POROČILO o usklajevanju politik za razvoj in posledicah izkoriščanja nekaterih bioloških naravnih virov s strani EU za razvoj Zahodne Afrike

8.4.2008 - (2007/2183(INI))

Odbor za razvoj
poročevalec: Frithjof Schmidt
pripravljavka mnenja (*): Carmen Fraga Estévez, odbor za ribištvo
(*) Postopek s pridruženimi odbori – člen 47 Poslovnika

Postopek : 2007/2183(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
A6-0137/2008

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o usklajevanju politik za razvoj in posledicah izkoriščanja nekaterih bioloških naravnih virov s strani EU za razvoj Zahodne Afrike

(2007/2183(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 178 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,

–   ob upoštevanju člena 188d lizbonske pogodbe,

–   ob upoštevanju Skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic v okviru Sveta ter Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije iz leta 2005: Evropsko soglasje[1],

–   ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega 23. junija 2000[2], kakor je bil spremenjen s sporazumom o spremembi sporazuma o partnerstvu, podpisanim v Luxembourgu 25. junija 2005[3],

–   ob upoštevanju skupne strategije EU-Afrika,

–   ob upoštevanju prvega dveletnega poročila Komisije o usklajenosti politike za razvoj, objavljenega 20. septembra 2007 (KOM/2007/0545), in spremljevalnega delovnega dokumenta osebja Komisije (SEC(2007)1202),

–   ob upoštevanju sklepov Sveta z 21. in 22. decembra 2004, 24. maja 2005, 10. marca 2006, 11. aprila 2006, 17. oktobra 2006, 5. decembra 2006, 15. decembra 2006 ter 19. in 20. novembra 2007,

–   ob upoštevanju delovnega dokumenta osebja Komisije o usklajenosti politike za razvoj v delovnem programu 2006–2007, z dne 7. marca 2006,

–   ob upoštevanju deklaracije tisočletja Združenih narodov z 18. septembra 2000,

–   ob upoštevanju sporazuma iz Monterreya o financiranju za razvoj z 22. marca 2002,

–   ob upoštevanju ocenjevalne študije „Institucije EU in mehanizmi držav članic za spodbujanje usklajenosti razvojne politike“, ki sta jo maja 2007 objavila nizozemski Evropski center za upravljanje razvojne politike ECDPM in italijanski Inštitut za mednarodno ekonomsko sodelovanje ICEI,

–   ob upoštevanju programa usklajenosti za EU nizozemske Fundacije Everta Vermeerja in evropske konfederacije nevladnih organizacij za pomoč in razvoj CONCORD,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. septembra 2007 „Oblikovanje Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah med Evropsko unijo in na podnebne spremembe najobčutljivejšimi revnimi državami v razvoju“,

–   ob upoštevanju izidov 13. konference podpisnic okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja in srečanja podpisnic kjotskega protokola na Baliju v Indoneziji med 3. in 14. decembrom 2007,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2007 o zaustavitvi izgube biotske raznovrstnosti do leta 2010[4],

–   ob upoštevanju predloga Komisije o akcijskem načrtu EU za uveljavitev zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov z dne 21. maja 2003 (KOM(2003)0251), ki so ga potrdili sklepi Sveta kmetijskih ministrov dne 13. oktobra 2003, in uredbe Sveta z dne 20. decembra 2005 o vzpostavitvi sheme izdajanja dovoljenj za uveljavitev zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov za uvoz lesa v Evropsko skupnost,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2005 o pospešitvi uresničevanja akcijskega načrta EU glede uveljavitve zakonodaje, upravljanja in trgovanja na področju gozdov[5],

–   ob upoštevanju sklepov okoljskih ministrov z dne 20. februarja 2007 o ciljih EU za nadaljnji razvoj mednarodnega podnebnega režima po letu 2012, kjer je poudarjeno, „da morajo oprijemljive politike in ukrepi v naslednjih dveh ali treh desetletjih ustaviti in zaobrniti trend emisij zaradi krčenja gozdov v državah v razvoju“,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije o celovitem okviru za partnerske sporazume na področju ribištva s tretjimi državami s 23. decembra 2002 (KOM(2002)637),

–   ob upoštevanju Kodeksa odgovornega ribištva Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo iz leta 1995 ter mednarodnega akcijskega načrta te organizacije za upravljanje ribolovne zmogljivosti iz leta 1999,

–   ob upoštevanju študije, ki jo je leta 2005 za Organizacijo za prehrano in kmetijstvo izvedel John Kurien, z naslovom Odgovorna trgovina z ribami in varnost oskrbe s hrano,

–   ob upoštevanju študije za Evropski parlament “Usklajenost politik za razvoj in posledice ribolova EU na razvoj v Zahodni Afriki“ s 16. julija 2007,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2001 o ribištvu in odpravljanju revščine[6],

–   ob upoštevanju študije „Nezakonito izseljevanje s senegalskih obal v Evropsko unijo“ Juliette Hallaire iz septembra 2007, ki jo je objavila Mednarodna organizacije za migracije,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenja Odbora za ribištvo (A6‑0137/2008),

A. ker se v deklaraciji tisočletja Združenih narodov poziva vse države, da zagotovijo usklajenost politik za razvoj,

B.  ker se je EU trdno zavezala, da bo zagotavljala usklajenost politik za razvoj v skladu s členom 178 Pogodbe o ES, ki določa, da „Skupnost upošteva cilje politike Skupnosti na področju razvojnega sodelovanja v politikah, ki jih izvaja in ki bodo verjetno vplivale na države v razvoju“,

C. ker je v odstavku 35 evropskega soglasja o razvoju zapisano, da „/se EU/ v celoti zavzema za sprejetje ukrepov z namenom pospešitve skladnosti politik za razvoj na številnih področjih“ in da je „pomembno /…/, da politike, ki zadevajo tudi druga področja poleg razvoja, pripomorejo k prizadevanjem držav v razvoju pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja“,

D. ker je Komisija v omenjenem dveletnem poročilu o usklajenosti politike za razvoj med drugim ugotovila, da:

- koncept usklajenosti politik za razvoj še ni bil dovolj vpeljan v postopek odločanja,

- je razvoj učinkovitega koncepta usklajenosti politik EU za razvoj kljub prizadevanjem še vedno v zgodnji fazi,

- so glavna ovira za večjo usklajenost politik navzkrižja med prednostnimi nalogami in interesi držav članic EU in držav v razvoju,

- še vedno primanjkuje ozaveščenosti in znanja o usklajenosti politik za razvoj, zato je treba zagotoviti stalno politično prizadevanje,

- ima ribištvo lahko pomembno vlogo pri zagotavljanju varne preskrbe s hrano, ker je pomemben gospodarski sektor v obmorskih državah,

E.  ker sklepi z zasedanja Evropskega sveta maja 2005 vsebujejo zavezanost h krepitvi usklajenosti politike za razvoj, zlasti dvanajstih prednostnih področij te politike, vključno s trgovino, ribištvom, okoljem, podnebnimi spremembami, preseljevanjem in zaposlovanjem,

F.  ker sta dva najpomembnejša biološka naravna vira, ki ju Evropska unija izkorišča v Zahodni Afriki, ribe in les, saj po podatkih generalnega direktorata Komisije za trgovino več kot 80 % rib in lesa, ki ju izvozi Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav (ECOWAS), pride v Evropsko unijo,

G. ker ZN opredeljuje Zahodno Afriko kot najzahodnejše območje Afrike, ki zajema naslednjih 16 držav: Benin, Burkina Faso, Gambijo, Gano, Gvinejo, Gvinejo Bissau, Liberijo, Mali, Mavretanijo, Niger, Nigerijo, Senegal, Sierro Leone, Slonokoščeno obalo, Togo, Zelenortske otoke (torej Gospodarsko skupnost zahodnoafriških držav in Mavretanijo)[7] in ker se tudi Kamerun pogosto šteje za del Zahodne Afrike,

Usklajenost politik za razvoj

1.  pozdravlja povečano pozornost in zavezanost Komisije, Sveta in držav članic usklajenosti politik za razvoj, kar se odraža tudi v 12 zavezah za usklajenost politik za razvoj, dveletnem poročanju in številnih drugih novih mehanizmih;

2.  poudarja pomembnost usklajenosti politik, s katero Evropska unija prispeva k doseganju razvojnih ciljev novega tisočletja;

3.  ponavlja dejstvo, da sta politična volja in zavezanost, da se bodo upoštevali interesi držav v razvoju na vseh področjih politike, ki jih zadevajo, ključni za doseganje boljše usklajenosti politike;

4.  opozarja na tesno medsebojno povezavo med razvojno in ribiško politiko Evropske unije ter razvojno politiko in politiko trgovanja z lesom ter poudarja, da ukrepi na političnih področjih ribištva in lesa EU močno vplivajo na lokalni trajnostni razvoj;

5.  znova poudarja, da so na omenjeni konferenci Združenih narodov o podnebnih spremembah potrdili pomemben vpliv krčenja gozdov na emisije toplogrednih plinov in s tem na podnebne spremembe ter poudarili, da države v razvoju potrebujejo podporo pri prizadevanju za ohranitev in trajnostno upravljanje svojih gozdov; poziva EU in države članice, naj trajnostno finančno prispevajo k mednarodnim pobudam za ohranitev, trajnostno uporabo in upravljanje gozdov v državah v razvoju, ter zlasti za podporo afriškim državam;

Les

6.  je zaskrbljen, da je krčenje tropskih gozdov eno od gonil spreminjanja podnebja, saj vsako leto prispeva okoli 20 % vseh emisij toplogrednih plinov, ki jih povzroči človek, in uniči življenje milijonov lokalnih in domorodnih skupnosti;

7.  je zaskrbljen, da poceni uvoz nezakonitega lesa in gozdarskih proizvodov, skupaj z nedoseganjem osnovnih družbenih in okoljskih standardov na nekaterih področjih industrije, destabilizira mednarodne trge in znižuje davčne prihodke držav proizvajalk;

8.  je zaskrbljen, da ima na podlagi podatkov organizacije FAO ekološke označbe manj kot 7 % svetovne površine gozdov ter da se trajnostno upravlja manj kot 5 % tropskih gozdov;

9.  pozdravlja dejstvo, da je Komisija v Zahodni Afriki vključena v uradna pogajanja z Gano in Kamerunom ter v predhodne razprave z Liberijo zaradi podpisa prostovoljnih partnerskih sporazumov o nadzorovanju zakonitosti lesnih izdelkov, izvoženih neposredno v Evropsko unijo;

10. poudarja, da morajo vsi programi za ohranitev gozdov, vključno s programom pomoči za zmanjšanje emisij ogljika zaradi krčenja gozdov (Forest Carbon Partnership Facility) in akcijskim načrtom EU za izvajanje zakonodaje o gozdovih, upravljanje in trgovanje z njimi, varovati tradicionalne in običajne pravice avtohtonih in lokalnih skupnosti do uporabe njihovih gozdov v skladu z deklaracijo ZN o pravicah avtohtonih ljudstev;

11. poziva Komisijo, naj se pozitivno odzove na zahteve po financiranju pobud za trajnostno upravljanje z gozdovi v okviru oblikovanja programov pomoči in strateških dokumentov držav;

12. poziva Komisijo, naj predstavi sporočilo, v katerem bo opredelila pristop Evropske unije, vključenost in podporo obstoječim in prihodnjim mehanizmom za spodbujanje zaščite gozdov in zmanjševanje emisij zaradi krčenja gozdov, med drugim po kjotskem protokolu in programu pomoči Forest Carbon Partnership Facility pri Svetovni banki; v sporočilu bi morala biti prikazana namera Evropske unije, da priskrbi finančna sredstva za pomoč državam v razvoju pri zaščiti njihovih gozdov, financira zaščitena področja in spodbuja gospodarske alternative uničevanju gozdov;

13. poziva Komisijo in države članice EU, naj pospešijo izvajanje omenjenega akcijskega načrta EU o uveljavitvi zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov in direktive, katere cilj je odpravljanje nezakonite sečnje in s tem povezane trgovine ter spodbujanje porabe trajnostno pridobljenih lesnih izdelkov in občutno povečanje števila partnerskih držav;

14. Komisijo zlasti poziva, naj v tem zakonodajnem obdobju predlaga obsežen zakonodajni predlog, s katerim bi preprečili dostop na trg lesu in lesnim izdelkom nezakonitih in uničevalnih virov;

15. poziva države članice EU in Komisijo, naj pospešijo sprejemanje in izvajanje zelene politike javnih naročil na evropski, nacionalni in lokalni ravni, pri kateri bodo imeli prednost leseni izdelki z ekološkimi označbami, zlasti pa takšni, ki bodo certifikat dobili po standardih sveta za upraviteljstvo gozdov;

Ribištvo

16. poudarja, da so države Zahodne Afrike močno odvisne od ribištva kot vira zaposlovanja, varne preskrbe s hrano, vladnih prihodkov in devizne menjave, kar kaže tudi študija primera, ki jo je objavila Mednarodna organizacija za migracije in v kateri je kot eden najpomembnejši dejavnikov izseljevanja iz Senegala naveden upad lokalnih ribiških dejavnosti;

17. z zadovoljstvom ugotavlja dosežen napredek na tem področju in ga spodbuja, hkrati pa je še vedno zaskrbljen zaradi počasnosti in zadržanosti nekaterih držav v regiji pri zaščiti svojih virov; obžaluje, da trajnostno izkoriščanje naravnih bioloških virov, vključno z ribolovnimi, in njegove prednosti kljub prizadevanjem Evropske unije v okviru sporazumov ne samo, da še vedno niso prednostna naloga teh držav, ampak so pogosto podvrženi političnim in gospodarskim interesom;

18. v zvezi s tem poziva Komisijo, da preuči to zadevo in jasno povezavo med ravnjo priseljevanja iz zahodnoafriških držav v Evropsko unijo ter močnim osiromašenjem ribjih staležev ob zahodnoafriških obalah;

19. poziva Komisijo in vlade zahodnoafriških držav, naj omejijo nezakoniti ribolov in spremljajo ter nadzirajo ribje staleže, da s tem preprečijo njihovo močno siromašenje v zahodnoafriških morjih;

20. meni, da imajo ribiški viri v Zahodni Afriki velik potencial za lokalni razvoj in prispevek k varni preskrbi s hrano; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se glede na najnovejše znanstvene ocene Odbora za ribištvo za vzhodni srednji Atlantik iz leta 2006 veliko staležev v Zahodni Afriki preveč izkorišča in pri vsaj enem staležu obstaja tveganje za izumrtje;

21. meni, da ocena stopnje usklajenosti med razvojno politiko Skupnosti in njeno ribiško politiko zajema številne vidike, ki presegajo dvostranske ribiške sporazume o partnerstvu, ki so bili podpisani z več tretjimi državami v Zahodni Afriki; enako pomembne so politike Skupnosti v zvezi s:

- spremljanjem in nadziranjem morja ob Zahodni Afriki ter s prispevki EU k boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu;

- podporo znanstvenim raziskavam ribjih staležev in sestave ekosistema;

- izvozom in ponovnim vpisom plovil EU v Severni Afriki;

- fitosanitarnimi standardi za uvoz rib in drugimi ovirami za trgovino, ki niso povezane s ceno;

- tržno politiko EU in podobnimi vrstami politike ter količino rib, uvoženih iz Zahodne Afrike;

22. poziva Komisijo, naj se glede na še ne v celoti sprejet in podpisan sporazum o gospodarskem partnerstvu z zahodnoafriškimi državami še naprej pogaja o sporazumih o lesu in ribah, pri čemer naj upošteva usklajenost politik za razvoj kot del procesa omenjenega sporazuma;

23. ponovno opominja Komisijo, naj deluje v skladu s končnim ciljem sporazumov o gospodarskem partnerstvu, ki predstavlja pospeševanje regionalnega povezovanja in okrepitev gospodarskega položaja držav AKP, in v zvezi s tem poudarja zlasti položaj zahodnoafriških držav;

24. meni, da mora ribiška politika Evropske unije, tudi v svojih odnosih s Severno Afriko, spoštovati kodeks odgovornega ribištva, sprejet na konferenci FAO leta 1995;

25. izraža zadovoljstvo, da je sedem držav Zahodne Afrike podpisalo sporazume o ribolovu z Evropsko unijo v okviru novo oblikovanih partnerskih sporazumov, v katere so poleg prvotnega cilja zaščite interesov ladjevja Skupnosti vključene določbe, po katerih mora tretja država oblikovati načrte za zagotovitev trajnostnega izkoriščanja svojih ribolovnih virov;

26. meni, da je k težavnemu položaju ribiških virov v tej regiji pripomogel tudi pretekli pritok ribiških zmogljivosti v to regijo, kjer so sistemi za upravljanje ribištva šibki in je premalo zmogljivosti za spremljanje in nadzor dejavnosti ribiških ladij; zato pozdravlja, da so se leta 2005 prenehale subvencije za prenos ribiških zmogljivosti iz Skupnosti v Zahodno Afriko;

27. opozarja, da bodo po zmanjšanju dejavnosti EU v zahodnoafriških vodah njeno mesto prevzele flote iz drugih držav, ki morda ne bodo enako spoštovale načel trajnosti;

28. meni, da je na področju ribolovnih virov kot prednostne treba okrepiti naslednje vidike:

     –   redno ocenjevanje ribolovnih virov z raziskavami, ki jih z oceanografskimi ladjami opravljajo raziskovalci Skupnosti in zadevne tretje države, o razpoložljivih ribolovnih virih v posameznih izključnih ekonomskih conah držav, s katerimi so sklenjeni pridružitveni sporazumi na področju ribolova;

     –   izboljšanje kopenske infrastrukture, tako pristaniške kot oskrbovalne in prevozne, za lažji vstop plovil Skupnosti in plovil iz drugih držav z namenom izvajanja popravil, iztovarjanja, pretovarjanja itd., kar bo imelo dodatne prednosti za tretje države;

     –   zagotavljanje ustreznih higienskih in zdravstvenih standardov, saj so v večini teh držav na tem področju hude pomanjkljivosti, kar jim v nekaterih primerih celo onemogoča uveljavljanje prednostnega dostopa, ki bi ga lahko imele za izvoz na trg Skupnosti;

     –   opravljanje storitev nadzora in spremljanja z vzpostavitvijo nadzornih centrov, usposabljanjem inšpektorjev ali nakupom patruljnih čolnov in naprav za zračni nadzor, saj te države nimajo potrebnih tehničnih in kadrovskih sredstev za izvedbo teh nalog;

     –   oblikovanje pravnega okvira za zaščito sedanjih in morebitnih prihodnjih vlaganj Skupnosti, v glavnem z ustanavljanjem mešanih družb, ki se trenutno srečujejo s prevelikimi ovirami, da bi lahko vlagale v tretje države, zlasti zaradi izgube nadzora nad podjetji in pravne negotovosti v skoraj vseh državah tega območja; te mešane družbe ne bi smele povzročiti prekomerne ribolovne zmogljivosti na lokalni ali regionalni ravni;

–    priprava načrtov trajnostnega ribolovnega upravljanja, ki urejajo dejavnosti lokalnih sektorjev in omejujejo vsesplošen prost dostop do virov, ki biološko ni trajnosten;

29. poziva Skupnost, naj loči količino plačil za sporazume od količine ribiških priložnosti, ki so dane v zameno, kar bi lahko tretjo državo odvrnilo od tega, da bi zmanjšala dostop, ko bi bili staleži razredčeni, saj bi sicer prišlo do nenadnega in velikega zmanjšanja prihodkov za vlado te države;

30. poziva Evropsko unijo, naj izvede naslednje ukrepe, da bi ribiške dejavnosti v Zahodni Afriki postale trajnostne in skladne z razvojno politiko Skupnosti, bodisi v skladu s pogoji iz sporazuma o partnerstvu ali iz zasebnih sporazumov:

- izvede naj zanesljivo oceno številčnosti ustreznih ribjih staležev pred začetkom ribiških dejavnosti in kasneje v rednih presledkih,

- če so afriški ribji staleži osiromašeni, morajo ladje Evropske unije in druge tuje ladje ukrepati, da bodo zmanjšale ulov,

- oblikuje naj dolgoročne programe za izvedbo znanstvenih ocen stanja in tokov v številčnosti ribjih staležev in njihove ekološke povezave, pa tudi vpliv ribolova nanje; in podpre naj zahodnoafriške raziskovalne zmogljivosti,

- poskrbi naj za točno, zanesljivo in pravočasno javno poročanje o ulovu in dejavnostih ladij Evropske unije, ki delujejo v tretjih državah,

- priskrbi naj pomoč za razvoj referenčnih laboratorijev, da bi jim omogočila lažje izpolniti fitosanitarne zahteve za izvoz v Evropsko unijo,

- s svojimi zahodnoafriškimi partnerji naj Evropska unija ustanovi program za odpravljanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, med drugim z regionalnim nadzornim načrtom v skladu s sporazumom, sklenjenim s Komisijo za Indijski ocean, in podpira zahodnoafriške zmogljivosti za učinkovit nadzor nad ribiškimi dejavnostmi domačih in tujih ladij,

- o pogojih sporazumov naj se posvetuje z lokalnimi skupnostmi,

- sprejme naj ukrepe za določitev prednostnega dostopa do ribjih staležev za lokalne ribiče in flote,

- oblikuje naj dolgoročne programe, ki povečujejo dodano vrednost lokalni predelovalni industriji, tako da se za lokalno ujete ribe omogoči lokalna predelava in nato izvoz v Evropsko unijo,

- prenovi in prilagodi naj sedanji sistem pravil o poreklu, da bo izražal lokalne okoliščine in dejstva;

31. priznava, da sodelovanje pri trajnostnem razvoju kljub finančnim prispevkom iz sporazumov o ribolovu, ki zagotavljajo znaten delež skupnega proračuna nekaterih tretjih držav, naložbam lastnikov ladij in dvostranskemu sodelovanju držav članic, vključno s finančnim, ne more izhajati samo iz skupne ribolovne politike; meni, da je treba vključiti tudi druge politike Skupnosti, zlasti politiko razvojnega sodelovanja, da bi bili doseženi politični in družbeno-gospodarski pogoji, ki bi tem državam omogočili, da bi upravna in finančna prizadevanja usmerile k doseganju trajnostnega in celovitega izkoriščanja svojih naravnih bioloških virov;

32. poziva k večji usklajenosti med Komisijo in državami članicami pri njihovih projektih za razvojno sodelovanje, tudi pri določanju prednostnih nalog in ciljev;

33. obžaluje, da trajnostna presoja vpliva sporazumov o gospodarskem partnerstvu EU-AKP iz maja 2007, ki jo je naročila Komisija, ni uspešna pri preiskovanju gozdarskega sektorja in se ribolovnih vprašanj le dotakne;

34. zahteva, naj Komisija:

- na splošno izvaja vedno več trajnostnih presoj vpliva;

- podrobneje vključuje vprašanja usklajenosti politik za razvoj v trajnostne presoje vpliva;

- naroči dve trajnostni presoji vpliva za Agencijo za varstvo okolja v Zahodni Afriki, pri čemer se zlasti poudarja usklajenost politik za razvoj v ribolovnem in lesnem sektorju, vključno z oceno vpliva na lokalne in avtohtone skupnosti;

35. meni, da so postopek za uveljavljanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov (FLEGT) in reformirani ribiški partnerski sporazumi nove generacije po letu 2003 pomembno izhodišče za razvoju prijazne politike, poudarja pa, da je treba ribiške in gozdarske politike EU za Zahodno Afriko razširiti in okrepiti, da bi omogočili pravo usklajenost politik za razvoj;

36. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, vladam in parlamentom držav članic, sekretariatom skupine afriških, karibskih in pacifiških držav, Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav, Afriške unije, Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj, podregionalne komisije za ribištvo in Odbora za ribištvo za vzhodni srednji Atlantik ter vladam držav članic združenja ECOWAS, pa tudi Mavretanije in Kameruna.

  • [1]  UL C 46, 24.2.2006, str. 1.
  • [2]  UL L 317, 15.12.2000, str. 3. Sporazum, kakor je bil nazadnje spremenjen s sklepom št. 1/2006 Sveta ministrov AKP–ES (UL L 247, 9.9.2006, str. 22).
  • [3]  UL L 209, 11.8.2005, str. 27.
  • [4]  Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0195
  • [5]  Sprejeta besedila: P6 TA(2005)0300
  • [6]  UL C 112 E, 9.5.2002, str. 353.
  • [7]  Območje ZN vključuje tudi otok Sveta Helena, čezmorsko ozemlje Združenega kraljestva v južnem Atlantskem oceanu, ki ga ta resolucija ne zajema.

OBRAZLOŽITEV

V evropskem soglasju o razvoju iz decembra 2005 so institucije Evropske Skupnosti in države članice EU skupaj izjavile, da si bodo skupaj prizadevale za skupni cilj – usklajenost politik za razvoj. To pomeni sistematično preverjanje učinkov različnih področij politike EU na države v razvoju – na primer trgovinske, gospodarske ali ribiške politike. V členu 35 evropskega soglasja o razvoju je poudarjena tudi pomembnost usklajenosti politik za razvoj. Ker je skladnost razvojne politike že pomemben del razvojnega sodelovanja EU, sodi preučitev usklajenosti drugih političnih področij z razvojno politiko med naloge odbora za razvoj. Tako člen 35 evropskega soglasja odboru za razvoj nalaga novo vlogo, namreč parlamentarni nadzor nad izpolnjevanjem zahteve po skladnosti.

Evropska komisija je 20. septembra 2007 na povabilo Sveta prvič predstavila podrobno poročilo o usklajenosti politik za razvoj, odslej pa bo to morala storiti vsaki dve leti. V tem obsežnem dokumentu, ki je nastal na podlagi vprašalnika v vseh državah članicah, je Komisija med drugim ugotovila:

Ø EU je pri uvajanju skladnosti politik za razvoj še na začetku, tega koncepta različna področja politike še niso prevzela v zadostni meri,

Ø ena največjih ovir za usklajenost politik za razvoj so navzkrižja med prednostnimi nalogami in interesi držav članic EU, pa tudi tretjih držav, politike za razvoj pa se lahko uskladijo le, če se za to zavzamejo najvišje politične ravni,

Ø na številnih ravneh še vedno primanjkuje ozaveščenosti in vedenja o učinkih politik na razvojne možnosti drugih držav.

S tem poročilom se tudi Parlament, ki je v preteklosti večkrat kritiziral napake politične usklajenosti z razvojnopolitičnega vidika, loteva usklajenosti politik za razvoj. Da bi lahko to vprašanje glede na kratkost samoiniciativnega poročila ustrezno obravnavali, ga je bilo treba prostorsko in vsebinsko omejiti.

Pri tem je postalo očitno, da je osnovna težava, kako naj Evropski parlament usklajenost preverja. Ker gre za medsebojno učinkovanje več politik, je za te teme praviloma pristojnih več odborov Evropskega parlamenta, zato prihaja to navzkrižja pristojnosti. O vodstvu odbora za razvoj pri preverjanju z razvojnopolitičnega vidika je bilo izraženih nekaj dvomov, zlasti ker povečanje pristojnosti tega odbora zaradi relativno novega instrumenta za razvojno sodelovanje še ni bilo dovolj zaznano. Pri tem poročilu smo se po dolgotrajni razpravi z odborom za ribištvo uspeli zediniti, da bi morale biti v poročilu obravnavane posledice tega, da EU izkorišča nekatere naravne biološke vire v Zahodni Afriki, zlasti les in ribe. Rudarstvo in črpanje nafte smo zavestno izločili, saj tu ne gre za obnovljive vire, ki bi se trajnostno izkoriščali[1]. Geografski okvir poročila smo omejili na Zahodno Afriko, ki po opredelitvi Združenih narodov vključuje regijo ECOWAS in Mavretanijo; praviloma sodi sem tudi Kamerun. Po podatkih generalnega direktorata za trgovino izvozi regija ECOWAS okoli 80 % lesa in rib v EU, tako da ima tam EU kot največji odjemalec velik vpliv.

Les in gozdarstvo

Mednarodna skupnost je na Baliju jasno potrdila, da je uničevanje gozdov eden od poglavitnih vzrokov spreminjanja podnebja in da ga je treba nujno ustaviti. Afrika je eno od področij na svetu, ki jih bo spreminjanje podnebja najbolj prizadelo. Zato bo po 13. konferenci pogodbenic konvencije Združenih narodov o podnebju ustanovljen nov sklad (Forest Carbon Partnership Facility), s katerim naj bi podprli programe za zaščito gozdov v najrevnejših državah sveta. EU in njene države članice morajo vanj nujno prispevati več. Za njegovo financiranje bi lahko EU posegla po rednih presežkih svojega kmetijskega proračuna.

Študije nam dajejo pomembne podatke o vzajemnem učinkovanju krčenja gozdov, širjenja puščav zaradi spreminjanja podnebja in povečanega migracijskega pritiska iz srednjeafriških regij na obalo. Evropska unija mora iz teh spoznanj priti do sklepov in tem sovisnim dejavnikom dati večjo težo v svoji razvojni in zunanjegospodarski politiki.

V Kamerunu in drugih zahodnoafriških državah v lesni industriji prevladujejo evropska podjetja. Ker sta ureditev in nadzor pomanjkljiva, je velik del lesa posekan nezakonito in netrajnostno. V odziv na to je EU leta 2005 sprejela uredbo FLEGT o uveljavljanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov, s katero se bori proti nezakoniti sečnji. Pri tem se še vedno premalo upošteva, da je treba razviti okoljsko in družbeno trajnostno gozdarstvo. Strogo je treba upoštevati tudi pravice in interese prebivalstva, ki živi v gozdovih oziroma je od njega odvisno. EU mora močneje spodbujati lokalne pobude za trajnostno in okoljsko zdržno upravljanje z gozdovi, pri katerem se bodo spoštovale človekove pravice. Vodilo pri tem so lahko merila sveta za upraviteljstvo gozdov. Tudi organi za javna naročila v EU in državah članicah bi lahko postopoma sprejeli ta merila. Cilj bi moralo biti to, da bi se v EU lahko uvažali zgolj les in lesni izdelki z jasnim dokazilom o izvoru in iz trajnostno upravljanih virov. Zato je treba z učinkovitimi ukrepi preprečevati trgovino preko tretjih držav, na primer Rusije in Kitajske.

Ribe in morska favna

Zahodnoafriška gospodarstva so v veliki meri odvisna od ribolova kot prehrambenega vira, izvozne dobrine in kot gospodarske dejavnosti, ki omogoča delovna mesta. Znanstvene študije so ugotovile, da je morsko območje Zahodne Afrike eno najbolj bogatih z ribami na svetu. Pri številnih vrstah pa obstajajo trdni dokazi o prekomernem ulovu. Mednarodna konkurenca v flotah in pomanjkljivi nadzorni mehanizmi pred zahodnoafriško obalo vodijo k tihemu nezakonitemu lovu, ta pa k občutno zmanjšanemu ulovu lokalnih ribjih vrst.

V ribiških sporazumih se poskuša od leta 2002 uporabiti ta spoznanja, vendar sporazumi le deloma izpolnjujejo standarde iz smernic organizacije FAO za odgovorno ribištvo. Poleg tega zajemajo partnerski sporazumi o ribištvu le del odnosov med EU in Zahodno Afriko v pomorskem sektorju. Področja

· trgovine,

· znanstvenih raziskav o ribjih staležih,

· spremljanja in nadzorovanja voda ter

· izvoza in plutja ladij pod zastavo EU

niso dovolj pokrita. Zlasti področje spremljanja voda je treba bolj upoštevati in natančneje določiti pravila. Pri tem so pomembni:

· programi za spremljanje zahodnoafriških voda – pozitiven zgled za to sta lahko program, ki ga je več let financiral Luksemburg in se žal ni nadaljeval, in sedanji program za Indijski ocean; k temu sodi tudi strožji nadzor nad ladjami EU. V povezavi s tem je treba preveriti, ali bi lahko ciljno podpirali sistematično vzpostavljanje infrastrukture za spremljanje mednarodnih ribiških flot v zahodnoafriških vodah v okviru razvojnega sodelovanja Evropske unije;

· dolgoročno zastavljeni raziskovalni programi za razvoj ribjih staležev in morske favne na splošno;

· študije o tem, ali je trgovina vzrok za prekomeren ulov rib in kako bi to bolje preprečevali;

· preučevanje posledic ribiških sporazumov in njihovo razvojno trajnost je treba zastaviti bolj celovito in sistematično.

Študija Mednarodne organizacije za migracije iz septembra 2007 je pokazala neposredno povezavo med upadom ribiške industrije v Senegalu in povečanim izseljevanjem. Iz študije je razvidno tudi, da je leta 2006 umrlo 6000 Afričanov od skupno 31.000, ki so poskusili preko Sredozemlja priti v Evropo. Številni strokovnjaki menijo, da so te številke zelo mila ocena, in predvidevajo, da gre v resnici za veliko več neodkritih primerov.

Skratka, ugotovimo lahko, da so ribe in les dvoje osrednjih proizvodov za zahodnoafriški gospodarski in družbeni razvoj. EU ima lahko kot glavni porabnik teh proizvodov pomembno vlogo pri nadaljnjem razvoju zahodnoafriške regije na teh dveh področjih. Glavni izhodišči za to sta postopek za uveljavljanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov (FLEGT) in novi ribiški partnerski sporazumi; za skladnost politik pa so nujno potrebni nadaljnji ukrepi Evropske unije. Kakovosten nadaljnji razvoj in razširitev opisanih konceptov za trajnostni razvoj v Zahodni Afriki še vedno ostaja izziv.

  • [1]  Resolucija skupščine AKP o tem področju: resolucija AKP o dobrem upravljanju, preglednosti in odgovornosti v zvezi z izkoriščanjem naravnih virov v državah AKP.

MNENJE Odbora za ribištvo (27.3.2008)

za Odbor za razvoj

o usklajenosti politik za razvoj in posledice izkoriščanja nekaterih bioloških naravnih virov s strani EU za razvoj Zahodne Afrike
(2007/2183(INI))

Pripravljavka mnenja (*): Carmen Fraga Estévez

(*) Postopek s pridruženimi odbori – člen 47 poslovnika

POBUDE

Odbor za ribištvo poziva Odbor za razvoj kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  izraža zadovoljstvo, da je sedem držav Zahodne Afrike podpisalo sporazume o ribolovu z Evropsko unijo v okviru novo oblikovanih partnerskih sporazumov, v katere so poleg prvotnega cilja zaščite interesov ladjevja Skupnosti vključene določbe, po katerih mora tretja država oblikovati načrte za zagotovitev trajnostnega izkoriščanja svojih ribolovnih virov;

2.  z zadovoljstvom ugotavlja dosežen napredek na tem področju in ga spodbuja, hkrati pa je še vedno zaskrbljen zaradi počasnosti in zadržanosti nekaterih držav pri zaščiti svojih virov; obžaluje, da trajnostno izkoriščanje naravnih bioloških virov, vključno z ribolovnimi, in njegove prednosti kljub prizadevanjem Evropske unije v okviru sporazumov ne samo, da še vedno niso prednostna naloga teh držav, ampak so pogosto podvrženi političnim in gospodarskim interesom;

3.  priznava, da sodelovanje pri trajnostnem razvoju kljub finančnim prispevkom iz sporazumov o ribolovu, ki zagotavljajo znaten delež skupnega proračuna nekaterih tretjih držav, naložbam lastnikov ladij in dvostranskemu sodelovanju držav članic, vključno s finančnim, ne more izhajati samo iz skupne ribolovne politike; meni, da je treba vključiti tudi druge politike Skupnosti, zlasti politiko razvojnega sodelovanja, da bi bili doseženi politični in družbeno-gospodarski pogoji, ki bi tem državam omogočili, da bi upravna in finančna prizadevanja usmerili k doseganju trajnostnega in celovitega izkoriščanja svojih naravnih bioloških virov;

4.  meni, da morajo biti prednostne naloge na področju ribolovnih virov zlasti:

     –   redno ocenjevanje ribolovnih virov z raziskavami, ki jih z oceanografskimi ladjami opravljajo raziskovalci Skupnosti in zadevne tretje države, o razpoložljivih ribolovnih virih v posameznih izključnih ekonomskih conah držav, s katerimi so sklenjeni pridružitveni sporazumi na področju ribolova,

     –   izboljšanje kopenske infrastrukture, tako pristaniške kot oskrbovalne in prevozne, za lažji vstop plovil Skupnosti in plovil iz drugih držav z namenom izvajanja popravil, iztovarjanja, pretovarjanja itd., kar bo imelo dodatne prednosti za tretje države,

     –   zagotavljanje ustreznih higienskih in zdravstvenih standardov, saj so v večini teh držav na tem področju hude pomanjkljivosti, kar jim v nekaterih primerih celo onemogoča uveljavljanje prednostnega dostopa, ki bi ga lahko imele za izvoz na trg Skupnosti,

     –   opravljanje storitev nadzora in spremljanja z vzpostavitvijo nadzornih centrov, usposabljanjem inšpektorjev ali nakupom patruljnih čolnov in naprav za zračni nadzor, saj te države nimajo potrebnih tehničnih in kadrovskih sredstev za izvedbo teh nalog,

     –   oblikovanje pravnega okvira za zaščito sedanjih in morebitnih prihodnjih vlaganj Skupnosti, v glavnem z ustanavljanjem mešanih družb, ki se trenutno srečujejo s prevelikimi ovirami, da bi lahko vlagale v tretje države, zlasti zaradi izgube nadzora nad podjetji in pravne negotovosti v skoraj vseh državah tega območja,

     –   priprava načrtov trajnostnega ribolovnega upravljanja, ki urejajo dejavnosti lokalnih sektorjev in omejujejo vsesplošen prost dostop do virov, ki biološko ni trajnosten.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

27.3.2008

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

23

1

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Alfonso Andria, Stavros Arnaoutakis, Elspeth Attwooll, Iles Braghetto, Niels Busk, Luis Manuel Capoulas Santos, Paulo Casaca, Zdzisław Kazimierz Chmielewski, Emanuel Jardim Fernandes, Carmen Fraga Estévez, Ioannis Gklavakis, Alfred Gomolka, Ian Hudghton, Heinz Kindermann, Rosa Miguélez Ramos, Seán Ó Neachtain, Struan Stevenson, Daniel Varela Suanzes-Carpegna, Cornelis Visser

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Ole Christensen, Constantin Dumitriu, Raül Romeva i Rueda, Thomas Wise

Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Francesco Ferrari