POROČILO Eno leto po Lizboni:uresničevanje partnerstva med Afriko in EU

19.2.2009 - (2008/2318(INI))

Odbor za razvoj
Poročevalka: Maria Martens

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

Eno leto po Lizboni: uresničevanje partnerstva med Afriko in EU

(2008/2318(INI))

Evropski parlament,

–    ob upoštevanju skupne strategije Afrike in EU ("skupna strategija") in prvega akcijskega načrta (2008–2010) za izvajanje strateškega partnerstva Afrike in EU, ki so ga sprejeli voditelji držav in vlad EU in Afrike na srečanju v Lizboni 8. in 9. decembra 2007,

–    ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Eno leto po Lizboni: uresničevanje partnerstva med Afriko in EU (KOM(2008)0617),

–    ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose z 10. novembra 2008 Eno leto po Lizboni: uresničevanje partnerstva med Afriko in EU,

–    ob upoštevanju skupnega poročila o napredku pri izvajanju skupne strategije Afrike in EU ter njegovega prvega akcijskega načrta (2008–2010), ki ga je ministrska trojka Afrike in EU sprejela 21. novembra 2008 v Adis Abebi v Etiopiji,

–    ob upoštevanju obvestila ad hoc odbora vseafriškega parlamenta za odnose z Evropskim parlamentom in ad hoc delegacije Evropskega parlamenta za odnose z vseafriškim parlamentom predsedstvoma in komisijama Afriške unije in EU o vlogi vseafriškega in Evropskega parlamenta pri izvajanju in spremljanju skupne strategije,

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2007 o stanju odnosov EU-Afrika[1],

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. novembra 2005 o razvojni strategiji za Afriko[2],

–    ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega 23. junija 2000[3], in spremenjenega s sporazumom o spremembi sporazuma o partnerstvu, podpisanim v Luxembourgu 25. junija 2005[4] (sporazum iz Cotonouja),

–    ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja[5],

–    ob upoštevanju členov 177 do 181 Pogodbe o ES,

–    ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

–    ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenja Odbora za mednarodno trgovino (A6-0079/2009),

A. ker mora cilj izkoreninjenja revščine ostati v središču skupne strategije,

B. ker polovica prebivalstva Afrike živi v revščini in ker je Afrika edina celina, ki ne napreduje pri uresničevanju razvojnih ciljev novega tisočletja, zlasti kar zadeva zmanjšanje revščine, umrljivost otrok, zdravje mater ter boj proti virusu HIV/aidsu in malariji,

C. ker je cilj skupne strategije preseči razvoj, preseči Afriko in preseči institucije, da bi zajela več afriških in svetovnih vprašanj kot v preteklosti, na primer energijo, podnebne spremembe in varnost, ter vključila širši spekter neinstitucionalnih akterjev,

D. ker je bil v zadnjem letu vzpostavljen večji del medinstitucionalne strukture in inovativnih delovnih metod skupne strategije, vendar je bilo doseženega le malo dejanskega napredka,

E.   ker je treba vseafriški in Evropski parlament kljub temu, da je v skupni strategiji izrecno priznana njuna vloga pri pregledovanju napredka in zagotavljanju političnih smernic partnerstvu, na vsak strukturen in smiseln način vključiti tudi v oblikovanje, sprejetje in spremljanje te strategije,

F. ker so civilna družba in lokalni organi, zlasti afriški, minimalno udeleženi pri izvajanju skupne strategije,

G.  ker je za izvajanje skupne strategije dodeljenih zelo malo novih sredstev, ustrezni viri financiranja pa so že bili dokončno načrtovani, preden je ta bila sprejeta,

H. ker bi vključitev Evropskega razvojnega sklada v proračun EU, k čemur je Parlament že večkrat pozval, omogočila večjo skladnost politik in parlamentarni nadzor nad izdatki za razvoj,

I.    ker afriški delež svetovne trgovine upada, Afrika pa je izključena tudi iz priložnosti, ki jih nudi globalizacija,

J. ker zaradi bega kapitala, zlasti nezakonitega, afriška gospodarstva vsako leto izgubijo več milijard evrov, beg možganov pa celino stane veliko intelektualne zmogljivosti, ki je bistvena za njen prihodnji razvoj,

K.  ker sta proizvodnja hrane in varnost preskrbe s hrano v Afriki vse manj pomembni politični prednostni nalogi, v zadnjem desetletju pa sta ostali tudi brez naložb, kar ima lahko – kot se je izkazalo v sedanji krizi cen hrane – pogubne posledice,

L. ker je Afrika premalo zastopana v mednarodnih organizacijah in večstranskih forumih, ki odločajo o številnih vprašanjih, pomembnih za prihodnost celine,

M. ker s pojavom netradicionalnih donatorjev dolgotrajen odnos med EU in Afriko dobiva nov pomen, saj njihovi načrti in prednostne naloge za Afriko pomenijo nova tveganja in izzive,

N.  ker je bistveno najti sinergije in se izogniti prekrivanju med institucijami skupne strategije in obstoječih odnosov, kot so sporazum iz Cotonouja, evro-sredozemska strategija in strateško partnerstvo Južna Afrika–EU,

O. ker bodo ob reviziji sporazuma iz Cotonouja leta 2009 skušali razjasniti prihodnji odnos med državami AKP in Afriško unijo,

P.   ker je raven osveščenosti glede ciljev in ukrepov skupne strategije zaskrbljujoče nizka in ker je – zlasti v Afriki – osveščenost javnosti o strateškem partnerstvu Afrika–EU in o pripadnosti temu partnerstvu neposredno povezana z zmožnostjo skupne strategije, da takoj doseže oprijemljive rezultate, ki bodo izboljšali življenjski standard Afričanov,

Q. ker mora partnerstvo upoštevati, da je treba – četudi „enakovredno partnerstvo“ pomeni enakovrednost EU in Afriške unije z vidika udeležbe v razpravah in oblikovanja politike – obravnavati tudi kruto realnost, da celini in njune institucije še zdaleč nista enakovredni z vidika institucionalnega razvoja, zmožnosti odločanja in virov,

Oblikovanje strukture EU-Afrika

1.  pozdravlja, da so leto po tem, ko je bila sprejeta skupna strategija, glavni sestavni deli institucionalne strukture za njeno izvajanje končno pripravljeni in so začeli delovati, podprti pa so tudi z akcijskim načrtom, ki predvideva rezultate in časovni razpored, ter da je bilo doseženega nekaj napredka v smeri izvajanja skupne strategije in njenih tematskih partnerstev; vendar obžaluje, da so po prvem letu izvajanja nekatera partnerstva še vedno v postopku opredeljevanja delovnih metod in še niso določila želenih rezultatov, časovnega razporeda in proračunskih sredstev;

2.  pozdravlja, da sta se EU in Afriška unija v prvem letu po podpisu skupne strategije srečali večkrat kot kdajkoli prej;

3.  poziva komisiji EU in Afriške unije ter njune države članice, naj kot prednostno nalogo zaključijo oblikovanje te institucionalne strukture z razvojem parlamentarnih in družbenih komponent ter komponent lokalnih oblasti, ki bodo morale voditi in podpirati proces z zagotavljanjem njegove preglednosti, prevzemanja odgovornosti in demokratične legitimnosti;

4.  pozdravlja ustanovitev izvajalskih skupin EU z udeležbo zainteresiranih držav članic, ne samo, ker je financiranje skupne strategije v precejšnji meri odvisno od prispevkov držav članic, ampak tudi, ker bo neposredna udeležba držav članic prispevala k večji osveščenosti, kontinuiteti in trajnosti ukrepov, predvidenih v akcijskem načrtu;

5.   poziva institucije skupne strategije, naj se popolnoma osredotočijo na potrebne rezultate, glede na to, da se bo prvi akcijski načrt izvajal manj kot tri leta (2008–2010);

Vloga parlamentov

6.   ponovno poziva Evropsko komisijo in komisijo Afriške unije, naj Evropski parlament in vseafriški parlament dejavno vključita v izvajanje in zagotavljanje političnih smernic za skupno strategijo v skladu svojim statusom ključnih komponent te institucionalne strukture;

7. poudarja vlogo medparlamentarnih organov med Evropskim parlamentom in afriškimi parlamenti, kot sta skupna parlamentarna skupščina AKP-EU in skupna parlamentarna skupščina Euromed, pri krepitvi miru in varnosti, odgovornega vodenja države in demokracije, poleg tega pa sta to tudi učinkoviti platformi za sodelovanje in obravnavanje vprašanj skupnega pomena;

8.   ugotavlja, da je bilo na enajstem srečanju ministrske trojke Afrike in EU sprejeto letno poročilo o napredku pri izvajanju skupne strategije in njen prvi akcijski načrt, zgoraj omenjeno sporočilo Komisije pa je prispevek EU k temu poročilu;

9.   vendar obžaluje, da je poročilo nastalo brez posvetovanja z Evropskim parlamentom ali vseafriškim parlamentom oz. brez njunega prispevka;

10. predlaga, naj se predsednika vseafriškega parlamenta in Evropskega parlamenta sistematično udeležujeta vrhunskih srečanj med EU in Afriko, ter jih nagovarjata, da bodo predstavljeni sklepi naših parlamentov o izvajanju akcijskega načrta in predloge za prihodnje usmeritve skupne strategije;

11. zahteva, naj člani ministrske trojke neposredno pred svojim pomladnim srečanjem izmenjajo mnenja s predstavniki pristojnih organov panafriškega parlamenta in Evropskega parlamenta, ko lahko parlamenta predstavita svoje predloge in priporočila o najnovejšem letnem poročilu o napredku; predlaga, naj se na srečanju ministrske trojke razpravlja tudi o predlogih in priporočilih parlamentov; pričakuje, da bo prihodnje skupno letno poročilo, ki bo sprejeto na naslednjem jesenskem srečanju ministrske trojke, pokazalo, kako so se ti predlogi in priporočila upoštevali; poziva, naj se tudi predstavniki Parlamenta srečajo z ministri trojke v okviru jesenskega srečanja trojke;

12. meni, da morata vseafriški in Evropski parlament na ustrezni ravni sodelovati v skupnih strokovnih skupinah in delovni skupini Afriške unije in EU;

13. pozdravlja, da je Evropska komisija za povečanje zmogljivosti institucij Afriške unije v okviru devetega evropskega razvojnega sklada določila podporni program v znesku 55 milijonov EUR; ponovno vztraja, da je treba del teh sredstev dati na razpolago za okrepitev upravne in izvedbene zmogljivosti vseafriškega parlamenta, ter poziva Komisijo, naj pripravi akcijske načrte za uporabo teh proračunov ob tesnem posvetovanju z vseafriškim parlamentom in ob sodelovanju z Evropskim parlamentom;

14. priporoča, naj z delom proračuna, namenjenim vseafriškemu parlamentu, ta neposredno upravlja, ko bo Parlament za to vzpostavil potrebno upravno zmogljivost in izpolnil zahteve iz finančne uredbe (zlasti iz člena 56)[6], ki Komisiji omogoča izvrševanje proračuna s posrednim centraliziranim upravljanjem;

15. poziva Evropsko komisijo in komisijo Afriške unije, naj poenostavita postopke, da bi zagotovili neposreden in učinkovit dialog s parlamentoma, da bi se izognili nesprejemljivim zamudam, pri tem pa ustrezno upoštevata njune postopkovne posebnosti;

16. ponovno poziva k vključitvi Evropskega razvojnega sklada v proračun, obenem pa poziva Komisijo, naj Evropski in vseafriški parlament obvešča o vseh fazah proračunskega postopka;

Civilna družba in nedržavni akterji

17. meni, da mora skupna strategija, če želi biti resnično obsežno in daljnosežno na ljudi usmerjeno partnerstvo, dejansko vključevati civilno družbo in lokalne organe ter omogočiti njihovo učinkovito udeležbo pri delu njenih izvajalskih organov;

18. obžaluje, da so v akcijskem načrtu pretirano poudarjeni državni ukrepi, čeprav je v njem navedeno, da je vsako partnerstvo med Afriko in EU odprto za številne ukrepe; poudarja, da je treba prispevek in udeležbo parlamentov in nedržavnih akterjev, na primer organizacij civilne družbe, lokalnih oblasti in drugih nedržavnih akterjev poglobiti in dodatno pojasniti;

19. pozdravlja Ekonomski, socialni in kulturni svet Afriške unije kot gonilno silo za izgradnjo partnerstva med afriškimi vladami in civilno družbo; vendar je zaskrbljen zaradi nizke ravni udeležbe afriške civilne družbe pri izvajanju skupne strategije in poziva k takojšnjim prizadevanjem, zlasti na strani Afrike, za oblikovanje postopkov za identifikacijo, načrtovanje in učinkovito udeležbo predstavnikov afriških nedržavnih akterjev v tesnem sodelovanju z zainteresiranimi stranmi;

20. poziva Evropsko komisijo, naj razvije ustrezna orodja za krepitev zmogljivosti organizacij afriške civilne družbe, posebej usmerjena na povečanje njihove sposobnosti, da se spoprimejo z izvajanjem strategije;

Partnerstva

21. opozarja, da mora skupna strategija obravnavati tudi vprašanja, ki – čeprav uradno pripadajo drugi institucionalni strukturi – globoko vplivajo na prihodnost Afrike in oblikujejo odnose med celinama, na primer gospodarski partnerski sporazumi ter odnosi med regionalnimi skupinami v okviru sporazumov o gospodarskem partnerstvu in drugimi obstoječimi regionalnimi skupinami v Afriki (vključno z regionalnimi gospodarskimi skupnostmi), druga revizija sporazuma iz Cotonouja, evro-sredozemska strategija, strateško partnerstvo Afrike in EU ter afriški odnosi z novimi svetovnimi akterji, na primer Kitajsko in Brazilijo;

22. meni, da je trajnostni gospodarski, socialni in okoljski razvoj možen le v državah, ki lahko zagotovijo mir, demokracijo in spoštovanje človekovih pravic;

23. poziva Evropsko komisijo, Svet in afriško stran, naj zagotovijo skladnost med strategijo in drugimi evropskimi politikami, ki lahko škodljivo vplivajo na spodbujanje novega strateškega partnerstva med EU in Afriko, zlasti trgovinsko, okoljsko, migracijsko in kmetijsko politiko; poudarja, da bi moral politični dialog med EU in Afriko vključevati ta vprašanja;

24. poudarja, da mora – da bo boj proti revščini, ki mora ostati v središču skupne strategije, uspešen – strateško partnerstvo Afrike in EU pomagati spodbujati trajnostni gospodarski in socialni razvoj, privabiti tuje naložbe, spodbujati pravično mednarodno trgovino in prispevati k ustvarjanju razmer, v katerih bodo afriške države lahko postopno zavzele svoje mesto v svetovnem gospodarstvu;

I.    Mir in varnost

25. pozdravlja napredek, dosežen pri partnerstvu za mir in varnost; je seznanjen s političnim dialogom med Afriško unijo in EU o kriznih razmerah v Afriki in drugod; poudarja, da mora ta dialog obravnavati vsa vprašanja, povezana z mirom in varnostjo, od preprečevanja in reševanja konfliktov do pokonfliktne obnove in vzpostavljanja miru, vključno s poglobljenim dialogom o izvajanju načela odgovornosti za zaščito;

26. poziva, naj se ustrezno prednost nameni izvajanju afriške strukture za mir in varnost; ponovno poudarja, da Evropski razvojni sklad ni ustrezen finančni vir za prihodnje dopolnjevanje mirovne pomoči za Afriko; meni, da morajo biti izdatki Evropskega razvojnega sklada v skladu z merili Odbora za razvojno pomoč Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj za uradno razvojno pomoč; ponovno poziva k dokončni rešitvi za financiranje mirovne pomoči za Afriko;

27. pozdravlja, da je septembra 2008 generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun ustanovil odbor uglednih oseb Afriške unije in Združenih narodov, ki bo opredelil, kako lahko mednarodna skupnost podpre operacije Afriške unije za ohranjanje miru, ustanovljene okviru mandata Združenih narodov;

II.  Upravljanje in človekove pravice

28. poudarja, da mora biti pojem upravljanja merilo za to, kako dobro deluje neka družba prek reda in miru, spoštovanja in dejavnega spodbujanja človekovih pravic, boja proti korupciji, ustvarjanja bogastva ter pregledne in pravične porazdelitve bogastva ter osnovnih zdravstvenih in socialnih storitev; poudarja, da zunanji akterji ne smejo ocenjevati upravljanja samo z zunaj določenimi merili, ampak na podlagi skupaj dogovorjenih in skupnih vrednot ter standardov;

29. poudarja pomen trajnostne demokracije, vključno z odgovornim upravljanjem in demokratičnimi volitvami, kar mora zajemati pomoč za izgradnjo parlamentarnih zmogljivosti, udeležbo civilne družbe in lokalnih oblasti v političnem dialogu;

30. poudarja, da morata obe strani izboljšati upravljanje: to ni prednostna naloga le v Afriki, ampak tudi na evropski strani, ki mora izboljšati upravljanje in odgovornost glede obveznosti za pomoč ter usklajevanje donatorjev, da bi bolje upoštevali vprašanje t. i. "sirot pomoči"; ugotavlja, da imajo nacionalni in celinski parlamenti, nedržavni akterji in lokalni organi pomembno vlogo na tem področju;

31. poziva k večji podpori obstoječim afriškim pobudam, kot je afriški mehanizem medsebojnega pregleda, ki je do zdaj najresnejša pobuda afriških držav za izboljšanje upravljanja na celini, in različni instrumenti Afriške unije, s katerimi se bo povečala afriška odgovornost za proces;

32. je resno zaskrbljen, ker "profili upravljanja", ki jih je razvila Komisija za vsako od držav AKP in ki bodo usmerjali načrtovanje razvojne pomoči iz dodatnega sklada 2,7 bilijonov EUR iz desetega evropskega razvojnega sklada, niso bili pripravljeni participativno; ugotavlja, da je bila upravičenost do dodatnih sredstev v državah prejemnicah obravnavana na podlagi meril, od katerih je samo eno neposredno povezano z razvojnimi cilji tisočletja; izraža zaskrbljenost, ker Evropska komisija "profilira" tveganje, ki spodkopava postopek afriškega mehanizma medsebojnega pregleda; poziva Evropsko komisijo, naj se posvetuje z Evropskim parlamentom in Svetom ter ju obvešča o spremljanju in porabi teh sredstev za zagotovitev, da bodo le-ta namenjena pobudam za upravljanje, v podporo agendi Afriške unije za upravljanje in postopku afriškega mehanizma medsebojnega pregleda;

33. poziva, naj dialog v okviru partnerstva za upravljanje in človekove pravice obravnava nekaznovanost za zlorabe človekovih pravic, ob upoštevanju najboljše prakse v nacionalnem in mednarodnem pravu, vključno z delom mednarodnih kazenskih sodišč, ustanovljenih v Sierri Leone in Ruandi;

III. Trgovina, gospodarski razvoj in regionalna integracija

34. meni, da je, kar zadeva partnerstvo o trgovini in regionalnem povezovanju, pod pravimi pogoji, povečanje trgovine bistveno gonilo za gospodarsko rast, če so trgovinske politike skladne z razvojnimi cilji; zato pozdravlja cilje tega partnerstva za podporo afriškega regionalnega povezovanja in za okrepitev trgovinskih zmogljivosti celine;

35. pričakuje hitro sklenitev pogajalskega kroga Svetovne trgovinske organizacije iz Dohe, vendar vztraja, da mora biti poudarek predvsem na razvoju, s podpiranjem vključevanja afriških narodov v svetovno gospodarstvo, učinkovitim zmanjšanjem kmetijskih subvencij, ki izkrivljajo trgovino, in odpravo izvoznih subvencij v kmetijstvu;

36. meni, da mora EU pomagati afriškim državam zagotoviti, da bo njihovo kmetijstvo samozadostno, ter podpirati osnovne storitve in občutljive domače industrijske panoge;

37. vztraja, da morajo biti končni sporazumi o gospodarskem partnerstvu, podpisani z afriškimi državami, predvsem orodje za razvoj, ki bo spoštovalo različne zmogljivosti in ravni razvoja posameznih upravičencev;

38. poudarja, da morajo sporazumi o gospodarskem partnerstvu spodbujati afriško regionalno povezovanje, ne pa ga ovirati; podpira prizadevanja Afriške unije, da bi okrepila regionalne gospodarske skupnosti kot bistvene elemente za regionalno povezovanje celine;

39. vztraja, naj Evropska komisija in države članice spoštujejo svojo zavezo, da bodo do leta 2010 vsako leto zagotovile vsaj dve milijardi EUR dejanske pomoči za trgovino, od katere bo največji delež pripadel Afriki; poziva, naj se hitro določi in zagotovi delež virov pomoči za trgovino; poudarja, da morajo biti ta sredstva dodatni viri, ne pa le sredstva iz evropskega razvojnega sklada v drugi obliki;

40. poziva partnerstvo, naj obravnava širšo agendo za pomoč za trgovino, tudi razvoj infrastruktur, spodbujanje poslovnega razvoja in boljše predpise, vključno s preprostejšimi in uporabnikom prijaznimi pravili o poreklu;

41. poziva partnerstvo, naj obravnava tudi gospodarske vidike, ki četudi niso nujno povezani s trgovino, pomembno vplivajo na afriška gospodarstva, na primer potrebo po ukrepih za ustavitev nezakonitega bega kapitala in po spodbujanju mednarodne ureditve davčnih oaz;

42. poziva, naj strategija prizna in podpre vlogo migrantov in diaspor za razvoj njihovih matičnih držav, tako da omogoči njihove naložbe v teh državah in zmanjša stroške transferja;

IV. Ključna razvojna vprašanja

43. vztraja, da bo v zvezi s partnerstvom za uresničitev razvojnih ciljev novega tisočletja tudi z večjo in boljšo pomočjo težko doseči te cilje ter zato poziva države članice EU, naj spoštujejo zaveze, ki so jih nedavno ponovno potrdile na konferenci v Dohi o financiranju razvoja in na forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči v Akri, zlasti kar zadeva njen obseg, skladnost politik, odgovornost, preglednost in porazdelitev dela med donatorji;

44. opozarja, da so osnovno zdravstvo ter osnovno in srednje izobraževanje bistveni katalizatorji za uresničitev razvojnih ciljev novega tisočletja; posledično spodbuja afriške države, naj poskrbijo, da bodo ta področja glavne prednostne naloge njihovih strategij za zmanjšanje revščine; poziva partnerstvo, naj spodbuja tak razvoj, glede na to, da se je Evropska komisija obvezala, da bo vsaj 20 % svojega proračuna za pomoč porabila za te sektorje; poziva Komisijo, naj razširi to obvezo na Evropski razvojni sklad; opominja, da morajo vsa prizadevanja v zvezi s tem vključevati invalidne osebe; v zvezi s tem pozdravlja izid prvega srečanja skupne strokovne skupine in poziva vpletene stranke, naj zagotovijo, da bo v prihodnjem letu dosežen napredek;

45. poziva Evropsko komisijo, naj nujno sprejme ukrepe, da bo izpolnila svoje obveze na področju zdravja, kar zadeva sklepe in priporočila Evropskega računskega sodišča z januarja 2009 o razvojni pomoči ES za zdravstvene storitve v podsaharski Afriki; poudarja, da je pri desetem vmesnem pregledu Evropskega razvojnega sklada pomembno povečati pomoč Evropske komisije za zdravstveni sektor v podsaharski Afriki, da bi podprli njeno zavezanost razvojnim ciljem novega tisočletja na področju zdravja;

46. spodbuja države članice Afriške unije in EU, naj dajo večji pomen zanesljivosti in neodvisnosti pri oskrbi s hrano v Afriki ter podpirajo ukrepe za povečanje produktivnosti in konkurenčnosti afriškega kmetijstva, zlasti proizvodnje hrane za lokalne trge, ter spodbujanju zelenih pasov okoli mest;

47. poziva države članice, naj v svoje razprave – v okviru strategije EU-Afrika in zunaj nje – vključijo vprašanje pravične porazdelitve bogastva, pridobljenega z izkoriščanjem naravnih virov; vztraja, da morajo biti nacionalni prihodki iz naravnih virov prednostno namenjeni zadovoljevanju osnovnih potreb zadevnih narodov, zlasti na področju zdravja, izobraževanja, ohranjanja naravnih virov in okolja, kar bo pripomoglo k uresničitvi razvojnih ciljev novega tisočletja;

48. je zaskrbljen, da se bo rekordna rast v Afriki zaustavila zaradi upočasnitve svetovne gospodarske rasti, ter poudarja, da se utegne zaradi padca cen proizvodov, manjših naložbenih tokov, finančne nestabilnosti in zmanjšanja prilivov celina vrniti na stanje izpred desetih let;

Drugi vidiki strategije

49. opozarja, da so, za podnebne spremembe v prvi vrsti odgovorne razvite države, njihov negativni vpliv pa je večji v državah v razvoju; zato vztraja, da so potrebna nova sredstva, če želimo preprečiti, da bi bile afriške države prisiljene plačati prekomerno ceno za prilagoditev učinkom teh sprememb in za njihovo ublažitev; poleg tega podpira skupno deklaracijo EU in Afrike o podnebnih spremembah, ki je bila v Poznanju decembra 2008 na konferenci pogodbenic okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja;

50. v okviru partnerstva za migracije in zaposlovanje zahteva pravično in izvedljivo rešitev za beg možganov, zaradi katerega veliko afriških narodov ostaja brez številnih kvalificiranih delavcev, zlasti v zdravstvenem sektorju;

51. poziva k novemu sistemu evropske modre karte, s katerim bi kvalificirane delavce iz sektorjev držav v razvoju, kjer primanjkuje delovne sile, zlasti na področju zdravstva in izobraževanja, spodbujali, da ne zapustijo matične države;

52. poziva Evropsko komisijo, naj uporabi partnerstvo EU-Afrika, da bo pomagala afriškim državam izkoristiti prožnosti, ki so zagotovljene v deklaraciji iz Dohe o sporazumu TRIPS in javnem zdravju, da bi omogočili lažji dostop do dostopnih osnovnih zdravil v Afriki;

53. kar zadeva partnerstvo za znanost in tehnologijo spodbuja obe strani, naj si prizadevata premostiti vrzel s spodbujanjem sodelovanja na področju razvoja in prenosa tehnologije, zlasti v zvezi s telefonijo in internetom;

54. pričakuje, da bodo v okviru skupne strategije sprejeti posebni ukrepi za izboljšanje priložnosti žensk, otrok in invalidnih oseb v Afriki, saj se te skupine v državah v razvoju soočajo s posebno resnimi težavami;

55. poudarja, da če naj bi skupna strategija presegla Afriko z večjim sodelovanjem EU in Afrike z mednarodnimi organi ter v večstranskih pogajanjih o vprašanjih, kot so trgovina, človekove pravice ali podnebne spremembe, si morata EU in Afrika prizadevati, da bodo mednarodne institucije, na primer Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in Svetovna trgovinska organizacija, bolj demokratične in bolj reprezentativne ter bodo zagotovile, da bo Afrika končno lahko imela vpliv, ki bo skladen z njeno velikostjo in statusom;

56. ponovno poziva institucije EU, naj oblikujejo specifičen finančni instrument za izvajanje skupne strategije, s centralizacijo vseh obstoječih virov financiranja, na jasen, predvidljiv način, ki ga je mogoče programirati; se sprašuje, do kakšne mere bo lahko skupna strategija dosegla svoje visoke cilje ali ponudila resnično dodano vrednost brez vsakršnih novih sredstev ali celo brez reprogramiranja obstoječega financiranja;

57. poziva vlade EU in Afrike, naj učinkoviteje in bolj sistematično obveščajo ljudi o ukrepih in dosežkih skupne strategije ter si prizadevajo za širšo medijsko pokritost;

Obeti za prihodnost

58. glede na izkušnjo vrhunskega srečanja EU in Afrike v Lizboni 8. in 9. decembra 2007 pričakuje resno sodelovanje Evropskega in vseafriškega parlamenta in organizacij civilne družbe ter lokalnih organov v pripravah na tretji vrh Afrika-EU leta 2010 in njuno dejavno udeležbo na vrhu samem;

59. poziva Evropsko komisijo in komisijo Afriške unije ter predsedstvi, naj se dogovorita glede zgoraj izpostavljenih predlogov, katerih cilj je okrepiti udeležbo parlamenta pri izvajanju in spremljanju skupne strategije;

60. namerava v Evropskem parlamentu doseči ustrezno usklajenost in sinergijo med vsemi njegovimi organi, da bi podprl izvajanje in spremljanje skupne strategije; v zvezi s tem ponavlja svoj namen preoblikovati svojo ad hoc delegacijo za odnose z vseafriškim parlamentom v samostojno medparlamentarno delegacijo;

61. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Ekonomsko-socialnemu odboru EU, gospodarskemu, socialnemu in kulturnemu svetu Afriške unije, komisiji in izvršnemu svetu Afriške unije, vseafriškemu parlamentu, Svetu ministrov AKP in Skupni parlamentarni skupščini AKP-EU.

• [1]  Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0483.
• [2]  Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0445.
• [3]  UL L 317, 15.12.2000, str. 3.
• [4]  UL L 209, 11.8.2005, str. 27.
• [5]  UL L378, 27.12.2006, str. 41.
• [6]  Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL L 248, 16.9.2002, str. 1).

OBRAZLOŽITEV

Evropski parlament se je dolgotrajno zavezal razvoju Afrike in izboljšanju odnosov med EU in Afriko. Okrepitev vezi, ki združujejo ti dve celini, prinaša znatno dodano vrednost obema stranema in je bistven izziv, zlasti v času svetovne negotovosti in razburkanega gospodarskega obdobja.

Evropski parlament se je v dveh novejših poročilih osredotočil na odnos med EU in Afriko. Leta 2005 je sprejel resolucijo o razvojni strategiji za Afriko, v kateri je nedavno sprejeto strategijo EU za Afriko kritično označil za pretirano enostransko. Dve leti kasneje sta Afrika in EU sprejeli novo skupno strategijo, katere namen je bil doseči bolj dvostranski pristop z dvema enakopravnejšima akterjema.

Namen skupne strategije je z dialogom in sodelovanjem preseči razvoj (tj. se osredotočiti se na večje število političnih področij, na primer mir in varnost, energija ali podnebne spremembe), preseči Afriko (z obravnavanjem številnih svetovnih vprašanj, ki neposredno vplivajo na razvoj Afrike) in preseči institucije (z vključitvijo širšega spektra netradicionalnih akterjev iz civilne družbe, zasebnega sektorja in akademskega sveta).

Parlament je svojo resolucijo o tej novi skupni strategiji sprejel decembra 2007. Pozdravil je skupno strategijo, pri tem pa poudaril, da mora biti zmanjšanje revščine še naprej v osrčju odnosov med Afriko in EU, glede na to, da je Afrika še vedno ena najrevnejših celin na svetu in da je večina afriških narodov v zaostanku, kar zadeva razvojne cilje novega tisočletja. Parlament je poudaril tudi, kako pomembna je parlamentarna razsežnost skupne strategije.

Poleg zgoraj omenjenih resolucij je bil Evropski parlament zelo dejaven pri krepitvi sodelovanja in dialoga med Afriko in EU. Parlament je na primer redno pošiljal delegacije na zasedanja vseafriškega parlamenta, stiki med institucijama so bili pogosti, njuna predsednika pa sta se srečala ob številnih priložnostih. Oktobra 2008 je predsednik Pöttering nagovoril vseafriški parlament na plenarnem zasedanju.

Nadalje sta oba parlamenta ustanovila delegacijo za medsebojne odnose, organizirane pa so bile tudi številne skupne dejavnosti in dogodki. Evropski parlament je zagotovil tudi tehnično svetovanje vseafriškemu parlamentu, pa tudi pomoč za izgradnjo zmogljivosti prek svojega urada za spodbujanje parlamentarne demokracije.

Evropski in vseafriški parlament sta skupaj obravnavala vprašanje potrebne (vendar nezadostne) parlamentarne razsežnosti v pripravah na drugi vrh med EU in Afriko v Lizboni leta 2007. Izdala sta skupno izjavo, o kateri sta obsežno razpravljala s komisijama obeh unij na posebnem skupnem parlamentarnem vrhu in ki je bila na vrhu uradno predstavljena afriškim voditeljem držav in voditeljem držav EU.

Ob upoštevanju pomembne in trajne parlamentarne razsežnosti v odnosu med EU in Afriko je žalostno, da parlamentarna komponenta še ni bila v celoti smiselno vključena v skupno strategijo. Bistveno je, da skupna strategija Evropskemu in vseafriškemu parlamentu omogoči, da sta popolnoma udeležena in imata potrebno vlogo pri zagotavljanju političnih smernic in spremljanju izvajanja.

V prihodnosti morata vseafriški in Evropski parlament prispevati k razpravam ministrske trojke o skupnem poročilu o letnem napredku, ki meri napredek pri izvajanju skupne strategije. Letna poročila, ki bodo sledila, morajo razložiti, kako so bile opazke Parlamenta upoštevane, oziroma zakaj niso bile.

Parlamenta morata imeti polno vlogo v skupnih strokovnih skupinah in delovni skupini, organu, ki vodi izvajanje strategije.

Da bi parlamenta lahko pravilno in učinkovito izvajala svojo nadzorno funkcijo, je bistveno, da jima je omogočena dejanska udeležba v institucionalnem dialogu v dovolj zgodnji fazi, da bo njuno mnenje upoštevano. V zvezi s tem je pomembno upoštevati posebnosti njunih postopkov odločanja.

Kar zadeva samo skupno strategijo, opažamo eno leto po tem, ko je bila sprejeta, da je bilo doseženega zelo malo dejanskega napredka na podlagi večine od osmih tematskih partnerstev, medtem ko so bile različne komponente institucionalne strukture bolj ali manj oblikovane. Glede na to, da prvi akcijski načrt zajema obdobje do leta 2010, bo treba izvajanje nekoliko pospešiti, če naj bi dosegli ambiciozne cilje. V Afriki in v Evropi je verodostojnost strategije „ljudje za ljudi“ odvisna od njene zmožnosti dati otipljive rezultate, ki bi pomenili dejansko izboljšanje kakovosti življenja afriškega prebivalstva.

Poročilo izpostavlja štiri področja, kjer je zlasti pomembno doseči učinkovite rezultate, da bi bila skupna strategija lahko uspešna: mir in varnost, upravljanje v najširšem smislu, vprašanja, povezana s trgovino, tudi pomoč za trgovino, regionalne gospodarske skupnosti in beg kapitala ter bistvena razvojna vprašanja, na primer zdravje in izobraževanje.

Skupna strategija je izrecno zavezana vključevanju civilne družbe. Vendar mora biti ta obljuba še praktično uresničena, zlasti na afriški strani. V zvezi s tem je treba nujno ukrepati.

Končno poročilo poziva k specifičnim finančnim instrumentom za izvajanje skupne strategije, s centralizacijo vseh obstoječih virov financiranja, na jasen, predvidljiv način, ki ga je mogoče programirati, pa tudi z vključitvijo Evropskega razvojnega sklada v proračun.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	17.2.2009
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	23 0 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Alessandro Battilocchio, Thijs Berman, Thierry Cornillet, Corina Creţu, Alexandra Dobolyi, Fernando Fernández Martín, Juan Fraile Cantón, Alain Hutchinson, Romana Jordan Cizelj, Filip Kaczmarek, Glenys Kinnock, Maria Martens, Gay Mitchell, Luisa Morgantini, José Javier Pomés Ruiz, Horst Posdorf, José Ribeiro e Castro, Toomas Savi, Frithjof Schmidt, Jürgen Schröder, Feleknas Uca, Johan Van Hecke, Mauro Zani
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Miguel Angel Martínez Martínez, Manolis Mavrommatis, Renate Weber, Gabriele Zimmer