POROČILO o urbani razsežnosti kohezijske politike v novem programskem obdobju

9.2.2009 - (2008/2130(INI))

Odbor za regionalni razvoj
Poročevalec: Oldřich Vlasák

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o urbani razsežnosti kohezijske politike v novem programskem obdobju

(2008/2130(INI))

Evropski parlament,

– ob upoštevanju člena 158 in člena 159 Pogodbe o ES,

– ob upoštevanju prvega akcijskega programa za izvajanje teritorialne agende Evropske unije („prvi akcijski program“), sprejetega na neuradnem zasedanju sveta ministrov, pristojnih za prostorsko načrtovanje in razvoj, v Ponta Delgadi (Azori) 23. in 24. novembra 2007,

– ob upoštevanju teritorialne agende Evropske unije („teritorialna agenda“) ter leipziške listine o trajnostnih evropskih mestih („leipziška listina“), ki sta bili sprejeti na neuradnem zasedanju sveta ministrov, pristojnih za prostorsko načrtovanje in razvoj mest, v Leipzigu 24. in 25. maja 2007,

– ob upoštevanju bristolskega sporazuma, sprejetega na neuradnem zasedanju sveta ministrov na temo trajnostnih skupnosti v Bristolu 6. in 7. decembra 2005,

– ob upoštevanju sklepov, znanih kot Urban acquis, sprejetih na neuradnem zasedanju sveta ministrov, pristojnih za teritorialno kohezijo, v Rotterdamu 29. novembra 2004,

– ob upoštevanju nove atenske listine, ki je bila razglašena 20. novembra 2003 na zasedanju evropskega sveta urbanistov; ob upoštevanju akcijskega programa iz Lilla, sprejetega na neuradnem zasedanju sveta ministrov, pristojnih za urbanizem, v Lillu 3. novembra 2000,

– ob upoštevanju akcijskega programa iz Lilla, sprejetega na neuradnem zasedanju sveta ministrov, pristojnih za urbanizem, v Lillu 3. novembra 2000,

– ob upoštevanju evropske perspektive prostorskega razvoja, sprejete na neuradnem zasedanju sveta ministrov, pristojnih za prostorsko načrtovanje, v Potsdamu 11. maja 1999,

– ob upoštevanju listine o velemestih in mestih, ki si prizadevajo za trajnostni razvoj, sprejete na evropski konferenci trajnostnih velemest in mest v Aalborgu na Danskem 27. maja 1994,

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. oktobra 2008 z naslovom „Zelena knjiga o teritorialni koheziji: teritorialna raznolikost kot prednost“ (KOM(2008)0616),

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. junija 2008 z naslovom „Peto poročilo o napredku na področju gospodarske in socialne kohezije: rastoče regije, rastoča Evropa“ (KOM(2008)0371),

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. maja 2008 o rezultatih pogajanj glede strategij in programov kohezijske politike za programsko obdobje 2007–2013 (KOM(2008)0301),

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. maja 2007 z naslovom „Četrto poročilo o gospodarski in socialni koheziji“ (KOM(2007)0273),

– ob upoštevanju priročnika Komisije o urbani razsežnosti v politikah Skupnosti za obdobje 2007–2013, sprejetega 24. maja 2007,

– ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije o teritorialni in urbani razsežnosti v nacionalnih strateških referenčnih okvirih in operativnih programih v obdobju 2007–2013 (prva ocena) iz maja 2007,

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. julija 2006 z naslovom „Kohezijska politika in mesta: prispevek mest in naselij k rasti in zaposlovanju v regijah" (KOM(2006)0385),

– ob upoštevanju Sklepa Sveta 2006/702/ES z dne 6. oktobra 2006 o strateških smernicah Skupnosti o koheziji[1],

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. julija 2005 z naslovom „Kohezijska politika za podporo rasti in novim delovnim mestom: strateške smernice skupnosti za obdobje 2007–2013 (KOM(2005)0299),

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. junija 2002 o načrtovanju strukturnih skladov za obdobje 2000–2006: začetna ocena pobude Urban (KOM(2002)0308),

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. maja 1997 o urbani agendi v Evropski uniji (KOM(1997)0197),

– ob upoštevanju rezultatov programa evropskega omrežja za spremljanje prostorskega načrtovanja (ESPON) iz leta 2006 ter njegovega programa za leto 2013,

– ob upoštevanju rezultatov urbanih pilotnih projektov (1989–1999) ter pobud Skupnosti URBAN I (1994–1999) in URBAN II (2000–2006),

– ob upoštevanju podatkov iz projektne zbirke podatkov Urban Audit, ki vsebuje statistične podatke s 330 kazalniki o 358 evropskih mestih,

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. februarja 2008 o spremljanju izvajanja teritorialne agende in leipziške listine: evropskemu akcijskemu programu za prostorski razvoj in ozemeljsko kohezijo naproti[2],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. maja 2007 o stanovanjski in regionalni politiki[3],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. oktobra 2005 o urbani dimenziji v okviru širitve[4],

– ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

– ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj (A6-0031/2009),

A.  ker sicer velja, da urbanizem spada v pristojnost nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, vendar ima ključno vlogo pri učinkovitem izvajanju lizbonske in göteborške strategije ter zaseda zelo pomembno mesto v kohezijski politiki, za katero so pristojne institucije Evropske unije,

B.  ker je med cilji Evropske unije, ki so navedeni v leipziški listini, zagotovitev celovitega pristopa k izvajanju politike razvoja mest, da se ustvarijo kakovostna urbana območja, posodobijo javne službe, transportno, energetsko in informacijsko omrežje ter spodbudijo vseživljenjsko učenje, izobraževanje in inovacije zlasti v prikrajšanih mestnih središčih,

C. ker bi lahko proces oblikovanja prožnega, prilagodljivega in dinamičnega kontrolnega seznama za izvajanje leipziške listine – kar je bistveni pogoj za uresničitev zelo različnih potreb evropskih mest – ki ga je francosko predsedstvo že začelo izvajati, ter kasnejši celoviti urbanistični načrti, ki bi jih pripravila vsaka država članica, zelo koristili pri zagotavljanju podatkov o različnih razmerah in omogočili izvajanje pobud na podlagi natančno opredeljenih ciljev,

D.  ker je treba razlikovati med mesti in urbanimi območji,

E.   ker v Evropski uniji 80 % od 492 milijonov prebivalcev EU živi v mestih, saj je zanjo značilen policentričen razvoj, vendar pa so med državami članicami bistvene razlike, kar zadeva porazdelitev prebivalstva v mestnih, primestnih in podeželskih območjih, ter tudi težave zaradi slabe zastopanosti interesov in potreb mestnega prebivalstva v operativnih programih strukturnih skladov,

F.   ker se v urbanih območjih ustvari od 70 do 80 % BDP Evropske unije in ker mesta veljajo za središče inovacij ter gonilo regionalnega, nacionalnega in evropskega razvoja,

G.  ker pa so mesta hkrati odgovorna za več kot 75 % svetovne porabe energije ter ustvarijo 80 % toplogrednih plinov zaradi proizvodnje energije, prometa, industrije in ogrevanja,

H.  ker notranje preseljevanje v prestolnice in druge metropole povečuje težnjo po urbanizaciji; ker je posledično naraščanje prebivalstva zelo veliko breme za mesta, ki se povečujejo in soočajo z vedno večjimi potrebami na področju ravnanja z odpadki, stanovanjskega vprašanja, izobraževanja in zaposlovanja, in ker je ta naraščajoči trend k urbanizaciji velikanski izziv za podeželska območja, ki se morajo spopasti z izgubo človeškega kapitala, delovne sile, potrošnikov in študentov,

I.    ker so se z nedavno širitvijo Evropske unije brez primere izredno povečale regionalne razlike ter število propadajočih mest,

J.    ker se urbana območja Evropske unije kljub različni politični, institucionalni in ustavni ureditvi v državah članicah soočajo s skupnimi izzivi ter jih čakajo skupne priložnosti, ki jih je treba uresničiti, zaradi česar je treba vzpostaviti vzajemno sodelovanje in izvajanje dobre prakse, zaradi česar je treba vzpostaviti vzajemno sodelovanje in izmenjavo zgledov dobre prakse, da bi bila lahko evropska mesta kos svetovni konkurenci,

K.  ker Evropsko unijo čakajo izzivi na področju prostorskega razvoja, kot so gospodarsko prestrukturiranje, močno nihanje na trgu dela, nedostopen in zgoščen javni promet, omejenost uporabnih površin, ki se s širjenjem mest še bolj krčijo, upadanje in staranje prebivalstva, upadanje števila prebivalcev na podeželju in v manjših mestih ter posledično naraščanje njihovega števila v velikih mestnih naseljih, socialna izključenost, visoka in naraščajoča stopnja kriminala, getoizacija nekaterih mestnih predelov, nizki prihodki gospodinjstev, slabšanje kakovosti življenja v zapostavljenih predelih, pomanjkanje parkov in rekreacijskih površin, onesnaženje okolja, nadzor nad upravljanjem voda in ravnanjem z odpadki in ostanki ter potreba po zanesljivi oskrbi z energijo in njeni učinkoviti uporabi,

L.   ker bi upravljanje s sodobnimi elektronskimi tehnikami ter zlasti e-upravljanje, ki bi bilo usklajeno z vsemi zainteresiranimi stranmi, zelo zmanjšalo obstoječe težave ter privedlo do tega, da bi širjenje mest obravnavali na celovit način na osnovi sodelovanja, pri čemer bi upoštevali primestna območja in območja, ki mejijo na podeželske regije, ter v skladu s sodobnimi pristopi do urbanističnega načrtovanja, kot so pametna rast, novo prostorsko načrtovanje ter inteligentni urbanizem,

M. ker so dejavnosti za razvoj mest naklonjene zlasti vključitvi malih in srednjih podjetij, še posebej v storitvenem sektorju, ter je kohezijska politika vedno bolj usmerjena k spodbujanju konkurenčnosti mest,

N. ker so mala in srednja podjetja, zlasti mala podjetja in mikropodjetja, ter obrtne in trgovinske dejavnosti bistveni za ohranitev dejavnosti v urbanih središčih ter ravnotežja v mestnih predelih in ker je urbanistična politika na področju prometa, trgovinskih dejavnosti, nepremičninskih transakcij in naraščanja cen stanovanj ali nasprotno, pomanjkanje uravnotežene politike na teh področjih pogosto povzročilo izginjanje gospodarskih dejavnosti in upadanje dejavnosti osebnih storitev,

O. ker je treba glede na to, da imajo urbana območja pomembno vlogo pri skladnem in celovitem razvoju svojega obrobja, partnerstvo med njimi in podeželjem še okrepiti, da bi dosegli teritorialno kohezijo in uravnotežen regionalni razvoj,

1.  poudarja pomen trajnostnega razvoja mest in prispevek urbanih območij k regionalnemu razvoju ter poziva Komisijo, naj redno ocenjuje, meri, primerja in obravnava vpliv politik EU na ekonomske in socialne razmere – zlasti, kar zadeva vprašanja izobraževanja in kulture – ter zdravstvene, prometne, okoljske in varnostne razmere na urbanih območjih;

2.  obžaluje, da se države članice spodbujajo, ne pa tudi obvezujejo, da spodbujajo trajnostni razvoj mestnih območij kot strateško prednostno nalogo; zato izraža zaskrbljenost, da nekatere države članice urbane razsežnosti ne upoštevajo dovolj pri izvajanju kohezijske politike, ter poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi organi analizirajo in ocenijo vpliv vključevanja pobude URBAN v splošne politike ter redno spremljajo in preverjajo učinke uporabe skladov Evropske unije na urbanih območjih;

3.  opozarja na pozitivne izkušnje, pridobljene na podlagi pobude Skupnosti URBAN, kar zadeva partnerstvo, celovit pristop in načelo od spodaj navzgor, ki so občutno prispevale k učinkovitosti in ustreznosti podprtih projektov; poziva, da bi bilo treba te dosežke upoštevati v urbani razsežnosti pomoči iz strukturnih skladov in vključiti primerljive mehanizme v splošna razpoložljiva sredstva za trajnostni razvoj mest, da bi jih lahko izkoristilo čim večje število mest;

4.  meni, da sprejetje splošne opredelitve urbanega območja in na splošno izraza urban ne bi bilo primerno in bi bilo celo vprašljivo, saj je težko pod enim krovom združiti raznolikost razmer v državah članicah in regijah, ter meni, da bi bilo zato treba v skladu z načelom subsidiarnosti obvezno definicijo in določitev urbanih območij prepustiti državam članicam na podlagi skupnih evropskih kazalnikov;

5.  poziva države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, s katerimi bodo svoje prestolnice in druge metropole podprle v njihovih prizadevanjih pri soočanju z izzivi, vključno z ravnanjem z odpadki, stanovanjskim vprašanjem, zaposlovanjem in izobraževanjem, ki jih prinašata urbanizacija in posledično naraščanje prebivalstva; splošneje meni, da demografska nihanja povzročajo izzive za mestna in podeželska območja, ki so povezani s trgom delovne sile in dodatno s področjema izobraževanja ter ponovnega usposabljanja nekdanjih delavcev, ki so postali brezposelni, pa tudi v zvezi z upadanjem števila prebivalcev na podeželju;

6.  meni, da bi bilo v zvezi s tem in ker je očitno, da različni ustavni mehanizmi držav članic niso združljivi z uskladitvenimi metodologijami kljub učinkovitosti različnih ravni upravljanja, koristno, da bi države članice – po možnosti prek javnih posvetovanj – opredelile urbano razsežnost, kakor jo same pojmujejo, da bi se okrepilo notranje usklajevanje in povečalo sodelovanje s Komisijo;

7.  poudarja, da imajo države članice možnost, da upravljanje evropskih strukturnih skladov za izvajanje ukrepov trajnostnega razvoja mest prenesejo na mesta; meni, da je nadaljnji prenos dvojna dodana vrednost; po eni strani bi bilo mnogo učinkoviteje za regionalno in evropsko rast, če bi mesta prevzela odgovornost od načrtovanja do izvajanja sprejetih ukrepov in se tako odzvala na povsem lokalne izzive, po drugi pa bi to pomenilo pomembno orodje za krepitev lokalne upravne zmogljivosti ter lokalne upravne zmogljivosti; obžaluje pa, da možnost nadaljnjega prenosa, po možnosti prek globalnih nepovratnih sredstev mestnim oblastem v okviru operativnih programov, financiranih iz evropskega sklada za regionalni razvoj, doslej ni bila v celoti uporabljena, in je prepričan, da bi bilo treba predvideti in spodbujati jasno vlogo urbanih območij kot posredniških struktur v kontekstu večstopenjskega pristopa k upravljanju v naslednjem programskem obdobju, ter meni, da bi morala biti urbana razsežnost ter nadaljnji prenos v regionalni politiki obvezna; paziti je treba, da prenos pristojnosti ne bo povzročil razdrobljenosti regionalne politike, zato je treba pravila njihovega prenosa skrbno opredeliti;

8.  poudarja pomen celovitega pristopa k načrtovanju mest; predlaga, da bi morala javna podpora za razvoj mest temeljiti na celovitih urbanističnih načrtih razvoja; meni, da bi moral biti takšen celovit pristop v naslednjem programskem obdobju tudi eden od najpomembnejših pogojev za dodeljevanje in uporabo strukturnih skladov ter tudi za pridobivanje posojil Evropske investicijske banke; poziva Komisijo, naj pripravi smernice, ki bodo vsebovale priporočila in zglede dobre prakse v zvezi s temi načrti, ter naj spodbuja izmenjavo dobre prakse med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi;

9.  poziva države članice, naj v strateških referenčnih okvirih in nacionalnih operativnih programih dajo prednost financiranju projektov za uresničitev načrtov trajnostnega upravljanja mest;

10. priporoča, naj načrti trajnostnega upravljanja mest vsebujejo vsaj nekatere od naslednjih sestavin: načrt za ravnanje z odpadki, zemljevide in akcijske načrte hrupa, lokalne programe onesnaževanja zraka in lokalne okoljske programe, perspektive demografske rasti, zahteve po novih urbanih območjih, pridobitev nepozidanih zemljišč in zapuščenih zgradb, oživitev propadajočih četrti in opuščenih industrijskih območij, razpoložljivost in dostopnost javnih storitev, urbano strukturo in delež zelenih površin, infrastrukturo za invalide, poudarjanje vrednosti kulturne, zgodovinske in naravne dediščine, ocenitev potreb po vodi in energiji in njuno učinkovito uporabo, razpoložljivost javnega prevoza, učinkovito upravljanje prometa, vključevanje ranljivih skupin (priseljencev, manjšin, nizko kvalificiranih oseb, invalidov, žensk itd.), razpoložljivost dostojnih in cenovno ugodnih stanovanj, načrte za boj proti kriminalu;

11. meni, da bo celovite urbanistične načrte mogoče pripraviti le, če bo na voljo dovolj sredstev za trajnostni razvoj mest, in zato priporoča, da bi bilo treba razpoložljiva sredstva usmeriti v specifične ukrepe; predlaga minimalno uporabo sredstev iz strukturnih skladov, ki jih je treba določiti na prebivalca urbanega območja za posamezno programsko obdobje tako, da uporaba najnižjega zneska ne bo pomenila nestvarne obremenitve za regije;

12. ugotavlja, da je nujno potrebno okrepiti upravno zmogljivost za vertikalno in horizontalno urbanistično upravljanje, ter opozarja države članice na perečo potrebo po sprejetju celovitega pristopa pri izvajanju politike razvoja mest (pri katerem se obravnavajo vprašanja, ki so bistveno povezana z vsakdanjim življenjem državljanov, kot so promet, javne storitve, kakovost življenja, zaposlovanje in lokalne gospodarske dejavnosti, varnost itd.), pri čemer je treba v ta prizadevanja na podlagi načela partnerstva vključiti nacionalne vlade, pa tudi regionalne in lokalne organe ter vse druge ustrezne javne in zasebne zainteresirane strani;

13. priznava, da urbanistični organi težko usklajujejo področja financiranja iz evropskega socialnega sklada, kjer gre za ekonomski in socialni razvoj, in financiranja iz evropskega sklada za regionalni razvoj, kjer gre za načrtovanje naložb v fizično infrastrukturo; meni, da je treba spremeniti načelo „en program, en sklad“ ter da morajo lokalne in regionalne skupnosti bolje izkoristiti sinergije pomoči iz evropskega sklada za regionalni razvoj in evropskega socialnega sklada ter okrepiti celovito financiranje; poziva Komisijo, naj na dolgi rok preuči možnost združitve obeh skladov, če bi to zagotovilo poenostavitev postopkov;

14. podpira zamisel o obnovljivem mehanizmu instrumenta JESSICA in njegov potencial za gospodarsko rast na urbanih območjih ter meni tudi, da bi morala v naslednjem programskem obdobju regionalna politika bolj izkoristiti uporabo mehanizmov finančnega inženiringa, kot so obnovljivi skladi, in ponujati ugodne kredite, namesto da se zanaša izključno na nepovratna sredstva kot sedaj;

15. je seznanjen s potencialom zasebnega sektorja za razvoj mest ter meni, da bi z uporabo javno-zasebnih partnerstev morali sistematično načrtovati in spodbujati vzpostavitev inovativnih sistemov in projektov financiranja za spoprijem z velikimi gospodarskimi in socialnimi problemi urbanih območij, zlasti za izgradnjo infrastrukture in stanovanja; poudarja zlasti, da so za to potrebna jasna in pregledna pravila ravnanja, zlasti kar zadeva delovanje podjetij in javnih ustanov, ki morajo v skladu z načelom subsidiarnosti sprejemati strateške odločitve o izbiri vrst storitev, pripravi specifikacij in ohranjanju določene stopnje nadzora;

16. poudarja izvedbeni in upravni vidik urbane razsežnosti ter poziva k nadaljnjim prizadevanjem za poenostavitev izvedbenih pravil kohezijske politike in splošnemu zmanjšanju prekomerne birokracije v zvezi z upravljanjem in nadzorom skladov ter posameznih projektov;

17. ugotavlja, da poleg kohezijske politike urbana območja finančno podpirajo tudi druge politike Skupnosti, zato poziva Komisijo, naj razvije in predlaga boljše usklajevanje zadevnih politik za združitev vseh sredstev EU, namenjenih urbanim območjem, da bi zagotovila izvajanje celovitega pristopa v praksi, hkrati pa naj vedno upošteva kohezijsko politiko;

18. meni, da vodstvene strukture v državah članicah niso najbolje prilagojene za spodbujanje horizontalnega sodelovanja, in odločno poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja vzpostavitev strukture medsektorskega upravljanja;

19. poziva, da se razpoložljivi finančni, človeški in organizacijski viri uporabljajo učinkoviteje, da bi ustvarili in okrepili mreže mest in velemest na področju trajnostnega razvoja mest, saj imajo pomembno vlogo v teritorialnem sodelovanju; pri tem poudarja, da je treba zagotoviti infrastrukturo, s katero se bodo ohranile posebne značilnosti (npr. zgodovinske) in ki bo omogočila posodabljanje (npr. inovacijska središča), gospodarsko rast (npr. mala in srednja podjetja) in sezonske dejavnosti, ter poziva Komisijo, naj okrepi položaj urbanih območij v pobudi „Regije za gospodarske spremembe“;

20. ugotavlja, da so za ustrezno izvajanje politike regionalnega razvoja in trajnostni teritorialni razvoj potrebno ravnotežje politik na urbanih, primestnih in podeželskih območjih, ki jih je treba uskladiti z ukrepi na podeželju, ter ponovno poudarja, da ima politika za razvoj podeželja pomemben vpliv na prostor in da politiki za razvoj mest in podeželja nista dovolj povezani; poudarja potrebo po pravi sinergiji med tema politikama, ki bi omogočila dejanski razvojni potencial ter prispevala k območjem privlačnosti in konkurenčnosti; poziva države članice in regije, naj uporabljajo instrument partnerstva med mesti in podeželjem, da bi dosegle cilj uravnoteženega prostorskega razvoja;

21. poziva Komisijo, naj še naprej razvija in redno posodablja projekt Urban Audit ter obenem zagotavlja informacije o stanju ločnice med mestom in podeželjem v vseh državah članicah, da bi dobili jasno predstavo o položaju ter prepoznali posebne potrebe za uravnotežen razvoj mest in podeželja;

22. priporoča Komisiji in državam članicam, naj ustanovijo evropsko skupino na visoki ravni za razvoj mest in uporabljajo odprto metodo usklajevanja za politiko razvoja mest na ravni Evropske unije;

23. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

• [1]  UL L 291, 21.10.2006, str. 11.
• [2]  Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0069.
• [3]  UL C 76 E, 27.3.2008, str. 124.
• [4]  UL C 233 E, 28.9.2006, str. 127.

OBRAZLOŽITEV

Evropska mesta in njihov položaj

Mesta so bistveni akterji pri oblikovanju evropskega gospodarstva in ozemlja. Vprašanja, povezana z razvojem mest, imajo osrednje mesto v novem cilju teritorialne kohezije, pa tudi v lizbonski in göteborški strategiji. Mesta so nesporna gonila gospodarske rasti po Evropi. V praktično vseh evropskih državah so urbana območja glavni generatorji znanja ter inovacij – žarišča globalizacije svetovnega gospodarstva. Mesta in urbana območja so vir velike večine delovnih mest, podjetij in visokošolskih zavodov v Uniji, po drugi strani pa se mnoga soočajo z resnimi težavami in izzivi. Zaradi tega je splošno priznano, da je treba mestom/urbanim območjem posvetiti posebno pozornost v kohezijski politiki, saj po eni strani predstavljajo jedro razvoja, po drugi pa se morajo spoprijeti s številnimi težavami na gospodarskem, okoljskem in socialnem področju.

V Evropi je približno 5000 mest, v katerih živi od 5000 do 50.000 prebivalcev, in skoraj 1000 mest z več kot 50.000 prebivalci. Za Evropo sta značilna teritorialna raznolikost ter policentričen razvoj. V relativno gosti mreži mest je zelo malo velikih velemest. V Evropski uniji živi samo 7 % ljudi v mestih z več kot 5 milijoni prebivalcev, v primerjavi s 25 % v Združenih državah Amerike[1]. Po podatkih poročila o stanju evropskih mest[2] je bila najvišja stopnja rasti mestnega prebivalstva zabeležena v Španiji, kjer se je v nekaterih urbanih območjih število prebivalcev letno povečalo za dva odstotka ali več. Tudi v irskih, finskih in grških mestih je bila ta stopnja med najvišjimi v Evropski uniji, medtem ko je bilo v istem obdobju za številna urbana območja v srednji in vzhodni Evropi značilno splošno upadanje prebivalstva. V praktično vseh mestih se predmestje širi, če pa že upada, je nazadovanje počasnejše kot v središču mesta.

Zaradi velikih nacionalnih razlik ni mednarodnega dogovora o skupni opredelitvi „urbanega“, ki bi veljala za vse države ali celo za vse države v neki regiji. Bilo je že več poskusov za dosego enotnega dojemanja pojma „urban“; obstajajo definicije OZN[3], Svetovne banke[4], OECD[5], pa tudi posameznih držav. Večina, če že ne vse, temeljijo na statističnih podatkih o številu in gostoti prebivalcev. Čeprav so v geografski porazdelitvi prebivalstva ene ali druge države nedvomno velike razlike, so se evropske institucije doslej zanašale na pristop, uporabljen v priročniku za evropsko regionalno in mestno statistiko Eurostata[6], ki opredeljuje štiri ravni prostorskih enot, za katere se zbirajo podatki. Te segajo od „osrednjega“ mesta prek večjih urbanih območij, „jedra“ pri devetih prestolnicah, kjer ni primerljivih prostorskih enot za pojem administrativnega mesta, do podmestnih okrožij. Čeprav je opredelitev Eurostata popolnoma uporabna za statistične namene, se glede na obstoječe razlike in različne pristope zdi težko, da bi v okviru kohezijske politike oblikovali skupno in jasno opredelitev „urbanega“, zato bi morali to v skladu z načelom subsidiarnosti prepustiti državam članicam.

Zaradi oblikovanja strategije gospodarskega, socialnega in teritorialnega razvoja je treba pojem „urbanega“ v kohezijski politiki omejiti na tista območja, kjer je na voljo podroben niz podatkov, saj je probleme mogoče izmeriti samo z jasnimi in natančnimi podatki. Da bi ocenili napredek in prepoznali težave urbanih območij, je treba imeti na razpolago podrobne statistične podatke. Zato je nastal zelo koristen projekt Urban Audit.

Urbana razsežnost v kohezijski politiki

V preteklosti je bila urbana razsežnost ob boku najobsežnejših strukturnih dejavnosti. Od leta 1990 so se izvajali urbani pilotni projekti. Od leta 1994 je pobuda Skupnosti URBAN spodbujala celovite modele lokalnega razvoja.

V prejšnjem programskem obdobju so bila za različne pobude URBAN namenjena posebna sredstva, v obdobju 2007–2013 pa ni več tako. Po sprejetju novih uredb o strukturnih skladih je bila politika razvoja mest vključena med cilje kohezije, regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja, kar poudarja pomen, ki ga Unija daje temu vidiku kohezijske politike. Pri pripravi nacionalnih strateških referenčnih okvirov in operativnih programov so bile države članice spodbujene, ne pa tudi obvezane, da vanje vključijo trajnostni razvoj mestnih območij kot strateško prednostno nalogo. Če tega ne bi storile, bi si pokvarile načrte, da postanejo dinamičen akter v prizadevanjih Unije za dosego njenih ciljev, saj so mesta in strnjena mestna naselja zelo pomembna za evropsko gospodarstvo.

Sedanje spremenjene uredbe organom upravljanja pri gospodarjenju s sredstvi, namenjenimi za razvoj mestnih območij, omogočajo uporabo najrazličnejših javno-zasebnih partnerstev. Tako se iz strukturnih skladov lahko financirajo dejavnosti finančnega inženiringa, kot so skladi tveganega kapitala, jamstveni skladi ali posojilni skladi. Evropska komisija in Evropska investicijska banka sta razvili tri finančne instrumente: JEREMIE[7], JASPERS[8] in JESSICA[9]. Pri instrumentu Jessica (skupna evropska podpora za trajnostne naložbe v mestna območja) je največja pozornost namenjena razvoju mest.

Njegov namen je zagotavljanje učinka finančnega vzvoda z razpoložljivimi sredstvi.

Povrnjena sredstva je treba vložiti v razvoj mest ali ponovno dodeliti organu upravljanja za druge mestne projekte. Za zdaj je instrument Jessica še vedno v povojih.

Doslej še ni bilo poglobljene ocene o obsegu izvajanja urbane razsežnosti v državah članicah, vendar prva opažanja niso preveč pozitivna. Nacionalne oblasti in regije mestom večinoma niso omogočile nadaljnjega prenosa, saj so jim ljubši pozivi za zbiranje predlogov v različnih sektorskih politikah.

Prihodnje usmeritve

Na medvladni in mednarodni organizacijski ravni poteka veliko dejavnosti v zvezi z razvojem mest, vendar je še nekaj področij, na katerih bi bili potrebni pozorno spremljanje, bolj dovršeni kazalniki in razvoj podobnih metodologij za izvajanje celovitega trajnostnega razvoja mest. Če bo lizbonska pogodba v prihodnosti začela veljati, bosta teritorialna kohezija in razvoj mest kot njen sestavni del v skupni pristojnosti držav članic in Unije.

Programe razvoja mest morajo na lokalni in regionalni ravni snovati in izvajati tisti, ki poznajo tamkajšnje prebivalstvo in poslovno okolje. V tem okviru je nadaljnji prenos zelo pomemben, saj prispeva h krepitvi lokalne upravne zmogljivosti ter mestom omogoča, da postanejo pravi akterji na področju teritorialne in evropske rasti.

Ali bodo regionalne ali podregionalne organizacije v resnici pridobile več pristojnosti za načrtovanje in izvajanje strukturnih skladov, ni odvisno samo od oblikovanja pozitivnega okvira na ravni EU v obliki uredb in smernic, temveč tudi od tega, koliko so nacionalne in regionalne vlade in upravni organi pripravljeni sprejeti in poskrbeti za tesnejše neposredno sodelovanje.

V tem kontekstu je vprašljivo, kako učinkovit je prostovoljni okvir. V prihodnje bi morali v okviru večstopenjskega pristopa k upravljanju predvideti jasno vlogo mest poleg regionalnih in nacionalnih vlad kot posredniških organov, urbana razsežnost pa bi morala biti obvezna.

Pogosto se zgodi, da so nepovezani razvojni načrti pripravljeni, še preden mesta izdelajo celovite urbanistične načrte. Da bi bili slednji izvedljivi, je nujno, da se vzpostavi reprezentativna struktura upravljanja in odločanja. Poleg tega je zamisel o celovitih urbanističnih načrtih prava pot le, če so na voljo zadostna sredstva. Poročevalec meni, da bi z dodeljevanjem proračunskih sredstev, kot na primer v okviru pobude Urban, zagotovili zadostna sredstva za urbano razsežnost, zato poziva, da bi bilo treba določiti minimalni obvezni znesek. Predlaga, da bi ta znašal 1000 EUR (pri pobudi Skupnosti Urban II je bila najnižja raven izdatkov 500 EUR na prebivalca).

Da bi bili učinkoviti in po vsej Skupnosti v razumnem času uresničili leipziške cilje, je treba za razvoj mest nameniti znatna finančna sredstva. Pri zagotavljanju hitrega zbliževanja urbanih območij v najrevnejših državah ima pomembno vlogo tudi zasebni sektor. Javno-zasebna partnerstva se morajo osredotočiti na izgradnjo infrastrukture ter stanovanjsko vprašanje. Uporaba učinkovitih finančnih instrumentov ter kreditov je nujna, če želimo, da bodo nepovratna sredstva in posojila dosegla želen učinek pri zagotavljanju hitrega in učinkovitega razvoja. Instrumenti finančnega inženiringa, na primer Jessica, imajo velik razvojni potencial. Poudariti je treba obnovljivi mehanizem tega instrumenta in njegove možnosti za gospodarsko rast. Jessica bi morala biti osrednji vir financiranja trajnostnih projektov razvoja mest.

Čeprav se veliko govori o celoviti medsektorski politiki izvajanja, vodstvene strukture v državah članicah včasih niso najbolje prilagojene za spodbujanje horizontalnega sodelovanja. Poleg regionalne politike še druge finančne politike Skupnosti vplivajo na mesta in ponujajo sredstva, ki se lahko uporabijo na mestnih območjih. Med njimi sta najpomembnejši evropska prometna politika ter evropska politika raziskav in razvoja. Posledica tega je pomanjkanje metodologije, ki bi bila prilagojena potrebam. To, da ni medsektorskega organa upravljanja, pristojnega za potrebno usklajevanje in odločanje, je lahko velik problem. V prihodnje bi morali biti obe politiki tesneje povezani s kohezijsko politiko.

Mestna problematika in načini njenega reševanja v korist vseh vpletenih se med posameznimi državami in mesti razlikujejo. Moč Evrope je v njeni kulturni raznolikosti, v bogastvu velemest, mest, vasi in podeželja ter njenih kulturnih pokrajin. Mesta in regije tekmujejo med seboj, obenem pa potrebujejo vzajemno sodelovanje, da bi bile konkurenčne v svetovnem merilu. Izmenjava izkušenj in najboljših praks o razvoju ter obnovi evropskih mest je nadvse pomembna. Izkušnje najuspešnejših ter pasti, s katerimi so se srečale stare države članice, je treba deliti s tistimi, ki so se pridružile pred kratkim. Vloga institucij, kot so CEMR, Eurocities, EUKN, QeC ERAN in številne druge, je pri tem nepogrešljiva.

Kot zadnje, vendar nikakor ne najmanj pomembno, je treba urbano problematiko obravnavati v širšem kontekstu ločnice med mesti in podeželjem ter zagotoviti usklajen razvoj ožjih in širših mestnih ter primestnih območij.

• [1]  Komisija Evropskih skupnosti, Zelena knjiga o teritorialni koheziji: teritorialna raznolikost kot prednost, Bruselj, 2008.
• [2]  Poročilo o stanju evropskih mest: dodajanje vrednosti evropskemu projektu Urban Audit, 2007, dostopno na: http://ec.europa.eu/regional_policy/sources/docgener/studies/pdf/urban/stateofcities_2007.pdf
• [3]  http://unstats.un.org/unsd/demographic/sconcerns/densurb/Defintion_of%20Urban.pdf
• [4]  http://siteresources.worldbank.org/DATASTATISTICS/Resources/table3_10.pdf
• [5]  http://stats.oecd.org/glossary/detail.asp?ID=6492
• [6]  http://epp.eurostat.ec.europa.eu/cache/ITY_OFFPUB/KS-RA-07-005/EN/KS-RA-07-005-EN.PDF
• [7]  Omogoča lažje financiranje novih podjetij, razvoja mikropodjetij ter malih in srednjih podjetij.
• [8]  Podpira pripravo večjih projektov.
• [9]  Podpira finančni inženiring na področju razvoja mest.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	20.1.2009
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	46 0 1
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Stavros Arnaoutakis, Elspeth Attwooll, Jean Marie Beaupuy, Rolf Berend, Jana Bobošíková, Victor Boştinaru, Wolfgang Bulfon, Giorgio Carollo, Antonio De Blasio, Gerardo Galeote, Iratxe García Pérez, Eugenijus Gentvilas, Monica Giuntini, Ambroise Guellec, Jim Higgins, Filiz Hakaeva Hyusmenova, Mieczysław Edmund Janowski, Rumiana Jeleva, Gisela Kallenbach, Tunne Kelam, Evgeni Kirilov, Miloš Koterec, Constanze Angela Krehl, Florencio Luque Aguilar, Jamila Madeira, Sérgio Marques, Yiannakis Matsis, Miroslav Mikolášik, James Nicholson, Jan Olbrycht, Maria Petre, Markus Pieper, Pierre Pribetich, Giovanni Robusti, Wojciech Roszkowski, Grażyna Staniszewska, Catherine Stihler, Andrzej Jan Szejna, Lambert van Nistelrooij, Oldřich Vlasák, Vladimír Železný
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Domenico Antonio Basile, Brigitte Douay, Madeleine Jouye de Grandmaison, Zita Pleštinská, Samuli Pohjamo, Richard Seeber