POROČILO o izvajanju člena 2 kadrovskih predpisov Evropskih skupnosti: politika zaposlovanja v institucijah in organih EU
3.2.2010 - (2009/2239(INI))
Odbor za pravne zadeve
Poročevalec: Klaus-Heiner Lehne
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o izvajanju člena 2 kadrovskih predpisov Evropskih skupnosti: politika zaposlovanja v institucijah in organih EU
Evropski parlament,
– ob upoštevanju kadrovskih predpisov Evropskih skupnosti, zlasti členov 2, 27, 28(d) in 30 in Priloge III,
– ob upoštevanju Sklepa 2002/620/ES Evropskega parlamenta, Sveta, Komisije, Sodišča, Računskega Sodišča, Ekonomsko-socialnega Odbora, Odbora regij in Evropskega varuha človekovih pravic z dne 25. julija 2002 o ustanovitvi Urada za izbor osebja Evropskih skupnosti[1],
– ob upoštevanju Sklepa 2002/621/ES generalnih sekretarjev Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, sodnega tajnika Evropskega sodišča, generalnih sekretarjev Računskega sodišča, Ekonomsko-socialnega Odbora in Odbora regij ter predstavnika Evropskega varuha človekovih pravic z dne 25. julija 2002 o organizaciji in delovanju Urada za izbor osebja Evropskih skupnosti[2],
– ob upoštevanju sporazuma med generalnimi sekretarji Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, sodnim tajnikom Sodišča, generalnimi sekretarji Računskega sodišča, Ekonomsko-socialnega odbora in Odbora regij ter predstavnika Evropskega varuha človekovih pravic, v katerem so opredeljena splošna načela skupne politike izbiranja in zaposlovanja ter načela upravljanja z rezervnimi seznami (v nadaljevanju „Sporazum“),
– ob upoštevanju izjave predsedstva Evropskega parlamenta iz leta 2002[3],
– ob upoštevanju razvojnega programa, naslovljenega kot načrt za izvajanje, ki ga je 11. septembra 2008 sprejel upravni odbor Evropskega urada za izbor osebja (razvojni program EPSO),
– ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 9/2009 o učinkovitosti in uspešnosti dejavnosti za izbor uslužbencev, ki jih izvaja Evropski urad za izbor osebja, z 11. junija 2009,
– ob upoštevanju letnega poročila Evropskega urada za izbor osebja in Evropske šole za upravo o dejavnostih v letu 2008 z 31. marca 2009,
– ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A7-0012/2010),
A. ker člen 2 kadrovskih predpisov eni ali več institucijam dovoljuje, da katero koli drugo institucijo ali medinstitucionalno telo zadolžijo za izvajanje nekaterih ali vseh pooblastil organa za imenovanja, in je bil ta člen podlaga za ustanovitev Evropskega urada za izbor osebja (EPSO),
B. ker mora po členu 27 kadrovskih predpisov zaposlovanje zagotoviti, da institucija dobi najsposobnejše, najučinkovitejše in neoporečne uradnike, ki jih izbira na najširšem možnem geografskem območju med državljani držav članic Skupnosti,
C. ker je lahko po členu 28(d) kadrovskih predpisov uradnik načeloma imenovan le pod pogojem, da je bil uspešen na natečaju, bodisi na podlagi kvalifikacij ali preizkusov ali na podlagi obojih, kakor predvideva Priloga III kadrovskih predpisov,
D. ker mora po členu 30 kadrovskih predpisov organ za imenovanja za vsak natečaj imenovati izbirno komisijo, ki pripravi seznam primernih kandidatov,
E. ker Priloga III kadrovskih predpisov določa podrobne zahteve in pogoje za izvedbo natečajev, tudi glede objave, pogojev za prijavo, sestave izbirne komisije, priprave seznama kandidatov in nalog urada EPSO,
F. ker so naloge urada EPSO določene s Sklepoma 2002/629/ES in 2002/621/ES,
G. ker Sporazum določa podrobnosti priprave natečajev, izbirno politiko in postopke, načela uporabe rezervnih seznamov in usklajevanja uvrstitvenih meril,
H. ker naj bi bila Sklep 2002/621/ES in Sporazum revidirana tri leta po ustanovitvi urada EPSO, a se to še ni zgodilo; ker je treba ponovno pregledati tudi možnosti za nadaljnji razvoj iz razvojnega programa EPSO,
I. ker je v izjavi iz leta 2002 predsedstvo Evropskega parlamenta jasno potrdilo zavezanost večjezični in večkulturni evropski javni upravi, uravnoteženi tako jezikovno kot geografsko, urad EPSO pa je opozorilo, da bo njegova sposobnost priprave rezervnih seznamov, ki bodo omogočali uravnoteženo politiko zaposlovanja, med poglavitnimi merili pri ocenjevanju dela urada; ker ta izjava še vedno velja v celoti,
J. ker predsedstvo Evropskega parlamenta v točki 6 izjave iz leta 2002 obvešča, kako namerava ukrepati, če urad EPSO ne bo zadovoljil kadrovskih potreb Parlamenta; ker se zavezanost skupni službi za pripravo odprtih natečajev za izbor uradnikov ni spremenila in trenutno ni potrebe po uporabi člena 6 te izjave; ker je vseeno čas, da se v duhu dobrega sodelovanja obnovi medinstitucionalni dialog in se pregleda delovanje urada EPSO za skupno izgradnjo kar najboljšega izbirnega sistema in reševanje vsakršnih težav, s katerimi se lahko sooča to medinstitucionalno telo, ki naj postane vzorna organizacija; ker bi se za to morale skupno prizadevati vse udeležene institucije,
K. ker je Računsko sodišče v poročilu ugotovilo vrsto pomanjkljivosti v delovanju urada EPSO; ker je v odgovoru na poročilo urad navedel rešitve, ki jih je že sprejel za odpravo nekaterih pomanjkljivosti;
L. ker kaže, da je bil v Uradnem listu objavljen le osnutek sporazuma, ne pa tudi Sporazum, zaradi česar je vprašljiva preglednost izbirnih in zaposlovalnih postopkov,
1. čestita uradu EPSO za nenehna prizadevanja za prenovitev izbirnih postopkov in v tej zvezi pozdravlja celovit notranji akcijski načrt za izboljšanje sedanjih postopkov urada; obenem poudarja, da mora na zunanji, t.j. medinstitucionalni ravni, urad EPSO izpolnjevati vse pogoje in zahteve, ki jih za institucije kot organe za imenovanje določajo kadrovski predpisi, pa tudi tiste, ki jih določajo izvedbeni akti, ki se uporabljajo za EPSO;
2. opozarja, da bi morala biti Sklep 2002/621/ES in Sporazum revidirana tri leta po ustanovitvi urada EPSO;
3. opozarja, da v nekaterih pogledih razvojni program EPSO ni v skladu s splošnimi načeli za skupno izbiranje in zaposlovanje ter z načeli za upravljanje rezervnih seznamov iz Sporazuma, zlasti glede izbirnih komisij, vsebine natečajev in uporabe rezervnih seznamov;
4. poudarja, da so ta splošna načela podlaga, na kateri mora upravni odbor v sodelovanju z direktorjem urada EPSO vzpostaviti in razviti skupen izbirni sistem;
5. poziva generalnega sekretarja in druge institucije, ki so ustanovile urad EPSO, naj v skladu z ustreznimi določbami teh aktov začnejo nujno in konstruktivno revizijo Sklepa 2002/621/ES in Sporazuma; meni, da se mora revizija osredotočiti na medinstitucionalno naravo urada EPSO, izbirno politiko in postopke, pri tem pa upoštevati razvojni program EPSO;
6. meni, da mora urad EPSO predvsem spoštovati pravne zahteve iz kadrovskih predpisov in izvedbenih aktov o pripravi in izvedbi natečajev ter zagotoviti, da bodo pripravljeni rezervni seznami institucijam omogočali zaposlovanje v skladu s členom 27 kadrovskih predpisov;
7. ugotavlja, da se kadrovske potrebe posameznih institucij in iskani profili kandidatov razlikujejo;
8. poudarja, da je treba zagotoviti večjezičnost in skladnost s pravnim načelom zaposlovanja na najširši možni geografski podlagi in da mora razvojni program EPSO ponuditi boljšo rešitev za iskanje jezikovnega in geografskega ravnotežja v izbirnem postopku, da bodo lahko vse institucije imele večjezično in večkulturno upravo;
9. poudarja, da je njegova zavezanost skupnim izbirnim postopkom, ki jih izvaja urad EPSO, odvisna od tega, ali bodo izpolnjenje posebne potrebe Parlamenta kot popolnoma večjezične institucije;
10. poudarja, da je Parlament večjezična institucija in da je zagotavljanje najvišjega števila večjezičnih kandidatov ključna zahteva njegove zaposlovalne politike; ugotavlja, da je zato bistveno zaposlovati na najširši možni geografski podlagi;
11. poziva urad EPSO, naj nujno opravi poglobljeno oceno, s katero bi odkril vzroke opaženega geografskega in jezikovnega neravnotežja in našel način za njihovo odpravo, ugotovitve ocene pa naj sporoči institucijam;
12. meni, da mora biti ena od ključnih prvin opisa delovnih nalog uslužbencev EU ta, da pozitivno prispevajo k evropskemu projektu; meni tudi, da je učinkovitost institucij odvisna od kakovosti zaposlenih in da je znanje ena od najbolj temeljnih vrlin uradnikov EU;
13. obžaluje, da se razvojni program EPSO ne ukvarja dovolj z vprašanji preglednosti in enakosti kandidatov, ki jih je varuh človekovih pravic večkrat obravnaval in so v postopku sodne presoje;
14. nasprotuje profesionalizaciji izbirnih komisij, ko bi bili uradniki napoteni v urad EPSO za polni delovni čas, saj je to v nasprotju s kadrovskimi predpisi in torej nezakonito, pa tudi ne nudi nobenih jamstev za neodvisnost in objektivnost in ni ne učinkovito ne smotrno;
15. meni, da je bistveno ohranjati prispevek, ki ga v izbirni postopek vnašajo izbirne komisije, sestavljene iz aktivnih uradnikov, ki občutijo dejanske potrebe svojih institucij in se jih dobro zavedajo, to pa je najboljši način za zagotavljanje neodvisnosti, nepristranskosti in neoporečnosti zaposlovanja;
16. se obvezuje, da bo kar najhitreje našel in uvedel rešitve, ki bodo omogočile boljšo razpoložljivost članov izbirnih komisij, da bodo ti lahko svoje naloge članov komisij opravljali uspešno in učinkovito, druge institucije pa naproša, naj se mu pridružijo v teh prizadevanjih;
17. poziva urad EPSO, naj predstavi druge možnosti za kar najbolj optimalno vlogo izbirnih komisij v izbirnem postopku in oceni njihov učinek v skladu s smernicami, ki jih bo predvidoma vseboval revidirani sporazum; meni, da je vloga urada EPSO ta, da izbirnim komisijam zagotovi zelo kakovostno strokovno pomoč in nasvete za kakovostno, uspešno in učinkovito delo;
18. meni, da bi morali urad EPSO in institucije razmisliti o drugačnih načinih za večjo usposobljenost izbirnih komisij pri opravljanju njihovih nalog, na primer s stalno pomočjo poklicnih ocenjevalcev, ocenjevalnih središč, z oblikovanjem podatkovne baze članov izbirnih komisij, ki so izkušeni in pripravljeni opravljati te naloge, ter stalnim strokovnim spopolnjevanjem;
19. obžaluje, da Parlament v strukturi urada EPSO in zlasti v njegovi hierarhiji ni stalno zastopan: to bi mu omogočilo, da uradu EPSO predstavi posebnosti Parlamenta kot institucije in zagotovi potrebno razumevanje urada za njegove specifične potrebe, to pa bi prispevalo k ustreznemu ravnotežju na vseh stopnjah načrtovanja in izvajanja izbirnih postopkov; pri tem opozarja na člen 7(4) Sklepa 2002/621/ES, ki določa, da morajo biti uradniki vseh institucij Skupnosti obveščeni o prostih delovnih mestih v uradu takoj, ko se organ za imenovanja odloči zapolniti ta delovna mesta;
20. je zaskrbljen zaradi ugotovitev Računskega sodišča o stroških natečajev in urad EPSO poziva, naj izvrši priporočila Računskega sodišča;
21. splošno ugotavlja potrebo po krepitvi medinstitucionalnega sodelovanja, usklajevanja in dialoga o kadrovskih zadevah, zlasti glede izvajanja kadrovskih predpisov v posameznih institucijah;
22. prosi, da se Sporazum objavi v Uradnem listu;
23. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Sodišču, Računskemu sodišču, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, Evropskemu varuhu človekovih pravic in Evropskemu uradu za izbor osebja.
OBRAZLOŽITEV
I. OZADJE PREDLOGA
Glavni cilj poročila je oceniti izvajanje člena 2 kadrovskih predpisov z vidika zaposlovanja uradnikov in drugih uslužbencev institucij in organov Evropske unije. Navedeni člen določa zlasti, da ena ali več institucij lahko kateri koli izmed njih ali medinstitucionalnemu organu zaupa izvajanje nekaterih ali vseh pooblastil, dodeljenih organu za imenovanja, razen odločitev v zvezi z imenovanji, napredovanji ali premestitvami uradnikov. S Sklepom 2002/620/ES je bil izbor uradnikov in drugih uslužbencev v skladu s členom 2 kadrovskih predpisov zaupan Evropskemu uradu za izbor osebja (EPSO)[1]. V središču poročila je torej tisti vidik politike zaposlovanja, ki ga urad EPSO upravlja kot pristojnost, ki so mu jo institucije zaupale pri izvajanju kadrovskih predpisov.
Urad EPSO je bil ustanovljen leta 2002, delovati pa je začel leta 2003. Takratna ocena je bila, da institucije potrebujejo strokoven in racionalen postopek izbire, ki je bil do tedaj neučinkovit, neuspešen in včasih tudi nepravičen. Zakonodajna podlaga za postopek izbire je bila v kadrovskih predpisih in se je lahko spremenila samo v tem okviru.
Od leta 2003 naprej je urad EPSO strukturno samostojno telo z lastnim proračunom, kadrovskim načrtom, organom za imenovanja in prostori. Na Komisijo je vezan izključno iz logističnih razlogov, vendar pa s tem ne spada v njeno upravno pristojnost. Urad združuje upravno funkcijo in ga lahko v tem smislu najnatančneje opredelimo kot „skupno službo“ institucij.
Uspešno delovanje urada EPSO je v samem jedru zaposlovanja uradnikov in drugih uslužbencev v vseh institucijah, ki so svoja pooblastila za izbiro kandidatov prenesle na EPSO, saj lahko zdaj svoje natečaje organizirajo samo izjemoma. Urad je v zadnjem času predstavil svoj razvojni načrt, v katerem je več sprememb izbirnega postopka, namenjenih izboljšanju sedanjih postopkov. Poleg tega je več pomanjkljivosti v delovanju urada obravnavalo Računsko sodišče v posebnem poročilu 9/2009 z dne 10. junija 2009. To je spodbudilo nastanek tega samoiniciativnega poročila, katerega namen je zlasti pregledati izvajanje kadrovskih predpisov pri zaposlovanju uradnikov in drugih uslužbencev, katerega glavni element je prav postopek izbire.
II. IZVEDBENI AKTI
Generalni sekretarji institucij, ki so ustanovile EPSO, so se skupaj s sodnim tajnikom Sodišča in predstavnikom varuha človekovih pravic dogovorili o načinih delovanja urada ter o smernicah za politiko izbire in zaposlovanja, ki so jih oblikovali kot skupna načela ter jih zapisali v izvedbenih aktih. Ti določajo, da jih bodo tri leta po ustanovitvi urada EPSO revidirali, kar pa se še ni zgodilo, kljub temu, da ESPO deluje že sedem let in se v skladu z razvojnim načrtom urada že izvaja pomembna revizija njegovih postopkov, kar neposredno vpliva na izbirno in zaposlovalno politiko. Revizija postaja res nujna.
III. PRIPOMBE K RAZVOJNEMU NAČRTU EPSO
1. Medinstitucionalno telo
Urad EPSO je bil ustanovljen kot medinstitucionalno telo. Medinstitucionalnost je zato njegov sestavni del, omogočati pa bi morala ustrezno zastopanost institucij v njegovi notranji strukturi in pri odločanju. Člen 7(4) Sklepa 2002/621/ES zato določa, da morajo biti uradniki vseh institucij Skupnosti obveščeni o prostih delovnih mestih v uradu EPSO takoj, ko se organ za imenovanja odloči, da jih bo zapolnil. Medinstitucionalizacija tudi pomeni, da ni dovolj, da urad upošteva samo potrebe institucij kot celote, ampak mora upoštevati tudi specifične potrebe posameznih institucij, tako da bodo te lahko zaposlile kandidate, ki so zanje najprimernejši. To pa je tesno povezano s spoštovanjem večjezičnosti in geografskega ravnotežja. Medinstitucionalizacija še zahteva, da so v izbirnih komisijah za natečaje urada EPSO enako zastopane vse institucije.
2. Izbirne komisije
Urad EPSO načrtuje profesionalizacijo izbirnih komisij. Med drugim predlaga, da se mu v skladu s pogoji in postopki, ki bodo določeni v sodelovanju z institucijami in odbori uslužbencev, za najmanj dve in največ štiri leta dodeli 27 uradnikov za polni delovni čas. Ti stalni člani bi sodelovali z začasnimi člani izbirnih komisij, vendar bi se izobraževali drugače in bi imeli druge naloge. Zdi pa se, da je EPSO izbiro, ali bodo sodelovale v sistemu ali ne, prepustil institucijam. Pred prvim letnim krogom javnih natečajev (2010–2011) iz razvojnega načrta EPSO je urad objavil razpis za prijavo interesa kandidatov za stalne člane izbirne komisije, rok za prijave pa je bil 15. september 2009. Vsaj ena institucija (Parlament) ni želela sodelovati. Tudi odbori uslužbencev s predlogom niso bili zadovoljni.
Zasnova, kot jo predlaga urad EPSO, najprej odpira vprašanje skladnosti s kadrovskimi predpisi, zlasti s členom 3(3) Priloge III, ki določa: „Komisijo za izbiro kandidatov na podlagi javnih natečajev, skupnih za dve ali več institucij, sestavljajo predsednik, ki ga imenuje organ za imenovanja iz člena 2(2) kadrovskih predpisov in člani, ki jih imenuje organ za imenovanja iz člena 2(2) kadrovskih predpisov na predlog institucij, kot tudi člani, imenovani z dogovorom med odbori uslužbencev institucij, tako da je zagotovljena enaka zastopanost“. To pomeni, da v natečajih, ki jih organizira EPSO, člane izbirne komisije imenuje EPSO ali odbori uslužbencev. EPSO imenuje člane na predlog institucij. To naj bi pomenilo, da morajo za vsako izbirno komisijo vsakega javnega natečaja, ki ga organizira EPSO, kandidate za člane predlagati institucije. Predlog ni splošne narave, temveč velja za vsak natečaj posebej. S tem naj bi bilo zagotovljeno, da bodo člani izbirne komisije natančno in sproti seznanjeni z delom in življenjem institucije in bodo znali ustrezno zaznati potrebe vsake institucije posebej. Zato je malo verjetno, da bi EPSO lahko imenoval stalne člane izbirne komisije med določenim številom članov, ki bi jih predlagale institucije za opravljanje funkcije stalnih članov izbirne komisije. Vsaka institucija bi morala še vedno predlagati svojega člana. Prav tako je malo verjetno, da bi lahko stalni člani izbirne komisije ostali v tesnem stiku z vsakodnevnim življenjem institucij. Razvojni načrt EPSO se ne spušča v te podrobnosti.
Po mnenju urada EPSO to, da določena institucija ne ponudi stalnih članov izbirne komisije, ne bo oviralo novega sistema, čeprav bodo morale institucije, ki ne bodo želele/mogle imenovati stalnih članov, zagotoviti večje število začasnih članov. Slaba stran take rešitve je, da bi prihajalo do razlik zaradi predlagane razdelitev števila stalnih članov na institucijo, različnih nalog stalnih in začasnih članov izbirne komisije in dejstva, da bi se v funkciji predsednika in podpredsednika izbirne komisije izmenjevali zgolj stalni člani, tako da institucije ne bi bile enakovredno zastopane in ne bi mogle enakovredno vplivati na odločitve. Prav tako bodo odbori uslužbencev pred težavno nalogo predlagati stalne člane, ki bodo napoteni v urad EPSO.
Tudi z vidika prihranka časa in delovnih metod ni jasno, kako naj bi urad EPSO zagotovil, da delo izbirne komisije ne bo trpelo zaradi premajhnega števila nestalnih članov in da bodo imeli oboji člani v izbirnih komisijah enaka pooblastila in odgovornosti, čeprav naj bi imeli različne naloge in naj bi bili deležni drugačnega usposabljanja. Odprta ostajajo tudi vprašanja neodvisnosti članov izbirnih komisij in institucij pri predlaganju kandidatov za imenovanje v posamezno komisijo.
Naj na tem mestu omenimo, da je Odbor za pravne zadeve in notranji trg maja 2002 poudaril, da je treba preprečiti, da bi se člani izbirne komisije prelevili v poklicne selektorje, ki bi lahko izgubili občutek za institucije in njihov način delovanja, s tem pa ne bi imeli več potrebnega strokovnega pristopa glede spretnosti, ki jih zahteva delovno mesto uradnika.
Omeniti velja še, da bi morala taka poklicna izbirna komisija še vedno uporabljati ocenjevalce, zunanje pogodbene sodelavce in druge strokovnjake. Prav bi torej bilo, da urad EPSO in institucije temeljiteje razmislijo o vprašanju profesionalizacije izbirnih komisij in raziščejo načine, kako te komisije bolje usposobiti za uspešno opravljanje nalog, na primer s stalno pomočjo poklicnih ocenjevalcev, ocenjevalnih središč, oblikovanjem podatkovne baze članov izbirnih komisij, ki so izkušeni in so pripravljeni opravljati te naloge, ter s stalnim strokovnim spopolnjevanjem. Institucije bi morale raziskati načine, kako bi članom izbirnih komisij omogočile, da združujejo svoje naloge v „domači“ instituciji in pri uradu EPSO.
3. Večjezičnost
Eden od pomembnih vidikov zaposlovanja v večjezični instituciji, kot je Parlament, je zagotoviti največje možno število večjezičnih kandidatov. Delo v treh delovnih jezikih je sicer pomembno, a zagotoviti je treba, da se ne izgubijo kandidati, ki znajo več jezikov. To je tesno povezano z obveznostjo zaposlovanja na najširši možni geografski osnovi. Nujna je analiza načinov za boljšo geografsko uravnoteženost.
4. Načrtovanje v institucijah
Institucije morajo biti še naprej odgovorne za to, da ocenjujejo svoje potrebe po zaposlovanju in jih na kar najboljši način tudi rešijo. Možnost, da institucije same pripravijo javne natečaje za izpolnitev specifičnih potreb po visoko specializiranem osebju, je zdaj omejena samo na izjemne primere, zanjo pa je potrebno soglasje urada EPSO. Hkrati pa lahko EPSO svojo nalogo opravlja samo, če pozna potrebe institucij po zaposlovanju, zato morajo institucije svoje potrebe ugotoviti in jih sporočiti uradu. V ta namen so ukrepi iz razvojnega načrta EPSO dobrodošli.
Zaradi možnih sprememb pa bi bilo treba tudi analizirati pripravo in uporabo rezervnih seznamov. Sedanji sporazum, ki so ga podpisali generalni sekretarji institucij, sodni tajnik Sodišča in predstavnik varuha človekovih pravic, določa, da so rezervni seznami veljavni dve leti, hkrati pa kadrovski predpisi določajo, da seznami, kjer je to le možno, vsebujejo vsaj dvakrat toliko kandidatov kot je prostih mest.
Ker imajo institucije še vedno popoln nadzor nad zaposlovanjem kandidatov z rezervnih seznamov v skladu s svojimi potrebami, je pomembno, da je na natečajih izbranih in na sezname vpisanih toliko kandidatov, da imajo vse institucije, ki imajo pogosto različno kulturo in potrebe, dovolj veliko izbiro. Sistem označevanja kandidatov naj bi zagotovil, da institucije ne bi tekmovale za kandidate na podlagi reka „kdor prvi pride, prvi melje“, ampak bi imele možnost označiti uspešnega kandidata s profilom, kakršnega so želele ob objavi javnega natečaja. Ta možnost bi morala biti uravnotežena z možnostjo kandidata, da svobodno izrazi svoje želje in aktivno išče zaposlitev v institucijah, ki jih sam izbere v mejah rezervnega seznama. To bi lahko pomagalo izboljšati podobo institucij kot delodajalcev.
Nenazadnje pa bi moral biti urad EPSO proaktiven pri upravljanju in spremljanju rezervnih seznamov, da bi institucijam pomagal usklajevati njihovo načrtovanje z dejansko uporabo seznamov in tako ustvariti orodje za ustreznejše ugotavljanje potreb po zaposlovanju in še dodatno izboljšanje izbirnih meril.
- [1] Člen 2(3) kadrovskih predpisov je v svoji različici, ki se je uporabljala pred 1. majem 2004 in je bila pravna podlaga za Sklep 2002/620/ES, določal: „Vendar pa lahko dve ali več institucij zadolžita oziroma zadolžijo eno izmed njih ali medinstitucionalno telo, da izvaja pooblastila organa za imenovanja glede zaposlovanja ter sistema socialne varnosti in pokojninskega sistema“.
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
|
Datum sprejetja |
28.1.2010 |
|
|
|
||
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
22 0 0 |
||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Raffaele Baldassarre, Sebastian Valentin Bodu, Christian Engström, Marielle Gallo, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Klaus-Heiner Lehne, Antonio Masip Hidalgo, Jiří Maštálka, Alajos Mészáros, Bernhard Rapkay, Evelyn Regner, Francesco Enrico Speroni, Alexandra Thein, Cecilia Wikström |
|||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Piotr Borys, Sajjad Karim, Vytautas Landsbergis, Kurt Lechner, Eva Lichtenberger, Toine Manders, Arlene McCarthy, Angelika Niebler |
|||||