Postopek : 2007/2191(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A6-0212/2008

Predložena besedila :

A6-0212/2008

Razprave :

PV 16/06/2008 - 26
CRE 16/06/2008 - 26

Glasovanja :

PV 17/06/2008 - 7.26
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P6_TA(2008)0288

POROČILO     
PDF 173kWORD 125k
3.6.2008
PE 404.519v02-00 A6-0212/2008

o vplivu kohezijske politike na vključevanje ranljivih skupnosti in skupin

(2007/2191(INI))

Odbor za regionalni razvoj

Poročevalec: Gábor Harangozó

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 OBRAZLOŽITEV
 MNENJE Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja
 IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o vplivu kohezijske politike na vključevanje ranljivih skupnosti in skupin

(2007/2191(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 87(3), 137 in 158 Pogodbe ES,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu(1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. julija 2005 z naslovom „Kohezijska politika za podporo rasti in novim delovnim mestom: strateške smernice skupnosti za obdobje 2007–2013 (KOM(2005)0299),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. februarja 2005 o socialni agendi (KOM(2005)0033),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2006/702/ES z dne 6. oktobra 2006 o strateških smernicah Skupnosti o koheziji(2),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. maja 2005 z naslovom „Tretje poročilo o napredku glede kohezije: k novemu partnerstvu za rast, delovna mesta in kohezijo“ (KOM(2005)0192),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. junija 2006 z naslovom „Strategija za rast in delovna mesta ter reforma evropske kohezijske politike: četrto poročilo o napredku glede kohezije“ (KOM(2006)0281),

–  ob upoštevanju teritorialne agende EU in leipziške listine o trajnostnih evropskih mestih ter prvega akcijskega programa za izvajanje teritorialne agende Evropske unije,

–  ob upoštevanju, da Komisija pripravlja zeleno knjigo o ozemeljski koheziji,

–  ob upoštevanju poročila evropskega omrežja za spremljanje prostorskega razvoja (ESPON) z naslovom „Prihodnost ozemlja – teritorialni scenariji za Evropo“ in poročila Evropskega parlamenta „Regionalna neskladja in kohezija: strategije za prihodnost?“,

– ob upoštevanju členov 3, 13 in 141 Pogodbe ES, ki države članice zavezujejo, da zagotavljajo enake možnosti za vse državljane,

–  – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 31. januarja 2008 o evropski strategiji za Rome(3),

–  ob upoštevanju člena 45 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenja Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A6-0212/2008),

A. ker člen 158 Pogodbe ES določa, da je cilj Skupnosti med drugim pospešiti skladni ekonomski in socialni razvoj v vsej Skupnosti ter zmanjšati družbeno-gospodarsko neskladje med posameznimi regijami,

B.  ker se neskladje lahko pojavi v regijah in med njimi,

C.  ker je obravnava družbenih, gospodarskih in ozemeljskih neskladij med uspešnejšimi in najrevnejšimi regijami še vedno prednostni cilj kohezijske politike in ker njen obseg ne bi smel biti omejen zgolj na podporo pri doseganju ciljev drugih strategij, saj bi to oviralo ekonomsko, socialno in ozemeljsko kohezijo,

D.  ker je bil prispevek kohezijske politike do sedaj uspešen, saj je pomagala najrevnejšim regijam pri zmanjševanju razkoraka v družbeno-gospodarskem razvoju,

E.  ker se cele države še vedno spoprijemajo s precejšnjimi izzivi pri svojem razvoju in ni verjetno, da bo do konvergence prišlo v sedanjem okviru 2007–2013,

F.  ker je v nekaterih državah članicah gospodarska rast najizrazitejša v okolici glavnih mest in velikih urbanih središč držav in regij, zaradi česar se druga območja srečujejo z neenakomernim družbeno-gospodarskim razvojem ter se veča ranljivost družbenih skupnosti in skupin na teh območjih,

G. ker lizbonska pogodba ozemeljsko kohezijo navaja kot enega od ciljev Evropske unije, pri čemer je pristojnost na tem področju razdeljena med Unijo in države članice,

H. ker je pojem „ranljive skupnosti“ zelo širok in ni jasnih meril, po katerih bi ga opredelili,

I.   ker številni predeli še vedno čudijo negativne posledice zaradi oddaljenosti in neugodnega geografskega položaja ter nimajo potrebne infrastrukture za resnične razvojne možnosti, s katerimi bi dosegle povprečno stopnjo razvoja v Evropski uniji,

J.   ker bo izboljšanje prometne infrastrukture in dostopa do prevoza pomagalo povečati dostop do odročnih regij, obenem pa omiliti izključenost skupnosti in skupin na teh odročnih območjih, in ker se bo z izboljšanjem storitev splošnega interesa, zlasti izobraževanja, izboljšalo življenje ranljivih skupin in skupnosti,

K. ker najrevnejše države in regije nimajo potrebnih finančnih virov, da bi zagotovile lasten prispevek k sredstvom Skupnosti, do katerih so upravičene, in ker poleg tega na teh območjih zelo pogosto ni upravnih zmogljivosti in človeških virov za učinkovito uporabo dodeljenih sredstev,

L.  ker politika za razvoj podeželja močno vpliva na ozemlje in bi jo bilo zato treba bolje uskladiti z regionalno politiko, da bi spodbudili njuno sinergijo in dopolnjevanje ter upoštevali prednosti in slabosti ponovne vključitve teh politik,

M.  ker ni ustreznih in primerljivih mikroregionalnih statističnih podatkov za regije Evropske unije, v katerih živijo ranljive skupnosti in skupine,

N.  ker je za revščino in izključenost značilna močna ozemeljska pogojenost,

O.  ker se večina najbolj zapostavljenih mikroregionalnih območij srečuje s zapletenimi večdimenzionalnimi težavami zaradi njihove obrobne lege, slabe dostopnosti, pomanjkanja osnovne infrastrukture, nezadostnega družbeno-gospodarskega razvoja, trenda propadanja industrije, nizke stopnje izobrazbe in usposobljenosti, pomanjkanja upravnih zmogljivosti, visoke stopnje brezposelnosti, vse slabših stanovanjskih in življenjskih pogojev, težke dostopnosti storitev splošnega pomena, pomanjkljivih pogojev za tehnološki razvoj in napredek ter velikega števila pripadnikov oddvojenih manjšin in ranljivih skupin,

P.  ker kohezijska politika zahteva finančna sredstva, ki bodo sorazmerna z njenimi cilji, in učinkovite instrumente, ki bodo regijam omogočali, da presežejo razvojna neskladja in se uspešno spopadejo z ozemeljsko pogojenimi izzivi, kot so demografske spremembe, koncentracija prebivalstva v mestih, migracije, globalizacija, podnebne spremembe in oskrba z energijo,

1.  poudarja, da sta ozemeljska koncentracija ranljivih skupnosti in skupin ter socialna izključenost, ki prizadene najmanj razvite regije, vse večji izziv za kohezijo v Evropski uniji; poleg tega poudarja, da tega pojava ne najdemo le med regijami v nerazvitih območjih, temveč v veliki meri tudi znotraj regij, na razvitih in razvijajočih se območjih, ter da zahteva posebno pozornost, saj ranljive skupnosti in skupine pogosto niso opazne v splošnejši, ugodni širši sliki;

2.  poziva države članice, naj določijo merila za opredelitev ranljivih skupnosti in skupin, da bi laže prepoznali težave, s katerimi se soočajo, ter omogočili ciljno naravnane in sistematične ukrepe;

3. meni, da je treba ozemeljsko razsežnost socialne izključenosti obravnavati v okviru politike ozemeljske kohezije;

4.  v zvezi s tem poudarja, da za premagovanje ozemeljskih težav, povezanih s socialno izključenostjo, niso dovolj posamezni ukrepi, in zato priporoča, da države članice uporabijo strategijo celostnega ozemeljskega razvoja, izvajajo politiko izenačevanja, v praksi uveljavljajo medsektorski celostni pristop ter se osredotočijo na potencial vseh območij EU;

5.  poudarja, da je treba slabši položaj glede enakih možnosti in potencialne koncentracije socialnih konfliktov na nerazvitih območjih reševati s celostnim pristopom;

6.  v zvezi s tem ugotavlja, da je ranljive skupine mogoče najti v vseh regijah, celo v uspešnejših, in da bi jih bilo treba upoštevati pri celostnem pristopu;

7.  poudarja, da siromašenje in izključenost nista značilna le za mestna območja, ampak prizadeneta tudi podeželje, čeprav lahko imata na slednjem specifično obliko, še posebej zato, ker na podeželju socialno izključenost spremlja še ozemeljska in ker izključenost teh območij iz gospodarskega razvoja pomeni, da bo to prizadelo vse socialne skupine, ki tam živijo;

8.  v okviru celostnega pristopa poudarja, da mora razvoj zdravega okolja na ravni Skupnosti, držav članic in regij postati prednostna naloga za dosego ciljev kohezijske politike, kot so boj proti revščini, dobro zdravje državljanov in boljša kakovost življenja v vseh regijah, ki so bistveni za dolgoročni razvoj ter socialno, ekonomsko in ozemeljsko kohezijo;

9.  poudarja, kako pomembno je, da se regionalni in lokalni organi, pa tudi ekonomski in socialni partnerji ter nevladne organizacije vključujejo v načrtovanje in izvajanje celostnih strategij razvoja; opozarja tudi, da je pomembno podpreti pobude „od spodaj navzgor“;

10. poziva Komisijo in države članice, naj sredstva med razvitimi mesti in odročnimi predeli, vključno s podeželskimi območji, razporedijo glede na njihove specifične potrebe ter pripravijo dolgoročne programe, prikrojene potrebam posebnih ranljivih skupnosti in skupin, k sodelovanju pri sprejemanju odločitev in izvajanju teh programov pa naj pritegnejo lokalne organe, ustrezne socialne in ekonomske partnerje in predstavnike ustreznih skupin prebivalstva, da bodo na ta način njihove potrebe kar najbolje izpolnjene in bodo ponujene prave rešitve, da se premaga izključenost in odpravijo njene posledice;

11. poziva, da je treba nadaljevati dejavnosti ustvarjanja dohodka na podeželju in posebno pozornost nameniti družinskim ter malim in srednjim kmetijam – pri čemer bi bilo treba pregledati skupno kmetijsko politiko in jo oblikovati pravičneje – ter nekmetijskim podjetniškim dejavnostim, ki zagotavljajo blago in storitve, bistvene za ohranjanje prebivalstva in privabljanje novih prebivalcev;

12. poudarja pomen kmetijskih in nekmetijskih gospodarskih dejavnosti (kot so predelava in neposredno trženje kmetijskih proizvodov, turizem, storitve, mala in srednja podjetja) na podeželju za zagotavljanje delovnih mest, preprečevanje revščine in zaviranje izseljevanja; zato poziva, da je treba izboljšati zmogljivosti za nadaljnje poklicno usposabljanje na podeželju, da bi podprli razvoj podjetništva;

13. poziva Komisijo in države članice, naj bolje izkoristijo sinergijo in dopolnjevanje različnih obstoječih finančnih instrumentov, denimo evropskega sklada za regionalni razvoj, kohezijskega sklada, evropskega socialnega sklada, evropskega sklada za vključevanje, programa Skupnosti na področju javnega zdravja in evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, s tem pa povečajo njihovo dodano vrednost;

14. poziva Komisijo, naj v zeleni knjigi o ozemeljski koheziji, ki je v pripravi, predstavi cilj in jasno definicijo ozemeljske kohezije, merila, ki jo določajo, in njene instrumente, vključno s sredstvi za doseganje ozemeljskih ciljev;

15. poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo primerljive mikroregionalne statistične podatke s posebnim poudarkom na družbenih kazalnikih, kot je indeks človekovega razvoja, ki ga je oblikovala Organizacija združenih narodov, da bi z ustreznimi ukrepi ocenili razmere na območjih, kjer živijo najranljivejše skupnosti in skupine, ter težave, s katerimi se soočajo;

16. v zvezi s tem poziva Komisijo, naj pozorno preuči obseg, v katerem bi poleg BDP na prebivalca uporabili druge merljive kazalnike razvoja, kot so družbeni kazalniki, da bi opredelili najranljivejše skupnosti in skupine ter njihovo lokacijo, prepoznavali razlike med regijami in znotraj njih, ocenili izvajanja in učinkovitosti politike in ki bi jih uporabili kot smernice pri razvojnem načrtovanju;

17. poziva Komisijo, naj v okviru zelene knjige o ozemeljski koheziji preuči, ali je raven NUTS 4 primerna za izvajanje diferenciranih političnih ukrepov za dosego cilja ozemeljske kohezije;

18. poudarja, da je treba obravnavati demografski trend vedno večje koncentracije prebivalstva v mestih in izseljevanja s podeželja, pa tudi to, kako bo vplival na ozemlje; zaradi tega poziva države članice, naj pripravijo strategije za oživitev ranljivih območij z razvijanjem infrastrukture, spodbujanjem resničnih razvojnih možnosti v skladu z njihovim specifičnim potencialom, ohranjanjem storitev splošnega interesa prek izboljšanih lokalnih upravnih zmogljivosti in decentralizacije javnega sektorja, ponujanjem ustreznih možnosti za usposabljanje in delovna mesta, izboljšanjem stanovanjskih in življenjskih razmer ter povečanjem privlačnosti teh območij za vlagatelje; meni, da mesta obenem potrebujejo podporo pri prizadevanjih za odpravo mestnih težav;

19. meni, da je bilo v preteklosti izseljevanje s podeželja varnostni ventil za kmete, ki se niso mogli ukvarjati s svojo prvotno dejavnostjo, vendar je danes drugače, saj brezposelnost resno vpliva na nekvalificirane, zaradi česar so med prvimi žrtvami prestrukturiranja in preselitve dejavnosti ravno industrijske enote na podeželju, s čimer se zmanjša obseg raznovrstnih dejavnosti, na katere so se kmetje v težavah lahko nekoč zanesli in s katerimi so dopolnili dohodek od kmetijstva, zdaj pa so še hitreje potisnjeni v revščino;

20. poudarja, da bi bilo treba po letu 2013 ohraniti strukturne politike, poleg tega pa pregled izvrševanja proračuna uporabiti kot možnost, da bodo v prihodnje zagotovljena potrebna sredstva za ekonomsko, socialno in ozemeljsko kohezijo med regijami in državami Evropske unije;

21. priporoča, da bi morali politični ukrepi, namenjeni preprečevanju socialne izključenosti in spodbujanju ranljivih skupnosti in skupin k dejavnostim, vključevati prostovoljnost;

22. poziva Komisijo, naj pripravi poseben predlog o tem, kako realno in specifično reševati težave ranljivih skupnosti in skupin, vključno s socialno izključenostjo;

23. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1)

UL L 239, 01.09.2006, str. 248.

(2)

UL L 291, 21.10.2006, str. 11.

(3)

Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0035.


OBRAZLOŽITEV

Uvod

Kohezijska politika je ena od najpomembnejših prednostnih nalog Evropske unije. Cilj te politike, katere finančni okvir znaša eno tretjino proračuna EU in ki bolj kot katera koli druga politika temelji na načelu solidarnosti, je zmanjševanje gospodarskih, socialnih in ozemeljskih razlik med državami članicami in njihovimi 268 regijami.

Kljub temu so te razlike še vedno pomembne. Upoštevati je treba, da je v vsaki četrti regiji BDP na prebivalca nižji od 75 % povprečja Evropske unije in da se tudi znotraj regij pojavljajo znatna neravnovesja.

Več evropskih analiz, rezultati programa ESPON 2006, kohezijska poročila in strateške pobude opozarjajo na dejstvo, da je socialna izključenost prostorsko osredotočena na najbolj nerazvitih območjih.

S tem poročilom bi radi opozorili, da je družbena segregacija ranljivih skupin povezana s prostorskimi pogoji, in poudarili, kako pomembno je te procese odkriti in jih obravnavati z ustreznim območnim pristopom. To pomeni, da moramo vprašanje ranljivih skupnosti in skupin obravnavati kot del ozemeljske kohezije.

Namen tega poročila je poudariti, da bomo ozemeljsko pogojeno izključenost obvladali samo, če bomo doumeli in si priznali, da glavne težave izvirajo iz mikroozemeljskega razvoja.

Kljub temu pa ugotavljamo, da je v opravljenih ozemeljskih analizah na evropski ravni in v sedanjem evropskem statističnem sistemu komaj najti kakšen ustrezen podatek.

Prehod od revščine k izključenosti

Ranljive skupine se srečujejo z večdimenzionalnimi težavami, ki še povečujejo revščino ter sprožajo izključenost in vse večjo segregacijo. Daljša neaktivnost in dolgotrajna brezposelnost še zmanjšujeta možnosti vseh prizadetih, da bi obvladali socialno izključenost in gospodarske težave, v katerih so se znašli.

Izključenost je močno prostorsko pogojena

Izključenost iz procesa gospodarskega in družbenega razvoja je večinoma prostorsko pogojena in vezana na izključenost določenega ozemlja, zaradi česar ranljive skupine lahko le omejeno dostopajo do dela in storitev.

Življenjske možnosti družbenih skupin so vezane na prostor, v katerem te skupine bivajo, tj. od regij ali mikroregij, oziroma, splošno rečeno, od življenjskega okolja. Vpliv prostora na izključenost je torej zelo velik.

Pojav na mikroregionalni ravni

Poudarimo naj, da se ta družbeno in gospodarsko ogrožena območja pojavljajo zlasti na obrobnih območjih znotraj regij ali v zaostajajočih mikroregijah ter jih v večini primerov ni mogoče zaznati na ravni NUTS 2.

Prav bi torej bilo, da se pojav prostorsko pogojenih ranljivih skupnosti preuči – če uporabimo terminologijo Unije – ne na ravni NUTS 2, pač pa na ravneh LAU 1 in LAU 2.

Družbena segregacija tudi na podeželskih območjih

Segregacija je veliko bolj vidna v mestih kot v njihovi okolici, ki je manj poseljena, čeprav so razmere na podeželskih območjih, kjer se pojavlja družbena segregacija, dejansko celo slabše. V mestih so procesi družbene segregacije povezani z nastajanjem predmestij, kar povzroča propadanje tradicionalnih mestnih središč in nekdaj industrializiranega obrobja. Ob mestnih getih pa sočasno prihaja do koncentracije družbenih napetosti na tistih podeželskih območjih, kjer zaostajajo za razvojem. V vse bolj neugodnem položaju je podeželsko prebivalstvo v novih državah članicah, kjer je gospodarska tranzicija še poglobila razlike znotraj regij.

Težava je prikrita: manjkajoči instrumenti

Pojava ozemeljske izključenosti pa ustrezno ne obravnava niti evropska statistika niti politični instrumenti.

Družbene skupine, ki so prizadete tudi zaradi ozemeljsko pogojene izključenosti, so v prostorski analizi, načrtovanju ukrepov in pri oblikovanju politike prikrite.

Proces namreč poteka na nižji ravni manjših ozemeljskih enot, zato jih s sedanjimi načini spremljanja na ravni NUTS 2, npr. z zbiranjem podatkov s strani Eurostata ali sistematično analizo na podlagi programa ESPON, na evropski ravni ni mogoče zaznati. Splošno uporabljeni in ustrezni ozemeljski kazalniki niso na voljo.

Kot je razvidno iz analize, predstavljene v tem poročilu, s sedanjim statističnim sistemom ni mogoče opraviti takšne analize razlik znotraj regij NUTS 2, ki bi bila primerljiva po vsej Uniji. Kazalniki, ki merijo razlike med statističnimi teritorialnimi enotami, niso sposobni pokazati dejanskih razlik znotraj regij. Na evropski ravni se še nismo poenotili glede tega, katere ozemeljske značilnosti privedejo do slabših pogojev, ki so lokalno, regionalno in socialno pogojeni, in zlasti do družbene segregacije.

Socialno in geografsko obrobna območja znotraj regij

V zvezi z ozemeljskimi razlikami evropska kohezijska politika, ki se osredotoča na regije na ravni NUTS 2, zanemarja več težav, ki se pojavljajo znotraj regij, Razlike znotraj regij so pogosto pomembnejše kot razlike med regijami.

Zaradi izrazito družbenih in gospodarskih kazalnikov za velika in srednje velika mesta, ki so regionalna gospodarska gonilna sila, je naša pozornost pogosto preusmerjena stran od težav v izoliranih mestnih okrožjih, medtem pa med dinamičnimi mestnimi območji in območji, ki so izključena iz procesov družbenega in gospodarskega razvoja, nastaja velik razkorak.

Za obvladovanje težav na območni ravni je nujen celovit pristop

Če izhajamo iz zgoraj predstavljene analize, vidimo, da za reševanje težav ranljivih skupin horizontalni pristop ni dovolj. Pri obravnavi položaja teh ranljivih skupin je nujen območni pristop, s katerim bi se lahko lokalno odzvali na kompleksne težave posameznih območij. Dejansko potrebujemo mikroregionalen pristop, ki se bo osredotočil na razlike znotraj regij in na najobčutljivejša območja.

V nasprotnem primeru se lahko proces polarizacije še okrepi, zlasti če bodo gospodarski in socialni ukrepi osredotočeni na dinamična središča, položaj izključenih območij pa se lahko še poslabša. Pri obvladovanju teh težav bi bilo treba večjo pozornost nameniti prostorskemu načrtovanju in celostnemu prostorskemu razvoju.

2. Ozemeljska izključenost znotraj regij

Neenake možnosti, koncentracija socialnih konfliktov, zlasti zaradi družbene segregacije in z njo povezane koncentracije ranljivih skupin, se lahko pojavijo v različnih okoliščinah. Gre za dobro znano težavo mest, ki pa je glede na izkušnje novih držav članic pojavlja zlasti območno pogojena.

Na najbolj nerazvitih območjih obstaja nevarnost ozemeljske izključenosti

Ranljive skupine od večinske družbe ne ločuje le razdalja v prostoru, pač pa tudi socialne razlike. Vzroki za izključenost izvirajo zlasti iz geografskega položaja izključene skupine. Geografski položaj lahko bistveno vpliva na neugoden položaj z naslednjimi dejavniki:

Dejavniki, vezani na geografski položaj:

           o dostopnost delovnih mest,

           o oddaljenost od mestnih središč,

           o slaba ali sorazmerno draga prometna infrastruktura,

           o nizek dohodek,

Dejavniki, vezani na notranje značilnosti območja:

           o dejstvo, da ni uspešnih podjetij, ki bi delovala na določenem prostoru,

           o nizka stopnja zaposlenosti,

           o nizek dohodek,

           o nizka stopnja izobrazbe,

           o človeški viri (v smislu zdravja, izobrazbe, blaginje)

           o stanje grajenega okolja,

           o napetosti med različnimi socialnimi skupinami, rasizem in družbena segregacija,

           o pomanjkanje javnih storitev ali njihova slaba kakovost.

Ozemeljska izključenost na splošno ni običajna težava nerazvitih območij in se ne pojavlja le na podeželskih območjih, ampak je zlasti značilna za obrobna območja in mikroregije, ki so v globoki krizi. Običajno se javlja v naslednjih oblikah, ki so pogosto splet številnih ozemeljskih značilnostih hkrati:

– periferna lokacija,

– koncentracija izključenih socialnih skupin (t.i. socialna periferija),

– koncentracija socialnih konfliktov zaradi gospodarske in strukturne preobrazbe.

Večje ozemeljske enote zakrivajo težave izključenih ozemelj

Eden od vzrokov za odsotnost prepoznavnosti nerazvitih in zaostajajočih območij je ozemeljsko združevanje. Če statistika prikazuje podatke za večje ozemeljske enote, razlike znotraj ozemeljskih enot niso več vidne. Z osnovno mersko enoto kohezijske politike EU – NUTS 2 – se primerjajo socialni in gospodarski dejavniki teh ozemeljskih enot v različnih državah. Ta pristop je treba še naprej uporabljati za razdeljevanje sredstev iz kohezijske politike med regije in države .

Vendar z vidika razlage ozemeljske kohezije poteka več prostorskih procesov, ki jih socialno-ekonomski kazalniki, opredeljeni na ravni NUTS 2, ne dokazujejo, zato ostajajo zakriti.

Ozemeljska koncentracija ranljivih skupin na obrobnih območjih regij

Poleg potreb mest in njihovih širših okoliških podeželskih območij je glavni razlog za resne razvojne vrzeli znotraj regij, zlasti na vzhodu Srednje Evrope, pomanjkanje infrastrukture.

Ker so trgi dela organizirani lokalno in ker primanjkuje prometnih ali informacijskih povezav, prebivalci na podeželju zaradi manjše mobilnosti nimajo dostopa do ugodnosti, ki jih ponujajo razvitejša mesta. Zato ima privlačnost mest negativni vpliv, zaradi revščine in neustrezne dostopnosti infrastrukture pa je vse manj zaznaven potencial podeželskih območij.

V novih državah članicah, kjer so pritiski zaradi priseljevanja v mesta manjši, se socialno ločevanje in odsotnost enakih možnosti pojavlja zlasti na teh podeželskih območjih. Gre za izziv, ki je vsaj podobno zahteven.

Ozemeljska izključenost presega socialne težave

Medtem ko revščino povzroča nezadosten prihodek, pa ozemeljsko pogojeno izključenost sproža več dejavnikov, ker ljudje, ki živijo v oddvojenih naseljih in območjih, posledično izgubijo tudi veliko drugih možnosti, denimo za izobraževanje ali glede dostopa do infrastrukture in storitev.

Etnične razlike – koncentracija priseljencev v mestnih getih in močnejša segregacija romskega prebivalstva v novih državah članicah – so vir še večjih težav za zaostajajoča območja, ker je njihovo vključevanje še bolj zapleteno.

Končno, verjetno je, da najbolj ranljive skupine ne bodo izključene le iz pozitivnega širjenja socialno-ekonomskega razvoja, ampak tudi iz procesov odločanja.

Omejeno zbiranje in obdelava območnih podatkov v evropskih raziskavah

Evropska statistika socialnih težav ne prikazuje ustrezno. Da bomo razpolagali s primerljivimi ozemeljskimi enotami, moramo različne ozemeljske ravni in podatke iz različnih držav izbrati tako, da bodo razlike glede velikosti ozemeljskih enot čim manjše.

Poleg težav ozemeljskega združevanja so na voljo le omejeni socialni kazalniki v teritorialni členitvi, zato se evropske prostorske raziskave manj osredotočajo na socialne težave. Na voljo je nekaj študij primerov, ki kažejo na pojav segregacije in ozemeljske izključenosti, bolj verodostojne vseevropske analize pa še nimamo. Kazalniki, ki jih je mogoče uporabljati na območni ravni, so:

           – stopnja aktivnosti,

           – stopnja zaposlenosti,

           – stopnja dolgotrajne brezposelnosti,

           – stopnja visokošolske izobrazbe,

           – indeks človeškega razvoja (HDI),

           – nevarnost zdrsa pod prag revščine,

           – pričakovana življenjska doba,

           – delež oseb z največ osnovnošolsko izobrazbo.

Načini obvladovanja revščine in socialne izključenosti se med državami razlikujejo. Sistemi držav članic se ne razlikujejo le glede razpoložljivih sredstev, ampak tudi glede mehanizmov dodeljevanja. Razen nacionalnih razlik je treba za dejansko reševanje težav zaostajajočih in oddvojenih ozemelj priznati, da sta revščina in socialna izključenost ozemeljski vprašanji, ki ju je treba obravnavati z območnim pristopom in z dovolj sredstvi, ki bodo dejansko namenjena najbolj prikrajšanim območjem. Ti viri bi morali omogočiti, da se z ustreznim upoštevanjem izzivov in možnosti zaostajajočih in oddvojenih ozemelj odpre prosta pot njihovemu konkurenčnemu potencialu, da bodo ta območja lahko nadoknadila zaostanek in bomo ustvarili teritorialno in socialno bolj povezano Unijo.


MNENJE Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (6.5.2008)

za Odbor za regionalni razvoj

o vplivu kohezijske politike na vključevanje ranljivih skupnosti in skupin

(2007/2191(INI))

Pripravljavka mnenja: Ilda Figueiredo

POBUDE

Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja poziva Odbor za regionalni nadzor kot pristojni odbor, naj v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  poudarja, da pojava obubožanja in izključenosti nista prisotna le v mestnih območjih, temveč tudi na podeželju, kjer pa se lahko pojavita v posebnih oblikah, zlasti zato, ker na podeželju socialno izključenost spremlja še ozemeljska izključenost ter ker na teh območjih, izključenih iz gospodarskega razvoja, živijo vse družbene skupine, ki jih to zadeva;

2.  poudarja, da so ženske kljub osrednji vlogi v podeželskem gospodarstvu skoraj povsem izključene iz organov odločanja in da je treba sprejeti ukrepe na vseh ravneh, da bodo ženske bolj zastopane v zadrugah, sindikatih ali v lokalnih organih odločanja, ter posebne ukrepe za podporo žensk na podeželju, da bi se jim zagotovile pravice in v boj proti revščini;

3.  poudarja, da sezonsko delo danes opravljajo predvsem delovni migranti, čeprav so sezonski delavci vedno veljali za najbolj ranljive skupine na podeželju; meni, da si je treba prizadevati za to, da bi bili ti delavci upravičeni do podobnih pogodb in delovnih pogojev, kot jih imajo delavci s stalnim prebivališčem;

4.  meni, da čeprav je bilo v preteklosti izseljevanje s podeželja rešitev za kmete, ki niso več mogli opravljati svoje izvorne dejavnosti, danes ni več tako, saj brezposelnost prizadene predvsem nekvalificirane osebe; dodaja, da so nosilci industrijske dejavnosti s sedežem na podeželju med prvimi žrtvami prestrukturiranja in selitve industrije, s čimer se dodatno zmanjšajo možnosti za opravljanje več dejavnosti, na katere so se lahko v preteklosti zanašali mali kmetje v težavah, da so dopolnili svoje kmetijske prihodke, kar pospešuje njihovo obubožanje;

5.  poziva k nadaljnjemu opravljanju donosnih dejavnosti na podeželskih območjih, za kar je treba posebno pozornost nameniti družinskim ter malim in srednjim kmetijam, zlasti na podlagi revizije skupne kmetijske politike, da bi postala pravičnejša, pa tudi nekmetijskim podjetniškim dejavnostim, ki zagotavljajo blago in storitve, da bi prebivalci ostali na podeželju in se naselili novi;

6.  poudarja, da je kmetijska dejavnost pogosto zadnja dejavnost, ki ostane na podeželju; poudarja tudi, da je treba na podeželskih območjih, pa tudi v gorskih in najbolj oddaljenih regijah, ohraniti kakovostne javne storitve, da ne bi prišlo do izolacije ter da bi se zagotovil univerzalen dostop do izobraževanja, zdravstvenih storitev, prevoznih in obveščevalnih sredstev, kulture ter dostojnega življenja za kmete in njihove družine; zato meni, da je treba sprejeti ukrepe za spodbujanje mladih kmetov, da začnejo opravljati kmetijsko dejavnost, vendar je poleg zagotovitve trajnosti njihove kmetijske dejavnosti treba poskrbeti, da bo podeželsko okolje primerno za življenje, in sicer s spodbujanjem enakopravnega dostopa do javnih storitev (pošte, šole, javnih prevoznih sredstev, zdravstvenih storitev itd.) ter ohranjanja storitev, namenjenih javnosti (predšolsko varstvo in varstvo starejših, socialna in najemniška stanovanja itd.), in družabnih prostorov (trgovin, gostinskih lokalov, kulturnih centrov itd.);

7.  meni, da lahko proizvodnja energije iz obnovljivih virov energije, kot so bioplin in gozdni odpadki, v lokalnih obratih oživi gospodarstva v podeželskih in obrobnih regijah ter podpira politiko trajnostne energije, če se zagotovi pozitivno ravnotežje ogljika tega procesa in prepreči negativen vpliv na varnost oskrbe s hrano na mednarodni ravni; zahteva več vlaganj iz kohezijskega in strukturnih skladov v razvoj tehnologije na področju tovrstne proizvodnje energije;

8.  poudarja pomen gospodarskih dejavnosti v kmetijskem in nekmetijskem sektorju na podeželju, kot sta neposredna obdelava in prodaja kmetijskih izdelkov, turizem, storitve ter mala in srednja podjetja, za zaposlovanje ter preprečevanje revščine in bega s podeželja; zato poziva k izboljšanju možnosti za poklicno usposabljanje v podeželskih regijah, da bi se podpiral razvoj podjetij;

9.  meni, da je treba posebno pozornost nameniti novim državam članicam, ker bi se lahko kljub temu, da so bili zanje v obdobju prehoda k tržnemu gospodarstvu značilni neto migracijski tokovi na podeželje, ta težnja v prihodnosti spremenila, s tem pa bi se povečale težave glede obubožanja, in sicer ne le na podeželju, temveč tudi v mestnih središčih;

10. poudarja, da nizka gostota prebivalstva na podeželju in s tem njihova majhna volilna moč prav tako vplivata na sprejemanje političnih odločitev; opaža, da se na področju vključevanja na trg dela spodbuja specializacija, kar ni skladno z opravljanjem več dejavnosti in povzroča negotovost glede zaposlitve na podeželju; prav tako poudarja, da je treba v boju proti izseljevanju s podeželja nujno bolj podpreti mlade kmete;

11. poudarja, da je treba zagotavljati povezljivost sredstev za razvoj podeželja v okviru regionalne, pa tudi skupne kmetijske politike;

12. poudarja, da je treba zaščiti tradicionalne oblike kmetovanja, kot so majhne kmetije, ki podpirajo povezanost podeželskih skupnosti v obrobnih regijah;

13. vztrajno poudarja, da je treba okrepiti pomoč združenjem kmetov, kmetijskim zadrugam, zadružnim kletem ter drugim lokalnim organom na področju obrti in drugih dopolnilnih kmetijskih dejavnostih, s čimer bi olajšali trženje kmetijskih proizvodov in ustvarjanje lokalnih tržnic ter okrepili povezava med proizvajalci in potrošniki;

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

6.5.2008

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

33

0

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Vincenzo Aita, Peter Baco, Bernadette Bourzai, Luis Manuel Capoulas Santos, Giuseppe Castiglione, Giovanna Corda, Joseph Daul, Albert Deß, Carmen Fraga Estévez, Ioannis Gklavakis, Lutz Goepel, Friedrich-Wilhelm Graefe zu Baringdorf, Lily Jacobs, Elisabeth Jeggle, Heinz Kindermann, Véronique Mathieu, Rosa Miguélez Ramos, James Nicholson, Neil Parish, María Isabel Salinas García, Agnes Schierhuber, Willem Schuth, Czesław Adam Siekierski, Donato Tommaso Veraldi, Janusz Wojciechowski, Andrzej Tomasz Zapałowski

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Liam Aylward, Esther De Lange, Ilda Figueiredo, Gábor Harangozó, Wiesław Stefan Kuc, Astrid Lulling, Kyösti Virrankoski


IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

29.5.2008

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

28

5

17

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Emmanouil Angelakas, Stavros Arnaoutakis, Jean Marie Beaupuy, Rolf Berend, Jana Bobošíková, Victor Boştinaru, Wolfgang Bulfon, Bairbre de Brún, Gerardo Galeote, Iratxe García Pérez, Eugenijus Gentvilas, Zita Gurmai, Gábor Harangozó, Mieczysław Edmund Janowski, Tunne Kelam, Evgeni Kirilov, Constanze Angela Krehl, Florencio Luque Aguilar, Sérgio Marques, Lambert van Nistelrooij, Jan Olbrycht, Markus Pieper, Pierre Pribetich, Wojciech Roszkowski, Elisabeth Schroedter, Grażyna Staniszewska, Catherine Stihler, Margie Sudre, Kyriacos Triantaphyllides, Oldřich Vlasák, Vladimír Železný

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Bernadette Bourzai, Jan Březina, Den Dover, Emanuel Jardim Fernandes, Fernando Fernández Martín, Francesco Ferrari, Louis Grech, Ramona Nicole Mănescu, Francisca Pleguezuelos Aguilar, Zita Pleštinská, Samuli Pohjamo, Christa Prets, Jürgen Schröder, Richard Seeber, Bart Staes, László Surján, Manfred Weber

Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Manuel Medina Ortega, Nicolae Vlad Popa, Csaba Sándor Tabajdi

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov