POROČILO o vmesnem pregledu Evropskega akcijskega načrta za okolje in zdravje 2004–2010

17. 6. 2008 - (2007/2252(INI))

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane
Poročevalka: Frédérique Ries

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o vmesnem pregledu Evropskega akcijskega načrta za okolje in zdravje 2004–2010

(2007/2252(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o vmesnem pregledu Evropskega akcijskega načrta za okolje in zdravje 2004–2010 (KOM(2007)0314),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. februarja 2005 o evropskem akcijskem načrtu za okolje in zdravje za obdobje 2004–2010[1],

–   ob upoštevanju poročila Svetovne zdravstvene organizacije z dne 27. julija 2007 z naslovom „Načela za ocenjevanje tveganj za zdravje otrok, ki so povezana z izpostavljenostjo kemikalijam“,

-    ob upoštevanju členov 152 in 174 Pogodbe ES, katerih cilj je zagotavljanje visoke ravni varovanja zdravja ljudi in okolja,

–   ob upoštevanju Sklepa št. 1350/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o uvedbi drugega programa ukrepov Skupnosti na področju zdravja (2003-2013)[2],

–   ob upoštevanju člena 45 poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varno hrano (A6-0260/2008),

A. ker od leta 2003 z zanimanjem ugotavlja, da politika Evropske unije na področju varovanja zdravja temelji na tesnejšem sodelovanju med sektorji zdravja, okolja in raziskav, pri čemer lahko upamo, da se bo na koncu začela izvajati skladna in celovita evropska strategija na področju zdravja okolja,

B.  ker bodo ukrepi, ki jih je zdaj začela izvajati Unija v okviru svojega prvega akcijskega načrta za okolje in zdravje (2004–2010) (KOM(2004)0416), in sicer priprava kazalnikov, razvoj celostnega spremljanja, zbiranje in vrednotenje ustreznih podatkov ter povečanje števila raziskav, verjetno omogočili boljše razumevanje medsebojnega vpliva virov onesnaževanja in učinkov na zdravje, vendar očitno ne zadoščajo za zmanjšanje vse večjega števila bolezni, povezanih z okoljskimi dejavniki,

C. ker je skoraj nemogoče izvesti vmesno oceno navedenega akcijskega načrta, ker ta nima nobenega jasnega in kvantitativnega cilja ter ker je poleg tega še vedno težko določiti celotni proračun, ki mu je namenjen in ki gotovo ne zadostuje za učinkovito spodbujanje tega načrta,

D. ker bi se moral sedanji akcijski načrt (2004–2010) poleg področij, ki so cilj programa javnega zdravja (2008–2013), tj. ukrepanje v zvezi s tradicionalnimi dejavniki zdravja, kot so prehrana, kajenje ter uživanje alkohola in drog, osredotočiti predvsem na nekatere nove izzive na področju zdravja ter obravnavati odločilne okoljske dejavnike, ki vplivajo na zdravje ljudi, kot so kakovost zraka v zaprtih prostorih in na prostem, elektromagnetni valovi, nanodelci, zelo zaskrbljujoče kemikalije (snovi, razvrščene kot rakotvorne, mutagene ali strupene za razmnoževanje (CMR) ter endokrini motilci) in dejavniki tveganja za zdravje, ki izhajajo iz podnebnih sprememb,

E.  ker so bolezni dihal drugi najpomembnejši vzrok umrljivosti, pojavnosti bolezni, prevalence in stroškov v Uniji, ker so glavni vzrok umrljivosti otrok, mlajših od pet let, in ker, zlasti zaradi onesnaženja zraka v zaprtih prostorih in na prostem, še naprej nastajajo,

E.  ker onesnaženost zraka zaradi drobnih delcev in prizemnega ozona zelo ogroža zdravje ljudi, pri čemer vpliva na ustrezen razvoj otrok in krajša življenjsko dobo v EU[3],

G. ker si mora Skupnost v skladu s vprašanjem okoljskega zdravja v mestih, zlasti kakovosti zraka v zaprtih prostorih, ter ob spoštovanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti bolj prizadevati v zvezi z ukrepi proti onesnaževanju gospodinjstev, glede na to, da evropski državljan preživi povprečno 90 % svojega časa doma,

H. ker so bile na ministrskih konferencah Svetovne zdravstvene organizacije v obdobju 2004–2007 o okolju in zdravju izpostavljene povezave med zapletenim medsebojnim vplivom kemičnih onesnaževalcev ter določenim številom kroničnih motenj in bolezni, zlasti pri otrocih; ker so ti pomisleki vključeni tudi v uradne dokumente Programa Združenih narodov za okolje in Medvladnega foruma za kemijsko varnost,

I.   ker vedno nova znanstvena spoznanja dokazujejo, da določenih vrst raka, kot so rak mehurja, kostni rak, pljučni rak, kožni rak, rak dojke in drugo, ne povzročajo zgolj kemične snovi, sevanje in delci v zraku, ampak tudi drugi okoljski dejavniki,

J.   ker so se poleg teh težavnih sprememb na področju okoljskega zdravja v zadnjih letih pojavile tudi nove bolezni in sindromi, kot so vrste preobčutljivosti na kemične snovi, sindrom zobnih amalgamov, preobčutljivost na elektromagnetno sevanje, sindrom nezdravih zgradb ali sindrom pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnosti pri otrocih;

K. ker je previdnostno načelo izrecno vključeno v pogodbo od leta 1992 in ker je Sodišče Evropskih skupnosti večkrat določilo vsebino in pomen tega načela v pravu Skupnosti kot dela temeljev politike zaščite, ki jo izvaja Skupnost na področju okolja in zdravja[4],

L.  ker so merila, ki jih je Komisija navedla v svojem sporočilu z dne 2. februarja 2000 o uporabi previdnostnega načela (KOM(2000)0001), zelo zavezujoča in dejansko neuresničljiva,

M. ker je treba upoštevati pomembnost biološkega monitoringa ljudi kot sredstva za ocenjevanje stopnje izpostavljenosti evropskega prebivalstva učinkom onesnaževanja, željo, ki jo je večkrat izrazil Parlament v točki 3 navedene resolucije z dne 23. februarja 2005 in željo, izraženo v sklepih Sveta za okolje z dne 20. decembra 2007, da se pohiti z izvedbo programa biološkega monitoringa na ravni Unije,

N. ker je nedvomno potrjeno, da imajo podnebne spremembe pomembno vlogo pri povečevanju resnosti in pojavnosti nekaterih bolezni, ter zlasti da lahko pogostost vročinskih valov, poplave in požari, ki so najpogostejše naravne nesreče v EU, povzročijo dodatne bolezni, slabe higienske razmere in smrti, pri čemer se priznava, da ukrepi za preprečevanje podnebnih sprememb ugodno vplivajo na zdravje,

O. ker bodo podnebne spremembe pomembno vplivale na zdravje ljudi, ker med drugim spodbujajo razvoj nekaterih infekcijskih in parazitskih bolezni, zlasti zaradi sprememb temperature in vlage ter njihovega vpliva na ekosisteme, živali, rastline, žuželke, parazite, praživali, mikrobe in viruse,

P.  ker okvirna Direktiva 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike[5] in njene hčerinske direktive vsebujejo jasne določbe o ohranjanju in obnovi zdravih voda,

Q. ker je okoljska medicina nova zdravstvena disciplina, ki temelji na univerzitetnem izobraževanju, ki je še preveč razdrobljeno in različno v državah članicah ter ki bi ga bilo zato treba spodbujati v okviru Unije,

R.  ker je število oseb, ki trpijo zaradi okoljskih dejavnikov, vedno večje, in je potrebno razviti epidemiologije, da se ustvari celovit pregled bolezni, ki jih v celoti ali delno povzročajo okoljski dejavniki,

1.  priznava prizadevanje Komisije od vzpostavitve akcijskega načrta leta 2004 na to temo, zlasti za izboljšanje verige informacij o okolju in zdravju, integracijo in okrepitev evropskih raziskav na tem področju ter sodelovanje s specializiranimi mednarodnimi organizacijami, kot je Svetovna zdravstvena organizacija;

2.  vseeno meni, da je tak akcijski načrt razlog za slab uspeh, če je njegov namen le spremljati obstoječe politike Skupnosti, če ne temelji na politiki preprečevanja, katere cilj je zmanjšanje bolezni, povezanih z okoljskimi dejavniki, ter če nima nobenega jasnega in kvantitativnega cilja;

3.  opozarja Komisijo na dejstvo, da je bil pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije že izveden program, v okviru katerega so njene države članice že izdelale svoje lastne nacionalne in lokalne akcijske načrte okoljskega zdravja, ki zajemajo posebne cilje in načrte izvajanja; zato Komisiji priporoča, da pregleda in oceni ta program Svetovne zdravstvene organizacije kot možni model, ki bi lahko za Evropsko unijo v prihodnosti prestavljal tudi uporaben primer;

4.  globoko obžaluje, da Komisija, natančneje njen Generalni direktorat za raziskave, ni zagotovila primernega financiranja na področju biološkega monitoringa ljudi za leto 2008, da bi, kot je obljubila državam članicam in Parlamentu, uvedla skladen pristop k biološkemu monitoringu v Uniji;

5.  prav tako poziva Komisijo, naj do leta 2010 uresniči dva bistvena cilja, zastavljena leta 2004, in oblikuje ter izvede uporabno komunikacijsko strategijo za ta cilja, in sicer ozaveščanje državljanov o okoljskem onesnaževanju in vplivu na njihovo zdravje na eni strani ter ponoven pregled in prilagoditev evropske politike za zmanjšanje tveganj na drugi;

6.  priporoča, naj države članice in Komisija izpolnijo svoje obveznosti v zvezi z izvajanjem zakonodaje Skupnosti;

7.  poudarja, da je treba v primeru, ko se ocenjuje učinek okoljskih dejavnikov na zdravje, najprej in zlasti upoštevati ranljive skupine, kot so nosečnice, novorojenčki, otroci in starejše osebe;

8.  zahteva, naj se posebna pozornost nameni ranljivim skupinam, ki so najbolj občutljive na onesnaževala, in sicer z uvedbo ukrepov za zmanjšanje izpostavljenosti notranjim onesnaževalcem okolja v zdravstvenih ustanovah in šolah s sprejetjem dobro premišljenih praks za upravljanje kakovosti zraka v zaprtih prostorih;

9.  poziva Komisijo, naj pri pripravi osnutkov predlogov za spremembo obstoječih zakonov, teh zakonov pod pritiskom lobijev ali regionalnih ali mednarodnih organizacij ne poslabša;

10. opozarja, da Unija potrebuje stalen dinamičen in prožen pristop k akcijskemu načrtu; zato opozarja, da Unija potrebuje strokovno znanje na področju okoljskega zdravja, ki bi temeljilo na preglednosti, večdisciplinarnosti in kontradiktornosti ter bi omogočilo ukrepanje glede nezaupanja splošne javnosti do uradnih agencij in odborov strokovnjakov; opozarja, da je pomembno izboljšati usposabljanje strokovnjakov na področju zdravja, zlasti z izmenjavo najboljših praks na ravni Skupnosti;

11. poudarja, da so bila zadnja leta zaznamovana s pravim napredkom na področju okoljske politike, na primer v zvezi z zmanjšanjem onesnaževanja zraka, izboljšanjem kakovosti voda, politiko zbiranja in recikliranja odpadkov, nadzorom nad kemikalijami in prepovedjo osvinčenega bencina, vendar hkrati ugotavlja, da je za evropsko politiko še vedno značilno pomanjkanje celovite preventivne strategije in neuporaba previdnostnega načela;

12. zato poziva Komisijo, naj pregleda vsa merila iz navedenega sporočila o uporabi previdnostnega načela ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti, da bi bilo to načelo ukrepanja in varnosti, ki temelji na sprejetju začasnih in sorazmernih ukrepov, v središču politik Skupnosti na področju zdravja in okolja;

13. meni, da bi prenos dokaznega bremena v zvezi z neškodljivostjo izdelka na proizvajalca ali uvoznika omogočila spodbujanje politike, ki temelji na preprečevanju, kot je določeno v Uredbi (ES) št. 1907/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), ki je ustanovila Evropske agencijo za kemikalije[6], in v zvezi s tem spodbuja Komisijo, da razširi to obveznost na zakonodajo Skupnosti v zvezi z vsemi izdelki; meni, da se je treba izogniti vsakemu povečanju poskusov na živalih v okviru akcijskega načrta ter da je treba vso pozornost nameniti razvoju in uporabi drugih metod;

14. ponovno poziva Komisijo, naj pripravi dejanske ukrepe o kakovosti zraka v zaprtih prostorih, ki bi zagotovili visoko raven zaščite v zvezi z varnostjo in zdravjem notranjega okolja, zlasti pri reviziji Direktive Sveta z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic, ki se nanašajo na gradbene proizvode[7], ter da predlaga ukrepe za povečanje energetske učinkovitosti stavb, varnosti in neškodljivosti kemičnih sestavin, ki se uporabljajo pri izdelavi opreme in pohištva;

15. priporoča, da za zmanjšanje škodljivih vplivov okolja na zdravje Komisija pozove države članice, naj z davčnimi ugodnostmi in/ali drugimi gospodarskimi spodbudami akterje na trgu spodbudijo k izboljšanju kakovosti zraka v zaprtih prostorih ter zmanjšanju izpostavljenosti elektromagnetnemu sevanju v njihovih stavbah, podružnicah in pisarnah;

16. priporoča, da Komisija pripravi primerne minimalne zahteve, da se zagotovi kakovost zraka v zaprtih prostorih v stavbah, ki se bodo na novo gradile;

17. priporoča, naj Komisija pri dodeljevanju posameznih podpor Evropske unije upošteva, kako to vpliva na kakovost zraka v zaprtih prostorih, izpostavljenost elektromagnetnemu sevanju in zdravje posebej ogroženih skupin prebivalstva pri posameznih projektih, podobno kot se pozornost namenja merilom varstva okolja;

18. zahteva, da se določijo okoljski standardi kakovosti za prednostne snovi v vodi v skladu z najnovejšimi znanstvenimi spoznanji in da se ti standardi redno usklajujejo s stanjem na področju znanosti;

19. poudarja, da so nekatere države članice uspešno uvedle mobilne laboratorije za analizo ali „zelena reševalna vozila“, da bi se omogočila hitra in zanesljiva ocena onesnaženosti javnih in zasebnih prostorov; meni, da bi lahko Komisija spodbujala to prakso v državah članicah, ki še ne poznajo tega načina neposrednega ukrepanja na onesnaženem območju;

20. je zaskrbljen zaradi pomanjkanja posebnih pravnih določb za zagotavljanje varnosti potrošniških izdelkov, ki vsebujejo nanodelce, in popuščanja Komisije v zvezi s potrebo po pregledu zakonodajnega okvira glede uporabe nanodelcev v potrošniških izdelkih, glede na to, da se daje na trg vedno več potrošniških izdelkov, ki vsebujejo nanodelce;

21. je bil opozorjen v mednarodnem poročilu Bioiniciativa[8] o elektromagnetnih poljih, ki povzema več kot 1 500 študij o tem vprašanju in v svojih zaključkih razkriva nevarnosti emisij mobilne telefonije, na primer prenosnih telefonov, emisij tehnologij UMTS, Wifi, Wimax, Bluetooth in telefonov s fiksno bazno postajo „DECT“ za zdravje;

22. ugotavlja, da so omejitve glede izpostavljanja elektromagnetnim poljem, ki so določene za javnost, zastarele, ker niso bile posodobljene od sprejetja Priporočila Sveta 1999/519/ES z dne 12. julija 1999 o omejevanju izpostavljenosti javnosti elektromagnetnim sevanjem (0 Hz do 300 GHz)[9], očitno ne upoštevajo razvoja informacijskih in komunikacijskih tehnologij, prav tako pa tudi ne priporočil Evropske agencije za okolje ali strožjih standardov glede emisij, ki so jih sprejele na primer Belgija, Italija ali Avstrija, poleg tega pa ne obravnavajo vprašanja ranljivih skupin, kot so nosečnice, novorojenčki in otroci;

23. zelo resno obravnava številne nevarnosti za zdravje, ki jih povzroča segrevanje podnebja na območju Unije, in poziva k okrepljenemu sodelovanju med Svetovno zdravstveno organizacijo, nacionalnimi nadzornimi organi, Komisijo in Evropskim centrom za preprečevanje in nadzor bolezni, da bi se okrepil sistem zgodnjega opozarjanja in s tem omejile negativne posledice podnebnih sprememb na zdravje;

24. poudarja, da bi moral ta akcijski načrt imeti koristi od razširitve ukrepov o negativnih vplivih podnebnih sprememb na zdravje ljudi s pripravo učinkovitih ukrepov prilagajanja, ki so potrebni na ravni Skupnosti, kot so:

–  programi sistematičnega izobraževanja in ozaveščanja javnosti;

–  vključitev ukrepov prilagajanja na podnebne spremembe v strategije in programe javnega zdravja, kot so nalezljive in nenalezljive bolezni, zdravje delavcev ter bolezni živali, ki so nevarne za zdravje ljudi;

–  ustrezen nadzor, usmerjen v zgodnje odkrivanje izbruhov bolezni;

–  sistemi zgodnjega opozarjanja in odkrivanja v zvezi z zdravjem;

–  uskladitev sedanjih mrež za spremljanje podatkov o okolju z mrežami o izbruhih bolezni;

25. obžaluje, da se pri sedanji oceni vpliva stroškov in koristi dokumenta „20 20 do leta 2020, Priložnost Evrope glede podnebnih sprememb“ (KOM(2008)0030) upoštevajo le koristi za zdravje pri zmanjšanju onesnaženosti zraka zaradi 20-odstotnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020; poziva Komisijo, naj zagotovi, da se nujno preverijo (stranske) dodatne koristi različnih prizadevanj za zdravje v skladu s priporočili Mednarodnega odbora za podnebne spremembe za zmanjšanje domačih emisij toplogrednih plinov za 25 % do 40 % in morda za 50 % ali več do leta 2020, pri čemer se te koristi vključijo v oceno vpliva, ki jo pripravi Komisija;

26. poziva Komisijo, naj glede na število samomorov v EU pozornost nameni resnemu problemu duševnega zdravja ter nameni več sredstev razvoju ustreznih strategij za preprečevanje in ustreznih terapij;

27. ponovno poudarja, da morajo Komisija in države članice podpreti akcijski načrt Svetovne zdravstvene organizacije za okolje in zdravje otrok v Evropi, da se ga spodbudi z dvostransko razvojno strategijo in razvojno strategijo EU ter da se spodbudi podobno procese zunaj evropske regije Svetovne zdravstvene organizacije;

28. poziva Komisijo, naj v svoj drugi akcijski načrt ponovno vključi steber v zvezi z zmanjšanjem izpostavljenosti onesnaževanju, kot je določen v evropski strategiji za okolje in zdravje (pobuda SCALE (Science, Children, Awareness, Legal instrument, Evaluation)) (KOM(2003)0338);

29. poziva Komisijo, naj pripravi in zagotovi instrumente, ki bi pospešili razvoj in spodbujanje inovativnih rešitev, kot je poudarjeno v okviru lizbonske agende, da se zmanjšajo glavna tveganja za zdravje, ki jih povzročajo okoljski dejavniki;

30. poziva Svet, naj nemudoma sprejme odločitev o predlogu uredbe o ustanovitvi solidarnostnega sklada EU, saj je Parlament stališče sprejel že 18. maja 2006[10]; meni, da bo nova uredba, ki bo skupaj z drugimi ukrepi pospešila začetek veljavnosti solidarnostnega sklada EU, omogočila učinkovitejše, bolj prilagodljivo in hitrejše zmanjševanje škode, nastale zaradi naravnih nesreč ali nesreč, ki jih povzroči človek; poudarja, da je takšen finančni instrument zelo pomemben, zlasti ker je predvideno, da se bo delno zaradi podnebnih sprememb število naravnih nesreč v prihodnosti povečalo;

31. priporoča, naj glede na odločilen gospodarski pomen malih in srednjih podjetij v Evropi Komisija tem zagotovi tehnično podporo, da se jim omogoči ravnanje v skladu z obvezujočimi predpisi glede okoljskega zdravja in se jim pri tem pomaga ter da se jih spodbuja k spremembam, ki so pozitivne z vidika okoljskega zdravja in ki vplivajo na poslovanje podjetij;

32. priporoča Komisiji, naj za leto 2010 in za „drugi cikel“ akcijskega načrta za okolje in zdravje predvidi preusmeritev svojih pobud na ranljivo prebivalstvo in pripravi nove metode ocenjevanja tveganj, ob upoštevanju bistvenega vprašanja posebne ranljivosti otrok, nosečnic in starejših ljudi;

33. zato poziva Komisijo in države članice, naj priznajo prednosti načela preprečevanja in previdnostnega načela ter da razvijejo in izvajajo orodja, ki omogočajo predvidevanje ter preprečevanje nevarnosti za okolje in zdravje; priporoča, naj Komisija oceni višino sredstev, potrebnih za „drugi cikel“ tega akcijskega načrta, ter zagotovi zadostna sredstva za večje število praktičnih ukrepov za zmanjšanje vpliva okolja na zdravje ter izvajanje preventivnih in previdnostnih ukrepov;

34. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic in Svetovni zdravstveni organizaciji.

• [1]  UL C 304 E, 1.12.2005, str. 264.
• [2]  UL L 301, 20.11.2007, str. 3.
• [3]  Poročilo „Okolje v Evropi – četrta ocena. Strnjeno“ Evropskaagencijaza okolje (10.10.2007).
• [4]  Sodba z dne 23. septembra 2003 v zadevi C-192/01 Komisija proti Danski, Recueil 2003, str. I- 9693; sodba z dne 7. septembra 2004 v zadevi C-127/02, Landelijke Vereniging tot Behoud van de Waddenzee in Nederlandse Vereniging tot Bescherming van Vogels, Recueil 2004, str. I-7405.
• [5]  UL L 327, z dne 22.12.2000, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo Komisije 2008/32/ES (UL L 81, 20.03.08, str. 60).
• [6]  UL L 396, 30.12.2006, str. 1; popravljena različica v UL L 136, 29.5.2007, str. 3.
• [7]  UL L 40, 11.02.1989, str. 12. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1882/2003 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 284, 31.10.2003, str. 1).
• [8]  Skupina neodvisnih znanstvenikov je to poročilo objavila 31. avgusta 2007. Več o tem si preberite na spletni strani: www.bioinitiative.org.
• [9]  UL L 199, 30.07.1999, str. 59.
• [10]  UL C 297 E, z dne 07.12.2006, str. 331.

OBRAZLOŽITEV

Ozadje

Evropski parlament je 23. februarja 2005 z zelo veliko večino (576 glasov za in 48 proti) sprejel resolucijo o vzpostavitvi akcijskega načrta za okolje in zdravje za obdobje 2004–2010.

Resolucija, ki je precej kritična do Evropske komisije, izhaja iz preproste ugotovitve: edini cilj akcijskega načrta ne more biti le več raziskav in več podatkov.

Na plenarnem zasedanju Parlamenta, na katerem se je upoštevalo stališče poročevalke, je bilo ocenjeno, da je prednostni cilj, ki ga je Komisija objavila za „prvi cikel“ 2004–2010, tj. izboljšanje znanja o vplivu onesnaženosti okolja na zdravje, gotovo vreden priznanja, vendar očitno nezadosten. To se je zgodilo kljub temu, da se število zbirk odločb, študij in povzetkov znanstvenih del povečuje ter da se v njih pogosteje poudarja obstoječa povezava med izpostavljenostjo okoljskim dejavnikom in štirimi glavnimi boleznimi, ki so vključene v to sporočilo: astma in alergije pri otrocih, težave z nevrološkim razvojem, rak in motnje endokrinega sistema.

Po naključju je bil ta akcijski načrt predstavljen nekaj mesecev po ambiciozni deklaraciji 52 ministrov za okolje in zdravje v evropski regiji, sprejeti na konferenci v Budimpešti, ki jo je organizirala Svetovna zdravstvena organizacija junija 2004.

Če se pri tem upoštevajo akcijski načrti (katerih cilji učinkovitosti so pogosto jasni in kvantitativni), ki so že bili vzpostavljeni v nekaterih državah članicah (Beneluks, Francija, Nemčija itd.), lažje razumemo zadržke Evropskega parlamenta.

Parlament je na svoj način želel resnično spodbuditi ta akcijski načrt in je izdal več priporočil, katerih cilj je predvsem:

1.  previdnostno načelo – kot sredstvo za politično ukrepanje – ker je mogoče ugotoviti, da se o tem načelu varnosti pogosto govori, vendar se ga le redko uporablja na ravni EU;

2.  vzpostavitev sistema biološkega nadzorovanja v Uniji, da se olajša merjenje vpliva onesnaževal na zdravje;

3.  boj proti onesnaževanju gospodinjstev, zlasti ker je Komisija uvrstila cigaretni dim med kancerogene dejavnike razreda 1, pa tudi z izrecnim pozivom Komisiji, da objavi zeleno knjigo o kakovosti zraka v zaprtih prostorih;

4.  financiranje, s katerim se bo odgovorilo na izzive, in sicer v okviru sedmega okvirnega programa za raziskave in razvoj (naveden je bil znesek v višini 300 milijonov EUR), ter želja po usklajevanju tega programa s programom javnega zdravja (2003–2008).

Tri leta pozneje so te prednostne naloge še vedno aktualne.

Zato je Evropska komisija ohranila usmeritev iz svojega programa in je predvsem želela doseči rezultate v zvezi s svojimi prednostnimi nalogami: zlasti na področju izboljšanja verige informacij o okolju in zdravju, integracije in okrepitve evropskih raziskav na tem področju ter sodelovanja s specializiranimi mednarodnimi organizacijami, kot je Svetovna zdravstvena organizacija.

Poročevalka z zadovoljstvom ugotavlja, da je bilo več kot 38 projektov v zvezi z okoljem in zdravjem financiranih v okviru šestega programa za raziskave v skupnem znesku več kot 200 milijonov EUR.

Težek pregled rezultatov akcijskega načrta, ki ne opravičuje svojega imena

Med 13 ukrepi, ki jih je prvotno predvidela Komisija, so le štirje obravnavali posebne ukrepe:

–  ukrep 10: spodbujanje usposabljanja strokovnjakov in izboljšanje organizacijske zmogljivosti na področju okolja in zdravja.

–  ukrep 11: uskladitev ukrepov za zmanjšanje obstoječih tveganj in poudarek na prednostnih boleznih.

–  ukrep 12: izboljšanje kakovosti zraka v zaprtih prostorih.

–  ukrep 13: spremljanje razvoja v zvezi z elektromagnetnimi polji.

Poročevalka je leta 2005 že izrazila svoje zadovoljstvo glede primernega odziva Komisije na težave, ki jih predstavlja pasivno kajenje v okolju, v okviru ukrepa 12.

V zvezi z ostalim in glede na premajhno natančnost izvedenih ukrepov je treba delno oceno izvesti v obliki poizvedovanja, ob upoštevanju, da ukrepa 12 in 13 obravnavata posebne pripombe poročevalke.

Ali obstajajo ukrepi, katerih cilj je oblikovanje okoljske medicine in poenostavitev priznavanja diplom s tega področja na ravni EU?

Če endokrini motilci niso vključeni v postopek odobritve REACH, katere ukrepe, razen pilotnega projekta, je sprejela Komisija, da bi ohranila resničen nadzor nad temi snovmi?

Če ocenjujemo nepristransko, moramo priznati, da je v teh treh letih in pol Unija dosegla konkretne rezultate v boju proti različnim oblikam onesnaževal, med katerimi so nadzor nad več kot 10 000 kemikalijami z uredbo REACH, nova zakonodaja o kakovosti zraka na prostem ter zakonodajni in strateški paket o pesticidih.

Vendar lahko na podlagi te nepristranskosti hkrati ugotovimo, da sta za evropsko politiko še vedno značilni odsotnost skupne in preventivne strategije ter neuporaba previdnostnega načela.

Previdnostno načelo: niti nična toleranca niti nična uporaba

Poročevalka na žalost ugotavlja, da se o tem načelu civilizacije, ki je zapisano v členu 174(2) Pogodbe o Evropski uniji od leta 1992, pogosto govori, včasih se ga napačno razlaga, vendar skoraj nikoli ne uporablja.

Razen splošno znane prepovedi vsebnosti šestih snovi iz družine ftalatov v otroških igračah iz junija 2005, ki sta jo sprejela Parlament in Svet, se previdnostno načelo ni uporabilo v nedavni zakonodaji Skupnosti. Še vedno je bil potreben odločen boj, ki je trajal več kot 10 let, da je prišlo do končne prepovedi snovi, ki so mutagene ali strupene za razmnoževanje ravno za te primere.

Zato se poročevalka sprašuje o primernosti tako zavezujočih meril v zvezi z uporabo previdnostnega načela ter meril Komisije iz njenega sporočila z dne 2. februarja 2000.

Zdi se, da odvisnost od analiz in obvladovanja tveganj, študija o različnih možnih ukrepih, vsakokratne določitve stopnje znanstvene negotovosti in priprava poročila o stroških/koristih prispevajo k temu, da previdnostnega načela ne bo mogoče uporabljati zaradi zapletenega, hierarhičnega in neskončnega postopka.

Ta ugotovitev je povzročila, da je poročevalka v točki 7 resolucije predlagala celotno revizijo sporočila z dne 2. februarja 2000, da bi se oživilo previdnostno načelo. Ta predlog sicer temelji na sodni praksi Sodišča Evropskih skupnosti, ki je večkrat določilo vsebino in pomen tega načela v pravu Skupnosti kot del temeljev politike zaščite, ki jo izvaja Skupnost na področju zdravja[1].

Onesnaževanje življenjskega prostora: posebno zahrbtna nevarnost za zdravje

Komisija v zvezi s to nevarnostjo za zdravje, pred katero se lahko zavaruje le malo državljanov, saj v povprečju preživijo 90 % svojega časa v zaprtih prostorih (vrtec, šola, pisarna, hiša, industrijsko območje), ni „sedela križem rok“.

Povečala je število ukrepov, kot so ustanovitev delovne skupine, v kateri sodelujejo predstavniki industrije, potrošniške organizacije in organizacije za zaščito okolja, ter financirala najmanj 17 evropskih projektov na zelo različnih področjih, kot je nadzor zraka v zaprtih/odprtih prostorih ter študija o gradbenih materialih kot virih onesnaževanja.

Vendar poročevalka opozarja, da vse te pobude niso dovolj za skupno in integrirano politiko na področju kakovosti zraka v zaprtih prostorih.

Poročevalka je bila zelo presenečena, ko je iz predstavitve nekega strokovnjaka iz šole London School of Hygiene izvedela, da je bil na primer zrak v stanovanjih čudovite Prage slabši kot svež zunanji zrak, ki so ga dihali zaljubljenci Kundere.

To je spodbuda za Komisijo, da objavi zeleno knjigo o specifični problematiki onesnaževanja življenjskega prostora, kot je Parlament že zahteval v točki 21 svoje resolucije o akcijskem načrtu, ki je bila sprejeta 21. februarja 2005.

Dejansko je nujno, da si Evropska unija zagotovi pravo strategijo v zvezi s tem, ki bo omogočila določitev smernic za države članice in na koncu zaščitila državljane, ki so izpostavljeni številnim virom biološkega in kemičnega onesnaževanja, in sicer od vrtca do pisarn.

Poročevalka tudi opozarja, da bi bilo dobro, če bi vsi evropski organi ocenili celotne finančne stroške notranjega onesnaževanja, ki so povezani s ceno zdravil, nezmožnostjo za delo ali preprosto stroški sanacije kontaminiranega življenjskega prostora.

Nastajajoča nevarnost elektromagnetnih polj

Ko se je Parlament nazadnje sestal v zvezi s tem vprašanjem leta 1999[2], so se brezžična lokalna omrežja visokih zmogljivosti, kot je Wifi ali Wimax, šele začela pojavljati v Evropi. Evropska gospodinjstva še niso bila povsem obkrožena z vrsto elektronskih aparatov in različnih sistemov brezžične telefonije.

Včasih se zgodi, da lahko tehnični napredek, če se z njim slabo upravlja, pomeni tudi določeno tveganje za zdravje. Prav to se dogaja z elektromagnetnimi valovi, v zvezi s katerimi se bile omejitve glede izpostavljenosti javnosti določene leta 1999, pri čemer se torej ni upošteval tehnološki razvoj.

Poročevalka se dobro zaveda, da so radijske emisije v središču spornih razprav že več kot 20 let in da v zvezi s njimi še vedno obstaja neka stopnja znanstvene negotovosti.

Zato meni, da je pomembno upoštevati do zdaj najpopolnejši dokument v zvezi s tem: poročilo Bioiniciativa, ki so ga napisali priznani ameriški in evropski znanstveniki ter ki povzema več kot 1 500 študij o učinku elektromagnetnih polj na zdravje ljudi. To je dokument, ki v svojih zaključkih razkriva, da lahko stalna in/ali prevelika izpostavljenost elektromagnetnim valovom povzroči tveganja za raka (levkemije, zlasti pri otrocih), Alzheimerjevo bolezen, živčne bolezni in motnje spanja.

Evropska agencija za okolje je na podlagi te študije septembra 2007 priporočila 27 državam članicam, da sprejmejo ukrepe za boljšo zaščito javnosti. Temu opozorilu se pridružuje tudi poročevalka, ki meni, da mora Evropska unija na področju okoljskega zdravja sprejeti boljše in številnejše ukrepe.

• [1]  SES, 23. september 2003, Komisija proti Danski, zadeva C-192/01; SES, 7. september 2004, zadeva C-127/02.
• [2]  Poročilo Tamino A4-0101-99.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	27.5.2008
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	57 0 1
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Adamos Adamou, Georgs Andrejevs, Margrete Auken, Pilar Ayuso, Johannes Blokland, John Bowis, Frieda Brepoels, Martin Callanan, Dorette Corbey, Avril Doyle, Mojca Drčar Murko, Edite Estrela, Jill Evans, Anne Ferreira, Karl-Heinz Florenz, Matthias Groote, Françoise Grossetête, Cristina Gutiérrez-Cortines, Satu Hassi, Gyula Hegyi, Jens Holm, Marie Anne Isler Béguin, Dan Jørgensen, Christa Klaß, Eija-Riitta Korhola, Holger Krahmer, Aldis Kušķis, Marie-Noëlle Lienemann, Peter Liese, Linda McAvan, Roberto Musacchio, Riitta Myller, Péter Olajos, Miroslav Ouzký, Vittorio Prodi, Frédérique Ries, Dagmar Roth-Behrendt, Guido Sacconi, Carl Schlyter, Richard Seeber, Kathy Sinnott, Bogusław Sonik, María Sornosa Martínez, Antonios Trakatellis, Evangelia Tzampazi, Thomas Ulmer, Marcello Vernola, Anja Weisgerber, Åsa Westlund, Glenis Willmott
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Inés Ayala Sender, Philip Bushill-Matthews, Milan Gaľa, Umberto Guidoni, Erna Hennicot-Schoepges, Johannes Lebech, Miroslav Mikolášik, Bart Staes, Lambert van Nistelrooij