POROČILO o problematiki slabšanja stanja kmetijskih površin v EU in še posebej v južni Evropi: odziv preko instrumentov kmetijske politike EU

    23.2.2009 - (2008/2219(INI))

    Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja
    Poročevalec: Vincenzo Aita
    Poročevalka (*): Inés Ayala Sender, Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane
    (*) Pridruženi odbor – člen 47 poslovnika

    Postopek : 2008/2219(INI)
    Potek postopka na zasedanju
    Potek postopka za dokument :  
    A6-0086/2009
    Predložena besedila :
    A6-0086/2009
    Razprave :
    Sprejeta besedila :

    PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

    o problematiki slabšanja stanja kmetijskih površin v EU in še posebej v južni Evropi: odziv preko instrumentov kmetijske politike EU

    (2008/2219(INI))

    Evropski parlament,

    –   ob upoštevanju konvencije Združenih narodov o boju proti širjenju puščav in biotski raznovrstnosti,

    –   ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 14. novembra 2007 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi okvira za varstvo tal in spremembi direktive 2004/35/ES[1],

    –   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. oktobra 2008 o obravnavanju izziva pomanjkanja vode in suše v Evropski uniji[2],

    –   ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

    –   ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A6–0086/2009),

    A. ker je kmetijska dejavnost gospodarski sektor, ki je močno odvisen od naravnih pojavov, a obenem ponuja veliko možnosti, da se vanj posega,

    B.  ker je kmetijstvo najboljši način, da se izognemo degradaciji tal, in ker je za to potrebna utemeljena strategija, ki bo prispevala k ohranjanju te dejavnosti,

    C. ker ima evropsko podeželsko prebivalstvo pomembno vlogo v boju proti dezertifikaciji in ker evropski proizvajalci pomembno prispevajo k ohranitvi pokrovnosti tal v regijah, ki jih ogrožajo dolgotrajne suše, in ker zlasti trajne kulture, travniki in gozdovi zelo učinkovito zadržujejo vodo,

    D. ker so zlasti kmetijske površine v južni Evropi, vendar tudi v drugih regijah držav članic Unije, del širšega propadanja okolja, ki ga povzroča negativni medsebojni vpliv človeških dejavnosti in podnebnih pojavov,

    E.  ker lahko tudi preveč intenzivno kmetijstvo prispeva k eroziji tal, ki zato postanejo nerodovitna,

    F.  ker je dezertifikacija trenutno ena izmed najhujših groženj, ki povzročajo degradacijo tal v sredozemskih državah,

    G. ker so tla osnova za proizvodnjo človekove hrane, krme, tekstila in goriv ter imajo pomembno vlogo pri zajemanju CO2; ker so kljub temu sedaj bolj kot kdajkoli izpostavljena nepopravljivemu uničevanju, ki ga povzročajo vetrna in ploskovna erozija, onesnaževanje, zasoljevanje, vse večja zatesnjenost tal, siromašenje organskih snovi v njih in izguba biotske raznovrstnosti,

    H.  ker že ugotovljeni negativni vplivi zadevajo hidrogeološko degradacijo, vdor morske vode v obalne vodonosnike, zasoljevanje tal, izgubo kmetijskih površin, zmanjšanje biotske raznovrstnosti, povečano izpostavljenost požarom ter boleznim rastlin in živali,

    I.   ker že navedene spremembe v medsebojnem delovanju naravnega človekovega okolja in proizvodnega okolja pomembno vplivajo na načine vzreje živali in pridelovanja rastlin, na proizvodno usmerjenost površin ter ponudbo živil z očitnimi posledicami za varnost hrane in, zaradi opuščanja, za socialno, kulturno in gospodarsko strukturo zadevnih regij ter ker prinašajo tudi hidrogeološke posledice,

    J.   ker se z namakanjem tudi ohranja vlažnost tal in dviga raven podtalnice in ker je te dejavnike treba upoštevati pri načrtovanju skupne kmetijske politike;

    K. ker pomanjkanje vode in suša še zaostrujejo dvig cen kmetijskih surovin in ker je treba hkrati zagotoviti neprekinjeno oskrbo prebivalstva s hrano,

    L.  ker daje upravljanje kmetijskih in gozdnih sistemov možnost vplivanja na splošno raven ogljika ter lahko prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov,

    M. ker je treba opozoriti na konvencijo Združenih narodov, sprejeto leta 1994, o boju proti dezertifikaciji v državah, ki doživljajo hudo sušo ali dezertifikacijo, zlasti v Afriki, katere cilj je boj proti degradaciji obdelovalnih površin in suši, ter na podporo Parlamenta tej konvenciji;

    N.  ker predstavlja okvirna direktiva o vodah (direktiva 2000/60/ES) regulativni okvir in služi kot temeljni instrument za zaščito tal, spodbuja medregionalno sodelovanje, trajnostno rabo vode in zaščito razpoložljivih vodnih virov ter hkrati prispeva k zmanjšanju posledic poplav in suše;

    O. ker je treba pristopiti celostno in večdisciplinsko in ne iskati rešitev v izrednih okoliščinah, ki bi lahko imele dodatne negativne posledice in povzročile verižne škodljive učinke,

    P.  ker bi bilo primerno nadzorovati razmere ter prek specializirane uporabe satelitskih sistemov in geobiokemičnih (kartografskih) modelov spremljati razvoj obstoječih pojavov in porajanje novih nevarnih okoliščin,

    Q.  ker se vse pogosteje pojavljajo skrajne meteorološke razmere ter se menjavajo sušna obdobja in izredno močne padavine, ki pospešujejo degradacijo litosfere, zlasti območij, kjer so tla strukturno ranljivejša, tako na severu kot na jugu Evrope,

    R.  ker je prišlo do povečanega povpraševanja po prehrambenih izdelkih in zvišanja njihovih cen na svetovni ravni,

    1.  meni, da je med smernice in načine upravljanja skupne kmetijske politike treba izrecno vključiti načela in instrumente za varstvo podnebja na splošno ter za omejevanje škode, ki nastaja zaradi degradacije tal;

    2.  meni, da je potrebno okrepiti merila skladnosti z okoljskimi predpisi in njihovo uporabo v Evropski uniji, še posebej glede biotske raznovrstnosti in organskih snovi v tleh, ter jih razširiti na varstvo voda;

    3.  poudarja, da morajo finančna sredstva Skupnosti za ukrepe za prilagoditev kmetijskega sektorja podnebnim spremembam temeljiti na ozemeljskem pristopu, pri katerem se upošteva stopnja ogroženosti različnih regij EU; opozarja, da so kmetijske površine v Južni Evropi po zanesljivih ocenah mednarodnih in evropskih organov dovzetnejše za vplive podnebnih sprememb;

    4.  obžaluje pomanjkanje vizije, ki so ga pokazali predsedniki držav in vlad, ko so sklenili, da zmanjšajo sredstva za razvoj podeželja, ter ugotavlja, da so sredstva, predvidena v drugem stebru, prenizka za soočanje z izzivi, ki jih postavljajo podnebne spremembe; predlaga Komisiji, naj preveri uporabo posebnega sklada, namensko oblikovanega za financiranje preventivnih ukrepov, za vse zadevne gospodarske panoge, vključno s kmetijstvom;

    5.  meni, da terjajo sedanji problemi, med drugim pomanjkanje hrane, vode, naraščanje temperature, evapotranspiracija in nevarnost degradacije tal, novo, celovito in znanstveno podprto kmetijsko politiko, ki bo ustrezala pogojem sredozemskega podnebja; meni, da mora ta politika ob pomoči nacionalnih institucij in institucij EU odražati raziskave in razvoj kultur, prilagojenih novim okoljskim izzivom, tudi varčevanju z vodo, obenem pa kmetovalcem dajati dovolj sredstev za ohranjanje evropske življenjske ravni;

    6.  meni, da bodo morala v strategiji ohranjanja tal načela dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev skupne kmetijske politike bolj spodbujati ukrepe, usmerjene v preverjanje in izboljšanje funkcionalnosti in okoljske trajnosti sedanjih drenažnih sistemov, s katerimi bodo pripravljeni okoljsko trajnostni, posameznim območjem prilagojeni načrti za upravljanje voda in zagotovljeno svetovanje kmetom na območjih, ki jih ogroža sušnost, o uspešnem gojenju območju prilagojenih kultur z majhno porabo vode;

    7.  se zavzema, da bi Evropska unija močneje podprla izboljšanje upravljanja voda za kmetijska zemljišča, pri čemer bi bilo treba uvesti učinkovitejše in posameznim kulturnim rastlinam bolje prilagojene sisteme namakanja, krepiti z njimi povezane raziskave in zagotoviti spodbude za izkoriščanje biotehnološkega napredka;

    8.  meni, da je treba ustvariti ter prek zadrug upravljati majhna akumulacijska jezera (na gričih), namenjena namakanju in boju proti požarom, ki naj bodo umeščena nad območji, ki jih je možno namakati s prostim padom, kar bo zmanjšalo stroške upravljanja ter omogočilo izkoriščanje odpadnih voda, prečiščenih s tehnikami, ki uporabljajo rastline ali prezračevalne lagune;

    9.  opozarja na pomembno vlogo teras pri obvladovanju erozije in izboljšanju zadrževanja vode v tleh in meni, da je smiselno sprejeti ukrepe za ohranitev, obnovo in izgradnjo teras;

    10. meni, da mora kmetijska in gozdna ureditev vključevati programe za pogozdovanje obrobnih ali onesnaženih kmetijskih površin, ker korenine grmičevja lahko zagotovijo pripetost zgornje nestabilne plasti na spodnjo stabilno kamnito plast, ki deluje kot čistilna podlaga;

    11. podpira uvedbo gozdne politike Skupnosti, katere glavni cilj bo boj proti podnebnim spremembam;

    12. meni tudi, da je nujno treba zagotoviti spodbude za kmetijske ukrepe za ohranitev pokrovnosti tal, da ne bi prišlo do zasoljevanja rečnih korit zaradi erozije;

    13. poudarja, da je mnogo vrst sredozemskega grmičevja visoko odpornih na ogenj in imajo sposobnost hitrega obnavljanja, zato jih je smiselno gojiti, zlasti ker njihov koreninski sistem zmanjšuje erozijo tal;

    14. meni, da bi v ta namen lahko pridelovali sorte, ki potrebujejo manj vode oz. da bi bilo v nekaterih primerih mogoče pomladne kulture nadomestiti z zimskimi, ki poleg tega, da potrebujejo manj vode, pomenijo tudi učinkovito zaščito tal, ker so tla v kritičnem zimskem obdobju porasla z rastlinami;

    15. meni, da lahko lokalne drevesnice vzgojijo ekotipe, ki bolj ustrezajo okolju, zato bi jih treba spodbujati s konkretnimi posegi;

    16. zahteva, da se spodbuja ohranjanje in sajenje živih mej, zlasti na območjih, kjer so te v zadnjih letih izginile;

    17. se zaveda pomembne vloge rastlinskih genskih virov za prilagoditev kmetijstva spreminjajočim se podnebnim pogojem; zato poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo programe za spodbujanje ohranjanja in nadaljnjega razvoja rastlinskih genskih virov pri kmetih in vrtnarjih ter v majhnih in srednjih rastlinjakih;

    18. opozarja na pomen prahe za obnavljanje obdelovalnih površin in zadrževanje vode; poziva Komisijo in prizadete države članice, naj spodbujajo kmetijske sisteme, prilagojene tlem v sredozemskih ekosistemih;

    19. meni, da morajo načela dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev skupne kmetijske politike (ob upoštevanju meril za ohranjanje organskih snovi v tleh) spodbujati sisteme za vsrkavanje in fiksiranje ogljika z optimizacijo uporabe tehnik pridelovanja na sušnih območjih (minimalna površinska dela, kolobarjenje, genotipi, primerni za določeno okolje, nadzor evapotranspiracije, ciljno usmerjeno gnojenje, integrirano varstvo pred škodljivci itd.);

    20. poziva pristojne organe na teritorialni ravni, naj načrtujejo upravljanje voda za namakanje in tehnologije za njihovo upravljanje glede na spremenjene potrebe in okoljske pogoje, naj predvidijo premišljeno uporabo vodnih virov glede na njihovo kakovost ter naj posredujejo pri organih za upravljanje voda za namakanje, da bodo optimalno upravljali z razpoložljivimi vodnimi viri glede na to, da je treba zmanjšati izgube vode v distribucijskih sistemih;

    21. se zavzema za ustanovitev evropskega centra za spremljanje suše in povečanje zmogljivosti za usklajeno protipožarno zaščito na ravni Evropske unije, saj suša in požari precej prispevajo k dezertifikaciji in degradaciji kmetijskih zemljišč, zlasti v sredozemskih regijah;

    22. poudarja potrebo po izboljšanju učinkovitosti informacij, ki jih posredujejo države članice, in po usklajevanju med njimi;

    23. priporoča razvoj sistema hitrega opozarjanja in stalnega nadzora nad stanjem tal, da bi lahko pravočasno ukrepali proti eroziji in zmanjševanju organskih snovi, kar povzroča emisije toplogrednih plinov ter izgubo obdelovalnih površin in biotske raznovrstnosti;

    24. zato poziva Komisijo, naj v svojem predlogu za novo opredelitev gorskih in otoških območij ter drugih območij z naravnimi omejitvami, ki naj bi ga predložila v letu 2009, med prednostna merila ocenjevanja opazovanih območij uvrsti stopnjo tveganja za degradacijo tal in dezertifikacijo;

    25. ocenjuje, da je potrebno okrepiti raziskave, razvoj in inovacije ter ob upoštevanju biotehnološkega napredka posebno pozornost nameniti območjem, ki močneje občutijo pomanjkanje vode in sušo;

    26. poziva Komisijo, naj pri vmesni reviziji sedmega okvirnega programa, predvideni v letu 2009, predvidi večje spodbude za podporo programom za raziskave in razvoj, ki jih izvaja več držav članic in katerih namen je izboljšanje znanja za trajnostno upravljanje tal in območij, kjer že prihaja do degradacije;

    27. poziva Komisijo, naj preveri potrebnost oblikovanja finančnega instrumenta, ki bi ga bilo mogoče uporabiti za boj proti vzrokom in posledicam podnebnih sprememb, zlasti proti degradaciji tal;

    28. meni, da je treba oblikovati programe za izobraževanje in osvežitveno usposabljanje zaposlenih v sektorju in širše javnosti, kar bi prispevalo k iskanju konkretnih rešitev, k ozaveščanju porabnikov ter ustvarjanju skupne odgovornosti pri uporabi teritorialnih virov;

    29. poziva Evropsko unijo, naj ponudi ukrepe za informiranje in usposabljanje, namenjene zlasti mladim kmetovalcem, ki bodo spodbujali uvajanje kmetijskih metod, usmerjenih v ohranjanje tal; predvsem v povezavi z vplivi podnebnih sprememb in vlogo, ki jo ima pri tem kmetijstvo;

    30. opozarja, da morajo na podlagi resolucije Evropskega parlamenta z dne 5. junija 2008 o tem, kakšno prihodnost prinaša mladim kmetovalcem tekoča reforma SKP[3] imeti prednost pri financiranju projektov tiste dejavnosti, ki bodo dajale prednost mladim v kmetijskem sektorju;

    31. meni, da mora Unija okrepiti in izboljšati avtonomnost in samozadostnost pri preskrbi s krmo in hrano tudi z boljšo zaščito tal na kmetijskih površinah in zaščito njenih proizvodnih značilnosti ter zlasti s krepitvijo trajnostne rabe travinja za živinorejo (s programi za spodbujanje pridelave mesa pašnih živali, subvencijami za pašo v skladu z naravovarstvenimi predpisi itd.) za doseganje večje avtonomnosti pri preskrbi s krmo; meni, da si mora kmetijska politika, ki želi prispevati k varnosti prehrane in trajnosti po vsem svetu, prizadevati za ravnovesje med gojenjem rastlin, živali in pridobivanjem energije v okviru kmetijstva EU;

    32. zahteva, da se v okviru svetovnega trga s CO2 spodbuja ohranjanje in obnavljanje gozdov, zlasti v tistih državah članicah, ki so izgubile svojo gozdno naravno dediščino, in poudarja potrebo po uvedbi celovitega in trajnostnega upravljanja z gozdovi znotraj Evropske unije.

    33. poudarja vlogo gozdov za vodni krog ter pomen uravnotežene kombinacije gozdov, pašnikov in poljedelskih površin za trajnostno upravljanje vode; posebej poudarja pomembnost tal z visoko vsebnostjo organskih snovi ter prilagojenega kolobarjenja; opozarja, da vse večje izkoriščanje tal ogroža kmetijstvo, varnost preskrbe s hrano in trajnostno upravljanje vode;

    34. zahteva, da se v okviru kmetijskih dejavnosti, vezanih na vzdrževanje travnikov, trajnih pašnikov in gozdnih površin, omogoči, da je izdajanje zelenih certifikatov vezano na proizvajanje javnih dobrin (zajem CO2, biotska raznovrstnost, ohranjanje tal);

    35. poziva države članice, naj uporabijo drugi steber skupne kmetijske politike za dodeljevanje premij za kmetijske dejavnosti, vezane na vzdrževanje travnikov, trajnih pašnikov in gozdnih površin, da se tako zagotovi prispevek za proizvajanje javnih dobrin (zajem CO2, biotska raznovrstnost, ohranjanje tal); poziva Komisijo, naj prednostno obravnava ohranitev travnatih površin;

    36. poziva Svet, naj nemudoma sprejme skupno stališče o predlogu okvirne direktive o varstvu tal (KOM(2006)0232), da se lahko vzpostavi instrument Skupnosti, ki bi omogočil boj proti tem nevarnostim;

    37. zahteva, da Svet in Komisija raziščeta strategije za obnovo degradiranih tal z ukrepi, ki bodo spodbujali omejevanje takšne degradacije;

    38. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

    OBRAZLOŽITEV

    Uvod

    Tla na kmetijskih površinah so opredeljena kot tisti del litosfere, kjer je mogoče pridelovati in vzrejati dobrine, ki so namenjene pretežno za prehrano. Tla na kmetijskih površinah imajo poleg tega, da omogočajo proizvodnjo živil, tudi druge pomembne funkcije:

     povezujejo ozračje, vodne vire in geološke sisteme;

     filtrirajo snovi različnega izvora, raztopljene v vodi, ter kopičijo delce, ki se odlagajo iz ozračja;

     delujejo kot zbiralniki ogljika, saj imajo rastline sposobnost, da s postopkom klorofilne fotosinteze fiksirajo CO2 iz ozračja ter ga uskladiščijo v tleh v rizosferi;

     uravnavajo pretok padavin;

     zaradi medsebojnega vplivanja s podnebjem določajo vrsto kultur, ki so lahko posajene;

     vplivajo na obliko krajine in določajo njene značilnosti;

     z dovajanjem vode in hranil vzdržujejo različne habitate in biotsko raznovrstnost;

     ustvarjajo pogoje za ohranjanje semen ter mikro- in makroorganizmov;

     imajo pomembno družbeno in kulturno vlogo.

    Jasno je, da medsebojno vplivanje zemlje, vode in zraka določa delovanje enotnega sistema, katerega glavni cilj je razvoj trajnostnega kmetijstva, ki lahko zmanjša onesnaževanje in propadanje okolja, nudi storitve in okoljske dobrine, obenem pa ohranja svojo sposobnost proizvajanja. Na eni strani je kmetijstvo odvisno od drugih proizvodnih sistemov, na drugi pa je odgovorno za dobro upravljanje tega pomembnega in neobnovljivega naravnega vira.

    Sedanje stanje

    Podatki in vzorci, vzeti na različnih ravneh, kažejo, da so tla na kmetijskih površinah čedalje bolj izpostavljena okoljskim pritiskom, ki že imajo negativne posledice: hidrogeološko degradacijo, dviganje morske gladine ter posledično zasoljevanje tal, izgubo kmetijskih površin, zmanjšanje biotske raznovrstnosti, večjo pogostnost negativnih posledic požarov, bolezni rastlin in živali. Te spremembe močno vplivajo na izbiro kultur za pridelavo ter na produktivnost tal, s posebnim poudarkom na varni preskrbi s hrano. Čeprav pravni red Skupnosti vsebuje določbe o zaščiti tal, Skupnost trenutno nima posebnih predpisov, ki bi obravnavali spremenjene razmere na tem področju. Glede na obširnost ciljev, številna področja, na katerih se uporablja, in ker strategije posredovanja v kmetijskem sektorju pogosto zadevajo tudi druga okoljska področja, bi moral veljavni pravni okvir in njegove določbe izboljšati obseg in načine poseganja v prostor, saj morajo obvezno imeti čezmejni značaj. V primeru, da bi degradacija tal imela posledice tudi na območju, ki bi bilo zelo oddaljeno od izvornega mesta, bi utegnila morebitne stroške za vrnitev v prvotno stanje nositi država, ki ni povzročila škode. Zaradi tega je treba delovati v integriranem in večdisciplinskem okviru, na podlagi čim obširnejšega programa za spremljanje in ocenjevanje poteka degradacije, ter pri tem uporabljati satelitske posnetke in kartografijo.

    Namen poročila

    Trenutno se obravnava in ocenjuje sedanje stanje, zlasti na proizvodnih površinah v južni Evropi, kjer je degradacija tal že bolj izrazita. Glede na sedanji trend so se preučile možnosti, ki jih nudi kmetijska dejavnost v boju proti degradaciji tal na kmetijskih površinah, ter istočasno za obnovo, uporabo in trajnostno upravljanje litosfere. Evropski parlament je zato organiziral javno razpravo, da bi poglobil dialog o različnih obravnavanih temah, poročevalcu pa je dal možnost, da je izpostavil predstavljene in obravnavane predloge. Namen poročila je, da ponudi pobude, razmišljanje in konkretne predloge, ki bodo v primernem trenutku lahko koristili, ko bo treba dokončno oblikovati skupno strategijo za obnovo, ohranjanje in izboljšanje posegov v tla na kmetijskih površinah. Jasno je, da je prednostna naloga določitev skupnega načrta za posredovanje, zlasti s točno usmerjenim načrtovanjem preprečevanja degradacije tal na kmetijskih površinah ter njihove zaščite. V tem kontekstu tla v južni Evropi zaradi morfoloških in pedoloških značilnosti že sedaj kažejo nekatere spremembe, v nekaterih primerih pa so znanilci razmer, ki bi lahko nastale v mnogih proizvodnih habitatih v severni Evropi. Ob tem je treba upoštevati, da bi se območja v južni Evropi lahko postopoma dezertificirala, v severni Evropi pa bi prišlo do velikega zmanjšanja padavin, kar bi zahtevalo prilagoditev hidrogeološke ureditve, ki jo je oblikoval človek skozi stoletja.

    Možnosti ukrepanja

    Jasno je, da so uporaba tal na kmetijskih površinah ter načini njihovega upravljanja ključni elementi, ki naj pomagajo pri iskanju rešitev za nove izzive (podnebne spremembe, obnovljivi viri energije, pomanjkanje vode, biotska raznovrstnost itd.), zato je treba pravnim sredstvom, ki so na voljo, in možnostim posredovanja v okviru kmetijskih dejavnosti določiti nov cilj in jih obravnavati kot usmeritve in načine upravljanja skupne kmetijske politike.

    V tem kontekstu je Evropski parlament že pokazal svojo dovzetnost za problematiko, ki zadeva varno preskrbo s hrano in ki ji poročevalec želi dodati pojem proizvodne avtonomnosti, pri čemer se sklicuje na možnost, da je treba razpolagati s določenim številom proizvodnih dejavnikov, ki omogočajo, da proizvajalci izbirajo z veliko mero svobode.

    Teme, ki zadevajo boj proti degradaciji tal, morajo nujno vključevati strategijo za ohranjanje tal, ki naj nameni večjo pozornost urejanju hidravličnih sistemov v kmetijstvu in njihovemu vzdrževanju. Zavedati se je treba, da se bodo morali zlasti akumulacijski sistemi ter sistemi za dovajanje vode za namakanje prilagoditi vedno višjim cenam za njihovo uporabo, zato bo treba prilagoditi ali vpeljati namakalne tehnike, s katerimi se bo zmanjšala količina dovedene vode z optimizacijo črpanja iz freatičnih vodonosnikov. V tem kontekstu je nujno treba zmanjšati izgube dovodnih sistemov.

    Za zaščito ekosistema tal ter boj proti njihovemu propadanju bo potrebno posvetiti posebno pozornost programom pogozdovanja in zlasti upoštevati, da bi lahko izbira nekaterih sredozemskih vrst grmičevja za pogozdovanje območij v južni Evropi uspešno prispevala v boju proti eroziji in požarom. Na gričih v regijah v notranjosti, kjer se uporaba čistilnih naprav pogosto ne splača, bi bilo treba ustvariti in prek zadrug upravljati majhna akumulacijska jezera, namenjena zbiranju deževnice, ki bi jo lahko uporabljali za gašenje požarov, obenem pa bi to bili bazeni za zbiranje in recikliranje odpadnih voda, prečiščenih s tehnikami, ki uporabljajo rastline ali prezračevalne lagune.

    Zelo so pomembne tehnike pridelovanja na sušnih območjih, kot so minimalna površinska dela, ki lahko preprečijo kapilarni vodi, da po različnih poteh pride ponovno na površino, kolobarjenje zaradi izboljšanja kakovosti zemljišč ali boja proti boleznim, izbira genotipov, ki bolj ustrezajo pridelovalnemu okolju in njihova pridelava nima zgolj trgovinskega namena, načini nadzora nad evapotranspiracijo, prek katere prihaja včasih do velikih izgub vode iz tal, z redno izboljšavo kakovosti zemljišča (optimizacija strukture tal) ali zasaditvijo.

    Geografski informacijski sistem (GIS) je lahko koristen instrument za ocenjevanje razmer in njihovega poteka, zato je treba opraviti standardizacijo podatkov iz meritev, ki jih je potem treba interpretirati z uporabo in medsebojno primerjavo geobiokemičnih modelov.

    Tako bo najbrž morala Komisija, ko bo predložila svoj predlog za novo opredelitev gorskih območij ter drugih območij z naravnimi omejitvami, med prednostna merila vključiti stopnjo ohranitve tal ter stopnjo tveganja za dezertifikacijo. Podobno bi bilo treba pri vmesni reviziji sedmega okvirnega programa predvideti večje spodbude za podporo programom za raziskave o boju proti degradaciji tal. Cilj je optimizacija proizvodnih tehnologij ter glede na spremenjene potrebe iskanje novih rešitev, ki naj dajo prednost varčevanju z vodo ter tako zmanjšajo povpraševanje po energiji za proizvodnjo živil.

    Glede izobraževanja in nadajnjega usposabljanja je jasno, da bodo morali programi vključevati ne samo zaposlene v sektorju, ampak tudi širšo javnost, kar bi prispevalo k iskanju konkretnih rešitev ter oblikovanju odgovornosti porabnikov do trajnostne uporabe naravnih in teritorialnih virov v najširšem pomenu, za katere smo odgovorni sedaj in v prihodnosti.

    V skladu z načelom obnove kmetijske družbe in nujnega zagotavljanja večje dinamičnosti podjetnikov v kmetijskem sektorju bi bilo treba financiranje projektov za obnovo in trajnostno upravljanje tal na kmetijskih površinah prednostno dodeliti podjetjem, ki jih vodijo mladi kmetje.

    Ker je prehrambena kriza prizadela milijone ljudi, njena neposredna posledica pa je izguba možnosti načrtovanja in upravljanja proizvodnje živilskih proizvodov, je treba izpostaviti dejstvo, da zaščita tal omogoča ohranjanje proizvodnega potenciala, ki ima politični in strateški pomen, omogoča zagotavljanje ravnotežja med izvozom in uvozom ter zagotavlja določeno stopnjo avtonomije in možnost za večstransko pogajanje.

    Ker se s kmetijsko dejavnostjo, zlasti dejavnostmi, vezanimi na gozdove, travnike, pašnike, lahko vpliva na celoten ekosistem, bi lahko na to dejavnost vezali izdajo zelenih certifikatov, ki bi pomenili priznanje vsem dejavnostim kmetijskega sektorja, ki proizvajajo dobrine javnega interesa. To bi lahko imelo tri učinke: spodbujanje trajnostnih tehnologij v proizvodnji, oblikovanje trgovinskega trga na podlagi zelenih certifikatov ter nične stroške za davkoplačevalce.

    MNENJE Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (28.1.2009)

    za Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja

    o problematiki slabšanja stanja kmetijskih površin v EU in še posebej v južni Evropi: odziv preko instrumentov kmetijske politike EU
    (2008/2219(INI))

    Poročevalka (*): Inés Ayala Sender

    (*) Pridruženi odbor – člen 47 Poslovnika

    POBUDE

    Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane poziva Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja kot pristojni odbor, da v predlog resolucije vključi naslednje pobude:

    1.   ker so tla osnova za proizvodnjo človekove hrane, krme, tekstila in goriv ter imajo pomembno vlogo pri zajemanju CO2; ker so kljub temu sedaj bolj kot kdajkoli izpostavljena nepopravljivemu uničevanju, ki ga povzročajo vetrna in dežna erozija, onesnaževanje, soljenje, vse večja neprepustnost, siromašenje organskih snovi v njih in izguba biotske raznovrstnosti;

    2.   ker je kmetijstvo najboljši način, da se izognemo slabšanju tal, zahteva utemeljeno strategijo, ki bo prispevala k ohranjanju te dejavnosti;

    3.   poziva Svet, naj nemudoma sprejme svoje skupno stališče o okvirni direktivi o zaščiti tal, da se lahko vzpostavi instrument Skupnosti, ki bi omogočil boj proti tem nevarnostim;

    4.   ker se z namakanjem tudi ohranja vlažnost tal in dviga raven podtalnice, zahteva, da se ti dejavniki upoštevajo pri načrtovanju skupne kmetijske politike;

    5.   meni, da je treba izboljšati izobraževanje kmetov, zlasti mladih, predvsem o vplivih podnebnih sprememb in vloge, ki jo ima pri tem kmetijstvo;

    6.   priporoča, naj Evropska unija močneje podpre izboljšanje upravljanja vode na kmetijskih površinah in živinorejskih farmah z dajanjem spodbud za učinkovitejše namakalne naprave in sisteme ter za razvoj kultur, odpornih na sušo;

    7.   meni, da terjajo sedanji problemi, med drugim pomanjkanje hrane, vode, naraščanje temperature, izhlapevanje vode in nevarnost slabšanja tal, novo, celovito in znanstveno podprto kmetijsko politiko, ki bo ustrezala pogojem sredozemskega podnebja; meni, da mora ta politika ob pomoči nacionalnih institucij in institucij EU odražati raziskave in razvoj lokalnih kultur, prilagojenih novim okoljskim izzivom, na območjih, kjer se bo upoštevalo varčevanje z vodo, obenem pa kmetovalcem dajati dovolj sredstev za ohranjanje evropske življenjske ravni;

    8.  meni, da mora integrirano upravljanje z vodnimi viri v kmetijstvu vključevati strategije za posodobitev in izboljšanje uporabe in upravljanja vode ter za racionalizacijo in omejevanje njene porabe;

    9.   priporoča razvoj sistema hitrega opozarjanja in stalnega nadzora nad stanjem tal, da bi lahko pravočasno ukrepali proti eroziji, zmanjševanju organskih snovi, kar povzroča emisije toplogrednih plinov, ter izgubi obdelovalnih površin in biotske raznovrstnosti;

    10. ocenjuje, da je potrebno okrepiti raziskave, razvoj in inovacije ter ob upoštevanju najnovejših biotehnologij posebno pozornost nameniti območjem, ki močneje občutijo pomanjkanje vode in sušo;

    11. zahteva, da se spodbuja ohranjanje in sajenje živih mej, zlasti na območjih, kjer so te v zadnjih letih izginile;

    12. opozarja na pomen prahe za obnavljanje obdelovalnih površin in zadrževanje vode; poziva Komisijo in prizadete države članice, naj spodbujajo kmetijske sisteme, prilagojene tlem v sredozemskih ekosistemih, ter ukrepe za učinkovito rabo vode;

    13. zahteva, da Svet in Komisija raziščeta strategije za obnovo degradiranih tal z ukrepi, ki bodo spodbujali omejevanje takšnega slabšanja;

    14. nestrpno pričakuje ustanovitev Evropskega observatorija za sušo in sistem zgodnjega opozarjanja ter poudarja potrebo po izboljšanju učinkovitosti informacij, ki jih posredujejo države članice, in usklajevanja med njimi;

    15. opozarja na konvencijo Združenih narodov, sprejeti leta 1994, o boju proti dezertifikaciji v državah, ki doživljajo hudo sušo in/ali dezertifikacijo, zlasti v Afriki, katere cilj je boj proti slabšanju stanja obdelovalnih površin in suši, ter na podporo Parlamenta tej konvenciji;

    16. priznava, da predstavlja okvirna direktiva o vodah (direktiva 2000/60/ES) regulativni okvir in služi kot temeljni instrument za zaščito tal, spodbuja medregionalno sodelovanje, trajnostno rabo vode in zaščito razpoložljivih vodnih virov ter hkrati prispeva k zmanjšanju posledic poplav in suše;

    17. zahteva, da se v okviru svetovnega trga s CO2 spodbuja ohranjanje in obnavljanje gozdov, kakor tudi pogozdovanje z mešanimi vrstami, zlasti v tistih državah članicah, ki so izgubile svojo gozdno naravno dediščino, in poudarja potrebo po uvedbi celovitega in trajnostnega upravljanja z gozdovi znotraj Evropske unije.

    18. meni, da je potrebno okrepiti merila okoljske pogojenosti in njihovo uporabo v Evropski uniji, še posebej glede biotske raznovrstnosti in organskih snovi v tleh, ter jih razširiti na varstvo voda ;

    19. poudarja vlogo, ki jo imajo evropski kmetje v boju proti eroziji tal in dezertifikaciji, ter želi, da se evropskim proizvajalcem prizna odločilna vloga pri ohranjanju poraščenosti v regijah, kjer se stalno pojavlja suša ali grozijo peščeni viharji; poudarja pomen, ki ga imajo zlasti trajne kulture, sadovnjaki in vinogradi, travniki in gozdne kulture za zbiranje vode;

    20. poudarja vlogo gozdov za vodni krog ter pomen uravnotežene kombinacije gozdov, pašnikov in poljedelskih površin za trajnostno upravljanje vode; posebej poudarja pomembnost tal z visoko vsebnostjo organskih snovi ter prilagojenega kolobarjenja; opozarja, da vse večje izkoriščanje tal ogroža kmetijstvo, varnost preskrbe s hrano in trajnostno upravljanje vode;

    IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

    Datum sprejetja

    22.1.2009

     

     

     

    Izid končnega glasovanja

    +:

    –:

    0:

    42

    4

    1

    Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

    Adamos Adamou, Georgs Andrejevs, Liam Aylward, Maria Berger, John Bowis, Frieda Brepoels, Martin Callanan, Dorette Corbey, Magor Imre Csibi, Chris Davies, Avril Doyle, Mojca Drčar Murko, Edite Estrela, Jill Evans, Anne Ferreira, Karl-Heinz Florenz, Elisabetta Gardini, Cristina Gutiérrez-Cortines, Satu Hassi, Jens Holm, Marie Anne Isler Béguin, Caroline Jackson, Dan Jørgensen, Christa Klaß, Urszula Krupa, Marie-Noëlle Lienemann, Peter Liese, Jules Maaten, Linda McAvan, Riitta Myller, Miroslav Ouzký, Vladko Todorov Panayotov, Dimitrios Papadimoulis, Vittorio Prodi, Frédérique Ries, Guido Sacconi, Daciana Octavia Sârbu, Amalia Sartori, Richard Seeber, Bogusław Sonik, María Sornosa Martínez, Thomas Ulmer, Anja Weisgerber, Glenis Willmott

    Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

    Inés Ayala Sender, Iles Braghetto, Philip Bushill-Matthews

    IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

    Datum sprejetja

    17.2.2009

     

     

     

    Izid končnega glasovanja

    +:

    –:

    0:

    23

    6

    3

    Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

    Niels Busk, Luis Manuel Capoulas Santos, Giovanna Corda, Albert Deß, Constantin Dumitriu, Michl Ebner, Carmen Fraga Estévez, Lutz Goepel, Friedrich-Wilhelm Graefe zu Baringdorf, Esther Herranz García, Lily Jacobs, Elisabeth Jeggle, Heinz Kindermann, Vincenzo Lavarra, Stéphane Le Foll, Véronique Mathieu, Mairead McGuinness, Rosa Miguélez Ramos, María Isabel Salinas García, Sebastiano Sanzarello, Agnes Schierhuber, Willem Schuth, Czesław Adam Siekierski, Alyn Smith, Petya Stavreva, Donato Tommaso Veraldi

    Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

    Béla Glattfelder, Wiesław Stefan Kuc, Astrid Lulling, Maria Petre, Markus Pieper, Struan Stevenson, Vladimír Železný

    Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

    Hélène Goudin, Ewa Tomaszewska, Peter Šťastný