POROČILO o EMU@10: Prvih deset let ekonomske in monetarne unije in prihodnji izzivi

    28. 10. 2008 - (2008/2156(INI))

    Odbor za gospodarske in monetarne zadeve
    Poročevalca: Pervenche Berès, Werner Langen

    Postopek : 2008/2156(INI)
    Potek postopka na zasedanju
    Potek postopka za dokument :  
    A6-0420/2008

    PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

    o EMU@10: Prvih deset let ekonomske in monetarne unije in prihodnji izzivi

    (2008/2156(INI))

    Evropski parlament,

    –   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. maja 2008 o EMU@10: dosežki in izzivi po desetih letih obstoja ekonomske in monetarne unije (KOM(2008)0238) (sporočilo o EMU@10),

    –   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. junija 2008 o javnih financah v EMU - 2008 (KOM(2008)0387),

    –   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. novembra 2006 o letnem poročilu za euroobmočje za leto 2006[1],

    –   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. julija 2007 o letnem poročilu za euroobmočje za leto 2007[2],

    –   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. februarja 2008 o prispevku k spomladanskemu Evropskemu svetu 2008 v zvezi z lizbonsko strategijo[3],

    –   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2007 z naslovom Evropski interes: uspeh v času globalizacije[4],

    –   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. februarja 2007 o položaju evropskega gospodarstva: pripravljalno poročilo o širših smernicah ekonomske politike za leto 2007[5],

    –   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. februarja 2005 o javnih financah v EMU v letu 2004[6],

    –   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. aprila 2007 o javnih financah v EMU v letu 2006[7],

    –   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2008 o letnem poročilu Evropske centralne banke (ECB) za leto 2007[8],

    –   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. junija 2006 o širitvi euroobmočja[9],

    –   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. junija 2007 o boljšem načinu posvetovanja s Parlamentom v postopkih v zvezi s širitvijo euroobmočja[10],

    –   ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 17. junija 2008 o predlogu sklepa Sveta v skladu s členom 122(2) Pogodbe o uvedbi enotne valute na Slovaškem 1. januarja 2009[11],

    –   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2006 o strateški reviziji Mednarodnega denarnega sklada[12],

    –   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2005 o izvajanju informacijske in komunikacijske strategije na področju eura ter ekonomske in monetarne unije[13],

    –   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. septembra 2008 s priporočili Komisiji v zvezi s skladi hedge in skladi zasebnega kapitala[14],

    –   ob upoštevanju resolucije Evropskega sveta z dne 13. decembra 1997 o usklajevanju gospodarske politike v tretji fazi EMU ter člena 109 in člena 109b Pogodbe ES,

    –   ob upoštevanju prispevka Sveta (ekonomske in monetarne zadeve) z dne 12. februarja 2008 k sklepom spomladanskega zasedanja Evropskega sveta,

    –   ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 7. oktobra 2008 o usklajenem odzivu EU na upočasnitev gospodarske rasti,

    –   ob upoštevanju memoranduma o soglasju glede sodelovanja med finančnimi nadzornimi organi, centralnimi bankami in finančnimi ministrstvi Evropske unije za čezmejno finančno stabilnost z dne 1. junija 2008,

    –   ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

    –   ob upoštevanju poročila odbora za ekonomske in monetarne zadeve in mnenja odbora za mednarodno trgovino (A6-0420/2008),

    A. ker je 1. januarja 1999 enajst držav članic – Belgija, Nemčija, Španija, Francija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Avstrija, Portugalska in Finska – uvedlo enotno valuto Evropske unije,

    B.  ker so se od vzpostavitve euroobmočju pridružile še štiri države članice: Grčija v letu 2001, Slovenija v letu 2007 ter Ciper in Malta v letu 2008,

    C. ker naj bi se euroobmočje nadalje širilo, saj se večina držav članic, ki so zdaj zunaj euroobmočja, pripravlja na pridružitev v prihodnosti, in ker se bo Slovaška euroobmočju pridružila 1. januarja 2009,

    D. ker je ekonomska in monetarna unija (EMU) v mnogih pogledih uspeh in je z enotno valuto povečala gospodarsko stabilnost držav članic,

    E.  ker pomeni članstvo v euroobmočju visoko stopnjo gospodarske soodvisnosti med vpletenimi državami članicami in torej zahteva tesnejše usklajevanje ekonomskih politik in prevzem aktivne vloge v svetovnem gospodarskem in finančnem upravljanju, da bi lahko v celoti uživali koristi enotne valute in se soočali s prihodnjimi izzivi, kot so večja konkurenca za naravne vire, svetovna ekonomska neravnotežja, čedalje večji gospodarski pomen rastočih trgov, podnebne spremembe in staranje prebivalstva v Evropi,

    F.  ker je bila povprečna inflacija v prvih desetih letih euroobmočja na splošno v skladu s ciljem Evropske centralne banke o stabilnosti cen blizu 2 %, vendar pod to vrednostjo; ker se je inflacija nedavno tega zaradi svetovnih strukturnih sprememb, zlasti glede povišanj cen energije in hrane, zaradi ohlapnejše monetarne politike v Združenih državah Amerike, pa tudi zaradi pomanjkanja previdnosti centralnih bank iz številnih tretjih držav dvignila precej nad to raven,

    G. ker je vse večje povpraševanje novih gospodarskih sil po redkih energetskih virih in drugem blagu ponudbo postopoma potisnilo do meja zmogljivosti; ker je rast cen dodatno spodbudilo dejstvo, da blago vse bolj velja za finančno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti za ohranjanje vrednosti,

    H. ker pozdravlja odprtost euroobmočja in meni, da ima lahko trenutna rast vrednosti eura negativne posledice, saj neugodno vpliva na izvoz in spodbuja uvoz na notranji trg, a ima hkrati tudi pozitivne posledice, saj pomaga evropskemu gospodarstvu pri soočanju z dramatičnim zviševanjem cen nafte;

    I.   ker je bilo svetovno gospodarsko okolje v prvih desetih letih eura naklonjeno ustvarjanju delovnih mest, saj je bilo ustvarjenih skoraj 16 milijonov delovnih mest, pri čemer se ni upoštevala kakovost ustvarjenih delovnih mest, in je stopnja brezposelnosti padla z 9 % v letu 1999 na ocenjenih 7,3 % v letu 2008,

    J.   ker sta bili gospodarska rast in rast produktivnosti nezadovoljivi, saj se je rast proizvodnje na delavca prepolovila z 1,5 % v obdobju od leta 1989 do 1998 na ocenjenih 0,75 % v letih 1999 do 2008,

    K. ker je euro hitro postal druga najpomembnejša mednarodna valuta poleg ameriškega dolarja in igra pomembno vlogo kot referenčna valuta za številne države po vsem svetu, ker vse možnosti, ki jih nudi euro, na svetovni ravni niso v celoti izkoriščene, saj euroobmočje nima ustrezno opredeljene mednarodne strategije niti učinkovite mednarodne zastopanosti,

    Prvih deset let eura

    1.  soglaša z mnenjem, da je enotna valuta postala simbol Evrope in dokazala, da je Evropa sposobna sprejemanja daljnosežnih odločitev za skupno in uspešno prihodnost;

    2.  pozdravlja dejstvo, da je euro prinesel stabilnost in spodbudil gospodarsko povezovanje v euroobmočju; pozdravlja stabilizacijski učinek eura na svetovnih valutnih trgih, zlasti v kriznem obdobju; ugotavlja, da se v nasprotju s pričakovanji notranje gospodarske razlike niso zmanjšale, storilnost pa se ni zadovoljivo povečala v vseh delih euroobmočja;

    3.  z zadovoljstvom ugotavlja, da se v drugih delih sveta razmišlja o ustanovitvi monetarnih unij;

    4.  opozarja, da številne študije dokazujejo pomembno povezavo med monetarno in trgovinsko politiko v svetu, ter s tem v zvezi poudarja pozitivno vlogo stabilnosti deviznih tečajev za zagotavljanje trajnostne rasti mednarodne trgovine;

    5.  poudarja, da vse pogostejša uporaba eura kot mednarodne trgovske valute še posebej koristi državam članicam v euroobmočju, saj se za podjetja teh držav zmanjšuje tečajno tveganje in s tem stroški mednarodne trgovine;

    6.  ponovno opozarja, da je v prvih desetih letih EMU Parlament igral dejavno vlogo tako na ekonomskem kot na monetarnem področju in storil vse, kar je bilo mogoče, da bi zagotovil večjo preglednost in demokratično odgovornost;

    7.  poudarja, da je treba storiti več, da bi lahko v celoti uživali koristi EMU, na primer omogočiti državam članicam in regijam z BDP, nižjim od povprečja, da nadoknadijo zaostanek, in okrepiti poznavanje enotne valute in zavezanost državljanov do nje;

    8.  predlaga naslednje elemente in konkretne ukrepe za zaželen načrt za EMU:

    Gospodarske razlike, strukturne reforme in javne finance

    9.  meni, da bi skladnejše, večstransko podprte in časovno usklajene gospodarske reforme na podlagi integriranih političnih smernic za rast in zaposlitev (integrirane smernice) ter kombinacija politik iz lizbonske strategije lahko zmanjšale gospodarske razlike; poudarja potrebo, da se izboljšajo in poenostavijo postopki in metodologije za revizijo in oceno izvajanja teh smernic ob koncu vsakega leta;

    10. priznava, da so pri prizadevanjih za modernizacijo in gospodarsko uspešnost najbolj uspešne tiste države, ki združujejo v prihodnost usmerjene in uravnotežene strukturne reforme z nadpovprečnimi naložbami v raziskave, razvoj in inovacije, izobraževanje, vseživljenjsko učenje in otroško varstvo ter v obnovitev zanesljivih družbenih omrežij; ugotavlja, da imajo večinoma iste države članice izjemno učinkovito in pregledno javno upravo s proračunskimi presežki, stopnje zadolženosti, ki so nižje od povprečja, in visoko kakovostno in k ciljem usmerjeno javno porabo, hkrati pa izkazujejo prispevek tehničnega napredka k nacionalni rasti, ki je skoraj dvakrat večji od povprečja EU; nadalje ugotavlja, da so te države članice, ki jih je mogoče uporabiti kot primerjalno merilo, zaradi svojih visokih stopenj zaposlenosti, vključno z zaposlenostjo žensk in starejših delavcev, najbolje pripravljene na starajočo se družbo in na zagotavljanje visoke ravni konkurenčnosti;

    11. poudarja potrebo po vzajemni krepitvi stabilnosti in v rast usmerjenih makroekonomskih politik, pri čemer morata postati uravnotežena politika in vlaganje zadevi skupnega interesa: treba je natančno spremljati javne bilance prek učinkovitega upravljanja davčne politike in izdatkov ter njihovega vpliva na povpraševanje, hkrati pa se dogovoriti o vzpostavitvi ugodnega okolja za čezmejne operacije podjetij;

    12. ugotavlja, da je revidirani pakt stabilnosti in rasti dokazal svojo vrednost in da je potrebna močna konsolidacija proračunov, saj bi demografske spremembe in morebiten padec gospodarske rasti lahko privedli do proračunskih težav v državah članicah, vključenih v euroobmočje, kar bi lahko imelo negativne posledice na stabilnost euroobmočja kot celote; v tem okviru graja pomanjkanje discipline pri boju proti proračunskim primanjkljajem v času gospodarske rasti ter poudarja, da si morajo države članice bolj učinkovito prizadevati za proticiklično fiskalno politiko, zlasti zato, da bodo bolje pripravljene na zunanje pretrese; zato poudarja potrebo po kratkoročni strategiji za zmanjšanje javnih dolgov ter trajnostni in trdni strategiji za rast, ki bo dolgoročno omogočala zmanjšanje javnih dolgov na največ 60 %;

    13. ugotavlja, da je treba z glavnimi elementi pakta stabilnosti in rasti v prihodnosti ravnati prilagodljivo, saj sta bila tako merilo treh odstotkov kot tudi merilo največjega javnega dolga v višini šestdesetih odstotkov določena na podlagi gospodarskih razmer v 90. letih prejšnjega stoletja; meni, da morajo države članice dosledno upoštevati pakt stabilnosti in rasti, Komisija pa ga mora nadzorovati; meni, da morata oba cilja glede dolgov veljati kot zgornji meji, ki se jima je treba izogibati; ugotavlja, da je učinkovito usklajevanje gospodarske in finančne politike predpogoj za gospodarski uspeh EMU, čeprav je treba pri takšnem usklajevanju spoštovati načelo subsidiarnosti; poziva Komisijo, naj preuči vse mogoče načine, na katere je mogoče okrepiti preventivni del pakta stabilnosti in rasti; poudarja, da mora Komisija bolje uporabljati sedanje instrumente za nadzor in da mora Euroskupina okrepiti vmesni pregled izvrševanja državnih proračunov;

    14. meni, da zahteva trajnostno in stabilno makroekonomsko okolje izboljšanje kakovosti javnih financ vključno z nadaljnjo konsolidacijo proračuna, visoko učinkovitost javnih izdatkov ter povečane naložbe v izobraževanje, človeški kapital, razvoj in raziskave ter infrastrukturo, kar vodi v rast in lahko spodbudi zaposlovanje ter se v skladu s cilji podnebno-energetskega svežnja nanaša na glavne skrbi družbe, kot so podnebne spremembe;

    15. meni, da bi se morale strukturne reforme osredotočiti na povečanje produktivnosti prek učinkovitejšega usklajevanja gospodarske in socialne politike, ob tem pa zagotoviti visoko raven socialnega dialoga, kakor ga opredeljuje lizbonska strategija;

    16. ugotavlja, da bi morala politika konkurence dopolnjevati strukturne politike, in se zavzema za prestrukturiranje gospodarstva;

    17. svari pred stabiliziranjem cen predvsem z osredotočanjem na zmernost plač; v zvezi s tem opominja, da je povečana konkurenca zaradi globalizacije že povzročila zmanjševanje plač, inflacija zaradi uvoza, ki so jo sprožile predvsem rastoče cene goriva in drugega blaga, pa zmanjšanje kupne moči potrošnikov; znova izraža prepričanje, da bi bilo zlasti to vprašanje treba reševati s pravičnejšo porazdelitvijo bogastva;

    18. meni, da sta plačna in davčna politika učinkoviti orodji za ekonomsko stabilizacijo in rast; meni, da bi bilo treba zagotoviti dejansko povečanje plač v skladu z ravnmi produktivnosti ter da bi bilo treba selektivno uporabljati usklajevanje davčne politike za dosego gospodarskih ciljev; meni, da je boj proti davčnim goljufijam tako v zvezi z neposrednimi kot tudi posrednimi davki še posebej pomemben in bi ga bilo treba okrepiti; poudarja nujno potrebo po krepitvi kulture spodbujanja in sodelovanja kot sestavnega dela konceptov upravljanja podjetij in njihove družbene odgovornosti;

    19. poudarja, da notranji trg potrebuje pravična pravila; zato ocenjuje, da je tekmovanje za najnižje stopnje davka od dobička kontraproduktivno;

    20. zahteva, da države članice v euroobmočju okrepijo učinkovito usklajevanje ekonomske in finančne politike zlasti tako, da razvijejo skladno skupno strategijo znotraj Euroskupine; poudarja, da bi takšna skladna skupna strategija morala vključevati usklajevanje časovnega razporeda za proračunski postopek ter predloge proračunov na podlagi skupnih predpostavk o gospodarskem razvoju, menjalnem tečaju med eurom in ameriškim dolarjem v prihodnosti in potencialnem gibanju cen energije; podpira predlog Komisije, da se od držav članic zahtevajo srednjeročni okvirni programi za njihove ekonomske in finančne politike ter da se nadzira njihovo izvajanje; poudarja, da mora vsaka država članica prevzeti odgovornost za izvrševanje strukturnih reform in izboljšanje svoje konkurenčnosti na takšen način, da ohrani zaupanje do eura in njegovo sprejemanje;

    21. ugotavlja, da so različni vzorci strukturnih reform in stopnje odprtosti prispevali k razlikam v uspešnosti članic euroobmočja; podpira sklepe iz sporočila Komisije o EMU@10 v zvezi z nezadostnim zmanjšanjem ekonomskega zaostanka v več gospodarstvih euroobmočja in vedno večjim razlikam med državami članicami euroobmočja; poziva k redni izmenjavi mnenj in sodelovanju znotraj Euroskupine na poti do skupnega cilja pospešitve procesa konvergence;

    22. naproša Komisijo, naj na enoten način določi skupna merila za ocenjevanje ekonomskih in davčnih podatkov, sklicujoč se na odgovornost Komisije in držav članic glede zanesljivosti statističnih podatkov, ter zahteva, da se prihodnje odločitve sprejmejo le, če ni dvoma o veljavnosti in točnosti razpoložljivih podatkov; zahteva tudi, da se v primeru večletnega razhajanja med projekcijo podatkov konvergenčnih ali stabilnostnih programov ter podatki, ki jih je mogoče realistično pričakovati, uporabi možnost preiskave;

    Monetarna politika

    23. opozarja na svojo močno podporo neodvisnosti ECB;

    24. ugotavlja, da redna poročila ECB Parlamentu, zlasti njegovemu odboru za ekonomske in monetarne zadeve, prispevajo k preglednosti monetarne politike, ter pozdravlja možnost, da lahko poslanci Evropskega parlamenta zastavljajo ECB vprašanja za pisni odgovor o monetarni politiki in s tem izboljšujejo odgovornost ECB do državljanov Unije; podpira zahtevo po boljši javni razpravi o prihodnji skupni monetarni in valutni politiki v euroobmočju;

    25. meni, da je bil dialog o monetarni politiki med Parlamentom in ECB uspešen, vendar ga je treba v še nadalje okrepiti; pričakuje izboljšanje monetarnega dialoga v več točkah, kot je usklajevanje datumov rednih predstavitev predsednika ECB v Parlamentu s časovnim načrtom ECB za sprejemanje odločitev glede monetarne politike, da bi se tako izboljšala analiza odločitev in da bi še imeli možnost povabiti predsednika ECB na razpravo o glavnih vprašanjih, kadar je to potrebno;

    26. ugotavlja, da je glavni cilj monetarne politike ECB vzdrževanje stabilnosti cen in da si ECB prizadeva ohraniti srednjeročno stopnjo inflacije pod 2 %, vendar blizu te vrednosti; poudarja, da se cilj o stabilnosti cen lahko učinkovito doseže le z ustrezno obravnavo temeljnih vzrokov inflacije; opozarja, da ima ECB v skladu s členom 105 Pogodbe ES tudi nalogo, da podpira splošno gospodarsko politiko Skupnosti;

    27. meni, da bi ECB morala sprejeti režim neposrednega ciljanja inflacije, kjer se ciljna inflacijska stopnja dopolni z njenim dovoljenim razponom nihanja; poziva ECB, naj objavi svoje napovedi o inflaciji; takšen korak proti režimu ciljanja inflacije ne sme izključiti osredotočanja na dinamiko denarnih agregatov, da se prepreči oblikovanje novih premoženjskih mehurčkov;

    28. meni, da je inflacija svetovna resničnost, ter da se proti temu splošnemu pojavu ne da boriti le z evropsko monetarno politiko;

    29. poudarja svojo pripravljenost, da razišče možnosti za izboljšanje postopkov za imenovanje članov izvršnega odbora ECB pred letom 2010; meni, da je pomembno med člani izvršnega odbora zagotoviti akademske in/ali strokovne izkušnje ter raznolikost profilov z gospodarskega, monetarnega in finančnega področja; opozarja na svoj poziv, da bi bil Izvršilni odbor ECB sestavljen iz devetih članov in bi s tem torej odpravili sedanji sistem ter se izognili še bolj zapleteni rešitvi, sprejeti za prihodnost; poziva k sprejetju ustrezne spremembe Pogodbe;

    30. poudarja potrebo po okrepljenem mednarodnem monetarnem dialogu med ECB in drugimi centralnimi bankami in ustanovami in zlasti s centralno banko ZDA (US Federal Reserve), centralno banko Japonske in kitajsko centralno banko (People's Bank of China);

    Povezovanje in nadzor finančnih trgov

    31. meni, da bi finančno povezovanje moralo voditi k večji gospodarski rasti in konkurenčnosti ob večji stabilnosti in likvidnosti na notranjem trgu;

    32. ugotavlja, da je glavni finančni center v EU zunaj euroobmočja; vseeno pa opozarja, da zakonodaja EU velja za vse države članice in dejavne akterje na notranjem trgu; meni, da bi morala EU obvezno izboljšati svojo strukturo nadzora, pri tem pa upoštevati specifično vlogo ECB;

    33. je mnenja, da je treba še veliko storiti na področju obračuna in poravnave čezmejnih transakcij z vrednostnimi papirji, kjer prava povezanost trenutno še ne obstaja;

    34.  poudarja, da je v zvezi z maloprodajnimi storitvami potrebnega več povezovanja, ne da bi to povezovanje okrnilo varstvo potrošnikov; meni, da je treba izboljšati mobilnost potrošnikov, finančno pismenost, dostop do osnovnih storitev in primerljivost izdelkov;

    35. meni, da je potrebna evropeizacija strukture finančnega nadzora, preglednost finančnega trga, učinkovitost konkurenčnih pravil in ustrezna ureditev v srednjeročnem obdobju, da se izboljša krizno upravljanje in sodelovanje med Evropskim sistemom centralnih bank, nadzornimi organi, vladami in udeleženci na trgu; meni, da bi povezan, celovit (ki pokriva vse finančne sektorje), dosleden in skladen nadzorni okvir, začenši z usklajenim pristopom do uravnavanja čezmejne porazdelitve finančnih tveganj, na podlagi usklajene zakonodaje zmanjšal stroške izpolnjevanja zahtev pri dejavnostih, ki sodijo pod različne pristojnosti; ugotavlja, da bi se morali izogniti čezmernemu predpisovanju (predpisovanju, ki presega minimalne zahteve zakonodaje Skupnosti – t. i. „gold-plating”) kot tudi regulatorni arbitraži; poziva Komisijo, da predloži predloge za revizijo sedanje nadzorne arhitekture v skladu s temi načeli; meni, da bi bilo treba vlogo ECB pri nadzoru razširiti prek meja euroobmočja prek Evropskega sistema centralnih bank;

    36. pozdravlja memorandum o soglasju glede sodelovanja med finančnimi nadzornimi organi, centralnimi bankami in ministrstvi za finance Evropske unije glede čezmejne finančne stabilnosti, ki je bil sklenjen spomladi leta 2008; vendarle pa poudarja, da je memorandum o soglasju le nezavezujoč akt in da je od pripravljenosti držav članic odvisno, ali bodo sodelovale druga z drugo; meni, da je treba nadaljevati delo v zvezi s kriznim upravljanjem, četudi je pravila o delitvi bremena zelo težko opredeliti vnaprej;

    37. poudarja, da bi morala Evropska unija kot največje svetovno gospodarsko območje z največjimi finančnimi trgi igrati vodilno vlogo na mednarodni ravni pri reformah sistema ureditve finančnih storitev v dobro vseh vpletenih držav in za splošno stabilnost; meni, da bi finančna stabilnost morala postati temeljni cilj pri oblikovanju politike v svetu, ki je zaznamovan z vse bolj integriranimi finančnimi trgi in finančno inovativnostjo, kar ima lahko včasih tudi destabilizacijske učinke na dejanskem gospodarstvu, vsebuje pa lahko tudi sistemsko tveganje; izraža prepričanje, da bodo kakršne koli ambiciozne odločitve, sprejete na ravni EU, spodbudile druge države, da jim bodo sledile, in v povezavi s tem poudarja odgovornost za reševanje svetovnih ali nedomačih problemov; meni, da je treba politično odgovornost mednarodnih nadzornih organov obravnavati vzporedno s takšnim regulativnim delom;

    38. zahteva, da Komisija preuči uvedbo evropskih obveznic in razvije dolgoročno strategijo, ki bi omogočala izdajanje takšnih obveznic znotraj euroobmočja poleg državnih obveznic držav članic; opozarja na potrebo po ocenitvi posledic uvedbe takšnih obveznic za mednarodne finančne trge in EMU;

    Širitev euroobmočja

    39. zahteva, da vse države članice zunaj euroobmočja spoštujejo maastrichtske kriterije ter prenovljeni in v splošnem prilagodljivi pakt stabilnosti in rasti; meni, da mora Komisija zagotoviti ozko razlago pakta stabilnosti in rasti in uporabo izključitvenih meril pred morebitnim vstopom; ugotavlja, da je treba zagotoviti enakopravno obravnavo držav članic v euroobmočju in držav članic, ki se želijo pridružiti; v tem kontekstu ugotavlja, da mora biti dolgoročna stabilnost euroobmočja cilj v skupnem interesu in da morata biti širitev in stabilnost tesno povezani; meni, da je bistvenega pomena, da države članice v euroobmočju in tiste s posebnim statusom strogo izpolnjujejo svoje obveznosti in ne vzbujajo dvomov glede skupnih ciljev censke stabilnosti, neodvisnosti ECB, proračunske discipline ali njihovega spodbujanja rasti, zaposlovanja in konkurenčnosti;

    40. meni, da bi morale države članice izven euroobmočja, ki izpolnjujejo maastrichtska merila in za katere v Pogodbi niso predvidena odstopanja, uvesti skupno valuto ob prvi primerni priložnosti;

    41. poudarja dejstvo, da zahteva članstvo v euroobmočju popolno izpolnjevanje maastrichtskih meril, kot je določeno v Pogodbi in v protokolu k členu 121 Pogodbe, namreč: visoka stopnja izmerjene stabilnosti cen in trajnost stabilnosti cen, javne finance brez čezmernega primanjkljaja, članstvo v mehanizmu deviznih tečajev evropskega monetarnega sistema II vsaj zadnji dve leti, upoštevanje normalnih meja nihanj, prilagoditev dolgoročnih obrestnih mer, skladnost zakonskih predpisov z določbami Maastrichtske pogodbe v zvezi z EMU in neodvisna centralna banka;

    42. meni, da je eden največjih izzivov članstva v euroobmočju zagotavljanje trajnosti maastrichtskih meril; vendar hkrati poudarja, da so ta merila tudi prvi korak na poti k doslednemu izvajanju reformnih procesov, vključno z dodatno zavezanostjo in prizadevanjem glede strukturnih reform, naložb in gospodarskega usklajevanja;

    43. pozdravlja strožji in učinkovit nadzor nad državami članicami, ki sodelujejo v mehanizmu deviznih tečajev evropskega monetarnega sistema II in se želijo pridružiti euroobmočju, in tudi njihov gospodarski razvoj; ugotavlja, da mora uspešno sodelovanje v mehanizmu deviznih tečajev evropskega monetarnega sistema II ostati dejanski pogoj, in ne le sekundarna zahteva za članstvo v euroobmočju; za vse države članice, ki se pridružijo euroobmočju, morajo veljati enake pristopne zahteve;

    44. meni, da je trajna in uspešna širitev euroobmočja velik izziv za prihajajoča leta in da se bodo morali tej spremembi prilagoditi tako institucionalni standardi ECB kot tudi njen proces odločanja, model rotacije pa bo moral upoštevati gospodarsko težo posameznih držav članic;

    45. v povezavi s širitvijo euroobmočja poudarja, da je visoka stopnja konvergence v dejanskem gospodarstvu zaželena, da se omejijo pritiski tako za euroobmočje kot za države članice, ki se želijo pridružiti; v zvezi s tem meni, da je treba vzpostaviti zmogljivosti v korist tistih držav članic v euroobmočju, kjer ima lahko skupna monetarna politika še posebej restriktiven učinek;

    Komunikacije

    46. poudarja, da je trenutno na euroobmočju zagotovljena visoka stopnja stabilnosti cen, „zaznana inflacija” pa se je v zadnjih desetih letih znatno oddaljila od nižjih dejanskih inflacijskih stopenj v državah članicah; iz tega razloga zahteva boljše informiranje prebivalstva in da se mu pojasni, zakaj je EMU potrebna in kako deluje, zlasti glede stabilnosti cen in mednarodnih finančnih trgov, ter kakšne so prednosti stabilnosti znotraj euroobmočja v času mednarodnih finančnih kriz;

    47. meni, da je za Evropsko unijo enotna valuta še vedno prednostna naloga na področju komuniciranja; izraža prepričanje, da je treba o koristih eura in EMU (stabilnosti cen, nižjih hipotekarnih obrestih, lažjem potovanju, zaščiti proti nihanju menjalnih tečajev in zunanjimi pretresi) še naprej obveščati javnost in jih podrobno pojasnjevati; meni, da je treba posebno pozornost nameniti nenehnemu obveščanju evropskih državljanov, potrošnikov ter malih in srednjih podjetij, ki nimajo dovolj zmožnosti za takojšnjo prilagoditev nadaljnjemu razvoju in novim izzivom eura, in jih redno seznanjati z napredkom;

    48. poziva ECB, naj v svojem letnem ali posebnem poročilu pripravi letno količinsko analizo koristi eura za navadnega državljana in s konkretnimi primeri ponazori načine, na katere je uporaba eura pozitivno vplivala na vsakdanje življenje ljudi;

    49. meni, da je komunikacija nadvse pomembna pri pripravah na uvedbo eura v državah članicah, ki načrtujejo pridružitev euroobmočju; ugotavlja, da je komunikacija o širitvi euroobmočja zelo pomembna tudi v vseh državah članicah euroobmočja;

    50. meni, da se mora Komisija osredotočiti na pomoč novim državam članicam, da pripravijo svoje državljane na uvedbo eura z izvajanjem intenzivne informacijske kampanje in njenim nadzorom, če ta že poteka, ter da redno poroča o najboljši praksi za izvajanje nacionalnih akcijskih načrtov za uvedbo eura; prav tako meni, da so najboljša praksa ter znanje in izkušnje iz prejšnjih sprememb valute lahko koristni pri uvedbi eura v novih državah članicah ter pri prihodnji širitvi in pripravi novih držav kandidatk;

    Mednarodna vloga eura in zunanje zastopanje

    51. pozdravlja hiter razvoj eura kot druge najpomembnejše rezervne in transakcijske valute za ameriškim dolarjem s 25-odstotnim deležem v svetovnih deviznih rezervah; ugotavlja, da igra euro zlasti v državah v soseščini euroobmočja pomembno vlogo kot denarna valuta in da so posamezna valutna razmerja teh držav prilagojena euru; podpira mnenje ECB, da je uvedba eura zadnji korak k strukturiranemu procesu konvergence znotraj Evropske unije in da je zato uvedba eura mogoča le v okviru Pogodbe ES;

    52. izraža mnenje, da bodo program ukrepov EMU v naslednjem desetletju med drugim zaznamovali izzivi, ki nastajajo zaradi gospodarskega vzpona nekaterih azijskih držav; izraža obžalovanje, da kljub naraščajoči vlogi eura v svetovnem merilu prizadevanje za boljšo zunanjo zastopanost euroobmočja glede finančnih in monetarnih vprašanj ni bilo tako uspešno; poudarja, da mora euroobmočje pripraviti mednarodno strategijo, ki bo ustrezala mednarodnemu položaju njegove valute;

    53. opozarja, da je najučinkovitejši način, ki euroobmočju omogoča uskladitev njegovega vpliva z lastno gospodarsko težo, oblikovanje skupnih stališč in okrepitev njegove zastopanosti, kar bi posledično omogočilo enotno zastopstvo (kar pomeni en sam sedež) v ustreznih mednarodnih finančnih institucijah in forumih; med drugim poziva države članice v euroobmočju, naj zastopajo enotno stališče glede politike menjalnih tečajev;

    54. poudarja, da se euro uporablja kot nacionalna valuta izven euroobmočja; meni, da je treba preučiti posledice takšne uporabe;

    55. opozarja, da pomembna vloga eura na mednarodnih finančnih trgih s seboj prinaša obveznost in da imajo učinki monetarne politike in politike rasti na euroobmočju svetovni vpliv; poudarja večji pomen eura za mednarodno trgovino in storitve, saj deluje kot stabilizator globalnega okolja, gonilo povezovanja finančnih trgov in temelj za povečanje neposrednih naložb in čezmejnih združitev gospodarskih družb, saj lahko znatno zniža transakcijske stroške; poziva k izdelavi študije o svetovnih neravnotežjih in vlogi eura ter možnih potekih prilagajanja, da bi Evropo bolje pripravili na reševanje velikih zunanjih pretresov;

    56. predlaga okrepljeno sodelovanje, usmerjeno v prihodnost, in izboljšan mednarodni dialog med odgovornimi organi najpomembnejših „valutnih blokov” za boljše obvladovanje mednarodnih kriz in pomoč pri odpravljanju posledic nihanja tečajev na dejanskem gospodarstvu; ponovno opozarja na uspešno skupno krizno upravljanje ob začetku nedavne ameriške krize z drugorazrednimi posojili ter na krizno upravljanje takoj po dogodkih 11. septembra 2001, ki je prispevalo k preprečitvi takojšnjega padca vrednosti ameriškega dolarja;

    57. podpira namero Komisije, da okrepi vpliv EMU v mednarodnih finančnih institucijah s skupnim stališčem EU, ki ga bodo zastopali izbrani predstavniki, kot so predsednik Euroskupine, Komisija in predsednik ECB; ugotavlja, da jim praksa že omogoča, da sodelujejo kot opazovalci pri najpomembnejših mednarodnih finančnih institucijah; vseeno zahteva boljše usklajevanje evropskih stališč, da bi skupno evropsko monetarno politiko v prihodnosti zastopali njeni zakoniti predstavniki; pričakuje, da je mogoče izraziti stališče euroobmočja o tečajnih politikah njegovih glavnih partnerjev; poziva predsednika Euroskupine, da zastopa euroobmočje na forumu za finančno stabilnost (FSF); predlaga spremembo statuta Mednarodnega denarnega sklada, da se omogoči zastopanost gospodarskih blokov in organizacij;

    58. poudarja, da je treba ubrati enoten pristop Evropske unije v zvezi z reformo mednarodnih finančnih institucij, pri katerem bi morali upoštevati izzive globalnega gospodarstva, vključno s pojavom novih gospodarskih sil;

    59. obžaluje, da Komisija v okviru sporočila o EMU@10 ni opravila podrobnejše in natančnejše analize o mednarodni vlogi eura; poziva Komisijo, naj sestavi izčrpno poročilo o zunanji razsežnosti skupne monetarne politike in o njenih učinkih na gospodarske in trgovinske rezultate euroobmočja;

    60. poudarja, da monetarne politike vodijo določeni partnerji Evropske unije z namenom podceniti njihovo valuto, kar nepošteno vpliva na trgovino in kar bi lahko veljalo za netarifno oviro mednarodni trgovini.

    Ekonomski instrumenti in upravljanje EMU

    61. meni, da bi morale vse vpletene strani – Parlament, Svet, Komisija, Euroskupina in socialni partnerji na ravni EU in na nacionalni ravni – sodelovati pri krepitvi prihodnjega delovanja EMU v zvezi z gospodarskim upravljanjem na podlagi naslednjih predlogov:

    (a) integrirane politične smernice, kot bistven sestavni del lizbonske strategije in osrednji ekonomski instrument, naj z namenom uravnotežene kombinacije politik zasledujejo medsebojno povezane reforme na področju zaposlovanja, okolja in socialne varnosti;

    (b) integrirane smernice morajo postaviti širok okvir za tesnejšo gospodarsko-politično koordinacijo, da bi uskladili nacionalne reformne programe, pri tem pa upoštevati gospodarsko raznolikost in različne nacionalne tradicije; vzpostaviti je treba posvetovalni proces nacionalnih parlamentov v zvezi s programi stabilnosti in konvergence in nacionalnimi reformnimi programi;

    (c) vzpostaviti je treba močnejšo povezavo med integriranimi smernicami, zlasti širšimi smernicami gospodarske politike, ter programi stabilnosti in konvergence; programi stabilnosti in konvergence in nacionalni reformni programi bi bilo mogoče predstaviti hkrati (enkrat letno na začetku jeseni) po razpravi v nacionalnem parlamentu; širše smernice gospodarske politike bi lahko vključevale skupne proračunske cilje v skladu s preventivnim delom pakta stabilnosti in rasti;

    (d) vlade držav članic morajo pri sprejemanju državnega proračuna upoštevati integrirane smernice in priporočila, specifična za državo, pa tudi splošne proračunske razmere v euroobmočju; treba bi bilo uskladiti različne nacionalne davčne koledarje in glavne predpostavke v napovedih, na katerih temeljijo, da bi se izognili razlikam, ki bi jih povzročila uporaba različnih makroekonomskih napovedi (svetovna rast, rast EU, cena sodčka nafte, obrestne mere) in drugi parametri;

    (e) če je le mogoče, bi se morala uporabljati bolj formalna priporočila za države članice v euroobmočju, kot so postavljanje ciljev glede srednjeročnih izdatkov, specifičnih strukturnih reform, investicij in kakovosti javnih financ; v okviru nacionalnih reformnih programov bi se moral uporabljati tudi bolj standardiziran način poročanja, ne da bi pri tem ovirali prioritete nacionalnih reform; vse obveznosti, cilje in kazalnike je treba v celoti vključiti v integrirane politične smernice in nacionalne reformne programe, da bi se izboljšala usklajenost in učinkovitost gospodarskega upravljanja;

    (f) dolgoročna strategija za zmanjšanje javnega dolga na največ 60 % BDP bi morala biti vključena v okvir za gospodarsko upravljanje, saj bi zmanjšala strošek servisiranja dolgov in kapitala za zasebne naložbe;

    (g) vzpostaviti bi bilo treba zavezujoč okvir, ki bi državam članicam v euroobmočju omogočal, da se posvetujejo druga z drugo ter s Komisijo, preden sprejmejo pomembnejše odločitve glede gospodarske politike, kot na primer v primeru ukrepov za obvladovanje višjih cen hrane in energije;

    (h) gospodarsko usklajevanje bi moralo potekati v obliki integrirane „evropske strategije za gospodarstvo in zaposlovanje” na podlagi sedanjih instrumentov gospodarske politike – zlasti lizbonske strategije, integriranih smernic, strategije za trajnostni razvoj in programov stabilnosti in konvergence; poziva vlade držav članic, da pod vodstvom predsednika Euroskupine na usklajen način podprejo gospodarsko dejavnost v istem trenutku in v isti smeri;

    (i)  strategija za gospodarstvo in zaposlovanje iz točke (h) bi morala priznati potencial novih in zelenih tehnologij kot temelja gospodarske rasti v povezavi s kombinacijo makroekonomskih politik;

    (j)  financiranje inovativnih podjetij, zlasti malih in srednje velikih podjetij, je treba omogočiti med drugim tudi prek vzpostavitve evropskega sklada za premišljeno rast pri Evropski investicijski banki;

    (k) letno poročilo o euroobmočju mora posredovati bolj praktične instrumente in vrednotenja, ki bodo omogočili poglobljen dialog med različnimi organi EU, vključenimi v gospodarsko upravljanje;

    (l)  vzpostaviti je treba kodeks ravnanja med Parlamentom, Svetom in Komisijo, ki bi zagotavljal ustrezno sodelovanje in polno vključevanje vseh treh omenjenih institucij v ustrezno nadaljnjo obravnavo integriranih smernic kot ključnih ekonomskih instrumentov;

    (m)  okrepiti je treba institucionalno ureditev za koordinacijo gospodarske politike, in sicer na naslednji način:

    - vpeljejo naj se tudi Euroskupine na področju konkurenčnosti/industrije, okolja, zaposlovanja in izobraževanja;

    - Euroskupini naj se zagotovi boljša institucionalna podlaga in več človeških virov;

    - mandat predsednika Euroskupine naj se uskladi z ekonomskimi cikli integriranih smernic;

    - Odbor za ekonomsko politiko naj se pridruži Ekonomskemu in finančnemu odboru, tako da bo za pripravljalne naloge za Ekonomsko-finančni svet in Euroskupino zadolžen en sam organ;

    - predstavniku Parlamenta naj se podeli status opazovalca v Euroskupini in na neuradnih srečanjih Sveta;

    - srečanja trojke, Parlamenta, Komisije in Euroskupine naj se po potrebi organizirajo štirikrat letno;

    (n) vzpostaviti je treba reden in bolj strukturiran dialog o makroekonomskih vprašanjih med Parlamentom, Komisijo in Euroskupino, ki bi bil podoben monetarnemu dialogu med Parlamentom in ECB in bi potekal vsaj štirikrat letno, da bi poglobili obstoječe okvire in razpravo o izzivih, s katerimi se sooča gospodarstvo euroobmočja; in

    (o) vzpostavi naj se dejaven dialog med Parlamentom, Euroskupino, Evropsko centralno banko in Evropskim ekonomsko-socialnim odborom, da se omogoči razprava o ustrezni kombinaciji monetarne, fiskalne, tečajne, plačne in strukturne politike;

    62. meni, da bo politiko evropske monetarne unije v naslednjem desetletju zaznamovali predvsem izzivi, ki jih prinaša trenutna kriza na finančnih trgih ter njene posledice za dejansko gospodarstvo; v zvezi s tem z zadovoljstvom ugotavlja, da so države članice v euroobmočju po zaslugi skupne monetarne politike in reform, izpeljanih v minulih letih, danes bolje pripravljene za spopad z večjimi pretresi kot v preteklosti; v želji po učinkovitejšem spopadu s počasnejšo rastjo gospodarstva in visoko inflacijo pa poziva k:

    (a)  usklajenemu odzivu na ravni EU, ki temelji na splošnem razumevanju težav in skupnih nadaljnjih ukrepih, pri tem pa upošteva določene nacionalne posebnosti;

    (b)  ambicioznim in prilagojenim programom nacionalnih reform in zavezi k njihovemu izvajanju, vključno z odločnimi dialogi s socialnimi partnerji;

    (c) celotnemu in pravočasnemu izvajanju načrta finančnih storitev, vključno z nadaljnjimi ukrepi in povečano učinkovitostjo nadzora z ozirom na trenutne finančne pretrese;

    (d) izboljšanju ureditve za odpravljanje kriz z boljšimi pravili EU o stečaju in določitev jasno opredeljene in splošno sprejemljive ureditve za porazdelitev bremena med zadevnimi državami članicami ob plačilni nesposobnosti znotraj čezmejne finančne skupine;

    (e) izpopolnitvi orodij za oblikovanje monetarne politike z izčrpno analizo dejavnikov, ki vplivajo na stabilnost in delovanje finančnega sistema, med drugim tudi v zvezi s prenosom monetarne politike, razvojem kreditov in finančnih sredstev, značilnosti novih izdelkov ter kopičenja tveganj in likvidnosti;

    (f)  proaktivnemu evropskemu odzivu na mednarodnih forumih, zlasti Foruma za finančno stabilnost in Mednarodnega denarnega sklada ter povečanju števila postopkov skupnega sprejemanja političnih odločitev; in

    (g) oblikovanju glasu Evropske unije v G8 in utrditvi vloge Evropske unije kot učinkovitejšega organa za sprejemanje svetovnogospodarskih odločitev ter prilagoditvi te vloge posledicam globalizacije in dominantnejšim svetovnim finančnim trgom;

    (h) boljšemu in učinkovitejšemu usklajevanju med Svetovno trgovinsko organizacijo in institucijami Bretton Woods (Mednarodni denarni sklad in Skupina Svetovne banke) za boj proti špekulacijam in soočanje z izzivi, ki jih predstavlja resna kriza;

    (i) da se glede na sedanje hude pretrese v monetarnem sektorju, pod pokroviteljstvom Mednarodnega denarnega sklada organizira svetovna monetarna konferenca za potek svetovnih posvetovanj o monetarnih vprašanjih; preučiti je treba tudi izvedljivost vpeljave mehanizma za reševanje sporov v okviru Mednarodnega denarnega sklada.

    °

    ° °

    63. naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski centralni banki, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, predsedniku Euroskupine ter vladam in parlamentom držav članic.

    • [1]       UL C 314E, 21.12.2006, str. 125.
    • [2]       UL C 175E, 10.7.2008, str. 569.
    • [3]       Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0057.
    • [4]       Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0533.
    • [5]       UL C 287E, 29.1.2007, str. 535.
    • [6]       UL C 304E, 1.12.2005, str. 132.
    • [7]       UL C 74E, 20.3.2008, str. 780.
    • [8]       Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0357.
    • [9]       UL C 298E, 8.12.2006, str. 249.
    • [10]     UL C 146E, 12.6.2008, str. 251.
    • [11]     Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0287.
    • [12]     UL C 291E, 30.11.2006, str. 118.
    • [13]     UL C 157E, 6.7.2006, str. 73.
    • [14]     Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0425.

    OBRAZLOŽITEV

    Prvih deset let ekonomske in monetarne unije

    iz perspektive Evropskega parlamenta

    Evropski parlament je tesno sodeloval v vseh fazah EMU, od odločitve o uvedbi nove valute, sprejete v Maastrichtu leta 1992, kar je 1. januarja 1999 pripeljalo do nepreklicne določitve menjalnih tečajev valut sodelujočih držav članic v primerjavi z eurom ter ustanovitve Evropske centralne banke, do same fizične uvedbe eura v letu 2002. Parlament je vse od začetka sodeloval tudi pri vseh odločitvah, ki so zadevale širitev euroobmočja.

    V prvih desetih letih ekonomske in monetarne unije je Evropski parlament igral dejavno vlogo. Pri tem je deloval na mnogih področjih, in sicer kot sozakonodajalec na področju notranjega trga, zlasti v zvezi s finančnimi storitvami, kot eden od nosilcev odločanja pri širitvi euroobmočja, z dajanjem mnenj in nasvetov o glavnih smereh makroekonomskega razvoja, omogočanjem razprave o trenutnem gospodarskem razvoju, z izboljševanjem preglednosti in odgovornosti pri sprejemanju odločitev o gospodarski politiki in z institucionaliziranjem odprtega in preglednega monetarnega dialoga z Evropsko centralno banko.

    Usklajevanje gospodarske politike

    Kot edini organ Evropske unije, ki ga izvolijo njeni državljani, si je Evropski parlament prizadeval za okrepljeno usklajevanje gospodarske politike in izvajanje lizbonske strategije za rast in delovna mesta. Gospodarska politika je področje, na katerem je pomanjkanje preglednosti še posebej opazno, če upoštevamo tipične medvladne postopke, ki jih predvideva Pogodba[1].

    Evropski parlament se je zato uveljavil kot pomemben akter na ravni EU kljub omejenim formalnim pooblastilom, ki mu jih daje Pogodba. Iz tega razloga smo se odločili za pristop, ki zahteva bolj odprt odnos vlad držav članic do nacionalnih parlamentov, Evropskega parlamenta in socialnih partnerjev. Na področju usklajevanja davčnih politik se v skladu s sedanjimi določbami Pogodbe Parlament zaprosi za mnenje v zadevah, ki se nanašajo na sprejemanje sekundarne zakonodaje o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem in o paktu stabilnosti in rasti.

    Parlament je razvil veliko načinov za predstavitev svojega mnenja v Evropi. V velikem obsegu je za to zaslužen Odbor za ekonomske in monetarne zadeve (ECON), ki si je aktivno prizadeval za osrednjo vlogo Parlamenta.

    Skušali smo razviti pristop, zasnovan na širokem partnerstvu, ki bi vključevalo socialne partnerje, civilno družbo in javne organe v skladu z nacionalnimi tradicijami in praksami.

    ECON je vzpostavil reden dialog s tistimi institucijami in organi EU, ki sodelujejo pri oblikovanju gospodarske politike v euroobmočju in v Uniji. Vsako polletje novo predsedstvo Sveta (njegov finančni minister) svoj delovni program predstavi v odboru. Ob izteku šestmesečnega obdobja se pregledajo dosežki. Obema predstavitvama sledi razprava z odborom. Redna srečanja med Odborom za ekonomske in monetarne zadeve in Svetom (ECOFIN) potekajo tudi v postopku sprejemanja širših smernic ekonomske politike (BEPG), ko imajo predstavniki odbora pogovore s trojko (predstavniki trenutnega, prejšnjega in prihodnjega predsedstva Sveta).

    Na svojo lastno pobudo je Odbor za ekonomske in monetarne zadeve organiziral tudi redno izmenjavo mnenj s predsednikom Euroskupine. Ta navadno poteka dvakrat letno. Na teh srečanjih predsednik Euroskupine predstavi njene pretekle razprave in sklepe ter prihodnji delovni program. Koristna so še zlasti zato, ker je Euroskupina neformalen organ brez uradne pristojnosti odločanja. Ta dialog je pomemben za večjo preglednost usklajevanja ekonomske politike v Euroskupini.

    V Parlamentu je Odbor za ekonomske in monetarne zadeve pristojen za izvedbo predstavitev pred potrditvijo kandidatov za evropske komisarje na svojem področju. Poleg stikov med Evropskim parlamentom in Komisijo, kot jih določa pravo Skupnosti, odbor vodi reden dialog s komisarjem, pristojnim za ekonomske zadeve. Ta je vabljen na seje odbora, da bi predstavil dvoletne gospodarske napovedi Komisije, poročilo o javnih financah, širše smernice ekonomske politike in druge pomembne novice s tega področja. Opisu dejavnosti Komisije in oceni nedavnih gospodarskih gibanj v državah članicah in Uniji sledi razprava, ki omogoča izčrpno izmenjavo mnenj med komisarjem in člani odbora.

    Pogosti redni stiki in razprave s predstavniki Ekonomsko-finančnega odbora in Odbora za ekonomsko politiko so članom Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ponudili priložnost za pojasnila o dejavnostih obeh navedenih odborov in zanimivo izmenjavo mnenj.

    Redna srečanja Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov so prispevala k boljšemu izvajanju zahtevanega usklajevanja ekonomske politike v nacionalnih parlamentih. V zvezi s tem je posebna pozornost namenjena lizbonski strategiji za rast in delovna mesta.

    Ker so širše smernice ekonomske politike osrednji dokument za usklajevanje ekonomskih politik, si je Parlament prizadeval za večjo odprtost postopka za njihovo sprejemanje tako na evropski kot na nacionalni ravni ter večje možnosti vključevanja vanj. K temu skuša učinkovito prispevati s pripravo pripravljalnega poročila in resolucije pred letnimi poročili Komisije o integriranih smernicah. Da bi odbor povečal svoj vpliv, je uvedel navado razprav s trojko. Te potekajo, potem ko Komisija izda priporočila za širše smernice ekonomske politike, Parlament pa pripravljalno poročilo o tem. Na teh srečanjih se s predstavniki držav članic razpravlja o splošnem mnenju Parlamenta v zvezi z bistvenimi vprašanji. Hkrati s tem odbor pripravi drugo poročilo s spremembami priporočil Komisije za nove smernice. Že med drugo fazo EMU so se izoblikovali neformalni postopki posvetovanja in Parlament se je od leta 1994 pogajal o več predlaganih formalnih spremembah širših smernic ekonomske politike. Prizadeval si je za medinstitucionalni dogovor med tremi osrednjimi institucijami, da bi razjasnili posamezne vloge in časovno razporeditev, vendar to delo ni bilo dokončano niti formalizirano.

    Pri svojem delu Evropski parlament podpira prenovljeno lizbonsko strategijo za rast in delovna mesta. Meni, da mora strategija prinesti dodatno vrednost na ravni Skupnosti ter izboljšati skladnost reform, čim bolj povečati pozitivne učinke in zagotoviti, da programi reform, denimo strukturnih reform in vlaganja v znanje, učinkovito zagotavljajo številnejša in boljša delovna mesta v Evropski uniji.

    Prizadeva si za poenostavitev procesa lizbonske strategije ter za združitev širših smernic ekonomske politike in smernic za zaposlovanje v integrirane smernice. Poleg tega skrbno spremlja posebne smernice za euroobmočje in s tem podpira tesnejše usklajevanje ekonomskih politik.

    Meni tudi, da je treba z ukrepi, ki so potrebni za izboljšanje delovanja EMU, okrepiti za euroobmočje značilno razsežnost strukturnega nadzora, povezanega z lizbonsko strategijo. Prvi korak v tej smeri je osredotočenost Komisije na euroobmočje v njenih letnih poročilih o napredku pri uresničevanju lizbonske strategije.

    Poleg tega letna poročila Komisije o euroobmočju zagotavljajo dobro osnovo za izčrpno razpravo o splošnem gospodarskem položaju v euroobmočju in prihodnjih izzivih. Prav tako Evropskemu parlamentu omogočajo, da izrazi svoja stališča in opredeli prednostne naloge na področju ekonomske politike in upravljanja.

    Vendar pa Evropski parlament obžaluje, da je lizbonska strategija še vedno slabo zaznavna v nacionalnih politikah številnih držav članic. Zato poudarja, da je treba za njeno učinkovito uresničevanje bolje vključiti socialne partnerje, nacionalne parlamente, regionalne in lokalne oblasti ter civilno družbo.

    Evropski parlament podpira marca 2005 revidirani pakt stabilnosti in rasti. Pred spomladanskim zasedanjem Sveta leta 2004 je v svoji resoluciji izrazil prepričanje, da so potrebne pametne reforme pakta, da bi evropsko gospodarstvo hitreje uravnotežili in prispevali k izboljšanju gospodarske, socialne in okoljske vzdržnosti Evrope. Vrednost pakta stabilnosti in rasti se je na splošno potrdila, zato ga je treba v prihodnosti ohraniti, da bi povečali stabilnost in zanesljivost euroobmočja. Parlament meni, da mora biti dobra davčna politika pogoj za trajnostno rast in ustvarjanje novih delovnih mest v vsaki državi članici, v skladu z ustreznimi določbami Pogodbe v skupni odgovornosti Evropske unije.

    Naša institucija poudarja pomen tega, da vse države članice, vsaj države članice euroobmočja, pri svojih nacionalnih proračunskih napovedih in načrtovanih proračunskih ukrepih uporabljajo podobna merila in statistike, da bi se izognili razlikam, ki izhajajo iz uporabe različnih makroekonomskih kazalnikov (gospodarska rast v svetu, rast v EU, cena nafte, obrestne mere) in drugih parametrov. Zato je Komisijo pozvala, naj zagotovi uporabnost podatkov iz držav članic.

    Še pred zdajšnjimi finančnimi pretresi je trdila, da utegnejo vse večje razlike v svetu, skupno povpraševanje in svetovni inflacijski pritisk postati pomemben izziv za monetarno politiko. V tem času so se okrepile tudi skrbi zaradi nihanj menjalnega tečaja eura, ki utegnejo ogroziti konkurenčnost evropskega gospodarstva.

    Monetarna politika in monetarni dialog

    Vse od zametkov ekonomske in monetarne unije na začetku 90. let prejšnjega stoletja je Evropski parlament, najprej v okviru monetarnega pododbora, nato pa Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, vključen v njeno zasnovo, razvoj in napredek.

    Že leta 1992 je pododbor tesno sodeloval pri spremljanju in pogajanjih glede sekundarne zakonodaje za prvo, drugo in tretjo fazo EMU ter zasnovi kampanje ozaveščanja. Vključil se je tudi v razpravo o tem, kakšne bankovce in kovance bi morali izdati v interesu potrošnikov. Njegova osrednja vloga pa je bilo predvsem nadziranje monetarne politike euroobmočja, odkar je bila ta naloga leta 1999 prenesena na Evropsko centralno banko (ECB).

    Ta odgovornost, zapisana v Pogodbi EU, pomeni, da je Evropski parlament najbolj pristojna evropska institucija, da lahko jamči resnično demokratično odgovornost naše centralne banke, ki je zaradi institucionalne strukture EU najbolj neodvisna centralna banka v katerem koli političnem sistemu v zgodovini. Čeprav je treba njeno neodvisnost v celoti spoštovati, pa je banka vseeno dolžna obveščati o svojih dejavnostih in voditi reden dialog z demokratično izvoljenimi politiki.

    Zato lahko trdimo, da je delo Evropskega parlamenta na področju monetarne politike uspešno, kar zadeva demokratično odgovornost. S svojimi poročili in mnenji je začrtal smer tega dialoga. Odboru za ekonomske in monetarne zadeve je uspelo s številnimi pobudami in zlasti z uvedbo četrtletnega monetarnega dialoga ohranjati odgovornost ECB.

    Zanjo si je Parlament močno prizadeval, saj Pogodba ne navaja natančne oblike takega dialoga. Trdimo lahko, da ima danes Evropski parlament še strožjo vlogo, kot jo ima ameriški kongres do ameriške centralne banke.

    Že v poročilu iz marca 1998 o demokratični odgovornosti v tretji fazi EMU je pozval k vzpostavitvi skupnega okvira za dialog na podlagi Pogodbe med Evropskim parlamentom in ECB o monetarnih zadevah. Jasno je dal vedeti, da ima nekatere pristojnosti v monetarnih zadevah, saj banka po Pogodbi in Statutu ESCB in ECB nima samo pravic, temveč tudi dolžnosti.

    Odnos med Parlamentom in ECB temelji na naslednjih področjih delovanja:

    (a) postopku za imenovanje članov izvršilnega odbora ECB;

    (b) poročanju Evropskemu parlamentu; in

    (c) publikacijah ECB, zlasti letnem poročilu, ki se predloži Parlamentu, in konvergenčnem poročilu.

    Imenovanja v izvršilni odbor so mogoča šele po posvetovanju s Parlamentom. Zato je ta najbolj pristojna evropska institucija za zagotavljanje demokratične odgovornosti ključnih pozicij ECB. Postopek posvetovanja poteka v obliki javnih predstavitev pred Odborom za ekonomske in monetarne zadeve. Ta so se izkazala za najboljši način pridobivanja potrebnih informacij o kandidatu pred končnim priporočilom EP. Glavni cilj predstavitev je izvedeti več o kandidatovi osebnosti in njegovih stališčih do osrednjih vprašanj s področja ekonomske in monetarne politike, o njegovih pogledih na vodenje ECB in njegovem dojemanju demokratične odgovornosti ECB. Člani odbora nato takoj sprejmejo sklep o primernosti kandidata za položaj, ta pa se nato pošlje plenarnemu zasedanju v potrditev.

    Predstavitve so tudi bolj dolgoročnega pomena: ob njih poslanci pobliže spoznajo člane Izvršilnega odbora ECB, ki se bodo morali po tem redno pojavljati pred odborom.

    Po Pogodbi[2] lahko predsednika ECB in druge člane Izvršilnega odbora na zahtevo ene od strani „zaslišijo pristojni odbori Evropskega parlamenta“. Ta določba je prerasla v pravo zavezo preglednosti in nadzoru z redno izmenjavo mnenj, za katero sta se dogovorili instituciji na zahtevo Odbora za ekonomske in monetarne zadeve. Predsednik ECB, občasno pa njen podpredsednik vsaj vsake tri mesece nastopi na seji odbora, ki jo prenaša televizija, ter odgovarja na vprašanja o gospodarskih napovedih in izvajanju monetarne politike v euroobmočju. Od leta 1999 se je zvrstilo skupaj 38 monetarnih dialogov. Člani odbora izberejo določeni temi, ki naj jima predsednik ECB nameni posebno pozornost. Med pripravami na seje odbor dvanajstih svetovalcev iz akademskih krogov in drugih strokovnjakov Parlament vnaprej seznani s tematiko (ti dokumenti in dobesedni zapisi sej so na voljo na spletni strani odbora). Po uvodnem nagovoru predsednika ECB sledijo vprašanja in odgovori. Predsednik ECB odgovarja tudi na vprašanja v pisni obliki, ki jih kadar koli zastavijo člani.

    Namen letnih poročil ECB je večja preglednost monetarne politike. Predsednik ECB jih Evropskemu parlamentu predloži v razpravo, hkrati pa so izhodišče parlamentarnih resolucij, ki jih vsako leto pripravi odbor. Tako imajo njegovi člani vsako leto priložnost za oceno dogajanj v monetarni politiki. Razprava poteka na plenarnem zasedanju in je za predsednika ECB slovesna priložnost, ko lahko v grobem predstavi preteklo leto in prihodnje pobude.

    Odbor za ekonomske in monetarne zadeve je ECB nenehno pozival, naj razvije in javnosti razkrije modele in druge metode ekonomske analize, na katerih temelji njena monetarna politika. V svoji resoluciji o poročilu ECB je leta 1999 banko pozval, naj vsakih šest mesecev objavi makroekonomske napovedi skupaj z raziskavami in makroekonomskim modelom, na katerih temeljijo, ter poročila o gospodarstvu posameznih držav (podobno bež knjigi (Beige Book) v ZDA).. Naslednje leto je v resoluciji lahko z odobravanjem pospremil zavezo ECB, da bo objavljala napovedi in model.

    Pogosta tema je preglednost odločanja Sveta ECB. V poročilih od leta 1999 naprej se izrecno zahteva, da se „povzetki zapisnikov sej Sveta ECB objavijo kmalu po naslednji seji, skupaj z argumenti za in proti pri odločanju ter utemeljitvami“; prav tako naj se objavi število glasov, sicer brez navedbe imen. Doslej ECB zahtev Parlamenta glede tega ni sprejela.

    Vloga ESCB in ECB pri vodenju in nadziranju finančnega sistema v euroobmočju ni povsem jasno začrtana. Že resolucija Parlamenta o letnem poročilu ECB iz leta 2000 poudarja „potrebo po tesnem sodelovanju ESCB pri makrobonitetnem nadzoru“ in vlogo ECB pri varovanju finančne stabilnosti.

    V svojem monetarnem dialogu z njo skuša Parlament spodbuditi prepletanje politike in povečati legitimnost izvajane monetarne politike. Poteka tudi skupni dialog med Euroskupino, Komisijo in Parlamentom, podoben monetarnemu dialogu med Parlamentom in ECB.

    Širitev euroobmočja

    Ena od pomembnih razsežnosti zakonodajne[3] vloge Parlamenta je povezana s tem, ali je neka država članica EU izpolnila pogoje za pristop k euroobmočju ali ne: končna odločitev je v rokah vlad držav članic, vendar šele ko Parlament da svoje mnenje. Od leta 1998 so se euroobmočju pridružile Grčija, Malta, Ciper in Slovenija. Naslednja bo Slovaška. Širitev je vsakič zgodovinski izziv tako za državo članico kot za preostanek euroobmočja. Parlament je zato prepričan, da je treba proces ekonomske konvergence države članice skrbno spremljati in da bi morala pot k uvedbi eura ustrezati njenemu dejanskemu gospodarskemu položaju.

    V okviru posvetovalnega postopka je Evropski parlament izdal mnenje o vsakem predlogu sklepa Sveta v skladu s členom 122(2) Pogodbe, tj. pri vsaki širitvi euroobmočja. Zahteval je tudi poprejšnje posvetovanje Komisije, da bi imel po poglobljeni analizi položaja več časa za pripravo mnenja. Delegacija odbora je na začetku leta 2008 obiskala Slovaško, da bi pred izdajo mnenja pridobila več informacij.

    Vprašanje širitve je bilo obravnavano že večkrat, na primer v posebnem poročilu o širitvi euroobmočja v letu 2006 in v letnih poročilih o euroobmočju in o letnem poročilu ECB.

    Med splošnimi pogoji za prihodnjo širitev euroobmočja je Parlament od nekdaj zagovornik strogega spoštovanja konvergenčnih meril iz Maastrichtske pogodbe in odločen nasprotnik posebnih določb o izpolnjevanju maastrichtskih meril. Meni tudi, da je treba dolgoročno stabilnost euroobmočja oceniti glede na njegovo sposobnost sprejetja novih članic. Kar zadeva tehnične pogoje za širitev, je Parlament države članice, ki vstopajo v euroobmočje, pozval, naj bodo ob prehodu zlasti pozorne na varstvo potrošnikov, in opozoril na nujno pravočasno in obsežno kampanjo ozaveščanja državljanov v teh državah članicah.

    Naša institucija je postavila tudi posebne pogoje za države, ki želijo pristopiti k euroobmočju, in opozorila, da utegne prezgodnja pridružitev pripeljati do nepričakovanih posledic pri doseganju ekonomske konvergence in da širitev euroobmočja ta proces olajša in prispeva h krepitvi euroobmočja kot celote.

    Komunikacijska strategija o euru

    Parlament je dal mnenje o izvajanju informacijske in komunikacijske strategije o euru in EMU ter že leta 2005 opozoril, da je dozdevna nepriljubljenost eura med nekaterimi državljani v nasprotju z dejstvom, da je ta najbrž najuspešnejši evropski projekt sploh. Prepričan je, da je enotna valuta za EU še naprej prednostna naloga na področju komuniciranja in da je treba javnosti še naprej podrobno razlagati njene prednosti. V zvezi s tem je pozval h konkretnim ukrepom za večje sprejemanje eura.

    Povezovanje finančnih trgov

    Ker Evropski parlament sodeluje pri sprejemanju zakonodaje in oblikovanju politik, je imel pomembno vlogo pri povezovanju finančnih trgov v Evropski uniji. Pri svojem zakonodajnem delu smo se usmerili v zagotovitev povezanega trga v korist potrošnikov. Leta 1999 sprejeti Akcijski načrt za finančne storitve je bil izveden leta 2005. Po tem pa se je delo nadaljevalo, saj se je bilo treba odzvati na spremembe ali slabosti na trgu. Če omenimo samo primer: Evropski parlament si je vrsto let prizadeval za uskladitev provizij v vsem euroobmočju in leta 2001 je bila končno sprejeta uredba o tem. Poleg tega prizadevanja za vzpostavitev Enotnega območja plačil v eurih (Single Euro Payment Area – SEPA) je zakonodajno delo zajemalo zavarovalniške storitve, na primer pozavarovanje in solventnost, bančne storitve, denimo kapitalske zahteve, trge vrednostnih papirjev, na primer investicijske storitve, ter vprašanja nadzora in regulative na splošno v okviru Lamfalussyevega postopka. Parlament je bil zelo dejaven pri vzpostavitvi Lamfalussyjevega okvira za izboljšanje nadzora in ureditve finančnih trgov. Pri tem je poskrbel, da ima enake pristojnosti kot Svet, saj si delita zakonodajno vlogo. Prizadeval si je tudi za večjo preglednost vseh faz tega procesa.

    Zunanje zastopanje eura

    Ali bi morala ostajati politika menjalnega tečaja eura in kdo natančno bi moral biti pristojen zanjo, sta bili bolj ali manj nerešeni vprašanji. Pogodba v zvezi s tem ne daje jasnega odgovora. Prav tako ni jasno, kdo lahko na mednarodni javni zastopa euroobmočje: predsednik ECB, Komisija, predsedstvo Sveta ali predsedstvo Euroskupine (kadar to ni hkrati predsedstvo Sveta). Parlamentarna poročila zato pozivajo k „večji zastopanosti Euroskupine v mednarodnih institucijah, ki oblikujejo politiko“ in „izboru enega predstavnika euroobmočja“.

    Po mnenju Evropskega parlamenta imajo Evropska unija in države članice skupno odgovornost za soočanje z izzivi, priložnostmi in negotovostmi, s katerimi se srečujejo državljani in ki so nastali kot posledica globalizacije. Naša institucija zagovarja stališče, da je treba razviti zunanjo razsežnost notranjega trga.

    Tako poudarja, da so potrebni novi ukrepi, preden bo postala zunanja zastopanost euroobmočja sorazmerna z njegovim rastočim pomenom v svetovnem gospodarstvu. Parlamentarna poročila zato pozivajo k „večji zastopanosti Euroskupine v mednarodnih institucijah, ki oblikujejo politiko“ in „izboru enega predstavnika euroobmočja“.

    • [1]  Zakonodajni okvir na področju gospodarske politike je določen v členih 98, 99 in 104 Pogodbe.
    • [2]  Člen 113(3) Pogodbe določa, da ECB naslovi letno poročilo o dejavnostih ESCB in monetarni politiki v preteklem in tekočem letu na Evropski parlament, Svet in Komisijo, pa tudi na Evropski svet. Predsednik ECB predstavi to poročilo Svetu in Evropskemu parlamentu, ki imata lahko na tej podlagi splošno razpravo. Predsednika ECB in druge člane Izvršilnega odbora lahko na zahtevo Evropskega parlamenta ali na njihovo lastno pobudo zaslišijo pristojni odbori Evropskega parlamenta.
    • [3]  V skladu s členom 122(2) Pogodbe ES je Svet za ekonomske in finančne zadeve (ECOFIN) tisti, ki na podlagi poročil Komisije in ECB ter po posvetovanju z Evropskim parlamentom in Svetom, ki zaseda v sestavi predsednikov držav in vlad, ter na predlog Komisije s kvalificirano večino odloča, katere države članice, za katere velja odstopanje, izpolnjujejo merila iz člena 121(1), in odpravi odstopanje zanje.

    MNENJE Odbora za mednarodno trgovino (10.9.2008)

    za Odbor za ekonomske in monetarne zadeve

    o EMU10: dosežki in izzivi po desetih letih obstoja ekonomske in monetarne unije
    (2008/2156(INI))

    Pripravljavec mnenja: Jean-Pierre Audy

    POBUDE

    Odbor za mednarodno trgovino poziva Odbor za ekonomske in monetarne zadeve, kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

    1.  pozdravlja dejstvo, da je deset let po ustanovitvi ekonomska in monetarna unija videna kot tehnični in politični uspeh ter da se je od svoje uvedbe euro vse bolj uveljavil ob ameriškem dolarju, kot valuta za trgovinske transakcije ne le med državami evroobmočja in tretjimi državami, ampak tudi med drugimi državami.

    2.  je mnenja, da so eurosistem, njegova monetarna politika in iz nje izhajajoča stabilnost eura prispevali k ekonomskemu in finančnemu povezovanju svetovnega gospodarstva;

    3.  opozarja, da številne študije dokazujejo pomembno povezavo med monetarno in trgovinsko politiko v svetu, ter s tem v zvezi poudarja pozitivno vlogo stabilnosti deviznih tečajev za zagotavljanje trajnostne rasti mednarodne trgovine;

    4.  poudarja, da vse pogostejša uporaba eura kot mednarodne trgovske valute še posebej koristi članicam euroobmočja, saj se za podjetja teh držav zmanjšuje tečajno tveganje in s tem stroški mednarodne trgovine;

    5.  pozdravlja, da je uvedba eura s krepitvijo notranjega trga izboljšala mednarodno konkurenčnost podjetij EU in okrepila vlogo EU v večstranskih in dvostranskih trgovinskih pogajanjih;

    6.  pozdravlja, da je ekonomska in monetarna unija povečala privlačnost euroobmočja za tuje neposredne naložbe;

    7.  meni, da je inflacija svetovna resničnost, ter da se proti temu splošnemu pojavu ne da boriti le z evropsko monetarno politiko; meni, da je Evropska centralna banka uspešno opravila svojo nalogo s tem, ko je prednost namenila monetarni stabilnosti, in tako okrepila zaupanje v euro ter s tem odločilno prispevala k mednarodni privlačnosti eura;

    8.  obžaluje, da Komisija v okviru sporočila o EMU@10 ni opravila podrobnejše in natančnejše analize o mednarodni vlogi eura; poziva Komisijo, naj sestavi izčrpno poročilo o zunanji razsežnosti skupne monetarne politike in o njenih učinkih na gospodarske in trgovinske rezultate euroobmočja;

    9.  meni, da trgovinska politika EU ne more temeljiti na menjalnih tečajih, saj so instrumenti trgovinske politike (na primer carine, kvote itd.) počasni in zaradi tega niso primerni za uravnavanje valutnih nihanj;

    10. pozdravlja odprtost euroobmočja in meni, da ima trenutna rast vrednosti eura lahko negativne posledice, saj neugodno vpliva na izvoz in spodbuja uvoz na notranji trg, a ima hkrati tudi pozitivne posledice, saj pomaga evropskemu gospodarstvu pri soočanju z dramatičnim zviševanjem cen nafte; s tem v zvezi je seznanjen z zaskrbljenostjo številnih evropskih podjetij in ugotavlja, da je za ta podjetja in delavce zlasti v industrijskem sektorju zelo pomembno, da razpolagajo s pravilno ovrednotenimi valutami v vseh državah zaradi njihove mednarodne konkurenčnosti; hkrati vidi možnost, da bodo morala evropska podjetja zaradi večjega konkurenčnega pritiska nadalje izboljševati svojo konkurenčnost in bodo tako lahko srednjeročno v prednosti pred svojimi tekmeci;

    11. poudarja, da so monetarne politike, ki jih vodijo določeni partnerji Evropske unije, oblikovane tako, da so njihove valute prenizko ocenjene, kar nepošteno vpliva na trgovino ter bi lahko veljalo za necarinsko oviro za mednarodno trgovino;

    12. zagovarja boljše in učinkovitejše usklajevanje med Svetovno trgovinsko organizacijo in institucijami Bretton Woodsa (Mednarodni denarni sklad in Skupina Svetovne banke) za boj proti špekulacijam in za soočanje z izzivi, ki jih predstavlja resna kriza v monetarnem sektorju ter tudi v finančnem, energetskem in prehrambnem sektorju, ki ogroža vse države; meni, da bi tako usklajevanje prispevalo k monetarni in finančni stabilnosti svetovnega gospodarstva;

    13. predlaga, da se glede na sedanje hude pretrese v monetarnem sektorju, pod pokroviteljstvom Mednarodnega denarnega sklada organizira svetovna monetarna konferenca za potek svetovnih posvetovanj o monetarnih vprašanjih;

    14. prav tako predlaga, da se preuči izvedljivost uvedbe organa za reševanje monetarnih sporov, oblikovanega po modelu organa za reševanje trgovinskih sporov, ki je bil vzpostavljen v Svetovni trgovinski organizaciji, in meni, da bi takšna ustanova lahko pomagala pri stabilizaciji svetovnega monetarnega sistema, zmanjšanju tveganja pred zlorabami ter pri ponovnem utrjevanju zaupanja v svetovne trge, ki je potrebno za uspešno soočanje z novimi gospodarskimi izzivi, ki so predvsem posledica globalizacije, vse večjega pomanjkanja naravnih virov in pojava novih trgovinskih sil;

    15. podpira predlog Komisije za pripravo skupnih evropskih monetarnih stališč z utrditvijo zastopanosti euroobmočja in dokončno določitvijo enotnega sedeža za euroobmočje v mednarodnih finančnih institucijah in forumih.

    IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

    Datum sprejetja

    9.9.2008

     

     

     

    Izid končnega glasovanja

    +:

    –:

    0:

    26

    1

    0

    Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

    Carlos Carnero González, Daniel Caspary, Françoise Castex, Christofer Fjellner, Béla Glattfelder, Ignasi Guardans Cambó, Jacky Hénin, Alain Lipietz, Marusya Ivanova Lyubcheva, Erika Mann, Helmuth Markov, David Martin, Vural Öger, Georgios Papastamkos, Godelieve Quisthoudt-Rowohl, Peter Šťastný, Robert Sturdy, Gianluca Susta, Daniel Varela Suanzes-Carpegna, Corien Wortmann-Kool

    Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

    Jean-Pierre Audy, Albert Deß, Elisa Ferreira, Vasco Graça Moura, Eugenijus Maldeikis, Rovana Plumb, Salvador Domingo Sanz Palacio, Zbigniew Zaleski

    IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

    Datum sprejetja

    20.10.2008

     

     

     

    Izid končnega glasovanja

    +:

    –:

    0:

    21

    1

    5

    Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

    Paolo Bartolozzi, Zsolt László Becsey, Pervenche Berčs, Sharon Bowles, Udo Bullmann, Jonathan Evans, Elisa Ferreira, José Manuel García-Margallo y Marfil, Jean-Paul Gauzčs, Donata Gottardi, Benoît Hamon, Gunnar Hökmark, Karsten Friedrich Hoppenstedt, Othmar Karas, Wolf Klinz, Christoph Konrad, Andrea Losco, Bernhard Rapkay, Dariusz Rosati, Antolín Sánchez Presedo, Olle Schmidt, Margarita Starkevičiūtė, Ieke van den Burg

    Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

    Harald Ettl, Werner Langen, Klaus-Heiner Lehne, Margaritis Schinas