POROČILO o sistematskem pregledu skupne kmetijske politike
28.2.2008 - (2007/2195(INI))
Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja
Poročevalec: Lutz Goepel
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o sistematskem pregledu skupne kmetijske politike
Evropski parlament,
– ob upoštevanju sporočila Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom Priprava na „pregled zdravstvenega stanja“ reforme SKP (KOM(2007)0722),
– ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1782/2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike in o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete[1],
– ob upoštevanju svojega stališča z dne 11. decembra 2007 o predlogu uredbe Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1782/2003 in Uredbe (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP)[2],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2007 o rasti cen živil in krme[3],
– ob upoštevanju svojega stališča z dne 26. septembra 2007 o predlogu uredbe Sveta o odstopanju od uredbe (ES) št. 1782/2003 glede prahe v letu 2008[4],
– ob upoštevanju svojega stališča z dne 14. februarja 2007 o predlogu uredbe Sveta o pravilih za prostovoljno modulacijo neposrednih plačil, predvidenih v Uredbi (ES) št. 1782/2003 ter o spremembi uredbe (ES) št. 1290/2005[5],
– ob upoštevanju svojega stališča z dne 19. maja 2005 o političnih izzivih in proračunskih sredstvih razširjene Unije 2007-2013,[6]
– ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom, Svetom in Evropsko komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju, zlasti pa Priloge I in Priloge III k temu sporazumu ter Izjave 3 in Izjave 9 tega sporazuma,[7]
– ob upoštevanju Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija[8],
– ob upoštevanju Sklepa Sveta z dne 22. marca 2004 o prilagoditvi Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija, zaradi reforme skupne kmetijske politike[9],
– ob upoštevanju mandata, ki ga je Evropski svet podelil Evropski komisiji za pogajanja na področju kmetijstva, kakor je opisano v dokumentu z naslovom „The EC´s proposal for Modalities in the WTO Agriculture Negotiations“,
– ob upoštevanju člena 33(2) Pogodbe ES, ki je bil v nespremenjeni obliki vključen v lizbonsko pogodbo,
– ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A6‑0047/2008),
A. ker je kmetijstvo skupaj s industrijo predelave in trženja kmetijskih proizvodov, ki je v vertikalnem razmerju za njim, še vedno ena izmed največjih industrijskih panog v EU,
B. ker bo tudi v prihodnje potrebna skupna kmetijska politika EU, osnovana na evropskem gospodarskem, ekološkem in socialnem kmetijskem modelu, ki zagotavlja trajnost in varnost hrane, in ker je treba nadaljevati z uspešnim izvajanjem reform, ki vključuje nadaljnjo krepitev razvoja podeželja,
C. ker bo morala skupna kmetijska politika v prihodnje odpraviti sedanje ovire za mlade ljudi, ki začenjajo z delom v kmetijstvu, in sicer z uvrstitvijo medgeneracijskega prenosa med svoje prednostne naloge,
D. ker bi se z zmanjšanjem birokracije v kmetijskem sektorju z uvedbo preglednih, preprostejših in manj okornih določb znižali tako stroški za kmetijska gospodarstva in proizvajalce kot tudi upravni odhodki,
E. ker se mora skupna kmetijska politika razviti, da se bo spoprijela z velikimi razlikami v kmetijski in regionalni strukturi, hkrati pa mora ponujati odgovore na nove izzive, kot so sprememba podnebja, zaščita tal in voda, večja odprtost na svetovni trg ali zagotavljanje biomase, surovin in obnovljivih virov energije; ker mora imeti na voljo dovolj virov in ohranjati prvotne cilje skupne kmetijske politike, kakor je bilo nedavno ponovno potrjeno v lizbonski pogodbi, kar lahko povzamemo kot proizvodnja zdravih živil visoke kakovosti, ki lahko vsem Evropejcem zagotovi preskrbo po razumnih cenah in kmetom omogoči ohranitev njihove ravni prihodkov,
F. ker je bil sistem neposrednih plačil od leta 1992 trikrat predmet temeljite in pretežno uspešne reforme, in so bile od leta 2004 uspešno izvedene tudi reforme vseh pomembnih tržnih ureditev z izjemo mlečnega sektorja;
G. ker imajo vse razvite države kmetijsko politiko; ker nove okoliščine, kot je rastoče svetovno prebivalstvo, spremembe podnebja, vedno večje povpraševanje po energiji, vse manjša zaščita cen in večja odprtost na svetovni trg po eni strani postopoma vodijo k višjim tržnim cenam za kmetijske proizvode v EU, po drugi strani pa k močno povečanemu nihanju cen in donosa in je treba zato bolj kot kdajkoli nadaljevati s skupno kmetijsko politiko;
H. ker bo varnost hrane (v kvantitativnem in kakovostnem smislu) skupaj z ohranjanjem ekosistemov ostala eden ključnih ciljev skupne kmetijske politike, brez katerih nista mogoči občutljiva in trajnostna proizvodnja ter optimizacija rabe tal v vsej Uniji,
I. ker si je EU močno prizadevala za zmanjšanje kmetijske porabe v celotnem proračunu, saj se je njen skoraj 80 % delež iz 70. let zmanjšal na 33 % do konca sedanje finančne perspektive, medtem ko se je skupna površina, namenjena kmetijstvu, od leta 2003 zaradi pristopa novih držav članic povečala za 37 %,
J. ker so voditelji držav in vlad na vrhu v Berlinu obljubili, da bodo jamčili za skupne odhodke za prvi steber skupne kmetijske politike do leta 2013,
K. ker akt o pristopu iz leta 2004 predvideva odstopanja od uporabe nekaterih pravil skupne kmetijske politike za nove države članice, da bi izravnali nižjo raven neposrednih plačil,
L. ker v nekaterih regijah ni drugih možnosti za nadomestitev nekaterih tradicionalnih oblik kmetijske proizvodnje, ki so pogosto ključne kmetijske dejavnosti v teh regijah in jih je zato treba iz nujnih razlogov, ki zadevajo okoljsko in regionalno politiko, in za zaščito gospodarske in socialne strukture za vsako ceno ohraniti in podpirati, in sicer zlasti z vidika vloge, ki jo ima skupna kmetijska politike v t.i. konvergenčnih regijah, kjer sta poljedelstvo in živinoreja zelo pomembna kot instrumenta gospodarskega razvoja in ustvarjanja novih delovnih mest,
M. ker mora biti kmetom v EU zajamčena stabilnost, ki bo preprečila, da bi njihova pričakovanja in naložbe propadli, medtem ko morajo regulativni sistemi v nekaterih sektorjih omogočiti srednjeročne in dolgoročne napovedi,
N. ker mora evropski zakonodajalec preprečiti diskriminacijo evropskih kmetov in živinorejcev tako znotraj same EU kot tudi v primerjavi s konkurenti iz tretjih držav ali z ustreznimi instrumenti vzpostaviti enake možnosti za evropske kmete in živinorejce (enake konkurenčne pogoje); ker je treba zlasti zagotoviti, da kakovostne, zdravstvene in okoljske standarde ter standarde dobrega počutja živali, ki so jih morajo izpolnjevati kmetje EU, spoštujejo tudi vsi, ki izvažajo kmetijske proizvode v EU,
O. ker so cilji skupne kmetijske politike opredeljeni v členu 33 Pogodbe ES in ker bo, če bodo lizbonsko pogodbo ratificirale vse države članice, soglasje Evropskega parlamenta potrebno za vse bistvene pravne in proračunske odločitve glede skupne kmetijske politike,
P. ker mora EU ohraniti svojo neodvisnost, kar zadeva hrano, in ne sme postati odvisna od uvožene hrane, saj bi to lahko imelo resne posledice za varnost hrane in povzročilo težave s preskrbo,
Q. ker je treba glede na mednarodne okoliščine v zvezi s proizvodnjo in cenami surovin bolj natančno preučiti razvoj trgov in njegovih posledic na notranjem trgu,
Uvod
1. vztraja pri konceptu trajnostnega, konkurenčnega in večfunkcionalnega kmetijstva, ki ohranja posebnosti vsakega posameznega sektorja in področja proizvodnje in katerega osnovni cilj je preskrba prebivalstva z zdravimi in varnimi proizvodi v zadostnih količinah in po razumnih cenah za potrošnika;
2. meni, da je bila reforma skupne kmetijske politike iz leta 2003 pri poglavitnih vprašanjih zelo uspešna, saj so močno porasle preglednost in učinkovitost skupne kmetijske politike ter lastna odgovornost in tržna usmerjenost kmetov, ter meni, da se mora ta proces nadaljevati na podlagi spoštovanja zaveze voditeljev držav in vlad iz decembra 2002, da se finančna sredstva za prvi steber kmetijske politike ohranijo v celoti do leta 2013; opozarja, da je treba še naprej močno poenostavljati upravljanje skupne kmetijske politike ter številne direktive in uredbe EU, ki imajo posledice za kmete, da se razbremeni kmete, čeprav ta poenostavitev ne sme privesti do ponovne nacionalizacije skupne kmetijske politike ali znatnega zmanjšanja pomoči, ki jih prejemajo kmetje v EU;
3. zato pozdravlja tehnične prilagoditve, ki izhajajo iz sporočila Komisije glede sistematskega pregleda skupne kmetijske politike, namenjenega zagotovitvi delovanja reforme iz leta 2003, in poziva Komisijo, naj v okviru skupne kmetijske politike zagotovi osnovno ekonomsko načelo stabilnosti;
4. poziva Komisijo, naj glede na prihodnje reforme izvede študijo stroškov in koristi skupne kmetijske politike, kar zadeva varnost hrane, samozadostnost preskrbe in ohranjanje podeželskih skupnosti; poziva Komisijo, naj opravi analizo potencialnih stroškov za potrošnika zaradi višjih cen hrane, ki so posledica povečanega svetovnega povpraševanja, vizavi odhodkom, ki jih kmetijska politika danes predstavlja za javnost;
5. meni, da je izziv EU, kar zadeva pogajanja v STO, biti kos vsakršnim prihodnjim oviram na način, ki maksimizira njeno domačo blaginjo; poudarja, da mora prav EU najbolje izkoristiti prožnost, ki je na voljo, npr. ko gre za „občutljive proizvode“; vendar poudarja, da je treba za kakršen koli sporazum STO o kmetijstvu prej doseči sporazum o intelektualni lastnini, ki zajema geografske označbe;
6. meni pa, da mora imeti Evropska unija tudi v prihodnosti dovolj instrumentov za preprečevanje tržnih kriz in kriz v preskrbi v kmetijskem in zdravstvenem sektorju;
7. poudarja, da je treba na učinkovit način in z ustreznimi sredstvi (finančnimi in drugimi) začeti s priznavanjem proizvodnih, okoljskih in podeželskih funkcij kmetijstva;
8. načeloma podpira vključevanje splošnih ciljev v skupno kmetijsko politiko, zlasti ciljev varnosti hrane, ozemeljske celovitosti ter varstva potrošnikov, okolja, podnebja, živali obnovljivih virov energije in biotske raznovrstnosti; vendar poudarja, da mora biti to del politike trajnostnega razvoja, ki združuje gospodarsko učinkovitost, ohranjanje naravnega okolja in virov, lokalni razvoj in socialno pravičnost; poudarja pa, da so voditelji držav in vlad potrdili cilje skupne kmetijske politike s tem, ko so bistvo člena 33 rimske pogodbe ohranili v lizbonski pogodbi, podpisani 13. decembra 2007;
9. poudarja, da vključitev splošnih ciljev v skupno kmetijsko politiko ne sme ogroziti proizvodnje poljedeljskih in živinorejskih proizvodov v gorskih, prikrajšanih, oddaljenih in otoških regijah EU, ki temeljijo na sistemih ekstenzivne proizvodnje in večinoma proizvajajo za lokalni trg, vendar prodajajo poljedelske in živinorejske proizvode tudi na nacionalnih trgih držav članic;
10. meni, da mora EU v primeru, da uvede stroge zahteve za evropske kmete in proizvajalce, zagotoviti, da te zahteve izpolnjujejo vsi, ki izvažajo kmetijske pridelke v EU ter da si mora Evropska unija prizadevati za vključitev že omenjenih splošnih ciljev v pogajanja v okviru STO;
11. odklanja zmanjšanje skupnega proračuna prvega stebra za obdobje do leta 2013 in opozarja, da kmetje v obdobju, ko se kmetijski trgi hitro spreminjajo in so reforme do polovice izvedene, nujno potrebujejo zanesljivost, varnost in spoštovanje odločitev, sprejetih leta 2003;
12. pri neposrednih plačilih odklanja vsakršno diskriminacijo glede na velikost in pravno obliko podjetij, vendar hkrati priznava, da mora vsaka prerazporeditev pomoči iz prvega stebra temeljiti na celostni oceni njenih učinkov na socialno in regionalno kohezijo, zaposlovanje, okolje, konkurenčnost in inovacije;
13. poziva, naj bo pomoč namenjena izključno aktivnim kmetovalcem;
14. poudarja, da Komisija v svojem sporočilu z dne 20. novembra 2007 namenja premalo pozornosti težavam, potrebam in izzivom, s katerimi se sooča kmetijski sektor v 12 novih državah članicah; poziva, naj se to upošteva v prihodnjih reformah ter naj se razmisli tudi o usmerjenem dodatnem financiranju za prestrukturiranje in modernizacijo;
Neposredna plačila
15. meni, da so neposredna plačila tudi v prihodnje nujno potrebna za zagotavljanje dohodkovne osnove ne le v primeru tržnih neuspehov, temveč tudi za zagotavljanje oskrbe z javnimi dobrinami iz kmetijstva in kot nadomestilo za evropske standarde na področju varstva okolja, varnosti hrane in preskrbe s hrano, sledljivosti, dobrega počutja živali ter socialnega varstva, ki so v mednarodni primerjavi zelo visoki;
16. po drugi strani ugotavlja, da višina plačil ni vedno sorazmerna s prizadevanji kmetov za izpolnjevanje zahtev, ker so plačila še vedno v veliki meri odvisna od pretekle porabe;
17. zato poziva Komisijo, naj predloži poročilo o oceni dodatnih stroškov, ki jih imajo kmetje zaradi izpolnjevanja skupnih standardov na področju varstva okolja, dobrega počutja živali in varnosti hrane v primerjavi z njihovimi glavnimi konkurenti na svetovnem trgu; poročilo mora tudi primerjati te stroške z dejansko višino neposrednih plačil, ki jih prejmejo kmetje; poročilo mora biti dovolj specifično za različne kmete iz posameznih držav članic; poročilo mora biti objavljeno, preden se začnejo postopki odločanja o skupni kmetijski politiki za obdobje po letu 2013;
18. pozdravlja predlog Komisije, se na prostovoljni osnovi omogoči državam članicam večjo prožnost pri ločitvi neposrednih plačil od zgodovinskih referenčnih vrednosti in prehodu na bolj pavšalen sistem; poziva Komisijo, naj ob predložitvi zakonodajnega predloga pojasni, ali je glede na pozitivne izkušnje v državah članicah možen pospešen prehod na enotno regionalno ali nacionalno premijo na površino ločenih plačil, ki bi bila za države članice prostovoljna, že do leta 2013; vendar pa lahko države članice, v katerih že velja polna (ali delna) ločitev na osnovi preteklih plačil, obdržijo veljavni sistem do leta 2013; poziva Komisijo, naj izpelje študijo o možnih učinkih premije na površino, zlasti za kmetije z visoko gostoto živine na razmeroma majhni površini;
19. poudarja, da je treba pri odločitvi za prehod na regionalni model upoštevati težave, ki bodo nastale zaradi posebne narave specifičnih pravic za živinorejo, tj. da nekateri živinorejci nimajo kmetijskega zemljišča ali ga imajo zelo malo ter da ekstenzivna živinoreja v mnogih regijah v EU temelji na skupni rabi pašnikov, ki so v lasti občin, skupnosti ali vladnih organov;
20. meni, da so glede na vse večje število sektorjev, ki jih pokriva sistem enotnega plačila in glede na izkušnje, pridobljene pri izvajanju tega sistema, nekatere odločitve in pravila izvajanja nepotrebno toga in zapletena ter da je zato treba na novo opredeliti pravila, doseg in ustrezno vodenje izvajanja sistema v tistih državah članicah, ki to želijo;
21. meni, da je ločitev neposrednih plačil na splošno pripeljala do uspešne tržne usmeritve evropskega kmetijstva, kar se kaže v povečanem učinku na dohodek in večji avtonomiji odločanja kmetov ter s tem povezani poenostavitvi skupne kmetijske politike; poziva Komisijo, naj si prizadeva za pospešeno uveljavitev politike ločitve, razen kadar bi to povzročilo znatno socialno-ekonomsko in/ali okoljevarstveno škodo v posameznih regijah, zlasti v regijah z najbolj omejenimi možnostmi; vendar ugotavlja, da je treba pripraviti nove presoje vpliva, da bo mogoče celostno ugotoviti učinke ločitve za posamezne regije, za proizvodnjo in za trg z zemljišči;
22. meni, da lahko na splošno nevezana neposredna pomoč iz kmetijske proizvodnje dolgoročno prispeva k zmanjšanju negativnega vpliva evropskega kmetijstva na okolje, če jo spremlja okrepljena podpora za trajnostne prakse razvoja podeželja;
23. poudarja, da mora vsaka nadaljnja ločitev biti izpeljana po temeljitem razmisleku o možnih učinkih, med drugim tudi (in ne samo) o ravnovesju med različnimi kmetijskimi sektorji, o večji nevarnosti monokultur in o ogroženosti delovno intenzivnih kmetijskih sektorjev;
24. priznava, da stanje pri premijah na glavo živine, tudi pri mlečnih premijah, s tem ni primerljivo zaradi izkrivljanja razmer na trgu, ki ga med drugim povzročajo čedalje višje cene krme, ki imajo večji učinek na nekatere živinorejske sisteme v EU;
25. meni, da bodo nekatere regije, na primer gorske in druge specifično zahtevne regije (otoki, suha in vlažna območja, oddaljene regije itd.), kjer reje živali, ki je razmeroma delovno intenzivna, ni mogoče nadomestiti, ob popolni ločitvi premij na glavo živine utrpele hudo socialno, gospodarsko in okoljsko škodo zaradi spremenjenih stroškov pridelave, kar pa ni v skladu s cilji pogodbe; poziva, naj se kot osnova za dodelitev plačil, če pride do (delne) ločitve, uporabijo natančni referenčni podatki;
26. se zaveda ključnega pomena, ki jo ima reja živali za evropsko kmetijstvo, zlasti v nekaterih državah in regijah z obsežno živinorejo, in meni, da je zaenkrat smiselno delno ohraniti vezane premije na glavo živine; se zaveda izjemno pomembne vloge, ki jo imajo te zelo uspešne kmetije v regionalnem gospodarstvu; opozarja, da členi od 47 do 50 uredbe (ES) 1782/2003 vsebujejo rešitev za območja intenzivne živinoreje, ki jo je treba preučiti tudi za obdobje o letu 2013;
27. meni pa, da to ne bo zadostovalo; zato pozdravlja napovedano spremembo člena 69 uredbe (ES) št. 1782/2003 (v nadaljevanju: člena 69) kot prvi korak v pravo smer; vendar ugotavlja, da se ta instrument ne sme uporabljati kot prikrit način uvajanja prostovoljne modulacije in dodatne krepitve drugega stebra; poleg tega je treba v čim večji meri spoštovati enake pogoje za vse države članice;
28. terja, da se sredstva iz člena 69 prednostno uporabljajo za ukrepe ozemeljske celovitosti in krepitve posameznih sektorjev, zlasti ukrepe, ki preprečujejo opuščanje kmetijske proizvodnje, zlasti živinoreje v območjih, v katerih bi to škodljivo vplivalo na naravo, pokrajino ali regionalni razvoj (zlasti gorska območja, mokrišča ali sušna območja in druga zapostavljena območja ter odmaknjeni pašniki), ukrepe, ki služijo prestrukturiranju in krepitvi ključnih kmetijskih področij (npr. mlečni sektor, govedo in ovce), okoljske ukrepe na površino (npr. biološko kmetijstvo), ki zaenkrat še niso zajeti v drugem stebru, in obvladovanje tveganj;
29. meni, da bi lahko sredstva za revidirani člen 69 glede na rezultate presoje vplivov in na prostovoljni osnovi obsegala do 12% neposrednih plačil na državo članico;
30. poziva Komisijo, naj poda predloge za skupna pravila v zvezi z uveljavljanjem člena 69 v državah članicah, da bi se čimbolj izognili trgovinskim oviram in izkrivljanju konkurence, ter naj se pravila, kjer je to potrebno, vključijo v skupno organizacijo trga; poziva tudi, da se o vseh ukrepih, za katere se uporabi člen 69, obvesti Komisijo; poziva Komisijo, naj pripravi analizo vpliva, ki mora biti priložena zakonodajnemu predlogu;
31. meni, da je treba ukrepe, ki so namenjeni krepitvi posameznih sektorjev, načeloma financirati iz prvega stebra; zato tudi meni, da mora Komisija pri pripravi reforme po letu 2013 temeljito ovrednotiti rezultate uporabe revidiranega člena 69;
32. Komisijo tudi poziva, naj do 30. junija 2010 predloži poročilo, v katerem bodo izčrpno predstavljene možnosti, kako v Evropi dolgoročno ohraniti poljedelstvo v Skupnosti in varnost preskrbe za živinorejo glede na različne proizvodne sisteme v EU, večfunkcionalnost in regionalne okoliščine, kot so gorska območja, območja z omejenimi možnostmi in otoki; v poročilu mora biti obravnavano tudi vprašanje, v kakšni meri se lahko učinkoviteje in usmerjeno uresničujejo cilji skupne kmetijske politike (med drugim tudi v povezavi s trajnostjo in socialnimi vidiki) z ločeno, posredno podporo, na primer s premijami za ekstenzivne travnike in pašnike ali posebno premijo za mleko in proizvodnjo mesa, s premijami za hleve, ki so zgrajeni in opremljeni v skladu z dobrim počutjem živali in okoljskimi standardi, ali s specifičnimi instrumenti za obvladovanje kriz; poudarja, da mora poročilo dati odgovor na vprašanje, ali in v kolikšni meri bodo, glede na specifične potrebe regij z intenzivno živinorejo, tudi po letu 2013 potrebne vezane premije na glavo živine ali rešitve v povezavi s členi od 47 do 50 uredbe (ES) 1782/2003;
33. priporoča, da morajo nove države članice, ki to želijo, imeti možnost do leta 2013 uporabljati poenostavljeno enotno plačilo na površino (SAPS), in poziva Komisijo, naj preveri, ali je mogoče uporabo tega plačila še poenostaviti s spremembo pravil za površine, za katere je mogoče uveljavljati podporo;
34. meni, da morajo biti vsa neizkoriščena ali shranjena proračunska sredstva, namenjena izvajanju skupne kmetijske politike, porabljena v okviru skupne kmetijske politike;
35. meni, da bodo neposredna plačila potrebna tudi po letu 2013, da pa bi morala temeljiti na novih objektivnih merilih, zlasti na neposrednem zaposlovanju na kmetijah, ali bi se morala močneje razvijati v smer nagrajevanja kmetov za upravljanje zemlje ali v smer nadomestil za določene učinkovite storitve splošnega interesa ali za posebne standarde, ki vključujejo standarde za zaščito živali, in da je treba pri tem preveriti tudi smiselnost velikih razlik med regionalnimi plačili na površino v Evropi ter različno financiranje drugega stebra; poziva Komisijo, naj predlaga ustrezne ukrepe, ki bodo zagotovili, da bodo polno stopnjo neposrednih plačil prejemale samo osebe ali podjetja, ki se dejansko ukvarjajo s kmetijstvom;
Poenostavitev, upoštevanje drugih obveznosti (navzkrižne skladnosti) in tržna usmeritev
36. podpira postopno vključitev (z ustreznim obdobjem opuščanja) manjših in zato težje upravljivih plačilnih sistemov na podlagi proizvodnje (suhe krme, konoplje, lanu, krompirjevega škroba) v sistem enotne premije na površino, razen če bi to povzročilo resno družbenoekonomsko in/ali okoljsko škodo v posameznih regijah; kjer je to potrebno zaradi regionalne politike, morajo biti na voljo spremljevalni ukrepi v skladu s členom 69; poziva Komisijo, naj za vsak posamezen primer pripravi analizo ekonomskega in regionalnega vpliva, ki bo pokazala, da gre za primerno rešitev, in opredelila potreben časovni okvir izvajanja; poudarja, da ločitev ne sme ogroziti obstoja zadevnih oblik proizvodnje;
37. podpira takojšnjo ukinitev obveznosti prahe, ki je v sistemu ločenih neposrednih plačil izgubila pomen kot instrument za nadzorovanje količine in jo je poleg tega tudi zelo zahtevno upravljati, ter preoblikovanje pravic prahe v običajne pravice;
38. meni, da lahko države članice z ukrepi iz drugega stebra bolje in bolj neposredno dosežejo vse prednosti za okolje, ki izhajajo iz prahe;
39. poziva k postopni odpravi premije za energetske rastline v obdobju postopnega opuščanja, ker je njihova obravnava zelo zamudna, v sedanjem tržnem okolju pa imajo malo ali nobene prednosti za energetsko politiko;
40. poziva, naj se sredstva, pridobljena z odpravo podpore za energetske rastline, med drugim ciljno uporabijo za spremljevalne ukrepe v okviru organizacije trga mleka, zlasti za hribovita in posebno težavna območja;
41. poziva Komisijo, naj neporabljena sredstva iz proračuna za kmetijstvo, namenjena za izvajanje ukrepov na trgu, kot so intervencije, izvozne subvencije ali skladiščenje predvsem prek člena 69 nameni krepitvi gospodarstva na podeželju, natančneje kmetijskih gospodarstev in tako prispeva k ciljem razvoja podeželja;
42. meni, da neposrednih plačil ni več možno utemeljiti brez navzkrižne skladnosti; v zvezi s tem poudarja, da mora EU novim državam članicam v prehodnem obdobju pomagati pri izvajanju pravil navzkrižne skladnosti;
43. zaradi zniževanja neposrednih plačil zavrača širitev področja uporabe navzkrižne skladnosti, dokler države članice in Komisija ne bodo dosegle vidnega napredka pri poenostavitvi in uskladitvi pravil o nadzoru ter Komisija ne bo predložila pregleda stroškov za kmete v zvezi z navzkrižno skladnostjo; v zvezi s tem se sklicuje na svoje stališče z dne 11. decembra 2007;
44. meni, da bi se navzkrižna skladnost morala omejiti na preverjanje temeljnih standardov evropskega modela proizvodnje in na standarde, ki so dostopni za sistematične in usklajene preglede v različnih državah članicah;
45. poziva k večji učinkovitosti pri doseganju ciljev in enotnejšemu izvajanju navzkrižne skladnosti v državah članicah; poziva Komisijo, naj pripravi jasnejše smernice za pomoč državam članicam pri izvajanju;
46. poziva, da se pretirane obremenitve za živinorejo zaradi navzkrižne skladnosti prenehajo; zlasti poziva h kritični obravnavi posameznih higienskih in označevalnih standardov (npr. ušesne znamke);
47. si lahko predstavlja zmerno prilagoditev zahtev po ohranitvi dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev ter trajnostnega upravljanja s kmetijskim površinami glede na spremenjene okoljske in proizvodne pogoje (sprememba podnebja, biomasa), če se zagotovi, da se nove zahteve v vsej Evropi izvajajo na podoben način;
48. meni, da bi države članice, ki izvajajo shemo enotnega plačila na površino, morale imeti možnost postopnega izvajanja načel navzkrižne skladnosti, da bi se lahko ustrezno pripravile za uvedbo potrebnih sistemov nadzora in da bi prepričale kmete, naj se prilagodijo uvedenim standardom;
49. poziva Komisijo, naj pospešeno nadaljuje poenostavljanje skupne kmetijske politike in ob tem redno pregleduje zakonodajo in določi, ali je potrebna in ali so njene določbe primerne; v zvezi s tem naj predlaga dodatne ukrepe, na primer poenostavljena pravila prenosa za pravice do plačila pri neizkoriščenosti, spojitev manjših pravic do plačila, uvedbo enotne premije za manjše prejemnike, poenostavitev pravil za nacionalno rezervo ali njeno zmanjšanje ali ukinitev v odvisnosti od prehoda na regionalno/nacionalno enotno premijo na površino, opustitev propada pravic do plačila pri neuporabi, ukinitev ročno napisanih registrov goveda in druge živine;
50. nadalje poziva države članice, naj zagotovijo pravočasna plačila ter Komisijo, naj omogoči predplačila kmetom;
51. poziva Komisijo, naj vzpostavi potrebne mehanizme, ki bi zagotavljali, da bo uvoz iz tretjih držav skladen s standardi za proizvode Skupnosti v smislu pogojenosti, varnosti hrane itd.;
Varnostna mreža
52. meni, da je dodatno preprečevanje tveganj kot varnostna mreža ključnega pomena zaradi pričakovanega povečanja okoljskih in podnebnih nevarnosti, nevarnosti epidemij in velikega nihanja cen na kmetijskih trgih;
53. opozarja, da so tržno usmerjena proizvodnja, prilagojeno kolobarjenje, raznolikost, finančni tržni instrumenti, pogodbe znotraj dobavne verige in zavarovanja pomembni načini, s katerimi se kmetje lahko zavarujejo proti tveganju, in da so za njihovo ustrezno preprečevanje načeloma odgovorni kmetje;
54. meni, da je treba pri preprečevanju rušenja trga vzdrževati in obnavljati intervencijski sistem tako, da se ustvari pravo varnostno omrežje za izredne razmere, temelječe na načelih svetovnega trga;
55. zato podpira predlog Komisije, da zniža intervencijski prag za tržne proizvode na nič in močno znižan intervencijski prag obdrži samo pri pšenici;
56. meni, da je treba zaradi vse večjih tveganj nujno razviti zavarovalniške sisteme zasebnega gospodarstva ali mešane zavarovalniške sisteme, kot je paketno zavarovanje kmetijskih pridelkov; se zaveda, da to brez javne udeležbe pri financiranju ne bo mogoče; poudarja, da uvajanje teh sistemov ne sme pod nobenim pogojem ogrožati enakih konkurenčnih pogojev med različnimi državami članicami; poziva Komisijo, naj ob nastajajočih težavah v zvezi s podnebnimi ali okoljskimi katastrofami pretehta možnost prihodnjega uvajanja podpornega sistema za vso Skupnost;
57. opozarja, da imajo tako rekoč vse pomembnejše tretje države takšne sisteme, ki jih podpira država;
58. zato meni, da je treba najprej zagotoviti možnosti financiranja nacionalne ali regionalne podpore zavarovalniških sistemov od leta 2009, ki bodo upoštevali različna potencialna tveganja v Evropi; Komisija naj preveri, do kakšne mere se lahko skupnosti proizvajalcev, sektorska združenja, medstrokovne organizacije in zasebne zavarovalniške hiše vključijo v te sisteme;
59. meni, da je verjetno treba dati sektorskim rešitvam (primerljivim z rešitvami v sektorju sadja in zelenjave) zaradi povsem različnih razmer v posameznih sektorjih prednost pred horizontalnimi pristopi;
60. meni, da bi ti ukrepi lahko bili delno financirani iz prvega stebra na osnovi člena 69, saj sodijo v področje tržne politike;
61. meni, da ukrepi obvladovanja in preprečevanje tveganj ne smejo privesti do ponovne uvedbe podpornih ukrepov, pogojenih s proizvodnjo;
62. zato meni, da mora Komisija razviti skupen okvir za podporo sistemov za obvladovanje tveganj s strani držav članic, ki upošteval sisteme, ki so že v uporabi ali ki jih je Komisija odobrila, da se čim bolj preprečijo učinki izkrivljene konkurence in trgovine, po potrebi z izdelavo pravil Skupnosti v enotni tržni ureditvi;
63. poziva Komisijo, naj do 30. junija 2011 predloži izčrpno analizo obstoječih sistemov obvladovanja tveganj in možnosti njihovega nadaljnjega razvoja na ravni Skupnosti po letu 2013;
Modulacija/zgornja meja/degresivnost/najnižji prag
64. poudarja, da imajo lahko postopno zmanjšane omejitve, modulacija in proračunska disciplina, če se predlogi Komisije izvedejo, občutne posledice na prerazporeditve v nekaterih regijah;
65. poudarja, da zaenkrat ni ocene vpliva nadaljnjega izvajanja modulacije, degresivnosti in najnižjih pragov na trg dela na podeželju in na regionalno kohezijo; zato mora biti opravljena ocena prvega stebra;
66. poudarja, da bi nižje meje, ki jih predlaga Komisija, lahko imele nezanemarljive posledice za nekatere države članice in bi lahko vplivale na razporeditev financiranja skupne kmetijske politike med državami članicami, medtem ko bi zgornja meja pomenila prenos kakih 500 milijonov EUR iz prvega v drugi steber; opozarja, da ostajajo resni pomisleki glede sedanje stroškovne učinkovitosti ukrepov drugega stebra; zato verjame, da bi moral prihranek iz morebitnega izvajanja tega ukrepa ostati v prvem stebru;
67. zavrača predlog Komisije o degresivnosti (z znižanjem do 45 %) v njegovi sedanji obliki, ker ni jasne povezave med obsegom in premožnostjo kmetije, kar onemogoči oceno potrebne delovne sile za ohranitev velikih kmetijskih gospodarstev; predlog Komisije bi neupravičeno oškodoval velike kmetije ali združenja ter pripeljal do zmanjšanja delovne sile in uničenja dobro razvitih, konkurenčnih struktur, prihajalo bi do cepitev kmetij zgolj z namenom pridobitve subvencij, kar bi v nekaterih pokrajinah Evrope privedlo do strukturnih zlomov;
68. meni, da je degresivnost in/ali vzpostavitev zgornje meje smotrna samo na podlagi izčrpne ocene posledic za delovni trg in regionalno politiko in samo, če se zagotovi možnost, da se število delavcev, zaposlenih za poln delovni čas z obveznim socialnim zavarovanjem, ali nekatere strukture podjetja (podjetja, ki jih upravlja več družin, zadružne organizacije), ali skupni stroški kmetije za delovno silo upoštevajo kot dejavniki za zmanjševanje degresije; poziva Komisijo, naj upošteva, da manjše kmetije, ki so združene v skupnost, ki ima pravno osebnost zato, da lahko ustvarijo ekonomijo obsega in postanejo bolj konkurenčne, ne bi smele biti oškodovane;
69. poziva, da sredstva z naslova degresivnosti ostanejo v regijah zadevne države članice in se tam na primer uporabijo za ukrepe po členu 69 ali iz drugega stebra; poziva, naj se ta sredstva neposredno namenijo kmetom;
70. podpira predlagani dvig najnižjih pragov, tudi v zvezi z letnim poročilom za 2006 Računskega sodišča, ki bi morali biti določeni na vsoto 250 EUR, v kombinaciji z uvedbo enotne premije ali minimalne povprečnine za manjše prejemnike; vendar v bi moralo biti državam članicam omogočeno, da v ustrezno upravičenih primerih večjih razlik med kmetijskimi strukturami določijo najnižji prag;
71. vendar podpira prizadevanja Komisije, da zagotovi ustrezno financiranje trajnostne politike za podeželje v drugem stebru skupne kmetijske politike, čeprav ta cilj ne sme biti dosežen na račun prvega stebra;
72. opozarja, da glede na že tako radikalna posamezna zmanjšanja ni mogoče privoliti v nadaljnje zmanjšanje neposrednih plačil za 8 odstotkov brez predložitve ocene učinka;
73. meni, da je progresivna modulacija glede na močno razširjene zahteve po zmanjšanju večjih plačil na podlagi dosedanjih spoznanj in brez ocene učinka sprejemljiva ob upoštevanju strukturo kmetije (združenje itd.), delovne sile na kmetiji in/ali ceno delovne sile ter posamezne tipe proizvodnje v različnih sistemih neposrednih plačil (na primer specifične težave kmetij z visoko gostoto živine na razmeroma majhni površini).
sredstva iz progresivne modulacije se razdelijo v skladu z veljavnimi pravili za modulacijske sklade in ostanejo v regiji države članice, v kateri so nastala;
Evropski parlament lahko predstavlja progresivno modulacijo v takšni obliki:
neposredna plačila od 10 000 do 100 000 EUR – 1% (za celotno obdobje 2009–2013)
neposredna plačila od 100 000 do 200 000 EUR – 2% (za celotno obdobje 2009–2013)
neposredna plačila od 200 000 do 300 000 € – 3% (za celotno obdobje 2009–2013)
neposredna plačila nad 300 000 EUR – 4% (za celotno obdobje 2009–2013)
74. terja, da prostovoljno modulacijo zamenja obvezna modulacija;
75. meni, da je treba sredstva modulacije prednostno zagotoviti za ukrepe, ki uporabljajo metodo LEADER, boj proti izgubi biotske raznovrstnosti in preprečevanje tveganj, prilagajanje spremembi podnebja, ukrepe za trajnostno uporabo biomase, spremljevalne ukrepe pri strukturnih reformah (npr. ureditev trga z mlekom), zavarovanje proizvodnje v gorskih območjih, na majhnih otokih in podobnih zapostavljenih območjih, zagotavljanje kakovosti, vključno z ukrepi za zaščito živali, biološko kmetovanje, prodajne ukrepe in prilagajanje tehničnemu napredku; poziva, naj se ti ukrepi neposredno namenijo kmetom;
Ureditev trga z mlekom
76. se zaveda, da se sistem mlečnih kvot po letu 2015 verjetno ne bo nadaljeval v sedanji obliki in poziva Komisijo, naj temeljito preuči prihodnjo ureditev trga z mlekom; poziva Komisijo, naj za obdobje po letu 2015 predloži prepričljiv načrt za mlečni sektor, ki bo zagotavljal, da se bo proizvodnja mleka v Evropi nadaljevala tudi na hribovitih, odročnih in drugih posebno težavnih območjih;
77. opozarja Komisijo na svoje sklep v okviru mini paketa za mleko v zvezi s tržnimi ukrepi in skladom za mleko;
78. poziva vse udeležence, naj čas do leta 2015 izkoristijo za utrditev ali okrepitev svojega položaja na trgu ter po možnosti s povečanjem strukturnih kvot zagotovijo „nežen pristanek” evropskega mlečnega sektorja;
79. terja, da se mlečne kvote ob spremembah v povpraševanju na svetovnih trgih ustrezno prilagodijo trgu; zato meni, da bi morale države članice v mlečnem letu 2008/2009 prostovoljno povečati kvote za 2 %; poziva Komisijo, naj to povečanje dodeli nacionalni rezervi; poziva k letnemu pregledu kvot;
80. poleg tega poziva k znatnemu znižanju dodatnih dajatev za mlečno leto 2009/2010 in nadaljnjim znižanjem v naslednjih letih, da omeji porast cen kvot, ter k naknadnemu vseevropskemu saldiranju, ki bo omogočilo njihov boljši izkoristek;
81. poziva k posebnim spremljevalnim ukrepom, ki bodo preprečevali opuščanje mlečne proizvodnje v gorskih in drugih posebej težavnih območjih, kjer ni alternativ za tradicionalno mlečno proizvodnjo ali bi opuščanje kmetijstva privedlo do izgube pomembnih naravnih območij;
82. meni, da je treba predvsem v skladu s členom 69 zagotoviti dovolj sredstev za ohranitev mlečne proizvodnje zlasti v gorskih območjih, najbolj oddaljenih regijah (kot so Azori) in drugih regijah s podobnimi težavami, na primer z dodatki na plačila na površino (primerljivo z ukrepi v sektorju sladkorja), v obliki premij za krave molznice, travnike ali ekstenzivno pašo, s posebnimi premijami za mleko ali posebnimi regionalnimi programi za krepitev ali preoblikovanje sektorja ter podporo nekaterih visokokakovostnih proizvodov;
83. meni, da bi krepitev združenj proizvajalcev ter sektorskih in medpanožnih organizacij lahko bila nadaljnja sestavina revidiranega člena 69;
84. poziva Komisijo in države članice, naj preučijo možnost nelinearnega povečanja nacionalnih kvot, da bi lahko uvedle dodatna povečanja za države članice, v katerih so proizvodne kvote že od nekdaj prenizke;
85. meni, da je treba za financiranje teh ukrepov ustvariti poseben sklad (za mleko), ki bi se deloma financiral iz prihrankov, ustvarjenih z reformo tega sektorja;
Razno
86. opozarja, da sta moč in prihodnost evropskega kmetijstva v regionalnih, tradicionalnih in drugih priznanih visokokakovostnih proizvodih ter proizvodih z dodano vrednostjo;
87. pri tem poziva Komisijo, naj preuči možnost uvedbe „evropske znamke”, ki bi označevala kakovost kmetijske in živilske proizvodnje EU na mednarodnih trgih;
88. zato poziva Komisijo, naj predloži obsežen načrt za izboljšano trženje evropskih visokokakovostnih proizvodov doma in v tujini, na primer z informacijskimi in promocijskimi kampanjami, podpiranjem ustanavljanja in razvoja dejavnosti združenj proizvajalcev in drugih oblik sektorskih organizacij ter uvedbo namenskega označevanja, pri katerem se navede zlasti izvor uporabljenih kmetijskih surovin in ki je za potrošnika bolj jasno in pregledno;
89. poziva Komisijo, naj v postopku proračunskih prilagoditev poveča sredstva, predvidena za informacijske in promocijske kampanje na notranjem trgu in zunanjih trgih;
90. poziva Komisijo, naj preuči potrebe po ustrezni politiki komunikacije na področju skupne kmetijske politike, ki bi pomagala premostiti prepad med kmetijskim svetom in družbo ter ne bi delovala zgolj kot mehanizem za promocijo in trženje;
91. meni, da je treba krepiti in podpirati organizacije proizvajalcev in medpanožne organizacije, zlasti v državah članicah, kjer je njihovo število zelo majhno, da bodo imeli kmetje v primerjavi z maloprodajo in trgovino na debelo boljši položaj na trgu, hkrati pa podpreti sisteme za zagotavljanje kakovosti v živilski verigi, vključno z alternativami za dosedanje proizvodne prakse;
92. obžaluje, da Komisija ni izkoristila priložnosti za širše reševanje težav, povezanih z večjim uvozom hrane in krme, ki ne ustreza standardom EU in bi lahko ogrozila dosežke Evropske unije pri pogojevanju javne pomoči z zahtevami na področju okolja, dobrega počutja živali in sociale; poziva Komisijo, naj čim prej predlaga ukrepe, ki bodo izboljšali to stanje, in zagotovi skladnost z okoljsko in zdravstveno zakonodajo Skupnosti;
93. poziva Komisijo, naj čim prej izdela obsežen načrt za uveljavitev evropskih netrgovinskih stališč v svetovnotrgovinskih pogovorih, zlasti vprašanj priznavanja in zaščite geografskih označb, dobrega počutja živali, zdravstvenega stanja uvoženih živali in rastlinskih proizvodov itd., da se preprečita nepoštena konkurenca v škodo evropskih proizvajalcev in prenos težav z dobrim počutjem živali in okoljem v tretje države; poziva Komisijo, naj v pogajanjih v okviru Svetovne trgovinske organizacije aktivno zagovarja koncept upravičenega dostopa na trg, da podpre trajnostne standarde v kmetijstvu;
94. opozarja, da evropsko kmetijstvo tudi v prihodnje ne bo moglo shajati brez primerne zunanje zaščite; zato poziva k uporabi enakih kakovostnih in varnostnih standardov za proizvode iz tretjih držav, kot veljajo za proizvode EU;
95. meni, da je treba ukinitev izvoznih subvencij združiti s promocijskimi dejavnostmi v tretjih državah;
96. opozarja, da se v zvezi s spremembo podnebja pojavljata dva glavna politična izziva za kmetijstvo: zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, ki povzročajo spremembo podnebja, in prilagajanje vplivom te spremembe; poudarja, da je to za kmetijstvo dvojni izziv: zmanjšati mora lastne emisije, hkrati pa se prilagajati pričakovanim vplivom segrevanja zemeljskega ozračja;
97. poudarja, da sprememba podnebja ni samo okoljski ampak tudi družbenoekonomski problem, tako da je treba pri okoljskih vprašanjih in prizadevanjih v kmetijskem sektorju, enem najbolj občutljivih sektorjev, ki je neposredno odvisen od podnebnih dejavnikov, upoštevati potrebo po zagotavljanju ekonomske in družbene sposobnosti preživetja podeželskih območij;
98. opozarja, da je prispevek kmetijstva k učinku tople grede (kot viru dveh močnih toplogrednih plinov: metana in dušikovega oksida) omejen in se v EU zmanjšuje zaradi izvajanja ukrepov, ki že veljajo v okviru skupne kmetijske politike, kot so navzkrižna skladnost, kmetijski okoljski programi in drugi ukrepi za razvoj podeželja;
99. poziva Komisijo, naj preveri, v kakšni meri lahko vključevanje kmetijstva v kjotske mehanizme te dosežke še stopnjuje;
100. meni, da vpliv zagotavljanja obnovljive energije kmetijskega izvora ne sme enostransko škodovati reji živali in varnosti živil za ljudi v Evropi in na svetu ter trajnosti in biotski raznovrstnosti; zato poziva Komisijo, naj oceni vpliv ukrepov, ki podpirajo obnovljive energije, upoštevaje varnost živil in okolje; poziva k zagotavljanju primernih finančnih sredstev za raziskave ter uvedbi najnovejše in najučinkovitejše energetske tehnologije (npr. biogoriv druge generacije); še enkrat izrecno opozarja, da imajo obrati za proizvodnjo bioplina na osnovi ostankov živalskega izvora kratkoročno največji in najtrajnejši potencial za pridobivanje dodatne energije iz biomase;
101. poudarja, da je kmetijska dejavnost močno povezana s kakovostjo in količino vode, in tudi, da je treba obremenitve vodnega okolja s kmetijstvom urejati trajnostno; meni, da bi morala biti okoljska zakonodaja v povezavi z načelom, da plača povzročitelj obremenitve, vodilno načelo pri učinkovitem doseganju trajnostnega upravljanja z vodo in okoljskih ciljev;
102. meni, da je treba sistem pomoči kmetom razvijati naprej tudi po letu 2013 in poziva Komisijo, naj do 30. junija 2010, tudi zato ker evropski kmetje potrebujejo dolgoročno zanesljivost pri načrtovanju, predloži izčrpno analizo možne preureditve tega sistema, zlasti z določitvijo strateških ciljev, ki bodo odražali, da razvoj evropskega kmetijstva podpira inovacije, primerno rabo tal, zagotavljanje kakovosti proizvodov, ohranjanje dohodka kmetov ter varstvo okolja in varnost živil; poziva Komisijo, naj preuči, ali je mogoče poenostaviti zlasti upravni postopek za izplačila letnih premij v višini do 20 000 EUR na prejemnika;
103. opozarja, da kmetijstvo vpliva na biotsko raznovrstnost, jo oblikuje in ogroža; meni, da je prizadevanje na svetovni, lokalni in ravni EU potrebno za varovanje dragocenih storitev ekosistema, ki jih zagotavlja biotska raznovrstnost, namreč čiščenje zraka in vode, opraševanje kulturnih rastlin in zaščita pred erozijo;
104. poudarja, da je regionalni vpliv razvoja podeželja (in instrumenta Evropskega sklad za razvoj podeželja za njegovo financiranje ) kot drugega stebra skupne kmetijske politike v sedanjem programskem obdobju 2007-2013 zelo pomemben; poziva Komisijo, naj izkoristi možnosti za skladnejše izvajanje regionalno političnih programov (strukturnih skladov), da doseže enoten pristop na področjih, kjer je sinergija mogoča;
105. meni, da brez kmetijske dejavnosti ni razvoja podeželja in da si je treba prizadevati za zagotovitev ekonomske sposobnosti preživetja prebivalcev na podeželskih območjih ter izboljšati njihovo življenjsko kakovost;
106. poziva Komisijo, naj predloži skladne predloge za ohranitev in razvoj trajnostne kmetijske dejavnosti, zlasti na zapostavljenih območjih in tistih z naravnimi ovirami, ker so pomembna za zaščito biotske raznovrstnosti in ohranjanje ekosistemov;
107. poziva Komisijo, naj pospeši ukrepe prenosa raziskav in tehnologije, da bo lahko v interesu trajnostnega kmetijstva spodbujala zlasti pridelovalne metode, ki so prijaznejše do okolja in ekosistemov;
108. opozarja na uspešne projekte v vsej EU, kjer je kmetom, okoljskim skupinam in organom s sodelovanjem na lokalni in regionalni ravni uspelo zmanjšati vpliv kmetijstva na okolje;
109. še posebej meni, da se mora prihodnji sistem močneje osredotočiti na vidike socialne, ekonomske in ozemeljske celovitosti ter celostnega razvoja podeželja in obmestnih območij, krepitev ključnih sektorjev v kmetijstvu, plačilo za dosežke ali nadomestilo za posebne obremenitve in obvladovanje tveganj; meni, da je treba v ta namen povsem na novo določiti razmerje med prvim in drugim stebrom;
110. meni, da lahko evropsko kmetijstvo tudi na obmestnih območjih ponudi okolju prijazne rešitve za najnujnejše težave naše urbanizirane družbe in tako prispeva k uresničevanju ciljev lizbonske in göteborške strategije;
111. opozarja na posebno vlogo, ki jo imajo kmetje na obmestnih območjih; meni, da lahko kmetje in obdelovalci tal na obmestnih območjih podpirajo rešitve, ki so skladne z lizbonskimi cilji (znanje, raziskave, inovacije) in göteborškimi cilji (trajnost);
112. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.
OBRAZLOŽITEV
Uvod
Skupna kmetijska politika je od leta 1992 doživela tri temeljite reforme. Cilji vseh reform so bili:
· izboljšanje učinkovitosti in preglednosti skupne kmetijske politike,
· povečanje tržne naravnanosti kmetov,
· vključitev novih dejavnikov, zlasti okoljskih vidikov in vidikov zaščite živali, v skupno kmetijsko politiko in
· krepitev podeželja.
Prejšnji sistem podpore cen, ki mu ni uspelo rešiti problema majhnih dohodkov kmetov in ki je privedel do velikih presežkov, ki jih je bilo mogoče odpraviti zgolj s pomočjo nadaljnjih subvencij na svetovnih trgih, je postopno zamenjal t.i. sistem neposrednih plačil.
V središču sedanje podpore kmetom je neposredno plačilo, ki je bilo uvedeno z reformo ob vmesnem pregledu leta 2003 in katerega dodelitev ni odvisna od določene proizvodnje (nevezano neposredno plačilo). Posamezne pravice do plačila temeljijo na preteklih plačilih, ki so jih kmetje prejeli v določenih referenčnih obdobjih pred začetkom reforme. Ta plačila je bilo za obdobje 2003–2013 mogoče plačati z enotnim plačilom.
Vendar večina držav članic uporablja različne modele enotnih premij na površino, ki se precej razlikujejo od pravic do plačil iz preteklosti. Ta so pomembna le pri določanju skupnega zneska, ki je na voljo posamezni državi članici ali regiji.
Tudi sedanji sistem omogoča ohranitev plačil, ki so v celoti ali delno vezana na proizvodnjo, pri čemer države članice uporabljajo različne omejitve.
Za javno podporo je moral kmet dokazati, da izpolnjuje bistvene zahteve Skupnosti in/ali nacionalne zahteve glede dobre kmetijske prakse (navzkrižna skladnost). Ti standardi vključujejo pomembne vidike kmetijske prakse, ki upošteva okolje, zdravje in dobro počutje živali.
Nove države članice bodo do leta 2013 (Romunija in Bolgarija do 2015) popolnoma vključene v sistem neposrednih plačil.
Za t.i. drugi steber, tj. za politiko razvoja podeželja, so bila s prerazporeditvijo zagotovljena dodatna sredstva (največ 5-odstotna modulacija). Skupni finančni okvir drugega stebra je zaostajal za zahtevami Evropskega parlamenta. Večkrat se je pokazalo, da imajo ravno države članice, ki bi zelo potrebovale ukrepe za razvoj podeželja, težave z zagotavljanjem sredstev sofinanciranja.
Pomembne ureditve trgov, kot so trgi sladkorja, banan, sadja in zelenjave ter vina, so bile (ali bodo) z enakimi cilji reformirane od leta 2004. Ureditev trga mleka s kvoto za mleko kot bistvenim instrumentom je ostala v veliki meri nespremenjena, vendar bo potekla leta 2015.
Tako bodo letos odhodki skupne kmetijske politike precej nižji od njenega prvotnega proračuna, saj zaradi gibanja cen v kmetijstvu ne bodo sprejeti ukrepi za podporo trgu, kot so intervencije ali preostale izvozne subvencije.
To pomeni, da proračun za kmetijstvo prvič od ustanovitve Skupnosti ne bo več največja proračunska postavka v proračunu EU. Proračunska disciplina in skromno povečanje kmetijskega proračuna pomenita, da se bo relativni delež odhodkov Skupnosti za kmetijstvo še zmanjšal, neposredna plačila na kmeta pa se bodo relativno zmanjšala za 10–20 % (vključno z modulacijo).
Komisija je pripravila sporočilo, v katerem pravzaprav predlaga nadaljevanje v smeri, ki je bila sprejeta z reformo iz leta 2003. T.i. sistematski pregled je odgovor Komisije na poziv voditeljev držav in vlad decembra 2005 k analizi vseh odhodkov EU, s posebnim poudarkom na odhodkih za kmetijstvo. Skupni odhodki skupne kmetijske politike pravzaprav niso predmet predloženega sporočila, ampak so prepuščeni sistematskemu pregledu proračuna.
Glavni predlogi Komisije so:
· nadaljnja nevezanost,
· hitrejši prehod na pavšalno stopnjo na površino pri neposrednih plačilih,
· odprava manjših ukrepov, vezanih na proizvodnjo, ali njihova vključitev v sistem nevezanih neposrednih plačil,
· nadaljnja modulacija,
· degresivnost neposredne podpore in zvišanje najnižjih pragov za plačila,
· zaveza k opustitvi kvote za mleko in priprava „mehkega pristanka”.
Ocena
Poročevalec podpira koncept večfunkcionalnega in univerzalnega kmetijstva, razširjenega po vsej Evropi.
Pozdravlja do sedaj prehojeno pot reform in je prepričan, da se je treba pospešeno lotiti procesa odpiranja trga in poenostavitve skupne kmetijske politike do leta 2013.
Poročevalec meni, da bo EU tudi v prihodnje potrebovala skupno kmetijsko politiko in da mora ta omogočati zadosten izbor instrumentov za okrepitev ključnih področij v kmetijskem sektorju, posredovati v smislu podpore v primerih kriz v zvezi s pridelki, okoljem in epidemijami, zagotoviti ozemeljsko skladnost in v skladu z lizbonskimi cilji nadaljevati z razvojem podeželja kot celote.
Podpira se pristop Komisije, po katerem bi se reforme iz leta 2003 zaključile pred razpravo o revolucionarni preureditvi skupne kmetijske politike ali sistemov plačil. Poročevalec nasprotuje radikalni preureditvi plačil v tem trenutku. Ena izmed glavnih funkcij sedanjih neposrednih plačil, s pomočjo katerih se poleg podpore dohodkov uresničujejo številni cilji, je pomagati kmetom pri prehodu s starega na novi sistem, ki je bistveno bolj tržno naravnan. Zato se revizija višine posameznih plačil ali celotnega proračuna ob vsakokratnem dvigu cen v kmetijstvu ne zdi smiselna. Reforme iz leta 2003 se še zdaleč niso zaključile, razmere v Evropi pa še niso niti delno primerljive.
Po letu 2013 bo treba sistem neposrednih plačil in politiko razvoja podeželja verjetno precej preurediti na podlagi izkušenj, zbranih v prehodnem obdobju, medtem ko bi bilo treba čas do takrat porabiti za utrditev dosežkov prejšnjih reform, ne pa za razprave o financiranju, ki bi v vsakem primeru dale pičle rezultate. Kmetje v obdobju preoblikovanja in določanja nove smeri ter glede na precejšen dvig cen na svetovnih trgih namesto negotovosti potrebujejo varnost in zanesljivost naložb. Treba se je torej držati obljube voditeljev držav in vlad, da bodo skupni odhodki za tržne ukrepe ostali nespremenjeni do leta 2013.
Ločevanje/opustitev vezanih plačil/navzkrižna skladnost
Trenutno so nekatera neposredna plačila še vedno vezana na proizvodnjo in se v državah članicah, ki uporabljajo kmetijski model, izračunavajo na podlagi preteklih referenčnih zneskov.
Poročevalec podpira načrt Komisije glede čim hitrejše uvedbe enotne premije na površino na nacionalni ali regionalni ravni – po možnosti do leta 2013. Sedanji sistem je težko upravičiti pred javnostjo, poleg tega pa se je večina držav članic že odločila za izvajanje sistema premij na površino in opustitev sistema preteklih plačil. Letno poročilo Evropskega računskega sodišča o odhodkih za leto 2006 kaže, da je upravljanje enotnih premij precej manj zapleteno za upravljanje in podvrženo napakam kot kmetijski model. Ohranitev modela preteklih plačil bi tudi precej otežila nadaljnje reforme po letu 2013.
Poročevalec načeloma podpira nadaljnje ločevanje, zlasti na področju pridelave rastlin, saj to prispeva k poenostavitvi kmetijske politike in izključuje napovedane negativne posledice, kot je izguba kultur, ki so pomembne za neko regijo ali okolje.
Poročevalec opozarja, da je v državah članicah, ki so ubrale pot nacionalnih ali regionaliziranih enotnih premij na površino, redno prihajalo do prerazporeditve neposrednih plačil v prid obratov ekstenzivne živinoreje.
Živinorejo pa je treba v skupnem obravnavati posebej. Je zelo dovzetna za krize, na kar kaže trenutno gibanje cen žita in posledične težave s krmo. Poleg tega so evropski standardi ravno na področju živinoreje in dobrega počutja živali precej višji kot v ostalem svetu in evropski proizvajalci imajo velike težave s prenosom dodatnih stroškov, ki so s tem povezani, na trg . Takšne razmere so dolgoročno nevzdržne, saj že sedaj povzročajo trajno upadanje števila živali.
Živinoreja je tudi relativno delovno intenzivna panoga in je v številnih regijah zelo pomembna za regionalni razvoj ali ohranjanje pomembnih naravnih območij. Vezana plačila so lahko način za reševanje takšnih kriz. Poročevalec zato ne podpira obvezne odprave obstoječih vezanih plačil, saj meni, da bi bilo treba vsa finančna sredstva, ki bi se sprostila na podlagi reformiranega člena 69, uporabiti zlasti za ohranitev sektorjev, ki so pomembni za neko regijo ali okolje, tj. tudi prav živinoreje.
Poročevalec tudi meni, da dosedanji predlogi niso dovolj za dolgoročno zagotovitev živinoreje v Evropi, zato od Komisije pričakuje, da bo kot pripravo na obdobje financiranja po letu 2013 opravila obsežno analizo razmer na področju živinoreje v Evropi in pripravila nove predloge o tem, kako zaščititi ta sektor, ki je za Evropo ključnega pomena.
Poročevalec podpira tudi vključitev za upravljanje zapletenih, manjših plačilnih sistemov na podlagi proizvodnje v model nevezanih neposrednih plačil (suha krma, lan, konoplja, krompirjev škrob) in odpravo obveznosti prahe, ki kot sistem za nadzor količine v nevezanem in večinoma tržno naravnanem sistemu podpore ni več smiselna. Skromne koristi za okolje je mogoče bolje doseči z nacionalno zakonodajo ali, če je to primerno, s spremembo Priloge IV k Uredbi št. 1782/2003 o ohranjanju dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev.
Premija za energetske rastline je prav tako v nasprotju s sistemom. Letošnji presežek premije kaže na vse prej kot pomanjkanje energetskih rastlin. Njihova pridelava je posledica velikega povpraševanja in trenutnih cen ter ne potrebuje nadaljnje podpore. Sproščena sredstva bi tako lahko porabili za podporne ukrepe v skladu s členom 69 in zlasti za prehodne ukrepe v sektorju mleka.
O navzkrižni skladnosti, ki je ključni element, če ne kar sama utemeljitev sistema neposrednih plačil, je Parlament šele pred kratkim podal svoje mnenje. Standarde je mogoče razširiti samo v primeru jasnih obremenitev (presoja vplivov) in, kadar je to primerno, v primeru predhodne odprave drugih standardov. Komisija mora pred predložitvijo zakonodajnega predloga oceniti stroške morebitnih novih standardov, saj bo sicer v času zmanjševanja plačil težko upravičiti povečane zahteve.
Šele s prehodom na enotne ali enotnejše premije na površino se kaže in postaja očitno, da je intenzivnost pomoči skupne kmetijske politike regionalno zelo različna (kar nenazadnje deloma velja tudi za drugi steber). Poročevalec je mnenja, da je treba te težave srednjeročno rešiti, vendar je treba v ta namen še vedno opraviti poglobljene študije in razmišljanja o razlogih in upravičenosti različnih plačilnih ravni. Komisija naj bi o tem pravočasno pred letom 2013 predložila poročilo. Tako velike razlike bi se lahko morda odpravile z močnejšo odvisnostjo plačil od izvajanja storitev splošnega interesa.
Tržni instrumenti/preprečevanje tveganj
Poročevalec je prepričan, da bo glede na občutnejša nihanja podnebja, nove bolezni živali in naraščanje hitrosti, s katero se širijo, in odpiranjem evropskega kmetijstva svetovnemu trgu stalno naraščalo število kriz v zvezi s pridelkom, dohodki in epidemijami. Nujno je potrebna dodatna varnostna mreža.
Sedanji instrumenti so v teh okoliščinah neustrezni ali pa jih je treba nadomestiti z novimi sistemi. Mogoče si je zamisliti uvedbo shem paketnih zavarovanj, vzpostavitev sklada, ipd. Državno sofinanciranje takšnih sistemov je ključnega pomena in je stalna praksa pri vseh velikih trgovinskih partnerjih na svetovnem trgu.
Sedaj je treba storiti prvi korak. Pri tem ne smemo pozabiti, da so tveganja v Evropi med sektorji in regijami zelo neenakomerno razporejena in da je sprejemljivost neke rešitve močno odvisna od kmetijske strukture in izkušenj kmetov v posameznih regijah.
Zato bi bilo treba v prvi fazi uvesti rešitve na regionalni ali nacionalni ravni. Potrebna sredstva bi morala biti na voljo v okviru prvega stebra. Zdi se, da bi moral imeti ta kot steber ukrepov v zvezi s tržno ureditvijo prednost pred drugim stebrom.
V okviru prerazporeditve do 2 % sredstev neposrednih plačil bi morale imeti države članice možnost, da na osnovi lastnih odločitev izdelajo ustrezne sisteme obvladovanja tveganj.
Komisija mora zaradi izkrivljanja konkurence izvajati strog nadzor. To bi lahko dosegla npr. z vzpostavitvijo skupnega okvira pravil v enotni tržni ureditvi. Komisija in države članice morajo nujno preveriti sodelovanje skupin proizvajalcev ali sektorskih združenj.
Poročevalec meni, da dosedanjih sistemov, kot so intervencije ali skladiščenje, ne bi smeli povsem ukiniti, temveč da bi jih bilo treba v smislu njihove funkcije zmanjšati na dejansko varnostno mrežo za primere izjemnega povišanja cen, torej izredne dogodke. V tem kontekstu podpira predloge Komisije.
Plačila/drugi steber
Komisija za neposredna plačila predlaga različna zmanjšanja:
· zvišanje najnižjih pragov,
· uvedba močne, postopne degresivnosti pri plačilih nad 100 000 EUR in
· nadaljnja letna 2-odstotna modulacija za obdobje 2010–2013 (skupaj 8 % leta 2013).
Poročevalec zavrača predlagana zmanjšanja v tej obliki. Predlog bi bil upravičen, če bi bil edini cilj neposrednih plačil podpora dohodkom gospodinjstev – tudi če bi se kasneje izkazalo, da majhni prejemniki pogosto ne potrebujejo tolikšne podpore. Plačila so nenazadnje namenjena ohranitvi obdelave kmetijskih površin, v manjši meri pa za izravnavo visokih evropskih standardov, vendar je drugi cilj pri močni degresivnosti komajda dosegljiv.
Poročevalec zavrača predvideno degresivnost, ki bi prizadela predvsem kmetije in regije v vzhodni Nemčiji, na Češkem in Slovaškem, v Veliki Britaniji in Španiji in ki bi npr. v nekaterih regijah vzhodne Nemčije skupaj z drugimi načrtovanimi zmanjšanji privedla do ukinitve 1/3 plačil. Predlagana degresivnost bi vsekakor privedla do gospodarsko nesmiselnega prestrukturiranja kmetij ali opuščanja mejnih obdelovalnih površin, zlasti na zapostavljenih območjih, kmetijska politika pa z njo ne bo ničesar pridobila.
Doslej še ni bila opravljena nobena presoja vplivov zmanjšanj na posamezne kmetije, regionalne trge dela ali celotne regije, manjka pa tudi kmetijsko-gospodarska utemeljitev. Pričakovati je, da bi degresivnost v predlagani obliki dobila povsem negativno oceno, če bi jo obravnavali v čisto kmetijsko-gospodarskem smislu, saj v slabši položaj postavlja predvsem premožne kmetije. Visoka degresivnost, ki poleg tega ne upošteva posebnih struktur v nekaterih regijah, števila delavcev, lastniške strukture ali posebnih regionalnih značilnosti, ni in ne more biti sprejemljiva.
Kljub temu pa se poročevalec strinja, da je do določene mere mogoče izhajati iz načela, da večja podjetja delujejo učinkoviteje in zato potrebujejo manj pomoči. Hkrati meni, da ima drugi steber na voljo premalo finančnih sredstev. Ker realno gledano drugi finančni viri niso na voljo, predlaga zmerno prerazporeditev s „progresivno modulacijo“.
Glede na to bi bila struktura modulacije naslednja:
10 000 – 100 000 EUR - 1% (za celotno obdobje 2009–2013)
100 000 – 200 000 EUR - 2% (za celotno obdobje 2009–2013)
200 000 – 300 000 EUR - 3% (za celotno obdobje 2009–2013)
nad 300 000 EUR - 4% (za celotno obdobje 2009–2013)
Takšno progresivno zmanjšanje neposrednih plačil z zmernim učinkom bi bilo sprejemljivo in ustrezno tudi brez nadaljnjega preverjanja in ne bi privedlo do strukturnih prelomov ali mrzličnega prestrukturiranja obstoječih dobro delujočih kmetij. Z mejno vrednostjo v višini 10 000 EUR se bodo razbremenile srednje velike družinske kmetije, medtem ko bo učinek financiranja ugoden tudi za drugi steber, saj se bo modulacija začela že leta 2009 in bo, čeprav v zelo omejenem obsegu, za razliko od predloga Komisije o degresivnosti vključevala tudi kmetije med 10 000 in 100 000 EUR.
Vendar pa tudi ta predlog ne more odpraviti temeljne pomanjkljivosti, tj. da imata modulacija in degresivnost največji prerazporeditveni učinek za drugi steber v regijah z večjimi kmetijskimi strukturami in s tem praviloma v najmanj zapostavljenih državah članicah. Na drugi strani je treba opozoriti, da bi se več kot 50 % vseh sredstev, ki bi nastala zaradi degresivnosti, nabralo v vzhodni Nemčiji, kar bi regionalno neravnotežje še močno poostrilo.
Finančna sredstva iz prerazporeditev bi bilo treba porabiti predvsem v regijah, v katerih nastajajo, in za ukrepe, namenjene preprečevanju tveganj, okrepitev in prestrukturiranje pomembnih kmetijskih sektorjev in tu zlasti trga za mleko, kmetijsko-okoljske ukrepe (vključno s prilagajanjem podnebnim spremembam), zaščito ali zdravje živali, ali za ukrepe za boljšo uporabo novih znanstvenih odkritij v kmetijstvu, npr. na področju bioenergije.
Poročevalec bi želel zgolj opozoriti, da med največjimi prejemniki neposrednih plačil niso le kraljevske hiše, ampak tudi okoljske organizacije. Celotna razprava kaže na to, da bi morala biti neposredna plačila v prihodnje, tj. po letu 2013, tesneje povezana s konkretnimi dosežki in posameznimi dodatnimi bremeni za kmete. Razprava o višini plačil bi bila s tem izključena.
Sektor mleka
Poročevalec meni, da se sistem mlečnih kvot v sedanji obliki glede na dosedanja sporočila Komisije in Sveta po letu 2015 verjetno ne bo ohranil.
Toliko pomembneje je zdaj ustvariti pravo podlago, ki bo omogočila, da se bo mleko tudi v prihodnje proizvajalo v Evropi. Z ustreznimi paketi ukrepov pa je treba prizadetim kmetom in regijam omogočiti čim bolj znosen prehod na nov sistem.
Odločilni vidik pri tem je zagotovitev proizvodnje mleka v nekaterih regijah, kjer mlekarstvo ni nadomestljivo in kjer je oblikovalo krajinsko podobo. Ob zagotavljanju proizvodnje mleka je treba krepiti sektor kot celoto, torej celotno proizvodno verigo vse do prodaje končnih proizvodov, kar je za Evropo, ki se tradicionalno osredotoča na proizvode z dodano vrednostjo, odločilnega pomena (npr.: sir).
Po mnenju poročevalca se prav s spremembo člena 69 ponuja možnost, da se v okviru prvega stebra poiščejo nove, celostne rešitve, ki bodo ustrezale regionalnim potrebam.
Ker nekatere evropske regije razen vzreje goveda, namenjenega za proizvodnjo mleka, nimajo praktično nobenih drugih možnosti in ker je treba proizvodnjo mleka zaradi ohranjanja krajine in regionalne politike ohraniti za vsako ceno, je treba za te regije, pa tudi za sektor kot celoto, pripraviti posebne podporne ukrepe. To so lahko posebni dodatki, vezane ali nevezane premije ali sektorski ukrepi prestrukturiranja. Poleg tega bi bilo mogoče uporabiti sredstva iz odprave premije za energetske rastline, dohodkov iz dodatnih dajatev ali neizkoriščenosti sredstev iz ureditve trga z mlekom, ki so se doslej uporabljala drugje.
Nadaljnji vidik mehkega prehoda bi lahko bil, da se postopoma in v odvisnosti od položaja na tržišču razvrednotijo pravice do kvot. Preveriti bi bilo treba, ali ne bi bil dvig kvot z naknadnim vseevropskim saldiranjem, ki bi omogočalo bistveno boljši izkoristek trenutno dodeljenih kvot, povsem ali deloma odveč.
Razno
Poročevalec je podal nekaj predlogov za nadaljnji razvoj paketov ukrepov za drugi steber, ki ne potrebujejo dodatne razlage (izboljšanje kakovostne proizvodnje, boljši prodor na trg, prilagoditev podnebnim spremembam, boljša povezava z lizbonskimi cilji).
V zvezi s pripravo na obdobje financiranja po letu 2013 poročevalec tudi pričakuje, da bo Komisija pripravila obsežno analizo in oceno obstoječih in morebitnih prihodnjih ukrepov, za nadaljnje izboljšanje natančnosti ukrepov skupne kmetijske politike.
S spremembo člena 69 se odpira veliko možnosti za pripravo politike prihodnosti. Zato je poročevalec tudi predlagal povečanje sredstev, ki so na voljo za to področje, v primerjavi s predlogom Komisije za 5 %, da se zberejo izkušnje z regionalnimi, okoljskimi in sektorskimi podpornimi instrumenti v prvem stebru, ki jih je treba potem ovrednotiti in tako pripraviti nadaljnje reforme po letu 2013.
- [1] UL L 207, 21.10.2003, str. 1.
- [2] Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0598.
- [3] Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0480.
- [4] Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0411.
- [5] UL C 287E, 29.11.2007, str. 341.
- [6] Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0224.
- [7] UL C 139, 14.6.2006, str. 1.
- [8] UL L 236, 23.9.2003, str. 33.
- [9] UL L 93, 30.3.2004, str. 1.
MANJŠINSKO MNENJE
Ilda Figueiredo, Diamanto Manolakou, Vincenzo Aita
Skupna kmetijska politika ne upošteva niti potreb potrošnikov, saj cene živil neprestano rastejo, niti potreb družinskih, malih in srednje velikih podjetij, ki so prisiljena opuščati proizvodnjo.
Z reformo iz leta 2003 so se razmere še poslabšale. Reforme skupne ureditve trgov za sladkor, sadje, zelenjavo, tobak, vino itd. potrjujejo, da skupna kmetijska politika daje prednost velikim podjetjem pred malimi, intenzivnemu kmetijstvu pred ekstenzivnimi načini obdelave, strnjenosti tal ter nadvladi monopolov pri proizvodnji in prodaji kmetijskih proizvodov.
Komisija vztraja pri napačni usmeritvi, tako da ločuje pomoč od proizvodnje in zaposlovanja ter krči sredstva, namenjena za skupno kmetijsko politiko. Nadaljuje politiko podpore multinacionalnih živilskih korporacij in lastnikov velikih posesti. Predlagano zmanjšanje večjih plačil je nezadostno in neučinkovito; izvaja se napačno in na osnovi neobstoječih meril.
Menimo, da je treba nemudoma sprejeti ukrepe, ki bodo podpirali dohodke malih in srednje velikih podjetij, zlasti na zapostavljenih območjih, in bodo zagotavljali čim tesnejšo povezavo med pomočjo in proizvodnjo.
Merilo za te ukrepe morajo biti prehrambena neodvisnost držav članic, zagotavljanje primernih količin zdravih in varnih živil po nizkih cenah, varstvo okolja in narave ter preprečevanje bega prebivalstva s podeželja z zagotavljanjem dostojnih pogojev za življenje.
MNENJE Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (31.1.2008)
za Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja
o sistematskem pregledu skupne kmetijske politike
(2007/2195(INI))
Pripravljavka mnenja: Kathalijne Maria Buitenweg
POBUDE
Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane poziva Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
1. poudarja pomen uspešnega kmetijskega sektorja in učinkovitega podeželskega okolja v EU, ne samo zaradi gospodarskih razlogov, ampak tudi zaradi ohranitve krajine in varnosti preskrbe s hrano;
2. pozdravlja dejstvo, da se Komisija namerava odzvati na izziv podnebnih sprememb in ustrezno prilagoditi kmetijsko politiko, da se bodo s podporo manj intenzivnim kmetijskim praksam izboljšali obeti glede emisij toplogrednih plinov iz kmetijskega sektorja in poudarja potrebo po ohranjanju okolja in obnavljanju ekosistemov;
3. meni, da je pomembno, da se v ta namen kmetijstvo razvija v smeri večfunkcionalnega in trajnostnega kmetijstva, ki kmete spodbuja k uporabi okoljsko trajnostnih praks kmetovanja (še zlasti pri ohranjevalnem in ekološkem kmetijstvu);
4. poudarja, da so javna sredstva za kmetijstvo povezana z delovanjem na področju okolja, narave in dobrega počutja živali, pri čemer mora biti pogoj upoštevanje bistvene okoljske zakonodaje in zakonodaje na področju zaščite živali (navzkrižna skladnost); poziva Komisijo, da ne omeji sedanjih določb navzkrižne skladnosti s tako imenovano poenostavitvijo in naj preuči, ali so te zahteve učinkovite, in jo hkrati poziva, naj izloči nepotrebne upravne zahteve in bremena; meni, da je treba v shemo o navzkrižni skladnosti vključiti dodatne določbe o uporabi vode in upravljanju z njo, o kakovosti vode ter o emisijah toplogrednih plinov;
5. obžaluje, da Komisija ni izkoristila priložnosti za širše reševanje težav, povezanih z večjim uvozom hrane in krme, ki ne ustreza standardom EU, in s tem tveganja, ki ogroža dosežke Evropske unije na področjih pogajanj za javno pomoč v zvezi z okoljem, dobrim počutjem živali in socialo; poziva Komisijo, naj čim prej predlaga ukrepe za izboljšanje tega stanja in zagotovi skladnost z zakonodajo Skupnosti o okolju in zdravju;
6. poudarja močno povezavo med kmetijsko dejavnostjo, kakovostjo in količino vode ter poudarja, da je treba obremenitev vodnega okolja, ki izhaja iz kmetijstva, obravnavati trajnostno; meni, da bi morala biti okoljska zakonodaja v povezavi z načelom, da plača povzročitelj obremenitve, vodilno načelo pri učinkovitem doseganju trajnostnega upravljanja z vodo in okoljskih ciljev;
7. poudarja, da ima v sedanjem programskem obdobju 2007-2013 razvoj podeželja (in njegov finančni instrument Evropski sklad za razvoj podeželja) kot drugi steber SKP pomemben regionalni vpliv; poziva Komisijo, naj uporabi možnosti za skladnejše izvajanje programov s področja regionalne politike (strukturni skladi), da se na področjih, kjer je sinergija možna, doseže celostni pristop;
8. opozarja, da kmetijstvo vpliva na biotsko raznovrstnost, jo oblikuje in ogroža; meni, da je prizadevanje na svetovni, lokalni in ravni EU potrebno za varovanje dragocenih prednosti ekosistema, ki jih zagotavlja biotska raznovrstnost, namreč čiščenje zraka in vode, opraševanje kulturnih rastlin in zaščita pred erozijo;
9. meni, da lahko nevezana neposredna pomoč iz kmetijske proizvodnje dolgoročno prispeva k zmanjšanju negativnega vpliva evropskega kmetijstva na okolje, če jo spremlja okrepljena podpora za trajnostne prakse razvoja podeželja;
10. poziva Komisijo, naj predloži skladne predloge za spodbujanje proizvodnje trajnostne agroenergije, ki bo sposobna uporabljati vso biomaso , vključno s shemo za izdajanje potrdili za trajnostna biogoriva, in najmanjše zahteve za proizvodnjo teh goriv, ter naj ustrezno upošteva potencial druge generacije trajnostnih biogoriv, ki uporabljajo ostanke iz kmetijstva, na primer gnoj;
11. poziva Komisijo, naj bo zadržana pri spodbujanju biogoriv, ker so okoljske koristi številnih tovrstnih goriv v najboljšem primeru vprašljive in ker bi porast proizvodnje biogoriv v EU lahko dvignila cene živil in povzročila pomanjkanje hrane;
12. poziva k večjim stopnjam modulacije in k postopnim znižanjem enotnih plačil na kmetijo, ki izpolnjujejo pogoje, vključno z merili za okoljsko in socialno modulacijo; poziva Komisijo, naj omogoči več sredstev za več proizvodnih načinov trajnostnega kmetijstva in za politiko razvoja podeželja; vendar je zaskrbljen zaradi sedanje težnje v državah članicah, ki osredotočajo programe za razvoj podeželja na naložbe v kmetije; meni, da je treba sredstva za razvoj podeželja uporabiti predvsem za kmetijsko-okoljske programe, ukrepe za dobro počutje živali, ukrepe vrste Leader in druge bolj celostne pristope za trajnostno podeželsko gospodarstvo;
13. je zaskrbljen, da bo odprava obvezne prahe zmanjšala kmetijska območja, ki so primerna za namene ohranjanja biotske raznovrstnosti in krajine; poziva Komisijo, naj pripravi zakonodajni predlog za oblikovanje ali ohranjanje naravnih habitatov ter obsežnih in trajnostnih praks, ki krepijo biotsko raznovrstnost, zlasti na najrodovitnejših kmetijskih območjih;
14. poziva Komisijo, naj predloži skladne predloge za ohranitev in razvoj trajnostne kmetijske dejavnosti, zlasti na območjih z omejenimi možnostmi in naravnimi ovirami, ker so ta bistvena za zaščito biotske raznovrstnosti in ohranjanje ekosistemov;
15. poziva Komisijo, naj pospeši ukrepe prenosa raziskav in tehnologije, da bo zlasti spodbujala pridelovalne metode, ki bodo prijazne do okolja in ekosistemov in bodo v interesu trajnostnega kmetijstva;
16. poudarja pomen trajnih travnikov za zaščito kmetijske biotske raznovrstnosti in poziva Komisijo, da odpravi pomanjkljivosti pri preprečevanju spreminjanja travnikov in gozdov v območja za gojenje kulturnih rastlin;
17. izpostavlja uspešne projekte po EU, kjer je kmetom, okoljskim skupinam in organom s pomočjo sodelovanja na lokalni in regionalni ravni uspelo znižati vpliv okolja na kmetijstvo.
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
|
Datum sprejetja |
29.1.2008 |
||
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
49 1 1 |
|
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Adamos Adamou, Georgs Andrejevs, Margrete Auken, Pilar Ayuso, Johannes Blokland, Frieda Brepoels, Hiltrud Breyer, Dorette Corbey, Magor Imre Csibi, Avril Doyle, Mojca Drčar Murko, Anne Ferreira, Karl-Heinz Florenz, Matthias Groote, Satu Hassi, Gyula Hegyi, Jens Holm, Caroline Jackson, Dan Jørgensen, Christa Klaß, Eija-Riitta Korhola, Urszula Krupa, Linda McAvan, Roberto Musacchio, Riitta Myller, Péter Olajos, Miroslav Ouzký, Vladko Todorov Panayotov, Vittorio Prodi, Frédérique Ries, Guido Sacconi, Daciana Octavia Sârbu, Karin Scheele, Carl Schlyter, Kathy Sinnott, María Sornosa Martínez, Antonios Trakatellis, Evangelia Tzampazi, Thomas Ulmer, Marcello Vernola, Anders Wijkman, Glenis Willmott |
||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Iles Braghetto, Kathalijne Maria Buitenweg, Niels Busk, Antonio De Blasio, Duarte Freitas, Johannes Lebech, Miroslav Mikolášik, Lambert van Nistelrooij, Bart Staes |
||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
|
||
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
|
Date sprejetja |
26.2.2008 |
|
|
|
||
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
33 6 3 |
||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Vincenzo Aita, Peter Baco, Bernadette Bourzai, Niels Busk, Luis Manuel Capoulas Santos, Giuseppe Castiglione, Giovanna Corda, Joseph Daul, Albert Deß, Gintaras Didžiokas, Michl Ebner, Carmen Fraga Estévez, Ioannis Gklavakis, Lutz Goepel, Friedrich-Wilhelm Graefe zu Baringdorf, Esther Herranz García, Lily Jacobs, Elisabeth Jeggle, Heinz Kindermann, Vincenzo Lavarra, Stéphane Le Foll, Diamanto Manolakou, Véronique Mathieu, Mairead McGuinness, Rosa Miguélez Ramos, James Nicholson, Neil Parish, María Isabel Salinas García, Agnes Schierhuber, Czesław Adam Siekierski, Alyn Smith, Dimitar Stoyanov, Donato Tommaso Veraldi, Janusz Wojciechowski, Andrzej Tomasz Zapałowski |
|||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Katerina Batzeli, Esther De Lange, Catherine Neris, Maria Petre, Zdzisław Zbigniew Podkański, Struan Stevenson, Kyösti Virrankoski |
|||||