POROČILO o medijski pismenosti v digitalnem svetu

    24. 11. 2008 - (2008/2129(INI))

    Odbor za kulturo in izobraževanje
    Poročevalka: Christa Prets

    Postopek : 2008/2129(INI)
    Potek postopka na zasedanju
    Potek postopka za dokument :  
    A6-0461/2008
    Predložena besedila :
    A6-0461/2008
    Sprejeta besedila :

    PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

    o medijski pismenosti v digitalnem svetu

    (2008/2129(INI))

    Evropski parlament,

    –   ob sklicevanju na konvencijo Unesca o zaščiti in spodbujanju raznolikosti kulturnega izražanja iz leta 2005;

    –   ob upoštevanju Direktive 2007/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2007 o spremembi Direktive Sveta 89/552/EGS o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov[1], zlasti njenega člena 26 in uvodne izjave 37 Direktive 89/552/EGS (direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah),

    –   ob upoštevanju Sklepa št. 854/2005/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o uvedbi večletnega programa Skupnosti za spodbujanje varnejše uporabe interneta in novih spletnih tehnologij[2],

    –   ob upoštevanju Sklepa Evropskega parlamenta in Sveta št. 1718/2006/ES z dne 15. novembra 2006 o izvajanju podpornega programa za evropski avdiovizualni sektor (MEDIA 2007)[3],

    –   ob upoštevanju priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o varstvu mladoletnikov in človeškega dostojanstva ter o pravici do odgovora v zvezi s konkurenčnostjo evropske avdiovizualne industrije in industrije spletnih informacijskih storitev (2006/952/ES)[4],

    –   ob upoštevanju priporočila Evropskega parlamenta in Sveta št. 2006/962/ES z dne 18. decembra 2006 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje[5],

    –   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. decembra 2007 o evropskem pristopu k medijski pismenosti v digitalnem okolju (KOM(2007)0833),

    –   ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o pluralnosti medijev v državah članicah Evropske unije (SEC(2007)0032),

    –   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 1. junija 2005 o programu i2010 in evropski informacijski družbi za rast in zaposlovanje (KOM(2005)0229),

    –   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. novembra 2002 o koncentraciji medijev[6],

    –   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. septembra 2005 o televiziji brez meja[7],

    –   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. aprila 2006 o prehodu z analogne na digitalno radiodifuzijo kot priložnosti za evropsko avdiovizualno politiko in kulturno raznolikost[8],

    –   ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 22. maja 2008 o medkulturnih zmožnostih[9] in zlasti o evropskem pristopu k medijski pismenosti v digitalnem okolju,

    –   ob upoštevanju grünwaldske deklaracije Unesca o medijskem izobraževanju iz leta 1982,

    –   ob upoštevanju pariškega načrta Unesca iz leta 2007 z dvanajstimi priporočili za medijsko vzgojo,

    –   ob upoštevanju priporočila odbora ministrov pri Svetu Evrope (Rec(2006)12) državam članicam o krepitvi vloge otrok v novem informacijskem in komunikacijskem okolju,

    –   ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

    –   ob upoštevanju poročila odbora za kulturo in izobraževanje (A6-0461/2008),

    A. ker so mediji vtkani v politiko in družbeni vsakdan; ker lahko visoka koncentracija medijev ogrozi medijski pluralizem, zaradi česar je medijska pismenost pomemben del politične kulture in dejavne soudeležbe državljanov Unije,

    B.  ker med raznimi mediji, avdiovizualnimi ali tiskanimi, klasičnimi in digitalnimi, ni jasne meje se različne vrste medijev v tehničnem in vsebinskem pogledu zbližujejo ter   ker zaradi inovativne tehnologije novi množični mediji vedno močneje prodirajo v vsa področja življenja in od uporabnikov zahtevajo vse dejavnejšo vlogo ter ker so tudi spletne socialne skupnosti, spletni dnevniki in videoigre oblike medijev,

    C. ker je za mlade uporabnike medijev osrednji vir informacij predvsem internet, njihovo znanje o tem mediju pa je osredotočeno na njihove lastne potrebe in ni sistematično urejeno, medtem ko so vir informacij za odrasle predvsem radio, televizija, časniki in revije, ker mora torej medijska pismenost v sodobnem medijskem okolju ustrezati izzivom novih medijev – zlasti z njimi povezanim možnostim za interakcijo in ustvarjalno udeležbo – ter tudi znanju, ki ga zahtevajo tradicionalni mediji, ki so še vedno glavni vir informacij državljanov,

    D. ker lahko nove komunikacijske tehnologije manj spretne uporabnike preplavijo s številnimi informacijami, ki niso razporejene glede na pomembnost, in ker je lahko preobilje informacij enako velik problem kot njihovo pomanjkanje,

    E.  ker dobra usposobljenost za uporabo informacijske tehnologije in medijev, pri čemer se spoštujejo pravice in svoboščine drugih, bistveno izboljša posameznikove poklicne kvalifikacije in v ekonomskem smislu prispeva k doseganju lizbonskih ciljev,

    F.  ker široka dostopnost komunikacijskih tehnologij vsakemu posamezniku omogoča, da na ta način posreduje informacije in jih objavi vsemu svetu, s čimer ima vsak uporabnik interneta možnost biti novinar; ker je zadostna medijska pismenost nujna za razumevanje informacij, pa tudi za zmožnost ustvarjanja in razširjanja medijskih vsebin, računalniško znanje pa ne vodi samodejno k večji medijski pismenosti;

    G. ker so v zvezi z razvojem telekomunikacijskih omrežij ter napredkom na področju informacijske in komunikacijske tehnologije velike razlike med državami članicami, pa tudi med regijami, zlasti med odročnimi in podeželskimi območji, zaradi česar je nevarno, da bi se digitalni razkorak v Evropski uniji še poglobil,

    H. ker imajo šole pomembno vlogo pri vzgajanju komunikativnih in razsodnih ljudi in ker so velike razlike med državami članicami in regijami glede medijske vzgoje ter glede vključenosti in uporabe informacijske in komunikacijske tehnologije pri izobraževanju ter ker lahko medijsko vzgojo v prvi vrsti poučujejo samo učiteljice in učitelji, ki so sami medijsko pismeni in imajo ustrezno izobrazbo s tega področja,

    I.   ker je medijska vzgoja bistvena pri doseganju visoke medijske opismenjenosti, ki je pomemben del politične izobrazbe in ljudem omogoča okrepljeno vlogo dejavnih državljanov ter boljše zavedanje o njihovih pravicah in dolžnostih; ker so razgledani, politično zreli državljani osnova pluralne družbe; ker z ustvarjanjem lastnih vsebin in medijskih izdelkov pridobimo zmožnosti, ki omogočajo boljše razumevanje temeljnih načel in vrednot strokovno pripravljenih medijskih vsebin,

    J.   ker je pedagoško delo na področju medijev pri starejših osebah manj uveljavljeno kot pri mladih in ker starejši do novih medijev pogosto občutijo strahove in zavore,

    K. ker so nevarnosti v zvezi z varnostjo osebnih podatkov vedno bolj pritajene ter pogostejše, in ker to za manj izkušene uporabnike pomeni veliko tveganje,

    L.  ker je medijska pismenost v informacijski in komunikacijski družbi nepogrešljiva ključna spretnost,

    M. ker mediji odpirajo priložnosti za svetovno komunikacijo in odprtost svetu, ker so temelji demokratične družbe in ker posredujejo tako znanje kot informacije; ker novi digitalni mediji omogočajo pozitivne priložnosti za sodelovanje in ustvarjalnost, s čimer se krepi udeležba državljanov v političnih postopkih,

    N. ker sedanji podatki ne zadostujejo, da bi oblikovali natančne izjave o stanju medijske pismenosti v Evropski uniji,

    O. ker je odločilni pomen medijske pismenosti poudaril tudi Unesco, na primer v grünwaldski deklaraciji o medijskem izobraževanju (1982) in v pariškem načrtu z dvanajstimi priporočili za medijsko izobraževanje (2007),

    Splošno

    1.  pozdravlja sporočilo Komisije, vendar meni, da je treba izboljšati opredelitev evropskega pristopa za krepitev medijske pismenosti, zlasti glede vključitve klasičnih medijev in priznanja pomena medijske vzgoje;

    2.  pozdravlja sklepe Sveta o tem z dne 21. in 22. maja 2008: „Izobraževanje, mladina in kultura“; pričakuje, da se bodo države članice odločno zavzele za krepitev medijske pismenosti, in predlaga, da odbor za stike držav članic, ki je predviden v direktivi o avdiovizualnih medijskih storitvah, okrepijo strokovnjaki za izobraževanje;

    3.  poziva Komisijo, naj sprejme priporočilo in oblikuje akcijski načrt za medijsko pismenost; poziva jo tudi, naj v letu 2009 pripravi srečanje kontaktnega odbora za avdiovizualne medijske storitve, da bi olajšala redno izmenjavo informacij in spodbudila učinkovito sodelovanje;

    4.  poziva organe, pristojne za urejanje avdiovizualnih in elektronskih komunikacij, naj na različnih ravneh sodelujejo za izboljšanje medijske pismenosti; priznava, da je treba še posebej na nacionalni ravni oblikovati kodekse ravnanja in skupne regulativne pobude; poudarja, da morajo biti v spodbujanje sistematičnih študij in rednih analiz različnih vidikov in razsežnosti medijske pismenosti vključene vse zainteresirane strani;

    5.  priporoča Komisiji, naj uporabi strokovno skupino za medijsko pismenost za razpravo o vprašanjih medijske vzgoje, skupina pa naj se srečuje pogosteje in se tudi redno posvetuje s predstavniki vseh držav članic;

    6.  ugotavlja, da lahko k uveljavljanju medijske pismenosti poleg snovalcev politike, novinarjev, radijskih in televizijskih hiš ter medijskih hiš dejavno prispevajo predvsem manjši lokalni subjekti, na primer knjižnice, središča za izobraževanje odraslih, kulturna in medijska središča za državljane, ustanove za nadaljnje izobraževanje in usposabljanje in državljanski (npr. lokalni) mediji;

    7.  v duhu člena 26 direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah poziva Komisijo, naj oblikuje kazalnike medijske pismenosti za dolgoročno spodbujanje medijske pismenosti v Evropski uniji;

    8.  ugotavlja, da pomeni medijska pismenost zmožnost samostojne uporabe različnih medijev, razumevanja in kritičnega vrednotenja različnih vidikov medijev in medijskih vsebin, lastnega sporočanja v raznolikih okoliščinah ter ustvarjanja in širjenja medijskih vsebin; poleg tega ugotavlja, da gre pri številnih razpoložljivih virih predvsem za zmožnost namensko izbrati informacije iz poplave podatkov in slik iz novih medijev ter jih urediti;

    9.  poudarja, da je medijska vzgoja bistvena sestavina politike obveščanja potrošnikov, osveščenosti in poznavanja vprašanj, povezanih z intelektualnimi pravicami, dejavne udeležbe državljanov ter spodbujanja medkulturnega dialoga;

    10. spodbuja Komisijo, naj v sodelovanju z vsemi organi Unije, vključno z lokalnimi in regionalnimi področnimi organizacijami, izboljša politiko za spodbujanje medijske pismenosti ter okrepi sodelovanje z Unescom in Svetom Evrope;

    Ciljne skupine in cilji

    11. poudarja, da morajo dejavnosti medijske vzgoje vključevati vse državljanke in državljane – otroke, mladostnike, odrasle, starejše ljudi in invalide;

    12. poudarja, da se usposabljanje za medije začne doma z učenjem, kako izbrati med razpoložljivimi medijskimi storitvami – pri tem je še posebej pomembna medijska vzgoja za starše, katerih vloga pri razvoju otrokovih medijskih navad je odločilna –, ter nadaljuje v šoli in med vseživljenjskim izobraževanjem, to učenje pa krepijo prizadevanja nacionalnih, vladnih in regulativnih organov ter delo medijskih profesionalcev in ustanov;

    13. ugotavlja, da so cilji medijske vzgoje usposobljena in ustvarjalna uporaba medijev in njihovih vsebin, kritična analiza medijskih izdelkov, razumevanje delovanja medijske industrije ter samostojno ustvarjanje medijskih vsebin;

    14. priporoča, da bi morala medijska vzgoja seznanjati tudi z uporabo medijev z vidika avtorskih pravic in o pomembnosti spoštovanja pravic intelektualne lastnine, zlasti pri internetu, o varnosti podatkov in zasebnosti ter pravici do samostojnega informacijskega odločanja glede informacij; poudarja, da se morajo biti uporabniki novih medijev zavedati morebitnih tveganj glede varnosti informacijske tehnologije in varnosti osebnih podatkov ter nevarnosti spletnega nasilja;

    15. poudarja, da je oglaševanje pomemben del sodobnih medijskih storitev; poudarja, da medijska pismenost omogoča merila za vrednotenje sredstev in ravnanj, ki se uporabljajo v oglaševanju;

    Zagotavljanje dostopa do informacijskih in komunikacijskih tehnologij

    16. poziva evropsko politiko, naj zmanjša digitalni razkorak med državami članicami ter med mesti in podeželjem z izgradnjo informacijske in komunikacijske infrastrukture ter predvsem z zagotavljanjem širokopasovne povezave na manj dostopnih območjih;

    17. ugotavlja, da je za storitve splošnega interesa pomemben tudi zagotovljen dostop do širokopasovnega interneta, za katerega bi morala biti značilna pestra in kakovostna ponudba ter dostopne cene, in poziva, naj bo vsem državljanom po ugodni ceni omogočena uporaba širokopasovne povezave;

    Medijska vzgoja v šolah in kot sestavni del usposabljanja učiteljev

    18. poudarja, da bi morala biti medijska vzgoja del formalnega izobraževanja, do katerega imajo dostop vsi otroci, in sestavni del učnega načrta na vseh stopnjah izobraževanja;

    19. poziva, da bi morali medijsko pismenost vključiti v evropski referenčni okvir za vseživljenjsko učenje po priporočilu št. 2006/962/ES kot deveto ključno sposobnost;

    20. priporoča, da bi bilo treba medijsko vzgojo čim bolj usmeriti v praktično delo in jo povezati z ekonomskimi, političnimi, literarnimi, družbenimi, umetniškimi vsebinami in informacijsko tehnologijo, in predlaga, naj bo v prihodnosti morda nastane poseben predmet medijska vzgoja, ki bo na interdisciplinaren način povezan z zunajšolskimi projekti;

    21. izobraževalnim ustanovam priporoča, da kot ukrep za praktično izobraževanje o medijski pismenosti spodbujajo pripravo medijskih izdelkov (na področju tiskanih, avdiovizualnih in novih medijev), pri čemer bi sodelovali učenci in učitelji;

    22. poziva Komisijo, naj pri napovedanem oblikovanju kazalnikov medijske pismenosti upošteva tudi kakovost pouka v šolah in usposabljanje učiteljev na tem področju;

    23. ugotavlja, da imata poleg pedagoškega vidika in vidika izobraževalne politike odločilno vlogo tudi tehnična oprema in dostop do novih tehnologij, in poudarja, da je treba bistveno izboljšati infrastrukturo v šolah, da bi imeli vsi učenci dostop do računalnikov, interneta in ustreznega pouka;

    24. poudarja, da ima medijska vzgoja v šolah s prilagojenim programom poseben pomen, saj imajo mediji pri mnogih vrstah invalidnosti pomembno vlogo pri premoščanju komunikacijskih ovir;

    25. priporoča, naj se v programe usposabljanja za učiteljice in učitelje na vseh stopnjah izobraževanja vključijo obvezni pedagoški moduli s področja medijev, da se zagotovi intenzivno šolanje; pristojne nacionalne organe poziva, naj učiteljice in učitelje vseh predmetov in vrst šol seznanijo z uporabo avdiovizualnih učnih pripomočkov ter s težavami, povezanimi z medijsko vzgojo;

    26. poudarja, da je nujna redna izmenjava informacij in najboljše prakse, na ravni izobraževanja pa izmenjava pedagoških metod med državami članicami;

    27. poziva Komisijo, naj v program, ki bo nasledil program MEDIA, vključi poseben del za spodbujanje medijske pismenosti, saj sedanji program le malo prispeva k temu; poleg tega podpira prizadevanja Komisije, da bi oblikovala nov program Media Mundus, s katerim bi podprla mednarodno sodelovanje na avdiovizualnem področju; poziva, naj bo medijska pismenost pomembnejši del drugih podpornih programov EU, zlasti programov za vseživljenjsko učenje, eTwinning in za varnejši internet ter Evropskega socialnega sklada;

    Medijska vzgoja za starejše

    28. poudarja, da je treba medijsko vzgojo za starejše izvajati tam, kjer se te osebe zadržujejo, npr. v društvih, domovih starejših občanov in domovih za nego, oskrbovalnih ustanovah, prostočasnih in interesnih skupinah, pobudah ali seniorskih krožkih;

    29. meni, da digitalna omrežja predvsem starejšim osebam omogočajo, da komunikativno sodelujejo v vsakdanu in da čim dalj časa ohranijo svojo samostojnost;

    30. opozarja, da je treba pri medijski vzgoji, namenjeni starejšim, upoštevati njihov življenjski in izkustveni svet ter način, na katerega uporabljajo medije;

    o

    o   o

    31. naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij ter vladam in parlamentom držav članic.

    • [1]  UL L 332 z dne 18.12.07, str. 27.
    • [2]  UL L 149 z dne 11.6.2005, str. 1.
    • [3]  UL L 327 z dne 24.11.2006, str. 12.
    • [4]  UL L 378 z dne 27.12.2006, str. 72.
    • [5]  UL L 394 z dne 30.12.2006, str. 10.
    • [6]  UL C 25 E z dne 29.1.2004, str. 205.
    • [7]  UL C 193 E, 17.8.2006, str.117.
    • [8]  UL C 296 E z dne 6.12.2006, str. 120.
    • [9]  UL C 141, 7.6.2008, str.14.

    OBRAZLOŽITEV

    1) UVOD

    Mediji po eni strani omogočajo svetovno komunikacijo, odprtost sveta, posredovanje znanja in nadaljnji razvoj demokracije, po drugi nosijo tudi skrito nevarnost velike manipulacije. Lahko so torej izziv in priložnost.

    Inovativne tehnologije in množični mediji v obdobju globalizacije in bliskovitega razvoja informacijske in komunikacijske panoge vedno močneje prodirajo na vsa področja življenja. Družba mora tem hitrim tehnološkim spremembam slediti pozorneje kot kdajkoli prej in se naučiti, kako ravnati z množico informacij. Obenem mediji odločajo o izboru pomembnih tem, s čimer vplivajo na potek politike in vsakdana. Ta izbor je zasnovan na individualni presoji, zato je le delno objektiven. Medijska pismenost bi morala ljudi podpirati pri teh izzivih in prispevati k temu, da bi postali samozavestni uporabniki medijev.

    Medijska pismenost pomeni zmožnost uporabe medijev, razumevanja in kritičnega vrednotenja različnih vidikov medijev in medijskih vsebin ter lastne komunikacije v različnih kontekstih. Poleg pedagoških vidikov imata odločilno vlogo tudi oprema in dostop do novih tehnologij. V tem smislu je mogoče medijsko pismenost v širšem smislu razumeti kot dostop do novih informacijskih tehnologij ter kritično in usposobljeno uporabo njihovih vsebin.

    To poročilo dopolnjuje sporočilo Komisije, ki je neposredno povezano z novo direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah[1]. V njej je Komisija pozvana k pripravi poročila o stopnji medijske pismenosti v državah članicah.

    Internet se uporablja prvenstveno za iskanje in pridobivanje informacij in novic ter za pošiljanje in prejemanje elektronske pošte. Poleg tega postaja vedno bolj osrednji vir informacij pri poizvedbah po informacijah o določeni temi. Vendar je stopnja zaupanja v tovrstne informacije v splošnem manjša od stopnje zaupanja v informacije iz klasičnih medijev. Uporabniki se večinoma zavedajo, da morajo informacije z interneta primerjati z drugimi viri, če se želijo prepričati v njihovo verodostojnost.

    Znanje o uporabi interneta se širi predvsem med prijatelji, v manjšem obsegu ga posredujejo starši, redko pa šola. Tako pridobljeno znanje o uporabi interneta je osredotočeno na lastne potrebe in nesistematično. V nasprotju s tem pridobivajo odrasli informacije predvsem prek televizije, na drugem mestu je radio. Glavni izziv je zagotoviti večjo medijsko pismenost, pri čemer je treba upoštevati različne oblike medijev. Cilji iz tega poročila tako vključujejo številna sodobna komunikacijska sredstva in oblike, na primer televizijo, kino, video, radio, slike, časopise, revije, glasbo, računalniške igre, internet in oglaševanje. Pri tem ne smemo pozabiti, da med klasičnimi in digitalnimi mediji ni jasne meje in da prihaja do zbliževanja različnih vrst medijev v tehničnem in vsebinskem pogledu. To naj bi upoštevala tudi študija o oblikovanju ustreznih meril za vrednotenje medijske pismenosti, ki jo je naročila Komisija in ki naj bi bila dokončana v začetku leta 2009. Opozoriti je treba, da lahko pri merjenju medijske pismenosti pride do težav, saj je ustvarjalno in kritično znanje ter vsebino težko razvrstiti po količinsko izmerljivih merilih. Vrednotenje tehničnih znanj je v nasprotju s tem laže preverljivo.

    2) CILJNE SKUPINE

    Mladi ljudje so že aktivni uporabniki medijev, vendar to poročilo zajema vse uporabnike medijev: otroke, mladostnike, odrasle, starejše ljudi in invalide.

    3) Cilji

    Cilj je ljudi usposobiti za kritično analizo medijskih izdelkov, razumevanje ekonomskih funkcij medijske industrije in lastno ustvarjanje medijskih vsebin.

    V tem smislu so opredeljeni trije cilji:

    § zagotavljanje dostopa do informacijskih in komunikacijskih tehnologij,

    § analiza in kritičen odnos do vsebine medijev in medijske kulture ter lastno odzivanje,

    § lastno ustvarjanje medijskih besedil in dobro poznavanje novih tehnologij.

    Izobraževanje in vseživljenjsko učenje imata pri doseganju teh ciljev odločilno vlogo. Medijska vzgoja je proces širjenja in pridobivanja znanja iz medijev in o medijih, cilj tega učnega procesa pa je učinkovita uporaba medijev.

    a) Omogočanje dostopa do informacijskih in komunikacijskih tehnologij

    Računalniki in internet so v EU različno razširjeni. V EU ima 54 % gospodinjstev osebni računalnik in 43 % internetni priključek (15 % širokopasovnega). Regionalna odstopanja na tem področju so velika: v državah članicah ima računalnik med 85 % in 21 % gospodinjstev.

    Evropska politika mora zagotoviti zmanjšanje digitalnega razkoraka med državami članicami ter med mesti in podeželjem. Koristi od informacijske družbe morajo imeti vse skupine prebivalstva. Preprečiti je treba, da bi širokopasovna povezava ustvarjala razlike med prebivalstvom na podeželju in prebivalstvom v mestnih regijah. Predvsem na podeželju namreč razdalje pogosto predstavljajo oviro pri poklicni mobilnosti in v vsakdanu.

    V skupnem interesu Evrope je, da bi imeli vsi državljani in državljanke širokopasovno povezavo. Pri tem imajo odločilno vlogo lokalni in regionalni organi oblasti ter javni organi in zasebna podjetja, ki morajo vsem skupinam prebivalstva zagotoviti dostop do informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

    b) Analiza in kritičen odnos do vsebin medijev in medijske kulture

    Posredovano informacijsko in medijsko ponudbo je treba nenehno vsebinsko presojati. K temu sodijo zmožnost usmerjanja in zavestne izbire, branje med vrsticami, slikami in toni, poznavanje učinkov slik in izjav ter zmožnost vrednotenja vsebin. Poleg tega je potrebna tudi kritična presoja medijske kulture. Sedanjo medijsko okolje zaznamujeta raznolikost medijev in njihova visoka koncentracija, pri čemer so medijske vsebine in informacije v rokah peščice multinacionalnih oligopolov, zaradi česar preti večja nevarnost za okrnitev neodvisnosti in raznolikosti informacij. Medijska pismenost bi morala državljankam in državljanom omogočiti kritično presojo, ali in v kolikšni meri interesi medijskih ustvarjalcev vplivajo na vsebino in obliko ponudbe.

    Cilj je prejemnikom omogočiti sprejemanje lastnih odločitev ne glede na vpliv zunanjih dejavnikov.

    c) Lastno ustvarjanje medijskih besedil in dobro poznavanje novih tehnologij

    Nadaljnja pomembna točka so lastne medijske stvaritve. Z ustvarjanjem lastnih vsebin in medijskih izdelkov pridobimo zmožnosti, ki omogočajo boljše razumevanje načel in vrednot strokovno izdelanih medijskih vsebin. Ustvarjanje medijev mora biti povezano s kritičnim vrednotenjem ustvarjalnega procesa, sicer lahko postane zgolj tehnični postopek.

    Dandanes nudi internetni medij uporabniku številne možnosti za ustvarjanje lastnih vsebin in njihovo objavo, tako da so dostopne vsem. Predvsem za mlade sta računalnik in internet osrednje orodje za dostop do medijev in za njihovo uporabo. Zaradi enostavnih možnosti komunikacije in iskanja informacij je treba pri praktični medijski vzgoji posredovati tudi znanje o uporabi medijev in varnosti podatkov z vidika avtorskega prava.

    cILJNO uSMERJENE ZAHTEVE

    a) Medijska vzgoja kot sestavni del usposabljanja učiteljev

    Medijsko vzgojo na šolah lahko poučujejo samo učiteljice in učitelji, ki dobro poznajo medije in imajo ustrezno izobrazbo s tega področja. Zato tega se predlaga, da pristojni nacionalni organi zagotovijo, da učiteljice in učitelji vseh predmetov in smeri šolanja med strokovnim spopolnjevanjem pridobijo znanje o uporabi avdiovizualnih učnih pripomočkov ter o težavah medijske vzgoje. Nadalje se priporoča vključitev obveznih medijsko-pedagoških modulov v usposabljanje učiteljic in učiteljev vseh stopenj izobraževanja, s čimer bi zagotovili intenzivnejše šolanje.

    b) Medijska vzgoja v šolah

    Pri medijski vzgoji so med učnimi načrti v zahodni in vzhodni Evropi velike razlike. Medtem ko je v državah članicah EU-15 medijska vzgoja prisotna v večji ali manjši meri, je v državah srednje in vzhodne Evrope, z izjemo Slovenije in Madžarske, ni. Pri tem pa imajo ravno šole pomembno vlogo pri izoblikovanju komunikacijsko usposobljenih in razsodnih ljudi. Medijska vzgoja ne sme biti omejena na posamezne učne predmete ali posamezne stopnje izobraževanja, temveč mora biti sestavni del učnega načrta na vseh stopnjah. Pri tem je treba upoštevati razvojno stopnjo učenk in učencev. Invalidi in učenci v šolah s prilagojenim programom morajo prav tako imeti možnost udeležbe na teh tečajih.

    Medijsko vzgojo je mogoče povezati predvsem z gospodarskimi, političnimi, literarnimi, družboslovnimi in umetnostnimi predmeti, to pa terja interdisciplinarni pristop, ki omogoča povezavo z zunajšolskimi projekti.

    c) Medijska vzgoja na univerzah in zunaj šol

    Medijska vzgoja lahko poteka v okviru šolskega sistema, lahko pa tudi v okviru vseživljenjskega učenja. Na univerzah je mogoče medijsko vzgojo, npr. kritičen pristop k iskalnikom, vključiti v nove dodiplomske in magistrske študijske programe. Pri spodbujanju teh pristopov imajo osrednjo vlogo partnerstva.

    Za podpiranje medijske vzgoje tudi pri izobraževanju in nadaljnjem izobraževanju in za nadnacionalno izmenjavo modelov najboljše prakse je pomembno sodelovanje vseh akterjev v šolskem sistemu in zunaj njega.

    d) Medijska vzgoja za starejše

    Pedagoško delo s starejšimi osebami na področju medijev je manj razširjeno kot med mladimi. Z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami so predvsem starši pogosto slabše seznanjeni od svojih otrok.

    Pomembno je, da se medijska vzgoja za starejše izvaja tam, kjer se te osebe zadržujejo, npr. v društvih, domovih starejših občanov in domovih za nego, oskrbovalnih ustanovah, prostočasnih in interesnih skupinah, pobudah ali seniorskih krožkih, ter da se upoštevajo razlike v načinu življenja in izkušnjah udeleženk in udeležencev.

    Nadaljnji cilj je odprava strahov in zavor te ciljne skupine pred novimi mediji. Ravno starejšim osebam z omejeno gibljivostjo dajejo digitalna omrežja možnost aktivnejšega vključevanja v družabno življenje, s čimer lahko izboljšajo kakovost življenja.

    • [1]  Direktiva 2007/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2007 o spremembi Direktive Sveta 89/552/EGS o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov.

    IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

    Datum sprejetja

    6.11.2008

     

     

     

    Izid končnega glasovanja

    +:

    –:

    0:

    22

    3

    0

    Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

    Maria Badia i Cutchet, Ivo Belet, Guy Bono, Nicodim Bulzesc, Marie-Hélène Descamps, Jolanta Dičkutė, Věra Flasarová, Milan Gaľa, Vasco Graça Moura, Luis Herrero-Tejedor, Ruth Hieronymi, Ramona Nicole Mănescu, Manolis Mavrommatis, Ljudmila Novak, Dumitru Oprea, Zdzisław Zbigniew Podkański, Christa Prets, Pál Schmitt, Helga Trüpel, Thomas Wise, Tomáš Zatloukal

    Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

    Erna Hennicot-Schoepges, Ewa Tomaszewska, Cornelis Visser, Jaroslav Zvěřina