POROČILO s predlogom priporočila Evropskega parlamenta Svetu o okrepitvi varnosti in temeljnih svoboščin na internetu

25.2.2009 - (2008/2160(INI))

Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve
Poročevalec: Stavros Lambrinidis

PREDLOG PRIPOROČILA EVROPSKEGA PARLAMENTA SVETU

o okrepitvi varnosti in temeljnih svoboščin na internetu

(2008/2160(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga priporočila Svetu, ki ga predlaga Stavros Lambrinidis v imenu skupine PSE, o okrepitvi varnosti in temeljnih svoboščin na internetu (B6-0302/2008),

–   ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah[1], zlasti njenih določb o varstvu osebnih podatkov, svobodi izražanja, spoštovanju zasebnega in družinskega življenja in pravici do svobode in varnosti,

–   ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov[2], Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ z dne 27. novembra 2008 o varstvu osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah[3], Direktive 2003/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. novembra 2003 o ponovni uporabi informacij javnega sektorja[4], predloga Komisije z dne 13. novembra 2007 o Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami, Direktive 2002/58/ES o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij in Uredbe (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju na področju varstva potrošnikov (KOM (2007)0698), Direktive 2006/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij[5] in sklepnih predlogov generalnega pravobranilca z dne 14. oktobra 2008 v zadevi C-301/06 Irska proti Parlamentu in Svetu,

–   ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2005/222/PNZ z dne 24. februarja 2005 o napadih na informacijske sisteme[6], Okvirnega sklepa Sveta 2001/413/PNZ z dne 28. maja 2001 o boju proti goljufijam in ponarejanju v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi[7], Okvirnega sklepa Sveta 2008/919/PNZ z dne 28. novembra 2008 o spremembi Okvirnega sklepa 2002/475/PNZ o boju proti terorizmu[8], Sporočila Komisije z dne 22. maja 2007 z naslovom „Na poti k splošni politiki o boju proti kibernetskemu kriminalu“ (KOM(2007)0267) ter nedavnih pobud za ugotavljanje hudih kaznivih dejanj in terorizma (kot je projekt za preverjanje medmrežja „Check the Web“),

-   ob upoštevanju dela, ki poteka v Svetu Evrope, Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter Organizaciji združenih narodov na področju boja proti kriminalu in kibernetskemu kriminalu in na področju varstva temeljnih pravic in svoboščin tudi na internetu[9],

-   ob upoštevanju zadnjih sodb evropskih sodišč in nacionalnih ustavnih sodišč na tem področju, zlasti sodbe nemškega zveznega ustavnega sodišča, ki priznava izrecno pravico do varstva zaupnosti in nedotakljivosti sistemov informacijske tehnologije[10],

-   ob upoštevanju člena 114(3) in člena 94 svojega poslovnika,

-   ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in mnenja Odbora za kulturo in izobraževanje (A6-0103/2009),

A. ker razvoj interneta dokazuje, da ta postaja nujno orodje za spodbujanje demokratičnih pobud, nov forum za politične razprave (na primer e-volilne kampanje in e-volitve), bistven instrument za uveljavljanje svobode izražanja na svetovni ravni (na primer spletni dnevniki) in za razvoj gospodarskih dejavnosti, pa tudi mehanizem za spodbujanje digitalne pismenosti in razširjanje znanja (e-učenje); ker internet prinaša tudi vedno večje število možnosti za ljudi vseh starosti, da lahko denimo komunicirajo z ljudmi iz različnih delov sveta, in je tako razširil ljudem možnosti, da spoznavajo druge kulture ter s tem drugačne ljudi in kulture tudi bolje razumejo; ker se je z internetom povečala tudi raznolikost virov novic, saj posamezniki zdaj lahko spremljajo novice iz različnih delov sveta,

B.  ker bi morale vlade in organizacije ter institucije, ki delujejo v javnem interesu, zagotoviti primeren zakonodajni okvir in ustrezna tehnična sredstva, da bi državljanom omogočile dejavno in učinkovito udeležbo v upravnih postopkih z aplikacijami e-uprave,

C. ker internet v celoti ustreza opredelitvi svobode izražanja iz člena 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti delu, ki pravi „ne glede na državne meje“,

D. ker bi preglednost, spoštovanje zasebnosti in okolje, kjer vlada zaupanje med zainteresiranimi stranmi, morali veljati za nujne elementi pri oblikovanju trajnostnega varnostnega koncepta interneta,

E.  ker sta svoboda izražanja in zasebnost na internetu lahko večji, hkrati pa tudi bolj izpostavljeni vdorom in omejitvam, tako s strani zasebnih kot javnih akterjev,

F.  ker se internet, zaradi svobode, ki jo zagotavlja, mnogokrat uporablja tudi za širjenje nasilnih sporočil, kot so bila tista, ki so namenoma spodbujala k terorističnim napadom, ter za spletne strani, ki lahko posebej spodbujajo kazniva dejanja iz sovraštva, in ker se je po vsem svetu povečala nevarnost računalniškega kriminala, ki ogroža posameznike (tudi otroke) in omrežja,

G. ker se je treba učinkovito in odločno zoperstaviti tovrstnemu kriminalu, brez spreminjanja temeljne svobodne in odprte narave interneta,

H. ker so v demokratični družbi državljani upravičeni do tega, da neprestano opazujejo in presojajo dejanja in prepričanja svojih vlad in zasebnih podjetji, ki jim nudijo storitve; ker to načelo vedno bolj ogrožajo tehnološko napredne tehnike nadzorovanja, ki včasih sovpadajo z odsotnostjo ustreznih pravnih jamstev glede omejevanja njihove uporabe,

I.   ker imajo posamezniki pravico do svobodnega izražanja na internetu (na primer z vsebinami, ki jih ustvarjajo uporabniki, spletnimi dnevniki in socialnimi omrežji) in ker so internetni iskalniki in ponudniki storitev ljudem znatno olajšali pridobivanje informacij o denimo drugih posameznikih; ker vendarle pride do situacij, ko posamezniki želijo izbrisati podatke, shranjene v tovrstnih podatkovnih bazah; ker morajo biti podjetja zato sposobna posameznikom zagotoviti, da se lahko njihovi osebni podatki izbrišejo iz podatkovnih baz,

J.   ker tehnološki napredek vedno pogosteje omogoča tajno nadzorovanje dejavnosti državljanov na internetu, ki ga posameznik praktično ne more zaznati; ker zgolj obstoj tehnologije za nadzor ne opravičuje samodejno tudi njene uporabe, temveč bi bilo treba omejitve in natančne okoliščine, v katerih bi javni organi ali podjetja takšno tehnologijo smeli uporabiti, določiti na podlagi prevladujočega interesa varovanja temeljnih pravic državljanov; ker boj proti kriminalu na internetu in grožnje odprti demokratični družbi, ki jih predstavljajo nekatere osebe in organizacije, ko uporabljajo internet za v škodo pravic državljanov, ne smejo pomeniti, da si države članice lahko vzamejo pravico do prestrezanja in nadzorovanja vsega podatkovnega prometa na internetu, ki poteka na njihovem ozemlju, bodisi da to velja za njihove državljane ali za podatkovni promet iz tujine; ker mora biti boj proti kaznivim dejanjem sorazmeren z naravo kaznivih dejanj,

K. ker kraja identitete in njeno lažno prikazovanje predstavljata vedno večji problem, ki ga oblasti, posamezni državljani in podjetja šele začenjajo spoznavati in ki povzroča velike varnostne pomisleke v zvezi s povečano uporabo interneta za širok spekter namenov, vključno s prodajo in izmenjavo zaupnih informacij,

L.  ker bi bilo treba opozoriti, da lahko javni organi omejijo uveljavljanje pravic, kot sta svoboda izražanja ali spoštovanje zasebnega življenja, če so te omejitve v skladu z zakonom, nujne, sorazmerne in primerne za demokratično družbo,

M. ker na internetu obstaja velik razkorak v moči in znanju med gospodarskimi in vladnimi subjekti na eni strani ter posameznimi uporabniki na drugi strani; ker je zato treba sprožiti razpravo o potrebnih omejitvah glede „soglasja“, in sicer glede tega, kakšna razkritja lahko podjetja in vlade zahtevajo od uporabnikov, in v kakšni meri naj bi bili posamezniki dolžni razkriti svojo zasebnost in se odpovedati drugim temeljnim pravicam, da bi lahko uporabljali določene internetne storitve ali druge ugodnosti,

N. ker internet zaradi svoje globalne, odprte in participativne narave praviloma velja za svobodnega, kar pa ne pomeni, da ni treba razmisliti o načinu spoštovanja in zaščite temeljnih svoboščin internetnih uporabnikov in njihove varnosti, in sicer na državni in mednarodni ravni ter v javnem in zasebnem okviru,

O. ker cela vrsta temeljnih pravic, ki so prizadete v svetu interneta, vključuje, vendar ni omejena na, spoštovanje zasebnega življenja (vključno s pravico do trajnega izbrisa osebnih digitalnih sledi), varstvo podatkov, svobodo izražanja, govora in združevanja, svobodo tiska, političnega izražanja in participacije, nediskriminacijo in izobraževanje; ker bi morale biti vsebina tovrstnih pravic, vključno z njihovim področjem uporabe in dosegom, stopnja zaščite, ki jo zagotavljajo te pravice, in prepoved zlorabljanja teh pravic urejene s pravili o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih zagotavljajo ustave držav članic, mednarodne pogodbe o človekovih pravicah, vključno z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, splošna načela prava Skupnosti in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, in/ali z drugimi ustreznimi pravili nacionalnega in mednarodnega prava ter prava Skupnosti na njihovih zadevnih področjih uporabe,

P.  ker bi se morali vsi vpleteni akterji, ki so dejavni na internetu, zavedati svojih zadevnih odgovornosti in sodelovati v forumih, kjer se razpravlja o najbolj nujnih in pomembnih vprašanjih v zvezi z internetno dejavnostjo, da bi se poiskalo in spodbujalo skupne rešitve,

Q. ker bo postala računalniška nepismenost nova oblika nepismenosti 21. stoletja; ker je zaradi tega zagotavljanje dostopa do interneta vsem državljanom enako pomembno kot zagotavljanje njihovega dostopa do izobrazbe in ker vlade ali zasebna podjetja dostopa ne bi smela onemogočati; ker se takšnega dostopa ne sme zlorabljati z namenom izvajanja nezakonitih dejavnosti; ker je treba obravnavati nova vprašanja, kot so nevtralnost interneta, interoperabilnost, globalna dosegljivost vseh internetnih vozlišč in uporaba odprtih formatov in standardov,

R.  ker mednarodni, večkulturni in zlasti večjezikovni značaj interneta še ni v celoti podprt s tehnično infrastrukturo in protokoli svetovnega spleta,

S.  ker je v sedanjem procesu za „listino temeljnih pravic na internetu“ pomembno upoštevati vse ustrezne raziskave in dejavnosti na tem področju, vključno z nedavnimi študijami EU na to temo[11],

T.  ker je gospodarska dejavnost pomembna za nadaljnji dinamični razvoj interneta, pri čemer mora biti zagotovljeno varovanje njegove gospodarske učinkovitosti s pošteno konkurenco in zaščito pravic intelektualne lastnine, kot je to potrebno, sorazmerno in ustrezno,

U. ker je treba ohraniti ustrezno ravnovesje med ponovno uporabo informacij javnega sektorja, ki ponuja povsem nove možnosti za kreativno in kulturno eksperimentiranje in izmenjavo, ter varstvom pravic intelektualne lastnine,

V. ker se podjetja v sektorju informacijske in komunikacije tehnologije po vsem svetu soočajo s povečanimi pritiski organov oblasti za uskladitev z nacionalnimi zakoni in politikami na načine, ki bi lahko bili v nasprotju z mednarodno priznanima človekovima pravicama do svobode izražanja in zasebnosti; ker so bili sprejeti pozitivni ukrepi, med katere sodijo tisti, ki jih je sprejela skupina več zainteresiranih podjetij, organizacij civilne družbe (vključno s skupinami za človekove pravice in svobodo tiska), vlagateljev in akademikov, ti so oblikovali pristop na podlagi sodelovanja, da se zaščiti in spodbudi svoboda izražanja in zasebnost v sektorju informacijske in komunikacije tehnologije ter ustanovili pobudo za globalno omrežje (ang. Global Network Initiative)[12],

W. ker so stroga pravila o varovanju podatkov največja skrb EU in njenih državljanov in ker uvodna izjava 2 direktive 95/46/ES o varstvu podatkov jasno določa, da je tehnologija (tj. sistemi za obdelavo podatkov) namenjena temu, da „služi človeku“, ter da mora spoštovati „temeljne pravice in svoboščine, predvsem pravico do zasebnosti, ter prispevati h gospodarskemu in socialnemu napredku, trgovinskemu razvoju ter blaginji posameznikov“,

1.   na Svet naslavlja naslednja priporočila:

Neomejen in varen dostop do interneta za vse

(a)  sodeluje naj v prizadevanjih, da bi internet postal pomembno orodje za krepitev vpliva uporabnikov in okolje, ki omogoča razvoj pristopov od spodaj navzgor in razvoj e-demokracije ter hkrati zagotavlja vzpostavitev pomembnih varnostnih ukrepov, saj se na tem področju lahko razvijejo nove oblike nadzora in cenzure; svoboda in varovanje zasebnega življenja internetnih uporabnikov morata biti resnična, ne le navidezna;

(b)  prizna naj, da je internet lahko izjemna priložnost za spodbujanje dejavnega državljanstva in da je v zvezi s tem dostop do omrežij in vsebin eden ključnih elementov; priporoča naj, da se zadeva še naprej razvija na podlagi domneve, da imajo vsi pravico do sodelovanja v informacijski družbi ter da imajo vse institucije in udeleženci na vseh ravneh splošno odgovornost, da pomagajo pri tem razvoju[13], da bi se soočili z novim dvojnim izzivom e-nepismenosti in demokratičnega izključevanja v elektronski dobi[14];

(c)  pozove naj države članice, da se odzovejo na družbo, v kateri narašča zavedanje o informacijah, in poiščejo načine za zagotavljanje večje preglednosti odločanja, in sicer tako, da državljanom zagotovijo večji dostop do informacij, ki jih shranjujejo vlade, ter jim tako omogočijo izkoriščanje teh informacij; za svoje informacije, naj uporablja isto načelo;

(d) skupaj z drugimi pomembnimi akterji naj zagotovi, da varnost, svoboda izražanja in varstvo zasebnosti ter odprtost na internetu ne bodo obravnavani kot konkurenčni cilji, ampak da bo njihovo izpolnjevanje potekalo sočasno v okviru celovite vizije, ki ustreza vsem zahtevam;

(e)  zagotovi naj, da se zakonske pravice mladoletnih oseb do zaščite pred škodo, kot jih predpisuje Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah in kot se zrcalijo v zakonodaji EU, v celoti odražajo v in pri vseh ustreznih ukrepih, instrumentih ali odločitvah, povezanih s krepitvijo varnosti in svobode na internetu;

Močna zavezanost boju proti kibernetskemu kriminalu

(f)   povabi naj predsedstvo Sveta in Komisijo, naj razmislita o razvoju celovite strategije za boj proti kibernetskemu kriminalu, med drugim na podlagi Konvencije Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti, ki bo vključevala načine za reševanje problema kraje identitete in njenega lažnega prikazovanja na ravni EU, in sicer v sodelovanju z združenji ponudnikov in uporabnikov internetnih storitev ter s policijskimi organi, ki obravnavajo kazniva dejanja povezana z informacijsko tehnologijo, in pa, naj predstavita predlog za oblikovanje kampanj za ozaveščanje in preprečevanje tovrstne kriminalitete ter obenem zagotovita, da bo uporaba interneta varna in neomejena za vse; pozove naj k oblikovanju službe EU za pomoč osebam, ki so bile žrtve kraje identitete in lažnega prikazovanja identitete;

(g)  spodbuja naj razmišljanja o potrebnem sodelovanju med zasebno-javnimi akterji na tem področju in o izboljšanju sodelovanja pri kazenskem pregonu, skupaj z ustreznim usposabljanjem za organe kazenskega pregona in sodne organe, ki vključuje usposabljanje o vprašanjih zaščite temeljnih pravic; prepozna naj potrebo po deljeni odgovornosti ter koristi skupne regulacije in samoregulacije kot učinkovitih nadomestnih ali dopolnilnih instrumentov za tradicionalno zakonodajo;

(h)  zagotovi naj, da bodo delo, ki poteka v okviru projekta za preverjanje medmrežja (ang. Check the Web), in nedavne pobude za izboljšanje širjenja informacij o kibernetskem kriminalu, vključno z vzpostavitvijo nacionalnih portalov in evropskega portala za obveščanje o kršitvah, storjenih na internetu (evropski portal za kibernetski kriminal, ki ga vzpostavlja Europol), potrebni, sorazmerni in ustrezni ter jih bodo spremljali vsi potrebni zaščitni ukrepi;

(i)   spodbuja naj programe za zaščito otrok in izobraževanje staršev o novih e-nevarnostih, kakor je opredeljeno v zakonodaji EU, in opravi presojo vpliva dosedanji učinkovitosti obstoječih programov; pri tem je treba posebno pozornost posvetiti spletnim igram, ki so namenjene predvsem otrokom in mladoletnikom;

(j)   spodbudi naj vse proizvajalce računalnikov v EU, da predhodno namestijo programsko opremo za zaščito otrok, ki jo je mogoče zagnati na enostaven način;

(k)  sprejme naj direktivo o kazenskih ukrepih za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine, na podlagi ocene, izvedene v luči raziskav sodobnih inovacij, področja uporabe, v katerem je potrebna in sorazmerna, in v zvezi s tem hkrati prepove sistematično spremljanje in nadzorovanje dejavnosti vseh uporabnikov na internetu ter zagotovi, da so kazni sorazmerne s storjenimi kršitvami; v zvezi s tem naj spoštuje tudi svobodo izražanja in združevanja posameznih uporabnikov ter se bori proti spodbujanju k kršitvam pravic intelektualne lastnine v kibernetskem prostoru, vključno z določenimi pretiranimi omejitvami dostopa, ki so jih postavili nosilci intelektualne lastnine sami;

(l)   zagotovi naj, da se ne bo kazensko preganjalo izražanja spornih političnih prepričanj prek interneta;

(m) zagotovi naj, da ne bo zakonov ali postopkov za omejevanje ali kriminalizacijo pravice novinarjev in medijev do zbiranja in posredovanja informacij za namene poročanja;

Nenehna skrb za absolutno zaščito in okrepljeno spodbujanje temeljnih svoboščin na internetu

(n)  upošteva naj, da „digitalna identiteta“ vedno bolj postaja sestavni del naše osebnosti in jo je zaradi tega treba ustrezno in učinkovito zaščititi pred vdori zasebnih in javnih akterjev – to pomeni, da je treba opredeliti in zaščititi poseben podatkovni niz, ki je organsko povezan z digitalno identiteto“ posameznika, in vsi njegovi elementi morajo šteti za neodtujljive osebne, neekonomske in netržne pravice; ustrezno naj upošteva, kako pomembni so anonimnost, uporaba izmišljenih imen in nadzor nad informacijskimi tokovi za zasebnost ter dejstvo, da morajo uporabniki imeti na voljo sredstva za njeno učinkovito zaščito (na primer različne tehnologije za boljše varovanje zasebnosti) in biti poučeni o njihovi uporabi;

(o)  zagotovi naj, da države članice, ki prestrezajo in nadzirajo podatkovni promet, ne glede na to, ali ta zadeva njihove državljane ali podatkovni promet iz tujine, to počnejo v skladu s strogimi pogoji in jamstvi, ki jih predvideva zakon; pozove naj države članice, da zagotovijo, da se preiskave na daljavo, če jih nacionalna zakonodaja predvideva, izvajajo na podlagi veljavnega naloga za preiskavo, ki ga izda pristojni sodni organ; upošteva naj, da poenostavljeni postopki za izvajanje preiskav na daljavo v primerjavi z neposrednimi raziskavami niso sprejemljivi, saj kršijo vladavino prava in pravico do zasebnosti;

(p)  prizna naj nevarnost nekaterih načinov internetnega spremljanja in nadzorovanja, ki so namenjeni tudi sledenju vseh posameznikovih digitalnih korakov, da bi oblikovali uporabniške profile in dodelili točke; pojasni naj, da morajo takšne tehnike biti vedno ocenjene glede na njihovo nujnost in sorazmernost z vidika zastavljenih ciljev; poudari naj tudi, da sta potrebna večja ozaveščenost in prostovoljno soglasje uporabnikov glede njihovih računalniških dejavnosti, ki vključujejo izmenjavo osebnih podatkov (kot v primeru družbenih omrežij);

(q)  države članice naj pozove, da prepoznajo vse subjekte, ki uporabljajo nadzor interneta, in pripravijo javno dostopna letna poročila o nadzoru interneta in hkrati zagotovijo zakonitost, sorazmernost in preglednost;

      (r)     preuči in predpiše naj omejitve glede soglasja uporabnikov o razkritju dela zasebnosti, ki ga lahko zahtevajo in pridobijo vlade ali zasebna podjetja, saj obstaja očitno nesorazmerje med pogajalsko močjo in poznavanjem med posameznimi uporabniki in takšnimi institucijami;

(s)  strogo naj omeji, opredeli in regulira primere, v katerih se od zasebnega internetnega podjetja lahko zahteva, da vladnim organom razkrije podatke, ter naj poleg tega zagotovi, da za vlade veljajo najstrožji standardi varovanja podatkov pri uporabi teh podatkov; vzpostavi naj učinkovit nadzor in ocenjevanje tega procesa;

(t)   poudari naj, da je pomembno, da lahko internetni uporabniki razširijo svojo pravico doseči trajen izbris svojih osebnih podatkov, ki se nahajajo na spletnih straneh ali na nosilcih za shranjevanje podatkov katere koli tretje strani; zagotovi naj, da ponudniki internetnih storitev, spletni trgovci in ponudniki storitev informacijske družbe spoštujejo takšno odločitev uporabnikov; zagotovi naj, da države članice zagotavljajo učinkovito izvajanje pravice državljanov do dostopa do svojih osebnih podatkov, vključno z izbrisom tovrstnih podatkov ali njihovim umikom s spletnih strani, kjer je to primerno;

      (u)     obsodi naj vladno cenzuro vsebine, ki jo je mogoče poiskati na internetu, zlasti ko lahko takšne omejitve negativno vplivajo na politično izražanje;

(v)  države članice naj pozove, naj zagotovijo, da ne bo prišlo do poljubnega omejevanja svobode izražanja s strani javne in/ali zasebne sfere, in se izognejo vsem zakonskim ali upravnim ukrepom, ki bi negativno vplivali na vse vidike svobode izražanja;

(w) upošteva naj, da mora prenos osebnih podatkov tretjim državam – med drugim – potekati v skladu z določbami iz direktive 95/46/ES in okvirnega sklepa 2008/977/PNZ;

(x) opozori naj na dejstvo, da razvoj „interneta stvari“ in uporaba sistemov za radiofrekvenčno identifikacijo (RFID) ne bi smela obiti varstva podatkov in državljanskih pravic;

(y)  države članice naj pozove, da pravilno uporabljajo direktivo 95/46/ES o osebnih podatkih v povezavi z internetom; države članice naj opozori, da ta direktiva, zlasti njen člen 8, velja ne glede na tehnologijo, ki se uporablja za obdelavo osebnih podatkov, in da njene določbe od držav članic zahtevajo, da zagotovijo pravico do pravnega sredstva in nadomestila v primeru njihove kršitve (členi 22, 23 in 24);

(z)  spodbuja naj vključitev osnovnih načel „Listine o temeljnih pravicah na internetu“ v proces raziskav in razvoja instrumentov in aplikacij, povezanih z internetom, ter pospeševanje načela spoštovanja zasebnosti že pri načrtovanju ( ang. privacy by design), v skladu s katerim je zahteve za varovanje zasebnosti in podatkov treba čim prej vključiti v življenjski ciklus novih tehnoloških razvojev, kar zagotavlja državljanom uporabniku prijazno okolje;

(za) podpira in zahteva naj dejavno vključevanje Evropskega varuha osebnih podatkov in delovne skupine iz člena 29 v razvoj evropske zakonodaje, ki obravnava internetne dejavnosti z možnim vplivom na varstvo podatkov;

(zb) Komisijo naj pozove, naj izvede poglobljeno študijo o vidikih zasebnosti pri spletnem oglaševanju;

Mednarodne obveze

(zc) vse internetne akterje naj opozarja, da se udeležijo potekajočega procesa za „listino temeljnih pravic na internetu“, ki gradi na obstoječih temeljnih pravicah, spodbuja njihovo uveljavljanje in pospešuje priznavanje novih načel; v zvezi s tem mora glavno vlogo imeti dinamična koalicija za listino temeljnih pravic na internetu;

(zd) v zvezi s tem naj zagotovi, da bosta pri določitvi in zaščiti pravic internetnih uporabnikov upoštevani večstranska pobuda na več ravneh, ki je usmerjena na proces, in kombinacija globalnih in lokalnih pobud, in na ta način zagotovi legitimnost, odgovornost in sprejemljivost procesa;

(ze)  prizna naj, da globalna in odprta narava interneta zahteva globalne standarde za varstvo podatkov, varnost in svobodo govora; države članice in Komisijo naj v zvezi s tem pozove, da prevzamejo pobudo za pripravo tovrstnih standardov; pozdravi naj resolucijo o nujni potrebi po varovanju zasebnosti v svetu brez meja in oblikovanju skupnega predloga za vzpostavitev mednarodnih standardov za varovanje zasebnosti in osebnih podatkov s 30. mednarodne konference pooblaščencev za področje zasebnosti in varstva podatkov, ki je potekala od 15. do 17. oktobra 2008 v Strasbourgu; pozove naj vse interesne skupine v EU (tako javne kot zasebne), naj pričnejo z razmislekom o tem;

(zf) poudari naj pomembnost razvijanja pravih spletnih forumov, kjer bodo državljani Unije lahko sodelovali v bolj interaktivnih razpravah z oblikovalci politike in drugimi institucionalnimi interesnimi skupinami;

(zg) spodbuja naj dejavno sodelovanje EU na različnih mednarodnih forumih, na katerih se obravnavajo svetovni in lokalni vidiki interneta, kot je forum o upravljanju interneta;

(zh) z drugimi pomembnimi akterji EU naj sodeluje pri vzpostavitvi evropskega foruma za upravljanje interneta, ki bi povzel izkušnje, pridobljene na nacionalnih forumih za upravljanje interneta, deloval kot regionalni pol in učinkoviteje posredoval vseevropske zadeve, stališča in skrbi na prihodnjih mednarodnih forumu za upravljanje interneta;

o

o o

2.   naroči svojemu predsedniku, naj to priporočilo posreduje Svetu in v vednost Komisiji.

• [1]  UL C 364, 18.12.2000, str. 1.
• [2]  UL L 281, 23.11.1995, str. 31.
• [3]  UL L 350, 30.12.08, str. 60.
• [4]  UL L 345, 31.12.03, str. 90.
• [5]  UL 2006 L 105, str. 54.
• [6]  UL L 69, 16.03.2005, str. 67.
• [7]  UL L 149, 02.06.2001, str. 1.
• [8]  UL L 330, 09.12.2008, str. 21.
• [9]  Prim.: Konvencija Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti iz dne 23. novembra 2001 in Konvencija Sveta Evrope za varstvo posameznikov glede avtomatske obdelave osebnih podatkov z dne 28. januarja 1981.
• [10]  Nemško zvezno ustavo sodišče, 1 BvR 370/07, 27.2.2008, Odstavek-Št. (1 - 333). http://www.bverfg.de/entscheidungen/rs20080227_1bvr037007.html
• [11] ¹ Glej tudi: http://www.europarl.europa.eu/activities/committees/studiesCom/searchPerform.do. Gre za nedavno študijo z naslovom Okrepitev varnosti in temeljnih svoboščin na internetu - politika EU za boj proti kibernetskemu kriminalu, v kateri se med drugim predlaga sprejetje nezavezujoče listine temeljnih pravic na internetu.
• [12]  http://www.globalnetworkinitiative.org/index.php.
• [13]  Glej grško ustavo in njen odstavek 5A.
• [14]  V dokumentu Sveta Evrope z dne 17. septembra 2008 z naslovom „Internet – pomemben vir za vse“ se med drugim poudarja, da je zagotavljanje in spodbujanje enakosti in sodelovanja v zvezi z internetom bistveni korak za napredek enakosti in sodelovanja v družbi na splošno.

OBRAZLOŽITEV

Temeljne pravice na internetu - okrepljene in hkrati ogrožene

Živimo v dobi, ko vsi, od vlad do policije, zasebnih podjetij in celo zločincev, poskušajo pridobiti čim širši dostop do naših zasebnih elektronskih podatkov. Še posebej internet ponuja nekdaj nepredstavljive si podrobnosti o našem zasebnem življenju. Že z enim obiskom spletne strani so prodajalcem, obveščevalnim službam ali pa tatovom identitete na voljo podatki, ki jih lahko uporabijo ali zlorabijo.

Zaščita temeljne pravice do zasebnosti na internetu je tako postala ena najbolj perečih nalog, s katero se moramo spoprijeti kot zakonodajalci. Je tudi eden izmed najbolj zapletenih etničnih, pravih, tehnoloških in političnih izzivov, s katerimi se je doslej srečala naša družba.

Vsakemu je jasno, da je lahko internet orodje za razširitev naših temeljnih pravic, saj nam nudi brezmejne podatke ter nas povezuje s posamezniki in skupnostmi po vsem svetu. Manj pa se govori o tem, da internet v tem procesu predstavlja tudi veliko nevarnost za naše temelje pravice, saj nas lahko izpostavi nevarnemu nadzorovanju ali služi kot orodje zločincem in tudi teroristom. Najmanj očitno pa je, kako bi se dalo internet urediti na način, da bi nam prinašal koristi, hkrati pa bi nas obranil pred resno nevarnostjo zlorabe. Ta razmislek je še toliko bolj zapletena zaradi svojevrstne narave interneta, ki je decentralizirano omrežje, ki ga usmerjajo uporabniki, ki ni pod nadzorom nobene vlade in ki prečka skoraj vse meje.

Poročilo je torej namenjeno temu, da bi ugotovili, kako najbolje zaščititi in krepiti temeljne svoboščine posameznikov v spletnem svetu. Glavni elementi pri obravnavi tega vprašanja bi med drugim morali:

–  vključevati vse zainteresirane strani;

–  delovati na različnih ravneh in pri tem uporabljati obstoječe nacionalne, regionalne in mednarodne instrumente ter upoštevati, kako se uporabljajo v sodobni zakonodajni praksi;

–  izmenjevati najboljšo prakso; ter

–  odgovarjati na potrebe in probleme različnih skupin internetnih uporabnikov ter številnih vrst spletnih dejavnosti (ki se neprestano razvijajo).

Naš osrednji cilj je poiskati ustrezno ravnotežje med zasebnostjo in varnostjo. Pri tem je potrebna stalna opreznost in preverjanje stanja, tako da bomo lahko sledili nezaustavljivemu pohodu tehnologije. Pazljivo moramo preučiti vse vrste varnostnih vprašanj, kot so nacionalna varnost, varnost in zanesljivost naših mrež ter osebna varnost posameznikov, ki izmenjuje podatke na spletu. Če je zagotavljanje varnejšega interneta zakonit cilj naše družbe, potem moramo obravnavati in omejiti tehnologije spremljanja in nadzorovanja, ki lahko ogrozijo naše temelje svoboščine, še posebej, ko se pojavljajo dvomi glede potrebe, sorazmernosti in učinkovitosti spremljanja ali nadzorovanja. Prožnost, prilagodljivost in odgovornost morajo biti merila za vso zakonodajo in programe, ki jih oblikujemo, da bomo lahko na ta način ostali korak pred razvijajočo se tehnologijo.

Internet lahko zelo okrepi naše temeljne svoboščine, kot so svoboda govora, političnega delovanja in združevanja, hkrati pa jih lahko z lahkoto spodkopava. Eden nedavnih primerov, povezanih s to razpravo, je bila zakonodajna pobuda za nadzorovanje govora na internetu, da bi na ta način preprečili teroristične napade. To je zelo tipičen primer zakonodaje, ki lahko, če ni zelo natančno omejena za doseganje posameznega cilja, privede do vsesplošnega nadzorovanja in posameznikom onemogoči politično izražanje, kar je osrednje načelo demokratične družbe.

Določitev ustreznega ravnotežja pri teh vprašanjih je torej ključnega pomena. Nedvomno je, da nudi internet zločincem izreden niz novih orodij, prav tako pa je jasno, da je teroristom treba preprečiti uporabo interneta za načrtovanje in izvajanje napadov. Naša družba nadalje upravičeno zahteva, da na internetu preprečimo otroško pornografijo. Ti zločinci, ki predstavljajo resno grožnjo, omejujejo odpor državljanov, kadar pride do pozivov policije za razširjen nadzor nad internetom, ki je po svoji naravi neotipljiv. Vendar se je treba temu trendu upreti. Naši zakoni morajo biti v boju proti kriminalu učinkoviti, ne smejo pa biti pretirani, čeprav je internet zaradi svoje neorganizirane in neotipljive narave izpostavljen pretiranosti. Malo ljudi bi se na primer strinjalo s tem, da lahko policija ali podjetja za trženje odprejo vsako pismo, ki je poslano prek pošte, in preverijo njegovo vsebino. Podobna opreznost je potrebna pri zaščiti vsebine elektronskih sporočil.

Vendar za omejevanjem govora in poseganjem v zasebnost ne stojijo vedno oblasti, ki preganjajo zločince, temveč tudi zasebna internetna podjetja, ki želijo zaslužiti. Najnovejši trend, kadar je takšen primer razkrit - torej ponavadi takrat, ko je podjetje zaloteno pri zbiranju, shranjevanju in uporabi podatkov o nas brez naše privolitve -, je, da se zaprosi za „soglasje” uporabnika (na osnovi privolitve ali zavrnitve sodelovanja) za uporabo njegovih podatkov.

Vprašati se moramo, kje so meje takšnega soglasja. Vprašanje se postavlja, za kakšno razkritje lahko podjetje prosi uporabnika in do kakšne mere sme posameznik razkriti svojo zasebnost in se odpovedati drugim temeljnim svoboščinam, da bi lahko uporabljal določene internetne storitve ali ugodnosti.

Odgovori na ta vprašanja niso jasni. Na drugih področjih, kot je na primer delovna zakonodaja, se je naša družba sporazumela o omejitvah, kar zadeva soglasje državljanov v zvezi z njihovim zasebnim življenjem. Delovna zakonodaja in sporazumi o kolektivnem pogajanju v večini držav članic na primer predpisujejo najvišje število delovnih ur, minimalno plačo in druge delavske pravice, o katerih se posamezniki ne morejo pogajati s svojimi delodajalci. Razlog je preprost. Predvideva se namreč, da zaposleni in delodajalec nimata enake moči, zaradi česar „soglasje” ne more biti resnično izrečeno na enakopravni osnovi. Namen omenjene zakonodaje je prav tako preprečiti, da bi bile delavske pravice izpostavljene „tekmovalnosti za vsako ceno”, kar bi pripeljalo do tega, da bi bilo posameznim delavcem dovoljeno oziroma bi bilo prisiljeni v to, da se odpovejo nekaterim svojim pravicam.

Podoben razkorak v moči in znanju obstaja na internetu. Podjetja in oblasti imajo neprimerno več moči, znanja in interesov kot posamezni uporabniki, hkrati pa so slednji izpostavljeni tudi „cenejšim”, torej bolj „privlačnim” ponudbam. Poročevalec je prepričan, da bo prihodnja bitka v razpravi glede varnosti in zasebnosti interneta zadevala omejevanje „soglasja”, ki ga zahtevajo oblasti ali zasebna podjetja.

To vprašanje nas zelo zadeva, saj v današnji Evropi „veliki brat” ne bo prišel v obliki avtoritarnega režima, temveč se bo neopazno priplazil z našim „soglasjem”.

Nenazadnje sta pravica do izobraževanja in pravica do dostopa do interneta dve dodatni pravici, ki ju je treba spodbujati, in ki sta lahko v boju proti kriminalu ogroženi. E-nepismenost bo postala nova oblika nepismenosti v 21. stoletju. Ker mora ima vsak otrok pravico do šolanja in vsak odrasel pravico do nadaljnjega izobraževanja, bi moral imeti vsak posameznik vedno pravico do dostopa do računalnikov in interneta. Vlade bi morale omenjeni dostop omogočiti tudi najbolj oddaljenim regijam in najrevnejšim državljanom, njegovo odklonitev pa ne bi smele uporabljati kot kazen za kršitve državljanov. Ljudje iz vseh koncev družbe, iz vseh regij in kultur, bi morali imeti možnost uporabe velika niza storitev, ki jih ponuja internet. Na ta način bi se lahko osebno razvijali ter se izobraževanju, poklicni rasti ter medsebojnim odnosom posvečali v največji možni meri, kot jo omogočata naša tehnologija in zakonodaja.

PREDLOG PRIPOROČILA SVETU (B6-0302/2008) (11.6.2008)

v skladu s členom 114(1) Poslovnika,

by Stavros Lambrinidis

o okrepitvi varnosti in temeljnih svoboščin na internetu

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah in Listine o temeljnih pravicah, zlasti njenih členov o varstvu osebnih podatkov, svobodi izražanja in obveščanja ter spoštovanju zasebnega in družinskega življenja,

–   ob upoštevanju nedavnih pobud za ugotavljanje hudih kaznivih dejanj in terorizma (projekt „Check the web“), nedavnega predloga spremembe okvirnega sklepa Sveta 2002/475/PNZ z dne 13. junija 2002 o boju proti terorizmu in predloga revizije Direktive 2002/58/ES o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij,

–   ob upoštevanju dela, ki poteka v Svetu Evrope, Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter Organizaciji združenih narodov na področju boja proti kriminalu in kibernetskemu kriminalu in na področju varstva temeljnih pravic in svoboščin, tudi na internetu,

–   ob upoštevanju zadnjih sodb evropskih sodišč in nacionalnih ustavnih sodišč s teh področij, zlasti sodbe nemškega zveznega ustavnega sodišča, ki priznava jasno pravico do varstva zaupnosti in celovitosti sistemov informacijske tehnologije,

–   ob upoštevanju člena 114(1) svojega poslovnika,

A. ker je internet postal na svetovni ravni bistven instrument za svobodo izražanja in razvoj gospodarskih dejavnosti; ker je pri tem še zlasti pomembno, da boj proti kriminalu ter zlorabi javnih oblasti in zasebnikov ne omejuje možnosti tega instrumenta,

B.  ker je internet zaradi njegove svetovne razsežnosti, hitrega razvoja in tehničnih posebnosti težko uokviriti samo z nacionalnim pravom in ker bi bilo treba – zlasti na mednarodni ravni – sprejeti pobude za varstvo pravic posameznikov, ki zadevajo njihovo varnost, ter ščitijo njihove svoboščine in zasebnost,

1.  daje Svetu naslednja priporočila za vzpostavitev pogojev, ki bodo:

     a)  omogočili postopno približevanje nacionalnih zakonodaj znotraj EU glede zahtev, povezanih z varstvom temeljnih pravic na internetu,

     b)  okrepili dialog med nacionalnimi in evropskimi zakonodajalci ter med nacionalnimi in evropskimi sodišči,

     c)  spodbujali dialog med vsemi udeleženimi stranmi na področju interneta, zlasti njegovih operaterjev in uporabnikov,

     d)  spodbujali sklenitev potrebnih mednarodnih sporazumov, tako dvostranskih (zlasti o čezatlantskih odnosih) kot večstranskih (pobude na ravni Sveta Evrope, Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter Organizacije združenih narodov);

2.   naroči svojemu predsedniku, naj to priporočilo posreduje Svetu in v vednost Komisiji.

MNENJE Odbora za kulturo in izobraževanje (20.1.2009)

za Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve

o okrepitvi varnosti in temeljnih svoboščin na internetu
(2008/2160(INI))

Poročevalec: Manolis Mavrommatis

POBUDE

Odbor za kulturo in izobraževanje poziva Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A.  ker je internet pomembno in edinstveno orodje, ki med drugim prispeva k razvoju in širjenju svobode izražanja, oblikovanju mnenj, širjenju in spodbujanju kulture in znanja ter razvoju gospodarskih dejavnosti,

B.   ker se internet, zaradi njegove meddržavne razsežnosti, ureja v evropskem in mednarodnem pravnem okviru, ki vkljuèuje vidike, kot sta varstvo temeljnih pravic, vkljuèno s pravico do varstva zasebnih podatkov in avtorskih pravic, ter varna raba interneta, zlasti med mladoletnimi osebami in ranljivimi družbenimi skupinami,

1.  pozdravlja sprejetje veèletnega programa Skupnosti o zašèiti otrok, ki uporabljajo internet in druge komunikacijske tehnologije, in upa, da se bo zaèel izvajati èim prej;

2.   poziva države èlanice, Komisijo, ponudnike internetnih storitev, zastopnike uporabnikov in vsa podobna pristojna telesa, naj sodelujejo, da bi omejili in postopoma odpravili nezakonite in škodljive vsebine v internetu;

3.   priznava, da lahko razširjena uporaba interneta prinese pomembne gospodarske in družbene koristi ter znatno prispeva k dokončanju notranjega trga; vseeno meni, da je treba sprejeti ukrepe za zagotavljanje, da se bodo na podlagi Listine Evropske unije o temeljnih pravicah vedno varovale in ščitile vse temeljne človekove pravice ter da bo obstajalo pravično ravnotežje med pravicami in svoboščinami vseh zadevnih strank;

4.   opozarja na Konvencijo Unesca o zašèiti in spodbujanju raznolikosti kulturnega izražanja, ki je zaèela veljati 18. marca 2007 in v kateri se poudarja, da kulturnega izražanja ni mogoèe obravnavati zgolj kot predmet trgovinskih pogajanj, saj ima dvojno naravo (gospodarsko in kulturno) in ga je torej treba zavarovati pred zlorabami v internetu;

5.   zato podpira razvoj pravnega okvira za kulturne in ustvarjalne vsebine v internetu ter za boj proti piratstvu.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	20.1.2009
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	25 1 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Maria Badia i Cutchet, Ivo Belet, Guy Bono, Marie-Hélène Descamps, Věra Flasarová, Milan Gaľa, Vasco Graça Moura, Lissy Gröner, Luis Herrero-Tejedor, Ruth Hieronymi, Mikel Irujo Amezaga, Ramona Nicole Mănescu, Manolis Mavrommatis, Ljudmila Novak, Doris Pack, Zdzisław Zbigniew Podkański, Pál Schmitt, Hannu Takkula, Thomas Wise, Tomáš Zatloukal
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Gyula Hegyi, Nina Škottová, László Tőkés, Ewa Tomaszewska, Cornelis Visser
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Maria Berger

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	17.2.2009
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	45 0 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Alexander Alvaro, Emine Bozkurt, Philip Bradbourn, Mihael Brejc, Kathalijne Maria Buitenweg, Michael Cashman, Carlos Coelho, Esther De Lange, Panayiotis Demetriou, Gérard Deprez, Armando França, Urszula Gacek, Roland Gewalt, Jeanine Hennis-Plasschaert, Ewa Klamt, Magda Kósáné Kovács, Wolfgang Kreissl-Dörfler, Stavros Lambrinidis, Roselyne Lefrançois, Baroness Sarah Ludford, Claude Moraes, Javier Moreno Sánchez, Maria Grazia Pagano, Martine Roure, Inger Segelström, Csaba Sógor, Ioannis Varvitsiotis, Manfred Weber, Tatjana Ždanoka
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Edit Bauer, Simon Busuttil, Marco Cappato, Charlotte Cederschiöld, Sylvia-Yvonne Kaufmann, Metin Kazak, Jean Lambert, Marian-Jean Marinescu, Antonio Masip Hidalgo, Bill Newton Dunn, Hubert Pirker, Nicolae Vlad Popa, Eva-Britt Svensson, Charles Tannock
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Costas Botopoulos, Luis de Grandes Pascual, Jelko Kacin