POROČILO o Beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

OBRAZLOŽITEV

MNENJE Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (3.12.2008)

MNENJE Odbora za pravne zadeve (22.1.2009)

9.3.2009 - (2008/2154(INI))

Odbor za ekonomske in monetarne zadeve
Poročevalec: Klaus-Heiner Lehne

Postopek : 2008/2154(INI)

Potek postopka na zasedanju

Potek postopka za dokument :

A6-0123/2009

Predložena besedila :

A6-0123/2009

Razprave :

PV 25/03/2009 - 14
CRE 25/03/2009 - 14

Glasovanja :

PV 26/03/2009 - 4.1
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P6_TA(2009)0187

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
OBRAZLOŽITEV
MNENJE Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov
MNENJE Odbora za pravne zadeve

o Beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES

(2008/2154(INI))

Evropski parlament,

– ob upoštevanju Bele knjige Komisije z dne 2. aprila 2008 o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES (KOM(2008)0165),

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. aprila 2007 o Zeleni knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES[1],

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. marca 2007 z naslovom „Strategija potrošniške politike EU 2007–2013: Usposabljanje potrošnikov, izboljševanje blaginje potrošnikov, učinkovito varstvo potrošnikov“ (KOM(2007)0099),

– ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence[2] iz členov 81 in 82 Pogodbe, Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije[3] v skladu s členoma 81 in 82 Pogodbe ES ter Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij („Uredba o združitvi ES“)[4],

– ob upoštevanju Sporočila Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah[5] in Uredbe Komisije (ES) št. 622/2008 z dne 30. junija 2008 o spremembi Uredbe (ES) št. 773/2004 glede izvajanja poravnave v kartelnih zadevah[6],

– ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

– ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in mnenj Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbora za pravne zadeve (A6‑0123/2008),

A. ker konkurenčna politika izboljšuje gospodarsko storilnost Evropske unije in pomembno prispeva k doseganju ciljev lizbonske strategije,

B. ker je Sodišče Evropskih skupnosti odločilo, da posamezniki in podjetja lahko sprožijo postopke za odškodnino zaradi škode, ki so jo utrpeli zaradi kršitev konkurenčnih pravil ES, s čimer bo zagotovljena popolna učinkovitost člena 81 Pogodbe,

C. ker so odškodninske tožbe le del učinkovitega sistema zasebnega izvrševanja in ker so mehanizmi alternativnega reševanja sporov v primernih okoliščinah učinkovita alternativa kolektivnim pravnim sredstvom ter ponujajo pravično in hitro izvensodno poravnavo in jih je treba spodbujati,

D. ker vprašanja iz bele knjige zajemajo vse vrste žrtev, vse vrste kršitev členov 81 in 82 Pogodbe ES ter vse gospodarske sektorje,

E. ker bi morali vsi predlogi za uvedbo mehanizmov kolektivnih pravnih sredstev za kršitve protimonopolnih pravil Skupnosti spremljati in ne nadomestiti alternativne oblike zaščite, ki že obstaja v nekaterih državah članicah (kot so reprezentativne tožbe in testni primeri);

F. ker mora biti namen zasebnih odškodninskih zahtevkov popolno nadomestilo žrtvi za utrpelo škodo in ker je treba spoštovati načela nepogodbene odgovornosti, ki prepovedujejo nepošteno bogatenje in večkratno povračilo škode, ter preprečevanje kazenskih odškodnin,

G. čeprav je izvajanje konkurenčnega prava s strani Komisije in nacionalnih organov za konkurenco držav članic urejeno javnopravno in čeprav so javne tožbe pred nacionalnimi sodnimi organi redke, so nekatere države članice že oziroma še bodo sprejele ukrepe, s katerimi bodo posameznikom olajšale uveljavljanje odškodninskih zahtevkov v primeru kršitev konkurenčnih pravil ES,

H. ker lahko sistem zasebnega izvrševanja dopolnjuje in podpira javno izvrševanje protimonopolnega prava, ne sme ga pa nadomestiti, in je treba povečati zmogljivosti organov za konkurenco glede osebja in finančnih sredstev, da bi bilo mogoče učinkoviteje spremljati kršitve konkurenčnega prava,

I. ne glede na to, kako je rešen spor, je bistveno, da so vzpostavljeni postopki in nadzorni ukrepi za zagotovitev, da sta obe strani pošteno obravnavani, hkrati pa je treba preprečiti zlorabe sistema, kakršne so se pojavile v drugih pravnih sistemih, zlasti v Združenih državah;

J. ker mora v povezavi s kakršnim koli predlogom, ki ne spada pod izključna pooblastila Skupnosti, Komisija spoštovati načela subsidiarnosti in sorazmernosti;

1. pozdravlja belo knjigo in poudarja, da konkurenčna pravila ES in zlasti njihovo uspešno izvrševanje zahtevajo, da morajo imeti žrtve kršitev konkurenčnega prava ES možnost zahtevati povračilo za utrpelo škodo;

2. ugotavlja, da Komisija še ni opredelila pravne podlage za predlagane ukrepe in da je potrebna nadaljnja obravnava o opredelitvi pravne podlage za načrtovano posredovanje v nacionalne postopke za nepogodbene odškodnine in v nacionalno procesno pravo;

3. meni, da do nekaterih ovir za učinkovita pravna sredstva za žrtve kršitev konkurenčnega prava ES, kot so množične in razpršene škode, asimetrije informacij in drugih težav pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov, ne prihaja le v postopkih glede konkurenčnega prava ES, pač pa tudi na področjih, kot je na primer odgovornost za izdelke in druge s potrošniki povezane zadeve;

4. opozarja, da so posamezni potrošniki, pa tudi mala podjetja, zlasti tisti, ki so utrpeli razpršeno škodo in škodo v relativno nizki vrednosti, pogosto odvrnjeni od vložitve individualnih odškodninskih tožb zaradi z njimi povezanih stroškov, zamud, negotovosti, tveganj in ovir; glede tega poudarja, da so kolektivna pravna sredstva, ki omogočajo združitev posameznih tožb za odškodnino za kršitev konkurenčnega prava ES in povečujejo možnost žrtev do dostopa do pravne varnosti, pomembno orodje za odvračanje; zato pozdravlja predlog Komisije, naj se uvedejo mehanizmi za izboljšanje kolektivnih pravnih sredstev in za preprečevanje preštevilnih sodnih procesov;

5. opozarja, da je generalni direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov konec leta 2008 objavil rezultate dveh študij o mehanizmih kolektivnih pravnih sredstev v državah članicah in morebitnih ovirah za notranji trg, ki so posledica razlik v zakonodaji držav članic; hkrati poudarja, da je Komisija objavila zeleno knjigo o morebitnih možnostih Skupnosti za tožbe na področju zakonodaje za varstvo potrošnikov in napovedala objavo naslednjega strateškega dokumenta za leto 2009; poudarja, da ukrepi na ravni Skupnosti ne smejo neomejeno in nepotrebno razdrobiti nacionalnega procesnega prava ter da je treba zato skrbno proučiti, ali naj se izbere horizontalen ali enoten pristop, pa tudi v kolikšni meri, da bi olajšali izvensodne poravnave in uveljavljanje odškodninskih zahtevkov; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj se loti preverjanja možne pravne podlage in načina ukrepanja po horizontalnem ali enotnem pristopu, čeprav ne nujno z enim samim horizontalnim instrumentom, ter naj medtem ne oblikuje mehanizma kolektivnih pravnih sredstev za žrtve kršitev konkurenčnega prava ES, ne da bi Parlamentu dopustila, da sodeluje pri sprejemanju tega mehanizma v postopku soodločanja;

6. ugotavlja, da je treba odškodninske zahtevke za kršitve konkurenčnega prava ES obravnavati kolikor je mogoče v skladu z drugimi nepogodbenimi zahtevki; meni, da bi horizontalni ali enotni pristop lahko vključeval postopkovna pravila, ki so skupna mehanizmom kolektivnih pravnih sredstev na različnih zakonskih področjih, ter poudarja, da ta pristop ne sme ovirati ali preprečevati razvoja predlogov in ukrepov, ki so potrebni za polno izvrševanje konkurenčnega prava ES; je nadalje seznanjen z naprednejšo analizo civilnih sredstev na področju konkurenčnega prava ter naprednim okvirom organov za konkurenco, vključno z evropsko mrežo za konkurenco, ter meni, da to vsaj za nekatera vprašanja upravičuje hitro napredovanje ob upoštevanju, da se lahko nekateri predvideni ukrepi razširijo na nekonkurenčna področja; meni, da bi se tovrstna sektorska pravila lahko že predlagala glede na posebne zapletenosti in težave, s katerimi se soočajo žrtve kršitev konkurenčnega prava;

7. ugotavlja, da je za obtožence zaželena poravnava „enkrat za vselej“, da bi zmanjšali negotovost in preobsežne gospodarske učinke, ki bi lahko vplivali na zaposlene, dobavitelje, podizvajalce in druge nedolžne strani; poziva k morebitni uvedbi postopka poravnave za množične odškodninske zahtevke, ki ga lahko sproži katera koli stran pred začetkom pravne tožbe ali ga odredi sodišče, pred katerega je bila vložena tožba, in ki naj bi poravnal spor v izvensodni poravnavi s pridobitvijo sodne potrditve glede poravnave, ki je lahko zavezujoča za vse žrtve, ki so bile udeležene v postopku poravnave; poudarja, da ta postopek ne sme po nepotrebnem podaljšati postopkov ali spodbujati nepoštene poravnave zahtevkov; poziva Komisijo, naj si prizadeva za doseganje večje gotovosti, vključno z oceno, ali naj bodo poznejši tožniki običajno upravičeni le do izida množične poravnave;

8. meni, da je treba neposrednim in posrednim kupcem, ki se odločijo svoje zahtevke uveljaviti prek posamične ali nadaljnje tožbe, omogočiti individualno, skupinsko ali reprezentativno tožbo, ki se lahko sproži tudi v obliki „testnega“ primera; za preprečevanje večkratnih tožb iste stranke glede iste kršitve pa mora v primeru, da stran izbere eno od teh tožb, to pomeniti prepoved uporabe drugih vrst tožb, pa naj bo to istočasno ali naknadno; meni, da če različne strani sprožijo ločene postopke, jih je treba poskusiti združiti ali obravnavati zaporedno;

9. meni, da morajo države članice za preprečitev nepoštenih sodnih procesov državnim organom, kot je varuh človekovih pravic, ali kvalificiranim subjektom, kot so združenja potrošnikov, v skladu s členom 3 Direktive 98/27/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesa potrošnikov[7] priznati pravico do reprezentativne tožbe in da pride „ad hoc“ pooblastilo za take tožbe v poštev predvsem za trgovinska združenja, ki uveljavljajo odškodninske zahtevke podjetij;

10. zahteva, da sme pri skupinski tožbi sodelovati le natančno določena skupina posameznikov, katerih identifikacijo v primeru skupinske tožbe po načelu prostovoljnega sodelovanja in identifikacijo v primeru reprezentativne tožbe, ki jo sprožijo kvalificirani subjekti, ki so bili predhodno določeni ali so dobili „ad hoc“ pooblastilo, je treba brez nepotrebnega zamujanja opraviti v natančno določenem časovnem obdobju in ob upoštevanju obstoječe zakonodaje, v kateri je določen poznejši datum; poudarja, da je treba povrniti le dejansko nastalo škodo, in zahteva, da se v primeru uspešne tožbe pripadajoča odškodnina izplača identificiranemu krogu posameznikov ali njihovemu zastopniku, kvalificirani subjekt pa prejme povrnjene kvečjemu stroške, ki so nastali med postopkom, ne more pa biti posredni ali neposredni zastopnik za prejem odškodnine;

11. poudarja, da v primeru uspešne posamične tožbe ni izključen naknadni uradni pregon zaradi kršitve konkurenčnega prava Skupnosti; ponovno poudarja, da se za spodbujanje podjetij k čim hitrejšemu in čim bolj učinkovitemu izplačilu odškodnine žrtvam nezakonitega ravnanja poziva organe za konkurenco, naj pri odmeri globe, ki bo naložena toženemu podjetju, upoštevajo izplačano odškodnino ali odškodnino, ki bo izplačana, vendar ugotavlja, da to ne sme vplivati na pravico žrtve do polne odškodnine za utrpelo škodo ali na potrebo po ohranjanju odvračalnega učinka glob in da zaradi tega ne sme priti do daljše negotovosti pri dokončnosti poravnave za podjetja; poziva Svet in zlasti Komisijo, naj v Uredbo (ES) št. 1/2003 vključita navedena načela v zvezi z globo ter jih še izboljšata in natančno določita, da bi bila skladna z zahtevami splošnih pravnih načel;

12. opaža, da obstaja potreba po prima facie ocenjevanju izpolnjevanja pogojev za skupinsko tožbo v začetni fazi, in poudarja da tožniki v skupinskih pravnih tožbah ne smejo biti v boljšem ali slabšem položaju kot tožniki individualnih tožb; v okviru mehanizmov kolektivnih pravnih sredstev poziva k uporabi načela, po katerem mora tožeča stranka dokazati svoje očitke, razen če veljavno nacionalno pravo predvideva olajšanje dokaznega bremena ali lažji dostop do informacij in dokazov, ki so v lasti toženca;

13. zahteva, da Komisija po končani preiskavi žrtvam kršitev konkurenčnega prava omogoči dostop do informacij, potrebnih za vložitev odškodninske tožbe, in poudarja, da člen 255 Pogodbe ES in Uredba (ES) št. 1049/2001 opredeljujeta pravico do dostopa do dokumentacije institucij, ki smejo dostop zavrniti le pod pogoji, določenimi v navedeni uredbi, in zlasti v členu 4 te uredbe; zato meni, da mora Komisija ustrezno razlagati Uredbo (ES) št. 1049/2001 ali pa predlagati spremembo navedene uredbe; poudarja, da morajo uradni organi pri odobritvi vpogleda v dokumentacijo nameniti posebno pozornost zaščiti poslovne in gospodarske tajnosti toženca ali tretjih strani, ter ugotavlja, da so potrebne smernice za obravnavo prošenj za prizanesljivost;

14. meni, da odločitev nacionalnega organa za konkurenco v eni državi članici ne bi smela biti obvezujoča za nacionalna sodišča drugih držav članic, brez poseganja v predpise, ki določajo obvezujoči učinek odločitev, ki jih je za enako kršitev sprejela članica Evropske mreže za konkurenco ob upoštevanju člena 81 ali 82 Pogodbe; ugotavlja, da bi morali programi za usposabljanje in izmenjavo omogočiti konvergenco odločitev z namenom, da sprejetje odločitev organa za konkurenco postane pravilo;

15. poudarja, da mora biti namerno ravnanje vedno predpogoj za odškodninski zahtevek in da mora biti kršitev konkurenčnega prava ES storjena vsaj iz malomarnosti, razen če v nacionalnem pravu obstaja predpostavka ali ovrgljiva predpostavka krivde v primeru kršitve konkurenčnega prava ES, s katero se zagotovi dosledno in skladno izvrševanje konkurenčnega prava;

16. pozdravlja odločitev, da je cilj odškodnine povrniti izgubo in izpad dobička, vključno s presežnimi stroški in obrestmi, in zahteva, da se ta opredelitev odškodnine za mehanizme kolektivnih pravnih sredstev določi tudi na ravni Skupnosti;

17. pozdravlja prizadevanja Komisije za oblikovanje neobvezujočega orientacijskega okvira za izračun odškodnine, ki bi lahko uporabno vključil smernice o informacijah, zahtevanih pri pripravi izračunov, in njihovi uporabi v okviru mehanizmov za alternativno reševanje sporov, ko je to mogoče;

18. ugotavlja, da je oblikovanje skupnega pristopa Skupnosti za prenos koristno, ter se strinja z dopustnostjo obrambe prenosa in poudarja, da mora dokaze za to obrambo vedno priskrbeti toženec, pri čemer lahko sodišča sežejo po preizkušenih nacionalnih predpisih glede povezave med vzročnostjo in odgovornostjo, da v posameznem primeru dosežejo pravico; predlaga, naj se pripravijo smernice, ki določajo, v kolikšni meri se lahko posredni kupec in zlasti zadnji posredni kupec zanese na ovrgljivo predpostavko, da so se nezakoniti povečani stroški v celoti prenesli na njegovo raven;

19. pozdravlja odločitev, da se zastaralni rok v primeru trajne ali ponavljajoče se kršitve konkurenčnega prava začne s prenehanjem kršitve ali upravičeno pričakovanim odkritjem kršitve s strani žrtve, pri čemer se upošteva poznejši datum; poudarja, da so predpisi v zvezi z zastaralnimi roki namenjeni tudi pravni varnosti in da mora v primeru odsotnosti javnih ali zasebnih tožb veljati zastaralni rok 5 let; pozdravlja tudi odločitev, da se trajanje zastaralnega roka za posamične tožbe določi v skladu s pravom določene države članice, in zahteva, da mora enako veljati tudi za nadaljnje tožbe; ugotavlja, da se ne sme posegati v zakone držav članic, ki določajo prekinitev zastaralnega roka;

20. pozdravlja odločitev, da države članice same določijo pravila za porazdelitev stroškov; državam članicam prepušča odločitev, ali bodo preprečile, da bi nesorazmerja glede razpoložljivih sredstev med tožnikom in tožencem v sodnem postopku ovirala vlaganje dobro utemeljenih odškodninskih tožb, in ugotavlja, da je treba dostop do pravne varnosti uravnotežiti tudi s strogimi ukrepi za preprečevanje zlorab, na primer v obliki neresnih in nadležnih tožb ali tožb z namenom izsiljevanja;

21. poudarja, da izvajanje programa prizanesljivosti pomembno prispeva k odkrivanju kršitev kartelnega prava, kar omogoča zasebne tožbe, in poziva k proučitvi načinov ohranjanja privlačnosti prošenj za navedeni program; poudarja, da kljub temu, da je izvajanje programa prizanesljivosti pomembno, je popolna oprostitev prič od skupne in individualne odgovornosti v nasprotju s sistemom, zato takšno oprostitev odločno zavrača, ker škoduje številnim oškodovancem;

22. poziva Komisijo, naj se izogne opustitvi sodnih postopkov o kartelih in konkurenci ter vse tiste, ki so pomembni, ustrezno zaključi in sprejme jasne odločitve, da ne bi ovirala, ampak spodbujala pravico žrtev do sprožitve odškodninskih tožb;

23. poudarja, da mora biti Parlament v okviru postopka soodločanja udeležen pri vseh zakonodajnih pobudah na področju kolektivnih pravnih sredstev;

24. poziva, naj bo pred kakršnim koli zakonodajnim predlogom izvedena analiza stroškov in koristi.

25. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter socialnim partnerjem na ravni Skupnosti.

[1] UL C 74 E, 20.3.2008, str. 653.
[2] UL L 1 z dne 4.1.2003, str. 1.
[3] UL L 123 z dne 27.4.2004, str. 18.
[4] UL L 24 z dne 29.1.2004, str. 1.
[5] UL C 298, z dne 8.12.2006, str. 17.
[6] UL L 171, z dne 1.7.2008, str. 3.
[7] UL L 166, 11.6.1998, str. 51.

Poročevalec pozdravlja, da se je Komisija v svoji beli knjigi ogradila od številnih predlogov, navedenih v zeleni knjigi iz leta 2005, ki bi v Evropi povzročili „amerikanizacijo“ zasebnega vlaganja pravnih sredstev. Poročevalec je pri oblikovanju poročila izhajal iz ene premise: vsak oškodovanec mora imeti pravico, da dobi povrnjeno utrpelo škodo, pri čemer pa se udeležencev skupinske tožbe ne sme obravnavati bolje kot posameznih tožnikov.

Poročevalec dvomi, da so mehanizmi za uveljavljanje prava na civilnopravni ravni v državah članicah premalo razviti, saj so po vzoru sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti številne države članice okrepile zasebno izvrševanje. V ospredju pa mora še naprej ostati javno izvrševanje konkurenčnega prava ES, saj imajo protimonopolni organi na voljo javnopravne preiskovalne instrumente, ki jih ni mogoče prenesti na zasebne subjekte. Uveljavljanje prava na zasebni ravni je tako dopolnilne narave.

Poleg tega poročevalec dvomi v to, da je Komisija pristojna za svoje predloge. Ukrepi Komisije na področju nacionalnega odškodninskega in procesnega prava zagotovo ne morejo temeljiti na členu 83 Pogodbe. Ali in v kolikšni meri se je mogoče opreti na člen 95 ali člen 65 Pogodbe, je treba natančno preveriti.

Vprašanje pristojnosti se poraja tudi za horizontalni instrument. Poročevalec predlaga, da se najprej počaka na sporočilo GD za varstvo potrošnikov na temo skupnih mehanizmov za izvajanje prava in šele nato vstopi v razpravo o horizontalnem instrumentu za instrumente za kolektivno izvrševanje prava. Sporočilo bo temeljilo na dveh študijah, ki bosta pojasnili obstoječe mehanizme za kolektivno izvrševanje prava v državah članicah in razkrili morebitne ovire na notranjem trgu, ki izvirajo iz razlik v nacionalnih zakonodajah. Do težav na področju konkurenčnega prava, ki jih opisuje Komisija, prihaja tudi na drugih področjih, zato vpeljava sektorsko omejenih predpisov ne bi bila smiselna. Previdno je treba pretehtati, ali in v kolikšni meri bi bilo za povečanje možnosti za izvrševanje prava v Evropi smiselno ubrati horizontalni pristop. Cilj vseh ukrepov na evropski ravni mora biti preprečevanje razdrobljenosti procesnega prava.

Poročevalec je iz sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti razbral, da morajo imeti pravico do vložitve tožbe tudi posredni kupci. Za uveljavljanje pravic so na voljo reprezentativne tožbe in/ali skupinske tožbe v obliki posamične (stand-alone) ali nadaljnje tožbe (follow-on).

Tožbo v imenu vseh je mogoče zaupati kvalificiranim subjektom. Poročevalec meni, da je treba kvalificirani subjekt določiti na podlagi člena 3 Direktive 98/27/ES o opustitvenih tožbah. Tako se izključi možnost vlaganja pravnih sredstev z namenom zlorabe. Ad-hoc pooblastila pridejo v poštev predvsem za združenja, ki na sodišču uveljavljajo odškodninske zahtevke podjetij, ki so utrpela škodo zaradi kršitve konkurenčnega prava. Kršitve konkurenčnega prava ES zlasti malim in srednje velikim podjetjem povzročijo enako škodo kot potrošnikom.

Poročevalec zahteva, da se udeležbo pri reprezentativni tožbi dovoli le natančno identificiranemu krogu posameznikov, pri čemer zgolj možnost identifikacije ne zadošča. Pojasniti je treba tudi, da mora biti ob vložitvi tožbe identifikacija opravljena. Bela knjiga namiguje, da bi tožba v imenu vseh vključevala možnost izstopa, to pa bi bilo iz ustavnopravnih razlogov v številnih državah članicah nedopustno. Z ozirom na višino odškodnine, ki se uveljavlja, in njene razdelitve je identifikacija neobhodno potrebna.

Nadomestiti je treba samo dejansko nastalo izgubo. Doktrina cy-pres (čim bližja razdelitev), izpeljana iz občega prava, ni v skladu s tem načelom, saj se ne povrne dejansko utrpela škoda. Deli iztožene odškodnine prav tako ne smejo ostati v rokah združenja, saj bi lahko to spodbujalo združenje k morebitni vložitvi neupravičenih tožb in nasprotovalo načelu povrnitve škode. Stroški, nastali pri vložitvi pravnih sredstev, se lahko povrnejo.

Poročevalec zagovarja tudi možnost skupinskih tožb po načelu prostovoljnega sodelovanja. Komisija mora določiti še točna merila, kot na primer, da mora biti prostovoljno sodelovanje potrjeno do vložitve tožbe. Poleg tega mora izbira določenega načina tožbe onemogočiti dostop do preostalih načinov, s čimer se izključi možnost, da bi tožena stran uveljavila več različnih načinov.

Komisija se želi s predlogom oddaljiti od načela, navedenega tudi v drugem členu Uredbe 1/2003, po katerem mora tožeča stran dokazati svoje očitke. Toženca ni mogoče obvezati k temu, da mora predložiti dokazno gradivo za tožnika. Seveda ni mogoče zanikati nesorazmernosti informacij tožečega in tožnika, še več, v razmerjih procesnega prava je to že kar tipično. Zlasti ko gre za vprašanje dostopa do dokaznega gradiva, šteje predvsem to, da udeležencev skupinske tožbe ni dovoljeno obravnavati bolje kot posameznih tožnikov. Namesto vpeljave obveznosti razkritja na evropski ravni je bolje, če ostane pri tem, da države članice upravljajo dostop do dokaznega gradiva v skladu z določbami nacionalnega prava. Ob takšnem pristopu prav tako ni bojazni, da bi prišlo do izbiranja najugodnejšega pravnega reda („forum shopping“), saj daljnosežne obveznosti razkritja zvišujejo pravdne stroške in odvračajo tožnike od tožb. Pri nadaljnjih tožbah morajo oškodovanci dobiti možnost vpogleda v dokumentacijo Komisije, če s tem ne pride do brezpogojnega ogrožanja interesov. Poročevalec meni, da ti predpisi izvirajo iz člena 255 ES in Uredbe 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, predlog spremembe KOM(2008) 229 pa jih ne omejuje.

Poročevalec opozarja, da se zavezujoči učinek sklepov nacionalnega organa za konkurenco nanaša samo na odkrivanje kršitev konkurenčnega prava ES. Obstoj vzročnosti mora priznati sodišče, ki je prvo začelo postopek. Zavezujoči učinek sklepov Komisije je določen v členu 16 Uredbe 1/2003. Tudi Komisija je v osnutku Uredbe 1/2003 (KOM 2000 (582)) priznala, da „sklepi nacionalnih organov za konkurenco izven zadevne države članice nimajo pravnega učinka“. Prav tako ni upravičenih razlogov za odstopanje od načela, po katerem je lahko upravni sklep posamezne države veljaven samo na njenem ozemlju. Odločitve nacionalnih organov za konkurenco so lahko torej obvezujoče samo znotraj posamezne države. Državam članicam ostaja prepuščeno, ali bodo priznale zavezujoči učinek tujih nacionalnih organov za konkurenco.

Poročevalec zahteva uvedbo kršitve konkurenčnega prava vsaj iz malomarnosti. Ni razloga za odstopanje od načela dokazovanja krivde, ki je prav tako predpogoj za naložitev kazni v skladu s členom 23 Uredbe 1/2003.

Poročevalec soglaša z mnenjem Komisije, da je treba povrniti izgubo, pa tudi izpad dobička. Paziti je treba, da ne pride do prekomerne kompenzacije, pri čemer to ne sme biti zgolj minimalni standard, pač pa mora biti zapisano v zakonodajah vseh evropskih težav, da se prepreči izbiranje najugodnejšega pravnega reda. Sodišče Evropskih skupnosti je sicer v zadevi Manfredi priznalo dopustnost nacionalnih predpisov v primeru kazenske odškodnine, vendar odločitev drži zgolj v primeru „pomanjkanja enotnih predpisov Skupnosti“. Zaradi tega lahko zakonodajalci Skupnosti izključijo izplačilo kazenske odškodnine zaradi kršitve konkurenčnega prava ES.

Za izračun odškodnine bi bil koristen nezavezujoč orientacijski okvir. Ne glede na to bo izračun v praksi povzročal znatne težave, saj se je treba pri tem opirati na zapletene gospodarskoznanstvene modele.

Vprašanja dopustnosti prenosa povečanih stroškov se ni mogoče lotiti na podlagi pavšalne ocene, saj bodo stranke v postopku zaradi nezadostnega poznavanja distribucijske verige le stežka dokazale, da je bila škoda prenesena na nižji člen. Poročevalec sicer zagovarja dopustnost obrambe, hkrati pa zavrača možnost pravila ovrgljive predpostavke, ki ga predlaga Komisija in po katerem bi se celotna škoda prenesla na posredne kupce. Olajšanje dokaznega bremena se sme sicer predvideti zgolj v izjemnih primerih, vendar Komisija ni uspela predložiti pogojev za njegovo uporabo. Prav tako ni znanstvenih dokazov, da bi se škodo praviloma prenašalo na posredne kupce. Če ni mogoče dokazati prenosa povečanih stroškov, prav tako obstaja nevarnost, da toženec večkrat uveljavi svoje pravice, saj bi moral zaradi pravila predpostavke plačati odškodnino posrednim kupcem in zaradi pomanjkanja dokazov prenosa povečanih stroškov tudi neposrednim kupcem. Pri vsaj dvakratni odškodnini pa gre za sankcijo, ki jo sme naložiti le državni organ. Zaradi tega mora ostati v veljavi načelo, da mora vlagatelj zahtevka predložiti ustrezne predpogoje. Takšna rešitev upošteva sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti, po kateri vsakomur pripada pravica do odškodnine. Beseda „načeloma“ nacionalnim sodiščem dopušča dovolj manevrskega prostora, da v posameznih primerih izhajajo iz dejanskega prenosa stroškov (na primer pri pogodbah z dodatkom na stroške). Poleg tega mora biti sodiščem prepuščeno, da na podlagi izoblikovanih pravil nacionalnega deliktnega prava natančno razporedi razdelitev posameznih škodnih postavk, kakor je opredeljeno z besedo „remoteness “ (odmaknjenost) v delovnem dokumentu Komisije (točka 205).

Poročevalec se strinja s Komisijo, da začne zastaralni rok pri trajni ali ponavljajoči se kršitvi konkurenčnega prava teči z dnevom, ko se je kršitev končala in se je kršitelj seznanil s kršitvijo. Vendar je treba pri tem pomisliti na to, da zahtevek ne more zastarati, če se kršitelj ne seznani s kršitvijo. Tega ni moč storiti namerno, saj naj bi zastaranje zagotovilo pravno varnost. Zaradi tega je treba predpisati absolutni zastaralni rok 10 let. Poročevalec se strinja, da se zastaralni rok za samostojne tožbe ravna po nacionalnem pravu. Ni upravičenih razlogov, da bi bilo za nadaljnje tožbe potrebno določiti vsaj dveletni zastaralni rok, zato je treba tudi ta rok določiti glede na nacionalno pravo. Navsezadnje je zadržanje zastaralnega roka med uradnim pregonom kršitve konkurenčnega prava povsem dovolj, zato je ponovni začetek odveč. Žrtvam zaradi zadržanja ne preti izguba pravice, po drugi strani pa zadržanje spodbuja pravno varnost in pravni mir.

Poročevalec, enako kot Komisija, ne zahteva spremembe nacionalnih pravil za porazdelitev stroškov, saj v državah članicah preizkušeno načelo, po katerem mora stroške nositi stranka, ki izgubi tožbo, morebitne tožnike odvrača od vložitve neutemeljenih tožb. Komisija zato niti prek instrumentov mehkega prava ne sme spodbujati držav članic k prilagoditvi pravil za porazdelitev stroškov. Komisija prav tako ne sme sprejemati določb za financiranje odškodninskih tožb, saj bi s tem povzročila neželen plaz tožb.

Poročevalec ugotavlja, da program prizanesljivosti v veliki meri pripomore k odkrivanju kršitev protimonopolnih pravil in postavlja temelje za zasebno uveljavljanje pravic. Zaradi tega je treba oblikovati merila, s katerimi bo mogoče zaščititi privlačnost programa prizanesljivosti pred ozadjem načela kompenzacije. Vprašanje je izjemno zapleteno, zato ne gre sprejemati prenagljenih rešitev. Odprto ostaja tudi vprašanje združljivosti predlogov iz bele knjige z novimi predlogi v zvezi z izvajanjem poravnave.

za Odbor za ekonomske in monetarne zadeve

o beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES
(2008/2154(INI))

Poročevalka: Gabriela Creţu

POBUDE

Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov poziva Odbor za ekonomske in monetarne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1. poziva Komisijo, naj z namenom doseči višjo stopnjo pravne varnosti in vetje varstvo potrošnikov predlaga ustrezno kombinacijo zakonodajnih in nezakonodajnih ukrepov s skupnimi pravili in mehanizmi, ki bodo vsem posameznikom omogočali dostop do polne odškodnine za škodo, ki je posledica kršitev konkurenčne zakonodaje;

2. pozdravlja zbirko predlogov Komisije glede reprezentativnih tožb, ki jih vložijo kvalificirani subjekti, kot so združenja potrošnikov, skupaj z možnostjo skupinskih tožb po načelu prostovoljnega sodelovanja, kar naj bi pomagalo pri zagotavljanju odškodnin večjemu številu žrtev; vendar meni, da je treba še dodatno preučiti skupinske tožbe, ki imajo to prednost, da lahko 'za vedno' rešijo primere tožencev in tako zmanjšajo negotovost;

3. podpira stališče, da bi se morale reprezentativne tožbe in skupinske tožbe po načelu prostovoljnega sodelovanja dopolnjevati tako, da bi dosegle jasno ravnotežje med zaščito interesov posameznih potrošnikov in skupin potrošnikov;

4. podpira uporabo skupinskih tožb po načelu prostovoljnega sodelovanja, vendar poudarja, da je treba zagotoviti, da se bo potrošnik vedno lahko svobodno odločil, ali bo sodeloval ali ne, brez nezaželenega zunanjega vmešavanja v to odločitev;

5. poziva Komisijo, naj na ravni Skupnosti zagotovi nadaljnje smernice za ovrednotenje škode; zavrača tako imenovane kazenske odškodnine, ker povračilo škode ne sme presegati dejanske škode;

6. meni, da bi morala biti pred začetkom skupinskih tožb v povezavi z njimi izpolnjena dva jasna pogoja;

(a) uvesti je treba določeno ocenjevanje ali preizkus izpolnjevanja pogojev, ki ga bo izvajal ustrezen nacionalni odredbodajalec, ki je lahko državni sodnik, varuh ali podobna oseba;

(b) uvesti je treba predhoden poskus ali priporočilo za strani, da bi dosegli poravnavo z alternativnim reševanjem sporov;

meni, da ta pogoja ne bi smela neupravičeno zavleči postopke ali škoditi stranema;

7. podpira stališče, da stroški pravnih postopkov ne bi smeli odvračati tožnikov od vlaganja utemeljenih tožb, zato poziva države članice, naj sprejmejo primerne ukrepe, kot so dovoljevanje izjem ali omejitve sodnih taks, da bi zmanjšale stroške, povezane z odškodninskimi tožbami zaradi kršitev protimonopolnih pravil; vendar meni, da mora Komisija dodatno preučiti, kako bi tožniki financirali take ukrepe, in preučiti več modelov financiranja, da bo zagotovljen dostop do pravnega varstva;

8. meni, da bi bilo treba okrepiti pravila za dostop do dokazov za tožnike, da bo zasebnim tožnikom omogočen potreben dostop do arhivov, ki jih imajo organi za konkurenco, da bi lahko ocenili škodo čim bolj zanesljivo in tako, da dostop ne bi ogrozil preiskav organov;

9. meni, da bi Komisija morala spodbujati zunajsodno poravnavo, da bi pospešila arbitražne postopke in zmanjšala stroške;

10. podpira predlog za uvedbo obrnjenega dokaznega bremena v korist posrednim kupcem ob predpostavki, da nosijo vse povečane stroške, ki so posledica zadevnih nezakonitih praks;

11. meni, da zahteva za dokazovanje krivde, potem ko je bila dokazana kršitev členov 81 ali 82 Pogodbe ES, povzroča žrtvam težave in jim onemogoča, da bi dosegle odškodnino za škodo, ki so jo utrpele; zato podpira predlog, da bi bile končne odločitve nacionalnih organov za konkurenco zavezujoče v vsej EU;

12. poziva Komisijo, naj zavzame dosleden pristop med pravili o skupinskih pravnih sredstvih v zvezi s konkurenčnim pravom in pravili, predvidenimi v splošnem okviru varstva potrošnikov.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Gabriela Creţu, Mia De Vits, Janelly Fourtou, Evelyne Gebhardt, Martí Grau i Segú, Małgorzata Handzlik, Malcolm Harbour, Christopher Heaton-Harris, Anna Hedh, Edit Herczog, Eija-Riitta Korhola, Alexander Graf Lambsdorff, Lasse Lehtinen, Toine Manders, Catiuscia Marini, Arlene McCarthy, Catherine Neris, Bill Newton Dunn, Zita Pleštinská, Zuzana Roithová, Heide Rühle, Leopold Józef Rutowicz, Salvador Domingo Sanz Palacio, Christel Schaldemose, Andreas Schwab, Eva-Britt Svensson, Marianne Thyssen, Jacques Toubon, Barbara Weiler

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Emmanouil Angelakas, Wolfgang Bulfon, Brigitte Fouré, Joel Hasse Ferreira, Anja Weisgerber

Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Maddalena Calia

za Odbor za ekonomske in monetarne zadeve

o beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES
(2008/2154(INI))

Pripravljavec mnenja: Francesco Enrico Speroni

POBUDE

Odbor za pravne zadeve poziva Odbor za ekonomske in monetarne zadeve, kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1. pozdravlja pripravo bele knjige, ki bi na ravni Skupnosti predlagala rešitev za zagotavljanje dostopa do pravnega varstva tožnikom, saj bi bila taka rešitev v skladu s splošnimi političnimi cilji (zlasti zagotoviti širši dostop do pravnega varstva z izvajanjem konkurenčne politike in odvračanjem podjetij od nezakonitih praks), obenem pa bi tako preprečili neupravičene in preračunljive sodne procese;

2. meni, da bi moral vsak predlog o uvedbi mehanizmov kolektivnih pravnih sredstev za kršitev protimonopolnih pravil Skupnosti:

(a) omogočiti oškodovancem, da prejmejo odškodnino za škodo, ki jo je povzročila kršitev teh pravil;

(b) spremljati in ne nadomestiti alternativne oblike zaščite, ki že obstaja v nekaterih državah članicah (kot so reprezentativne tožbe in testni primeri);

(c) temeljiti na modelu, ki ga je možno uporabiti tudi za druge vrste sporov in tako zagotoviti pravno varstvo potrošnikom v podobnih primerih; s tem v zvezi meni,da bi morala Komisija preučiti izbiro horizontalnega pristopa za lažje uveljavljanje odškodninskih zahtevkov;

(d) vsebovati pravila, namenjena preprečevanju negativnih učinkov, ki so se izkazali v drugih pravnih sistemih, zlasti Združenih državah Amerike;

3. meni, da mora vsak mehanizem kolektivnih pravnih sredstev:

(a) izključiti vsako možnost kazenske odškodnine ali odškodnine, ki bi bila nesorazmerna dejansko nastali škodi;

(b) zahtevati zlasti v primeru skupnih ukrepov take vrste, kot jih je predlagala Komisija, in brez neupravičenega zavlačevanja postopkov, da mora pred pričetkom izvajanja ukrepov njihovo vsebino presoditi nacionalni odredbodajalec (npr. nacionalni sodnik, varuh človekovih pravic ali podobno);

(c) zlasti v primeru skupnih ukrepov take vrste, kot jih je predlagala Komisija, in brez neupravičenega zavlačevanja postopkov ter brez vplivanja na stranke zahtevati ali priporočati, naj stranke poskusijo doseči poravnavo z alternativnim reševanjem sporov, preden pričnejo postopek;

(d) podpirati načelo, da mora stranka, ki vlaga zahtevek zaradi kršitve, zagotoviti dokaze za svoj zahtevek, da bi se tako izognili preiskavam za pridobivanje dokazov, ki niso bile predhodno določene (tako imenovanim fishing expeditions), razen če države članice zagotovijo lajšanje dokaznega bremena;

(e) ohraniti temeljno načelo, da mora stroške plačati neuspešna stranka, razen če je država članica vzpostavila drugačna pravila za razporeditev stroškov;

(f) zavezati tiste, ki branijo na podlagi honorarja v odstotku od dosežene odškodnine, da dajo svojim strankam jasne informacije o zaračunavanju stroškov v primeru neuspeha, če država članica, kjer je tožba vložena, predvideva dogovore o honorarju v odstotku od dosežene odškodnine;

(g) omogočiti prostovoljno sodelovanje (opt-in) in reprezentativne tožbe, ki jih vložijo kvalificirani subjekti;

4. meni, da bi moralo poučeno sodišče imeti širša pooblastila in limine litis za sprejem predhodne odločitve o dopustnosti ali nedopustnosti primera in da bi moralo sodišče imeti na splošno širša pooblastila za obravnavo primerov na prilagodljivi podlagi, tako da je postopek možno prilagoditi posebnim okoliščinam zadevnega primera;

5. meni, da je ustrezno, da se združenjem potrošnikov ali predstavnikom združenj varstva potrošnikov omogoči sodelovanje v protimonopolnih postopkih, ki jih vložijo pristojni organi;

6. meni, da bi odobritev zmanjšanja globe za zagrešeno kaznivo dejanje podjetjem, ki ponudijo pravično poravnavo oškodovanim državljanom, lahko pomenila prednost za slednje v postopkovnem in v materialnem smislu, pri čemer obvezna poravnava ne sme biti sredstvo za onemogočanje pravnega ukrepanja strank;

7. pričakuje, da bo pred kakršnim koli zakonodajnim predlogom izvedena analiza stroškov in koristi.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov