev njihove zdravstvene politike, mednje pa spadata upravljanje zdravstvenih storitev in zdravstvenega varstva in razporejanje dodeljenih virov.

(7)  Obžalujemo lahko, da dokončno sprejeto besedilo ne potrjuje pomembnejših sprememb v socialni politiki, zlasti kar zadeva razširitev kvalificirane večine (brez sprememb v primerjavi s sedanjim stanjem). Vendar bi bilo neustrezno trditi, da lizbonska pogodba kakor koli nazaduje na socialnem področju. Nasprotno, opazimo lahko določen napredek. Tako nova pogodba poleg vključitve socialne politike med deljene pristojnosti in izrecnega navajanja, da lahko Unija sprejema pobude o usklajevanju socialnih politik držav članic, prinaša napredek predvsem na naslednjih področjih:

- uvrstitev „polne zaposlenosti“ in „socialnega napredka“ med cilje Unije;

- vključitev horizontalne „socialne klavzule“ med „Splošne določbe“ (v prvem delu Pogodbe o delovanju Evropske unije), po kateri mora Unija pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik upoštevati zahteve, povezane s spodbujanjem „visoke stopnje zaposlenosti“ in „zagotavljanjem ustrezne socialne zaščite“, „bojem proti socialni izključenosti“ ter tudi z „visoko stopnjo izobraževanja, usposabljanja ter varovanjem človekovega zdravja“;

- oblikovanje pravne podlage, ki omogoča priznanje in ohranitev storitev splošnega gospodarskega pomena; razen tega je medvladna konferenca iz leta 2007 temu dodala protokol o storitvah splošnega gospodarskega pomena, ki določa posebnost ureditve teh storitev in jasno določa, da nobena določba pogodbe ne ogroža pristojnosti držav članic v zvezi z opravljanjem „negospodarskih storitev splošnega pomena“, torej javnih storitev v ožjem pomenu;

- jasno priznanje vloge „socialnih partnerjev“ in zlasti tristranskega socialnega vrha za rast in zaposlovanje, ki prispeva k socialnemu dialogu, v Pogodbi o delovanju Evropske unije;

(8)  Nazadnje ugotavljamo, da se bo redni zakonodajni postopek uporabljal pri ukrepih socialne zaščite, katerih namen je pravica do storitev za zaposlene in samozaposlene delavce migrante. To bo povezano s še eno „zasilno zavoro“: ko država članica meni, da bi takšni ukrepi lahko prizadeli bistvene vidike njenega „sistema socialnega varstva, vključno z njegovim obsegom, stroški ali finančno strukturo, ali da bi vplival na finančno uravnoteženost sistema“, lahko zahteva, da se zadeva predloži Evropskemu svetu (zaradi česar se odloži zakonodajni postopek). Evropski svet mora v štirih mesecih zadevo za nadaljevanje postopka prepustiti Svetu ali zahtevati, da Komisija predstavi nov predlog. V tem primeru in v primeru neukrepanja se šteje, da akt, ki je bil prvotno predlagan, ni sprejet.

(9)  Hkrati ugotavljamo tudi, da reformna pogodba ne prinaša sprememb pri obdavčevanju, tako splošno pravilo pri tej zadevi ostaja soglasje: medvladna konferenca ni obdržala niti prehodov (precej omejenih) k rednemu zakonodajnemu postopku (in torej h kvalificirani večini), ki jih je konvencija predlagala glede ukrepov upravnega sodelovanja ter boja proti nezakoniti davčni utaji in goljufiji (ob soglasni potrditvi Sveta, da predlagani ukrepi izhajajo iz teh zadev).

(10) Drugo področje, ki je bilo v središču razprav, vendar so spremembe v zvezi z njim precej skromne, je gospodarsko upravljanje. Vendar je treba poudariti potrditev usklajevanja ekonomskih politik in politik zaposlovanja na ravni pristojnosti Unije (čeprav je medvladna konferenca iz leta 2004 spremenila besedilo konvencije, da bi poudarila dejstvo, da države članice usklajujejo svoje politike glede na podrobna pravila, določena v Uniji), skupaj z majhno okrepitvijo položaja Komisije, in utrditev določb držav članic, katerih valuta je euro: sklep Sveta o sprejetju eura v novih državah članicah (ki ga je predlagala Komisija), denimo, je uresničljiv le na predhodno priporočilo kvalificirane večine držav članic, katerih valuta je že euro.

Podrobna pravila o delovanju Euroskupine so navedena v priloženem protokolu. V novi pogodbi je tudi izjava o Paktu stabilnosti in rasti. Pakt je bil tudi povod za težke razprave med nekaterimi delegacijami med medvladno konferenco leta 2004. Razprave so vodile k sprejetju določenih sprememb besedila konvencije, te pa se izražajo zlasti z zmanjšano predlagano vlogo Komisije pri postopku za čezmerne primanjkljaje (priporočila, ki jih je Svet naslovil na zadevno državo članico in se morajo sprejeti na podlagi preprostega priporočila Komisije, kot je sedanja praksa, in ne na podlagi predloga, kot je to predlagala konvencija).

9.3. Skupna zunanja in varnostna politika

(1)  Področje zunanjih dejavnosti Unije se je prav tako temeljito spremenilo, zlasti na institucionalni ravni. Vendar gre tudi za področje, na katerem se lizbonska pogodba glede strukture zelo razlikuje od besedila ustavne pogodbe.

Dejansko je medvladna konferenca iz leta 2004 upoštevala konvencijo glede strukturne enotnosti vseh določb v zvezi z zunanjimi dejavnostmi EU, ki so bile, razen dveh členov o splošnih načelih iz prvega dela, združene pod naslovom V „Zunanjepolitično delovanje Unije“ v delu 3 ustave. Vendar je lizbonska pogodba pod naslovom V Pogodbe o Evropski uniji združila splošne določbe o zunanjih dejavnostih Unije ter vse določbe v zvezi s skupno zunanjo in varnostno politiko, vključno z določbami o obrambi, medtem ko so ostale določbe v zvezi z drugimi sektorji zunanjih dejavnosti (skupna trgovinska politika, sodelovanje s tretjimi državami, humanitarna pomoč itd.) vključene v del V Pogodbe o delovanju Evropske unije. Zdi se, da dejstvo o enaki pravni veljavnosti obeh pogodb – kot je omenjeno v njunih prvih členih[46] – ščiti napredek, ki izhaja iz odprave stebrne strukture, in omejuje morebitno izgubo skladnosti njunih določb ter nevarnost, da bi medvladno področje skupne zunanje in varnostne politike „ogrozilo“ področje ostalih zunanjih odnosov, ki je bolj „usklajeno s Skupnostjo“, vendar bodo za zagotovitev omenjenega napredka in izognitev nevarnostim potrebna stalna prizadevanja v zvezi z razlago obeh pogodb. Naj živi jasnost!

Vendar je lizbonska pogodba ohranila, če ne v obliki, vsaj v svojem bistvu, glavno novost institucionalne narave, ki jo je prinesla ustavna pogodba: ustanavlja položaj visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki nadomešča ministra za zunanje zadeve iz ustave, ob skoraj nespremenjeni ohranitvi njegovih nalog in pristojnosti (glej zgoraj, točka 6.5). Ta visoki predstavnik z „dvojno institucionalno vlogo“, ki je odgovoren za vodenje skupne zunanje in varnostne politike ter usklajevanje vseh zunanjih odnosov Unije, dejansko pomeni glavno novost na ravni zunanjih odnosov Unije, ki jo je prinesla nova pogodba. Parlament upa, da bo lahko ta novi položaj dejansko prispeval k zagotavljanju večje skladnosti in učinkovitosti zunanjih dejavnosti Unije, vendar bo to zelo odvisno od odnosov, ki se bodo vzpostavili med visokim predstavnikom, predsednikom Komisije in novim izvoljenim predsednikom Sveta.

Kar zadeva skupno zunanjo in varnostno politiko, ki v bistvu ostaja področje medvladnega delovanja, na katerem ima odločilno vlogo Evropski svet, še naprej velja pravilo soglasja, kvalificirana večina pa se uporablja samo pri izvajanju sklepov Evropskega sveta (ali predlogov, ki jih na zahtevo Evropskega sveta predstavi visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko) ali Sveta. Tudi tu je za primere, ko država iz „bistvenih političnih razlogov“ nasprotuje sprejetju sklepa s kvalificirano večino, predvidena „zasilna zavora“. Med medvladno konferenco leta 2004 je bilo predloženih več predlogov o spremembah v zvezi s kvalificirano večino, vendar niti predlogi konvencije (kvalificirana večina pri predlogih, ki jih ob podpori Komisije predstavi visoki predstavnik) niti predlogi italijanskega predsedstva (kvalificirana večina pri vseh predlogih visokega predstavnika) niso mogli premagati nasprotovanja določenega števila držav članic. Vendar nova pogodba ohranja posebno „premostitveno klavzulo“, ki je bila za skupno zunanjo in varnostno politiko določena že v ustavi in v skladu s katero ima Evropski svet možnost soglasnega odločanja, da se bo v ostalih primerih uporabljala kvalificirana večina (razen v zvezi z odločitvami o vojaških ali obrambnih zadevah).

Jasno je, da bo uporaba te klavzule naletela na velike težave.

Evropski parlament dobi splošno pravico do obveščenosti, celo posvetovanja, do nadzora (vprašanja, razprave) in do glasovanja o proračunu za skupno zunanjo in varnostno politiko. Pristojnost Sodišča glede skupne zunanje in varnostne politike je omejena na razmejitev med skupno zunanjo in varnostno politiko ter drugimi sektorji dejavnosti EU ter na nadzor nad zakonitostjo evropskih sklepov, katerih posledica so omejevalni ukrepi proti posameznikom.

Obžalujemo lahko, da nismo sprejeli dodatnih ukrepov, zlasti na področju odločanja s kvalificirano večino, vendar je treba realistično razumeti, da je v sedanji fazi evropskega povezovanja zunanja politika tako povezana z ožjim jedrom nacionalnih pristojnosti, da brez politične volje držav članic v zvezi s tem ne moremo upati na vzpostavitev prave skupne zunanje politike. Velik prispevek nove pogodbe je zlasti vzpostavitev institucionalnih pogojev, ki naj bi spodbudili države članice, da se medsebojno dogovarjajo in poskušajo opredeliti skupen pristop k mednarodnim težavam, ki to zahtevajo, ter da se medsebojno posvetujejo, preden sprejmejo enostranske ukrepe, ki bi lahko škodili interesom Unije.

(2)  Nova pogodba omogoča največji napredek na področju skupne varnostne politike, v zvezi s katero je medvladna konferenca leta 2004 omogočila velik napredek, ki gre celo dlje od tistega, kar je predlagala konvencija, in ki se je skoraj v celoti privzel na pogajanjih leta 2007.

Tako lahko v prihodnosti realneje pričakujemo skupno obrambo ali vsaj opredelitev skupne obrambne politike, katere načela so bila z Maastrichtsko pogodbo[47] že sprejeta. Takšna skupna obrambna politika ponuja Uniji operativno zmogljivost, ki temelji na civilnih in vojaških sredstvih. Glavne novosti v zvezi s tem so povezane s:

- posodobitvijo ciljev „petersberških nalog“[48];

- ustanovitvijo evropske obrambne agencije („Agencije za področje razvoja obrambnih zmogljivosti, raziskav, nabave in oborožitve“)[49];

- možnostjo oblikovanja stalnega strukturnega sodelovanja pri obrambi med državami članicami, ki imajo vojaške zmogljivosti in politično voljo za vključitev v sodelovanje (priloženi protokol določa pogoje za izvajanje takšnega strukturnega sodelovanja), na podlagi sklepa, ki ga s kvalificirano večino sprejme Svet;

- opredelitvijo obvezne pomoči in podpore med državami članicami z vsemi razpoložljivimi sredstvi, če bi bila država članica žrtev oboroženega napada na svoje ozemlje, v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov in ob upoštevanju obveznosti držav članic, ki so del Severnoatlantske zveze. Nova pogodba poudarja, da takšna obveza ne vpliva na posebne značilnosti varnostne in obrambne politike nekaterih držav članic, kar je pomembno zagotovilo za tiste države, ki so po tradiciji „nevtralne“;

- možnostjo, da Svet zaupa izvajanje naloge za ohranitev vrednot Unije skupini držav;

- ustanovitvijo zagonskega sklada, ki ga sestavljajo prispevki držav članic, za vojaške odhodke, ki jih ne pokriva proračun Unije;

- opredelitvijo postopka za hitri dostop do odobrenih proračunskih sredstev Unije.

(3)  Spremenjena pogodba EU predvideva še eno solidarnostno klavzulo med državami članicami, po kateri državi članici, ki je žrtev terorističnega napada ali naravne nesreče, na njeno zahtevo pomagajo druge države. Pogoji izvajanja te solidarnostne klavzule bodo na skupni predlog Komisije in visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko sprejeti s sklepom Sveta. Svet soglasno odloči, ali ima takšen sklep posledice na področju obrambe. O tem se obvesti Parlament.

(4)  Ti koraki so torej pomembni in ne spodbijajo posebnosti varnostne in obrambne politike nekaterih držav članic niti obveznosti držav članic, ki so del Severnoatlantske zveze. Prav tako ne pomenijo nevarnosti, da bi Unija postala agresiven vojaški blok, kot je bojazen nekaterih. Nekateri bi zagotovo radi šli še dlje, predvsem pri kvalificirani večini. Glede na izrecno medvladno naravo tega področja in politično stvarnost, v kateri je Unija, lahko ugotovimo, da je skupni rezultat bolj ali manj pozitiven. Vendar se je med pogajanji leta 2007 pod pritiskom nekaterih držav članic sestava nekaterih določb spremenila, kar izhaja iz želje po zagotavljanju – tudi kadar se to izkaže za povsem odvečno –, da se bo Unija na področju skupne zunanje in varnostne politike omejila le na pristojnosti, ki so določene v pogodbah. Razen tega je bila nova pogodba „dopolnjena“ s številnimi izjavami[50] brez kakršnega koli uporabnega učinka, ki, včasih popolnoma nepotrebno, ponovno potrjujejo to idejo. Čeprav dejansko niso škodljive, ker se omejujejo na poudarjanje vsebine določb na nekoliko banalen način, so pomembne zaradi precej negativnega pristopa k evropskemu povezovanju in utegnejo biti pri javnosti napačno razumljene.

9.4. Druga področja zunanjih odnosov

(1)  Po drugi strani je treba pri zunanjih odnosih poudariti pozitivne spremembe v skupni trgovinski politiki. Njeno področje uporabe se je, kar zadeva trgovino s storitvami in intelektualno lastnino, razširilo. Vloga Evropskega parlamenta je okrepljena: pri oblikovanju ukrepov za izvajanje skupne trgovinske politike bo prevladal redni zakonodajni postopek; Parlamentu se bo redno poročalo o pogajanjih v zvezi z mednarodnimi sporazumi; ti se lahko sklenejo le ob upoštevanju njegove privolitve. Treba je omeniti da je tako imenovana „kulturna izjema“[51] vključena v lizbonsko pogodbo in razširjena na druga področja.

(2)  In končno lahko Evropski parlament glede humanitarne pomoči izrazi zadovoljstvo nad oblikovanjem posebne pravne podlage, za katero velja redni zakonodajni postopek in ki predvideva ustanovitev prostovoljske enote za humanitarno pomoč.

(3)  Opozoriti je treba tudi na to, da lizbonska pogodba ohranja posebne določbe za razvoj sosedske politike Unije, zlasti pravno podlago, ki ji omogoča, da na tem področju sklepa sporazume z zadevnimi državami. Vendar te določbe vključuje v naslov I Pogodbe o Evropski uniji na neskladen način („Skupne določbe“ Pogodbe o Evropski uniji).

10. Pomembni elementi prožnosti

Naslednje pomembno vprašanje je, ali je novi institucionalni okvir dovolj prožen, da Uniji omogoči prilagajanje spremembam okoliščin in sprejemanje morebitnih novih izzivov v prihodnosti.

Odgovor na to vprašanje lahko poiščemo na dveh različnih ravneh: na eni strani z revizijo pogodb in na drugi strani z mogočim razvojem sistema znotraj sedanjega institucionalnega okvira, ne da bi bila pri tem potrebna revizija pogodb.

(1)  Nova pogodba predlaga glede postopka revizije očitne izboljšave: najprej dodelitev pravice do pobude za revizijo Evropskemu parlamentu pod enakimi pogoji, kot jih imajo države članice ali Komisija, pa tudi institucionalizacijo konvencije kot organa za pripravo revizije. Gre za priznanje nesporno odločilne vloge konvencije pri oblikovanju ustave in omejitev pri medvladni metodi. Evropski parlament, ki je prvi predlagal uporabo metode konvencije, se lahko samo veseli te spremembe, saj bo izboljšala preglednost in demokratičnost postopka revizije ter mu zagotovila večjo učinkovitost.

Zlasti pozitivno je tudi dejstvo, da se privolitev Parlamenta zahteva zato, da bi se lahko Svet, kadar obseg sprememb tega ne upravičuje, odločil, da se konvencija ne skliče.

(2)  Nova pogodba pri poenostavitvi postopka revizije na žalost ne gre tako daleč, kot je to želel Evropski parlament. Besedilo v spremenjenem členu 48 Pogodbe o Evropski uniji dejansko predvideva poenostavljen postopek revizije glede vsebine določb dela III Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki se nanaša na notranje ukrepe in politike Unije – če se s takšno revizijo ne povečajo pristojnosti Unije –, vendar je bistvo takšne poenostavitve v tem, da Evropskemu svetu omogoči, da se odreče konvenciji (ne da bi zato potreboval odobritev Evropskega parlamenta) in na vsak način ohrani zahtevo po soglasju in odobritvi vseh držav članic v skladu z njihovimi ustavnimi pravili. Posvetovati se je treba z Evropskim parlamentom in Komisijo.

(3)  Tako se bosta za revizijo pogodb v vseh primerih še vedno zahtevala soglasje in ratifikacija vseh držav članic, čeprav so med konvencijo bili predstavljeni predlogi, ki so imeli močno podporo Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov, ki bi omogočili večjo prilagodljivost zahteve glede revizije določb v zvezi z notranjo politiko Unije, ob upoštevanju glavnega načela, da bi vsako dodatno povečanje pristojnosti Unije zahtevalo soglasje držav članic.

(4)  Nasprotno se Evropski parlament lahko samo veseli ohranitve „premostitvenih“ klavzul, ki jih je konvencija predlagala za prehod od soglasja na kvalificirano večino v Svetu ali za prehod od posebnega zakonodajnega postopka na redni zakonodajni postopek. Dejstvo, da lahko Evropski svet takšen sklep po odobritvi Evropskega parlamenta sprejme samo soglasno in samo če mu v roku šestih mesecev ne nasprotuje nobeden od nacionalnih parlamentov, z vidika upoštevanja pravic vsake od držav članic ter preglednosti in demokratične legitimnosti sklepa pomeni zadostno jamstvo. Vendar je treba opozoriti, da razen teh splošnih premostitvenih klavzul obstajajo druge posebnosti, ki ponavadi zahtevajo odobritev Evropskega parlamenta (povečanje pristojnosti evropskega javnega tožilstva) ali vsem nacionalnim parlamentom omogočajo, da nasprotujejo odločitvi Sveta.

(5)  Drugi pozitiven vidik novega besedila se nanaša na izboljšave, uvedene na področju okrepljenega sodelovanja, ki lahko v prihodnosti ob upoštevanju precejšnjega povečanja držav članic postane še pomembnejše. Ob popolni ohranitvi pogojev, ki so nujni za zagotovitev kohezije celotne Unije in njene institucionalne enotnosti, nova pogodba povečuje prostor za okrepljeno sodelovanje (to se lahko razvija na vseh področjih, ki niso v izključni pristojnosti Unije, medtem ko sedaj obrambe ni med njimi) in olajšuje njegovo uvedbo: združiti mora najmanj devet držav članic, Svet pa sprejme sklep s kvalificirano večino, razen za skupno zunanjo in varnostno politiko, za katero se še naprej zahteva soglasje (medtem ko je sedaj na tem področju prepovedano). Zahteva po privolitvi Evropskega parlamenta (razen pri skupni zunanji in varnostni politiki) krepi tudi demokratično legitimnost sklepa za vzpostavitev okrepljenega sodelovanja.

(6)  Navsezadnje je pozitivno tudi dejstvo, da je nova pogodba obdržala „premostitveno“ določbo za prehod na kvalificirano večino ali redni zakonodajni postopek znotraj okrepljenega sodelovanja, kot je to predlagala konvencija.

(7)  Opozoriti je tudi treba, da lizbonska pogodba spreminja določbe v zvezi s postopkom širitve Unije, in določa, da so Evropski parlament in nacionalni parlamenti obveščeni o vseh novih prošnjah za pridružitev, ter se posebej sklicuje na „merila za pristop, o katerih se je dogovoril Evropski svet“ (sedaj imenovana „kopenhagenska merila“), ki jih je treba upoštevati pri soglasni odločitvi Sveta, kot je sedaj, po odobritvi Evropskega parlamenta z večino poslancev, ki ga sestavljajo.

(8)  Prostovoljni izstop iz Unije: Pogodba o Evropski uniji bo prva od ustanovnih pogodb Evropskih skupnosti in nato Unije, ki so bile – z izjemo prve, s katero je bila ustanovljena Evropska skupnost za premog in jeklo – izrecno sprejete za nedoločen čas, vendar brez predvidenega postopka za izstop vseh ali ene same države članice, ki bo (v členu 50) vključevala mehanizem „prostovoljnega izstopa iz Unije“. Seveda je mednarodno pogodbeno pravo ob odsotnosti posebne določbe že dopuščalo takšno možnost. Vendar njegova odslej izrecna vključitev v besedilo Pogodbe o Evropski uniji poleg tega, da določa natančne postopke za ukrepanje v takšnem primeru, pomeni tudi jasen in trden znak, da nobena od držav članic ni prisiljena še naprej sodelovati v skupnem projektu, če tega ne želi več. To skupaj z določbami o okrepljenem in strukturnem sodelovanju kaže na to, da je pristop k Uniji in razvoju njenih politik dejanje svobodne izbire, ki temelji na resnični politični zavezanosti.

11. Začetek veljavnosti nove pogodbe

Nova pogodba nadaljuje tradicijo pogodb, ki spreminjajo veljavne pogodbe, pri čemer bodo te še naprej obstajale kot spremenjene, in ker jih ne namerava nadomestiti ali razveljaviti v celoti, so pravila glede začetka veljavnosti te pogodbe običajna pravila za začetek veljavnosti novih pogodb. Tako lizbonska pogodba sama določa (člen 6(2)) svoj začetek veljavnosti 1. januarja 2009, če bodo deponirane vse listine o ratifikaciji, ali prvi dan meseca, ki sledi deponiranju zadnje listine o ratifikaciji. Protokol (št. 10) o prehodnih določbah določa morebitne nujne prilagoditve v prehodnem obdobju.

III. Skupna ocena

1.        Glede na zgornjo analizo, je skupna ocena Odbora za ustavne zadeve, ki temelji na rezultatih medvladne konference, zaključene oktobra 2007, in na lizbonski pogodbi odločno pozitivna. Tako je bilo namreč omogočeno Evropi, da se premakne iz zaskrbljujočega zastoja, v katerem se je znašla. Sprejetje pogodbe bo odprlo možnost za ponovni začetek postopka ratifikacije v Franciji in na Nizozemskem in bo olajšajo uporabo parlamentarne metode z namenom, da novo besedilo prične veljati.

2.   Seveda gre za kompromis, ki za Parlament predstavlja huda popuščanja: opustili so se ideja o ustavi in nekateri elementi, ki so bili zapisani v ustavni pogodbi; predvidevajo se obžalovanja vreden odlog za začetek veljavnosti nekaterih elementov in posebni ukrepi, oblikovani za izpolnitev zahtev nekaterih držav članic. Vendar je to politična cena, ki jo je treba plačati za izhod iz krize, ki jo je v Uniji povzročila zavrnitev ustavne pogodbe na referendumih v Franciji in na Nizozemskem. Kljub temu pogodba v primerjavi s sedanjimi pogodbami vključuje veliko pomembnih sprememb in izboljšav. Bistvo novosti, ki jih je prinesla Ustava, je ohranjeno. Zlati je treba poudariti, da nova pogodba prinaša več demokracije v Evropsko unijo, ji omogoča večjo učinkovitost pri sprejemanju odločitev, zagotavlja določeno jasnost in boljše razumevanje vlog posameznih organov znotraj Unije ter stopnjo odgovornosti Unije na eni strani in držav članic na drugi.

Dodatne pripombe soporočevalca Íñiga Méndeza de Viga

3.         Ponovno so se pokazale omejitve medvladnega pristopa k spreminjanju pogodb. Storjen ni bil niti en sam bistven korak naprej v primerjavi z ustavno pogodbo, veliko pa je bilo izpuščenega. Na kratko, načelo je bilo rezati raje kot ustvarjati. Še več, z očitnim preziranjem doseženih sporazumov je nekaterim vladam uspelo, da so razdrle prejšnje dogovore in so si zagotovile posebne izjeme ali razlage, ki se ujemajo z njihovimi interesi. Najboljši primer za to je sprejetje omejitev, ki jih je določila vlada Združenega kraljestva Tonyja Blaira.

4.   Nikoli ni bilo bolj očitno pomanjkanje vizije in ambicij, ki so ga pokazali evropski nacionalni voditelji, lizbonska pogodba pa je jasen odraz občutka boječnosti - in celo naravnost nezaupanja - v zvezi z Unijo in njenimi institucijami. Zato tudi ni presenetljivo, da so številni Evropejci vidno presenečeni nad usodo ustavne pogodbe - presenečenje, ki je podobno tistemu, ki ga je čutil Altiero Spinelli, ko je primerjal Pogodbo o Evropski uniji, ki jo je sprejel Evropski parlament, z Enotnim aktom, ki ga je sprejel Svet. Treba pa je povedati, da so številne napredne ideje, ki jih je vseboval v osnutek, sedaj v veljavi. Nekaj podobnega se bo zgodilo, ko bo lizbonska pogodba začela veljati: napredek, ki ga je doprinesla ustavna pogodba, bo del primarnega prava Skupnosti.

5.   Ko bo prišel ta trenutek, bomo morali koristno uporabiti institucionalne določbe pogodbe in njen potencial ter udejanjiti njene instrumente, da bo Unija postala še bolj sestavni del vsakdana evropskih državljanov. Evropa se bo morala spopasti z vedno večjo strateško grožnjo, ki jo predstavljata terorizem in širjenje jedrskega orožja, ter z novimi svetovnimi razmerami, ki sta jih povzročili globalizacija in tehnološka revolucija. Glede na velikost izzivov, ki jo čakajo, Evropa ne more skriti svoje glave v pesek: če ne bo v celoti podprla gospodarsko rast, reformo trga in večjo konkurenčnost, se ne bo mogla uspešno zoperstaviti moči gospodarstva Združenih držav in novim vetrovom, ki pihajo iz držav, kot so Kitajska in Indija. Unija se mora strniti v bran načelom in vrednotam, ki združujejo evropejce in mora nastpiti kot zaščitnik socialnega modela, ki ima, kljub svojim napakam, neštete prednosti. Kakor bi rekel Sv. Avguštin: sam sem vreden malo; v primerjavi z drugimi, veliko.

6.         Evropa se bo morala soočiti tudi z vprašanjem sosedskih odnosov. Lizbonska pogodba daje potrebno pravno podlago na tem področju, ki je tesno povezano z vprašanjem meja Unije. Čeprav je iz lizbonske pogodbe odstranjen, bi moral moto pogodbe o ustavi, "združeni v raznolikosti", služiti kot vodilo EU pri njenih prizadevanjih, da se ljudi pouči o naši zgodovinski dediščini in se jo zaščiti. Evropa mora raziskati nove oblike upravljanja, ki bodo zagotavljale večjo vključitev javnosti v evropska vprašanja, vključno z več posvetovalne demokracije na lokalni ravni, e-demokracijo, sodelovanjem državljanov pri načrtovanju proračuna ter arbitražo za rešitev sporov. Nadalje mora biti gospodarsko upravljanje, zlasti odnosi med evro skupino in Evropsko centralno banko, središče poglobljene razprave z namenom, da se preneha z besednimi boji, ki so vse bolj pogosti.

7.         Vsi se moramo zavedati dejstva, da bo težko, da bi vseh 27 držav napredovalo skupaj. Če naj Unija doseže svoje cilje, se Evropa ne more premikati s hitrostjo najpočasnejšega člena. Zato bo v prihodnje treba večkrat uporabiti okrepljeno sodelovanje.

8.         Evropa si ne sme - in ne more - dovoliti, da se vdaja introspekciji in lastnim krizam ter nato pričakovati, da se bo svet ustavil za čas, ki je potreben, da razreši svoje dvome in oklevanja. Vendar zdaj se lahko Evropa pri ureditvi svojih zadev zanese na lizbonsko pogodbo in na napredek, ki ga prinaša. Pogodba je edina pot, ki prinaša upanje za prihodnost, saj je evropsko povezovanje postopek, ki, kot je Paul Valéry rekel za poezije, ni nikoli končan, le opuščen. In Parlament bo tisti, ki bo vodil po tej poti.

• [1]     Začela veljati dne 23. 7. 1952.
• [2]     Belgija, Nemčija, Francija, Italija, Luksemburg in Nizozemska.
• [3]     Prvim šestim so se pridružile: Danska, Irska in Velika Britanija leta 1973, Grčija leta 1981, Španija in Portugalska leta 1986, Avstrija, Finska in Švedska leta 1995, Češka republika, Estonija, Ciper, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovenija in Slovaška leta 2004, Bolgarija in Romuinija leta 2007.
• [4]     Začne veljati 1. 1. 1958.
• [5]    Luksemburška pogodba z dne 17. 2. 1986, ki je začela veljati 1. 7. 1987.
• [6]    Podpisana 7. 2. 1992, veljati je začela 1. 11. 1993.
• [7]    Podpisana 2. 10. 1997, veljati je začela 1. 5. 1999.
• [8]    Podpisana 26. 2. 2001, veljati je začela 1. 2. 2003.
• [9]    Podpisana v Rimu 29. 10. 2004, veljati naj bi začela 1. 11. 2006 (prim. člen IV-447), če so deponirane vse listine o ratifikaciji.
• [10]    Podpisana v Lizboni, 13. 12. 2007.
• [11]             Navedene so na eni strani pripravljalne resolucije za medvladno konferenco, na drugi strani pa resolucije, ki ocenjujejo rezultat konference.
                 -              Enotni evropski akt:
  resolucija z dne 14. 2. 1984: poročilo in osnutek pogodbe Spinelli (UL C 77, 19.3.1984, str. 33),
  resolucije z dne 16. 1. 1986: poročilo Planas (UL C 36, 17.2.1986, str. 144)
                                               in z dne 17. 4. 1986 (UL C 120, 20.5.1986, str. 96),
                 -              Maastrichtska pogodba:
  resolucije o poročilu D. Martina z dne
                                               14. 3. 1990 (UL C 96, 17.4.1990, str. 144),
                                               11. 7. 1990 (UL C 231, 17.9.1990, str. 97)
                                               in z dne 22. 11. 1990 (UL C 324, 24.12.1990, str. 219),
  resolucija z dne 7. 4. 1992: poročilo D. Martin (UL C 125, 18.5.1992, str. 81).
                 -              Amsterdamska pogodba:
  resolucije z dne 17. 5. 1995: poročilo D. Martin/Bourlanges (UL C 151, 19.6.1995, str. 56)
                                               in z dne 13. 3. 1996: poročilo Dury/Maij-Weggen (UL C 96, 1.4.1996, str. 77),
  resolucija z dne 19. 11. 1997: poročilo Méndez de Vigo/Tsatsos (UL C 371, 8.12.1997, str. 99).
                 -              Pogodba iz Nice:
  resolucije o poročilu Dimitrakopoulos/Leinen z dne 18. 11. 1999 (UL C 189, 7.7.2000, str. 222),
                                               3. 2. 2000 (UL C 309, 27.10.2000, str. 85)
                                               in z dne 13. 4. 2000 (UL C 40, 7.2.2001, str. 409),
  resolucija z dne 31. 5. 2001: poročilo Méndez de Vigo/Seguro (UL C 47 E, 21.2.2002, str. 108).
                 -              Pogodba o ustavi za Evropo:
  resolucija z dne 24. 9. 2003: poročilo Gil Robles/Tsatsos (UL C 77 E, 26.3.2004, str. 255).
  resolucija z dne 12. 1. 2005: poročilo Corbett/ Méndez de Vigo (UL C 247 E, 6.10.2005, str. 88).
• [12]    UL C 80, 10.3.2001, str. 85 in 86.
• [13]    Naj na tem mestu spomnimo le na rimski „kongres“ z nacionalnimi parlamenti (konferenca parlamentov Evropske skupnosti od 27. do 30. 11. 1990), medinstitucionalne konference, organizirane vzporedno z medvladnimi konferencami o Ekonomski in monetarni uniji ter politični uniji, ki so privedle do Maastrichtske pogodbe, sodelovanje predstavnikov Evropskega parlamenta v skupini za razmislek, ki je bila pred medvladno konferenco v Amsterdamu, na njihovo sodelovanje pri samem delu te medvladne konference, pa na njihovo vključitev kot opazovalcev v pripravljalno skupino za medvladno konferenco v Nici.
• [14]    Resolucija z dne 25. 10. 2000 (poročilo Oliviera Duhamela o konstitucionalizaciji pogodb), potrjena z resolucijo z dne 31. 5. 2001 (poročilo Méndez de Vigo/Seguro o oceni Pogodbe iz Nice in prihodnosti Evropske unije).
• [15]    Zamisel o sprejetju takšne listine, ki je kasneje postala II. del ustavne pogodbe, je bila sprožena med nemškim predsedovanjem Svetu, ki je doseglo, da je bila sprejeta na Evropskem svetu v Kölnu 3. in 4. 6. 1999. Tudi način njene priprave je bil sprejet na tem zasedanju, natančneje pa je bil določen na naslednjem srečanju v Tampereju 15. in 16. 10. 1999. Sprejeta je bila odločitev o oblikovanju „zbora“ – ki so ga nato poimenovali „konvencija“ –, sestavljenega iz štirih elementov, ki so kasneje postali del konvencije o prihodnosti Evrope, vendar brez udeležbe držav kandidatk.
• [16]    Dok. SN 300/1/01 REV 1, priloga 1, str. 19.
• [17]             .              Resolucija z dne 16. 3. 2000: poročilo Duff/Voggenhuber o pripravi Listine o temeljnih pravicah Evropske unije (UL C 377, 29.12.2000, str. 329).
  Sklep z dne 14. 11. 2000: poročilo Duff/Voggenhuber o odobritvi osnutka Listine o temeljnih pravicah Evropske unije (UL C 223, 8.8.2001, str. 74).
  Resolucija z dne 23. 10. 2002: poročilo Duff o učinku Listine o temeljnih pravicah Evropske unije in njenem prihodnjem statusu (UL C 300E, 11.12.2003, str. 432).
  Resolucija z dne 29. 11. 2001: poročilo Leinen/Méndez de Vigo o zasedanju Evropskega sveta v Laeknu in prihodnosti Unije (UL C 153, 27.6.2002, str. 310(E)).
  Resolucija z dne 25. 10. 2001: poročilo Poos o reformi Sveta (UL C 112, 9.5.2002, str. 317(E)).
  Resolucija z dne 14. 3. 2002: poročilo Carnero Gonzáles o statusu pravne osebe Evropske unije (UL C 47, 27.2.2003, str. 594 (E)).
  Resolucija z dne 7. 2. 2002: poročilo Napolitano o odnosih med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti v okviru evropskega povezovanja (UL C 284, 21.11.2002, str. 322 (E)).
  Resolucija z dne 16. 5. 2002: poročilo Lamassoure o razmejitvi pristojnosti med Evropsko unijo in državami članicami (UL C 180, 31.7.2003, str. 493 (E)).
  Resolucija z dne 17. 12. 2002: poročilo Bourlanges o tipologiji aktov in hierarhiji zakonodaje v Evropski uniji (UL C 31, 5.2.2004, str. 126).
  Resolucija z dne 14. 1. 2003: poročilo Napolitano o vlogi regionalnih in lokalnih oblasti v evropskem povezovanju (UL C 38E, 12.2.2004, str. 167).
  Resolucija z dne 24. 9. 2003: o osnutku Pogodbe o ustavi za Evropo in mnenju Evropskega parlamenta o sklicu medvladne konference (UL C 77E, 26.3.2004, str. 255).
• [18]  Še eden je potekal 3. in 4. decembra 2007, ko je že bil sprejet politični dogovor o lizbonski pogodbi
• [19]  Ime, ki se uporablja za po dva predstavnika vlade vsake od držav članic, Evropskega parlamenta in Komisije, ki so sodelovali v fazi pred posvetovanji. Evropski parlament so predstavljali „šerpe“ Klaus Welle, vodja kabineta predsednika Hans-Gert Pöttering, in José Luís Pacheco, član sekretariata Odbora za ustavne zadeve.
• [20]  Osnutek poročila Carlosa Carnera Gonzáleza o vključitvi novega člena 202a o tem, kako Parlament uporablja simbole Unije, dok. PE 398.505 v03-00.
• [21]  Nova pogodba ne zadeva Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom), ki vzporedno še vedno velja, čeprav protokol o spremembi pogodbe Euratom spreminja nekatere njene določbe, da bi se ujemale z novim besedilom. Vendar so Nemčija, Irska in Avstrija v izjavi št. 54 priloge sklepne listine medvladne konference izrazile željo za čim hitrejši sklic medvladne konference za revizijo pogodbe Euratom.
  Poleg tega je treba povedati, da nova pogodba vključuje preveliko število protokolov, prilog in izjav. 12 protokolov (številne priloge k veljavnim pogodbam pa so samo prilagojene ustavnemu besedilu), med katerimi lahko navedemo schengenski pravni red, vloga nacionalnih parlamentov, načela subsidiarnosti in proporcionalnosti, prehodne določbe, ki se nanašajo na institucije, organizirano stalno sodelovanje na področju obrambe itd., dve prilogi (že obstoječi, ki zadevata seznam kmetijskih pridelkov ter seznam držav in čezmorskih ozemelj) in 65 izjav. Formalno morajo te protokole ratificirati tudi vse države članice in imajo enako pravno moč kot pogodba. Nasprotno pa izjave niso pravno obvezujoče in ni potrebno, da jih ratificirajo države članice, lahko pa se uporabijo za razlago pogodb.
• [22]  Čeprav je sporno, ali Evropska unija nima statusa mednarodne pravne osebnosti, ne glede na to, da ji je pogodbe ne dodeljujejo.
• [23]  V skladu s francoskim predlogom ugotavljamo, da se je v tem členu opustil sklic na pošteno konkurenco, na kateri naj bi v skladu z besedilom ustave temeljil notranji trg. Opustitev je bila upravičena s tem, da naj bi bila poštena konkurenca le eno od sredstev za vzpostavitev notranjega trga, ki je pravi cilj Unije. Sicer pa opustitev nima pravnih posledic za vlogo konkurence, kot to dokazuje Protokol (št. 6) o notranjem trgu in konkurenci.
• [24]  Dejstvo, ki v vsakem primeru izhaja že iz prvega dela člena 5(2) Pogodbe o Evropski uniji.
• [25]  Osnutek pogodbe iz julija 2007 je tudi opredelitev državljanstva prestavil v Pogodbo o delovanju Evropske unije in zgolj zaradi prizadevanj predstavnikov Evropskega parlamenta na medvladni konferenci se je priznavanje evropskega državljanstva prestavilo v začetne določbe Pogodbe o Evropski uniji (kar je tudi potrebno, saj se določbe te pogodbe pogosto sklicujejo na „državljane“).
• [26]  Protokol št.º2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti.
• [27]  Natančneje na 750 „plus predsednik“ v skladu s členom 14 Pogodbe o Evropski uniji. Razen tega dopolnila v zadnjem trenutku za izpolnitev zahtev Italije so pravila v zvezi s sestavo Evropskega parlamenta in postopkom določanja sestave enaka kot v ustavi. Evropski svet je na zasedanju junija 2007 pozval Evropski parlament, da do zasedanja Evropskega sveta oktobra pravočasno predloži predlog za ponovno razdelitev sedežev v Evropskem parlamentu v skladu z novimi pravili, kar je bilo izvedeno s sprejetjem resolucije iz poročila Lamassoure-Severin (Resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. oktobra 2007 o sestavi Evropskega parlamenta, P6_TA-PROV(2007)0429). V navedenem poročilu je Evropski parlament poskušal predlagati ponovno razdelitev bolj v skladu z načelom padajoče sorazmernosti, kot je navedena v novi pogodbi in ki ne vključuje nobene dodatne izgube sedežev za nobeno državo članico, razen že določene izgube v pristopni pogodbi Bolgarije in Romunije. Italija ni bila zadovoljna s tem predlogom in je na koncu dosegla, da se v pogodbi doda še en dodatni sedež, kar odstopa od načela padajoče sorazmernosti, da je obdržala enakost z Združenim kraljestvom. Izjava (št. 4), ki je priložena lizbonski pogodbi, priporoča, da se „Italiji [...] dodeli dodatni sedež v Evropskem parlamentu“. Seveda nova razdelitev sedežev ne bo veljavna, dokler pogodba ne bo veljavna in ne bo uradno sprejet sklep iz člena 9c.
• [28]  Čeprav vloga„zasilne zavore“ pri nekaterih sklepih o socialni varnosti in sodnem sodelovanju v kazenskih zadevah, dodeljena Evropskemu svetu, tega lahko privede do odločilnega vmešavanja v potek zakonodajnega postopka, če že ne izvaja neposredno zakonodajnih nalog (ne sodeluje pri sprejemanju zakonov) – glej točki 9.1 in 9.2 spodaj.
• [29]  Resolucija Evropskega parlamenta z dne 18. 11. 1999 o pripravi reforme pogodb in prihodnji medvladni konferenci (UL C 189, 7.7.2000, str. 222).
• [30]  Dejstvo, da je medvladna konferenca uvedla zahtevo po negativnem glasovanju najmanj štirih držav članic za sestavo manjšine, ki lahko prepreči sprejetje odločitve, pomeni, da se lahko v določenih okoliščinah sprejme odločitev z veliko manj kot 62 % prebivalstva, kar je bil prag za merilo o prebivalstvu, določen v Nici: tako bo odločitev, ki bi ji nasprotovali Nemčija, Francija in Združeno kraljestvo, kljub temu sprejeta, čeprav bi predstavljala le nekoliko več kot 58 % prebivalstva, kajti te tri države ne morejo sestavljati manjšine, ki lahko prepreči sprejetje odločitve, čeprav same predstavljajo več kot 41 % prebivalstva Unije (na podlagi sedanjih 27 držav članic). Poleg tega je treba upoštevati, da različne mogoče kombinacije, da bi dosegli prag ponderiranih glasov, potrebnih za kvalificirano večino, pomenijo, da je bil v veliko primerih zahtevani odstotek prebivalstva dosti večji od teh vrednosti.
  Po drugi strani dvig pragov držav članic v praksi ne bo imel velikega učinka, ker je bil smiseln le v Uniji s 25 državami članicami, kot je bilo leta 2004: 55 % namesto 50 % je v Uniji 25 držav namreč pomenilo pozitivno glasovanje najmanj 14 držav članic namesto 13, če ni bilo dodatne zahteve medvladne konference, da večina vključuje vsaj 15 držav članic. Sedaj bo manjšino, ki lahko prepreči sprejetje odločitve, sestavljalo 12 držav namesto 13. Vendar v Uniji s 27 državami članicami 55 % v vsakem primeru pomeni 15 držav članic. V praksi morebitno povečano tveganje preprečitve sprejetja odločitve zaradi tega povečanja gotovo ni zelo veliko. Dejansko se predpostavka o odločitvi, ki se sprejme, ko so države članice razdeljene v dva nasprotna, skoraj enaka bloka, v praksi nikoli ne uresniči.
• [31]  Nova pogodba je na tem področju praktično sledila vsem spremembam, predvidenim v ustavi. Edini izjemi zadevata pristopno pogodbo k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ki jo je treba sprejeti s soglasjem (v ustavi glasovanje s kvalificirano večino), in oblikovanje nove pravne podlage za določanje pravil o ravnanju z osebnimi podatki v okviru skupne zunanje in varnostne politike (člen 39 Pogodbe o Evropski uniji). Čeprav gre po najugodnejši razlagi le za določitev skupnih pravil za izvajanje pristojnosti, ki v celoti pripada državam članicam (za vse, kar zadeva pristojnosti Unije v zvezi z varstvom osebnih podatkov, velja člen 16 Pogodbe o Evropski uniji), je obžalovanja vredno, da Parlament ne sodeluje pri tem postopku in da ni izrecno naveden pravni nadzor Sodišča.
• [32]  Izjava (št. 9), priložena pogodbi, izraža politični dogovor med državami članicami o odločitvi, ki določa skupinsko predsedovanje po treh držav članic v obdobju 18 mesecev. Države članice si bodo lahko porazdelile skupno predsedovanje različnih sektorskih sestav Sveta v obdobjih po šest mesecev (tako kot zdaj) ali si jih na primer razdelile med seboj v celotnem obdobju 18 mesecev.
• [33]  Pripomnimo, da medvladna konferenca iz leta 2004 ni sledila predlogu konvencije o tem, da bi vlada vsake države članice predstavila seznam treh imen, med katerimi bi predsednik izbral komisarja, ki ga predlaga ta država članica. Poleg tega lahko obžalujemo, da medvladna konferenca iz leta 2004 ni ohranila predloga Komisije, da se imenovanje Komisije konča s politično zelo simboličnim glasovanjem Evropskega parlamenta, in da je dodala še eno fazo postopku, ki se torej konča tako, da Komisijo imenuje Evropski svet, ki odloča s kvalificirano večino.
• [34]  Prehod na novo institucionalno stvarnost, ki je posledica oblikovanja mesta visokega predstavnika, je povzročila nekaj težav v zadnjih dnevih pogajanj, pri čemer si je Evropski parlament želel zagotoviti vse pravice v zvezi z začasnim imenovanjem takoj po začetku veljavnosti pogodbe (predvidene za 1. januar 2009) in imenovanjem novega visokega predstavnika novembra 2009 ob sestavi prihodnje Komisije po evropskih volitvah. Evropskemu parlamentu je zadostila izjava (št. 12), sprejeta oktobra na zasedanju Evropskega sveta v Lizboni.
• [35]  Uredbo Evropski parlament in Svet sprejmeta po rednem zakonodajnem postopku, bodisi na predlog Komisije in po posvetovanju s Sodiščem bodisi na zahtevo Sodišča in po posvetovanju s Komisijo.
• [36]  Mehanizma se že veliko uporabljata na podlagi medinstitucionalnega sporazuma iz leta 2006 o reviziji sistema komitologije, za dosego katerega sta se za EP pogajala Richard Corbett in Joseph Daul [Sklep medintitucionalnega sporazuma v obliki skupne izjave glede predloga sklepa Sveta, ki spreminja Sklep 1999/468/ES o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (nov regulativni postopek s pregledom)].
• [37]  Uredbe, ki določajo status evropskih poslancev, status evropskega varuha človekovih pravic, in podrobna pravila uresničevanja pravice do preiskave (ki jo mora odobriti tudi Komisija) – glej prilogo 4.
• [38]  Svet v 22 primerih odloča soglasno (v petih primerih z odobritvijo Evropskega parlamenta, v sedemnajstih z navadnim mnenjem), v šestih primerih odloča s kvalificirano večino (v enem primeru z odobritvijo Evropskega parlamenta, v petih z navadnim mnenjem) – glej prilogo 4.
• [39]  Nasprotno pa je konvencija predlagala, da se ukrepi za izvajanje sistema lastnih sredstev sprejmejo z zakonom Sveta, po pridobitvi privolitve Parlamenta, sprejetim s kvalificirano večino.
• [40]  Zakon o opredelitvi sistema in zgornjih mej lastnih sredstev postane uredba, kot zakon, ki določa ukrepe o uporabi tega sistema; zakon o vzpostavitvi večletnega finančnega okvira prav tako postane uredba, medtem ko proračun, za katerega je predvideno, da se sprejme na podlagi zakona, zdaj postane preprosto „proračun“, ne da bi se opredelila oblika zakonodajnega akta, s katerim se sprejme; vendar člen 314 Pogodbe o delovanju Evropske unije določa, da se sprejme po posebnem zakonodajnem postopku, s čimer postane zakonodajni akt v skladu s členom 289(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije.
• [41]  To je splošno pravilo. V posameznih primerih lahko EP z veliko večino še vedno vsili svoje mnenje. Vendar gre za precej teoretično možnost.
• [42]  Posebno stališče Združenega kraljestva in Irske temelji na dveh protokolih, navedenih v naslednjih opombah. Stališče Danske, ki ni bilo veliko spremenjeno, temelji na Protokolu o stališču Danske.
• [43]  Protokol o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice.
• [44]  Protokol o vključitvi schengenskega pravnega reda v okvir Evropske unije.
• [45]  Člen 10 Protokola (št.º11) o prehodnih določbah.
• [46]  Tretji pododstavek člena 1 Pogodbe o Evropski uniji in člen 1a(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije.
• [47]  Sklep o oblikovanju skupne obrambe, ko bo za to čas, sprejme Evropski svet, ki odloča na podlagi soglasja, zanj pa se med drugim zahteva pridobitev privolitve vseh držav članic glede na njihove ustavne postopke.
• [48]  Z vključitvijo nalog razoroževanja, vojaškega svetovanja, umiritve po koncu spopadov, boja proti terorizmu, tudi na območjih tretjih držav, ki so se pridružile že predvidenim humanitarnim in reševalnim nalogam, nalogam preprečevanja sporov in ohranjanja miru ter bojnim operacijam za krizno upravljanje in ponovno vzpostavitev miru.
• [49]  Naloge katere so predvsem spodbujanje racionalizacije vojaških zmogljivosti držav članic, usklajevanje raziskovalnih dejavnosti na področju obrambne tehnologije in izboljšanje učinkovitosti vojaških odhodkov.
• [50]  Taka je izjava 13, ki poudarja, da določbe v zvezi z skupno zunanjo in varnostno politiko „ne vplivajo“ na sedanje pristojnosti držav članic „glede oblikovanja in izvajanja njihove zunanje politike“ ter da določbe v zvezi s skupno varnostno in obrambno politiko ne postavljajo pod vprašaj njihovih nacionalnih varnostnih in obrambnih politik. Enako velja za izjavo 14, v skladu s katero nobena določba nove pogodbe ne vpliva na predstavništvo držav članic pri mednarodnih organizacijah, vključno s članstvom ene države članice v Varnostnem svetu Združenih narodov. Zlasti neupravičen ter delno netočen je drugi odstavek te izjave, ki navaja, da določbe, ki zajemajo skupno zunanjo in varnostno politiko, ne zagotavljajo novih pristojnosti Komisiji v zvezi s pobudami glede odločitev ter ne povečujejo pristojnosti Evropskega parlamenta.
• [51]  Konvencija je predlagala, da bi moral Svet soglasno odločati pri sporazumih na področju kulturnih in avdiovizualnih storitev, kadar obstaja nevarnost, da te škodijo kulturni in jezikovni raznolikosti Unije. Medvladna konferenca iz leta 2004 je to „izjemo razširila“ na trgovino socialnih, izobraževalnih in zdravstvenih storitev, kadar obstaja nevarnost, da sporazumi resno motijo organiziranost teh storitev na nacionalni ravni in ogrožajo pristojnost držav članic za opravljanje teh storitev. Po drugi strani mora Svet odločati soglasno pri sporazumih na področju storitev na splošno in vidikov intelektualne lastnine, kadar ti sporazumi vsebujejo določbe, za katere je potrebno soglasje pri sprejetju notranjih pravil.

PRILOGA I: Pristojnosti Unije   Pogodba o delovanju Evropske unije navaja tudi skupno zunanjo in varnostno politiko ter usklajevanje ekonomske politike in politike zaposlovanja, ki ju zaradi njune specifične narave ne moremo uvrstiti pod nobeno od naštetih pristojnosti v tej preglednici. Našteta področja pristojnosti, ki so podčrtana, so področja, kjer zaenkrat ni posebnih predpisov v Pogodbah, vendar je na njih Unija že ukrepala, predvsem z rabo predpisov, povezanih z notranjim trgom ali z uporabo člena 308 Pogodbe o ES.

Vrsta pristojnosti	Izključna (Popoln seznam)[2]	Deljena (Nepopoln seznam)[3]	Podporna (Popoln seznam)
Opredelitev	Le Unija lahko sprejema pravno zavezujoče akte; države članice lahko ukrepajo le, če jih Unija za to pooblasti ali za izvajanje aktov Unije.	Unija in države članice lahko sprejemajo pravno zavezujoče akte; države članice izvajajo svojo pristojnost, kadar Unija svoje pristojnosti ne izvaja.	Unija je pristojna le za podporo ukrepov držav članic (zlasti prek finančnih prispevkov); lahko izdaja predpise, a ne more usklajevati nacionalne zakonodaje in pravil.
Področja	Carinska unija   Določitev pravil o konkurenci, potrebnih za delovanje notranjega trga   Denarna politika držav članic, katerih valuta je euro   Ohranjanje morskih bioloških virov v okviru skupne ribiške politike   Skupna trgovinska politika	Notranji trg Socialna politika Gospodarska, socialna in teritorialna kohezija Kmetijstvo in ribištvo (razen ohranjanja morskih bioloških virov) Okolje Varstvo potrošnikov Promet Vseevropska omrežja Energija Območje svobode, varnosti in pravice Skupna skrb za varnost na področju javnega zdravja Raziskovanje in tehnološki razvoj Politika o vesolju Razvojno sodelovanje	Varovanje in izboljšanje človekovega zdravja   Industrija   Kultura   Turizem   Izobraževanje   Mladina   Šport   Poklicno usposabljanje   Civilna zaščita   Upravno sodelovanje

• [1]    Pogodba o delovanju Evropske unije navaja tudi skupno zunanjo in varnostno politiko ter usklajevanje ekonomske politike in politike zaposlovanja, ki ju zaradi njune specifične narave ne moremo uvrstiti pod nobeno od naštetih pristojnosti v tej preglednici. Našteta področja pristojnosti, ki so podčrtana, so področja, kjer zaenkrat ni posebnih predpisov v Pogodbah, vendar je na njih Unija že ukrepala, predvsem z rabo predpisov, povezanih z notranjim trgom ali z uporabo člena 308 Pogodbe o ES.
• [2]    Poleg naštetih pristojnosti ima Unija tudi izključno pristojnost za sklenitev mednarodnih sporazumov, kadar je sklenitev predvidena v zakonodajnem aktu Unije ali je potrebna, da se Uniji omogoči izvajanje njene notranje pristojnosti, ali kadar lahko sklenitev sporazuma vpliva na skupna pravila ali spremeni njihovo področje uporabe.
• [3]    Čeprav Pogodba o delovanju Evropske unije obravnava in izvaja področja, ki so zapisana s poševno pisavo v členu 4, v zvezi z deljeno pristojnostjo, izvajanje teh pristojnosti ne ovira držav članic pri izvajanju njihovih pristojnosti.

PRILOGA 2: Seznam novih primerov glasovanja s kvalificirano večino

I -  Obstoječe pravne podlage, na katerih se bo glasovalo s kvalificirano večino

[na prvem mestu so navedene številke členov Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki so ostale v lizbonski pogodbi; med [...] so številke, ki jih bodo členi dobili v konsolidirani različici Pogodb (v skladu s preglednico, priloženo lizbonski pogodbi); veljavni postopek je prikazan v oklepaju s poševno pisavo]

1.   Člen 9(3) [16] Pogodbe o Evropski uniji in člen 201(b) [236] (b) Pogodbe o delovanju Evropske unije: Zaporedje predsedovanja Svetu – sklep Evropskega sveta brez predloga Komisije (člen 203 Pogodbe o ES – Svet odloča soglasno)

2.   Člen 42 [48] Pogodbe o delovanju Evropske unije: prosto gibanje delavcev, socialni prejemki – redni zakonodajni postopek[1] (člen 42 Pogodbe o ES: soodločanje – soglasna odločitev Sveta) 

3.   Člen 47[53] (1) Pogodbe o delovanju Evropske unije: svoboda ustanavljanja, začetek in opravljanje dejavnosti samozaposlenih oseb – redni zakonodajni postopek, kadar izvajanje ustreznih ukrepov vključuje spremembo v zakonodajnih načelih države članice (člen 47(2) Pogodbe o ES – soodločanje – soglasna odločitev Sveta)

4.   Člen 61 G [74] Pogodbe o delovanju Evropske unije: upravno sodelovanje na območju svobode, varnosti in pravice – uredba Sveta, posvetovanje z EP (člen 66 Pogodbe o ES in člen 34(1) PEU: postopek je določen v členu 67(1) in (2) Pogodbe o ES: soglasje v Svetu po posvetovanju z EP – Svet lahko soglasno odloči, po posvetovanju z EP, da preide na glasovanje s kvalificirano večino)

5.   Člen 62 [77](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije: mejna kontrola – redni zakonodajni postopek (člen 62 Pogodbe o ES: postopek je določen v členu 67 Pogodbe o ES: soglasje v Svetu po posvetovanju z EP; Svet lahko soglasno odloči, po posvetovanju z EP, da preide na glasovanje s kvalificirano večino)

6.   Člen 63 [78] Pogodbe o delovanju Evropske unije: azil in zaščita beguncev ter razseljenih oseb – redni zakonodajni postopek (člen 63(1) in (2) Pogodbe o ES: postopek je določen v členu 67(5) Pogodbe o ES: soglasje in po posvetovanju z EP v nekaterih vidikih; Svet lahko soglasno odloči, po posvetovanju z EP, da preide na glasovanje s kvalificirano večino)

7.   Člen 63 a [79] Pogodbe o delovanju Evropske unije: priseljevanje – redni zakonodajni postopek (člen 63(3) in (4) Pogodbe o ES: postopek je določen v členu 67 Pogodbe o ES: soglasje v Svetu po posvetovanju z EP; Svet lahko soglasno odloči, po posvetovanju z EP, da preide na glasovanje s kvalificirano večino)

8.   Člen 65 [81](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije: Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah (razen družinskega prava)[2] (člen 65 PES: postopek je zakonsko opredeljen v členu 67 Pogodbe o ES: soglasje v Svetu in posvetovanje z EP z možnostjo prehoda na postopek soodločanja v primeru soglasja v Svetu in po posvetovanju z EP)

9.   Člen 69 A [82](1) in (2) Pogodbe o delovanju Evropske unije: pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – redni zakonodajni postopek[3] (člen 31(1)(a), (b), (c) in (d) PEU – soglasje v Svetu in posvetovanje z EP) 

10. Člen 69 B [83](1) in (2) Pogodbe o delovanju Evropske unije: približevanje kazenske zakonodaje, kazniva dejanja in sankcije[4] člen 31(1)(e) PEU – soglasje v Svetu in posvetovanje EP)

11. Člen 69 D [85] Pogodbe o delovanju Evropske unije: Eurojust – redni zakonodajni postopek (člen 31(2) PEU – soglasje v Svetu in posvetovanje z EP)

12. Člen 69 F [87](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije: neoperativno policijsko sodelovanje – redni zakonodajni postopek (člen 30(1) PEU – soglasje v Svetu in posvetovanje z EP)

13. Člen 69 G [88](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije: Europol – redni zakonodajni postopek (člen 30(2) PEU – soglasje v Svetu in posvetovanje z EP) 

14. Člen 71 [91](1) Pogodbe o delovanju Evropske unije: skupna prometna politika (vključuje primere, zajete v odstavku 3) – redni zakonodajni postopek (člen 71(2) Pogodbe o ES – Svet odloča soglasno in po posvetovanju z EP le v primeru odstopanj, navedenih v drugem odstavku)

15. Člen 107 [129](3) Pogodbe o delovanju Evropske unije: sprememba nekaterih predpisov v Statutu ESCB – redni zakonodajni postopek (predlog Komisije s posvetovanjem ECB ali priporočilo ECB s posvetovanjem Komisije) (člen 107(5) Pogodbe o ES – v primeru predloga Komisije Svet odloča soglasno in po posvetovanju z ECB; v vseh primerih je potrebna privolitev EP; v primeru priporočila ECB Svet odloča s kvalificirano večino in po posvetovanju s Komisijo)

16. Člen 151 [167](5): spodbujevalni ukrepi na področju kulture – redni zakonodajni postopek (priporočila Sveta tudi ob kvalificirani večini) (člen 151(5) PES – soodločanje s soglasjem v Svetu; priporočila: Svet odloča soglasno na predlog Komisije)

17. Člen 161 [177] Pogodbe o delovanju Evropske unije: Strukturni skladi in kohezijski sklad (člen 161 PES: trenutno: soglasje v Svetu in privolitev EP)

18. Člen 225 A [257] Pogodbe o delovanju Evropske unije: Ustanovitev specializiranih sodišč (člen 225A Pogodbe o ES: soglasje v Svetu in posvetovanje z EP)

19. Člen 245 [281] Pogodbe o delovanju Evropske unije: Sprememba statuta Evropskega sodišča, razen naslova I in člena 64 (člen 245 Pogodbe o ES: soglasje v Svetu in posvetovanje z EP)

20. Člen 245 b [283](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije: imenovanje članov Izvršilnega odbora ECB – odločitev Evropskega sveta na priporočilo Sveta, posvetovanje z EP in Svetom guvernerjev ECB (člen 112 Pogodbe o ES – Voditelji držav ali vlad s soglasjem, ostalo besedilo nespremenjeno)

21. Člen 249 B [290](2) in člen 249 C [291] (3) Pogodbe o delovanju Evropske unije: nadzor držav članic nad izvajanjem izvedbenih pooblastil Komisije (veljavni sklep komitologije) – redni zakonodajni postopek (člen 202 Pogodbe o ES – soglasna odločitev Sveta po posvetovanju z EP)

II – Nove pravne podlage, na katerih se bo glasovalo s kvalificirano večino

1.   Čl. 9 B [15](5) Pogodbe o Evropski uniji, Izvolitev predsednika Sveta s strani Evropskega sveta

2.   Člen 9 E [18](1) Pogodbe o Evropski uniji: imenovanje visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko s strani Evropskega sveta, s soglasjem predsednika Komisije

3.   Člen 15 b [31](2)(b) Pogodbe o Evropski uniji: predlogi visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko v okviru skupne zunanje in varnostne politike na zahtevo Evropskega sveta – odločitev Sveta

4.   Člen 16 [14] Pogodbe o delovanju Evropske unije: načela in pogoji za delovanje storitev splošnega gospodarskega interesa – redni zakonodajni postopek

5.   Člen 20 [23] Pogodbe o delovanju Evropske unije: ukrepi za olajšanje diplomatske in konzularne zaščite – direktiva Sveta, posvetovanje z EP

6.   Člen 21 [24] Pogodbe o delovanju Evropske unije: pobuda državljanov za evropski zakon – redni zakonodajni postopek

7.   Člen 28 D [45](2) Pogodbe o Evropski uniji: statut in sedež Evropske obrambne agencije – odločitev Sveta brez predloga Komisije

8.   Člen 28 E [46](2) Pogodbe o Evropski uniji: vzpostavitev stalnega strukturnega sodelovanja na področju obrambe – odločitev Sveta brez predloga Komisije, posvetovanje z visokim predstavnikom Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko

9.   Člen 28 E [46](3) Pogodbe o Evropski uniji: vključitev države članice v stalno strukturno sodelovanje na področju obrambe – odločitev Sveta (le sodelujoče države članice lahko glasujejo) brez predloga Komisije, posvetovanje z visokim predstavnikom Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko

10. Člen 28 E [46](4) Pogodbe o Evropski uniji: začasna izključitev države članice iz stalnega strukturnega sodelovanja na področju obrambe – odločitev Sveta (le sodelujoče države članice lahko glasujejo) brez predloga Komisije

11. Člen 49 A [50](2) Pogodbe o Evropski uniji: sporazum o izstopu države članice – odločitev Sveta na podlagi priporočila pogajalca (načeloma Komisije) in po odobritvi EP

12. Člen 61 C [70] Pogodbe o delovanju Evropske unije: Merila za ocenjevanje izvajanja območja svobode, varnosti in pravice po enostavnem obveščanju Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov

13. Člen 69 C [84] Pogodbe o delovanju Evropske unije: ukrepi za podporo preprečevanja kriminala – redni zakonodajni postopek

14. Prvi pododstavek člena 97 a [118] Pogodbe o delovanju Evropske unije: intelektualna lastnina – redni zakonodajni postopek

15. Člen 115 C [138](1) in (2) Pogodbe o delovanju Evropske unije: države članice, katerih valuta je euro, skupna stališča in enotno zastopanje na mednarodnih forumih – odločitev Sveta, posvetovanje z ECB

16. Člen 149 [165](4) Pogodbe o delovanju Evropske unije: šport – redni zakonodajni postopek

17. Pododstavek (c) člena 152 [168](4) Pogodbe o delovanju Evropske unije: ukrepi, namenjeni skupni varnosti na področju javnega zdravja[5]

18. Člen 152 [168](5) Pogodbe o delovanju Evropske unije: spodbujevalni ukrepi za varovanje zdravja ljudi in zlasti za boj proti močno razširjenim čezmejnim težkim boleznim ter varovanje zdravja glede tobaka in zlorabe alkohola[6]

19. Člen 172 a [189](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije: politika o vesolju – redni zakonodajni postopek

20. Člen 176 A [194](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije: energetika – redni zakonodajni postopek[7]

21. Člen 176 B [195](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije: turizem – redni zakonodajni postopek

22. Člen 176 C [196](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije: civilna zaščita[8]

23. Člen 176 D [197](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije: upravno sodelovanje – redni zakonodajni postopek

24. Člen 188 J [214](3) in (5) Pogodbe o delovanju Evropske unije: humanitarna pomoč[9] in ustanovitev Evropske prostovoljske enote za humanitarno pomoč

25. Člen 201a [236](a): seznam o sestavi Sveta – odločitev Evropskega sveta (brez predloga Komisije)

26. Člen 254 a [298](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije: uprava Evropske unije

27. Člen 256 a [300](5) Pogodbe o delovanju Evropske unije: presoja pravil, ki urejajo lastnosti in sestavo OR in ESO – odločitev Sveta

28. Četrti pododstavek člena 269 [311] Pogodbe o delovanju Evropske unije: izvedbeni ukrepi v zvezi s sistemom lastnih sredstev – zakon Sveta, potrditev Evropskega parlamenta (posebnen zakonodajni postopek, vendar brez navedbe soglasja)

• [1]    Ta postopek predvideva mehanizem „zasilne zavore“: ko država članica meni, da bi takšni ukrepi lahko prizadeli „temeljne vidike njenega sistema socialnega varstva, predvsem uporabo, njegove stroške ali finančno strukturo, ali bi ogrozili njegovo finančno ravnovesje“, lahko zahteva, da se zadeva predloži Evropskemu svetu (zaradi česar se odloži zakonodajni postopek). Evropski svet mora v štirih mesecih zadevo za nadaljevanje postopka prepustiti Svetu ali zahtevati, da Komisija predstavi nov predlog.
• [2]    Točke e), g) in h) drugega odstavka vsebujejo novo pravno podlago; druge točke so že pokrite s členom 65 Pogodbe o ES. Tretji odstavek člena 65 [81] Pogodbe o delovanju Evropske unije določa, da lahko Svet sprejme odločitve, ki zadevajo družinsko pravo s čezmejnimi posledicami, ki so lahko predmet aktov, sprejetih po rednem zakonodajnem postopku.
• [3]    Ta postopek predvideva mehanizem „zasilne zavore“: če država članica meni, da zakonodajni predlog škoduje „temeljnim vidikom njenega sodnega sistema“, lahko zahteva, da se zadeva predloži Evropskemu svetu in s tem odloži zakonodajni postopek. Za nadaljevanje postopka lahko Evropski svet v roku štirih mesecev zadevo predloži Svetu ali zahteva, da Komisija ali skupina držav, ki so oblikovale pobudo, predstavi nov zakonodajni predlog. Če Evropski svet v štirih mesecih ne sprejme omenjene odločitve ali če nov zakonodajni postopek, uveden na njegovo zahtevo, ni uresničen v roku dvanajstih mesecev, se na željo vsaj devetih držav članic sodelovanje na tem področju samodejno okrepi.
• [4]    Prav tam.
• [5]    Ukrepi, predvideni v točkah c) in d), so dejansko novi. Ukrepi, predvideni v točkah a) in b), so že predvideni v členu 152 Pogodbe o ES in zanje se uporablja postopek soodločanja.
• [6]    Pravna podlaga iz tega odstavka je popolnoma nova, razen spodbujevalnih ukrepov za varovanje zdravja ljudi, ki so predvideni v členu 152 Pogodbe o ES.
• [7]    Unija že sprejema ukrepe na področju energetike na osnovi predpisov, ki predvidevajo glasovanje s kvalificirano večino ali na osnovi člena 308 Pogodbe o ES.
• [8]    Ukrepi na tem področju so upoštevani na podlagi člena 308 Pogodbe o ES.
• [9]    Ukrepi na tem področju so upoštevani v členu 179 (glasovanje s kvalificirano večino) in v členu 308 Pogodbe o ES (soglasje).

PRILOGA 3: Zakonodajni akti – redni zakonodajni postopek

Ta priloga vključuje seznam pravnih podlag, za katere velja redni zakonodajni postopek, ki ga predvideva lizbonska pogodba (ki na splošno ustreza sedanjemu postopku, opredeljenemu v členu 251 PES, t. i. postopku soodločanja).

Podčrtana področja so tista, na katerih so pravne podlage popolnoma nove ali pri katerih se je postopek spremenil na tak način, da so veljavni ustrezni ukrepi del postopka „soodločanja“ oz. rednega zakonodajnega postopka.

Navedene so številke členov Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki so ostale v lizbonski pogodbi; med [...] so številke, ki jih bodo členi dobili v konsolidirani različici Pogodb (v skladu s preglednico, priloženo lizbonski pogodbi);

v poševnem tisku so ustrezni členi zdaj veljavne pogodbe in (v primerih, ko lizbonska pogodba spreminja postopek) tiste, ki se zdaj izvaja.

1.   Storitve splošnega gospodarskega interesa (člen 16 [14] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 16 PES)

2.   Pogoji za uresničevanje pravice dostopa do dokumentov (člen 16 A [15](3) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 255(2))

3.   Varstvo podatkov (člen 16B [16](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 286(2))

4.   Ukrepi za boj proti kakršni koli diskriminaciji na podlagi narodnosti (Člen 16 D [18] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 12 PES)

5.   Spodbujevalni ukrepi za osnovna načela v boju proti diskriminaciji (člen 16 E [19](2)) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 13(2) Pogodbe o ES)

6.   Določbe za lažje uresničevanje pravice državljanov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic (člen 18 [21](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 18(2) PES)

7.   Pobuda državljanov (člen 21 [24] Pogodbe o delovanju Evropske unije)

8.   Carinsko sodelovanje (člen 27 a [33] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 135 PES)

9.   Izvajanje pravil o konkurenci za skupno kmetijsko politiko (člen 36 [42], ki se sklicuje na člen 43(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 36 PES: kvalificirana večina v Svetu in posvetovanje z EP)

10. Zakonodaja na področju skupne kmetijske politike (člen 37 [43](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 37(2): kvalificirana večina v Svetu in posvetovanje z EP)

11. Prost pretok delavcev (člen 40 [46] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 40 PES)

12. Notranji trg – ukrepi socialne varnosti za delavce migrante v Skupnosti[1] (člen 42 [48] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 42 PES: soodločanje – Svet odloča soglasno)

13. Pravica do ustanavljanja (Člen 44 [50](1) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (Člen 44 PES)

14. Izključitev nekaterih dejavnosti s področja uporabe določb v zvezi s pravico do ustanavljanja v državi članici (drugi pododstavek člena 45 [51] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (drugi pododstavek člena 45 PES: kvalificirana večina v Svetu, brez posvetovanja z EP)

15. Usklajevanje zakonodajnih, zakonskih ali upravnih določb, ki določajo posebno ureditev za državljane drugih držav članic pri uresničevanju pravice do ustanavljanja (člen 46 [52](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 46(2) PES)

16. Usklajevanje zakonodajnih, zakonskih ali upravnih določb držav članic, ki zadevajo dostop do dejavnosti samozaposlenih oseb in njihovo izvajanje ter medsebojno priznavanje diplom (člen 47 [53](1) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 47 PES: soodločanje – Svet odloča soglasno, kadar vključuje spremembe v zakonodaji države članice)

17. Razširitev določb pri svobodi opravljanja storitev za ponudnike storitev, ki so državljani tretje države in imajo sedež v Uniji. (drugi pododstavek člena 49 [56] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (drugi pododstavek člena 49 PES: kvalificirana večina v Svetu, brez posvetovanja z EP)

18. Liberalizacija storitev v izbranih sektorjih (člen 52 [59](1) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 52(1) PES: kvalificirana večina v Svetu in posvetovanje z EP)

19. Storitve (člen 55 [62] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 55 PES)

20. Sprejetje drugih ukrepov v zvezi s pretokom kapitala v tretje države ali iz njih (člen 57 [64](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (prvi stavek člena 57(2) PES: kvalificirana večina v Svetu, brez posvetovanja z EP)

21. Upravni ukrepi v zvezi s pretokom kapitala na področju preprečevanja kriminala in terorizma ter boja proti njima (člen 61 H [75] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 60 PES)

22. Vizumi, nadzor na zunanjih mejah, pogoji za prosto gibanje državljanov tretjih držav, upravljanje zunanjih meja, odprava preverjanja na notranjih mejah (člen 62 [77](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 62 PES: postopek je zakonsko opredeljen v členu 67 Pogodbe o ES: soglasje v Svetu in posvetovanje z EP z možnostjo prehoda na postopek soodločanja v primeru soglasja v Svetu in po posvetovanju z EP)

23. Azil, začasna ali subsidiarna zaščita oseb (člen 63 [78](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 63(1) in (2) ter člen 64(2) PES: postopek je zakonsko opredeljen v členu 67 Pogodbe o ES: soglasje v Svetu in posvetovanje z EP z možnostjo prehoda na postopek soodločanja v primeru soglasja v Svetu in po posvetovanju z EP)

24. Priseljevanje in boj proti trgovini z ljudmi (člen 63 a [79](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 63(3) in (4) PES: postopek je zakonsko opredeljen v členu 67 Pogodbe o ES: soglasje v Svetu in posvetovanje z EP z možnostjo prehoda na postopek soodločanja v primeru soglasja v Svetu in po posvetovanju z EP)

25. Spodbujevalni ukrepi za vključevanje državljanov tretjih držav (člen 63 a [79](4) Pogodbe o delovanju Evropske unije)

26. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah (razen družinskega prava)[2] (člen 65 [81](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 65 PES: postopek je zakonsko opredeljen v členu 67 Pogodbe o ES: soglasje v Svetu in posvetovanje z EP z možnostjo prehoda na postopek soodločanja v primeru soglasja v Svetu in po posvetovanju z EP)

27. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – postopki, sodelovanje, usposabljanje, reševanje sporov glede pristojnosti, minimalna potrebna pravila za vzajemno priznavanje sodb (člen 69 A [82](1) in (2) Pogodbe o delovanju Evropske unije)[3] (člen 31 PES: soglasje v Svetu in posvetovanje z EP)

28. Minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in kazni v primeru posebno hudih oblik kaznivih dejanj s čezmejnimi posledicami (člen 69 B [83](1) in po potrebi (2) Pogodbe o delovanju Evropske unije)⁷ (člen 31 PES: postopek je zakonsko v opredeljen v členu 34(2) in členu 39(1) PEU: soglasje v Svetu in posvetovanje z EP)

29. Podporni ukrepi za preprečevanje kriminala (člen 69 C [84] Pogodbe o delovanju Evropske unije)

30. Eurojust (drugi pododstavek člena 69 D [85](1) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 31 PES: postopek je zakonsko v opredeljen v členu 34(2) in členu 39(1) PEU: soglasje v Svetu in posvetovanje z EP)

31. Ukrepi glede sodelovanja Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov držav članic pri ocenjevanju dejavnosti Eurojusta (tretji pododstavek člena 69 D [85](1) Pogodbe o delovanju Evropske unije)

32. Policijsko sodelovanje (nekateri vidiki) (člen 69 F [87](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 30 PEU: postopek je zakonsko v opredeljen v členu 34(2) in členu 39(1) PEU: soglasje v Svetu in posvetovanje z EP)

33. Europol (prvi pododstavek člena 69 G [88](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 30 PEU: postopek je zakonsko v opredeljen v členu 34(2) in členu 39(1) PEU: soglasje v Svetu in posvetovanje z EP)

34. Postopki za nadzor dejavnosti Europola s strani Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov (drugi pododstavek člena 69 G [88](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije)

35. Izvajanje skupne prometne politike (člen 71 [91](1) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 71 PES)

36. Pomorski in zračni promet (člen 80 [100](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 80(2) PES)

37. Ukrepi za približevanje nacionalnih določb, ki obravnavajo vzpostavitev ali delovanje notranjega trga za pospeševanje ciljev iz člena 22 a [26] (člen 94 [114](1) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 95(1) PES)

38. Nujni ukrepi za odpravljanje izkrivljanja na notranjem trgu (člen 96 [116] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 96 PES: kvalificirana večina v Svetu, brez posvetovanja z EP)

39. Intelektualna lastnina razen jezikovnih ureditev za evropske intelektualne pravice (prvi pododstavek člena 97 a [118] Pogodbe o delovanju Evropske unije)[4]

40. Večstranski nadzor (člen 99 [121](6) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 99(5) PES: postopek sodelovanja)

41. Sprememba Protokola o statutu ESCB in ECB (člen 107 [129](3) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 107(5) PES: soglasje v Svetu ali kvalificirana večina po soglasju z EP, odvisno od primera)

42. Nujni ukrepi za uporabo eura (člen 111 a [133] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 123(4) PES)

43. Spodbujevalni ukrepi na področju zaposlovanja (člen 129 [149] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 129 PES)

44. Socialna politika (člen 137 [153](1), razen točk c), d), f) in g) ter prvi, drugi in zadnji pododstavek člena 153(2)[5] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 137(1) in (2) PES)

45. Socialna politika (enake možnosti, obravnavanje in plačila) (člen 141 [157](3) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 141(3) PES)

46. Evropski socialni sklad (člen 148 [164] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 148 PES)

47. Izobraževanje (razen priporočil) člen 149 [165](4)(a) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 149(4) PES)

48. Šport (člen 149 [165](2)(g) in (4) Pogodbe o delovanju Evropske unije)

49. Poklicno usposabljanje (člen 150 [166](4) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 150(4) PES)

50. Kultura (razen priporočil) (prva alinea člena 151 [167](5) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 151 PES: soodločanje – Svet odloča soglasno)

51. Javno zdravje – ukrepi za zagotavljanje skupnih potreb po varnosti na področju zdravja[6] (člen 152 [168](4) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 152(4) Pogodbe o ES)

52. Javno zdravje – spodbujevalni ukrepi za varovanje zdravja in zlasti za boj proti močno razširjenim čezmejnim težkim boleznim ter ukrepi varovanja javnega zdravja glede tobaka in zlorabe alkohola (člen 152 [168](5) Pogodbe o delovanju Evropske unije[7])

53. Varstvo potrošnikov (člen 153 [169](3) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (Člen 153(4) PES)

54. Vseevropska omrežja (člen 156 [172] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 156 PES)

55. Industrija (člen 157 [173](3) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 157(3) PES)

56. Ukrepi na področju ekonomske in socialne kohezije (tretji pododstavek člena 159 [175] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 159 PES)

57. Strukturni skladi (prvi pododstavek člena 161 [177] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 161 PES: trenutno: soglasje v Svetu in privolitev EP)

58. Kohezijski sklad (drugi pododstavek člena 161 [177] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 161 PES: trenutno: soglasje in privolitev EP; od 2007 dalje: kvalificirana večina v Svetu in soglasje EP)

59. Evropski sklad za regionalni razvoj (člen 162 [178] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 162 PES)

60. Okvirni program za raziskave (člen 166 [182](1) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 166(1) PES)

61. Uresničevanje evropskega raziskovalnega prostora (člen 166 [182](5) Pogodbe o delovanju Evropske unije)

62. Izvajanje okvirnega programa za raziskave: pravila o sodelovanju podjetij in razširjanju rezultatov (člen 167 [183] in drugi pododstavek člena 172 [188] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 167 PES)

63. Dodatni raziskovalni programi za nekatere države članice (člen 168 [184] in drugi pododstavek člena 172 [188] Pogodbe o delovanje Evropske unije) (člen 168 PES)

64. Sodelovanje v raziskovalnih programih, ki jih izvaja več držav članic (člen 169 [185] in drugi pododstavek člena 172 [188] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 169 PES)

65. Politika o vesolju (člen 172 a [189] Pogodbe o delovanju Evropske unije)

66. Okolje (dejavnosti Skupnosti za doseganje ciljev na tem področju, razen davčnih) (člen 175 [192](1) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 175(1) PES)

67. Akcijski program na področju okolja (člen 175 [192](3) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 175(3) PES)

68. Energija, razen davčnih ukrepov (člen 176 A [194](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije)[8].

69. Turizem – ukrepi za dopolnitev ukrepov držav članic na področju turizma (člen 176 B [195](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije)

70. Civilna zaščita pred naravnimi nesrečami in nesrečami, ki jih povzroči človek (člen 176 C [196](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije)[9]

71. Upravno sodelovanje za izvajanje prava Unije s strani držav članic (člen 176 D [197](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije)

72. Trgovinska politika – uresničevanje ukrepov (člen 188 C [207](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 133 PES: kvalificirana večina v Svetu brez posvetovanja z EP)

73. Razvojno sodelovanje (člen 188 E [209](1) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 179 Pogodbe o ES)

74. Gospodarsko, finančno in tehnično sodelovanje s tretjimi državami (člen 188 H [212](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 181A PES: kvalificirana večina v Svetu in posvetovanje z EP)

75. Okvir za izvajanje humanitarne pomoči (člen 188 J [214](3) Pogodbe o delovanju Evropske unije)

76. Evropska prostovoljska enota za humanitarno pomoč (člen 188 J [214](5) Pogodbe o delovanju Evropske unije)

77. Pravila o političnih strankah na evropski ravni in njihovo financiranje (člen 191 [224] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 191 PES)

78. Ustanovitev specializiranih sodišč (člen 225 A [257] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 225A PES: soglasje v Svetu in posvetovanje z EP)

79. Sprememba statuta Evropskega sodišča, razen naslova I in člena 64 (člen 245 [281] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 245 PES: soglasje v Svetu in posvetovanje z EP)

80. Pogoji za nadzor izvedbenih pooblastil (člen 249 C [291](3) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 202 PES: soglasje v Svetu in posvetovanje s Parlamentom)

81. Evropska uprava (člen 254 a [298](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije)

82. Sprejetje finančnih pravil (člen 279 [322](1) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 279(1) PES: soglasje v Svetu po posvetovanju z EP; po letu 2007 kvalificirana večina v Svetu)

83. Boj proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije (člen 280 [325](4) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 280(4) PES)

84. Kadrovski predpisi za uradnike in pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Unije (člen 283 [336] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 283 PES: kvalificirana večina v Svetu in posvetovanje z EP)

85. Statistika (člen 285 [338](1) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 285(1) PES)

• [1]    Uporaba mehanizma „zasilna zavora“: ko država članica meni, da bi takšni ukrepi lahko prizadeli „temeljne vidike njenega sistema socialnega varstva, predvsem uporabo, njegove stroške ali finančno strukturo, ali bi ogrozili njegovo finančno ravnovesje“, lahko zahteva, da se zadeva predloži Evropskemu svetu (zaradi česar se odloži zakonodajni postopek). Evropski svet mora v štirih mesecih zadevo za nadaljevanje postopka prepustiti Svetu ali zahtevati, da Komisija predstavi nov predlog.
• [2]    Točke e), g) in h) drugega odstavka vsebujejo novo pravno podlago; druge točke so že pokrite s členom 65 Pogodbe o ES. Tretji odstavek člena 81 Pogodbe o delovanju Evropske unije določa, da lahko Svet sprejme odločitve, ki zadevajo družinsko pravo s čezmejnimi posledicami, ki so lahko predmet aktov, sprejetih po rednem zakonodajnem postopku.
• [3]    V odstavkih 3 in 4 tega člena je predviden mehanizem „zasilne zavore“: če država članica meni, da zakonodajni predlog škoduje „temeljnim vidikom njenega sodnega sistema“, lahko zahteva, da se zadeva predloži Evropskemu svetu in s tem odloži zakonodajni postopek. Za nadaljevanje postopka lahko Evropski svet v roku štirih mesecev zadevo predloži Svetu ali zahteva, da Komisija ali skupina držav, ki so oblikovale pobudo, predstavi nov zakonodajni predlog. Če Evropski svet v štirih mesecih ne sprejme omenjene odločitve ali če nov zakonodajni postopek, uveden na njegovo zahtevo, ni uresničen v roku dvanajstih mesecev, se na željo najmanj devet držav članic sodelovanje na tem področju samodejno okrepi.
• [4]    Zaradi odsotnosti posebne pravne podlage je doslej na tem področju Unija delovala na podlagi člena 308 Pogodbe o ES: soglasje v Svetu in posvetovanje z EP.
• [5]    Na področjih, ki so zajeta v naštetih točkah, zakonodajo soglasno sprejme Svet po posvetovanju z EP. Vendar zadnji pododstavek drugega odstavka vključuje „povezovalno“ klavzulo, po kateri lahko Svet soglasno odloči, da bo redni zakonodajni postopek uporabljen v točkah d), f) in g) prvega odstavka.
• [6]    Ukrepi, določeni v točkah a) in b) četrtega odstavka istega člena, so že predpisani v členu 152 Pogodbe o ES. Ukrepi, predvideni v točkah c) in d), so novi.
• [7]    Pravna podlaga, predpisana za ta odstavek, je nova, razen spodbujevalnih ukrepov za varovanje zdravja ljudi, ki so določeni že v členu 152 Pogodbe o ES.
• [8]    Zaradi odsotnosti posebne pravne podlage je doslej na tem področju Unija delovala na podlagi člena 308 Pogodbe o ES: soglasje v Svetu in posvetovanje z EP.
• [9]    Zaradi odsotnosti posebne pravne podlage je doslej na tem področju Unija delovala na podlagi člena 308 Pogodbe o ES: soglasje v Svetu in posvetovanje z EP.

PRILOGA 4: Zakonodajni akti – posebni zakonodajni postopki

Priloga našteva pravne podlage za posebne postopke.

Navedene so številke členov Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki so ostale v lizbonski pogodbi; med [...] so številke, ki jih bodo členi dobili v konsolidirani različici Pogodb (v skladu s preglednico, priloženo lizbonski pogodbi);

ustrezni členi v veljavnih pogodbah so prikazani v poševni pisavi. V primerih, ko so bili postopki spremenjeni, so veljavni postopki prikazani v poševni pisavi.

I -  Začasni (Ad hoc) postopki

1.   Letni proračun – skupna odločitev EP in Sveta (člen 272 [314] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 272 PES: začasni postopek)

II – Akti Evropskega parlamenta

2.   Celovita evropska pravna ureditev vprašanj v zvezi z mandatom poslancev EP (člen 190 [223](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije): EP odloča na lastno pobudo po odobritvi Sveta (soglasje je potrebno pri davčnem sistemu) in po pridobitvi mnenja Komisije (člen 190(5) PES)

3.   Določbe o uresničevanju pravice do preiskave (tretji pododstavek člena 193 [226] Pogodbe o delovanju Evropske unije): EP odloča na lastno pobudo po odobritvi Sveta in Komisije (člen 193 PES: soglasje)

4.   Pravila in splošni pogoji za opravljanje nalog evropskega varuha človekovih pravic (člen 195 [228](4) Pogodbe o delovanju Evropske unije): EP odloča na lastno pobudo po pridobitvi mnenja Komisije in z odobritvijo Sveta (člen 195(4) PES)

III –    Akti Sveta

A.  Soglasje in odobritev Evropskega parlamenta

5.   Ukrepi za boj proti diskriminaciji (člen 16 E [19](1) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 13(1) PES: posvetovanje z EP)

6.   Povečan obseg pravic, povezanih z državljanstvom (člen 22 [25] Pogodbe o delovanju Evropske unije) – ratifikacija držav članic obvezna (člen 22 PES)

7.   Evropsko javno tožilstvo (člen 69 E [86](1) Pogodbe o delovanju Evropske unije)

8.   Enotni volilni postopek (člen 190 [223](1) Pogodbe o delovanju Evropske unije): pobuda in odobritev EP – ratifikacija držav članic obvezna (člen 190(4) PES)

9.   Večletni finančni okvir (člen 270 a [312](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije) Ni omenjeno v pogodbah. Trenutno to področje ureja medinstitucionalni sporazum

B.  Soglasje in posvetovanje z Evropskim parlamentom

10. Člen 6 PUE (skupaj s členom 188 N [218](6) in (8)): pristop k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – odločitev Sveta na podlagi priporočila pogajalca (načeloma Komisije) in po odobritvi EP

11. Ukrepi v zvezi s socialnim varstvom ali socialno zaščito (člen 18 [21](3) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (Člen 18(3) PES)

12. Državljanstvo: pravica voliti in biti voljen na občinskih volitvah in volitvah v EP v državi članici, v kateri oseba prebiva (člen 19 [22] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 19 PES)

13. Ukrepi, ki pomenijo v pravu Unije nazadovanje, glede liberalizacije pretoka kapitala v tretje države ali iz njih (člen 57 [64](3) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (konec drugega pododstavka člena 57 PES: soglasje v Svetu brez posvetovanja z EP)

14. Ukrepi v zvezi s potnimi listinami, osebnimi izkaznicami in dovoljenji za prebivanje (člen 62 [77](3) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 18(3) PES)

15. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah, ki zadevajo družinsko pravo s čezmejnimi posledicami[1] (člen 65 [81](3) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (druga alinea člena 67(5) PES)

16. Operativno policijsko sodelovanje (člen 69 F [87](3) Pogodbe o delovanju Evropske unije) člen 30(1)(a)): postopek je opredeljen v členu 34(2) in členu 39(1) PEU)

17. Postopki organov države članice na ozemlju druge države članice (člen 69 H [89] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 32 PEU: postopek je opredeljen v členu 34(2) in členu 39(1) PEU)

18. Usklajevanje prometnih davkov in posrednega obdavčenja (člen 93 [113] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 93 PES)

19. Približevanje zakonov z neposrednim vplivom na notranji trg (člen 95 [115] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 94 PES)

20. Jezikovne ureditve za evropske intelektualne pravice (člen 97 b [118] Pogodbe o delovanju Evropske unije)

21. Nadomestitev Protokola o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem (člen 104 [126](14) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 104(14) PES)

22. Posebne naloge Evropske centralne banke glede bonitetnega nadzora (člen 105 [127](6) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 105(6) PES: soglasje v Svetu po posvetovanju z ECB in privolitvi EP)

23. Socialna politika: socialna varnost in socialna zaščita delavcev, varstvo delavcev v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi, zastopanje in kolektivna zaščita, pogoji za zaposlitev državljanov tretjih držav[2] (člen 137 [153](1)(c), (d), (f) in (g) ter (2)(b) Pogodbe o delovanju Evropske unije) člen 137(1)(c), (d), (f) in (g) ter drugi pododstavek člena 137(2)(b) PES)

24. Okolje: določbe davčne narave, prostorsko načrtovanje, upravljanje vodnih virov, raba zemljišč in oskrba ter razvejanost virov energije (člen 175 [192](2) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 175(2) PES)

25. Energija: davčni ukrepi (člen 176 A [194](3) Pogodbe o delovanju Evropske unije)

26. Pridruževanje čezmorskih dežel in ozemelj k Uniji – postopek in pogoji (člen 187 [203] Pogodbe o delovanju Evropske unije – posvetovanje z EP) (člen 187 PES – brez posvetovanja z EP)

27. Pristojnost Sodišča na področju pravic intelektualne lastnine (člen 229 A [262] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 229A PES: soglasje v Svetu in posvetovanje z EP ter dodatno še ratifikacija)

28. Sprememba Protokola o statutu Evropske investicijske banke (tretji pododstavek člena 266 [308]) (tretji pododstavek člena 266 PES)

29. Lastna sredstva Unije – zgornja meja in uvedba novih kategorij (tretji pododstavek člena 269 [311] Pogodbe o delovanju Evropske unije) – ratifikacija držav članic obvezna (člen 269 PES)

C.  Kvalificirana večina in odobritev EP

30. Izvedbeni ukrepi v zvezi s sistemom lastnih sredstev Unije (četrti pododstavek člena 269 [311] Pogodbe o delovanju Evropske unije)

D.  Kvalificirana večina in posvetovanje z EP

31. Ukrepi za zagotovitev diplomatske zaščite (člen 20 [23] Pogodbe o delovanju Evropske unije – sprejetje direktiv s posebnim zakonodajnim postopkom) (člen 20 PES – sporazum med državami članicami: medvladno sodelovanje)

32. Raziskave: posebni programi za izvajanje okvirnega programa (člen 166 [182](4) Pogodbe o delovanju Evropske unije) (člen 166(4) PES)

33. Najbolj obrobne regije (drugi pododstavek člena 299 [349] Pogodbe o delovanju Evropske unije) (drugi pododstavek člena 299(2) PES)

• [1]    Svet lahko odloča soglasno po posvetovanju z EP za uporabo rednega zakonodajnega postopka (drugi pododstavek tretjega odstavka člena 65 [81] Pogodbe o delovanju Evropske unije)
• [2]    Svet lahko odloča soglasno po posvetovanju z EP, po katerem se za točke d), f) in g) uporablja redni zakonodajni postopek (drugi pododstavek tretjega odstavka člena 137 [153] Pogodbe o delovanju Evropske unije).

PISMO ODBORA ZA REGIONALNI RAZVOJ

Pismo s 23. januarja 2008 Gerarda Galeoteja, predsednika Odbora za regionalni razvoj, Joju Leinenu, predsedniku Odbora za ustavne zadeve.

Jo Leinen

predsednik

Odbor za ustavne zadeve

Zadeva:  Lizbonska pogodba

Spoštovani g. Leinen!

Odbor za regionalni razvoj zaradi časovnih omejitev ne bo mogel sprejeti mnenje o zgornjem dokumentu, za katerega menimo, da je zelo pomemben za regionalni razvoj. Zato bi vam rad v imenu Odbora sporočil njegovo mnenje.

Lizbonska pogodba uvaja številne pomembne spremembe, ki bodo, če bo pogodba ratificirana, imele neposreden vpliv na dejavnosti Odbora za regionalni razvoj. Uniji bo omogočila, da napreduje na obnovljenem skupnem temelju v smeri bolj demokratične, učinkovitejše in vidne prihodnosti. V tem pogledu je zlasti dragocena krepitev regionalne razsežnosti v postopku oblikovanja politike in odločanja EU.

Naš odbor zato poziva Odbor za ustavne zadeve, naj v svojem poročilu (2007/2286(INI), poročevalca: Richard Corbett in Íñigo Méndez de Vigo) upošteva naslednje vidike:

Odbor za regionalni razvoj:

1. ceni in odobrava vključitev v lizbonsko pogodbo ključnih regionalnih vidikov, kot so priznanje kulturne in jezikovne raznolikosti kot cilj EU, nova opredelitev načela subsidiarnosti, upoštevanje učinka zakonodaje Skupnosti na lokalne in regionalne oblasti in priznanja načela posvetovanja z lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

2. pozdravlja prilagoditev z namenom, da se vključi pojem "teritorialne kohezije" in njegovo priznanje kot cilj EU; ugotavlja, da je teritorialna kohezija navedena kot področje deljene pristojnosti med Unijo in državami članicami; nadalje podpira dejstvo, da bo člen 158 PES, ki opredeljuje teritorialno kohezijo, spremenjen tako, da bo vključeval nov odstavek, ki bo priznaval poseben status najbolj obrobnih regij;

3. pozdravlja razširitev glasovanja s kvalificirano večino in postopka soodločanja, ki zadeva denimo Splošno uredbo o strukturnih skladih; meni, da bodo ti dejavniki povečali možnosti parlamentarnih odborov s pristojnostmi na področju strukturne in kohezijske politike, da vplivajo na politiko;

4. pozdravlja posebno pozornost, ki se namenja podeželju, območjem, ki jih je prizadela industrijska tranzicija in regijam, ki so hudo in stalno prizadete zaradi neugodnih naravnih ali demografskih razmer, kot so najsevernejše regije z zelo nizko gostoto prebivalstva, ter otoškim, čezmejnim in gorskim regijam;

5. poziva pristojne oblasti, naj v zagotovijo popolno spoštovanje določb, ki zadevajo vključitev nacionalnih in regionalnih parlamentov z zakonodajnimi pristojnostmi v postopek zgodnjega obveščanja, katerega namen je zagotoviti, da se spoštuje načelo subsidiarnosti; ugotavlja, da lahko določba, ki dovoljuje nacionalnim parlamentom in Odboru regij, da pravno ukrepa v primeru kršitve načela subsidiarnosti, vodi k spremembi odnosov zlasti med Evropsko komisijo in državami članicami;

6. meni, da bo uspešno izvajanje lizbonske pogodbe in novih določb s področja regionalnega razvoja in kohezijske politike spremljal boljši dialog med institucijami EU in regionalnimi združenji.

(zaključni pozdrav in podpis)

MNENJE Odbora za zunanje zadeve (22.1.2008)

za Odbor za ustavne zadeve

o pogodbi, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti
(2007/2286(INI))

Pripravljavec mnenja: Andrew Duff

POBUDE

Odbor za zunanje zadeve poziva Odbor za ustavne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

Struktura

1.   ugotavlja, da v zvezi z zunanjepolitičnim delovanjem Unije lizbonska pogodba prinaša večje strukturne spremembe kot Pogodba o ustavi za Evropo (2004) s tem, da ločuje naslov V Pogodbe o Evropski Uniji – ta vsebuje splošne določbe o zunanjepolitičnem delovanju Unije, posebne določbe o skupni zunanji in varnostni politiki ter določbe o evropski obrambni in varnostni politiki – od petega dela Pogodbe o delovanju Evropske unije – ta vsebuje splošne določbe o zunanjepolitičnem delovanju Unije, skupni trgovinski politiki, sodelovanju s tretjimi državami in humanitarni pomoči, omejevalnih ukrepih, mednarodnih sporazumih, odnosih z mednarodnimi organizacijami in tretjimi državami ter delegacijah EU in pa o solidarnostni klavzuli;

2.   zato poudarja, da imata spremenjeni pogodbi enako pravno veljavnost, in svetuje, da bi ju bilo treba zaradi doslednosti in razumevanja vedno razlagati skupaj;

Vsebina

3.  ugotavlja, da je lizbonska pogodba, kljub strukturnim razlikam na področju zunanje, varnostne in obrambne politike, po vsebini podobna ustavni pogodbi iz leta 2004 in da ta nova pogodba, zlasti kar zadeva mednarodne odnose Unije, zelo izboljšuje trenutno veljavno ureditev;

4.   zato pozdravlja novo pogodbo, saj služi dvigovanju mednarodne prepoznavnosti Unije in krepi njene zmogljivosti učinkovitega ukrepanja v svetovnih zadevah; poudarja, da lizbonska pogodba:

–    pojasnjuje pristojnosti Unije in določa ter razširja vrednote in cilje: „v odnosih z ostalim svetom Unija podpira in spodbuja svoje vrednote in interese ter prispeva k zaščiti svojih državljanov. Prispeva k miru, varnosti, trajnostnemu razvoju Zemlje, solidarnosti in medsebojnemu spoštovanju med narodi, prosti in pravični trgovini, odpravi revščine in varstvu človekovih pravic, predvsem pravic otrok, kakor tudi k doslednemu upoštevanju in razvoju mednarodnega prava, zlasti k upoštevanju načel Ustanovne listine Združenih narodov“[1];

–    Listino o temeljnih pravicah spreminja v obvezujoč dokument in omogoča Uniji, da pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin[2];

–    določa, da bo treba pri prihodnjih širitvah upoštevati köbenhavnska merila;

–    zagotavlja izrecno pravno podlago za sosedsko politiko;

–    uvaja eno samo pravno osebnost za Unijo kot celoto;

–    obvezuje države članice, da se medsebojno posvetujejo in izkazujejo vzajemno solidarnost;

–    uvaja skromen element glasovanja s kvalificirano večino pri odločanju o skupni zunanji in varnostni politiki v Svetu, skupaj z možnostjo konstruktivne vzdržanosti pri glasovanju[3];

–    omogoča nadaljnjo razširitev glasovanja s kvalificirano večino v prihodnosti (za odločitve, ki ne sodijo na področje obrambe), če bo Evropski svet tako soglasno odločil;

–    olajšuje okrepljeno sodelovanje (vsaj devetih držav članic) pri skupni zunanji in varnostni politiki;

–    oblikuje funkcijo stalnega predsednika Evropskega sveta, ki bo v tem svojstvu in na svoji ravni zagotavljal predstavljanje Unije navzven pri zadevah, ki se nanašajo na skupno zunanjo in varnostno politiko;

–    oblikuje pomembno funkcijo visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki bi bil podpredsednik Evropske komisije, pa tudi predsednik Sveta ministrov za zunanje zadeve, in bi vodil skupno zunanjo in varnostno politiko ter evropsko varnostno in obrambno politiko, prispeval k razvoju politik in zagotavljal doslednost zunanjega delovanja Unije;

–    s soglasjem Evropske komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom vzpostavlja Evropsko službo za zunanjepolitično delovanje (EEAS), ki bi pomagala visokemu predstavniku, v njej pa bi delovalo osebje iz Komisije, sekretariata Sveta in nacionalnih diplomatskih služb;

–    krepi proračunske pristojnosti Evropskega parlamenta pri vseh izdatkih EU, vključno z Evropsko službo za zunanjepolitično delovanje, s čimer bi Parlament postal enakopraven s Svetom;

–    daje Parlamentu pristojnost soodločanja na področju skupne trgovinske politike;

–    razširja uporabo glasovanja s kvalificirano večino v Svetu in pravico Parlamenta, da daje soglasje k vsem mednarodnim sporazumom, ki jih EU sklene na področjih, za katere velja bodisi redni zakonodajni postopek bodisi posebni zakonodajni postopek, kjer je potrebna odobritev Evropskega parlamenta v zvezi z notranjimi zadevami;

–    zagotovlja novo pravno podlago za instrumente ali politike, povezane z nujno finančno podporo za tretje države, humanitarno pomočjo, sankcijami proti nedržavnim akterjem, politiko o vesolju, zanesljivostjo oskrbe z energijo, bojem proti podnebnim spremembam, preprečevanjem mednarodnega terorizma in varstvom osebnih podatkov;

5.   poleg tega pozdravlja večjo reformo skupne varnostne in obrambne politike, ki zajema:

–    namenjanje civilnih in vojaških zmogljivosti vseh držav članic[4], tudi večnacionalnih sil, za evropsko varnostno in obrambno politiko, z možnostjo, da se izvršitev nalog zaupa skupini držav članic;

–    zagotavljanje stalnega strukturiranega sodelovanja na področju obrambe med tistimi državami članicami, ki imajo vojaške zmogljivost in so politično pripravljene, za najzahtevnejše misije;

–    obvezo za postopen napredek vojaških zmogljivosti;

–    širitev vloge Evropske obrambne agencije;

–    dolžnost držav članic, da pomagajo drugim državam članicam, ki so napadene (brez poseganja v nevtralnost nekaterih držav članic ali članstvo drugih v Natu);

–    posodabljanje ciljev („petersberške naloge“), da bi vključevali boj proti terorizmu;

–    vztrajanje pri medsebojni solidarnosti v primeru teroristične grožnje ali napada oziroma naravne nesreče;

6.   vseeno z obžalovanjem opaža, da so nekatere države članice na medvladni konferenci imele očitne težave z: (a) vzpostavitvijo toge razmejitve med skupno zunanjo in varnostno politiko ter evropsko varnostno in obrambno politiko na eni strani in ostalimi vidiki zunanjega delovanja Unije na drugi strani; (b) soočanjem s praktičnimi posledicami odločitve ­– v teoriji – o razvoju skupnih politik in združevanju sredstev na tem področju; ter (c) s strogim omejevanjem politične vloge Komisije in Parlamenta ter sodne vloge Sodišča Evropskih skupnosti[5];

7.   obžaluje, da sta Združeno kraljestvo in Poljska poskušali omejiti pravno upravičenost Listine o temeljnih pravicah;

8.   zlasti obžaluje člen 25a Pogodbe o EU, ki predvideva, da bi obdelovanje podatkov na področju varnostne politike urejala pravila, ki jih določi Svet, brez sodelovanja Parlamenta ali nadzora Sodišč EU;

9.   v zvezi s tem opozarja na izjavo št. 13 medvladne konference, ki navaja, da določbe skupne zunanje in varnostne politike ne vplivajo na sedanje pristojnosti držav članic glede oblikovanja in izvajanja njihove zunanje politike ali glede njihovih nacionalnih predstavništev v tretjih državah in mednarodnih organizacijah – zlasti osnovne obveznosti držav članic varnostnega sveta Združenih narodov;

10. poleg tega opozarja na izjavo št. 14, v kateri je navedeno, da skupna zunanja in varnostna politika ne bo vplivala na obstoječo pravno podlago, odgovornosti in pristojnosti držav članic, kar zadeva njihovo zunanjo politiko; močno obžaluje izjavo, ki je bila hkrati neupravičena in zavajajoča, da nove določbe o skupni zunanji in varnostni politiki Komisiji ne podeljujejo novih pristojnosti za predlaganje odločitev in ne povečujejo vloge Parlamenta;

11. podobno ugotavlja, da poskuša izjava št. 24 zmanjšati posledice odločitve o izboljšanju pravnega položaja Unije v mednarodnem pravu;

Izvajanje

12. ugotavlja, da bodo v skladu z izjavo št. 12 s Parlamentom navezani „ustrezni stiki“ o tem, da bo Evropski svet z odobritvijo predsednika Komisije imenoval prvega visokega predstavnika, ki bo prevzel funkcijo na predvideni datum začetka veljavnosti pogodbe, 1. januarja 2009; vztraja, da bi bilo treba v primeru tega začasnega imenovanja v celoti uporabljati duh člena 9e Pogodbe o EU (s čimer bi, v skladu s členom 9d(7) Pogodbe o EU, Parlament običajno imel pravico do odobritve imenovanja celotne Komisije, tudi visokega predstavnika); zato opozarja, da pričakuje, da bo v celoti zaprošen za mnenje o tem prvem imenovanju;

13.     vztraja pri tem, da je treba zagotoviti pogoje za čim tesnejše sodelovanje med predsednikom Evropskega sveta, predsednikom Komisije in visokim predstavnikom, in da je potrebno medsebojno spoštovanje njihovih različnih funkcij;

14. pozdravlja člen 21 Pogodbe o EU, ki določa, da se visoki predstavnik „posvetuje z Evropskim parlamentom o glavnih vidikih in temeljnih usmeritvah“ skupne zunanje in varnostne politike ter evropske varnostne in obrambne politike, „ga obvešča o razvoju teh politik“ in zagotavlja, da se stališča Parlamenta ustrezno upoštevajo; poleg tega se obvezuje, da bo v celoti uveljavil svoje pristojnosti posvetovanja in razvil okrepljen, sistematičen nadzor oblikovanja in izvajanja zunanjih, varnostnih in obrambnih politik in operacij Unije, pri čemer bo v celoti uporabljal svoje proračunske pristojnosti; opozarja tudi, da bo lahko Parlament bolje izvajal demokratični nadzor nad dejavnostmi visokega predstavnika, saj bo ta imel položaj podpredsednika Komisije;

15. v zvezi s tem poziva, da se v luči nove pogodbe revidira medinstitucionalni sporazum z dne 20. novembra 2002 o dostopu Evropskega parlamenta do informacij Sveta občutljive narave na področju varnostne in obrambne politike;

16. poudarja, da je pomembno zagotavljati demokratično odgovornost in preglednost dejavnosti Evropske obrambne agencije;

17. v luči novih možnosti na področju skupne zunanje in varnostne politike ter evropske varnostne in obrambne politike, ki jih ponuja lizbonska pogodba, želi spodbuditi tesnejše sodelovanje med zadevnimi odbori Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov, vključno s parlamentarnimi opazovalci iz držav članic Nata, ki niso članice EU, in skupaj s člani parlamentarne skupščine Nata; nadalje predlaga, da se parlamentarna skupščina Zahodnoevropske unije z začetkom veljavnosti lizbonske pogodbe razpusti;

18. obžaluje nepotrebno zapletenost ureditve, določene v členu 28 Pogodbe o EU, kar zadeva hitro financiranje dejavnosti evropske varnostne in obrambne politike izven proračuna EU; vztraja pri celovitem izvajanju medinstitucionalnega sporazuma o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju z dne 17. maja 2006 ter strukturiranega dialoga med Svetom in Parlamentom, ki je predviden v tem sporazumu;

19. v zvezi z oblikovanjem Evropske službe za zunanjepolitično delovanje:

–    ugotavlja, da ima Parlament v skladu s členom 13a(3) Pogodbe o EU pravico biti zaprošen za mnenje o ustanovitvi Evropske službe za zunanjepolitično delovanje, ter opozarja, da že pripravlja poročilo o tej zadevi;

–    opozarja, da je treba v skladu z izjavo št. 15 začeti priprave za oblikovanje Evropske službe za zunanjepolitično delovanje takoj, ko se podpiše pogodba; poziva Svet, naj vključi Parlament v pripravljalna dela; poziva Svet, Komisijo in države članice, naj predstavijo svoje predloge najpozneje do julija 2008;

–    poudarja, da bi morala Evropska služba za zunanjepolitično delovanje postati strokovna, stalna diplomatska služba, ki bi bila sposobna učinkovito prispevati k doseganju zunanjepolitičnih ciljev Unije ter uspešno podpirati delo visokega predstavnika;

–    poudarja, da bi morala biti Evropska služba za zunanjepolitično delovanje organsko povezana tako s Komisijo kot z obstoječimi zunanjimi delegacijami, financirati pa bi jo bilo treba iz proračuna EU.

–    opozarja Komisijo, da je Evropsko službo za zunanjepolitično delovanje mogoče vzpostaviti le z njeno privolitvijo;

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	22.1.2008
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	41 5 2
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Christopher Beazley, Bastiaan Belder, André Brie, Elmar Brok, Colm Burke, Michael Gahler, Jas Gawronski, Bronisław Geremek, Ana Maria Gomes, Alfred Gomolka, Klaus Hänsch, Richard Howitt, Jana Hybášková, Anna Ibrisagic, Jelko Kacin, Metin Kazak, Helmut Kuhne, Vytautas Landsbergis, Johannes Lebech, Emilio Menéndez del Valle, Francisco José Millán Mon, Pasqualina Napoletano, Raimon Obiols i Germà, Vural Öger, Cem Özdemir, Ioan Mircea Paşcu, Alojz Peterle, João de Deus Pinheiro, Mirosław Mariusz Piotrowski, Samuli Pohjamo, Michel Rocard, Raül Romeva i Rueda, Libor Rouček, José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, Jacek Saryusz-Wolski, György Schöpflin, Marek Siwiec, István Szent-Iványi, Konrad Szymański, Charles Tannock, Inese Vaidere, Geoffrey Van Orden, Zbigniew Zaleski, Josef Zieleniec
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Irena Belohorská, Giulietto Chiesa, Andrew Duff, Árpád Duka-Zólyomi, Evgeni Kirilov, Jo Leinen, Peter Liese, Sarah Ludford, Nikolaj Mladenov, Antolín Sánchez Presedo

• [1]  Člen 2(5) Pogodbe EGS.
• [2]  Za razliko od ustavne pogodbe iz leta 2004, bo sedaj za pristop k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin potrebno soglasje.
• [3]  Kar zadeva skupno zunanjo in varnostno politiko se glasovanje s kvalificirano večino uporablja v primeru členov 15b(2), 28(3), 28d(2) in 28e(2-3) Pogodbe o EU.
• [4]  Z izjemo Danske.
• [5]  Sodišče ima vlogo pri nadzorovanju meje med zadevami, ki sodijo v skupno zunanjo in varnostno politiko, in tistimi izven nje (člen 25b Pogodbe o EU), pri pregledovanju zakonitosti sankcij (člen 240a Pogodbe o delovanju Evropske unije) ter pri pripravljanju mnenj o skladnosti mednarodnih sporazumov (člen 188n Pogodbe o delovanju Evropske unije).

MNENJE Odbora za razvoj (15.1.2008)

za Odbor za ustavne zadeve

o pogodbi, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti
(2007/2286(INI))

Pripravljavec mnenja: Thijs Berman

POBUDE

Odbor za razvoj poziva Odbor za ustavne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.   ugotavlja, da se v členu 9 C(6) lizbonske pogodbe (nova pogodba) od Sveta za zunanje zadeve zahteva, da „v skladu s strateškimi smernicami Evropskega sveta oblikuje zunanjepolitično delovanje Unije in zagotavlja usklajenost ukrepanja Unije”, v členu 9 E(4) pa se zahteva, da podpredsednik Komisije/visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko „skrbi za doslednost zunanjepolitičnega delovanja Unije”;

2.   pozdravlja dejstvo, da člen 10a(2) v poglavju V naslova I nove pogodbe med cilji zunanjih ukrepov Unije izrecno omenja „pospeševanje trajnostnega gospodarskega, socialnega in okoljskega razvoja držav v razvoju s poglavitnim ciljem izkoreninjenja revščine” in „pomoč prebivalstvu, državam in regijam, ki se spopadajo z naravnimi nesrečami ali nesrečami, ki jih je povzročil človek”;

3.   pozdravlja dejstvo, da je v pogodbi o delovanju Evropske unije, in sicer v petem delu (Zunanje delovanje Unije) pod naslovom III (Sodelovanje s tretjimi državami in humanitarna pomoč), razvojno sodelovanje obravnavano kot avtonomno področje politike, enakovredno drugim področjem;

4.   z zadovoljstvom sprejema tudi dejstvo, da pogodba o delovanju Evropske unije (člen 188 J) priznava humanitarno pomoč kot povsem samostojno politiko Unije, katera je prva svetovna donatorka humanitarne pomoči; opozarja, da so vse tri institucije na tej osnovi in po zelo plodnem skupnem razmisleku 18. decembra 2007 sprejele evropski dogovor o humanitarni pomoč;

5.   pozdravlja dejstvo, da pogodba o delovanju Evropske unije (člen 188 D) kot glavni cilj politike razvojnega sodelovanja Unije izpostavlja zmanjšanje revščine in njeno izkoreninjenje na dolgi rok; vztraja, da mora biti ta prednostni cilj obravnavan v okviru uresničevanja razvojih ciljev tisočletja v skladu z zavezo mednarodne skupnosti na vrhu tisočletja ZN leta 2000;

6.   pozdravlja, da so z novo pogodbo med notranje in zunanje cilje Evropske unije vključene zavezujoče določbe za zaščito pravic otrok;

7.   pozdravlja dejstvo, da pogodba o delovanju Evropske unije (člen 188 D) zahteva od Unije in držav članic, da se njihove politike v zvezi z razvojnim sodelovanjem med seboj dopolnjujejo in krepijo, ter nadalje od njih zahteva, da si prizadevajo za boljše usklajevanje na področju donatorstva in delitve dela, kar bo povečalo učinkovitost pomoči;

8.   upa, da bo ta zahteva po vzajemnem dopolnjevanju med Unijo in državami članicami pripeljala k jasnejši opredelitvi njihovih vlog, k čimer se poziva v dokumentu z naslovom Medsebojni pregled OECD/DAC, objavljenem junija 2007; upa tudi, da se bo na osnovi te zahteve oblikovala skupna razvojna politika, ki bo omogočala boljše usklajevanje ukrepov posameznih držav članic brez njihovega podvajanja na ravni držav članic oziroma med državami članicami in Komisijo, kar bo povečalo stroškovno učinkovitost in učinkovitost pomoči;

9.   ugotavlja, da po členu 188 D pogodbe o delovanju Evropske unije „Unija upošteva cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju”; poudarja, da bo Unija sposobna uresničiti razvojne cilje in svoje vrednote, zapisane v novi pogodbi, le če bo prednostno obravnavala usklajenost razvojne politike; poudarja, da bi moral vmesni pregled skupne kmetijske politike v letu 2008 pripeljati do konkretnih in odločnih ukrepov, da bi dosegli popolno skladnost s cilji razvojne politike EU, kot je na primer hitra odprava subvencij, ki izkrivljajo trgovino;

10. vztraja, da je treba za zagotavljanje usklajene razvojne politike na administrativni ravni ustanoviti posebni generalni direktorat za razvoj, ki bo pristojen za oblikovanje politike, svetovanje in vodenje politike razvojnega sodelovanja EU, medtem ko je treba na politični ravni imenovati komisarja, ki bo posebej odgovoren za razvojno politiko EU v vseh državah v razvoju in za spodbujanje interesov razvojne politike EU v kolegiju komisarjev in pri Svetu;

11. poziva Komisijo, da odpravi sedanje nedoslednosti v strukturi in pristojnostih svojih generalnih direktoratov v zvezi z njihovimi politikami, pa tudi glede proračuna; zahteva, da postane generalni direktorat za razvoj pristojen za vso razvojno sodelovanje EU, vključno s sodelovanjem z državami v razvoju, ki niso države AKP, in nadalje poziva, da se v direktorat vključi EuropeAid;

12. poziva Komisijo in Svet, naj zagotovita, da bodo v procesu oblikovanja službe za zunanje delovanje in v sami službi ustrezno zastopani strokovnjaki za razvoj z generalnega direktorata za razvoj in ministrstev držav članic, saj se namreč velik del sedanjih in prihodnjih zunanjih odnosov EU suče okoli razvojnega sodelovanja;

13. pozdravlja razširitev rednega zakonodajnega postopka (soodločanje) in poudarja, da bo s tem Parlament dobil resnično in učinkovito pravico do izvajanja demokratičnega nadzora nad vsemi vidiki politike razvojnega sodelovanja Unije;

14. poudarja, da se mora Parlament, kar se da dobro organizirati, da bo lahko uspešno nadzoroval izvajanje zakonov, s katerimi bodo določbe nove pogodbe stopile v veljavo;

15. obžaluje, da tako Svet kot Komisija v preteklosti nista bila pripravljena v celoti priznati pravic Parlamenta do nadzora; pozdravlja nedavne izboljšave, ki jih je prinesel medinstitucionalni sporazum o komitologiji in ki so prvi korak v pravi smeri;

16. v zvezi s tem poziva k razširitvi področij, za katere naj velja regulativni postopek s pregledom;

17. pozdravlja dejstvo, da se z novo pogodbo črta člen 179(3) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki Evropski razvojni sklad (ERS) izloča iz dometa te pogodbe, in ugotavlja, da se s tem odpira možnost za vključitev ERS v proračun Skupnosti, ne da bi bilo pri tem treba spremeniti to pogodbo; poziva Svet in Komisijo, naj pri vmesnem pregledu v letu 2008/2009 ERS vključita v proračun Unije, kar bo okrepilo demokratično legitimnost pomembnega dela razvojne politike Unije in njenega proračuna.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	14.1.2008
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	25 0 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Margrete Auken, Alessandro Battilocchio, Thijs Berman, Josep Borrell Fontelles, Danutė Budreikaitė, Marie-Arlette Carlotti, Thierry Cornillet, Corina Creţu, Beniamino Donnici, Alain Hutchinson, Romana Jordan Cizelj, Madeleine Jouye de Grandmaison, Filip Kaczmarek, Glenys Kinnock, Maria Martens, Gay Mitchell, José Javier Pomés Ruiz, Frithjof Schmidt, Jürgen Schröder, Johan Van Hecke, Anna Záborská
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Fiona Hall, Manolis Mavrommatis
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Colm Burke, Michael Gahler

MNENJE Odbora za mednarodno trgovino (14.1.2008)

za Odbor za ustavne zadeve

o pogodbi, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti
(20072286(INI))

Pripravljavec mnenja: Carlos Carnero González

POBUDE

Odbor za mednarodno trgovino poziva Odbor za zunanje zadeve kot pristojni odbor, naj v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.   meni, da je lizbonska pogodba v primerjavi z obstoječimi pogodbami velik napredek za skupno trgovinsko politiko;

2.   poudarja, da imata spremenjeni pogodbi enako pravno veljavnost in da bi ju bilo treba zaradi doslednosti, učinkovitosti, preglednosti in demokracije vedno razlagati na isti način;

3.   pozdravlja, da so v lizbonski pogodbi ohranjene izboljšane določbe iz osnutka pogodbe o ustavi za Evropo o skupni trgovinski politiki, zlasti naslednje:

a)   priznavanje skupne trgovinske politike za izključno pristojnost Unije, kar pomeni, da bodo pri sprejemanju odločitev na tem področju popolnoma in primerljivo sodelovale vse institucije Unije,

b)   razširitev obsega skupne trgovinske politike na trgovino s storitvami in vsa področja, povezana s trgovino, vključno s trgovinskimi vidiki intelektualne lastnine in neposrednimi tujimi naložbami,

c)   priznanje zmanjševanja ovir (razen tistih, povezanih s carino) kot ciljev skupne trgovinske politike (člen 188b lizbonske pogodbe/člen 131pogodbe o ES),

d)   uporaba rednega zakonodajnega postopka (in sicer glasovanje s kvalificirano večino in soodločanje s Parlamentom) pri zakonodajnih aktih, povezanih s skupno trgovinsko politiko,

e)   javna zasedanja Sveta, ko se bo obravnavalo in sprejemalo zakonodajo EU, še posebej zakonodajo skupne trgovinske politike,

f)    zaradi uporabe rednega zakonodajnega postopka bo odobritev Parlamenta praviloma obvezna za vse sporazume, sklenjene v skladu s skupno trgovinsko politiko, pa naj so izvedbeni ukrepi potrebni ali ne,

g)   uporaba postopka privolitve pred ratifikacijo sporazumov, ki se nanašajo predvsem na zunanjo trgovino;

4.     pozdravlja, da je v povezavi s pogajanji o mednarodnih sporazumih in o njihovem sklepanju v skladu s skupno trgovinsko politiko v lizbonski pogodbi zagotovljeno, da bo Komisija pravno zavezana k obveščanju Parlamenta o poteku pogajanj, tako kot za posebni odbor Sveta iz člena 188n lizbonske pogodbe (člen 133 pogodbe o ES);

5.     izrecno obsoja dejstvo, da se z lizbonsko pogodbo Parlamentu ne bo dodelila pravica, s katero bi Komisiji odobril mandat za pogajanje o trgovinskem sporazumu, ter poudarja neravnovesje – v zvezi z vlogo in pristojnostmi Parlamenta – med notranjimi in zunanjimi pristojnostmi na področju skupne trgovinske politike;

6.     zato poziva Komisijo, naj v dvostranske in regionalne trgovinske sporazume vključi daljnosežne socialne in okoljske določbe in standarde; poudarja, da se brez sporazuma o partnerstvu in sodelovanju ne sme podpisati noben sporazum o prosti trgovini;

7.     pozdravlja izrecne zahteve, naj bo skupna trgovinska politika v skladu z načeli in cilji zunanjih dejavnosti Unije, med drugim z varovanjem njenih temeljnih interesov, podporo demokraciji in pravni državi ter s spodbujanjem trajnostnega razvoja;

8.     pozdravlja ustanovitev funkcije visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dvojnim mandatom, s katero bosta pri vseh zunanjih ukrepih Unije zagotovljeni doslednost in skladnost; meni, da bo doseganje ciljev trgovinske politike prispevalo k svetovni soodvisnosti ter mednarodni stabilnosti in varnosti;

9.     ugotavlja, da zunanje ukrepanje Unije zajema tudi področje skupne trgovinske politike in da bi moral visoki predstavnik ne le zagotoviti pravo ravnotežje med medvladno naravo skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) in nadnacionalno naravo skupne trgovinske politike, ampak tudi, da se medvladni način delovanja SZVP ne razširi na skupno trgovinsko politiko;

10.    ugotavlja, da so pogajanja o sporazumih na področju neposrednih tujih naložb, storitev in trgovinskih vidikov intelektualne lastnine ter sklepanje teh sporazumov predmet enakih zahtev glede glasovanja kot notranja zakonodaja; prav tako opozarja na zahteve po soglasju, v skladu s posebnimi pogoji, na področju kulturnih, avdiovizualnih, socialnih, izobraževalnih in zdravstvenih storitev, ki ne bodo več pod mešano pristojnostjo;

11.   poziva Evropski svet, Svet in Komisijo, naj preučijo pogajanje o novem medinstitucionalnem sporazumu, v katerem bi bile dejansko opredeljene vloge Parlamenta in njegova vključenost v vse faze sklepanja mednarodnih sporazumov;

12.   poziva Komisijo, naj Parlamentu pravočasno posreduje vse potrebne informacije, povezane s skupno trgovinsko politiko in o pogajanjih za trgovinske sporazume ali trgovinske podrobnosti drugih sporazumov, vključno s predlogi in osnutki predlogov za pogajalske mandate in/ali direktive, da bodo Evropski parlament in državni parlamenti lahko izrazili svoja stališča, Komisija pa jih bo lahko upoštevala;

13.    poziva Komisijo, naj Odboru Parlamenta za mednarodno trgovino v zvezi z preglednostjo delovanja odbora iz člena 188n lizbonske pogodbe (prej člen 133 pogodbe o ES) omogoči dostop do vseh dokumentov;

14.    poziva Komisijo, da pri prihodnji zakonodaji na področju trgovinske politike ne spreminja vsebinsko temeljnega akta ali določa opredelitev, ki vplivajo na politično voljo, izraženo v temeljnem aktu; zato poudarja, da je vloga Evropskega parlamenta pri zagotavljanju demokratične legitimnosti in odgovornosti na področju skupne trgovinske politike zelo pomembna;

15.    poziva Svet, naj Parlamentu zagotovi dnevne rede Sveta za zunanje odnose; ter poziva predstavnike Parlamenta, naj polno sodelujejo na vseh sejah odbora COREPER II, na katerih se obravnava zadeve, ki spadajo pod redni zakonodajni postopek;

16.    poziva prihodnjega visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednika Komisije, naj s Parlamentom preučita primerne metode, da bo ta prejel popolne informacije o zunanjih ukrepih Unije in da se o njih z njim tudi posvetuje.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	14.1.2008
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	13 1 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Francisco Assis; Carlos Carnero González; Françoise Castex; Christofer Fjellner; Ignasi Guardans Cambó, Helmuth Markov; David Martin; Georgios Papastamkos; Tokia Saïfi; Iuliu Winkler; Corien Wortmann-Kool
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Harlem Désir, Pia Elda Locatelli, Carl Schlyter
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

MNENJE Odbora za proračun (23.1.2008)

za Odbor za ustavne zadeve

o Pogodbi o spremembi Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti
(2007/2286(INI))

Pripravljavec mnenja: Costas Botopoulos

POBUDE

Odbor za proračun poziva Odbor za ustavne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.   poudarja, da lizbonska pogodba prinaša pomembne spremembe glede proračunskih in finančnih vprašanj:

(a)  večletni finančni okvir postane pravno zavezujoč, nanj se pogodba izrecno sklicuje, trajal pa naj bi najmanj 5 let; pomembno je, da se Parlamentu z zakonom dodeli pravica do privolitve glede večletnega finančnega okvira, tudi če formalno ne bo mogel sprejemati določb večletnega finančnega okvira, ki so potrebne za tekoče delovanje letnega proračunskega postopka, kot velja sedaj z medinstitucionalnim sporazumom o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju,

(b)  odpravljeno je sedanje razlikovanje v proračunskem postopku med „obveznimi“ in „neobveznimi“ odhodki, s čimer je zagotovljena popolna enakopravnost Parlamenta in Sveta,

(c)  sprejme se nov, poenostavljen proračunski postopek z eno samo obravnavo, ki ji sledi posebni spravni odbor, ki bo moral kratkem roku 21 dni sprejeti skupni dogovor med Parlamentom in Svetom, ki ga bosta morali odobriti obe veji proračunskega organa, pri tem pa bo imel Parlament pravico do končne odobritve proračuna, če Svet ta dogovor zavrne,

(d)  institucije EU so uradno zavezane k ohranjanju proračunske discipline pri sprejemanju aktov, ki bi utegnili imeti znaten vpliv na proračun,

(e)  za sprejetje Finančne uredbe in njenih izvedbenih pravil se uporablja postopek soodločanja;

2.   pozdravlja zgornje spremembe, zaradi katerih je celoten proračunski postopek bolj demokratičen in smotrnejši, ter ugotavlja, da je posledica teh sprememb novo razmerje med dvema vejama proračunskega organa;

3.   obžaluje, da ni bila razširjena vloga Parlamenta glede lastnih sredstev Unije; meni, da njegova pravica do privolitve glede ustreznih izvedbenih ukrepov, ki jih določa Svet s kvalificirano večino, lahko pomeni napredek pri oblikovanju bolj demokratičnega in učinkovitejšega postopka, ob tem pa upoštevajoč, da je področje uporabe izvedbenih sklepov omejeno z opredelitvijo v sklepu o lastnih sredstvih;

4.   priporoča, da se medinstitucionalni sporazum o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju z dne 17. maja 2006 prilagodi glede na nov proračunski postopek, kot je določeno v točki 4 sporazuma;

5.   namerava pripraviti samoiniciativno poročilo o novem proračunskem postopku, v katerem bo poglobljeno analiziral in ustrezno ocenil vpliv novega postopka na notranjo organizacijo Parlamenta, ter zaščititi svoje proračunske pristojnosti na medinstitucionalni ravni; meni, da bo pristojni odbor po sprejetju tega poročila lahko predlagal potrebne spremembe poslovnika, vključno s prilogo IV, in pri tem upošteval vse posledice, ki jih prinese sprejetje pogodbe in njen vpliv na reformo Parlamenta;

6.   meni, da bi morala biti ocena proračunskih in finančnih posledic, ki jih uvaja lizbonska pogodba, tudi priložnost, da Parlament prispeva k trenutni razpravi o pregledu proračuna EU.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	23.1.2008
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	28
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Reimer Böge, Konstantinos Botopoulos, Simon Busuttil, Daniel Daianu, Gérard Deprez, Brigitte Douay, Hynek Fajmon, Ingeborg Gräßle, Catherine Guy-Quint, Jutta Haug, Monica Maria Iacob-Ridzi, Anne E. Jensen, Wiesław Stefan Kuc, Janusz Lewandowski, Vladimír Maňka, Jan Mulder, Catalin Nechifor, Gérard Onesta, Margaritis Schinas, Nina Škottová, Theodor Stolojan, László Surján, Gary Titley, Kyösti Virrankoski, Ralf Walter
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Thijs Berman, Esther De Lange, Hans-Peter Martin
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

MNENJE Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (19.12.2007)

za Odbor za ustavne zadeve

o pogodbi, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti
2007/2286(INI)

Pripravljavec mnenja: Ján Hudacký

POBUDE

Odbor za industrijo, raziskave in energetiko poziva Odbor za ustavne zadeve, kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

Splošno

1.  ponovno poudarja svoje dolgoletno stališče, da je treba konsolidirano besedilo pogodb pripraviti, ko bodo sedanjo reformno pogodbo ratificirale vse države članice;

2.  meni, da je treba Protokol št. 6 o notranjem trgu in konkurenci previdno uporabljati ter da je treba določbo Pogodbe „Unija po potrebi v ta namen sprejme ukrepe po določbah pogodb“ pojasniti s sklicevanjem na druge določbe pogodb in pravnega reda Skupnosti;

Industrija

3.  meni, da predlogi sprememb k obstoječim določbam Pogodbe ES na področju industrije ne bodo posegali v obstoječo strukturo poslovnih interesov in odločitve o naložbah, ker

a)   industrija spada v pristojnosti EU za podporo, usklajevanje ali dopolnjevanje ukrepov držav članic, medtem ko morajo države članice določiti in spodbujati svojo industrijsko politiko,

b)   za razvoj industrijskega sektorja se na ravni Unije oblikujejo smernice, skupni kazalci in pravila za periodično oceno in spremljanje industrijskih politik in spodbuja se izmenjava najboljših praks med državami članicami,

c)   določba, da je „izključeno kakršno koli usklajevanje zakonov in upravnih predpisov držav članic“ ne pomeni nujno konca skupnega pristopa k industriji,

d)   Evropski parlament ceni zavezo EU za izboljšanje svojega gospodarskega, socialnega in teritorialnega povezovanja, pri čemer posebno pozornost namenja podeželju in območjem, ki jih je prizadela industrijska tranzicija,

e)   Evropski parlament ne bo več sodeloval pri odločanju, ko bo potrebno usklajeno delovanje; ampak bo le redno obveščen;

Raziskave in razvoj

4.   ugotavlja, da je treba spremenjene člene 163, 165 in 166 Pogodbe o ES upoštevati kot izboljšave, saj krepijo znanstvene in tehnološke temelje z oblikovanjem Evropskega raziskovalnega območja, v katerem raziskovalci, znanstvena spoznanja in tehnologija prosto krožijo in s tem omogočajo raziskovalcem, da svobodno sodelujejo prek meja, pa tudi spodbujajo konkurenčnost Unije, še posebej v industrijskem sektorju;

5.  ugotavlja potencialno sporni zadevi med Evropskim parlamentom in med Svetom (zadnjega podpira Komisija):

a)   mednarodni sporazumi ne bodo več spadali v običajni postopek iz člena 300,

b)   ohranitev členov 171 in 172 pomeni nadaljevanje postopka posvetovanja za ustanavljanje agencij in s tem ogrožanje pristojnosti Parlamenta, da bi polnopravno sodeloval pri ustanavljanju agencij.

Vesolje

6.  izraža zadovoljstvo zaradi vstavitve določbe o evropski vesoljski politiki v oddelek o raziskavah in tehnološkem razvoju ter da se s tem v pogodbi vesolju priznava enak pomen, kakor ga imajo raziskave in razvoj;

7.   Welcomes the opportunity given to Parliament and to the Council to establish, under the codecision procedure, the necessary measures which may take the form of a European Space Programme; meni pa, da lahko povzročijo nekatere ovire izvajanju skupne evropske vesoljske politike, ker "ne vključujejo usklajevanja določb zakonov in upravnih predpisov držav članic" na tem področju;

8.  pozdravlja tudi določbe, ki se nanašajo na vzpostavitev kakršnihkoli ustreznih odnosov z Evropsko vesoljsko agencijo;

Energija

9.  veseli se, da bo imela energija sedaj v Pogodbi ločen naslov in s tem pravno osnovo v okviru notranjega trga, medtem ko bo posebna pozornost namenjena delovanju energetskega trga, zanesljivosti oskrbe z energijo, energetski učinkovitosti in varčevanju z energijo, razvijanju novih in obnovljivih oblik energije ter medsebojnemu povezovanju energetskih omrežij;

10. izraža zadovoljstvo nad tem ter podporo uporabi solidarnostne klavzule „ob hudih težavah pri oskrbi z nekaterimi izdelki, predvsem na področju energetike“

11. poudarja, da bo z upoštevanjem prihodnjega rednega zakonodajnega postopka (sedaj soodločanje) odločanje o energetski mešanici praviloma še vedno ostalo v pristojnosti držav članic, fiskalni ukrepi na tem področju pa bodo še vedno zahtevali posvetovanje s Parlamentom in soglasje v Svetu;

Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo

12. meni, da je Pogodba Euratom kljub pomanjkljivostim še vedno nepogrešljiv pravni okvir ter da ji sedanja reformna pogodba ne prinaša nobene posebne spremembe; meni pa, da je zaradi Protokola št. 12 k Reformni pogodbi, ki se nanaša na Pogodbo Euratom, besedilo neberljivo in zelo zapleteno zaradi številnih navzkrižnih sklicevanj in razveljavitve nekaterih členov Pogodbe Euratom;

13. ugotavlja, da Pogodba Euratom ostaja v polni veljavi; opozarja na Protokol št. 12, ki poskuša Pogodbo Euratom prilagoditi tako, da bo upoštevala skupne določbe, določene v drugih pogodbah, kakršne so institucionalne in finančne določbe; zato ponovno ponavlja potrebo po konsolidiranem besedilu Pogodbe Euratom;

Raziskovalni sklad za premog in jeklo

14. Komisijo opozarja, da Protokol št. 11 o Raziskovalnem skladu za premog in jeklo uvaja postopkovne določbe, ki ne bodo okrepile sodelovanja Evropskega parlamenta v postopku odločanja, saj se postopek posvetovanja ohranja v sektorju raziskav in tehnološkega razvoja, kjer je sicer sozakonodajalec, ne glede na proračunske posledice tega sklada.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	19.12.2007
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	42 5 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Šarūnas Birutis, Jan Březina, Renato Brunetta, Jerzy Buzek, Pilar del Castillo Vera, Jorgo Chatzimarkakis, Giles Chichester, Dragoş Florin David, Den Dover, Lena Ek, Nicole Fontaine, Adam Gierek, Norbert Glante, Umberto Guidoni, Fiona Hall, David Hammerstein, Rebecca Harms, Mary Honeyball, Ján Hudacký, Romana Jordan Cizelj, Anne Laperrouze, Romano Maria La Russa, Pia Elda Locatelli, Angelika Niebler, Reino Paasilinna, Atanas Paparizov, Anni Podimata, Miloslav Ransdorf, Vladimír Remek, Herbert Reul, Mechtild Rothe, Paul Rübig, Andres Tarand, Britta Thomsen, Catherine Trautmann, Claude Turmes, Nikolaos Vakalis, Alejo Vidal-Quadras, Dominique Vlasto
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Danutė Budreikaitė, Joan Calabuig Rull, Edit Herczog, Lambert van Nistelrooij, Pierre Pribetich, Dirk Sterckx, Silvia-Adriana Ţicău, Vladimir Uručev
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

MNENJE Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (18.12.2007)

za Odbor za ustavne zadeve

o pogodbi, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti (lizbonski pogodbi)
(2007/2286(INI))

Pripravljavec mnenja: Jean-Marie Cavada

POBUDE

Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve poziva Odbor za ustavne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

Nova pogodba: dolgo pričakovani izhod iz pravne in institucionalne zmede v politikah, ki se nanašajo na območje svobode, varnosti in pravice

1.   pozdravlja naslednje splošne izboljšave, ki jih nova pogodba uvaja pri politikah, povezanih z območjem svobode, varnosti in pravice:

a)   pravno dosledno, zavezujoče in pregledno razmerje med temeljnimi pravicami, opisanimi v Listini o temeljnih pravicah Evropske unije, in z njimi povezanimi politikami EU na ravni pogodbe, da bo mogoče zagotoviti varstvo teh pravic in njihovo uveljavljanje. Če bo listina zavezujoča, bo lahko zakonodajalec EU dosledneje izvajal vse politike, ki bi lahko vplivale na temeljne pravice posameznika. To ne bo veljalo le za politike, ki se izrecno nanašajo na območje svobode, varnosti in pravice, kot sta pravica do azila ali pravica do nepristranskega sojenja, ampak tudi za bolj splošne politike, povezane z varstvom človekovega dostojanstva pred vsemi oblikami diskriminacije, varstvom manjšin, pravico do preglednosti in dobrega upravljanja na evropski ravni, socialnimi pravicami in pravico do varstva podatkov. S pristopom k evropski konvenciji o človekovih pravicah se bo ta povezava še okrepila, ker bodo institucije EU odslej odgovorne pred Evropskim sodiščem za človekove pravice;

(b)  izhod iz zmedenega institucionalnega in pravnega položaja, ki je nastal pred petnajstimi leti z maastrichtsko pogodbo, ki je vzpostavila vzporedno, začasno pravno ureditev za politike pravosodja in notranjih zadev (tako imenovani tretji steber). S ponovno uvedbo polne pristojnosti Sodišča bo znova vzpostavljena pravna država tam, kjer je še ni, z vključitvijo Evropskega parlamenta v postopku soodločanja pa se bo znatno povečala demokratična legitimnost teh politik;

(c)  okrepitev demokratične odgovornosti EU z razširitvijo postopka soodločanja (redni zakonodajni postopek) na ukrepe, ki se nanašajo na policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah. Dobrodošlo bi bilo tudi, da bi Svet moral dobiti soglasje Parlamenta, če bi želel vzpostaviti minimalna pravila za „druge“ posebne vidike kazenskega postopka, Eurojust preoblikovati v evropsko javno tožilstvo in razširiti njegove pristojnosti;

(d)  vključitev Evropskega parlamenta v sklepanje mednarodnih pogodb EU. Kljub členu 21 Pogodbe o EU, ki predvideva posvetovanje s Parlamentom, se Svet ni nikoli posvetoval z njim, čeprav se je očitno pogajal o sporazumih, ki so zadevali temeljne usmeritve skupne zunanje in varnostne politike (kot je bilo v primeru sporazuma o izročitvi in medsebojni pravni pomoči med EU in ZDA);

(e)  odpravo načela soglasja Sveta v nekaterih primerih. Sistem kvalificirane večine bo omogočil pogajanja v institucijah EU in privedel do sprejetja višjih standardov za varstvo temeljnih pravic (načelo soglasja v nasprotju s tem daje prednost minimalnemu skupnemu imenovalcu in v nekaterih primerih povzroča dvome o dodani vrednosti zakonodaje EU).

Nova pogodba bo s prilagoditvijo postopkov kvalificirani večini in soodločanju olajšala sprejetje ukrepov v skladnem političnem okviru, za katere zdaj deloma velja soglasje in deloma kvalificirana večina (na primer zakonito in nezakonito priseljevanje);

(f)   uskladitev zakonodajnih instrumentov. Evropska unija bo namesto skupnih stališč, okvirnih sklepov, sklepov in konvencij v smislu sedanjega člena 34 Pogodbe o EU sprejemala običajne instrumente Skupnosti, torej uredbe, direktive in sklepe zakonodaje Skupnosti, ki bodo privedli do druge pomembne spremembe, to je možnosti neposrednega učinka teh zakonodajnih aktov;

(g)  izboljšanje preglednosti in odgovornosti v odnosih med institucijami EU in državljani, civilno družbo, političnimi strankami in nacionalnimi parlamenti. V tem pogledu je velikega pomena posebna ureditev, ki je bila vzpostavljena za vrednotenje politik, ki se nanašajo na območje svobode, varnosti in pravice, v EU, ker bo na pregleden način vključila Komisijo, nacionalne vlade, Evropski parlament in nacionalne parlamente. Parlament glede dobrega upravljanja v EU poziva Komisijo in Svet, naj pospešita posvetovanje o praktičnem izvajanju načrtovanega evropskega javnega tožilstva, kot glavnega pogoja za uresničevanje ciljev iz prvega stavka te točke;

2.   obžaluje, da je bilo treba za te izboljšave plačati naslednjo ceno:

(a)  v skladu s členom 10 protokola o prehodnih določbah pogodbe bodo ukrepi, sprejeti v okviru tretjega stebra, še pet let od začetka veljavnosti pogodbe pod nadzorom Komisije in Sodišča. Nerazumljivo je, zakaj so se države odločile, da bodo za tako dolgo obdobje podaljšale stanje, ki ga same priznavajo za nezakonitega. Vprašanje je, kako čim bolj zmanjšati negativni vpliv na državljane EU:

-  prvi odgovor daje že protokol, ki določa, da za spremenjene akte prehodno obdobje ne velja. Institucije bi se morale vprašati, ali ne bi bilo bolje takoj po začetku veljavnosti nove pogodbe spremeniti nekatere obstoječe, manj zadovoljive ukrepe tretjega stebra;

-  drugi odgovor bi lahko bil, da se uradno sprejetje ukrepov, ki temeljijo na tretjem stebru in lahko vplivajo na temeljne pravice državljanov, preloži na obdobje med 1. januarjem in majem 2009. Nekaj mesecev zamude bo za državljane EU razumljivo, če bodo nova pravila izvršljiva pred evropskim sodiščem;

(b)  uvedene so bile dokaj zapletene določbe za primer, ko država članica meni, da bi osnutek direktive prizadel temeljne vidike njenega kazenskopravnega sistema, ali ko ni mogoče doseči soglasja (policijsko sodelovanje). V takšnih okoliščinah lahko država članica zahteva, da se predlog direktive predloži Evropskemu svetu. Prvi razlog je popolnoma razumljiv in celo upravičen, ker bi veljal tudi za položaj, ko bi država članica tvegala znatno zmanjšanje varstva temeljnih pravic, drugi pa je bolj problem ravnovesja moči.

      V teh primerih se „redni“ zakonodajni postopek prekine za štiri mesece. Če sporazuma ni mogoče doseči in če želi najmanj devet držav članic na podlagi zadevnega osnutka direktive vzpostaviti okrepljeno sodelovanje, se šteje, da je pooblastilo za nadaljevanje okrepljenega sodelovanja dano (zato soglasje Parlamenta, kot zahteva člen 280 Pogodbe o ES, ni potrebno). Če se uporablja redni postopek, je treba poudariti, da bo moral biti ukrep vseeno sprejet v postopku soodločanja s Parlamentom;

(c)  sistem vključitve in zavrnitve bo postal še bolj zapleten. Čeprav nove določbe o okrepljenem sodelovanju ne bodo veljale za ukrepe, ki gradijo na schengenskem pravnem redu, bo schengenska ureditev spremenjena (glej spodaj). Poleg tega se bodo druge možnosti zavrnitve, ki veljajo za ukrepe v zvezi s schengenskim pravnim redom, na primer pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah, razširile na pravosodno in policijsko sodelovanje (glej spremembe k schengenskim protokolom ter stališče Združenega kraljestva, Irske in Danske);

(d)  glede posebnega položaja Združenega kraljestva in Irske je treba opozoriti, da Evropski parlament ni bil zaprošen za mnenje, ko je bil v letih 2000 in 2001 sprejet poseben položaj za ti dve državi v schengenski ureditvi. Zdaj mora Združeno kraljestvo sodelovati na področjih, kjer je vključeno v schengenski pravni red, na področjih, kjer ni, pa mu ni treba.[1] Sprememba schengenskega protokola tega vidika ne bo spremenila, Združenemu kraljestvu in Irski pa bo omogočila, da ne bosta sodelovala pri ukrepu, ki temelji na schengenskem pravnem redu in v katerega sta se že vključila.

      To bo verjetno povzročilo nadaljnjo razdrobljenost pravil. Parlament ne bo zaprošen za mnenje glede sodelovanja pri ukrepu in glede vpliva na schengenski pravni red. Kljub temu bo treba ukrep še vedno sprejeti s soodločanjem, kjer je ta postopek predpisan;

(e)  poleg tega bosta lahko Združeno kraljestvo in Irska zavrnila sodelovanje pri predlogih za spremembo ukrepov iz naslova IV, čeprav sta se prej že odločila za sodelovanje, in ju ne bodo zavezovala nova pravila o varstvu podatkov, ki so bila sprejeta na osnovi določbe nove pogodbe, po kateri Združeno kraljestvo in Irska nista zavezana vsebinskim pravilom o policijskem in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah;

3.   meni, da izboljšave v novi pogodbi odtehtajo njene slabosti. Institucije EU bi morale narediti vse, kar je v njihovi moči, da bodo novo pogodbo vse države članice uspešno ratificirale, ter:

(a)  obvestiti državljane EU o njihovih novih pravicah in o novem pravnem okviru EU ter hkrati pozvati države članice, da začnejo obširne informacijske kampanje in uvedejo posebno strokovno usposabljanje za nacionalne sodne oblasti in varnostne službe, da bi preprečili nezakonito diskriminacijo med evropskimi državljani;

(b)  vključiti nacionalne parlamente v opredelitev prihodnjega večletnega programa v območje svobode, varnosti in pravice, meni, da bi lahko ta vključitev najustrezneje potekala prek

-  neformalnih forumov (kakor je skupina Future, ki se bo redno sestajala med predsedstvi Sveta v letih 2008 in 2009);

-  formalnega, rednega in pravočasnega posredovanja vseh pripravljalnih besedil zakonodajnih aktov, od začetnih zakonodajnih predlogov, da bi se izognili diskriminaciji med nacionalnimi poslanci in evropskimi državljani;

(c)  v letu 2008 voditi pogajanja o sprejetju vseh potrebnih ukrepov v začetku leta 2009, ki bodo potrebni za uspešen začetek novega območja svobode, varnosti in pravice, ki ga bo razglasil novoizvoljeni Parlament v letu 2010; ob upoštevanju nacionalnih in/ali parlamentarnih zadržkov, izraženih glede števila zakonodajnih postopkov, poziva Komisijo in Svet, naj z vidika nove pravne podlage, ki jo uvaja lizbonska pogodba, in rezultatov politične razprave ponovno preučita naslednja zakonodajna besedila:

Splošne pravice

-    okvirni sklep o procesnih pravicah (2004/0113(CNS)),

-    okvirni sklep o varstvu podatkov v varnostne namene (se vključi v revizijo direktive 95/46) (2005/0202(CNS)) (parlamentarni pridržki Danske, Irske, Nizozemske, Švedske in Združenega kraljestva),

Pravosodno sodelovanje

-    okvirni sklep o boju proti rasizmu in ksenofobiji (2007/2067(CNS)) (parlamentarni pridržki Švedske, Nizozemske, Danske, Irske in Latvije),

-    okvirni sklep o sklepih „v odsotnosti“ (še ni predložen),

-    okvirni sklep o evropskem dokaznem nalogu (2003/0270(CNS)) (parlamentarni pridržki Švedske in Danske),

-    okvirni sklep o vzajemnem priznavanju obsodb (2005/0018(CNS)) (parlamentarni pridržki Švedske, Nizozemske in Irske),

-    okvirni sklep o nalogih za nadzor v predsodnih postopkih (2006/0158(CNS)),

-    okvirni sklep o izmenjavi podatkov iz kazenskih evidenc (2005/0267(CNS)) (parlamentarni pridržki Švedske, Finske, Nizozemske, Irske, Grčije in Danske),

-    okvirni sklep o Eurojustu (še ni predložen),

Policijsko sodelovanje

-    okvirni sklep o boju proti organiziranemu kriminalu (parlamentarni pridržek Švedske),

-    okvirni sklep o dostopu do vizumskega informacijskega sistema (VIS) v varnostne namene (se vključi kot predlog spremembe uredbe o VIS) (2005/0232(CNS)),

-    okvirni sklep o dostopu do Eurodaca v varnostne namene (se vključi kot predlog spremembe uredbe o VIS) (2006/0310(CNS)),

-    okvirni sklep o Europolu (treba je počakati na posvetovanje z Evropskim parlamentom);

4.   izraža pripravljenost sodelovati s Komisijo in predsedstvom Sveta pri preoblikovanju teh predlogov v letu 2008 ter si pridržuje pravico do dajanja vseh formalnih priporočil, ki so potrebna za izboljšavo že doseženih političnih sporazumov, kakor je predvideno v členu 39 Pogodbe o EU; v ta namen predlaga, da se v začetku leta 2008 ustanovi delovno skupino na visoki ravni, pristojno za odprto razpravo o izboljšavah, ki jih je treba opraviti za navedena besedila;

5.   pozdravlja izjavo konference glede člena 10 protokola o prehodnih določbah (izjava 39a) in poziva Komisijo, naj začne že v letu 2008 pripravljati predlog spremembe ali nadomestitve pravnih aktov, ki so se že pokazali kot nezadovoljivi ali neučinkoviti (na primer konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah ali drugih besedil, pri katerih izkušnja kaže, da jih je treba izboljšati);

6.   meni, da je treba od leta 2008 Parlament redno obveščati ter se z njim posvetovati o glavnih programih in sporazumih s tretjimi državami, kakor so sporazumi z Rusijo, ki se nanašajo na območje svobode, varnosti in pravice, mednarodna strategija proti trgovanju z ljudmi ter zadeve, povezane s trgovanjem z drogami, preprečevanjem terorizma in bojem proti njemu, čeprav takšno posvetovanje ni obvezno.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	18.12.2007
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	41 1 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Alexander Alvaro, Roberta Angelilli, Mihael Brejc, Kathalijne Maria Buitenweg, Michael Cashman, Giuseppe Castiglione, Giusto Catania, Jean-Marie Cavada, Carlos Coelho, Panayiotis Demetriou, Gérard Deprez, Agustín Díaz de Mera García Consuegra, Bárbara Dührkop Dührkop, Claudio Fava, Armando França, Urszula Gacek, Kinga Gál, Roland Gewalt, Ewa Klamt, Henrik Lax, Roselyne Lefrançois, Sarah Ludford, Viktória Mohácsi, Claude Moraes, Javier Moreno Sánchez, Rareş-Lucian Niculescu, Martine Roure, Luciana Sbarbati, Inger Segelström, Søren Bo Søndergaard, Vladimir Uručev, Ioannis Varvitsiotis, Manfred Weber, Renate Weber, Tatjana Ždanoka
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Edit Bauer, Genowefa Grabowska, Sophia in 't Veld, Sylvia-Yvonne Kaufmann, Jean Lambert, Antonio Masip Hidalgo, Bill Newton Dunn
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Manuel Medina Ortega

• [1]  Svet zato Združenemu kraljestvu ni dovolil sodelovanja pri vzpostavitvi Frontexa in sprejetju Uredbe Sveta (ES) št. 2252/2004 z dne 13. decembra 2004 o standardih za varnostne značilnosti in biometrične podatke v potnih listih in potovalnih dokumentih, ki jih izdajo države članice, Združeno kraljestvo pa je vložilo tožbi proti Svetu (zadevi C-77/05 –Združeno kraljestvo proti Svetu [2007] ECR I-0000 in C-137/05 – Združeno kraljestvo proti Svetu [2007] ECR I-0000).

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	23.1.2008
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	20 6 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Jim Allister, Enrique Barón Crespo, Bastiaan Belder, Jens-Peter Bonde, Richard Corbett, Brian Crowley, Jean-Luc Dehaene, Andrew Duff, Ingo Friedrich, Genowefa Grabowska, Anneli Jäätteenmäki, Sylvia-Yvonne Kaufmann, Timothy Kirkhope, Jo Leinen, Íñigo Méndez de Vigo, Ashley Mote, Borut Pahor, Rihards Pīks, József Szájer, Riccardo Ventre, Johannes Voggenhuber, Dushana Zdravkova
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Konstantinos Botopoulos, Urszula Krupa, Gérard Onesta, Alexander Stubb
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju