Postopek : 2008/2210(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A6-0478/2008

Predložena besedila :

A6-0478/2008

Razprave :

Glasovanja :

PV 03/02/2009 - 6.3
CRE 03/02/2009 - 6.3
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P6_TA(2009)0034

POROČILO     
PDF 153kWORD 81k
5.12.2008
PE 414.259v02-00 A6-0478/2008

o divjini v Evropi

(2008/2210(INI))

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane

Poročevalec: Gyula Hegyi

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 OBRAZLOŽITEV
 IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o divjini v Evropi

(2008/2210(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju Direktive Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic (direktiva o pticah)(1),

–   ob upoštevanju Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst (direktiva o habitatih)(2),

–   ob upoštevanju ekološkega omrežja posebnih ohranitvenih območij v Evropski uniji Natura 2000, oblikovanega z navedenima direktivama,

–   ob upoštevanju rezultatov devetega srečanja konference pogodbenic (COP 9) Konvencije o biotski raznovrstnosti,

–   ob upoštevanju poročila št. 3/2008 Evropske agencije za okolje z naslovom "Evropski gozdovi – razmere v ekosistemih in trajnostna raba",

–   ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A6–0478/2008),

A. ker je učinkovito varstvo in po potrebi obnova zadnjih evropskih območij divjine bistvenega pomena za zaustavitev zmanjševanja biotske raznovrstnosti do leta 2010,

B.  ker cilj zaustavitve zmanjševanja biotske raznovrstnosti do leta 2010 ne bo dosežen in ker se že čuti negativen družbeni in gospodarski vpliv zmanjševanja biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev,

C. ker bi Evropska unija morala graditi na sedanjih dosežkih, kot je Natura 2000, ter razvijati bistveno močnejši in ambicioznejši nov političen okvir za biotsko raznovrstnost po letu 2010,

D. ker direktivi o pticah in habitatih zagotavljata trden in uporaben okvir za varstvo narave, skupaj z območji divjine, pred škodljivim razvojem,

E.  ker cilji politike Evropske unije za biotsko raznovrstnost ter direktiv o pticah in habitatih še zdaleč niso ustrezno vključeni v sektorske politike, kot so kmetijstvo, regionalni razvoj, energija ali promet,

F.  ker številna območja divjine zagotavljajo pomembne zaloge ogljika, njihovo varstvo pa je pomembno za biotsko raznovrstnost ter za varstvo podnebja,

G. ker učinek invazivnih tujih vrst na biotsko raznovrstnost resno ogroža območja divjine, kjer zgodnje odkrivanje invazivnih vrst morda ni mogoče in kjer lahko pride do večje ekološke in gospodarske škode, še preden je mogoče ukrepati,

Opredelitev in kartiranje

1.  poziva Komisijo, naj opredeli, kaj je divjina; opredelitev mora upoštevati vidike, kot so ekosistemske storitve, ohranitvena vrednost, podnebne spremembe in trajnostna raba;

2.  poziva Komisijo, naj pooblasti Evropsko agencijo za okolje in druge ustrezne evropske organe, da kartirajo zadnja evropska območja divjine, da se opredeli sedanja razporeditev, raven biotske raznovrstnosti ter površina še neokrnjenih območij in območij z minimalno človeško dejavnostjo (razdeljenih v glavne habitatne tipe: področja divjine z gozdovi, v sladkih vodah in na morju);

3.  poziva Komisijo, naj pripravi študijo o vrednosti in koristih varstva divjine; ta študija mora zlasti obravnavati vprašanja, povezana z ekosistemskimi storitvami, ravnjo biotske raznovrstnosti na območjih divjine, prilagajanjem podnebnim spremembam in trajnostnim turizmom, povezanim z naravo;

Oblikovanje območij divjine

4.  poziva Komisijo, naj pripravi strategijo EU o divjini, ki bo skladna z direktivama o pticah in habitatih, ter pri tem uporabi ekosistemski pristop, s katerim bo določila ogrožene vrste in biotope, ter določi prednostne naloge;

5.  poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo območja divjine; poudarja, da so potrebna posebna sredstva za zmanjšanje razdrobljenosti, skrbno upravljanje območij, ponovno prepuščenih divjini, vzpostavitev mehanizmov in programov za nadomestila, ozaveščanje, dvig razumevanja ter uveljavitev pojmov v zvezi z divjino, kot je vloga prostih naravnih procesov in strukturnih elementov, ki nastanejo s takšnimi procesi, pri spremljanju in merjenju ugodnega ohranitvenega stanja; meni, da mora to delo potekati v sodelovanju z lokalnim prebivalstvom in zainteresiranimi stranmi;

Promoviranje

6.  poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo z lokalnimi nevladnimi organizacijami, zainteresiranimi stranmi in lokalnim prebivalstvom pri predstavljanju divjine kot vrednote;

7.  poziva države članice, naj uvedejo in podprejo informacijske kampanje za ozaveščanje splošne javnosti o divjini in njenem pomenu ter spodbujajo stališče, da je varovanje biotske raznovrstnosti lahko v skladu z gospodarsko rastjo in zaposlovanjem;

8.  poziva države članice, naj izmenjujejo izkušnje o najboljših praksah in pridobljena znanja o območjih divjine, tako da povežejo najpomembnejše evropske strokovnjake pri preučitvi pojma divjine v Evropski uniji ter uvrstitvi divjine med evropske teme;

9.  ob upoštevanju izčrpno dokumentirane škode, ki jo turizem marsikje povzroča najdragocenejši evropski naravni dediščini, poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo upravljanje turizma, tudi kadar gre za vodenje obiskovalcev po habitatih in živalstvu območja divjine, skrajno previdno ter da bodo pri tem v celoti uporabljene izkušnje o zmanjševanju njegovega vpliva, pridobljene znotraj in zunaj Evrope, in po potrebi upoštevan člen 6 direktive o habitatih; preučiti je treba modele, po katerih na območjih divjine večinoma ni dovoljen dostop (razen za odobrene znanstvene raziskave), omejen del takega območja pa je odprt za visokokakovosten trajnostni turizem, ki temelji na izkušnjah z divjino in lokalnim skupnostim prinaša gospodarske koristi;

Boljše varstvo

10. poziva Komisijo in države članice, naj namenijo posebno pozornost učinkovitemu varstvu območij divjine;

11. poziva Komisijo, naj ugotovi, katere so neposredne nevarnosti v zvezi z območji divjine;

12. poziva Komisijo, naj oblikuje ustrezna priporočila, ki bodo države članice usmerila glede najboljših pristopov za zagotovitev zaščite naravnih habitatov;

13. poziva Komisijo in države članice, naj zavarujejo območja divjine z učinkovitejšim in doslednejšim izvajanjem direktiv o pticah in habitatih, okvirne direktive o vodah(3) in okvirne direktive o morski strategiji(4) ter z boljšim financiranjem, da bi preprečili uničenje teh območij zaradi škodljivega, neekološkega razvoja;

14. pozdravlja pregled direktiv o pticah in habitatih, da bi jih po potrebi prilagodili za boljšo zaščito ogroženih vrst in biotopov;

15. poziva Komisijo, naj sprejme partnersko pobudo Wild Europe, pri kateri sodeluje več naravovarstvenih organizacij, ki se posebej ukvarjajo z območji divjine ali poldivjine, med drugimi Mednarodna zveza za ohranjanje narave in naravnih virov (IUCN), Svetovna komisija za zaščitena območja (IUCN-WCPA), Svetovni sklad za naravo (WWF), partnerska organizacija Birdlife International in pobuda PAN Parks;

Divjina in Natura 2000

16. poziva Komisijo, naj v skupaj z zainteresiranimi stranmi oblikuje smernice za varovanje, upravljanje, trajnostno uporabo, spremljanje in financiranje področij divjine v okviru omrežja Natura 2000, zlasti ob upoštevanju prihodnjih izzivov, kot so podnebne spremembe, nezakonita sečnja in vedno večje povpraševanje po blagu;

17. izraža globoko zaskrbljenost glede evropske politike na področju biotske raznovrstnosti zaradi pomanjkanja finančnih sredstev za upravljanje omrežja Natura 2000; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj pripravi sofinanciranje Skupnosti za upravljanje območij v državah članicah, kot je predvideno v direktivi o habitatih;

18. poziva Komisijo, naj območjem divjine v okviru omrežja Natura 2000 določi posebno mesto in strožje varstvo;

19. meni, da je treba okrepiti politiko razvoja podeželja in vključevanje varstva okolja v kmetijskem sektorju EU; vendar ocenjuje, da sklad za razvoj podeželja ne zadostuje za financiranje varovanja biotske raznovrstnosti in divjine v smislu sredstev ter načrtovanja in stroke;

20. poziva Komisijo, naj zagotovi nadaljnjo krepitev omrežja Natura 2000, da bi postalo enotno in delujoče ekološko omrežje, kjer imajo območja divjine osrednje mesto; poudarja potrebo po usklajenih politikah, zlasti v skupni kmetijski politiki, prometu, energiji in proračunu, da ne bi prišlo do spodkopavanja ciljev omrežja Natura 2000 na področju varovanja;

Invazivne tuje vrste

21. poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo pri oblikovanju čvrstega zakonodajnega okvira o invazivnih tujih vrstah, kjer so obravnavani ekološki in ekonomski učinki teh vrst ter velika ranljivost območij divjine zaradi teh vrst;

Divjina in podnebne spremembe

22. poziva Komisijo, naj spremlja in oceni vpliv podnebnih sprememb na divjino;

23. poziva Komisijo in države članice, naj uvrstijo varovanje divjine med prednostne naloge v svoji strategiji spopadanja s podnebnimi spremembami;

24. v zvezi s podnebnimi spremembami poziva Komisijo, naj izvede raziskave in zagotovi smernice o tem, kdaj je za varovanje divjine potrebno človekovo upravljanje in kakšni naj bodo posegi;

0

0 0

25. izraža trdno podporo krepitvi politik in ukrepov glede divjine;

26. naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1)

UL L 103, 25.4.1979, str. 1.

(2)

UL L 206, 22.7.1992, str. 7.

(3)

Direktiva 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L 327, 22.12.2000, str. 1).

(4)

Direktiva 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za delovanje Skupnosti na področju vodne okoljske politike (UL L 164, 25.6.2008, str. 19).


OBRAZLOŽITEV

Slovenska beseda "divjina" (angl. wilderness) pomeni nenaseljen, nekultiviran svet, torej naravno okolje, ki ga človekova dejavnost še ni bistveno spremenila. To so bistvena območja za naravo. Območja divjine so območja, kjer deluje narava ter se divje živali in rastline lepo razvijajo. To so velika območja kopnega ali morja, ki so skupaj s prvotnimi rastlinskimi in živalskimi združbami in ekosistemi, katerih sestavni del so, v naravnem stanju ter kjer je treba preprečiti večje posredovanje človeka. Divjina še vedno predstavlja 46 % kopnega na svetu.

Divjina se dojema na dva načina. Na eni strani je divjina prostor, ki se ga je treba bati in se mu izogibati, kjer obstajajo pošasti in prežijo neznane nevarnosti. Po drugi strani pa velja za prostor za uživanje in razmišljanje, prostor, ki nam nudi začasno pribežališče pred stresom urbane industrializirane civilizacije. O prednostih in slabostih našega kulta divjine poteka resna razprava; nekateri na primer menijo, da nam to dovoljuje izogniti se odgovornosti za področja, kjer dejansko živimo. Ravno tako obstaja razlika med konceptom ohranjanja (ustrezno uporabljanje narave) in zaščite (varstvo narave pred uporabo). Te filozofske razprave presegajo raven takega poročila. Vendar poročevalec zagovarja ohranjanje, vsaj tukaj v Evropi.

Naravo moramo varovati, vendar z uporabo za človeka. Evropsko ozemlje je premajhno, da bi lahko imeli področja, prepovedana za državljane. Gozdovi danes pokrivajo 33 % kopenske površine v državah območja EGP, kar pomeni 185 milijonov hektarov. Le 9 milijonov hektarov teh gozdov (5 % celotne gozdne površine) velja za "divjino". Ta območja, skupaj s svojimi rastlinskimi in živalskimi združbami in ekosistemi, katerih sestavni del so, so dejansko neokrnjena. Ta območja divjine bi morala imeti možnost, da se jim zagotovi učinkovit status s posebnim varstvom. Veliko je razlogov, zakaj bi Evropa morala natančneje obravnavati območja divjine. Prvič, to so pribežališča in genetska banka za številne vrste, ki sicer ne morejo preživeti že v rahlo spremenjenih razmerah, zlasti veliki sesalci, kot so rjavi medved, volk in ris. Ravno tako je še veliko neodkritih vrst, ki jih je še treba opisati; večina med njimi živi v tleh ali trohnečem lesu in so zelo občutljive na spremembe. Ta nedotaknjena območja so idealna za preučevanje naravnih sprememb v naravi, evolucije. Tudi zavest, da na teh območjih vlada narava, ustvarja posebno in edinstveno napetost, ki jo je mogoče izkoristiti z ekonomskega vidika za oblikovanje nove turistične ponudbe. Hkrati so ta območja izjemno občutljiva za vpliv okoljskih sprememb, ki jih povzroči človek zunaj meja tega območja, kot so podnebne spremembe, vnos tujih invazivnih vrst ter spremembe v zgornjem toku rečnih sistemov na teh območjih. Končno obstaja veliko povsem etičnih razlogov za ohranjanje divjine v Evropi. Imamo moralno obveznost zagotoviti prihodnjim generacijam, da bodo lahko uživale v pravih evropskih območjih divjine ter imele od njih korist. Razvoj trajnostnega turizma je način, kako divjini določiti ekonomsko vrednost ter pridobiti podporo za njeno ohranitev.

Trajnostni turizem ima pomembno vlogo pri izkoriščanju divjine v Evropi. Trajnostni turizem spodbuja običajne ljudi, da v naravi odkrijejo skrito vrednost, ne da bi jo uničevali. S trajnostnim turizmom se krepi sprejemanje politike ohranjanja, saj državljani zaradi osebne izkušnje razumejo potrebo po varstvu. Trajnostni turizem pripomore k ekonomskemu ohranjanju divjine ter omogoča možnosti za delo strokovnjakom za varstvo narave.

Obstaja zanimiva pobuda, ki združuje programe za divjino in trajnostni turizem v Evropi, in sicer mreža evropskih parkov z območji divjine, fundacija PAN (Protected Area Network) Parks. PAN Parks upravlja mrežo varovanih območij, ki so zadnja še nedotaknjena območja v Evropi. Cilj že deset let stare mreže PAN Parks je trajnostni turizem na teh območjih. Vanjo je vključenih že deset evropskih parkov od arktičnega kroga do Sredozemlja. PAN Parks spodbuja turizem, da bi pridobili nove podpornike za ohranjanje. Za uvrstitev med območja divjine obstajajo zelo stroga merila. Območje mora imeti vsaj 10 000 hektarov površine v prvotnem stanju, kar izključuje tudi pridobitne dejavnosti človeka. Merila za območja divjine PAN Parks:

Zahteva se, da ekološko nerazdrobljeno jedro/območje divjine meri vsaj 10 000 hektarov, kjer niso dovoljene pridobitne dejavnosti in kjer je upravljanje namenjeno le ohranjanju ali obnavljanju naravnih ekoloških procesov. Velikost jedra/območja divjine se v preteklosti ni zmanjšala.

Območja divjine v evropskih parkih PAN Parks:

Ohranjanje divjine je najpomembnejši dosežek koncepta PAN Parks in sestavni del osnovnega cilja PAN Parks. V nadaljevanju je naveden kratek povzetek teh dosežkov:

· Narodni park Archipelago (Finska):                           10,600 ha

· Narodni park Bieszczady (Poljska):                           18,425 ha

· Narodni park Borjomi-Kharagauli (Gruzija):                50,325 ha (ni EU)

· Narodni park Fulufjället (Švedska):                            22,140 ha

· Narodni park Oulanka (Finska):                                 12,924 ha

· Osrednjebalkanski narodni park (Bolgarija):                21,019 ha

· Narodni park Majella (Italija):                        25,500 ha

· Narodni park Paanajärvi (Rusija):                              30,000 ha (ni EU)

· Narodni park Retezat (Romunija):                              14,215 ha

· Narodni park Rila (Bolgarija):                        16,350 ha

· Skupna certificirana divjina:                       226,498 ha

· Države članice Evropske unije:                             146,173 ha

Ta pristop daje edinstveno priložnost, da se vsaj delno reši problem vse več območij z veliko vrstami v Evropi ter ustvari majhna, a izredno pomembna mreža zaščitenih območij divjine.

Zveza evropskih nevladnih organizacij, kot so fundacija PAN Parks, zveza Europarc, Eurosite, Wild Europe, Birdlife International in WWF, podpira boljše varstvo evropske dediščine divjine.

V evropsko omrežje Natura 2000 so že vključena najdragocenejša in biotsko najbolj raznolika območja Evropske unije. To pomeni, da je vsaj velik del evropske divjine zaščiten v okviru Nature 2000. Treba je odgovoriti na ta izziv. 13 % gozdne površine 27 držav članic EU je opredeljenih kot območja Nature 2000 v skladu z direktivama EU o pticah in habitatih. Natura 2000 zagotavlja prožen okvir, ki od držav članic zahteva določitev ciljev ohranjanja ter varstvo in upravljanje območij na način, ki obnavlja ali ohranja ugodno ohranitveno stanje vrst in habitatov, zaradi katerih so bila območja oblikovana.

Nova zakonodaja o divjini ni potrebna, vendar je toplo priporočljivo, da se območjem divjine dodeli posebno mesto in večje varstvo v okviru Nature 2000. Zato bi morala Evropska komisija oblikovati ustrezna priporočila s smernicami za države članice EU, kako najbolje zagotoviti varstvo sedanjih in potencialnih območij divjine ter njihovih naravnih procesov, ki so vključeni v Naturo 2000. Smernice bi morale vsebovati: opredelitev divjine za Evropski parlament, kartiranje zadnjih evropskih območij divjine, saj je treba poznati razporeditev in sedanjo površino še neokrnjenih območij (razdeljenih v glavne habitatne tipe: področja divjine z gozdovi, v sladkih vodah in na morju), pripravo študije o vrednosti/koristih varstva divjine, oblikovanje smernic glede divjine za omrežje Natura 2000, vključno z evropsko strategijo o divjini. Treba je dodeliti posebna sredstva za zmanjšanje razdrobljenosti, skrbno upravljanje območij, ponovno prepuščenih divjini, vzpostavitev mehanizmov in programov za nadomestila, ozaveščanje, dvig razumevanja, turistično ponudbo, oceno in izboljšanje učinkovitosti upravljanja.


IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

2.12.2008

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

33

1

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Adamos Adamou, Georgs Andrejevs, Margrete Auken, Irena Belohorská, Johannes Blokland, John Bowis, Martin Callanan, Dorette Corbey, Magor Imre Csibi, Chris Davies, Avril Doyle, Mojca Drčar Murko, Jill Evans, Matthias Groote, Françoise Grossetête, Satu Hassi, Gyula Hegyi, Jens Holm, Marie Anne Isler Béguin, Holger Krahmer, Linda McAvan, Riitta Myller, Miroslav Ouzký, Vladko Todorov Panayotov, Vittorio Prodi, Frédérique Ries, Dagmar Roth-Behrendt, Guido Sacconi, Richard Seeber, Kathy Sinnott, Glenis Willmott

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Iles Braghetto, Christofer Fjellner, Johannes Lebech

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov