POROČILO o posebnem položaju zapornic in vplivu prestajanja zaporne kazni staršev na družbeno in družinsko življenje

5.2.2008 - (2007/2116(INI))

Odbor za pravice žensk in enakost spolov
Poročevalka: Marie Panayotopoulos-Cassiotou

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o posebnem položaju zapornic in vplivu prestajanja zaporne kazni staršev na družbeno in družinsko življenje

(2007/2116(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju členov 6 in 7 Pogodbe o EU ter člena 4 nove listine Evropske unije z 12. decembra 2007 o temeljnih pravicah[1], ki zadevajo varstvo človekovih pravic,

–   ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah, zlasti člena 5, mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, zlasti člena 7, evropske konvencije iz leta 1987 o preprečevanju mučenja in drugih krutih, nečloveških in ponižujočih kaznih ali ravnanj ter njenega fakultativnega protokola o ustanovitvi sistema rednega obiskovanja prostorov odvzema prostosti s strani neodvisnih mednarodnih in nacionalnih organov[2],

–   ob upoštevanju člena 3 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, njenih protokolov in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice,

–   ob upoštevanju konvencije o preprečevanju mučenja in drugih krutih, nečloveških in ponižujočih kaznih ali ravnanj, s katero je bil ustanovljen Evropski odbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja, ter poročil tega odbora,

–   ob upoštevanju standardnih minimalnih pravil Združenih narodov iz leta 1957 o ravnanju z zaporniki ter deklaracij in načel, ki jih je sprejela generalna skupščina Združenih narodov,

–   ob upoštevanju konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, sprejete 20. novembra 1989,

–   ob upoštevanju resolucije (73)5 Sveta Evrope o standardnih minimalnih pravilih za ravnanje z zaporniki ter priporočil R(87)3 in R(2006)2 o evropskih zaporniških pravilih,

–   ob upoštevanju priporočil parlamentarne skupščine Sveta Evrope, zlasti priporočila R(2006)1747 o sprejetju evropske listine o zaporih in priporočila R(2000)1469 o materah z dojenčki v zaporih,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. maja 1989 o ženskah in otrocih v zaporih, resolucije z dne 18. januarja 1996 o slabih razmerah v zaporih v Evropski uniji[3], resolucije z dne 17. decembra 1998 o razmerah v zaporih v Evropski uniji: izboljšanja in alternativne kazni[4], ter svojega priporočila Svetu z dne 9. marca 2004 o pravicah zapornikov v Evropski uniji[5],

–   ob upoštevanju člena 45 Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6-0033/2008),

A. ker mora biti vsakdo skladno z mednarodnimi[6] in evropskimi konvencijami obravnavan v skladu s človekovimi pravicami, razmere v zaporih pa morajo ustrezati načelom človekovega dostojanstva, nediskriminacije ter spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, kar morajo redno ocenjevati neodvisni organi,

B.  ker je treba pri sprejemanju sodnih odločb, v kazenski zakonodaji in v kazenskih zavodih v državah članicah upoštevati posebne potrebe in položaj zapornic,

C. ker je vprašanje prestajanja zaporne kazni žensk odraža njihov položaj v družbi na sploh, saj so zaprte v sistemu, ki so ga vzpostavili in ga vodijo v glavnem moški in za moške,

D. ker je treba sprejeti konkretne ukrepe, ki bodo prilagojeni posebnim potrebam žensk, zlasti z uporabo alternativnih kazni,

E.  ker je treba nosečnicam v zaporih zagotoviti pomoč, informacije in poglavitne elemente za dober potek nosečnosti in materinstva, zlasti uravnoteženo prehrano, ustrezne sanitarne pogoje, svež zrak, telesno vadbo ter predporodno in poporodno nego,

F.  ker je treba vsem zapornikom in zapornicam omogočiti enak dostop do zdravstvenih storitev, vendar se je potrebno pri oblikovanju politike o zavodih za prestajanje kazni zapora osredotočiti zlasti na preventivo, spremljanje ter telesno in psihološko oskrbo kot tudi na ženske zdravstvene težave,

G. ker psihično in telesno zdravje matere vpliva na zdravje njenega otroka,

H. ker je veliko zapornic odvisnic oziroma nekdanjih odvisnic od drog ali drugih snovi[7], ki lahko povzročajo psihične in vedenjske motnje, zaradi česar potrebujejo zdravljenje ter ustrezno socialno in psihološko pomoč v okviru splošne zdravstvene zaporniške politike,

I.   ker je danes znano, da je bil velik delež zapornic žrtev nasilnih dejanj, spolne zlorabe ali slabega ravnanja znotraj družin ali v razmerju, in ker je veliko izmed njih finančno ter psihološko odvisnih; ker je vse to neposredno povezano z njihovo deliktno preteklostjo ter fizičnimi in psihološkimi posledicami, kot je posttravmatični stres,

J.   ker mora biti zaporniško osebje dovolj usposobljeno in osveščeno glede upoštevanja razsežnosti enakosti med spoloma ter posebnih potreb in položaja zapornic; ker je treba posebno pozornost nameniti najranljivejšim zapornicam, to pa so mladoletnice in invalidke,

K. ker je vzdrževanje družinskih vezi temeljnega pomena za preprečevanje povratništva in ponovno vključevanje v družbo ter pravica vseh zapornikov, njihovih otrok[8] in drugih članov njihovih družin, in ker je uživanje te pravice ženskam pogosto močno oteženo zaradi redkosti in posledično morebitne geografske oddaljenosti zavodov za prestajanje zaporne kazni za ženske,

L.  ker je treba odločitve o ločitvi otroka od starša, ki prestaja zaporno kazen, vedno sprejemati ob upoštevanju največje koristi otroka, saj je primerno v vsakem primeru drugemu roditelju otroka zagotoviti, da izvršuje svojo roditeljsko pravico, in izvajati ustrezne postopke za ohranitev čustvenih vezi s prvotnim družinskim okoljem (sestrami in brati, starimi starši in drugimi družinskimi člani),

M. ker so se države podpisnice s podpisom omenjene konvencije o pravicah otroka (kot tudi drugih mednarodnih dokumentov[9]) zavezale, da bodo vsem otrokom enako ne glede na pravni status njihovih staršev zagotavljale vse pravice iz te konvencije, zlasti pravico do ustreznih zdravstvenih storitev, prostega časa in izobraževanja, ta zaveza pa se mora uporabljati tudi za otroke, ki živijo s staršem v zaporu,

N. ker mora biti vloga kazenskih zavodov poleg zatiranja protizakonitih dejanj tudi pomoč pri ponovnem vključevanju v družbo in na trg dela, pri čemer je treba upoštevati socialno izključenost in revščino, ki so pogosto ozadje številnih zapornikov in zapornic[10],

O. ker je veliko zapornic ob prihodu v zapor v tekočem sodnem postopku (postopku zapustitve, začasnega rejništva ali posvojitve mladoletne osebe, razveze ali ločitve, izgona iz prebivališča itd.), zaradi česar so v ranljivem položaju ter nenehno v negotovem in stresnem stanju,

P.  ker zaprte osebe pogosto niso seznanjene z obstoječimi socialnimi sredstvi in ker v mnogih primerih dejansko ne morejo uživati pravic, ki jih imajo kot državljani posamezne države članice, saj zaradi izgube ali neveljavnosti nimajo upravnih dokumentov (osebne izkaznice, potrdila o socialnem zavarovanju, potrdila o družinskih članih itd.),

Q. ker je razlog za povečanje števila zapornic tudi poslabšanje ekonomskega položaja žensk,

R.  ker je zagotovitev enakega dostopa do dela, poklicnega izobraževanja in prostočasnih dejavnosti za vse zapornike in zapornice v času prestajanja zaporne kazni bistvena za njihovo psihološko ravnovesje ter ponovno vključevanje v družbo in na trg dela,

S.  ker ni dovolj, da se zapornikom in zapornicam zagotovi dostop do raznovrstnih možnosti na področju izobraževanja, usposabljanja, zaposlovanja, prostočasnih dejavnosti in osebnega razvoja, temveč je treba izvajati tudi spremljevalne programe, ki jim bodo olajšali udeležbo v načrtovanje in razvoju njihove poti proti ponovnem vključevanju v družbo,

T.  ker je treba zapornicam brez kakršnega koli diskriminiranja zagotoviti dostop do plačanega in prostovoljnega dela ter različnih možnosti poklicnega usposabljanja in državljanske vzgoje, prilagojenih zahtevam trga dela, kar jim bo po prestani kazni olajšalo ponovno vključevanje,

U. ker sta uspešnost ponovnega vključevanja zapornikov in zapornic v družbo in preprečevanje povratništva odvisna od kakovosti nadzora v času prestajanja zaporne kazni, zlasti od vzpostavljenih partnerstev s podjetji in centri za socialno delo, ter spremljanja socialne in poklicne pomoči po prestani zaporni kazni,

V. ker je velika potreba po globalnih, celostnih in primerljivih statističnih podatkih, ločeni glede na spol,

Razmere v zaporih

1.  spodbuja države članice, naj vložijo zadostna sredstva v posodabljanje in obnovo zavodov za prestajanje kazni zapora ter izvajajo omenjeno priporočilo R(2006)2 Sveta Evrope, da bodo zagotovljene razmere v zaporih ob spoštovanju človekovega dostojanstva in temeljnih pravic, zlasti kar zadeva bivanje, zdravje, higieno, prehrano, zračnost in svetlobo;

2.  ponovno poziva Komisijo in Svet, naj na podlagi člena 6 Pogodbe o EU sprejmeta okvirni sklep o minimalnih standardih za zaščito pravic zapornikov (v skladu z omenjenim priporočilom Sveta Evrope R(2006)2), ter poziva Svet, naj širi in spodbuja izvajanje pravil o zaporih Sveta Evrope za čim boljšo usklajenost razmer v zaporih v Evropi, zlasti ob upoštevanju posebnih potreb žensk, in jasno priznanje pravic in obveznosti zapornikov in zapornic;

3.  poziva Komisijo, naj v svoje letno poročilo o človekovih pravicah vključi oceno spoštovanja temeljnih pravic zapornikov in zapornic ter posebnih razmer v zaporih za ženske;

4.  poziva države članice in države kandidatke za članstvo v EU, naj ratificirajo fakultativni protokol k Evropski konvenciji o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ki vzpostavlja neodvisni sistem nadzora zaporniških prostorov, Svet in Komisijo pa poziva, naj v okviru zunanje politike Evropske unije spodbujata ratifikacijo te konvencije in njenega protokola;

5.  opozarja, da bi morali pristojni organi z rednimi inšpekcijskimi pregledi preverjati skladnost upravljanja zapornih zavodov z nacionalnimi in mednarodnimi pravnimi normami;

6.  poziva države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev ustreznega reda v kazenskih zavodih ter varnosti osebja in vseh zapornikov z odpravo nasilja in zlorab, ki so jim izpostavljene zlasti ženske ter pripadniki oziroma pripadnice etničnih in družbenih manjšin;

7.  opozarja na „posebnost“ ženskih zaporov in poudarja, da je treba vzpostaviti strukture za zagotavljanje varnosti in ponovno vključevanje v družbo, ki upoštevajo potrebe žensk;

8.  poziva države članice, naj v politiko prestajanja zaporne kazni in v zavode za prestajanje kazni zapora vključijo načelo enakosti med spoloma ter naj bolj upoštevajo ženske posebnosti in pogosto travmatično preteklost zapornic, zlasti z osveščanjem in ustreznim usposabljanjem zdravstvenega in zaporniškega osebja ter s prevzgojo o temeljnih vrednotah:

           a) z vključitvijo razsežnosti spola v zbiranje podatkov na vseh področjih, kjer je to mogoče, da bi se opozorilo na težave in potrebe žensk;

           b) z ustanovitvijo stalne komisije za študije in sisteme mediacije v vseh državah za učinkovito nadzorovanje razmere v zaporih, da bi se opredelili in odpravili obstoječi dejavniki diskriminacije žensk v zapornih zavodih;

           c) z opozoritvijo na potrebe zapornic v okviru lokalnih, regionalnih in nacionalnih razprav, da bi se spodbudilo k sprejetju pozitivnih ukrepov v zvezi s socialnimi viri, bivalnimi pogoji, usposabljanjem itd.;

9.  poziva države članice, naj ženskam brez diskriminacije zagotovijo enak dostop do vseh zdravstvenih storitev, ki morajo biti enake kakovosti kot storitve, dostopne ljudem zunaj zaporov, da se preprečijo in učinkovito zdravijo posebne ženske bolezni[11];

10. poudarja, da je treba sprejeti ukrepe za doslednejše upoštevanje posebnih potreb zapornic, kar zadeva sanitarne pogoje v zaporniških prostorih in zagotavljanje higienskih potreb;

11. poziva države članice, naj sprejmejo globalno zaporno zdravstveno politiko za prepoznavanje in zdravljenje telesnih in duševnih motenj od začetka prestajanja zaporne kazni in zapornicam in zapornikom odvisnikom zagotovijo zdravljenje telesnih in psihičnih bolezni, pri tem pa upoštevajo posebnosti pri ženskah;

12. poziva države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev psihološkega zdravljenja vseh zapornic, zlasti žrtev nasilja in slabega ravnanja ter mater samohranilk in mladoletnih prestopnic, da se jih bolje zaščiti ter izboljša njihove družinske in družbene odnose, s tem pa tudi njihove možnosti za ponovno vključitev v družbo; priporoča usposabljanje in osveščanje zaporniškega osebja o posebni ranljivosti teh zapornic;

13. priporoča, da se nosečnicam in materam z majhnimi otroki prestajanje zaporne kazni naloži le v skrajnem primeru in da se jim v tem primeru dodeli prostorne zaporniške celice, po možnosti ločene, in se jim nameni posebno pozornost, zlasti kar zadeva prehrano in higienske razmere; meni tudi, da je treba nosečnicam zagotoviti enakovredno predporodno in poporodno nego ter materinski tečaj, kot je na voljo izven zaporniških prostorov.

14. poudarja, da so pri normalnem poteku poroda v zaporih materam otroci odvzet v 24 do 72 urah po rojstvu, in poziva Komisijo in države članice, naj preučijo druge rešitve;

15. poudarja, da mora sodni sistem pri obravnavanju vprašanj, povezanih z materami v zaporih, zagotavljati spoštovanje otrokovih pravic;

Ohranjanje družinskih vezi in družbenih odnosov

16. priporoča, naj se večjo prednost daje izrekanju nadomestnih kazni, ki so sprejete v družbi, predvsem za matere, ko je izrečena kazen in nevarnost za javno varnost manjša, če lahko prestajanje kazni v zaporu močno ogrozi družinsko življenje, zlasti ko je ženska mati samohranilka ali ima majhne otroke oziroma vzdržuje nesamostojne ali invalidne osebe; poudarja, da morajo sodne oblasti to upoštevati pri izbiri kazni, zlasti pa največjo korist otroka obtožene osebe; priporoča, da se tudi za moške zapornike, ki vzdržujejo mladoletne otroke ali imajo druge družinske obveznosti, predvidi podobne ukrepe kot za ženske;

17. poudarja, da lahko posledice osamitve in stiske nosečnic v zaporu za njihovo zdravje škodljive ali celo nevarne tudi za otroka, kar je treba resno upoštevati pri izrekanju zaporne kazni;

18. poudarja, da mora sodni organ pred sprejetjem odločbe o priporu ali ob razglasitvi sodbe preveriti, če ima obtožena oseba otroke, in da so bili sprejeti ukrepi za zaščito vseh njihovih pravic;

19. poziva države članice, naj povišajo število ženskih zavodov za prestajanje kazni zapora in jih bolje geografsko porazdelijo, da bi s tem olajšali ohranjanje družinskih in prijateljskih vezi zapornic ter jim omogočili, da se udeležujejo verskih obredov;

20. priporoča državam članicam, naj zavode za prestajanje kazni zapora spodbujajo k sprejetju fleksibilnih pravil o poteku, pogostosti, trajanju in urnikih dovoljenih obiskov članov družin, prijateljev in drugih oseb;

21. poziva države članice, naj omogočijo zbliževanje družin, zlasti stike zaprtih staršev z njihovimi otroki, razen če to ni v otrokovem interesu, in v ta namen predvidijo prostore za obiske v prijaznejšem vzdušju, ki omogoča skupne dejavnosti in ustrezen čustveni stik;

22. poziva države članice, naj izpolnjujejo svoje mednarodne obveznosti[12] z zagotavljanjem enakih pravic in enakega obravnavanja otrok, ki živijo s staršem v zaporu, ter jim nudijo življenjske pogoje, prilagojene njihovim potrebam, v prostorih, ki so povsem ločeni in čedalje bolj oddaljeni od ostalih prostorov v zaporu, jim omogočajo vključitev v sisteme otroškega varstva ali klasične šolske zavode in predvidijo širok in prilagodljiv režim izhoda v spremstvu družinskih članov ali osebja centrov za zaščito otrok, kar bo omočilo njihov zdrav telesni, duševni, moralni in socialni razvoj, in v katerih bo predvidena prilagojena infrastruktura in kvalificirano osebje, ki bo materam zapornicam pomagalo pri vzgoji in oskrbi njihovih otrok; priporoča tudi, naj se v primeru mladoletnikov v zaporu drugemu staršu omogoči izvrševanje njegove roditeljske pravice;

23. z obžalovanjem ugotavlja, da je veliko zapornic mater samohranilk, ki izgubijo stik z njihovimi otroki, včasih celo dokončno; poziva Komisijo in države članice, naj opredelijo in izvajajo nadomestne ukrepe, da bi preprečile popolno ločitev;

24. nemudoma poziva države članice, naj vsem zapornikom zagotovijo brezplačno pravno svetovanje v zvezi s kazenskimi zadevami, ki naj bo pri ženskah specializirano na področju družinskega prava, da jim bodo pojasnjena vprašanja, povezana z rejništvom, posvojitvijo, ločitvijo, spolnim nasiljem itd.;

25. priporoča oblikovanje informacijskih in organizacijskih kampanj v zvezi z lokalnimi socialnimi storitvami ter postopki za posodobitev upravnih dokumentov, ki zadevajo njihov osebni, družinski in socialni položaj, da bodo lahko zapornice v celoti uživale njihove državljanske pravice;

26. poziva države članice, naj izvajajo ukrepe za zagotavljanje psihosocialne pomoči, da bosta otrok in mati bolje pripravljena na ločitev, ter pri tem zmanjšajo negativne posledice;

Ponovno vključevanje v družbo in na trg dela

27. priporoča državam članicam, naj sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi bodo vsem zapornikom in zapornicam zagotovile možnosti opravljanja ustrezno plačnega in raznolikega dela, ki jim bo nudilo osebno zadovoljstvo, brez ločevanja glede na spol in drugih oblik diskriminacije, v ta namen pa naj vzpostavijo partnerstva s podjetji;

28. poziva države članice, naj namenijo več sredstev za razvoj programov opismenjevanja, vseživljenjskega učenja in poklicnega usposabljanja v zaporih, ki bodo prilagojeni zahtevam na trgu dela in bodo omogočili pridobitev zaključnega spričevala, med drugim iz finančnih instrumentov Skupnosti s področja zaposlovanja in socialnega vključevanja, kot sta Evropski socialni sklad in PROGRESS;

29. poudarja, da bi morali ti programi zajemati jezikovne tečaje, vključno z učenjem državnega jezika (ali vsaj enega od nacionalnih jezikov) za tuje zapornike in zapornice, tečaje računalništva ter socialnega in poklicnega vedenja;

30. poudarja temeljno vlogo nevladnih organizacij pri ponovnem vključevanju zapornikov, zlasti žensk, v družbo in na trg dela, zato poziva države članice, naj spodbujajo razvoj dejavnosti teh organizacij v zaporih, predvsem s povečanjem sredstev, ki jih te prejemajo, s poenostavitvijo vstopa njihovega osebja v zapore in s povečanim osveščanjem zaporniškega osebja o nujnosti dobrega sodelovanja z nevladnimi akterji;

31. meni, da bi lahko s pogostejšim izrekanjem polovičnih zapornih kazni zapornikom in zapornicam omogočili delo ali poklicno usposabljanje izven prostorov zavoda in jim s tem olajšali ponovno vključevanje v družbo in na trg dela, razen če to močno ogroža javno varnost in v primeru resnega kaznivega dejanja;

32. poudarja, da morajo biti delovni pogoji za zapornike in zapornice, zlasti nosečnice in ženske, ki so pravkar rodile, v skladu z nacionalno in evropsko zakonodajo, pristojni organi pa jih morajo redno preverjati;

33. poudarja, da je treba spodbujati opravljanje dejavnosti zapornikov in zapornic, ki jim bodo olajšale vključevanje v družbo in na trg dela, zlasti osebnim poročilom in z letno oceno teh dejavnosti;

34. meni, da je treba v vseh zapornih zavodih izvajati programe prostovoljnega svetovanja in posamezniku prilagojenega nudenja pomoči, ki bodo dostopni vsem zapornikom in zapornicam, da bi mogli oblikovati, uresničevati ter doseči svoje načrte za osebni razvoj in ponovno vključevanje v družbo, ki jih morajo uresničevati tudi po prestani kazni;

35. poudarja, da je treba med prestajanjem zaporne kazni in po prestani kazni izvajati ukrepe za zagotavljanje socialne pomoči, da se zapornika pripravi na ponovno vključevanje v družbo in se ga pri tem podpira, zlasti pri iskanju stanovanja in zaposlitve, s čimer se prepreči socialno izključenost in povratništvo;

36. poudarja, da je treba ohranjati in spodbujati stike zapornikov in zapornic z zunanjim svetom, zlasti z zagotavljanjem dostopa do tiskanih in drugih in medijev, ter stike s centri za socialno pomoč, nevladnimi organizacijami ter kulturnimi, umetniškimi in drugimi združenji, ki jih zapori odobrijo;

37. opozarja, da je treba vsem zapornikom omogočiti redni dostop do športnih in rekreativnih dejavnosti ter možnosti umetniškega ali kulturnega izobraževanja, da bi s tem ohranili psihološko ravnovesje in imeli večje možnosti za ponovno vključitev v družbo;

38. poziva Komisijo, naj v akcijskem programu za boj proti socialni izključenosti posebno pozornost nameni zapornikom;

39. priporoča državam članicam, naj posebno pozornost namenijo tujim zapornikom in zapornicam, zlasti zaradi jezikovnih in kulturnih razlik, jim olajšajo stik z bližnjimi in omogočijo vzpostaviti stike z njihovimi konzularnimi predstavništvi ter dostop do sredstev in programov zaporov, pa tudi do informacij, ki jih lahko razumejo; jim tudi priporoča, naj pri načrtovanju dejavnosti v zaporih upoštevajo poseben položaj tujk, usposobijo osebje za delo v večkulturnem okolju, zaporih in izven njih ter v zaporih in drugod vzpostavijo posredniške storitve;

40. poziva države članice, naj za olajševanje ponovnega vključevanja v družbo in na trga dela sprejmejo vse potrebne ukrepe, s katerimi bodo v nacionalne zakonodaje vključile standarde za spodbujanje zaposlovanja nekdanjih zapornikov, zlasti žensk samohranilk in mladoletnih prestopnikov, tako v zasebnem kot v javnem sektorju;

41. spodbuja države članice k izmenjavi informacij in zgledov dobre prakse o razmerah v zavodih za prestajanje kazni zapora, zlasti v tistih za ženske, in na področju učinkovitosti ukrepov za poklicno usposabljanje in ponovno vključevanje v družbo; meni, da je treba pri tem spodbujati in financirati sodelovanje organov in neposredno vpletenih strani pri oblikovanju inovativnih programov in zgledov dobre prakse ter na nacionalnih in mednarodnih kongresih in razpravah, kar bo delovalo kot motivacijski dejavnik in ustvarjalo pozitivno energijo;

42. poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami spodbuja raziskave o razmerah v zaporih, ki bodo usmerjene na razsežnost spola, ter financira študije o vzrokih za kazniva dejanja in učinkovitosti kazenskih sistemov, da bi se izboljšalo vključevanje zapornikov in zapornic v družbeno, družinsko in poklicno življenje;

43. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter parlamentom in vladam držav članic, držav pristopnic in držav kandidatk.

• [1]  UL C 303, 14.12.2007, str. 1.
• [2]  UL C 32, 5.2.1996, str. 102.
• [3]  UL C158, 26.6.1989, str. 511.
• [4]  UL C 98, 9.4.1999, str. 299.
• [5]  UL C 102 E, 28.4.2004, str. 154.
• [6]  Členi 1, 3, 5 in 12 splošne deklaracije o človekovih pravicah in člen 1 temeljnih načel o ravnanju z zaporniki, ki jih je 14. decembra 1990 sprejela generalna skupščina Združenih narodov v resoluciji 45/111.
• [7]  Priporočilo R (2006)2.
• [8]  Člen 9(3) konvencije o otrokovih pravicah.
• [9]  Členi 1, 3, 5 in 12 splošne deklaracije o človekovih pravicah in člen 1 temeljnih načel o ravnanju z zaporniki.
• [10]  Priporočilo R (2006)2.
• [11]  Priporočilo R (2006)2.
• [12]  Priporočilo R (2006)2.

OBRAZLOŽITEV

Ženske v Evropi predstavljajo povprečno od 4,5 do 5 % vseh zapornikov (od 2,9 % na Poljskem do 7,8 % v Španiji).

Zapori so narejeni bolj po meri moških zapornikov in se v njih večinoma ne upošteva posebnih problemov žensk, katerih delež med zaporniki je sicer majhen, a se povečuje. Glavna vprašanja so zdravstveno varstvo, položaj mater z otroki ter ponovna poklicna in družbena vključitev.

Struktura ženske populacije v zaporih kaže, da je med njimi veliko zlorabe drog, mnoge pa so bile psihološko, telesno ali spolno zlorabljene. Posebno skrb bi bilo treba nameniti zdravstvenim in higienskim potrebam žensk, saj zlasti noseče zapornice potrebujejo specializirano pomoč in skrb pri prehrani, telovadbi, oblačenju, zdravilih in zdravstveni oskrbi.

Več kot polovica zapornic v evropskih zaporih ima vsaj enega otroka, ta delež pa je zlasti velik v Španiji in Grčiji. Otroci, ki ostanejo pri materi v zaporu, potrebujejo ustrezno zaščito in skrb ter jih ne bi smela doleteti diskriminacija v nobeni obliki. Zaporna kazen žensk ima še posebej hude posledice, če so pred tem edine skrbnice svojih otrok. Problematično je tudi ohranjanje družinskih vezi. Ker je zaporov, ki sprejmejo ženske, manj, lahko zaporno kazen prestajajo tudi daleč od doma in domače skupnosti, zato imajo manj možnosti za obiske.

Ženske v zaporu lahko doživijo diskriminacijo pri dostopanju do služb, izobraževanja in usposabljanja, česar je pogosto premalo, je oblikovano samo za en spol in le redko prilagojeno potrebam na trgu dela.

Število zapornic v več evropskih državah narašča, ponekod celo hitreje kot populacija moških zapornikov (na primer v Angliji in Walesu je med letoma 1992 in 2002 populacija moških zapornikov narasla za 50 %, ženska pa za 173 %[1]), zato je treba nujno sprejeti ukrepe za izpolnitev potrebe žensk v zaporih.

Zdravstvena oskrba v zaporu

Zaskrbljenost v zvezi z zdravstveno oskrbo v zaporih se pojavlja v skoraj vseh študijah, ki se ukvarjajo z bivalnimi razmerami zapornikov. Po mednarodnih in evropskih standardih in konvencijah bi morali vsi zaporniki, ženske in moški, imeti enak dostop do zdravstvenih storitev, ki bi morale biti enake kakovosti kot storitve za drugo prebivalstvo.

Čeprav imajo ženske in moški v nekaterih pogledih podobne zdravstvene težave, je med spoloma velika razlika v naravi, jakosti in kompleksnosti teh težav. V zaporniških sistemih, ki so oblikovani pretežno za moške, zdravstvene potrebe žensk v zaporniški politiki, programih, postopkih in pri osebju pogosto niso zadovoljivo obravnavane. Ženske imajo dodatne in drugačne potrebe, ne le glede higiene, porodništva in ginekološkega zdravja, pač pa tudi na področju psihološkega zdravja, in sicer zaradi večje pogostnosti pretekle ali nedavne zlorabe, tako psihične, čustvene ali spolne.

Zato je pomembno poudariti, da je potrebno zagotoviti zdravstvene programe in higienske razmere, posebej prilagojene potrebam žensk v zaporih, in zaporniškemu medicinskemu osebju omogočiti ustrezno usposabljanje. Poleg tega je treba uveljaviti celovit pristop k odvisnostim in drugim zdravstvenim težavam.

A. Odvisnost od mamil

Populacija zapornikov velja za skupino z velikim tveganjem glede uporabe mamil. V zaporih je delež uporabnikov drog nadpovprečen, zaradi tovrstnih prekrškov pa je bil obsojen velik del jetnic (največ zaradi posedovanja mamil), kar kaže, da so droge v življenju prestopnic pomemben in naraščajoč problem[2].

Nedavno izvedena študija pa kaže, da je le nekaj evropskih državah razvilo programe odvajanja od mamil za zapornike[3].

Agencija AMCDDA je v svojem letnem poročilu 2006[4] zapisala, da je „splošno sprejeto dejstvo, da je razumevanje razlik med spoloma pri oblikah vedenja, povezanih z drogami, bistvena zahteva pri razvijanju učinkovitega odziva“ in da sta „zagotavljanje enakega dostopa do storitev in zaznavanje vprašanj, značilnih za spola, pri storitvah ključni vprašanji za razvijanje visokokakovostne oskrbe na tem področju“. Nacionalna poročila, dostopna leta 2006, kažejo, da imajo le štiri države (Francija, Portugalska, Slovaška in Švedska) projekte, usmerjene glede na spol, za zapornice, ki so uporabnice drog.

B. Duševno zdravje

Institucija zapora ni le slaba rešitev za obravnavanje posameznikov z akutnimi in kroničnimi duševnimi boleznimi, pač pa izolacija in odvzem možnosti za odločanje o svojem življenju, ki ju prinaša, lahko še prispevata k razvoju duševnih bolezni. Čeprav naj bi zaporniško osebje vzdrževalo red in varnost, je zapor sovražno okolje, kar lahko prizadene osebe, ki so bile že žrtve nasilja in zlorabe. Zato je bistvenega pomena, da se sprejme celovita zdravstvena politika, ki bi zajemala tako duševne kot telesne težave, pa tudi zagotavljala psihološko podporo duševno bolnim zapornikom.

C. Nosečnost

Odbor Združenih narodov za človekove pravice v svojih pripombah k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah ugotavlja: „Nosečnice, ki se jim odvzame prostost, bi bilo treba vedno obravnavati človečno in spoštovati njihovo dostojanstvo, zlasti pri rojevanju in skrbi za novorojenčka; države bi morale poročati o tem, katere ustanove lahko to zagotovijo, in o medicinski in zdravstveni oskrbi za te matere in dojenčke.“[5]

Nosečnice v zaporu potrebujejo ustrezno predporodno in poporodno medicinsko oskrbo, vendar se jim pri tem ne daje prednosti, ker je zaporniškega osebja premalo in je o tem premalo osveščeno. V standardnih minimalnih pravilih za ravnanje z zaporniki se v pravilu št. 23 priporoča, naj bodo „v ustanovah za ženske posebni prostori za predporodno in poporodno skrb in nego“[6]. Potrebujejo tudi posebno prehrano, posebno medicinsko oskrbo in posebne telovadne režime, kar v zaporniškem okolju ni omogočeno v zadostni meri.

Matere v zaporu

Zaporna kazen matere lahko povzroči popoln razkroj družinskega življenja. Ločitev je škodljiva za matere in otroke, ki tako postanejo nedolžne žrtve odločitve o usodi njihove matere.

Povprečna starost večine žensk v zaporih v Evropi je med 20 in 40 leti, ko je najbolj verjetno, da so matere ali bodo to postale. Če so ob prijetju že matere, so pogosto primarni ali edini skrbnik svojih otrok. Po ugotovitvah Rachel Taylor je bilo v Združenem kraljestvu leta 2002: „ – 66 % zapornic mater,

– 55 % jih je imelo vsaj enega otroka, mlajšega od 16 let; več kot tretjina mater je imela enega ali več otrok, mlajših od 5 let,

– med materami jih je bilo 34 % pred zaporno kaznijo samohranilk, vključno s tistimi, ki naj bi postale samohranilke ob izpustu, pa je delež celo 43 %.

A. Matere

Ženske v priporu navajajo zaskrbljenost za otroke kot enega najpomembnejših dejavnikov, ki jim povzročajo depresijo in strah in ki so razlog za samopoškodovanje. V študiji, izvedeni na pobudo Evropske komisije[7], je bilo potrjeno, da „je bilo v vseh državnih poročilih zelo poudarjeno, da so izgube in rane zaradi ločitve od [...] otrok največji vir bolečine za ženske v zaporih“.

Zapornice, ki niso bile uspešne kot državljanke, so lahko uspešne kot matere, še več, ta starševska uspešnost jim lahko pomaga, da postanejo boljše državljanke. Študije so dokazale, da so dobre družinske vezi ob času izpusta pomembne, predvsem zato, ker trdno družinsko okolje, v katerega se lahko vrnejo, močno odvrača od povratništva[8].

B. Otroci

Številne študije kažejo, da je težko kakor koli posploševati glede tega, kako ločitev od staršev zaradi zaporne kazni vpliva na otroke[9]. Do kakšne mere bo na otroka vplivalo to, da so starši v zaporu, je odvisno od številnih spremenljivk: starost, pri kateri otroka ločijo od staršev, dolžina te ločitve, koliko blizu je otroku njegov novi skrbnik in stopnja zaznamovanosti, ki jo zapor pomeni za otrokovo skupnost[10]. Dilema, ali naj otrok in mati ostaneta skupaj, poraja številna vprašanja o tem, kaj je treba omogočiti tem otrokom, da se jim zagotovi ustrezen razvoj – telesni, duševni in čustveni, vključno z interakcijo z ljudmi od zunaj (še največ z drugimi otroki).

Svet Evrope je v poročilu, objavljenem leta 2000, priporočil, naj „za maloštevilne matere, ki so pod tovrstnim nadzorom, oblikujejo majhne varovane in polodprte enote s podporo socialnih storitev, v katerih bodo lahko skrbele za otroke v zanje primernem okolju, v katerem bodo otrokovi interesi prva zahteva, javnosti pa bo zagotovljena varnost“[11].

Četudi so kje zagotovljene posebne enote za matere in otroke, jih je pogosto premalo. Te enote so drage za vzdrževanje, zato je ponudba manjša kot povpraševanje.

C. Obiski otrok v zaporu

Obiski so pomembni za ohranjanje družinskih vezi zapornikov, in to jim je treba kar najhitreje omogočiti. S študijo v Franciji so ugotovili, da če prestopnik prvih šest mesecev po začetku zaporne kazni nima stika z otrokom, se v nadaljevanju stiki z otrokom ne vzpostavijo[12].

Ohranjanje družinskih vezi ima pomembno vlogo pri preprečevanju povratništva in ponovnem vključevanju zapornikov v družbo. Vendar nekateri dejavniki, na primer neprožne razmere za obiske in neprijazno okolje za obiske, lahko povzročijo motnjo v družinskih vezeh in stikih z otroki. Vprašanje je, kako ustvariti okolje, v katerem bodo zahteve po varnosti uravnovešene s potrebo po dobrih stikih z družino (prožne razmere za obiske, prostori za obiske, v katerih bo mogoče nekaj svobode gibanja in družinske zasebnosti, otrokom prijazno okolje itd..

Priprave na prihodnost: ponovna vključitev v družbo in delovno okolje

Zapori imajo dve pomembni nalogi, ki se dopolnjujeta:

– zaščita javnosti pred ljudmi, ki predstavljajo nevarnost oziroma je njihovo vedenje kaznivo, in

– ponovna vključitev obsojenih oseb po izpustu v družbo.

A. Izobraževanje, usposabljanje in zaposlovanje

Statistike o zapornicah kažejo splošno nizko stopnjo izobrazbe in pomanjkanje poklicnih spretnosti. V Združenem kraljestvu jih na primer 47 % nima nobenih kvalifikacij. Medtem ko je bilo iz šole izključene 2 % vse populacije, je ta delež med obsojenimi zapornicami kar 33 %[13]. Če se čas v zaporu porabi za to, da se jetnice pripravi na stabilnejše življenje, ko pridejo iz zapora, bi moralo biti pomembno orodje za to izobraževanje

Zaradi omejenih virov (osebja in financ) zapori v Evropi ne morejo nadomestiti pomanjkanja izobrazbe in znanj, lahko pa zapornikom ponudijo možnost za pridobitev osnovnošolskih znanj, potrebnih za njihovo prihodnjo ponovno vključitev v družbo.

V mnogih evropskih zaporih so opazili razliko med poklicnim usposabljanjem za ženske in potrebami trga dela. Večina zaporov ponuja usposabljanje za feminizirane poklice, ki je omejeno na pridobivanje znanj in spretnosti, ki se tradicionalno pripisujejo ženskam oziroma kulturni in družbeni vlogi žensk (krojaštvo, frizerstvo, čiščenje, tkanje, vezenje itd.).

Na trgu dela se te nizko plačane dejavnosti ne vrednotijo visoko, zato se lahko družbena neenakost še nadaljuje, spodkopava pa se tudi vključevanje v družbo in na trg dela.

Vodstvo zaporov bi bilo treba spodbuditi, da bi zagotovilo ukrepe za visokokakovostno poklicno usposabljanje, prilagojeno potrebam na trgu dela, pa tudi za popestritev poklicnih možnosti brez spolnih stereotipov. Kot del procesa za rehabilitacijo zapornikov bi morale zaporne institucije sodelovati z zunanjimi podjetji za zaposlovanje zapornikov.

B. Vključevanje v družbo

Večina zapornikov se mora ob izpustu iz zapora soočiti s široko paleto težav, na primer z iskanjem bivališča in rednega dohodka, z obnavljanjem odnosov in skrbjo za otroke ali druge odvisne družinske člane.

Uspešno vključitev zapornikov v družbo je treba pripraviti med zaporno kaznijo in po njej s sodelovanjem ustanov za socialne storitve in drugih ustreznih organizacij, da bi zagotovili gladek prehod iz zapora na svobodo. Posebno pozornost je treba nameniti psihološki pripravi (obravnavanje kaznivih dejanj, reševanje travm in odvisnosti z ustrezno psihološko podporo in obravnavo) in zagotovitvi družbene podpore pri izpustu (priprava pozitivnih projektov itd.).

• [1]  Women and the criminal justice system (Ženske in sistem kazenskega prava), Fawcett Society, 2004.
• [2]  Kurikulum usposabljanja za ženske zapore – zdravstveni vidiki, Claudia Kestermann, v:
  "International Study on Women's Imprisonment - Current situation, demand analysis and "best practice", http://www.uni-greifswald.de/~ls3/Dokumente/Reader_womeninprison.pdf.
• [3]  Problematični uporabniki mamil v zaporu, M. MacDonald (predstavitev na seminarju z naslovom ‘Criminal Justice and Drugs, Reducing Drug Use – Combating Crime, Lessons from Other Countries on Dealing with Drug Related Offences’, July 2005), http://www.uce.ac.uk/crq/presentations/2.
• [4]  Letno poročilo 2006 : Stanje pojava drog v Evropi, posebno vprašanje številka 2, http://issues06.emcdda.europa.eu/en/page013-en.html.
• [5] Splošna pripomba št. 28: Enakost pravic za moške in ženske (člen 3), sprejeta 29. marca 2000,
  http://www.unhchr.ch/tbs/doc.nsf/(Symbol)/13b02776122d4838802568b900360e80?Opendocument.
• [6]  Standardna minimalna pravila Združenih narodov o ravnanju z zaporniki, sprejeta na prvem kongresu Združenih narodov o preprečevanju kriminala in obravnavanju prestopnikov v Ženevi leta 1955 in potrjena z resolucijama Ekonomsko-socialnega sveta št. 663 C (XXIV) z 31. julija 1957 in št. 2076 (LXII) z dne 13. maja 1977, http://www.unhchr.ch/html/menu3/b/h_comp34.htm.
• [7]  „Ženske, vključevanje in zapor: analiza procesov vključevanja zapornic v družbo in delo v Evropi“, project MIP, ki ga je usklajevala organizacija SURT za podatke za ponovno vključevanje v delo (Associació de dones per la Reinserció Laboral) (januar 2005), http://mip.surt.org/en/final_results.html.
• [8]  Zgoraj navedena študija Oliverja Robertsona.
• [9]  Opažanja Oliverja Robertsona, prav tam, str. 11.
• [10]  Ann Cunningham: „Pozabljene družine – vplivi zaporne kazni“ v:Family Matters, 2001, str.36–37.
• [11]  http://assembly.coe.int/Documents/WorkingDocs/doc00/FDOC8762.htm.
• [12]  Študija Relais Enfants-Parents (1999) Maintien des liens en détention, navajana v: Liz Ayre et al., Otroci staršev na prestajanju zaporne kazni. European Perspectives of Good Practices, 2006, str.48.
• [13]  Gl. http://www.quaker.org/qcea/prison/Country%20Reports/UK_England%20and%20Wales_%20Report%20-%20Final.pdf.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	28.1.2008
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	27 0 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Edit Bauer, Hiltrud Breyer, Edite Estrela, Věra Flasarová, Lissy Gröner, Lívia Járóka, Rodi Kratsa-Tsagaropoulou, Esther De Lange, Pia Elda Locatelli, Astrid Lulling, Siiri Oviir, Doris Pack, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Zita Pleštinská, Teresa Riera Madurell, Eva-Britt Svensson, Anne Van Lancker, Anna Záborská
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Corina Creţu, Anna Hedh, Elisabeth Jeggle, Christa Klaß, Marusya Ivanova Lyubcheva
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Petru Filip, Eva Lichtenberger, José Ribeiro e Castro, María Sornosa Martínez