POROČILO o varstvu potrošnikov: izboljšanje izobraževanja potrošnikov in osveščenosti o posojilih in financah

    14.10.2008 - (2007/2288(INI))

    Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov
    Poročevalka: Iliana Malinova Iotova
    Pripravljavec mnenja(*):
    Jean Paul Gauzès, Odbor za ekonomske in monetarne zadeve
    (*) Pridruženi odbori – člen 47 poslovnika

    Postopek : 2007/2288(INI)
    Potek postopka na zasedanju
    Potek postopka za dokument :  
    A6-0393/2008
    Predložena besedila :
    A6-0393/2008
    Razprave :
    Sprejeta besedila :

    PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

    o varstvu potrošnikov: izboljšanje izobraževanja potrošnikov in osveščenosti o posojilih in financah

    (2007/2288(INI))

    Evropski parlament,

    –    ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. decembra 2007 o finančnem izobraževanju (KOM(2007)0808),

    –    ob upoštevanju zelene knjige Komisije o maloprodajnih finančnih storitvah na enotnem trgu (KOM(2007)0226),

    –    ob upoštevanju stališča iz druge obravnave z dne 16. januarja 2008 glede skupnega stališča Sveta z namenom sprejetja Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 82/107/EGS[1],

    –    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. julija 2007 o beli knjigi o politiki finančnih storitev (2005–2010)[2],

    –    ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

    –    ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenja Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A6-0393/2008),

    A.  ker se na eni strani finančni trgi hitro razvijajo, postali so zelo dinamični in vedno bolj zapleteni, na drugi strani pa so spremembe v družbi in drugačen življenjski stil ustvarili potrebo po zdravem upravljanju zasebnih finančnih sredstev in potrebo po rednem prilagajanju zasebnih finančnih sredstev, da bodo tako ustrezali novemu delu in družinskim okoliščinam,

    B.  ker bi moralo biti dvigovanje stopnje finančne pismenosti potrošnikov prednostna naloga oblikovalcev politik tako v državah članicah kot na evropski ravni, ne samo zaradi koristi za posameznike ampak tudi zaradi koristi, ki jih prinaša družbi in gospodarstvu, kot so zmanjševanje ravni slabega dolga, povečano varčevanje, povečana konkurenca, primerna uporaba zavarovalniških proizvodov in primerno pokojninsko zavarovanje,

    C. ker so študije pokazale, da potrošniki radi precenijo svoje znanje glede finančnih storitev in jih je treba seznaniti z dejstvom, da niso tako finančno pismeni, kot mislijo, ter o posledicah tega,

    D.  ker lahko visokokakovostni programi finančnega izobraževanja, ki so ciljno usmerjeni in, kjer se zdi primerno, kolikor je mogoče prilagojeni osebnim potrebam, prispevajo k dvigovanju finančne pismenosti in tako potrošnikom omogočijo možnost osveščene izbire in posledično učinkovito delovanje finančnih trgov,

    E.  ker je pomembnost čezmejnih finančnih storitev vse večja, Komisija pa bi morala sprejeti pobude na ravni EU za spodbujanje čezmejnih in, kjer je potrebno, primerljivih informacij o finančnem izobraževanju,

    F.  ker je treba posebno pozornost nameniti izobraževalnim potrebam ranljivih potrošnikov in tudi tistih mladih potrošnikov, ki se soočajo z odločitvami, ki bodo vplivale na njihove gospodarske možnosti skozi celo življenje,

    G.  ker je raziskava pokazala, da so tisti, ki so se naučili osnovnih vidikov osebnih financ že v zgodnjih letih, bolj finančno pismeni; ker je finančno izobraževanje tesno povezano z učenjem osnovnih znanj (matematika in branje),

    1.  pozdravlja pobudo Komisije na področju finančnega izobraževanja potrošnikov, zlasti nedavno oblikovanje strokovne skupine o finančnem izobraževanju, ter namen Komisije, da objavi spletno podatkovno bazo, ki bo vsebovala sheme finančnega izobraževanja in raziskave v EU; meni, da mora imeti strokovna skupina o finančnem izobraževanju jasne odgovornosti in pristojnosti; predlaga, da se skupino zaprosi zlasti za preučitev dodane vrednosti in najboljših praks finančnega izobraževanja v EU in čezmejnih finančnih storitev;

    2.  poudarja, da je cilj izobraževanja in obveščanja potrošnikov na področju financ in kredita izboljšati osveščenost potrošnikov o gospodarskih in finančnih razmerah, da bi razumeli ekonomske obveznosti in preprečili nepotrebno tveganje, prezadolženost in finančno izključenost; meni, da jim morata dejavnost usposabljanja in informiranja omogočati neodvisen pristop, ki temelji na njihovi lastni presoji, do finančnih instrumentov, ki so jim na voljo ali jih nameravajo uporabiti;

    3.  ugotavlja, da je kriza tveganih hipotekarnih posojil ponazoritev nevarnosti neustrezne informiranosti posojilojemalcev in prav tako nezadostnega razumevanja in poznavanja teh informacij glede njihovih tveganj za nesolventnost in prezadolženost;

    4.  poudarja, da ozaveščeni in izobraženi potrošniki pomagajo krepiti konkurenco, kakovost in inovacije v sektorjih bančnih in finančnih storitev, in opozarja, da lahko izobraženi in samozavestni vlagatelji zagotovijo dodatno likvidnost kapitalskih trgov za naložbe in rast;

    5.  poudarja pomen vzpostavljanja stopnje finančne pismenosti v državah članicah in razumevanja dodane vrednosti, ki jo EU lahko zagotovi, kot tudi opredelitve izobraževalnih potreb specifičnih ciljnih skupin v družbi, skladno z vrsto meril kot so starost, prihodek in stopnja izobrazbe;

    6.  priznava vlogo zasebnih pobud, industrije finančnih storitev in potrošniških organizacij tako na ravni Skupnosti kot na nacionalni ravni pri opredeljevanju posebnih potreb ciljnih skupin glede finančnega izobraževanja s tem, da opozarjajo na šibke točke in pomanjkljivosti obstoječih izobraževalnih sistemov in nudijo finančne informacije potrošnikom, tudi prek spletnih orodij, medijskih in izobraževalnih kampanj itd. za finančno načrtovanje;

    7   meni, da so programi finančnega izobraževanja najuspešnejši, če so prilagojeni potrebam posebnih ciljnih skupin in, kjer se zdi primerno, prilagojeni osebnim potrebam; meni tudi, da bi morali vsi finančni izobraževalni programi prispevati k bolj zavestnemu in stvarnemu dojemanju finančnih možnosti vsakega posameznika; preučiti bi bilo treba razvoj programov, ki izboljšujejo finančno znanje odraslih;

    8.  poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami na ravni EU oblikuje izobraževalne programe na področju osebnih financ, na osnovi skupnih pravil in načel, ki se jih lahko prilagodi potrebam vseh držav članic, in se jih v njih tudi uporablja, z določanjem meril uspešnosti in spodbujanjem izmenjave najboljših praks;

    9.  poudarja, da finančno izobraževanje lahko dopolnjuje, ne pa nadomesti skladne določbe za varstvo potrošnikov na področju zakonodaje o finančnih storitvah in uredb ter strogega nadzora finančnih institucij;

    10. priznava pomembno vlogo, ki jo igra zasebni sektor, zlasti finančne institucije, pri nudenju informacij glede finančnih storitev potrošnikom; vendar poudarja, da mora biti finančno izobraževanje, da bi služilo interesom potrošnika, nudeno na pošten, nepristranski in pregleden način, ter jasno ločeno od reklamnih nasvetov in obvestil; za doseganje tega cilja spodbuja finančne institucije k razvijanju kodeksov ravnanja za svoje uslužbence;

    11. priznava, da je treba vzpostaviti občutljivo ravnovesje med nudenjem znanja potrošnikom, ki ga le-ti rabijo za sprejemanje premišljenih finančnih odločitev, in preveliko količino informacij za potrošnike; daje prednost kakovosti pred količino, na primer visokokakovostnim, dostopnim, konkretnim in lahko razumljivim informacijam, ki so usmerjene v krepitev sposobnosti potrošnika, da se premišljeno in odgovorno odloči;

    12. meni, da je potrebna učinkovita, jasna in razumljiva informacija, zlasti v oglaševalskih sporočilih o finančnih instrumentih, ter da morajo finančne institucije dati zadostno predhodno informacijo o sklepanju pogodb ter dosledno uporabljati pravila, ki jih določata Direktiva 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov[3] (Mifid) ter Direktiva 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah[4], poziva Komisijo, naj na skladen način pripravi namenske zakonodajne predloge za usklajen sistem informiranja in varstva potrošnikov še posebej pri hipotekarnih posojilih (na primer usklajen, preprost in primerljiv Evropski standardizirani informacijski list z enotnimi navedbami letne obrestne mere itd.);

    13. priporoča, da se sheme finančnega izobraževanja osredotočajo na pomembne vidike življenjskega načrtovanja kot so osnovno varčevanje, dolg, zavarovanje in pokojnina;

    14. poziva Komisijo, naj si še naprej prizadeva za spodbujanje dialoga med zainteresiranimi stranmi;

    15. predlaga povečanje proračunske vrstice 17 02 02 za financiranje dejavnosti na ravni EU, ki so namenjene izboljšanju osveščenosti potrošnikov glede finančnega izobraževanja in finančne pismenosti; poziva Komisijo, naj prispeva k dvigovanju osveščenosti na evropski ravni z nudenjem podpore pri organiziranju nacionalnih in regionalnih konferenc, seminarjev ter medijskih kampanj in kampanj za osveščanje, pa tudi izobraževalnih programov s čezmejnim sodelovanjem, zlasti na področju maloprodajnih finančnih storitev in upravljanja dolgov ali posojil gospodinjstev;

    16. poziva Komisijo, naj nadalje razvija in posodablja spletno orodje Dolceta in ponudi to storitev v vseh uradnih jezikih; predlaga, da Komisija v spletišče Dolceta vključi povezavo do spletne podatkovne baze, ki jo namerava vzpostaviti iz obstoječih regionalnih in nacionalnih shem finančnega izobraževanja; predlaga, naj spletišče Dolceta vključuje povezave s spletišči javnih in zasebnih organov, ki delujejo na področju finančnega izobraževanja, razčlenjene po državah;

    17.  zahteva, da Komisija v pregled potrošniških trgov vključi kazalnike razpoložljivosti in kakovosti finančnega izobraževanja;

    18. poziva Komisijo, naj oblikuje informacijske kampanje za povečanje osveščenosti potrošnikov glede njihovih pravic iz zakonodaje EU na področju nudenja finančnih storitev;

    19. poudarja, da bi morale države članice s podporo Komisije ter v sodelovanju z različnimi družbenimi skupinami in skupinami prebivalstva v državah članicah redno izvajati raziskave glede trenutnih ravni finančne pismenosti prebivalstva, da bi določili prednostna področja dejavnosti in tako zagotovili ustrezno, takojšnje in učinkovito izvajanje programov finančnega izobraževanja v pomoč javnosti;

    20. spodbuja države članice, naj vključijo finančno izobraževanje v programe osnovne in srednje šole, ki jih oblikujejo pristojne ustanove, kar bo imelo za namen razvijanje znanja, ki je potrebno v vsakodnevnem življenju, ter organizirajo sistematična usposabljanja učiteljev glede tega vprašanja;

    21. poudarja potrebo po nenehnem dvosmernem izobraževalnem procesu za obe strani, tako finančne svetovalce kot potrošnike, da bodo zagotovljene točne informacije v skladu z najnovejšimi razvojnimi dosežki v sektorju finančnih storitev;

    22. meni, da učinki sinergije med različnimi izobraževalnimi organizacijami niso zadostno uporabljeni; zato poziva države članice, da oblikujejo omrežja za finančno izobraževanje, v katerih bosta sodelovala tako javni kot zasebni sektor, in spodbudijo sodelovanje ter dialog med vsemi akterji;

    23. spodbuja države članice, naj posebno pozornost posvetijo izobraževalnim potrebam upokojencev in delavcev, ki so na koncu svoje poklicne kariere, ki jim morda grozi finančna izključenost, in tudi mladih na začetku poklicne kariere, ki se soočajo z izzivom, kako naj primerno uporabijo svoj novi prihodek;

    24.  poziva države članice, naj oblikujejo programe usposabljanja glede gospodarskih in finančnih storitev za socialne delavce, saj so le-ti v stiku z ljudmi, ki jim grozi revščina ali prekomerni dolg;

    25. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in vladam držav članic.

    • [1]  Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0011.
    • [2]  UL 175 E, 10. 7.2008, str. 392.
    • [3]  UL L 145, 30.4.2004, str. 1.
    • [4]  UL L 133, 22.5.2008, str. 66.

    OBRAZLOŽITEV

    I          Pomembnost finančnega izobraževanja

    Finančnemu izobraževanju se tako v ZDA kot v EU pripisuje velik pomen. Razlog je dvojen: prvič, potrošniki se soočajo s stalno rastočo razpoložljivostjo in zapletenostjo blaga in storitev. Drugič, informiranje potrošnikov in svetovanje ne dohajata ravni zapletenosti finančnih proizvodov. Te razmere povečujejo ranljivost potrošnikov glede finančnih vprašanj.

    Potrošniki potrebujejo osnovna znanja, ki bi jim pomagala izbrati in popolnoma razumeti informacije in predloge. Z zmanjševanjem vrzeli v informacijah in finančnemu strokovnemu znanju med finančnimi posredniki in potrošniki bi se lahko zmanjšalo tveganje prevelikih zadolžitev, zamude ali stečaja. S tem bi se ustvarilo več konkurence med posojilodajalci in tako povečalo skupno učinkovitost trga, saj bolje obveščeni potrošniki lahko razlikujejo med različnimi finančnimi predlogi in izberejo tistega, ki najbolj odgovarja njihovim potrebam.

    II        Pojem finančne sposobnosti

    Pojem finančne sposobnosti, kot so ga opredelili raziskovalci, zajema tri osnovne elemente:

    · finančno znanje in razumevanje

    Treba je vzpostaviti osnovno raven finančne sposobnosti. Potrošniki bi morali biti zmožni razumeti osnovno finančno terminologijo in, v določeni meri, vključene tehnične, pravne in matematične postopke. To znanje je treba pridobiti prek izobraževanja in usposabljanja kakor tudi prek pasivnega sprejemanja informacij iz različnih virov ali izkušenj.

    · finančne veščine in sposobnosti

    Ko potrošniki osvojijo določeno stopnjo znanja, morajo razviti sposobnost, da to znanje uporabljajo sebi v prid. To zahteva vrsto posebnih veščin kot so zbiranje finančnih informacij (bančni izpiski, računi itd.) in vodenje evidence, pravilna presoja zbranih informacij, primerjava med različnimi proizvodi in druga znanja, ki bodo olajšala finančno načrtovanje (varčevanje, poraba, načrtovanje proračuna, naložbe).

    · finančno odgovornost

    Znanje in veščine niso zadostni za zagotavljanje dejstva, da bodo potrošniki na primeren način upravljali s svojimi finančnimi sredstvi. Pripravljeni in voljni morajo biti, da uporabljajo svoje znanje in veščine. To je vprašanje načina razmišljanja. Finančna sposobnost je več kot smo poznati pravilen potek dejavnosti. Ljudje z istim znanjem lahko izberejo različen potek dejavnosti, ker imajo različen način razmišljanja glede porabe in naložb. Tudi kadar ljudje razpolagajo z znanjem in veščinami še vedno lahko sprejmejo odločitve, ki v makroekonomskem pogledu niso odgovorne.

    III       Težave zaradi pomanjkanja finančne sposobnosti

    Potrošniki, ki imajo malo finančnega znanja, težko izberejo proizvode in storitve, ki so najbolj ustrezni za njihove potrebe. Težko ocenijo dan nasvet, lahko so zavedeni in žrtev nepoštenih prodajnih praks.

    Obstaja splošno nerazumevanje finančnih proizvodov, zlasti če so bolj zapleteni. Ta težava ima dva možna izida – ljudje se ne zapletajo v finančne zadeve (finančna izključenost) ali pa se zapletajo, vendar ne izberejo pravilnega proizvoda in ne iščejo v zadostni meri, da bi našli proizvod, ki bi najbolje zadovoljil njihove potrebe, ker potrošniki težko primerjajo proizvode. Različne študije kažejo, da se potrošnik enostavno odloči in zbere proizvode z najnižjo ceno, ali pa izbere proizvode, ki jih ponujajo velike družbe, saj se jim zdijo bolj zanesljivi. Druga težava je v tem, da ljudje ne spremljajo proizvodov po tem, ko so jih nabavili, tako da se ne morejo usmeriti na ugodnejše ponudbe. V skladu s študijo, ki jo je izvedel organ za finančne storitve, so stopnje zbiranja informacij glede finančnih proizvodov zelo nizke v Združenem kraljestvu, v nasprotju z obnašanjem potrošnikov, kadar kupujejo obleke ali mobilne telefone.

    Druga težava je v tem, da potrošniki ne vedo, na koga bi se obrnili. Ankete so pokazale, da se ljudje, ki potrebujejo nasvet, najprej obrnejo na družino in prijatelje. Razlog za to je prepričanje, da jim bodo družinski člani dali verodostojen nasvet. Na drugi strani pa dejstvo, da vpraša za nasvet banko, potrošnika postavi pod pritisk, da mora kupiti finančne proizvode. Potrošnikom je treba ponuditi neodvisni nasvet, tako da se najbolje zadovolji njihove interese. Vendar pa si lahko le malo potrošnikov privošči storitve osebnega finančnega svetovalca.

    Pomanjkanje vnaprejšnjega načrtovanja je tudi posledica pomanjkanja finančne pismenosti in sposobnosti. Ljudje se morajo zavedati, da se mora načrtovanje za njihovo upokojitev začeti že v zgodnjih delovnih letih.

    In končno, današnji potrošniki so stalno pod pritiskom in v skušnjavi, da si sposodijo denar prek oglasov. Če ne razumejo posledic jemanja posojil in zlasti dejstva, da jih niso zmožni odplačevati, ima to lahko negativne posledice na njihovo blaginjo in tudi na družbo kot celoto.

    VI       Dvigovanje osveščenosti

    Čeprav ankete kažejo, da obstaja splošno pomanjkanje finančne sposobnosti med evropskimi potrošniki, pa se ljudje tega ne zavedajo, oziroma tega dejstva ne želijo priznati. Moramo dvigniti osveščenost potrošnikov glede tega, kako dobro razumejo finančne zadeve, da se jim pomaga, da se zavejo potrebe po finančnem izobraževanju in neodvisnem strokovnem nasvetu.

    Istočasno se mora potrošnik zavedati posledic svojih dejanj in pogodbenih sporazumov, ki jih sklepa, na primer katere so posledice neplačevanja obrokov ali možnost predčasnega odplačila. To osveščanje jim bo omogočilo sprejemanje premišljenih in odgovornih odločitev.

    Potrebujemo informacijsko kampanjo, ki bi okrepila javni interes glede finančne sposobnosti. Treba je razviti tudi potrošnikovo spretnost, da oceni lastno finančno sposobnost.

    Treba je vplivati na način razmišljanja potrošnikov glede finančnega izobraževanja. Četudi so na razpolago kakovostno finančno izobraževanje in strokovno svetovanje, se ljudje še vedno odločijo, da tega ne potrebujejo.

    V        Finančno izobraževanje in finančne informacije – diferenciran pristop

    Finančna sposobnost potrošnika se razvija v teku življenja posameznika. Odvisna je od položaja potrošnika v življenjskem ciklu kot tudi od stopnje izobrazbe, prihodka itd. Finančno znanje in razumevanje, veščine in sposobnosti ter odgovornost so brez pomena, če jih potrošnik ne zna uporabljati v praksi. Zato mora biti finančno izobraževanje, zlasti za starejše potrošnike, praktično in ne zgolj teoretično. Sheme finančnega izobraževanja morajo upoštevati potrebe potrošnikov. Njihove potrebe so odvisne od starosti, stopnje prihodka, materialnega položaja, izobrazbe, načina razmišljanja, interesov, sektorja, v katerem delajo, itd.

    Te točke vodijo k osnovnim načelom za sheme finančnega izobraževanja: Predlogi:

    – morajo biti ciljno usmerjene,

    morajo upoštevati različne potrebe in interese različne vrste potrošnikov in morajo biti na razpolago v njihovem jeziku – informacije za potrošnike morajo biti konkretne in lahko razumljive,

    se morajo nanašati na široko vrsto potrošnikov – otroci, mladostniki, odrasli, ljudje tik pred upokojitvijo, upokojenci – in morajo biti vključene v formalni izobraževalni sistem, in kasneje morajo razviti specifične programe finančnega usposabljanja, ki bi bili namenjeni nekaterim socialnim in gospodarskim skupinam,

    – morajo upoštevati tudi zmožnost potrošnikov, da se pritožijo in uporabijo pravna sredstva.

    Druga pomembna točka je ta, da so informacije za potrošnika potreben, vendar ne zadosten pogoj za sprejemanje uspešnih odločitev. Povečanje informacij, ki so na razpolago potrošnikom, pogosto ne vodi samodejno v povečanje informacij, ki jih imajo v lasti. Potrošniki potrebujejo informacije, vendar morajo biti sposobni razumeti te informacije in jih primerjati. Pogosto so potrošniki obremenjeni s preveliko količino informacij, ki jih ne morejo preučiti. To lahko zmanjša njihovo raven razumevanja in omeji njihovo sposobnost sprejemanja odločitev. Informacij se ne sme zamenjevati z izobraževanjem in nasvetom.

    Ponavadi imajo potrošniki z nižjim dohodkom manjši dostop do informacij, saj finančnih proizvodov ne uporabljajo redno. Številni potrošniki, ampak ne tisti z nizkim prihodkom, uporabljajo storitve neodvisnega finančnega svetovalca. Posebno pozornost je treba nameniti dostopu do neodvisnih in kakovostnih nasvetov za potrošnike z nizkim dohodkom.

    VI       Oblikovanje in izvajanje shem finančnega izobraževanja

    Vsi akterji bi morali biti vključeni v postopek finančnega izobraževanja – država, nevladne organizacije, potrošniške organizacije in finančne institucije. Potrebuje se jasna delitev pristojnosti. Finančne institucije imajo strokovno znanje za oblikovanje konkretnih in praktičnih shem izobraževanja, ampak ne morejo biti edini ponudniki finančnega izobraževanja in nasvetov. Drugi verodostojni ponudniki finančnega izobraževanja so neodvisne institucije kot potrošniške organizacije in država. Najboljša rešitev je ta, da finančno izobraževanje izvajajo skupaj finančne institucije in potrošnike organizacije tako, da se zaščitijo pravice in interesi potrošnikov in se teh ne sili v nakup finančnih proizvodov.

    VII     Finančno izobraževanje na ravni EU

    Različne institucije in organizacije ponujajo finančno izobraževanje – organi za finančni nadzor, finančne institucije, agencije za dvigovanje pismenosti odraslih, potrošniške organizacije itd. Nacionalne oblasti so glavna vodilna sila finančnega izobraževanja v 11 državah članicah. Glavni predmet je teorija denarja in uporaba bančnega računa. Programi finančnega izobraževanja vključujejo tudi upravljanje kreditov in posojil ter zajemajo vprašanja kot so naložbe, varčevanje, zavarovanje in analiza tveganja. Na področju finančnega izobraževanja se je Komisija lotila naslednjih pobud:

    · Komisija je vzpostavila spletno stran Dolceta, ki ponuja izobraževanje odraslim potrošnikom – stran je prevedena v vse uradne jezike EU (razen v romunščino in bolgarščino) in je prilagojena potrebam nacionalnih trgov,

    · Komisija se je odločila, da bo sistem Dolceta razširila na osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje – ta novi projekt je namenjen mladim in učiteljem. Namen je pomagati učiteljem, da v učne ure vključijo finančne zadeve in ocenjujejo znanje študentov o teh vsebinah.

    · Evropski dnevnik“ – brošura, ki se razdeljuje srednješolcem, da jih obvešča o pravicah potrošnikov. Vsebuje del o denarju in dolgu, v katerem je razloženo, kako delujejo finančne institucije in proizvodi, ter opozarja na nevarnost prekomernega sposojanja denarja.

    · Marca 2007 je Komisija organizirala konferenco o „večanju finančne sposobnosti“, da bi poudarila pomembnost omogočanja visokokakovostnega finančnega izobraževanja in ustanovila forum za izmenjavo najboljših praks.

    · V zeleni knjigi o maloprodajnih finančnih storitvah je zapisano, da je za spodbujanje finančnega izobraževanja mogoče narediti še več.

    · Sporočilo Komisije o finančnem izobraževanju (KOM (2007) 226)

    VIII    Ukrepi

    – Države članice morajo igrati ključno vlogo v finančnem izobraževanju. Vendar pa mora biti osnovni program na področju finančnega izobraževanja razvit na ravni EU. Program mora oblikovati skupna pravila in načela, ki se uporabljajo v vseh državah članicah.

    – Najboljši način za izboljšanje finančne sposobnosti ljudi je vključevanje predmetov, ki zajemajo finančna vprašanja, v šolske učne načrte. Za doseganje dobrih rezultatov bi se moralo finančno izobraževanje začeti v šoli in bi moralo biti obvezno. Komisija bi morala priporočiti državam članicam, da vključijo finančno izobraževanje v nacionalne šolske učne načrte.

    – Obstajati bi moral poseben pristop za izboljšanje finančne pismenosti različnih družbenih skupin – otrok v osnovnih in srednjih šolah, študentov na univerzah, odraslih, ljudi z nizkim dohodkom in upokojencev.

    – Države članice bi morale oblikovati omrežja za finančno izobraževanje, v katerih bi sodeloval vladni in nevladni sektor kot tudi posebno usposobljeni učitelji.

    – Komisija bi morala spodbujati države članice, da oblikujejo finančno izobraževanje, ki bi bilo specifično namenjeno potrošnikom, ki so na koncu svoje poklicne kariere, oziroma že upokojeni. To je pomembno, saj so današnji sistemi socialne varnosti zastavljeni tako, da tveganja nosijo državljani in ne več država.

    – Komisija bi morala oblikovati proračunsko vrstico za programe finančnega izobraževanja na ravni EU. Denar mora biti na razpolago za medijske kampanje in za dvigovanje osveščenosti potrošnikov glede težav, ki jih povzroča nizka stopnja finančne pismenosti.

    MNENJE Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (17.9.2008)

    za Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov

    o varstvu potrošnikov: izboljšanje izobrazbe in obveščanja potrošnikov na področju financ in kredita
    (2007/2288(INI))

    Poročevalec(*): Jean-Paul Gauzès

    (*) Pridruženi odbori - člen 47 poslovnika

    POBUDE

    Odbor za ekonomske in monetarne zadeve poziva Odbor za ekonomske in monetarne zadeve, kot pristojni odbor, naj v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

    1.  poudarja, da je cilj izobraževanja in obveščanja potrošnikov na področju financ in kredita izboljšati osveščenost potrošnikov o gospodarskih in finančnih razmerah, da bi razumeli ekonomske obveznosti in preprečili nepotrebno tveganje, prezadolženost in finančno izključenost; meni, da jim morata dejavnost usposabljanja in informiranja omogočati neodvisen pristop, ki temelji na njihovi lastni presoji, do finančnih instrumentov, ki so jim na voljo ali jih nameravajo uporabiti; poziva vlade držav članic in lokalne oblasti naj s finančnimi ustanovami, drugimi zainteresiranimi stranmi, mediji, strokovnjaki za izobraževanje in ocenjevanje ter potrošniškimi organizacijami sprejmejo in uskladijo ukrepe in pobude za izboljšanje finančne pismenosti državljanov; poziva Komisijo, naj predloži evropski program za finančno izobraževanje;

    2.  ugotavlja, da je kriza tveganih hipotekarnih posojil ponazoritev nevarnosti neustrezne informiranosti posojilojemalcev in prav tako nezadostnega razumevanja in poznavanja teh informacij glede njihovih tveganj za nesolventnost in prezadolženost;

    3.  meni, da so potrebne učinkovite, jasne in razumljive informacije, zlasti v oglaševalskih sporočilih o finančnih instrumentih, in da morajo finančne institucije dati zadostne predhodne informacije o sklepanju pogodb ter dosledno uporabljati pravila, ki jih določata Direktiva 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov[1] (Mifid) ter Direktiva 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah[2], poziva Komisijo, da na skladen način pripravi namenske zakonodajne predloge za usklajen sistem informiranja in varstva potrošnikov še posebej pri hipotekarnih posojilih (na primer usklajen, preprost in primerljiv Evropski standardizirani informacijski list z enotnimi navedbami letne obrestne mere itd.);

    4.  predlaga, da se v izobraževanje vpelje uvod v ekonomijo in finance, kar naj bo prilagojeno posameznim ravnem šolanja, in da bi bilo treba vztrajati zlasti na dobrem upravljanju družinskega proračuna in pravilni uporabi najpogostejših finančnih proizvodov; opominja, da finančno izobraževanje preko medijev in vseh razpoložljivih informacijskih tehnologij lahko doseže veliko potrošnikov in državljanov;

    5.  meni, da je treba na področju financ v gospodinjstvu in glede osveščenosti pri posojilih usposobiti socialne delavce, ki so v stiku z družinami, pri katerih obstaja tveganje za prezadolženost ali finančno izključenost, da bi jim lahko ustrezno svetovali in jih opozarjali na tveganja; poziva k oblikovanju posebnih programov tako za mlade, da se jih kot prihodnje potrošnike pouči o proizvodih bančnega sistema, kot za osebe, ki prihajajo v EU, za izboljšanje njihove ozaveščenosti o evropskih finančnih praksah, ter za upokojence, da bodo iskali boljše, cenejše in primernejše proizvode in storitve;

    6.  meni, da morajo vlade okrepiti in spodbujati dejavnosti organizacij, ki sodelujejo pri izobraževanju in povečevanju osveščenosti potrošnikov, na področju financ in kredita.

    7.  poudarja, da ozaveščeni in izobraženi potrošniki pomagajo krepiti konkurenco, kakovost in inovacije v sektorjih bančnih in finančnih storitev, ter opozarja, da lahko izobraženi in samozavestni vlagatelji zagotovijo dodatno likvidnost kapitalskih trgov za naložbe in rast; poudarja, da izobrazba in zaščita potrošnikov ne moreta nikoli nadomestiti uspešnega nadzora, a lahko v primeru primernega ravnotežja dejansko povečata njegovo učinkovitost.

    IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

    Datum sprejetja

    9.9.2008

     

     

     

    Izid končnega glasovanja

    +:

    –:

    0:

    33

    0

    0

    Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

    Mariela Velichkova Baeva, Paolo Bartolozzi, Zsolt László Becsey, Pervenche Berès, Sebastian Valentin Bodu, Sharon Bowles, Udo Bullmann, Manuel António dos Santos, Christian Ehler, Elisa Ferreira, José Manuel García-Margallo y Marfil, Jean-Paul Gauzès, Robert Goebbels, Donata Gottardi, Gunnar Hökmark, Karsten Friedrich Hoppenstedt, Othmar Karas, Christoph Konrad, Guntars Krasts, Kurt Joachim Lauk, Andrea Losco, Astrid Lulling, Gay Mitchell, Sirpa Pietikäinen, John Purvis, Alexander Radwan, Bernhard Rapkay, Heide Rühle, Eoin Ryan, Antolín Sánchez Presedo, Salvador Domingo Sanz Palacio, Olle Schmidt, Peter Skinner, Margarita Starkevičiūtė, Ieke van den Burg

    Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

    Harald Ettl, Piia-Noora Kauppi, Vladimír Maňka, Bilyana Ilieva Raeva, Margaritis Schinas

    • [1]  UL L 145, 30.4.2004, str. 1.
    • [2]  UL L 133, 22.5.2008, str. 66.

    IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

    Datum sprejetja

    7.10.2008

     

     

     

    Izid končnega glasovanja

    +:

    –:

    0:

    35

    0

    0

    Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

    Cristian Silviu Buşoi, Charlotte Cederschiöld, Gabriela Creţu, Mia De Vits, Janelly Fourtou, Evelyne Gebhardt, Hélène Goudin, Małgorzata Handzlik, Christopher Heaton-Harris, Anna Hedh, Iliana Malinova Iotova, Pierre Jonckheer, Kurt Lechner, Toine Manders, Catiuscia Marini, Arlene McCarthy, Nickolay Mladenov, Catherine Neris, Zita Pleštinská, Karin Riis-Jørgensen, Zuzana Roithová, Heide Rühle, Leopold Józef Rutowicz, Christel Schaldemose, Andreas Schwab, Marianne Thyssen, Jacques Toubon, Barbara Weiler, Marian Zlotea

    Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

    Emmanouil Angelakas, Wolfgang Bulfon, Colm Burke, Giovanna Corda, Othmar Karas, José Ribeiro e Castro, Olle Schmidt