POROČILO o nacionalnem, regionalnem in projektnem vodenju ter partnerstvu na področju regionalne politike

17.9.2008 - (2008/2064(INI))

Odbor za regionalni razvoj
Poročevalec: Jean Marie Beaupuy

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o nacionalnem, regionalnem in projektnem vodenju ter partnerstvu na področju regionalne politike

(2008/2064(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, zlasti členov 158 in 159,

–   ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 15,

–   ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu[1] (v nadaljevanju „splošna uredba o strukturnih skladih“), zlasti člena 11 z naslovom „Partnerstvo“,

–   ob upoštevanju Teritorialne agende Evropske unije, Leipziške listine o trajnostnih evropskih mestih ter prvega akcijskega programa za izvajanje Teritorialne agende Evropske unije,

–   ob upoštevanju študije tematskega oddelka „Strukturne in kohezijske politike“ Evropskega parlamenta z naslovom „Upravljanje in partnerstvo v regionalni politiki“,

–   ob upoštevanju mnenja Odbora regij (COTER–…) in mnenja Ekonomsko-socialnega odbora o upravljanju in partnerstvu (CESE 1177/2008),

–   ob upoštevanju raziskovalnega mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z naslovom „Za uravnotežen razvoj mestnega okolja: izzivi in priložnosti“ (CESE 737/2008),

–   ob upoštevanju praktičnih navodil Komisije za evropsko financiranje raziskav, razvoja in inovacij,

–   ob upoštevanju druge faze programa URBACT (2007–2013), evropskega programa za spodbujanje izmenjave izkušenj med evropskimi mesti, zlasti sedmih novih tematskih omrežij s področja upravljanja,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj in mnenja Odbora za nadzor proračuna (A6-0356/2008),

A. ker so interesi in dobro počutje državljanov v središču evropskih nacionalnih in regionalnih politik, izboljšana raven vodenja in partnerstva, ki stremi k izboljšanju ravni uskladitve in sodelovanja med različnimi organi, pa prinaša koristi vsem evropskim državljanom,

B. ker je mogoče praktične rešitve v zvezi z javnimi storitvami (javni prevoz, pitna voda, socialna stanovanja in javno izobraževanje), ki jih pričakujejo naši sodržavljani, pridobiti le na podlagi dobrega upravljanja na ravni dveh komplementarnih sistemov: institucionalnega sistema, v okviru katerega se pristojnosti in proračunska sredstva porazdelijo med državo ter regionalnimi in lokalnimi organi, ter sistema partnerstva, ki združuje različne javne in zasebne akterje na določenem območju, ki se ukvarjajo z enako tematiko,

C. ker je treba opozoriti na definicijo partnerstva iz splošne uredbe o strukturnih skladih, v skladu s katero mora vsaka država članica organizirati partnerstvo z organi in telesi, kot so:

a)  pristojni regionalni, lokalni, mestni in drugi pristojni javni organi;

b)  gospodarski in socialni partnerji;

c)  drugi ustrezni organi, ki predstavljajo civilno družbo, okoljski partnerji, nevladne organizacije in telesa, odgovorna za spodbujanje enakosti med moškimi iz ženskami,

D. ker lahko partnerstvo, ki mora upoštevati vse skupnosti in skupine, prinese ugodnosti in dodano vrednost za izvajanje kohezijske politike z okrepljeno legitimnostjo, zagotovljeno preglednostjo in boljšo porabo sredstev, oceniti pa ga je treba tudi z vidika njegove družbene in državljanske vrednosti;

E.  ker bo najtesnejše možno sodelovanje različnih partnerjev pri pripravi osnutka operativnih programov omogočilo oblikovanje dokumenta, ki bo popolnoma upošteval posebnosti danega ozemlja ter zagotovil najboljši možni odgovor na zahteve in izzive na tem območju,

F.  ker je lahko okrepljeno partnerstvo z univerzami ter inštituti na ravni terciarnega izobraževanja ali inštituti za tehnologijo, pa tudi vključitev zasebnega sektorja, ugodno za strategije v okviru lizbonske agende in politike EU na področju raziskav in inovacij,

G. ker je družbeni kapital v obliki prostovoljnega dela neločljivo povezan z regionalno gospodarsko rastjo in je pomemben dejavnik pri zmanjševanju razlik med regijami,

H. ker se lahko na podlagi večje vključenosti partnerjev, omenjenih v splošni uredbi o strukturnih skladih, in boljšega sodelovanja med akterji pri izvajanju programov in projektov, financiranih iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada, izboljša učinkovitost kohezijske politike in poveča njen učinek,

I.   ker je treba pri celovitem pristopu ne le upoštevati gospodarski, socialni in okoljski vidik razvoja območij, temveč tudi prispevati k uskladitvi interesov različnih udeleženih akterjev ob upoštevanju posebnosti območij, s čimer se bo mogoče odzvati na izzive na lokalni in regionalni ravni,

J.   ker sta boljša usklajenost različnih področij javne politike na vseh ustreznih ravneh uprave ter uspešno vodenje bistvena za doseganje trajnostnega razvoja območij,

K. ker je zato nujen koncept celovitega pristopa, ki ga je treba sedaj izvajati v praksi,

L.  ker je bila strukturna politika drugi največji del proračuna Evropske unije v programskem obdobju 2000–2006 in je glavno področje politike Unije v obdobju 2007–2013,

M. ker je primerno organizirati učinkovitejše in za vse preglednejše delovanje med različnimi javnimi in zasebnimi organi, ne da bi bilo treba pri tem nujno prenesti zakonske pristojnosti in ustanoviti nove skupnosti, da bi bile vse zainteresirane strani na podlagi sodelovanja učinkovitejše,

N.  ker je treba razmisliti o možnosti udeležbe regionalnih in lokalnih organov, in sicer čim prej pred pogajanji o zakonodaji Skupnosti, še zlasti pa v okviru pogajanj o prihodnjem kohezijskem zakonodajnem paketu,

O.  ker pomeni pojem gravitacijskih območij upoštevanje ustreznih ključnih območij pri obravnavi vprašanj, ki so bistveno povezana z vsakdanjim življenjem državljanov (prevoz, javne storitve, kakovost življenja, zaposlitev in lokalne ekonomske dejavnosti, varnost itd.),

P.  ker lahko uporaba pravilnega prostorskega načrtovanja prispeva k učinkovitemu upravljanju,

Q. ker je poznavanje projektnega vodenja s strani akterjev izvajanja kohezijske politike bistveno za izboljšanje in olajšanje upravljanja,

R.  ker je treba upoštevati tudi pozitivne izkušnje iz uporabe novih metod upravljanja in partnerstva, vključno s tistimi, ki so že bile uspešno preizkušene v programih evropskih skladov, kot so metoda LEADER in globalna nepovratna sredstva (iz členov 42 in 43 splošne uredbe o strukturnih skladih),

S.  ker ustrezne komunikacijske strukture in strategije na vseh stopnjah politike, izvajanja in ocenjevanja, zasnovane v tesnem sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi organi, s spodbujanjem širjenja informacij med vse sloje družbe, povečuje preglednost, udeležbo za vse in polno lastništvo,

Upravljanje in skladi Skupnosti

1.   poziva države članice ter regionalne in lokalne organe, naj v celoti izrabijo možnosti, ki jih ponujajo različni skladi Skupnosti (strukturni skladi, Okvirni program Skupnosti za raziskave in razvoj ter Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja) in ki spodbujajo regionalni in mestni razvoj, z namenom olajšati združeno financiranje;

2.   poziva nacionalne, regionalne in lokalne organe, naj v sedanjem programskem obdobju bolj delujejo na podlagi celovitega pristopa;

3.   predlaga, naj bo uporaba celovitega pristopa v prihodnji kohezijski politiki obvezno načelo; meni, da bo treba to načelo uporabiti v določenem časovnem obdobju;

4.   predlaga ocenitev možnosti za združitve različnih skladov Skupnosti v prihodnji kohezijski politiki za obdobje po letu 2013, zlasti Evropskega sklada za regionalni razvoj, Evropskega socialnega sklada, Kohezijskega sklada in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, da bi se kohezijska politika poenostavila in postala učinkovitejša;

5.   ugotavlja, da sta preglednost in jasnost postopkov dejavnika dobrega upravljanja, zato poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi organi ter ob upoštevanju predlogov potencialnih prejemnikov nemudoma preučijo (v časovnem obdobju, ki ga bo določila Komisija), kako je mogoče poenostaviti in racionalizirati postopke ter jasneje porazdeliti pristojnosti za izvajanje kohezijske politike, da bi se zmanjšalo upravno breme za zadevne posameznike in organe;

6.  poziva Komisijo, naj spodbuja uporabo člena 56 splošne uredbe strukturnih skladih, ki omogočajo prispevke v naravi za projekte, ki jih sofinancira Evropska unija;

Upravljanje in partnerstvo

7.  poziva Komisijo, naj izdela in Evropskemu parlamentu predloži poročilo o izvajanju načela partnerstva v državah članicah pri pripravi nacionalnega strateškega referenčnega okvira in operativnih programov, v katerem naj navede dejavnike za uspešnost oziroma neuspešnost upravljanja in še posebej preuči, v kakšni meri so bila pri izdelavi operativnih programov upoštevana mnenja in predlogi partnerjev;

8.  poziva Komisijo, naj izdela smernice z jasno definicijo in merili za ocenitev ter z navedbo instrumentov, orodij in dobrih praks (med drugim za izbiro partnerjev), ki bodo olajšali izvajanje učinkovitih partnerstev v skladu s členom 11 splošne uredbe o strukturnih skladih, pri čemer bo upoštevala institucionalni okvir vseh držav članic;

9.   ugotavlja, da lahko sistem partnerstva deluje le, če imajo partnerji potrebne zmogljivosti in sredstva, ter poziva organe upravljanja, naj prispevajo k okrepitvi teh zmogljivosti s tem, da partnerjem v zgodnji fazi ter v skladu s členom 11 splošne uredbe o strukturnih skladih zagotovijo enake informacije, kot jih imajo na voljo organi, pa tudi z dodelitvijo ustreznih finančnih sredstev za tehnično pomoč pri izvajanju načela partnerstva, na primer za usposabljanje, ustvarjanje družbenega kapitala in profesionalizacijo njihovih partnerskih dejavnosti;

10. obžaluje, da za sedanje programsko obdobje iz strukturnih skladov ni bil dodeljen izmerljiv minimalni znesek za izvajanje načela partnerstva; poziva Svet in Komisijo, naj v prihodnjem zakonodajnem obdobju za izvajanje tega načela iz strukturnih skladov namenita izmerljiv minimalni znesek sredstev;

11. ugotavlja, da ima prostovoljna dejavnost pomembno vlogo v procesu partnerstva, ter poziva države članice in Komisijo, naj podpirajo in olajšajo izjemno delo prostovoljcev s prispevanjem k temu procesu ter večje vključevanje ljudi in osnovnih organizacij v lokalno demokracijo v partnerstvu na več ravneh;

12. opozarja na obveznost posvetovanja s širšo javnostjo in organizacijami, ki predstavljajo civilno družbo, o pripravi programov, da bi bili v njih izraženi njihovi predlogi, ter poudarja, da sodelovanje civilne družbe prispeva k legitimizaciji procesa sprejemanja odločitev; ugotavlja, da prizadevanja za udeležbo javnosti v pripravah operativnih programov 2007–2013 ni izpolnila vseh pričakovanj, zato poziva Komisijo, naj opredeli dobre prakse in spodbuja njihovo uporabo, da bi se v naslednjem programskem obdobju izboljšala udeležba javnosti;

13. poziva organe za upravljanje, naj obveščajo partnerje o tem, kako in v kolikšni meri se upoštevajo predlogi, ki so jih podali na različnih stopnjah procesa načrtovanja strukturnih skladov;

14. opozarja, da lahko partnerstvo prispeva k učinkovitosti, uspešnosti, legitimnosti in preglednosti vseh faz priprave in izvajanja strukturnih skladov ter okrepi zavezanost in lastništvo, kar zadeva rezultate programov; zato poziva države članice in organe upravljanja, naj bolje in v zgodnji fazi vključijo partnerje v vse faze priprav in izvajanja strukturnih skladov, da bi bolje uporabili njihove izkušnje in znanje;

15. poziva države članice, naj zagotovijo tesnejše sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem z vzpostavitvijo javno-zasebnih partnerstev za izvajanje strukturnih skladov, saj so možne koristi teh partnerstev še vedno precej slabo izkoriščene;

16. ugotavlja, da nove države članice niso dosledno upoštevale načela partnerstva, zato bi lahko izvajanje tega načela postopoma okrepili;

17. zahteva, da prihodnje uredbe o strukturnih skladih vsebujejo posebne določbe, na podlagi katerih bo uporaba načela partnerstva pravno zavezujoča, skupaj z jasno preverljivimi merili;

Večstopenjsko upravljanje

18. poziva države članice, naj čim prej izdelajo konkretne ukrepe prvega akcijskega programa za izvajanje teritorialne agende Evropske unije, zlasti v skladu s postavko 3.1, da bi s tem okrepile večstopenjsko upravljanje;

19. predlaga vključitev razsežnosti upravljanja v postavko 4.1 prvega akcijskega programa za izvajanje teritorialne agende Evropske unije, ki določa, da mora Mreža za spremljanje evropskega prostorskega načrtovanja (ORATE) izdelati nove kazalnike za teritorialno kohezijo;

20. meni, da mora uspešno upravljanje na več ravneh temeljiti na pristopu „od spodaj navzgor“; zato poziva lokalne in regionalne organe, naj preučijo možnosti za poglobitev sodelovanja in stikov z nacionalnimi vladami, pa tudi s Komisijo, ter priporoča redna srečanja nacionalnih, regionalnih in lokalnih uradnikov;

21. spodbuja države članice, naj decentralizirajo izvajanje kohezijske politike, da bi omogočile boljše delovanje sistema večstopenjskega upravljanja ob spoštovanju načel partnerstva in subsidiarnosti, ter jih poziva, naj sprejmejo potrebne zakonodajne in proračunske ukrepe za decentralizacijo;

22. poudarja, da so zmogljivosti regionalnih in lokalnih upravnih organov ter njihova stabilnost in trajnost predpogoj za učinkovito porabo sredstev in zagotavljanje najboljših rezultatov; poziva države članice, naj zagotovijo ustrezne upravne strukture in človeški kapital v smislu zaposlovanja, plačila, usposabljanja, sredstev, postopkov, preglednosti in dostopnosti;

23. poziva nacionalna računska sodišča, naj prevzamejo odločnejšo vlogo pri nadzornih mehanizmih, da bi zagotovila primerno porabo sredstev ter sprejela svoje obveznosti in delovala bolj dejavno;

24. poziva države članice, naj upravljanje strukturnih skladov prenesejo na regionalne in lokalne organe na podlagi skupaj sprejetih pogojev in meril, ki jih bodo morali ti organi izpolniti, da bi jih tako bolje vključile v pripravo in izvajanje operativnih programov, ali naj jim vsaj dodelijo globalna nepovratna sredstva z izrabo vseh možnosti, ki jih imajo na voljo, da se bodo lahko lokalni in regionalni organi v celoti vključili v sistem upravljanja na več ravneh;

Upravljanje in teritorialna razsežnost

25. poziva države članice, ki svoje zakonodaje še vedno niso prilagodile, da bi omogočile izvajanje Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje, naj to storijo čim prej;

26. poziva Komisijo preuči, katera raven NUTS je najbolj primerna, da bi lahko ugotovila, na katerem področju je mogoče, na podlagi pridobljenih izkušenj, najbolje izvajati celovito politiko za razvoj območij, kar bo osnova za naslednje projekte, zlasti za:

- gravitacijska območja, tj. mesta, primestna območja in okoliška podeželska območja;

- območja, za katera so upravičeni posebni tematski pristopi, kot so gorski masivi, obsežna gozdna območja, nacionalni parki, porečja, obalna območja, otoške regije in okoljsko degradirana območja, da bi zanje razvili posebne pristope;

Upravljanje in institucije Evropske unije

27.   pozdravlja večje priznavanje regionalnih in lokalnih organov ter okrepitev načela subsidiarnosti v lizbonski pogodbi, evropske institucije pa poziva, naj sedaj razmislijo o konkretnih posledicah takšnega razvoja;

28.   ugotavlja, da v Svetu ni enote, ki bi bila posebej pristojna za kohezijsko politiko ter bi zagotavljala strateško spremljanje te politike, ki je največja proračunska postavka Unije, in poziva države članice, naj v Svetu pripravijo posebne seje ministrov, pristojnih za kohezijsko politiko;

29.   pozdravlja ustanovitev medresorskih skupin v Komisiji, kot sta skupini za vprašanja mestnih območij in celovitega pristopa; Komisijo poziva, naj razširi tovrsten prečen način dela ter Parlamentu in Odboru regij redno posreduje rezultate dela teh skupin;

30.   se zavezuje, da bo preučil prilagoditev poslovnika Evropskega parlamenta, s čimer bi omogočil navzkrižno obravnavanje vprašanj na področjih, za katera je pristojnih več parlamentarnih odborov (začasnih ali drugih), zlasti v okviru delovanja delovne skupine za parlamentarno reformo;

31.   poziva Odbor regij, naj poglobi ukrepe za razvoj upravljanja v praksi s kvantitativnega, pa tudi kvalitativnega vidika;

Orodja za spodbujanje učinkovitega upravljanja in partnerstva

32.   poziva države članice in Komisijo, naj podpirajo oblikovanje programov za usposabljanje na področju upravljanja in partnerstva, pri čemer bi sodelovale javne ter zasebne institucije na področju izobraževanja in usposabljanja, da bi se lahko soočili z velikimi izzivi Skupnosti;

33.   poziva države članice, naj primerno uporabijo prostorsko načrtovanje, da bi spodbujale uravnotežen regionalni razvoj;

34.   poziva izvoljene predstavnike in uslužbence državne, regionalne in lokalne javne uprave ter partnerje, ki sodelujejo pri upravljanju operativnih programov kohezijske politike v skladu s členom 11 splošne uredbe o strukturnih skladih, naj porabijo finančna sredstva iz teh programov, da bo tehnična pomoč pridobila usposabljanje na področju upravljanja v zvezi s temi programi, zlasti projektnega vodenja; Komisijo pa poziva, naj od držav članic zahtevajo podrobno poročilo o porabi posebnih finančnih programov;

35.   meni, da bi morale evropske mreže za izmenjavo dobrih praks razširiti delovanje na področju upravljanja in partnerstev, bolj poudariti politične in strateške izkušnje iz prejšnjih programskih ciklusov in zagotoviti javni dostop do izmenjave izkušenj v vseh jezikih EU ter s tem pomagati zagotavljati, da se bodo dobre prakse dejansko izvajale;

36.   pozdravlja pobudo francoskega predsedstva Unije, da sproži postopek za oblikovanje referenčnega sistema za trajnostno in solidarno mesto, ter poziva, naj se v tem referenčnem sistemu upošteva razsežnost upravljanja in partnerstva;

37.   predlaga ustanovitev programa po zgledu programa ERASMUS za izvoljene regionalne in lokalne predstavnike;

38.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

• [1]  UL L 210, 31.7.2006, str. 25.

OBRAZLOŽITEV

Potreba po upravljanju za nadaljevanje trajnostnega razvoja

Za uspešen regionalni razvoj ne zadostuje soglasje o tem, kaj storiti, temveč je bistveno vzpostaviti mehanizem, ki bo odgovoril na vprašanje kako storiti, kar je upravljanje.

Regionalna in mestna politika morata biti del strategije za doseganje celostnega razvoja. Vzpostaviti je treba mehanizme, s katerimi bomo zagotovili, da si različne politike med seboj ne bi nasprotovale. Nadaljnji trajnostni razvoj regij je mogoč le z izboljšanjem upravljanja.

Načrtovanje in izvajanje regionalnega razvoja v praksi pogosto naleti na umetne delitve med javnimi organi (država, regije, občine idr.), ki imajo svoja pooblastila, proračunska sredstva in časovne načrte. Geografske in upravne omejitve ne ustrezajo nujno območjem, ki potrebujejo usklajen odziv na področju transporta, izobraževanja, socialnih stanovanj ter na drugih področjih. Zato se morajo strukture odzvati na potrebe državljanov v svetu, ki je vedno bolj soodvisen in se hitro razvija.

Evropska unija kot preobrazbena sila upravljanja

Evropska unija je močno izboljšala upravljanje v različnih državah članicah. Njena politika, zlasti na področju kohezijske politike, je spodbudila proces preobrazbe upravljanja iz sistema, ki je pogosto centraliziran in (geografsko, pa tudi sektorsko) zaprt, v sistem, ki je čedalje bolj navzoč na več ravneh.

Ob upoštevanju institucionalnega okvira posameznih držav članic, razdelitve pristojnosti in načela subsidiarnosti lahko evropske institucije spodbujajo proces izboljšanja upravljanja na vseh ravneh: na ravni Skupnosti ter na državni, regionalni in lokalni ravni.

Pobude Skupnosti, kot sta URBAN I in II za mesta ter LEADER za podeželje, so pokazale učinkovitost metod, na podlagi katerih delujejo. Te metode med drugim zajemajo celovit večsektorski in teritorialni pristop od spodaj navzgor. Takšen pristop zajema tudi tesno partnerstvo z lokalnimi organi in lokalnim prebivalstvom, pa tudi različna inovativna orodja, ki spodbujajo proces nenehnega učenja in mrežnega povezovanja.

Izboljšanje upravljanja: od zasnove do praktičnega izvajanja

V evropski zakonodaji je čedalje bolj razširjen koncept o celovitem pristopu, tj. nadaljnjem vključevanju vseh področij politike, ki vplivajo na območja, gospodarstvo in družbo. Ta koncept izhaja iz potrebe po odstranitvi političnih in upravnih meja

ter se sedaj šteje kot nujno potreben, najdemo pa ga v številnih besedilih evropskih institucij, zlasti s področja kohezijske politike. Postala je vodilna misel pri izboljševanju učinkovitosti evropskih politik.

Tovrsten pristop pomeni, da je treba v nekem projektu upoštevati različna vprašanja, ki so z njim povezana, upravljanje pa je način, kako to izvesti.

Cilj tega poročila je predstaviti vrsto konkretnih predlogov, s katerimi bi se lahko sistemi upravljanja izboljšali. Poseben poudarek je na izvajanju načela partnerstva, ki je bistveni element kohezijske politike na področju upravljanja.

Nove metode upravljanja ne bodo zamenjale javnih institucij (evropskih, državnih, regionalnih in lokalnih), ki razpolagajo s pooblastili in proračunskimi sredstvi, vendar jim bodo omogočile izvajanje njihovih politik v skladu z vsemi akterji (javnimi in zasebnimi), ki se jih dotika isto vprašanje.

Upravljanje in skladi Skupnosti

Zasnova strukturnih skladov z različnimi cilji, merili upravičenosti in udeleženimi akterji je še vedno zelo zapletena, vendar vsi strukturni skladi (pa tudi drugi skladi Skupnosti), stremijo k istemu cilju, in sicer spodbujati trajnostni razvoj regij in mest v Evropski uniji.

S strukturo skladov in metodami upravljanja je treba zagotoviti, da se bodo vsi finančni instrumenti med seboj dopolnjevali in omogočili čim boljše usklajevanje, ki ga je mogoče doseči le, če bodo te strukture preproste in pregledne. Zato mora biti zasnova različnih skladov povezana in se mora med seboj dopolnjevati.

Upravljanje in partnerstvo

Načelo partnerstva je bistveno in posebno načelo upravljanja strukturnih skladov. Na podlagi tega načela je upravljanje kohezijske politike postalo bolj pregledno, odprto in celovito, vendar je njegovo izvajanje v precejšnji meri še vedno nezadostno.

Študija o upravljanju in partnerstvu v regionalni politiki, ki jo je zahteval tematski oddelek Evropskega parlamenta, je pokazala, da so pri izvajanju načela partnerstva razlike in težave. Ni namreč enotnega modela partnerstva, temveč 27 različnih, saj to načelo vsaka država članica izvaja drugače ob upoštevanju posebnosti svojega institucionalnega okvira.

V uspešno partnerstvo je na začetku procesa potrebno nekaj vložiti, v nadaljevanju pa z njim pridobimo pri času, denarju in učinkovitosti.

Komisija mora ob upoštevanju načela subsidiarnosti in institucionalnega okvira posameznih držav članic preučiti izvajanje načela partnerstva v različnih državah članicah in njihovih regijah. V skladu s tem bi bilo treba pripraviti smernice, zlasti za spodbujanje in razširjanje dobre prakse.

Poleg tega je treba prek usposabljanja okrepiti zmogljivosti partnerjev, da bi v celoti sodelovali v partnerstvu.

Pomemben element načela partnerstva je vključenost državljanov. Kar zadeva postopek priprav sedanjega programskega obdobja, državljani v večini regij niso zadosti sodelovali, zato je treba oblikovati nove metode.

Večstopenjsko upravljanje

Večstopenjsko upravljanje pomeni, da imajo politični organi na vseh ravneh – na ravni Skupnosti, držav, regij ali lokalnih skupnosti – pristojnosti in zmogljivosti, da lahko prispevajo k izvajanju kohezijske politike. Uporaba načela subsidiarnosti zahteva določeno stopnjo decentralizacije kohezijske politike.

Vsi udeleženci v procesu izvajanja kohezijske politike morajo v okviru posameznih upravnih in institucionalnih ureditev med seboj tesno sodelovati. Uspeh oziroma neuspeh sodelovanja vseh udeleženih akterjev ni pogojen z institucionalnim sistemom, saj je mogoče v enem in istem sistemu pri izvajanju projektov doseči tako dobre kot slabe rezultate. Pomembno je, da se opravi več raziskav na področju dejavnikov uspešnosti in neuspešnosti, in sicer neodvisno od institucionalne ureditve držav članic. V tem smislu bo treba v akcijski program izvajanja teritorialne agende ali novi program ORATE vključiti elemente upravljanja.

Upravljanje in teritorialna razsežnost

Teritorialna razsežnost je čedalje bolj v osrčju kohezijske politike. V lizbonski pogodbi je poleg ekonomske in socialne kohezije kot cilj Evropske unije opredeljena tudi teritorialna kohezija.

Evropska komisija bo jeseni objavila zeleno knjigo o teritorialni koheziji, pri čemer bo treba posebno pozornost nameniti vprašanju upravljanja.

Z vključitvijo teritorialne razsežnosti v kohezijsko politiko bo potreben tudi razmislek o ustrezni ravni vključitve na teritorialni ravni. Pri tem velja preučiti nove pojme, kot je gravitacijsko območje.

Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje je odličen instrument za vzpostavitev učinkovitega čezmejnega in nadnacionalnega upravljanja, vendar se tega instrumenta zaenkrat še ne uporablja in izrablja zadosti, bodisi zato, ker države članice niso ustrezno prilagodile svoje zakonodaje, bodisi zaradi pomanjkanja resnične politične volje.

Upravljanje in institucije Evropske unije

Tudi institucije Skupnosti se morajo ustrezno prilagoditi, da bi delovale učinkoviteje na podlagi uporabe načel celovitega pristopa.

Zaradi sedanje razdeljenosti znotraj Evropskega parlamenta na različne parlamentarne odbore ter znotraj Evropske komisije na generalne direktorate se ni mogoče učinkovito odzivati na številna vprašanja, ki zadevajo več področij politike.

Tako so na primer vprašanja v zvezi z javnim prevozom povezana z onesnaževanjem, odpravo socialnih ovir med regijami, urbanizmom itd., za ta področja pa so pristojni različni parlamentarni odbori in generalni direktorati.

Poleg tega mora Svet glede na pomembni delež sredstev, namenjenih strukturnim skladom (36 % proračuna EU), temu področju nameniti še posebno pozornost.

Orodja za spodbujanje učinkovitega upravljanja

Za zagotovitev učinkovitega upravljanja je treba uporabiti orodje projektnega vodenja. To vodenje temelji na preprostih pravilih, zaenkrat pa ga uporabljajo predvsem podjetja. Projektno vodenje jim omogoča ne le oblikovanje novega proizvoda v čedalje bolj kompleksnem okolju, temveč je uporabno tudi pri projektih, ki se financirajo iz strukturnih skladov. Je sredstvo za organizacijo medsebojnega vpliva različnih akterjev, ki omogoča delovanje celostnega pristopa.

Uporabo novih metod upravljanja, kot je projektno vodenje, je treba tudi spodbujati in jih razširjati. Zato bo treba sprožiti postopek vseživljenjskega učenja, ki bo namenjen različnim udeležencem, predvsem izvoljenim predstavnikom ter državnim, regionalnim in lokalnim uslužbencem.

Poleg tega je treba preučiti tudi možnost ustanovitve programa ERASMUS za izvoljene lokalne predstavnike, ki bi prispeval k izmenjavi dobrih praks na področju upravljanja.

Končno bi morale evropske tematske mreže razširiti svoje delovanje na področju upravljanja in s tem izboljšati njihovo učinkovitost.

Sklepi

Upravljanje, zlasti načelo partnerstva, je danes priznan ključni dejavnik, ki vpliva na učinkovitost uporabe strukturnih skladov. Na to temo je bilo izdelanih več konceptov, ki pa pogosto niso zelo učinkoviti in se v praksi ne uporabljajo.

Evropska unija se je že izkazala kot odlična preobrazbena sila na področju upravljanja. Če bo te predloge uporabila v praksi, bo lahko uporabila svoje preobrazbene zmogljivosti ob upoštevanju načela subsidiarnosti ter s tem spodbujala trajnostni razvoj regij.

MNENJE Odbora za proračunski nadzor (15.7.2008)

za Odbor za regionalni razvoj

o nacionalnem, regionalnem in projektnem vodenju ter partnerstvu na področju regionalne politike
(2008/2064(INI))

Pripravljavec mnenja: Jorgo Chatzimarkakis

POBUDE

Odbor za proračunski nadzor poziva Odbor za regionalni razvoj kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  poudarja, da so bile strukturne politike drugi največji del proračuna EU v programskem obdobju 2000–2006 in so glavne politike EU v obdobju 2007–2013;

2.  opozarja, da je Evropsko računsko sodišče v svojem letnem poročilu o finančnem letu 2006 ugotovilo, da vsaj 12 % skupnega zneska, povrnjenega projektom strukturnih politik, ne bi smelo biti povrnjenih in da je 44 % povračil v vzorcu vsebovalo napake, pri čemer je znaten delež projektov vseboval napake v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti;

3.  poudarja, da je Evropsko računsko sodišče v istem poročilu nadzorne sisteme držav članic opisalo kot splošno neučinkovite ali le zmerno učinkovite;

4.  zato pozdravlja prizadevanje za uresničevanje ciljev strukturnih in kohezijskih skladov med tekočim programskim obdobjem 2007–2013 v okviru vodenja in načela partnerstva[1];

5.  poziva nacionalna računska sodišča, da prevzamejo pomembnejšo in dejavnejšo vlogo pri nadzornih mehanizmih, zagotovijo primerno porabo sredstev ter sprejmejo svoje obveznosti;

6.  poziva države članice, da zagotovijo usmerjanje in usposabljanje pobudnikov projektov, organov upravljanja in plačilnih ter revizijskih organov, s čimer bi se vsi akterji dobro zavedali zahtev uredb Skupnosti in jih ustrezno izvajali;

7.  pozdravlja letne povzetke držav članic kot prvi korak k izjavam o državnem upravljanju; vendar poziva Komisijo, da predlaga sprejetje enakih zahtev, smernic in napotkov za strukturne politike in skupno kmetijsko politiko;

8.  obžaluje, da so bile izvedbene določbe za projekte spet sprejete zelo pozno, in poziva pristojne upravne organe ter plačilne in nadzorne organe, naj zagotovijo in uporabijo pravila za poenostavitev upravnih postopkov (npr. s pogostejšo uporabo pavšalov);

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	15.7.2008
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	16 0 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Jean-Pierre Audy, Herbert Bösch, Jorgo Chatzimarkakis, Esther De Lange, Petr Duchoň, James Elles, Szabolcs Fazakas, Christofer Fjellner, Ingeborg Gräßle, Ashley Mote, Bart Staes
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Edit Herczog, Pierre Pribetich, Paul Rübig, Margarita Starkevičiūtė, Petya Stavreva

• [1]  Kot je določeno v členu 11 uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006, UL L 210, 31.7.2006, str. 25.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	9.9.2008
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	51 0 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Emmanouil Angelakas, Stavros Arnaoutakis, Elspeth Attwooll, Jean Marie Beaupuy, Rolf Berend, Victor Boştinaru, Wolfgang Bulfon, Giorgio Carollo, Antonio De Blasio, Petru Filip, Gerardo Galeote, Iratxe García Pérez, Eugenijus Gentvilas, Ambroise Guellec, Gábor Harangozó, Marian Harkin, Jim Higgins, Filiz Hakaeva Hyusmenova, Mieczysław Edmund Janowski, Rumiana Jeleva, Gisela Kallenbach, Tunne Kelam, Evgeni Kirilov, Miloš Koterec, Constanze Angela Krehl, Florencio Luque Aguilar, Sérgio Marques, Yiannakis Matsis, Miroslav Mikolášik, James Nicholson, Jan Olbrycht, Maria Grazia Pagano, Maria Petre, Markus Pieper, Pierre Pribetich, Giovanni Robusti, Wojciech Roszkowski, Elisabeth Schroedter, Grażyna Staniszewska, Catherine Stihler, Margie Sudre, Andrzej Jan Szejna, Kyriacos Triantaphyllides, Lambert van Nistelrooij, Oldřich Vlasák
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Den Dover, Emanuel Jardim Fernandes, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Eleonora Lo Curto, Zita Pleštinská, Iuliu Winkler