POROČILO o družbeni odgovornosti podizvajalskih podjetij v proizvodni verigi

12.2.2009 - (2008/2249(INI))

Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve
Poročevalec: Lasse Lehtinen

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o družbeni odgovornosti podizvajalskih podjetij v proizvodni verigi

(2008/2249(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 31(1) listine o temeljnih pravicah Evropske unije,

–   ob upoštevanju členov 39, 49, 50 in 137 Pogodbe o ES,

–   ob upoštevanju Direktive Sveta 94/45/ES z dne 22. septembra 1994 o ustanovitvi Evropskega sveta delavcev ali uvedbi postopka obveščanja in posvetovanja z delavci v družbah ali povezanih družbah na območju Skupnosti[1],

–   ob upoštevanju Direktive 2002/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2002 o določitvi splošnega okvira za obveščanje in posvetovanje z delavci v Evropski skupnosti[2],

–   ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o sankcijah zoper delodajalce državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU (KOM(2007)0249),

–   ob upoštevanju svojih resolucij z dne 26. oktobra 2006 o uporabi direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev[3] in z dne 11. julija 2007 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev[4],

–   ob upoštevanju smernic Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj za večnacionalna podjetja,

–   ob upoštevanju tristranske deklaracije ILO o načelih večnacionalnih podjetij in socialne politike,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2005 o socialni razsežnosti globalizacije[5],

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2007 o družbeni odgovornosti podjetij: novo partnerstvo[6],

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. maja 2007 o spodbujanju dostojnega dela za vse[7],

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. oktobra 2008 o krepitvi boja proti neprijavljenemu delu[8],

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. julija 2007 o zeleni knjigi o posodabljanju delovnega prava za soočanje z izzivi 21. stoletja[9],

–   ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi C-60/03 Wolff in Müller[10],

–   ob upoštevanju študije o odgovornosti v postopkih oddajanja del podizvajalcem v evropskem gradbenem sektorju, ki jo je izvedla Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A6‑0065/2009),

A. ker lahko podizvajalstvo obravnavamo kot sestavni del gospodarske dejavnosti,

B.  ker je gospodarska dejavnost v zadnjih 25 letih večja kot kadarkoli prej, kar je pomembno za dvigovanje ravni zaposlenosti v vseh gospodarstvih Evropske unije, in ker ta razvoj koristi velikim in malim podjetjem ter spodbuja podjetništvo,

C. ker globalizacija in s tem povezana večja konkurenca prinašata spremembe glede organiziranosti podjetij, vključno z zunanjim izvajanjem nestrateških dejavnosti, oblikovanjem mrež in vse pogostejšo uporabo podizvajalstva,

D. ker so zaradi tega povezave med matičnimi podjetji in njihovimi podružnicami ter med glavnimi izvajalci in njihovimi podizvajalci vse bolj zapletene, tako da je vse težje jasno prepoznati različne strukture, dejavnosti in politike, pa tudi naloge ali odgovornost različnih akterjev v proizvodni verigi,

E.  ker imajo te spremembe daljnosežne posledice za delovna razmerja in je včasih težko jasno določiti pravno vejo, ki se uporablja za odnose med različnimi deli proizvodne verige, zato določanje cen in dodeljevanje dela ne spadata več v regulativni okvir industrije,

F.  ker danes proizvodni procesi v mnogih industrijskih panogah potekajo v obliki podaljšane in razširjene razdrobljene proizvodne verige, ki je tako (horizontalna in vertikalna) logistična kot vrednostna veriga ekonomske in proizvodne narave, pri čemer se posamezna področja ali naloge pogosto oddajajo v podizvajanje manjšim podjetjem ali samozaposlenim osebam, kar se v izkazih podjetij kaže tako, da neposredne stroške za delovno silo nadomestijo stroški podizvajanja, storitev ali nabavni stroški na podlagi računov in storitvenih pogodb,

G. ker podizvajalce pogosto izkoriščajo enega proti drugemu, so delavci tako naročnikov v javnih razpisih kot podizvajalcev pod pritiskom glede delovnih pogojev,

H. ker je Evropski parlament že opozoril na pojav lažno samozaposlenih oseb, enaka težava pa se pojavlja tudi pri podizvajalcih,

I.   ker podizvajanje in zunanje izvajanje v pravno neodvisnih podjetjih ne pomeni neodvisnosti, podjetja na nižji stopnji vrednostne verige, razen specializiranih podizvajalcev, ki uporabljajo visoko tehnologijo ali opravljajo druge visoko strokovne dejavnosti, pa pogosto ne morejo delovati pod enakimi pogoji kot glavni izvajalci,

J.   ker podizvajalstvo kljub številnim pozitivnim vidikom in omogočanju rasti proizvodnih zmogljivosti ustvarja tudi gospodarsko in socialno neravnovesje med delavci in lahko pospeši slabšanje delovnih razmer, kar je zaskrbljujoče,

K. ker se lahko podizvajalstvo izvaja prek agencij za pogodbeno zaposlovanjein podjetij, ki izključno posredujejo delovno silo za določen čas in občasno delujejo kot tako imenovani „poštni nabiralniki“, pogosto pa se za ta namen dodeli le eno naročilo oziroma se najamejo delavci samo za ta namen; ker to poudarja hitro spremenljivo naravo gradbene industrije in drugih sektorjev, v katerih so zaposlitvena razmerja pogosto negotova,

L.  ker se v čezmejnem kontekstu težave, povezane z negotovim delovnim mestom, pokažejo, ko so delavci na primer napoteni na delo v tretjo državo članico,

M. ker se delovna razmerja v gradbenem sektorju na novo opredeljujejo, hkrati pa se je zmanjšala neposredna družbena odgovornost glavnega izvajalca, saj se delo oddaja podizvajalcem in agencijam za zaposlovanje, tako da je zagotavljanje poceni in pogosto nekvalificirane delovne sile sestavni del podizvajalstva na nižjih ravneh,

N. ker so nekateri sektorji, zlasti gradbeništvo, še posebej izpostavljeni zlorabam v njihovih pogosto zapletenih podizvajalskih verigah,

O. ker je treba zagotoviti, da bo osnovno načelo enakega plačila za enako delo na enakem delovnem mestu veljalo za vse zaposlene, ne glede na njihov status in vrsto pogodbe, in da se bo to načelo tudi izvajalo;

1.  poziva javne organe in vse zainteresirane strani, naj storijo, kar je v njihovi moči, da bi povečali ozaveščenost delavcev o njihovih pravicah v sklopu različnih instrumentov (delovno pravo, kolektivni sporazumi, kodeksi ravnanja), ki urejajo njihovo delovno razmerje in delovne razmere v podjetjih, za katera delajo, ter pogodbena razmerja v podizvajalskih verigah;

2.  poziva Komisijo, naj v podjetjih ozavešča o dobri praksi, obstoječih smernicah in standardih ter praksah družbene odgovornosti, ne glede na to, ali gre za glavne izvajalce ali podizvajalce;

3.  ponovno poziva Komisijo, naj vloži predlog o izvajanju agende za dostojno delo za delavce, zaposlene v podizvajalskih podjetjih, zlasti o spoštovanju temeljnih delovnih standardov, socialnih pravic, o usposabljanju zaposlenih in enakem obravnavanju;

4.  poudarja, da morajo podizvajalska podjetja v proizvodni verigi uporabljati novo tehnologijo, da bi se izboljšala kakovost proizvodnje in delovnih mest;

5.  poziva nacionalne javne organe, naj sprejmejo ali nadalje razvijejo pravne določbe, ki bodo iz javnega naročanja izključile podjetja, za katera je bilo ugotovljeno, da so kršila delovno pravo, kolektivne pogodbe ali kodekse ravnanja;

6.  pozdravlja sprejetje nadnacionalnega pravnega okvira, o katerem so se dogovorila posamezna večnacionalna podjetja in svetovne sindikalne federacije, oblikovan pa je bil za zaščito delovnih standardov v večnacionalnih podjetjih, njihovih podizvajalcih in podružnicah v različnih državah ter opredeljuje status odvisnega delavca in zagotavlja socialno zaščito ne glede na posamezne pogoje zaposlitve;

7.  je seznanjen s sodbo v zadevi Wolff in Müller, v kateri je Sodišče ugotovilo, da nemška nacionalna shema odgovornosti ni kršila zakonodaje Skupnosti, ampak je bila namenjena zagotavljanju zaščite delavcem, napotenim v tujino;

8.  je seznanjen s predlogom Komisije za direktivo o sankcijah zoper delodajalce državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU, s katero Komisija predlaga uvedbo pojma skupne in solidarne odgovornosti v zakonodajo Skupnosti; izraža zadovoljstvo, da je Komisija s tem pokazala, da je skupna in solidarna odgovornost kot evropsko pravilo ustrezno sredstvo za zagotovitev, da bodo vsi podizvajalci v zvezi s pravicami delavci ravnali odgovorno;

9.  je seznanjen z izidom javnega posvetovanja o zeleni knjigi Komisije z naslovom „Posodabljanje delovnega prava za soočanje z izzivi 21. stoletja“; v zvezi s tem podpira namero Komisije, da sprejme potrebne ukrepe za razjasnitev pravic in obveznosti vseh strani v podizvajalskih verigah, da bodo lahko delavci učinkovito izkoristili svoje pravice;

10. pozdravlja dejstvo, da se je osem držav članic (Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Nemčija, Italija, Nizozemska in Španija) odzvalo na težave, povezane z dolžnostmi podizvajalcev delodajalcev in oblikovalo nacionalne sheme odgovornosti; druge države članice spodbuja, naj razmislijo o podobnih shemah; vendar poudarja, da je izvajanje pravil v čezmejnih procesih podizvajanja posebej težavno, če imajo države članice na tem področju različne predpise;

11. poudarja, da je omejena odgovornost, na primer omejitev le na eno komponento verige, v raziskavi Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer navedena kot eden od razlogov za neučinkovitost predpisov;

12. opozarja na posebne izzive, s katerimi se soočajo mala podjetja; poziva politične akterje, naj razvijejo ustrezna orodja, da bo ozaveščenost v tem sektorju boljša;

13. opozarja vse zainteresirane strani, da je Parlament v zgoraj omenjeni resoluciji o napotitvi delavcev Komisijo pozval, naj uredi vprašanje skupne in solidarne odgovornosti splošnih ali glavnih podjetij, da bi obravnavala zlorabe pri sklepanju pogodb s čezmejnimi delavci kot podizvajalci ali zunanjimi izvajalci ter da bi vzpostavila pregleden in konkurenčen notranji trg za vsa podjetja;

14. ponovno poudarja svoje sporočilo s pozivom Komisiji, naj oblikuje jasno opredeljen pravni instrument Skupnosti, s katerim bo uvedla skupno in solidarno odgovornost na evropski ravni, pri tem pa spoštovala različne pravne sisteme držav članic ter načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

15. poziva Komisijo, naj izvede oceno učinka na dodano vrednost in izvedljivost instrumenta Skupnosti o verižni odgovornosti in s tem kot načina za izboljšanje preglednosti v postopkih oddajanja del podizvajalcem ter za boljšega izvajanje zakonodaje Skupnosti in nacionalne zakonodaje; poudarja, da morala ta študija zajeti več sektorjev;

16. je prepričan, da bi tovrsten instrument koristil delavcem, pa tudi organom držav članic, delodajalcem, zlasti pa malim in srednje velikim podjetjem, v boju proti sivi ekonomiji, saj bi jasna in pregledna pravila Skupnosti sumljive izvajalce izločila s trga in s tem izboljšala delovanje enotnega trga;

17. meni, da bi moral okvir odgovornosti v takem instrumentu zajemati vsaj plače, prispevke za socialno varnost, davke in škodo v zvezi z nesrečami pri delu;

18. ugotavlja, da vsi ukrepi, ki delavce seznanjajo z njihovimi pravicami in jih podpirajo pri uživanju teh pravic, bistveno prispevajo k spodbujanju družbene odgovornosti podjetij; spodbuja države članice, naj dosledno zagotavljajo, da bodo delavci seznanjeni s svojimi pravicami; meni, da nosijo posebno odgovornost za to socialni partnerji;

19. poziva Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja za spodbuditev količine in kakovosti sodelovanja in usklajevanja med nacionalnimi upravnimi organi, inšpektorati, državnimi organi pregona, organi socialne varnosti in davčnimi organi; poleg tega poziva države članice, naj uvedejo stroge inšpekcijske postopke in naj spodbujajo tesnejše vezi med nacionalnimi inšpektorati za delo ter s tem omogočijo okrepljeno sodelovanje in usklajevanje med njimi; poziva Komisijo, naj oblikuje merila kakovosti za inšpektorate za delo ter izvede študijo izvedljivosti o možnostih za ustanovitev evropske mreže inšpektoratov za delo;

20. poudarja, da je treba podpirati spodbude za podjetja, da bi si v dobri veri čim bolj prizadevala, da podizvajalci ne bi kršili delovne zakonodaje, na primer sistemov certificiranja in kodeksov ravnanja, tudi s poročanjem oblastem in s prekinitvijo pogodb s podizvajalci, ki ravnajo nezakonito, da bi se izognil skupni in solidarni odgovornosti za tovrstne kršitve;

21. poziva obe strani v gospodarstvu, naj se zavzameta za spodbujanje kooperativnega podizvajanja v primeru specifičnih enkratnih naročil in za omejitev podvajanja podizvajanja, ter pozdravlja pripravo okvirnih sporazumov, ki opredeljujejo družbeno odgovornost in splošno odgovornost v verigi kot dodatek osnovnim predpisom;

22. svari tudi pred navzkrižjem med določbami kodeksov ravnanja in delovne zakonodaje, kodeksov ravnanja, standardov in smernic, ki jih sprejmejo javni organi, in veljavnimi kolektivnimi pogodbami ter njihovim prekrivanjem in podvajanjem; zato poudarja, da morajo podjetja prednostno upoštevati kodekse ravnanja, standarde in smernice, pripravljene na nadnacionalni (OECD, ILO), nacionalni ali sektorski ravni;

23. vse zainteresirane strani, predvsem delodajalce, opozarja na njihove obveznosti glede obveščanja, posvetovanja in soodločanja delavcev, predvsem na obveznosti tiste iz pravnih instrumentov Skupnosti in nacionalnih pravnih instrumentov;

24. predlaga, da se v nacionalni zakonodaji zagotovi možnost usklajevanja družinskega in poklicnega življenja za delavce v podizvajalskih podjetjih v proizvodni verigi ter učinkovito izvajanje direktive o porodniškem in starševskem dopustu;

25. poziva Komisijo, naj zagotovi učinkovito upoštevanje direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev in naj po potrebi sproži postopke za ugotavljanje kršitev; poleg tega poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe za izboljšanje dostopa napotenih delavcev do informacij, okrepitev usklajevanja in upravnega sodelovanja med državami članicami, vključno z opredelitvijo vloge uradov držav članic za sodelovanje, in razrešitev težav glede čezmejnega izvajanja, ki ogrožajo učinkovito izvajanje direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev;

26. poudarja, da je mogoče sprejeti učinkovitejše ukrepe proti možnim negativnim socialnim posledicam podizvajanja z izboljšanjem okrepljenega socialnega dialoga med organizacijami delodajalcev in sindikati;

27. naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

• [1]  UL L 254, 30.9.1994, str. 64.
• [2]  UL L 80, 23.3.2002, str. 29.
• [3]  UL C 313 E, 20.12.2006, str. 452.
• [4]  UL C 175 E, 10.7.2008, str. 411.
• [5]  UL C 280 E, 18.11.2006, str. 65.
• [6]  UL C 301 E, 13.12.2007, str. 45.
• [7]  UL C 102 E, 24.4.2008, str. 321.
• [8]  Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0466.
• [9]  UL 175 E, 10.7.2008, str. 401.
• [10]  Zadeva C-60/03 Wolf in Müller [2004] ECR I-9553.

OBRAZLOŽITEV

Podizvajalstvo v Evropski uniji se je v zadnjih desetletjih močno razširilo, ne le v gradbenem sektorju, ampak tudi v drugih gospodarskih sektorjih, kot so čiščenje, promet, turizem in ladjedelništvo, če jih omenimo le nekaj. Podizvajalstvo je pogosto možnost, da podjetje na prožen način uporabi specializirano delovno silo, ter je v zadnjem času dejavnik, ki povečuje gospodarsko dejavnost in s tem ustvarja delovna mesta.

Ker je podizvajalstvo v porastu, se pojavljajo vprašanja o njegovem učinku na pogoje zaposlovanja, natančneje v smislu pravnih posledic za delodajalce in delavce, učinku na pravice zaposlenih, o večjih možnostih za socialni dumping ter za izogibanje davčnim obveznostim in obveznostim socialne varnosti. V dolgih podizvajalskih verigah, predvsem v gradbenem sektorju, je večja možnost zlorab. V čeznacionalnih okoliščinah obstajajo celo primeri, ko delodajalec, ki ima sedež v državi članici A, napoti delavce iz države članice B na delo v državo članico C.

V čezmejnem kontekstu so težave, povezane z negotovim delovnim mestom, še večje, kadar so delavci napoteni na delo v tretjo državo članico. Nedaven praktičen primer v zvezi s tem je ciprsko podjetje, ki je poljske delavce napotilo na delo na gradbišče jedrske elektrarne na Finskem. Podjetje je bilo v osnovi irsko, a je bilo registrirano na Cipru. Jasno je, da so v takšnih zapletenih čezmejnih primerih številni izzivi pri zahtevkih za izplačilo neizplačanih plač.

Osem držav članic (Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Nemčija, Italija, Nizozemska in Španija) se je odzvalo na težave glede dolžnosti podizvajalcev kot delodajalcev z oblikovanjem nacionalnih shem odgovornosti. Nedavna študija dublinske fundacije je pokazala, da poznajo v teh državah dve glavni vrsti odgovornosti: skupna in solidarna odgovornost (predvsem za plačila davčni upravi) ter verižna odgovornost, ki je lahko omejena na neposrednega izvajalca ali pa zajema celo verigo izvajalcev. Te ureditve odgovornosti z materialnega vidika zajemajo tri vrste obveznosti: glede plač, prispevkov za socialno varnost in obdavčitve plač.

V sedmih od teh osmih držav članic se uporabljajo različna preventivna orodja, katerih namen je zmanjšati možnost odgovornosti zadevnih strani. Te sheme se na splošno ocenjujejo kot učinkovite, ne glede na to, da so v vsaki državi različne. Njihovega preventivnega učinka glede podpore dobrim zaposlitvenim razmerjem in na splošno pravičnim okoliščinam v tem sektorju ne gre podcenjevati. A čeprav se te sheme na splošno ocenjujejo kot učinkovite, dublinska fundacija ugotavlja, da se vse zadevne države soočajo z velikimi težavami pri uveljavljanju in uporabi svojih shem odgovornosti za tuje podizvajalce in agencije za začasno zaposlovanje.

Poročevalec je prepričan, da so za evropske težave potrebne evropske rešitve. Evropski sistem skupne odgovornosti ali odgovornosti do strank bi zagotovil, da bi glavni izvajalci več pozornosti posvetili vprašanju, ali je pogodbena stran zanesljiva in ali namerava ravnati v skladu z zahtevami veljavne zakonodaje, predvsem direktive o napotitvi delavcev. Posegel bi torej v sivo ekonomijo in onemogočil, da bi vpletene strani svojim delavcem plačale manj kot minimalno plačilo, in s tem preprečil nepravično konkurenco. Korist bi seveda imeli tudi delavci, saj bi bil dodan še en „dolžnik“, ki bi bil odgovoren skupaj z delodajalcem in ima ponavadi tudi večjo plačilno zmožnost.

Evropska komisija je vprašanje odgovornosti že večkrat obravnavala. V svojem sporočilu (KOM(2007)0304) o direktivi o napotitvi delavcev je predvidela nadaljnje ukrepe na tem področju, saj je izrazila stališče, da sta za ugotovitev, ali bi lahko bila subsidiarna odgovornost učinkovit in sorazmeren način za boljše spremljanje in uveljavljanje spoštovanja zakonodaje Skupnosti, potrebna nadaljnja proučitev in premislek. Podobno vprašanje je bilo vključeno v zeleno knjigo Komisije o delovnem pravu (KOM(2006)0708).

Mehanizem odgovornosti je načeloma že potrdilo Sodišče Evropskih skupnosti, ki je priznalo, da svoboda zagotavljanja storitev (člen 49 Pogodbe o ES) ne preprečuje oblikovanja sistema skupne odgovornosti[1]. Toda zakonodaja držav članic se razlikuje in to ustvarja zakonske vrzeli v državah članicah, ki še nimajo učinkovite zakonodaje. Zato poročevalec ugotavlja, da lahko le evropski sistem odgovornosti, ki bo enako obravnaval vse zainteresirane strani, pravično zadosti vsem potrebam evropske trga dela. Poročevalec je prepričan, da bo imel evropski notranji trg korist od preglednega instrumenta odgovornosti in bo postal bolj dinamičen.

• [1]  Zadeva C-60/03 Wolf in Müller.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	11.2.2009
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	28 14 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Jan Andersson, Edit Bauer, Iles Braghetto, Philip Bushill-Matthews, Milan Cabrnoch, Alejandro Cercas, Ole Christensen, Luigi Cocilovo, Jean Louis Cottigny, Jan Cremers, Harald Ettl, Richard Falbr, Carlo Fatuzzo, Ilda Figueiredo, Joel Hasse Ferreira, Stephen Hughes, Karin Jöns, Ona Juknevičienė, Jean Lambert, Bernard Lehideux, Elizabeth Lynne, Thomas Mann, Jiří Maštálka, Maria Matsouka, Elisabeth Morin, Csaba Őry, Siiri Oviir, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Pier Antonio Panzeri, Rovana Plumb, Elisabeth Schroedter, José Albino Silva Peneda, Jean Spautz, Gabriele Stauner, Ewa Tomaszewska, Anne Van Lancker, Gabriele Zimmer
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Françoise Castex, Gabriela Creţu, Lasse Lehtinen, Adrian Manole, Ria Oomen-Ruijten, Csaba Sógor, Patrizia Toia