Postopek : 2008/2012(INL)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A6-0389/2008

Predložena besedila :

A6-0389/2008

Razprave :

PV 17/11/2008 - 22
CRE 17/11/2008 - 22

Glasovanja :

PV 18/11/2008 - 7.17
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P6_TA(2008)0544

POROČILO     
PDF 163kWORD 137k
10.10.2008
PE 404.763v02-00 A6-0389/2008

s priporočili Komisiji o uporabi načela enakega plačila za moške in ženske

(2008/2012(INI))

Odbor za pravice žensk in enakost spolov

Poročevalka: Edit Bauer

(Pobuda – člen 39 Poslovnika)

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 PRILOGA K PREDLOGU RESOLUCIJE:
 PODROBNA PRIPOROČILA O VSEBINI ZAHTEVANEGA PREDLOGA
 OBRAZLOŽITEV
 MNENJE Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve
 IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

s priporočili Komisiji o uporabi načela enakega plačila za moške in ženske

(2008/2012(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju drugega odstavka člena 192 Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju členov 2 in 141(3) Pogodbe o ES,

–   ob upoštevanju Sporočila Komisije z naslovom „Odprava razlike v plačilu med ženskami in moškimi“ (KOM(2007)0424),

–   ob upoštevanju poročila mreže pravnih strokovnjakov Komisije na področju zaposlovanja, socialnih zadev in enakosti med moškimi in ženskami,

–   ob upoštevanju evropskega pakta za enakost med spoloma, ki ga je sprejel Evropski svet v Bruslju 23. in 24. marca 2006,

–   ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti na podlagi člena 141 Pogodbe o ES,

–   ob upoštevanju določb konvencije Mednarodne organizacije dela o delu s krajšim delovnim časom iz leta 1994, v skladu s katero morajo države v pogodbe o javnih naročilih vključiti delovno klavzulo, vključno z vprašanjem enakega plačila,

–   ob upoštevanju člena 11(1)(d) Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki jo je z resolucijo 34/180 z dne 18. decembra 1979 sprejela generalna skupščina Združenih narodov,

–   ob upoštevanju okvira delovanja evropskih socialnih partnerjev za enakost spolov,

–   ob upoštevanju svojih resolucij s 13. marca 2007 o načrtu za enakost med ženskami in moškimi 2006–2010(1) in s 3. septembra 2008 o enakosti med ženskami in moškimi v Evropski uniji – 2008(2),

–   ob upoštevanju členov 39 in 45 Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov ter mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A6‑0389/2008),

A.  ker ženske v Evropski uniji v povprečju zaslužijo 15 % manj kot moški in do 25 % v privatnem sektorju; ker je razlika v plačilu glede na spol med 4 % in več kot 25 % v državah članicah, ni pa mogoče opaziti znatnega zmanjševanja te razlike,

B.  ker morajo ženske delati do 22. februarja (to je 418 koledarskih dni), da bi zaslužile toliko kot moški v enem letu,

C.  ker je uporaba načela enakega plačila za enako delo in delo enake vrednosti bistvena za zagotovitev enakosti med spoloma,

D.  ker razlike v plačilu žensk in moških po podatkih, ki kažejo na izjemno počasen napredek (od 17 % leta 1995 na 15 % leta 2005), ostajajo, kljub obseženemu sklopu zakonodaje, ki velja že več kot 30 let, ter ukrepom in sredstvom za njeno zmanjševanje, ker je treba razloge za te razlike preučiti ter razviti pristope za odpravo razlik v plačilu in ločevanje trga dela za ženske, ki je povezano s tem,

E.  ker ženske dosegajo boljše rezultate v šoli v vseh državah članicah in predstavljajo večino vseh diplomantov, razlika v plačilu pa se kljub temu ne zmanjšuje,

F.  ker je razlika v plačilu posledica neposredne in posredne diskriminacije ter zaradi socialnih in gospodarskih dejavnikov razlikovanja na trgu dela in celotne plačne strukture ter je povezana tudi s številnimi pravnimi, socialnimi in gospodarskimi dejavniki, ki presegajo samo vprašanje enakega plačila za enako delo,

G.  ker razlika v plačilu ne temelji le na podlagi razlik v bruto plačilu na uro, ampak da je treba pri tem upoštevati tudi dejavnike, kot so posamezni dodatki k plači, poklicne kvalifikacije, vzorci organizacije dela, strokovne izkušnje in produktivnost, ki jih je treba oceniti glede na količino (čas fizične prisotnosti delavca na delovnem mestu), pa tudi glede na kakovost in učinek, ki ga imajo na plačilo za krajši delovni čas, dopust in odsotnost iz zdravstvenih razlogov;

H.  ker je bilo zmanjševanje razlike v plačilu eden od ciljev lizbonske strategije za rast in nova delovna mesta, vendar v večini držav članic ni bilo zadosti obravnavano,

I.   ker bi moralo izboljšanje pravnega okvira EU državam članicam in socialnim partnerjem omogočiti, da bi bolje opredelili razloge za razlike v plačilu glede na spol,

J.   ker so poklici in delovna mesta, kjer prevladujejo ženske, običajno podcenjeni v primerjavi s tistimi, kjer prevladujejo moški, ne da bi bilo to podkrepljeno z objektivnimi merili,

K. ker razkorak med spoloma na digitalnem področju nedvomno vpliva na plačilo,

L.  ker je sistem plač, po katerem se pri določevanju plače upošteva dolžina storitve, neugoden za ženske, ki morajo kariero (večkrat) prekiniti zaradi zunanjih dejavnikov, kot so dopust zaradi otrok, različne poklicne izbire ali kratek delovni čas, zaradi česar so ženske nenehno v sistemsko neugodnem položaju,

M.  ker podatki kažejo, da so pridobljena izobrazba in izkušnje pri ženskah finančno slabše nagrajene kot pri moških; ker se je treba poleg načela enakega plačila za delo enake vrednosti, ki ga ne sme izkriviti pristop spolnih stereotipov, oddaljiti od družbenih vlog, ki so doslej močno vplivale na izbiro izobraževanja in poklicev; poleg tega ženske na trgu dela ne smejo biti diskriminirane zaradi porodniškega in starševskega dopusta,

N. ker razlike v plačilu resno vplivajo na ekonomski in družbeni status žensk v poklicnem življenju, pa tudi po njem, medtem ko so mnoge ženske v družbi, v kateri prispevajo več kot le z zaposlitvijo, na primer s tem, ko skrbjo za otroke in starejše sorodnike, bolj izpostavljene revščini in so manj ekonomsko neodvisne,

O. ker so razlike v plačilu še izrazitejše pri priseljenkah, invalidnih ženskah, pripadnicah manjšin in nekvalificiranih ženskah,

P.  ker so bistveni podatki, ločeni po spolu, ter nov zakonski okvir, ki bi upošteval razlike med spoloma in omogočal odpravo plačne diskriminacije,

Q. ker izobraževanje lahko in mora prispevati k odpravi spolnih stereotipov iz družbe,

R. ker je večkrat pozval Komisijo, naj sprejme pobude, vključno z revizijo obstoječe zakonodaje, naj pomaga pri reševanju vprašanja razlik v plačilu in odpravljanju revščine, ki grozi upokojencem, in jim zagotovi dostojen življenjski standard,

S.  ker Direktiva 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (preoblikovano) navaja, da je načelo enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti ključen in nepogrešljiv del pravnega reda Skupnosti, vključno s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti o diskriminaciji in vprašanjih spola, in da je treba oblikovati dodatne določbe za uresničevanje tega načela,

T.  ker bi države članice, socialni partnerji in organizacije za zagotavljanje enakih možnosti z izvajanjem ukrepov, kot so ukrepi iz okvira ukrepov za enakost med spoloma, ki so ga sprejeli socialni partnerji leta 2005, prispevali k odpravi razlik v plačilu na podlagi učinkovitega družbenega dialoga,

U.  ker bo za strategijo za odpravo razlik v plačilu, horizontalne in vertikalne segregacije na trgu dela ter stereotipov glede delovnih mest in področij, na katerih ženske običajno prevladujejo, potreben okvir za zakonodajne in druge ukrepe na različnih ravneh, s katerim se bo razlikovalo med diskriminacijo pri plačilu in razlike pri plačilu, ki temeljijo na dejavnikih, ki niso povezani z neposredno ali posredno diskriminacijo, ker neposredna diskriminacija spada neposredno na področje uporabe zakonodaje, proti posredni diskriminaciji pa se je treba boriti s ciljno usmerjeno politiko in posebnimi ukrepi;

V.  ker Komisija, kot je napovedala v zgoraj omenjenem sporočilu "Odprava razlike v plačilu med ženskami in moškimi", v letu 2008 izvaja analizo pravnega okvira EU na področju enakega plačila, ki mora vključiti vse zainteresirane strani; ker bi bilo treba rezultate te analize ustrezno objaviti,

W. ker so bile enake pokojnine za moške in ženske, vključno z upokojitveno starostjo, opredeljene za cilj,

X.   ker ima lahko Evropski inštitut za enakost med spoloma temeljno vlogo,

1.  poziva Komisijo, naj v skladu za natančnimi navodili, opredeljenimi v nadaljevanju, Parlamentu do 31. decembra 2009 na podlagi člena 141 Pogodbe o ES posreduje nov zakonodajni predlog o reviziji obstoječe zakonodaje na področju uporabe načela enakega plačila za moške in ženske(3);

2.  potrjuje, da ta priporočila spoštujejo načelo subsidiarnosti in temeljne pravice državljanov;

3.  meni, da zahtevani predlog ne bo imel finančnih posledic;

4.  meni, da je bistveno zagotoviti boljše in zgodnejše izvajanje določb Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (preoblikovano)(4) v zvezi z organizacijami za zagotavljanje enakih možnosti in socialnim dialogom za dejansko odpravo razlik v plačilu z zagotavljanjem, da države članice, socialni partnerji in organizacije za zagotavljanje enakih možnosti izvajajo ukrepe, kot so ukrepi iz okvira ukrepov za enakost med spoloma, ki so ga sprejeli socialni partnerji leta 2005, z zagotavljanjem razširjanja informacij in smernic o praktičnih sredstvih (zlasti za mala in srednja podjetja) za odpravo razlik v plačilu, vključno z nacionalnimi ali sektorskimi kolektivnimi pogodbami;

5.  poziva Komisijo, da Parlamentu posreduje analizo o tem, kateri akti na ravni EU in/ali nacionalni ravni bi bili primerni za znatno zmanjšanje razlik v plačilu,

6.  poudarja, da so kolektivna pogajanja pomembna za preprečevanje diskriminacije žensk, predvsem v zvezi z dostopom do zaposlitve, plačo, delovnimi pogoji, poklicnim napredovanjem in poklicnim usposabljanjem;

7.  poziva evropske institucije, naj ustanovijo evropski dan enakega plačila – dan, na katerega so ženske (v povprečju) prejele plačo, ki jo moški prejmejo (v povprečju) v letu – ki mora prispevati k večjem ozaveščanju o razlikah v plačah in spodbujati vse zainteresirane strani k dodatnim pobudam, da bi se te razlike odpravile;

8.  poziva delavske in delodajalske organizacije, naj skupaj oblikujejo instrumente za objektivno ocenjevanje dela, da bi se zmanjšale razlike v plačilu moških in žensk;

9.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priložena podrobna priporočila posreduje Komisiji, Svetu ter vladam in parlamentom držav članic.

(1)

UL C 301 E, 13.12.2007, str. 56.

(2)

Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0399.

(3)

Direktiva Sveta 75/117/EGS z dne 10. februarja 1975 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z uporabo načela enakega plačila za moške in ženske (UL L 45 19.2.1975, str. 19) je vključena v Direktivo 2006/54/ES. V skladu z določbami direktive 2006/54/ES se direktiva 75/117/EGS razveljavi dne 15. avgusta 2009, ki je tudi rok za pričetek izvajanja direktive.

(4)

23 UL L 204, 26.7.2006, str. 1.


PRILOGA K PREDLOGU RESOLUCIJE:

PODROBNA PRIPOROČILA O VSEBINI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

Priporočilo 1: POMEN IZRAZOV

Preoblikovana direktiva št. 2006/54 vsebuje opredelitev enakega plačila z določbami iz direktive 75/117. Da bi imeli na voljo natančnejše kategorije kot orodja za obravnavanje razlike v plačilu glede na spol, je treba podrobneje opredeliti različne koncepte:

– razlike v plačilu glede na spol ne smejo zajemati le bruto urnega plačila,

– neposredna diskriminacija pri plačilu,

– posredna diskriminacija pri plačilu,

– razlika pri pokojninah – v različnih stebrih pokojninskih sistemov, to je pri sistemih, temelječih na sprotnem vplačevanju, poklicnih pokojninah (nadaljevanje razlik v plačilu po upokojitvi).

Priporočilo 2: ANALIZA STANJA IN PREGLEDNOST REZULTATOV

2.1. Pomanjkanje informacij in osveščenosti med delodajalci in zaposlenimi obstoječih ali možnih razlikah v plačilu v podjetju oslabi izvajanje načela, zapisanega v pogodbi in v veljavni zakonodaji.

2.2. Ker primanjkuje natančnih statističnih podatkov, plače žensk pa so nižje, zlasti v poklicih, ki jih po tradiciji opravljajo predvsem ženske, bi morale države članice v celoti upoštevati razliko v plačilu moških in žensk v svoji socialni politiki in jo obravnavati kot resen problem.

2.3. Zato morajo redni plačilni pregledi in objava njihovih rezultatov v podjetju postati obvezni (na primer v podjetjih z najmanj 20 zaposlenimi). Ta zahteva mora veljati tudi za podatke o drugih prejemkih poleg plače.

2.4. Delodajalci bi morali zaposlenim in njihovim predstavnikom zagotoviti rezultate v obliki statistik o plači, ločenih po spolu. Te podatke je treba zbirati na sektorski in nacionalni ravni v vsaki državi članici.

2.5. Države članice in Komisija bi morale izboljšati statistične podatke in dodati primerljive podatke o razlikah v plačilu moških in žensk, ki so zaposleni s skrajšanim delovnim časom, in razlike v pokojninah moških in žensk.

2.6. Ti statistični podatki morajo biti skladni, primerljivi in popolni, njihov namen pa odprava diskriminatornih elementov pri plači, ki so povezani z organizacijo in razvrščanjem dela.

Priporočilo 3: OCENA DELA IN RAZVRSTITEV DELOVNIH MEST

3.1. Koncept vrednosti dela mora temeljiti na medosebnih spretnostih ali odgovornosti s poudarkom na kakovosti dela, da bi se spodbujale enake možnosti med ženskami in moškimi, ter ne sme biti označen kot stereotipni pristop, ki ni v prid ženskam, na primer s poudarjanjem telesne moči namesto medosebnih spretnosti ali odgovornosti. Zato je treba ženskam zagotoviti informacije, pomoč in/ali usposabljanje na področju pogajanja o plačah, razvrstitve delovnih mest in plačilnih lestvic. Obstajati mora možnost, da se od panog in podjetij zahteva, da preučijo, ali se v njihovih sistemih razvrstitve delovnih mest na ustrezen način odraža razsežnost spolov, in da jih v nasprotnem primeru ustrezno spremenijo.

3.2. Komisija bi morala v pobudi pozvati države članice, naj uvedejo razvrstitev delovnih mest, ki bo v skladu z načelom enakosti med ženskami in moškimi, da bodo lahko delodajalci in zaposleni zaznali potencialno diskriminacijo na podlagi pristranske opredelitve plačilne lestvice. Še vedno je pomembno spoštovanje nacionalne zakonodaje in tradicij na področju razmerij med delodajalci in zaposlenimi. Ti elementi ocene dela in razvrstitve delovnih mest bi morali biti tudi pregledni in na voljo vsem zainteresiranim stranem ter inšpektoratom za delo in organom za vprašanja enakosti.

3.3. Države članice bi morale izvesti poglobljeno oceno, osredinjeno na poklice, v katerih prevladujejo ženske, ter v tesnem sodelovanju s področnimi združenju s poklicnimi združenji in delodajalci razviti mehanizem za izboljšanje statusa delavcev.

3.4. Ocena dela, ki je nevtralne glede na spol, mora temeljiti na novih sistemih za razvrščanje in organizacijo osebja ter organizacijo dela, pa tudi na poklicnih izkušnjah in produktivnosti , kar se oceni predvsem z vidika kakovosti, uporabi pa se kot vir podatkov in ocenjevalna lestvica za določanje plačila ob upoštevanju načela primerljivosti.

Priporočilo 4: ORGANI ZA SPODBUJANJE ENAKOSTI

Organi za spodbujanje enakosti in spremljanje morajo imeti večjo vlogo pri odpravi razlik v plačilu. Ti organi bi morali biti pristojni za spremljanje, poročanje, po možnosti pa tudi učinkovitejše in bolj neodvisno izvajanje izvrševanje zakonodaje na področju enakosti spolov. Člen 20 direktive 2006/54 bi bilo treba spremeniti, da bi imeli ti organi več pristojnosti:

– s podporo in svetovanjem žrtvam diskriminacije pri plačilu;

– z zagotavljanjem neodvisnim raziskav o razlikah v plačilu;

– z objavo neodvisnih poročil in oblikovanjem priporočil o vseh vprašanjih povezanih z diskriminacijo pri plačilu (posredno in neposredno);

– s pravnimi pooblastili za sodni pregon plačne diskriminacije;

– z zagotavljanjem posebnega usposabljanja za socialne partnerje, odvetnike, sodnike in varuhe človekovih pravic na podlagi paketa analitičnih instrumentov in ciljno usmerjenih ukrepov, ki se uporabijo pri pripravi pogodb ali preverjanju izvajanja pravil in politik za odpravo razlik v plačilu.

Priporočilo 5: SOCIALNI DIALOG

Treba je še naprej nadzorovati kolektivne pogodbe in plačilne lestvice v uporabi ter sheme za razvrstitev delovnih mest, predvsem glede obravnave delavcev, zaposlenih za polovični delovni čas in zaposlenih z drugimi netipičnimi delovnimi pogodbami, ali glede dodatnih plačil/bonusov (ki se pogosteje izplačujejo moškim kot ženskam). Nadzorovati je treba ne le osnovne, temveč tudi drugotne delovne pogoje in poklicne sisteme socialne varnosti (pravila o dopustu, pokojninski sistemi, službena vozila, storitve varstva otrok, prilagodljiv delovni čas itd.). Države članice bi morale ob spoštovanju nacionalne zakonodaje, kolektivnih pogodb ali praks spodbujati socialne partnerje, da uvedejo razvrstitev delovnih mest, ki bodo nevtralne glede na spol, da bi delodajalci in zaposleni lahko opredelili potencialno diskriminacijo na podlagi pristranske opredelitve plačilne lestvice.

Priporočilo 6: PREPREČEVANJE DISKRIMINACIJE

Posebno je treba omeniti diskriminacijo pri plačilu v členu 26 (Preprečevanje diskriminacije) direktive 2006/54, da bi zagotovili, da bodo države članice v sodelovanju s socialnimi partnerji in organizacijami za zagotavljanje enakih možnosti sprejele:

– posebne ukrepe za usposabljanje in razvrščanje delovnih mest na področju sistema poklicnega usposabljanja, s katerimi bi odpravili in preprečevali diskriminacijo pri usposabljanju, razvrščanju in ekonomski oceni spretnosti,

– posebne ukrepe, ki bodo omogočili usklajevanje poklicnega in družinskega ter zasebnega življenja, zajemali pa bodo tudi varstvo otrok in druge storitve oskrbe, prilagodljivo organizacijo dela in prilagodljiv delovni čas ter materinstvo, očetovstvo, starševski in družinski dopust, s posebnimi določbami za očetovski dopust in njegovo zaščito ter starševski dopust s finančnim kritjem za oba starša,

– konkretne pozitivne ukrepe (v skladu s členom 141(4) Pogodbe) za odpravo razlik v plačilu in razlik med spoloma, ki jih izvajajo socialni partnerji in organizacije za zagotavljanje enakih možnosti na različnih pogodbenih in sektorskih ravneh, kot so: spodbujanje pogodb o plačah za odpravo razlik v plačilu glede na spol, preiskave glede enakega plačila, določitve količinskih in kakovostnih ciljev ter meril uspešnosti, izmenjave zgledov najboljših praks,

– klavzule o spoštovanju enakosti spolov in enakega plačila, vključene v javne pogodbe, ter z uvedbo posebne oznake, kot je „potrdilo o kakovosti“ za politiko o enakosti spolov in plačno politiko, ki bi jih lahko prejela podjetja ter s tem imela nekatere prednosti pri dostopanju do nacionalnih, lokalnih in evropskih podpornih ukrepov ter financiranja in spodbujala svoje možnosti za pridobitev javnih pogodb.

Priporočilo 7: VKLJUČEVANJE NAČELA ENAKOSTI MED SPOLOMA

Vključevanje načela enakosti spolov je treba okrepiti z vključitvijo podrobnih smernic za države članice o načelu enakega plačila in odpravi razlik v plačilu v člen 29 direktive 2006/54. Komisija mora podpreti države članice in nosilce konkretnih ukrepov za odpravo razlike v plačilu med ženskami in moškimi, in sicer z:

– uvedbo sistemov poročanja za ocenjevanje razlike v plačilu med ženskami in moškimi,

– vzpostavijo podatkovne baze za spremembe sistemov razvrščanja in vključevanja delavcev,

– zbiranjem in razširjanjem izkušenj v zvezi s preoblikovanjem organizacije dela,

– določitvijo posebnih smernic za nadzor razlik v plačilu v okviru kolektivnega pogajanja, ki jih je treba objaviti na spletni strani, prevedeni v več jezikov in dostopni za vse,

– razširjanjem informacij in smernic o praktičnih sredstvih (zlasti za mala in srednja podjetja) za odpravo razlik v plačilu, vključno z nacionalnimi ali sektorskimi kolektivnimi pogodbami.

Priporočilo 8: KAZNI

8.1. Zakonodaja na tem področju je iz različnih razlogov očitno manj učinkovita in upoštevajoč, da vseh težav ni mogoče odpraviti zgolj z zakonodajo, bi morale Komisija in države članice veljavno zakonodajo utrditi z ustreznimi vrstami kazni.

8.2. Države članice morajo sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev, da bodo kršitve načela enakega plačila za delo enake vrednosti ustrezno kaznovane v skladu z veljavnimi zakonskimi določbami.

8.3. Velja opomniti, da morajo države članice v skladu s preoblikovano direktivo št. 2006/54 že naložiti odškodnino ali povračilo (naslov III, Horizontalne določbe, poglavje 1, člen 18) ter kazni (poglavje 3, Splošne horizontalne določbe, člen 25), ki so „učinkovite, sorazmerne in odvračilne“. Te določbe kljub temu ne zadostujejo za preprečevanje kršitev načela enakega plačila. Zato predlagamo izvedbo študije o možnosti, učinkovitosti in vplivu morebitnih sankcij, na primer:

– odškodnin ali povračil, ki se jih ne sme omejevati s predhodno določeno zgornjo mejo;

– kazni, ki morajo zajemati plačilo nadomestila žrtvam;

– upravnih kazni (na primer, če podjetje ne posreduje ali nima analize plačne statistike, ločene po spolu (v skladu s priporočilom 2), ki jo zahteva inšpektorat za delo);

– upravnih kazni (na primer, če podjetje ne obvesti ali mu ne posreduje obvezno oziroma nima analize plačne statistike, ločene po spolu (v skladu s priporočilom 2), ki jo zahteva inšpektorat za delo ali pristojni organi za vprašanja enakosti);

– izgube pravic do državnih ugodnosti, subvencij (vključno s sredstvi EU, s katerimi upravljajo države članice) in do sodelovanja v javnih razpisih, kot je predvideno v direktivah 2004/17/ES in 2004/18/ES o javnih naročilih. Zato bi morali postopki za oddajo javnih naročil in/ali javne razpise obvezno vsebovati klavzulo o enakem plačilu.

– identifikacije kršiteljev, ki bi jih bilo javno izpostaviti.

Priporočilo 9: USKLAJEVANJE PREDPISOV IN POLITIKE EU

9.1. Nujno ukrepanje je potrebno tudi zaradi tega, ker je z delom s skrajšanim delovnim časom povezana z manjšim plačilom. Zato je treba ovrednotiti in morebiti revidirati direktivo Sveta 97/81/ES z dne 15. decembra 1997 o okvirnem sporazumu o delu za skrajšani čas, sklenjenem med združenji UNICE, CEEP in ETUC – priloga: okvirni sporazum o delu za skrajšani delovni čas(1), v katerem je določeno enako obravnavanje zaposlitve za poln in skrajšani delovni čas, pa tudi bolj usmerjeni in učinkovitejši ukrepi v kolektivnih pogodbah.

9.2. V smernicah za zaposlovanje bi bilo treba nujno uvesti konkreten cilj zmanjšanja razlik v plačilu moških in žensk, vključno z dostopom do poklicnega usposabljanja in priznanjem kvalifikacij in znanj žensk.

(1)

UL L 14, 23.12.2006, str. 9.


OBRAZLOŽITEV

Zakonodajni okvir EU na področju enakega plačila je dokaj obsežen, njegov učinek pa je odvisen od učinkovitosti izvrševanja, ki je lahko problematično.

Podatki kažejo, da razlika v plačilu med moškimi in ženskami ostaja. Zadnje številke kažejo, da je razlika v bruto urnem plačilu za moške in ženske 15-odstotna in 25-odstotna v privatnem sektorju. Razlika v plačilu glede na spol se pogosto opravičuje z razlikami na podlagi lastnosti posameznika, kot so starost, izobrazba in izkušnje. Dokazi pa kažejo, da imajo te razlike razmeroma majhno vlogo pri ohranjanju razlike v plačilu glede na spol.

Ker se razlike na podlagi lastnosti posameznika v EU zmanjšujejo, kljub temu da v nekaterih državah ostajajo pomembne, kaže, da je razlika v plačilu glede na spol bolj povezana s stopnjo poklicne segregacije in z učinkov plačne strukture. Togost in vztrajnost razlik v plačilu glede na spol poudarjata potrebo po mnogostranskih politikah, ki bodo namenjene izvajanju zakonodaje in bodo obravnavale segregacijo na trgu dela.

Strokovnjaki so mnenja, da se je odprta neposredna diskriminacija pri plačilu na podlagi spola zmanjšala s pomočjo obstoječe zakonodaje. Kaže pa, da posredna diskriminacija povzroča razlike v plačilu v ločenih sektorjih. Učinkovitost zakonodaje, ki je bolj učinkovita v boju proti neposredni diskriminaciji, je omejena zaradi razlik v plačilu, ki so posledica gospodarske segregacije. Ocena zakonodajnega okvira kaže razlike v zakonodaji na področju razlik v plačilu glede na spol. Direktiva 75/117/EGS in preoblikovana direktiva 54/2006/ES kažeta na temeljno razliko že v osnovi: leta 1975 je bila razlika v plačilu glede na spol obravnavana kot vprašanje gospodarske konkurenčnosti, kot „sestavni del vzpostavitve in delovanja skupnega trga“, medtem ko direktiva iz leta 2006 temelji na načelu enake obravnave in enakih možnosti.

Vendar ima zakonodaja v strogem smislu enako področje uporabe: ugotovitev, kateri so razlogi za nezadostno učinkovitost.

Poročilo je namenjeno krepitvi obstoječe zakonske določbe, pri tem pa upošteva, da na gospodarsko segregacijo ta vrsta zakonodaje le stežka vpliva.

Osnovno spremembo lahko najdemo pri opredelitvi plačila v skladu s številnimi razsodbami Sodišča Evropskih skupnosti. V zadnjem obdobju je prišlo do znatnega razvoja v smislu postopka in možnih sredstev, tudi zaradi vpliva protidiskriminacijskih politik.

Poleg zakonodaje lahko odzive politik načeloma razvrstimo v tri sklope:

1) politika enakega plačila, ki si prizadeva za odpravo neposredne in posredne diskriminacije,

2) politika enakih možnosti, ki se ukvarja z uskladitvijo družinskega in poklicnega življenja iz katere izhajajo vzorci neprekinjene zaposlitve,

3) politike plač, usmerjene v zmanjševanje razlik v plačah in povišanje plač za slabše plačana delovna mesta in delovna mesta, na katerih prevladujejo ženske.

Učinkovita mešanica politik je odvisna tudi od nacionalnih posebnosti in glavnih korenin razlik v plačilu glede na spol.

Po podatkih iz nacionalnih poročil, ki jih je naročila Komisija, je vprašanje razlik v plačilu glede na spol v številnih državah tako v javnih kot v političnih razpravah nepomembno vprašanje. Ena glavnih ugotovljenih težav je, da ni dejanskega „lastništva“ težave, saj nihče ne želi prevzeti odgovornosti za odpravo razlik v plačilu glede na spol(1).

Sedanja decentralizacija določanja plač lahko v prihodnosti še poglobi posledice. Stanje bo verjetno še bolj zapleteno v državah članicah, kjer so socialni partnerji šibki, kjer se vloga sindikatov zmanjšuje ali kjer pogajanje o plačah ne obstaja. Ohranjanje pristopa individualnih delovnih pogodb brez informacij o plačilu za podobno delo lahko povzroči povečanje razlik v plačilu glede na spol.

Jasno je, da izboljšanje obstoječe zakonodaje samo po sebi ne bi odpravilo težave razlik v plačilu. Eno največjih težav na tem področju lahko reši le učinkovita mešanica politik, z boljšo in učinkovitejšo zakonodajo ter z jasnimi pristojnostmi. Več kot trideset let stara zakonodaja brez zadovoljivih rezultatov sama kaže na potrebo po izboljšavi zakonodaje, predvsem njene učinkovitosti.

(1)

„The Gender Pay Gap – Origins and Policy Responses”, primerjalni pregled 30 evropskih držav, ES, 2006.


MNENJE Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (10.9.2008)

za Odbor za pravice žensk in enakost spolov

o priporočilih glede uporabe načela enakega plačila za ženske in moške

(2008/2012(INI))

Poročevalka: Donata Gottardi

POBUDE

Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve poziva Odbor za pravice žensk in enakost spolov kot odgovorni odbor, da:

A. v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.   pozdravlja cilj Komisije o analizi vzrokov za različno plačilo glede na spol ter razvoju ciljno usmerjenih pristopov za odpravo razlik in s tem povezanega ločevanja trga dela za ženske; poudarja, da veliko študij in podatkov kaže, da je bil napredek počasen (razlika v plačilu se je s 17 % leta 1995 zmanjšala na 15 % leta 2005);

2.  opozarja, da je treba zagotoviti, da bodo taki statistični podatki skladni, primerljivi, ločeni glede na spol, popolni in oblikovani tako, da bodo upoštevani novi sistemi razvrščanja in organizacije osebja ter reforme organizacije dela, in meni, da se razlika v plačilu ne sme določiti le na podlagi razlik v bruto plačilu na uro, ampak da je treba pri tem prav tako upoštevati dejavnike, kot so posamezni dodatki k plači, poklicne kvalifikacije, osebne spretnosti in sposobnosti, vzorci organizacije dela, strokovne izkušnje in produktivnost, ki jih je treba oceniti glede na količino (čas fizične prisotnosti delavca na delovnem mestu), pa tudi glede na kakovost in učinek, ki ga imajo na plačilo za krajši delovni čas, dopust in odsotnost iz zdravstvenih razlogov;

3.   poudarja, da je treba uvesti in podpreti ukrepe, ki bodo spodbujali napredovanje na delovnem mestu ter strokovni in poklicni razvoj v pogojih dejanske enakopravnosti med ženskami in moškimi;

4.   meni, da je treba v zasebnem življenju in na delovnem mestu nujno uvesti in spodbujati novo kulturo, ki bo temeljila na načelu soodgovornosti in bo nadomestila tradicionalno delitev vlog med ženskami in moškimi;

5.  meni, da bo za oblikovanje strategije za odpravo razlik v plačilu, horizontalnega in vertikalnega ločevanja na trgu dela ter stereotipov glede delovnih mest in področij, na katerih je delovna sila pretežno ženska, treba predvideti okvir za zakonodajne in druge ukrepe na različnih ravneh, s katerim se bo razlikovalo med diskriminacijo pri plačilu in razlikami pri plačilu, ki temeljijo na dejavnikih, ki niso povezani z neposredno ali posredno diskriminacijo, ker prva spada neposredno na področje uporabe zakonodaje, proti drugim pa se je treba boriti s ciljno usmerjeno politiko in posebnimi ukrepi;

6.   meni, da neposredni sogovorniki glede ukrepov Komisije, ki so odgovorni tudi za izvajanje strategije za odpravo razlik v plačilu med ženskami in moškimi, ne smejo biti le države članice in socialni partnerji, temveč tudi organizacije za enake možnosti, ki bi med drugim lahko socialnim partnerjem, pravnikom, sodnikom in varuhom človekovih pravic zagotovile posebno izobraževanje v zvezi s spoloma in razlikami v plačilu med ženskami in moškimi;

7.   meni, da morajo države članice za trajnostno odpravo razlik v plačilu razmisliti o tem, da bi sprejele posebne ukrepe proti delodajalcem, ki kršijo načelo o enakem plačilu,

8.  meni, da morajo različni pristopi, ki so predlagani za zmanjšanje razlik v plačilu (ob upoštevanju različnih zainteresiranih strani, katerim so namenjeni, to so države članice, socialni partnerji in organizacije za zagotavljanje enakih možnosti) temeljiti na ustrezni kombinaciji inovativnih strategij za razvoj gospodarske, zaposlitvene in socialne politike v skladu s pristopom, ki temelji na integraciji načela enakih možnosti, vključno:

(a)  s posebnimi politikami, da se omogoči usklajevanje poklica, študija, vključevanja ali ponovnega vključevanja v proces vseživljenjskega učenja z družinskim ter zasebnim življenjem, dostop do storitev otroškega varstva in drugih storitev oskrbe (ki morajo biti finančno ugodne in lahko dostopne ne glede na status zaposlenega in vrsto pogodbe), prožnega dela ter materinskega, očetovskega, starševskega in družinskega dopusta – skupaj z neproblematično ponovno vključitvijo v poklicno življenje,

(b)  z davčnimi politikami in politikami socialne varnosti, vključno z ukrepi za odpravo očitnih neenakosti pri pokojninskem zavarovanju staršev zaradi prekinitev dela in krajšega delovnega časa, ter ukrepi, vezanimi na spol, ki so namenjeni odpravi nepoštenih in neutemeljenih razlik v plačilu, povečanju kakovosti zaposlovanja žensk ter zagotavljanju netipičnih storitev na področju oskrbe v družini ali širšem družinskem okolju,

(c)  s posebnimi ukrepi na podlagi nacionalnih programov za izvajanje integriranih smernic za cikel lizbonske strategije 2008/2010, katerega namen je upoštevanje lokalnih pogojev v posamezni državi, da se raziščejo možnosti za spodbujanje enakosti z evropskimi skladi in zagotovi pravočasno izvajanje načrta za enakost med moškimi in ženskami 2006/2010,

(d)  z dejanskimi in jasnimi ukrepi (v skladu s členom 141(4) Pogodbe) za odpravo razlik v plačilu in razlik med spoloma, ki jih izvajajo socialni partnerji in organizacije za zagotavljanje enakih možnosti na različnih pogodbenih in sektorskih ravneh, kot so: obveznost socialnih partnerjev, da sklenejo pogodbe o plačilu, redno opravljajo preiskave v zvezi z enakim plačilom, zagotovijo izvajanje načrtov za enakopravnost v podjetjih, določijo kakovostne in količinske cilje in merila ter izmenjajo zglede najboljše prakse, ki jih potrdijo zadevne stranke, skupaj s poročili o ovirah in težavah,

(e)  z vključitvijo klavzule o spoštovanju enakosti med spoloma in enakega plačila v javne pogodbe ter uvedbo posebne oznake, kot je „potrdilo o kakovosti“ za politiko o enakosti med spoloma in plačno politiko, ki se lahko podeli podjetjem in se jim tako omogočijo nekatere prednosti v smislu dostopa do nacionalnih, lokalnih in evropskih podpornih ukrepov in financiranja ter povečajo njihove možnosti za zagotovitev javnih pogodb, pa tudi s preučitvijo najboljše uporabe teh politik pri dodeljevanju javnih naročil;

(f)   s pobudami za zagotavljanje izvajanja politike enakosti med spoloma in enakega plačila v podjetjih v okviru večje družbene odgovornosti, da bi okrepili enakost in ukrepe za odpravo predsodkov in diskriminacije na podlagi spola v zvezi s konkurenčnostjo in zaposljivostjo žensk, zlasti na vodilnih položajih;

B.  v svojo prilogo k predlogu resolucije vključi naslednje pobude:

1.  meni, da je treba zagotoviti ustrezno razlago in izvajanje člena 141(1) in (2) Pogodbe ter sprejetje ukrepov v zvezi z zadevno direktivo (na ravni EU in/ali v zvezi s prenosom in izvajanjem na nacionalni ravni), zlasti v zvezi:

(a)  s pojmom plačila in poklicnega sistema socialne varnosti, pri čemer se zagotovi, da sta pojma opredeljena tako, da se v celoti upoštevajo podatki in ocene iz novih sistemov razvrščanja delovnih mest,

(b)  s prepovedjo diskriminacije, zlasti kar zadeva različno plačilo glede na spol, in po možnosti z opredelitvijo tega izraza;

(c)  z razvrščanjem delovnih mest, medtem ko se zagotovi, da se novi sistemi za razvrščanje in organizacijo osebja ter organizacijo dela uporabijo kot vir podatkov in ocenjevalna lestvica za določanje plačila ob upoštevanju načela primerljivosti,

(d)  s posebnimi ukrepi v zvezi z usposabljanjem in razvrščanjem poklicev, namenjenimi sistemu poklicnega usposabljanja in socialnim partnerjem, ter posebej oblikovanimi za preprečevanje in odpravo diskriminacije pri usposabljanju, razvrščanju in ekonomskemu ocenjevanju znanj in spretnosti,

(e)  s seznamom s primeri diskriminacije, ki se ga dopolni s posebnimi in podrobno opisanimi primeri diskriminacije pri plačilu,

(f)   z določbami o dopustih, kjer je zlasti treba predvideti očetovski dopust in zaščito te pravice ter starševski dopust s finančnim kritjem za oba starša, in sicer ob upoštevanju, da sta deljena dopusta osrednjega pomena za premagovanje razlik in stereotipov ter za novo delitev vlog, s čimer preprečijo ovire za poklicno napredovanje,

(g)  z zagotovitvijo večje vloge organizacij za zagotavljanje enakih možnosti ob socialnih partnerjih,

(h)  z informacijami o enaki obravnavi moških in žensk na delovnem mestu, ki jih zagotovijo delodajalci, z zagotovitvijo specifičnih in ciljno usmerjenih podatkov v zvezi z razlikami v plačilu, skupaj z večjo udeležbo in posebno vlogo socialnih partnerjev ter organizacij za zagotavljanje enakih možnosti;

2.  meni, da je bistveno zagotoviti boljše in zgodnejše izvajanje določb iz direktive v zvezi z organizacijami za zagotavljanje enakih možnosti in socialnim dialogom za dejansko odpravo razlik v plačilu z zagotavljanjem, da države članice, socialni partnerji in organizacije za zagotavljanje enakih možnosti izvajajo ukrepe, kot so ukrepi iz okvira ukrepov za enakost med spoloma, ki so ga sprejeli socialni partnerji leta 2005, z zagotavljanjem:

(a)  razširjanja informacij in smernic o praktičnih sredstvih (zlasti za mala in srednja podjetja) za odpravo razlik v plačilu, vključno z nacionalnimi ali sektorskimi kolektivnimi pogodbami,

(b)  zbiranja preglednih in dostopnih statističnih podatkov o posameznem spolu (z uporabo metod, pri katerih se upošteva veliko spremenljivk) na nacionalni in sektorski ravni ter na ravni podjetij,

(c)  razvoja preglednih sistemov za ocenjevanje dela, ki bodo nevtralni glede na spol, na podlagi katerih je mogoče po potrebi v posameznih primerih oceniti, ali so opis delovnega mesta in merila za plačilo diskriminacijski,

(d)  posebnega usposabljanja socialnih partnerjev na podlagi paketa analitičnih instrumentov in ciljno usmerjenih ukrepov, ki se uporabijo pri pripravi pogodb ali preverjanju izvajanja pravil in politik za odpravo razlik v plačilu;

3.  poziva Komisijo, da Parlamentu posreduje analizo, v kateri je preverila, kateri akti na ravni EU in/ali nacionalni ravni bi bili primerni za znatno zmanjšanje razlik v plačilu,

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

10.9.2008

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

45

1

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Jan Andersson, Edit Bauer, Iles Braghetto, Philip Bushill-Matthews, Milan Cabrnoch, Alejandro Cercas, Ole Christensen, Derek Roland Clark, Jean Louis Cottigny, Proinsias De Rossa, Harlem Désir, Harald Ettl, Richard Falbr, Carlo Fatuzzo, Ilda Figueiredo, Roger Helmer, Stephen Hughes, Karin Jöns, Ona Juknevičienė, Jean Lambert, Bernard Lehideux, Elizabeth Lynne, Thomas Mann, Jan Tadeusz Masiel, Maria Matsouka, Mary Lou McDonald, Elisabeth Morin, Juan Andrés Naranjo Escobar, Csaba Őry, Siiri Oviir, Pier Antonio Panzeri, Rovana Plumb, Jacek Protasiewicz, Bilyana Ilieva Raeva, Elisabeth Schroedter, José Albino Silva Peneda, Jean Spautz, Gabriele Stauner, Ewa Tomaszewska, Anne Van Lancker, Gabriele Zimmer

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Petru Filip, Donata Gottardi, Rumiana Jeleva, Sepp Kusstatscher, Claude Moraes, Roberto Musacchio, Csaba Sógor


IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

7.10.2008

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

17

0

11

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Edit Bauer, Emine Bozkurt, Ilda Figueiredo, Věra Flasarová, Claire Gibault, Lissy Gröner, Zita Gurmai, Esther Herranz García, Anneli Jäätteenmäki, Lívia Járóka, Piia-Noora Kauppi, Rodi Kratsa-Tsagaropoulou, Roselyne Lefrançois, Siiri Oviir, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Zita Pleštinská, Christa Prets, Teresa Riera Madurell, Raül Romeva i Rueda, Eva-Britt Svensson, Britta Thomsen, Anne Van Lancker, Anna Záborská

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Donata Gottardi, Mary Honeyball, Marusya Ivanova Lyubcheva, Maria Petre, Petya Stavreva

Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Maria Martens

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov