POROČILO o dolgoročni vzdržnosti javnih financ za okrevajoče gospodarstvo
7.5.2010 - (2010/2038(INI))
Odbor za ekonomske in monetarne zadeve
Poročevalec: Liem Hoang Ngoc
Pripravljavec mnenja (*):Sergio Gaetano Cofferati, Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve
(*) Postopek s pridruženim odborom – člen 50 poslovnika
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o dolgoročni vzdržnosti javnih financ za okrevajoče gospodarstvo
Evropski parlament,
– ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 12. avgusta 2009 o javnih financah v EMU v letu 2009 (SEC)2009)1120),
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. oktobra 2009 o dolgoročni vzdržnosti javnih financ za okrevajoče gospodarstvo (KOM(2009)0545),
– ob upoštevanju priporočila Komisije Svetu z dne 28. januarja 2009 o posodobitvah širših smernic ekonomskih politik držav članic in Skupnosti v letu 2009 ter o izvajanju politik zaposlovanja držav članic (KOM(2009)0034),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. novembra 2008 o EMU@10: Prvih deset let ekonomske in monetarne unije ter prihodnji izzivi[1],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2009 o evropskem načrtu za oživitev gospodarstva[2],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. januarja 2009 o javnih financah v EMU v letih 2007 in 2008[3],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2008 o letnem poročilu ECB za leto 2007[4],
– ob upoštevanju priporočil z vrhunskega srečanja v Pittsburghu, da se še naprej podpira rast, dokler gospodarstvo ne bo resnično okrevalo,
– ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve in Odbora za proračun (A7‑0147/2010),
A. ker je v sporočilu Komisije izražena skrb zaradi dolgoročne trajnosti javnih financ glede na visoke stopnje primanjkljaja in dolga, zlasti zaradi staranja prebivalstva, in ker je izračunani vpliv staranja na vrzel v vzdržnosti v večini držav članic od pet do dvajsetkrat večji od učinkov sedanje gospodarske krize,
B. ker pakt stabilnosti in rasti, kljub reviziji v letu 2005, ni zadostoval za preprečitev sedanje krize,
C. ker je treba poglobljeno preučiti pojav nižanja stopnje rodnosti v Evropski uniji ter njegove vzroke in posledice, da se preusmeri to zaskrbljujočo težnjo v nasprotno smer,
D. ker fiskalna politika ni vzdržna, če skozi čas povzroča prekomerno kopičenje javnega dolga,
E. ker glede na napovedi v sporočilu in dejstva, da bo imelo staranje prebivalstva resne posledice na dolgoročno vzdržnost javnih financ držav članic, je politično obzorje do leta 2060 ustrezno,
F. ker bo zaradi dviga dolgov in primanjkljajev držav članic med krizo ter načrtovanega demografskega razvoja zagotovitev proračunske vzdržnosti še večji izziv,
G. ker imajo dolgoročne demografske spremembe, zlasti starajoče prebivalstvo, v državah članicah EU posledice na financiranje nacionalnih pokojninskih skladov,
H. ker nekatere države članice niso sprejele zadostnih ukrepov za zmanjšanje upravnih odhodkov, obvladanje zdravstvenih izdatkov ter reformiranje zdravstvenih in pokojninskih sistemov, in ker bi morale na tem področju vse države članice sprejeti najboljše prakse,
I. ker so se leta 2009 primanjkljaji in deleži dolga v vseh državah članicah povečali zaradi padca rasti davčnih prihodkov, kar je posledica krize in izvajanja izrednih ukrepov za oživitev gospodarstva,
J. ker je Evropski svet od septembra 2009, ob prvih znakih ponovnega vzpona, priporočil, da se „morajo fiskalne politike preusmeriti v vzdržnost“ in pozval k „oblikovanju usklajenih izhodnih strategij takoj, ko bo gospodarstvo trdno na poti okrevanja, pri tem pa bo treba upoštevati specifične razmere posameznih držav“,
K. ker je v teh časih možno opaziti pozitivno korelacijo med zdravimi javnimi financami in prilagodljivostjo gospodarstva države,
L. ker vedno večji javni dolg pomeni težko breme za prihodnje rodove,
M. ker se je javni dolg v nekaterih državah članicah povečal tako, da ogroža stabilnost in povzroča velike javne odhodke za plačila obresti na račun vedno bolj pomembnih izdatkov za zdravstvene in pokojninske sisteme,
N. ker povečano zadolževanje javnega sektorja izkrivlja finančne trge z visokimi obrestnimi merami, pri čemer ima negativne posledice na gospodinjstva in tudi na naložbe v nova delovna mesta,
O. ker pomanjkanje učinkovitega upravljanja statističnih podatkov ali neodvisnih statističnih institucij v državah članicah ogroža celovitost in vzdržnost javnih financ,
P. ker drugi deli sveta, ki so do nedavno konkurirali s proizvodnjo izdelkov nizke kakovosti, zdaj vstopajo v segmente visoke kakovosti; ker ti konkurenti uporabljajo sodobno tehnologijo in hkrati še vedno plačujejo zmerne urne postavke, pri čemer se ne soočajo s škodljivimi demografskimi trendi in imajo na voljo posameznike, ki v svojem življenju dosežejo visoko število delovnih ur; ker je bila polna zaposlenost v Evropi zadnjič dosežena pred naftno krizo leta 1973, ker je polna zaposlenost še vedno cilj, h kateremu mora EU strmeti v skladu z naravo pogodb, ne da bi hkrati zanemarila svoje visoke stopnje socialne zaščite in človekovega razvoja;
Q. ker obstajajo številna sredstva za zmanjšanje vrzeli v vzdržnosti, kot so povečanje splošne produktivnosti, pri čemer je najpomembnejše povečanje produktivnosti socialno-varstvenih storitev, dviganje starostne meje za upokojitev, naraščanje stopnje rodnosti ali povečanje števila priseljencev,
R. ker so demografske spremembe odvisne od gibanja rodnosti, ki je večinoma odvisno od spodbud in dajatev za materinstvo, in migracijskih tokov,
S. ker trenutne ravni dolga in primanjkljaja ogrožajo sam obstoj socialne države,
T. ker bo neizvajanje strukturnih reform in konsolidacije javnih financ škodljivo vplivalo na odhodke v zvezi z zdravstvom, pokojninami in zaposlovanjem,
U. ker veliko držav članic krši pakt stabilnosti in rasti in bi primerna usklajenost s paktom ublažila negativne vplive krize,
V. ker vzdržnost javnih financ ni odločilna le za Evropo na splošno, temveč še zlasti za proračun Evropske unije;
W. ker bi morala splošna načela in predpostavke "vzdržnosti" veljati tudi za proračun Evropske unije, čeprav je trenutno omejen na 1 % skupnega evropskega BND;
1. izraža globoko zaskrbljenost zaradi dolgoročne vzdržnosti javnih financ kot negativne posledice finančne in gospodarske krize; opozarja, da so bila prizadevanja pred krizo v okviru pakta stabilnosti in rasti na zelo visoki ravni in usmerjena k soočanju z naraščajočim demografskim izzivom; priznava, da je bila večina teh prizadevanj izničena zaradi potrebe po bistvenem povečanju javnih odhodkov, večinoma za preprečitev zloma svetovnih finančnih sistemov in za odpravljanje najhujših socialnih posledic zloma;
2. obžaluje dejstvo, da mnoge države članice še pred začetkom krize niso bile izrazito uspešne pri konsolidiranju javnih financ, kljub temu, da so bili pogoji v gospodarstvu ugodni; poudarja, da je to kršitev preventivnega dela pakta stabilnosti in rasti, zlasti po njegovem preoblikovanju leta 2005, pri čemer je to resno zmanjšalo zmožnost ukrepanja držav članic v proticiklični smeri v času razvoja krize ter povzročilo še več negotovosti, večjo brezposelnost in povečanje socialnih težav;
3. se zaveda, da se trenutne ravni javnih odhodkov ne morejo ohranjati za nedoločen čas; pozdravlja sklep Evropskega sveta, da se vzdrži odločitve glede nadaljnjega paketa ukrepov pomoči, dokler se temeljito ne analizirajo rezultati sedanjih ukrepov in postane potreba po nadaljnjem ukrepanju očitna;
4. priznava, da so bili ukrepi za preprečevanje zloma finančnega sektorja uspešni, čeprav je še vedno nujna previdnost; pričakuje, da se bo finančno breme v zvezi z reševanjem bančnega sektorja zmanjšalo; pozdravlja usklajen pristop centralne banke za doseganje tega cilja; s ponosom pozdravlja vodilno vlogo ECB pri reševanju bančnega sektorja; v celoti podpira reformo sistema nadzora skrbnega poslovanja in preoblikovanja okvira finančne arhitekture;
5. poudarja, da mora biti cilj pakta stabilnosti in rasti dolgoročno ravnotežje ali presežek, ki zahteva presežek v obdobju gospodarskega vzpona, pri čemer se pokojninski sistemi pregledno financirajo v okviru javnega proračuna ali iz zasebnih naložbenih sistemov;
6. poudarja, da je dolgoročna vzdržnost javnih financ bistvena za stabilnost in rast ter za ohranjanje primernih ravni javnih odhodkov; poudarja, da visoke ravni dolga in primanjkljaja ogrožajo vzdržnost in bodo škodljivo vplivale na javno zdravstvo, pokojnine in zaposlovanje;
7. izraža globoko zaskrbljenost zaradi visokih ravni primanjkljaja in dolga v državah članicah; opozarja, da se krize ne sme uporabiti kot izgovor za nekonsolidacijo javnih financ ter da se ne zmanjšajo javni odhodki in ne izvajajo strukturne reforme, ker je vse to bistveno za ponovno obuditev rasti in zaposlovanja;
8. poudarja, da sta konsolidacija javnih financ ter zmanjšanje ravni primanjkljaja in dolga bistveni za ohranjanje sodobne socialne države in sistema prerazporeditev, ki skrbi za družbo kot celoto in še posebej podpira njene deprivilegirane dele;
9. poudarja, da sedanji in prihodnji rodovi ne bodo zmožni prevzeti stroškov v obliki plačil obrestnih mer, če bodo javni dolg in obrestne mere še naprej naraščali, ne da bi bili ogroženi modeli socialne države;
10. je globoko zaskrbljen, da veliko držav članic krši pakt stabilnosti in rasti; obžaluje, da države članice niso uspele konsolidirati svojih javnih financ med dobrimi gospodarskimi časi pred krizo; se strinja z izjavo Komisije, da bi morala vzdržnost dolga v postopkih nadzora dobiti vidno in jasno mesto; poziva Komisijo, da strogo zagotavlja usklajenost s paktom stabilnosti in rasti;
11. opozarja na nepričakovan konec podpore realnemu gospodarstvu za preprečevanje dvojnega izkoriščanja ugodnosti; opozarja na nezaželene posledice bodisi prezgodnje ukinitve podpornih ukrepov ali predolgo oklevanje pred sprejetjem popravnih ukrepov za vzdržnost javnih financ; poudarja, da so bili ti ukrepi načrtovani izključno kot pravočasni, ciljno usmerjeni in začasni; pozdravlja delo Komisije v zvezi z izhodno strategijo iz sedanjih kriznih ukrepov; podpira pristop Komisije na podlagi izhodnih strategij, ki so časovno in področno različne glede na posamezno državo; razume, da se bodo za prvi sveženj držav odpovedi ukrepov začele leta 2011; spodbuja države članice, da čim prej in odločno storijo največ kar lahko za izvajanje izhodnih strategij;
12. poziva Komisijo, da oblikuje zeleno knjigo o stopnji rodnosti v Evropski uniji za opredelitev vzrokov in posledic nižanja stopnje rodnosti in tudi rešitev ter nadomestnih možnosti v zvezi s to težavo;
13. meni, da je treba fiskalno izhodno strategijo začeti pred monetarno izhodno strategijo, s čimer se slednji omogoči pravilno izvajanje in se s tem zagotovi, da lahko ECB, ki se je uspešno izognila deflaciji, enako dobro zagotovi, da inflacija ne ogrozi obnove; razume, da je ECB opozorila, da bo morala biti brez pravočasnega fiskalnega omejevanja njena monetarna politika žal strožja od predvidene;
14. poudarja, da je treba zmanjšanje finančnih spodbud združiti s prizadevanji za bolj dinamičen, konkurenčen in za naložbe privlačnejši notranji trg;
15. poudarja, da je postopen in nadzorovan izhod iz težav s primanjkljaji bistvenega pomena za ohranjanje nizkih obrestnih mer ter omejevanje bremena dolgov, s čimer se zagotovi sposobnost ohranitve izdatkov socialnega skrbstva in življenjskih standardov za gospodinjstva;
16. poudarja, da nizke obrestne mere koristijo naložbam in obnovi; se zaveda vpliva ukrepov intenzivnega zadolževanja države na obrestne mere; globoko obžaluje, da je to povzročilo razpone obrestnih mer v EU; opozarja države članice, da upoštevajo posledice svojih proračunskih odločitev o obrestnih merah na trgu; meni, da so zdrave javne finance predpogoj za varna delovna mesta; poudarja, da države z višanjem stroškov zadolževanja povečujejo tudi breme za svoje proračune;
17. poudarja, da lahko proticiklični učinki pakta stabilnosti in rasti delujejo le, če države članice učinkovito dosežejo proračunski presežek v obdobju gospodarskega vzpona; v zvezi s tem poziva k boljšemu izvajanju preventivnega dela pakta stabilnosti in rasti; poziva k spremembi pristopa „najprej porabiti, nato povrniti” v pristop „varčevanje za morebitne izredne razmere v prihodnosti”; opozarja, da pakt stabilnosti in rasti od držav članic zahteva srednjeročno uravnotežen proračun ali proračun s presežkom, kar pomeni, da primanjkljaj treh odstotkov ni cilj, ampak skrajna dovoljena meja proračuna, tudi v okviru preoblikovanega pakta; opozarja nosilce odločanja in podjetja, da se navadijo na neobičajne fiskalne in monetarne ukrepe in naj pričakujejo, da bodo ti postali pravilo;
18. poziva k izvajanju strukturnih reform hkrati s sproščanjem paketov pomoči za preprečevanje prihodnjih kriz in tudi za povečanje konkurenčnosti evropskih podjetij, doseganje večje rasti in spodbujanje zaposlovanja;
19 zaradi potrebe po dosegu zdravih javnih financ poudarja, da morajo vse države članice najpozneje leta 2011 začeti zmanjševati vrzel v vzdržnosti za 1% BDP na leto;
20. priznava, da so se fiskalne spodbude in neomejeni samodejni stabilizatorji izkazali za uspešne, in predlaga, naj Komisija pozove države članice, naj težijo k proračunskem ravnovesju z uporabo presežkov osnovnega proračuna za odplačevanje dolgov, ko gospodarstvo teži k vzdržni obnovi;
21. poudarja poseben pomen podpornih ukrepov za zaposlovanje in dolgoročna vlaganja, namenjenih za povečanje potenciala gospodarske rasti in krepitev konkurenčnosti evropskega gospodarstva;
22. poudarja, da ob sedanjih demografskih izzivih, ki so pred Unijo, protikrizni ukrepi ne bi smeli povzročiti dolgoročnih posledic za javne finance, katerih breme bi morali nositi sedanji in prihodnji rodovi;
23. podpira zamisel, da je večje usklajevanje gospodarskih politik v Evropski uniji nujno in prinaša dodatne sinergije;
24. priznava, da pakt stabilnosti in rasti ne more v zadostni meri zagotoviti usklajevanja fiskalne in gospodarske politike držav članic;
25. zato podpira revizijo mehanizma, ki je potreben, da bi se nacionalna gospodarstva v EU začela znova zbliževati;
26. predlaga, da Komisija pripravi ustrezen mehanizem sodelovanja z MDS v posebnih primerih, ko države članice od njega prejemajo pomoč za plačilno bilanco;
27. poudarja, da visoka inflacija ni odgovor na potrebo po fiskalnem prilagajanju, saj bi povzročila velike gospodarske stroške ter ogrozila trajnostno in vključujočo rast;
28. se strinja s Komisijo, da je uspešna fiskalna ekspanzija za boj proti recesiji združljiva z dolgoročno proračunsko vzdržnostjo, vendar opozarja na tveganja pretirane in umetne ekspanzije na podlagi višjih javnih odhodkov, ki so odgovorni za ogrožanje politike;
29. ocenjuje, da bo upravljanje javnih financ v zaporedju posebnih kratkoročnih odločitev določilo dolgoročno vzdržnost javnih financ in bo treba v okviru tega kratkoročnega zaporedja, ki oblikuje kratkoročnost, urediti težave o vzdržnosti javnega dolga;
30. meni, da mora proračunska politika predvsem s prerazporejanjem pretvoriti razpoložljive prihranke v investicijske odhodke, ki spodbujajo rast, kot so naložbe v raziskave in razvoj, posodabljanje industrijske baze ter razvoj bolj zelenega, pametnejšega, inovativnega in bolj konkurenčnega gospodarstva v Evropski uniji ter soočanje z izzivom izobraževanja;
31. poudarja, da so lahko velik delež javne porabe in socialni izdatki produktivni izdatki, če so usmerjeni v projekte, ki ugodno vplivajo na kopičenje fizičnega in človeškega kapitala ter na spodbujanje inovativnosti; poudarja potrebo po nadzoru nad povečanjem bremena dolgov kot zagotovilo, da zvišanje stroškov za obrestne mere ne izrine bistvenih socialnih izdatkov; poudarja, da je treba zaradi redkejših virov nujno izboljšati kakovost izdatkov javne porabe;
32. poudarja, da so se sistemi socialne varnosti kot mehanizmi za blažitev socialne stiske v času krize izkazali za zelo učinkovite; poudarja, da so stabilne javne finance predpogoj za zagotovilo, da bodo take tudi v prihodnje;
33. opozarja, da dolgoročna trajnost sistemov obveznega pokojninskega zavarovanja ni odvisna samo od demografskih sprememb, temveč tudi od produktivnosti aktivnega prebivalstva (ki vpliva na potencialno stopnjo rasti), dejansko starost upokojitve in deleža BDP, namenjenega financiranju teh sistemov; poleg tega poudarja, da so konsolidacija javnih financ ter zmanjševanje stopenj dolga in primanjkljaja pomembni dejavniki za trajnost;
34. ugotavlja, da spreminjajoča se demografija, zlasti starajočega prebivalstva, pomeni, da je treba v veliko državah članicah nacionalne pokojninske sisteme, zlasti glede na osnovo prispevanja, občasno preoblikovati za ohranitev njihove finančne vzdržnosti;
35. poudarja, da se davčno breme povečuje, kadar so dejanske obrestne mere višje od stopnje rasti BDP, in ko trgi ocenjujejo, da je tveganje višje, če se breme dolga povečuje;
36. meni, da obrestne mere, povezane z državnimi posojili kažejo, kako se vzdržnost dolga držav članic vrednoti na trgih;
37. poudarja, da višanje primanjkljajev povzroča dražja posojila, deloma zato, ker trgi ocenjujejo, da je tveganje višje, če se breme dolga povečuje hitreje od gospodarske rasti in sposobnosti plačila posojil;
38. poudarja, da je trenutna finančna kriza najbolj očitno poudarila neposredno povezavo med stabilnostjo finančnih trgov in vzdržnostjo javnih financ; v zvezi s tem poudarja potrebo po okrepljeni in celostni nadzorni zakonodaji o finančnih trgih, ki mora vključevati trdne mehanizme za varstvo potrošnikov in vlagateljev;
39. poziva Komisijo, naj izvede študije, ki ocenjujejo vrsto dolga držav članic;
40. ugotavlja, da so za verodostojnost javnih financ v državah članicah potrebno učinkovito in resnično neodvisno upravljanje statističnih podatkov ter primeren nadzor Komisije;
41. Komisiji zlasti predlaga, naj oceni učinke, ki jih imajo davčni odhodki držav članic na oživitev njihovega gospodarstva na proizvodnjo, državne račune ter v zvezi s pospeševanjem in varovanjem zaposlovanja tako kratko- kot dolgoročno;
42. ugotavlja, da pakt stabilnosti in rasti še vedno pomeni glavno oporo stroki, da se doseže dolgoročna vzdržnost javnih financ in da bi države članice obvladale presežke svojih javnih financ v „obdobju gospodarskega vzpona“ ter primanjkljaje le v „obdobju gospodarskega upadanja“;
43. poudarja, da sta bila cilj nedavnih špekulativnih napadov v več evropskih gospodarstvih predvsem euro in evropska ekonomska konvergenca; v zvezi s tem je prepričan, da evropske težave zahtevajo evropske rešitve, ki morajo nuditi notranja sredstva za preprečevanje kakršnega koli tveganja neplačil z združevanjem nacionalne fiskalne discipline in mehanizmov finančne podpore kot zadnje možnosti;
44. poziva, naj bo strukturni primanjkljaj eden od kazalnikov za opredelitev dolgoročne vzdržnosti javnih financ;
45. meni, da je obnovljena strategija za rast in delovna mesta ključni vlagatelj za vzdržnost javnih financ v Evropski uniji; meni, da mora Evropska unija posodobiti svoje gospodarstvo in zlasti svojo industrijsko bazo; poziva k prerazporejanju sredstev v proračunih EU in držav članic za večje vlaganje v raziskave in inovativnost; poudarja, da nova strategija Evrope 2020 za uspeh potrebuje zavezujoče instrumente;
46. poudarja potrebo po neprekinjenem spremljanju trajnosti javnih financ v državah članicah EU zaradi ocene obsega dolgoročnih izzivov; poudarja tudi potrebo po rednem objavljanju informacij o javnih obveznostih državnega sektorja in obveznostih sistemov socialne varnosti, na primer pokojninski sistemi;
47. poziva Komisijo, da zmanjšanje dolgoročnih vrzeli v vzdržnosti javnih financ obravnava kot bistveni del strategije EU 2020;
48. poziva države članice, da po zapolnitvi svojih vrzeli v vzdržnosti zmanjšajo svoja razmerja med javnim dolgom in BDP na največ 60 %;
49. poudarja, da so razponi obrestnih mer na kapitalskih trgih glavni kazalniki plačilne sposobnosti posameznih držav članic;
50. je izjemno zaskrbljen zaradi razlik v kakovosti statističnih podatkov, ki so na splošno prisotni v EU in zlasti v območju eura;
51. poudarja, da je dolgoročna vzdržnost javnih financ prav tako v osnovi povezana s proračunom EU in njegovim financiranjem;
52. poudarja zelo pozitivno vlogo proračuna EU, čeprav zelo omejenega z večletnim finančnim okvirom, pri blažitvi posledic krize s financiranjem načrta za oživitev evropskega gospodarstva in s preusmeritvijo sredstev v ustrezna prednostna področja; vendar obžaluje pomanjkanje primernega usklajevanja fiskalnih in gospodarskih politik med državami članicami, da bi se lahko borili proti gospodarski in finančni krizi ter zagotovili dolgoročno vzdržnost javnih financ;
Socialni in zaposlitveni vidik strategije za izhod iz krize
53. ugotavlja, da večja brezposelnost in javni dolg ter manjša rast, ki so posledica gospodarske krize, niso v skladu s ciljem vzdržnosti javnih financ; opozarja, da morajo države članice okrepiti javne finance in izboljšati njihovo likvidnost, da bi znižale stroške dolga, a poudarja, da je treba to opraviti uravnoteženo in v razumnem roku, pri tem pa upoštevati posebne okoliščine v posameznih državah članicah; poudarja, da bi nekritično zmanjševanje javnih naložb ter sredstev za raziskave in izobraževanje negativno vplivalo na možnosti za rast, zaposlovanje in socialno vključevanje ter zato meni, da je treba še naprej spodbujati dolgoročne naložbe na teh področjih in jih po potrebi povečati;
54. poudarja, da je sedanje okrevanje gospodarstva še vedno negotovo, v večini držav članic pa brezposelnost še vedno narašča, kar občutijo predvsem mladi; je trdno prepričan, da konca gospodarske krize ni možno oznaniti, dokler se brezposelnost bistveno in trajno ne zmanjša, ter poudarja dejstvo, da so evropske socialne države pokazale svojo pomembnost pri zagotavljanju stabilnosti in pomoči pri okrevanju;
55. meni, da je treba ustrezno oceniti socialne in z zaposlitvijo povezane učinke krize ter na evropski ravni oblikovati strategijo za oživitev, ki bo temeljila na podpori zaposlovanju, usposabljanju, naložbam, ki bodo privedle do visoke stopnje gospodarske dejavnosti, okrepitvi konkurenčnosti in produktivnosti podjetij, zlasti MSP, ter ponovnemu zagonu industrije, obenem pa zagotoviti njen prehod na konkurenčno trajnostno gospodarstvo; meni, da morajo biti ti cilji v osredju strategije Evropa 2020;
56. meni, da strategija oživitve gospodarstva nikakor ne sme ponovno povzročiti novih strukturnih neravnovesij in večjih razlik v prihodkih, ki zavirajo produktivnost in konkurenčnost v gospodarstvu, ampak mora uvesti potrebne reforme za spoprijemanje s takimi neravnovesji; meni, da morajo finančni in davčni ukrepi držav članic zaščititi plače, pokojnine, nadomestila za brezposelnost in kupno moč, ne da bi ogrozili dolgoročno vzdržnost javnih financ ali zmožnost držav članic za zagotavljanje osnovnih javnih storitev v prihodnosti;
57. ugotavlja, da bo predvideno staranje prebivalstva v prihodnjih desetletjih za države EU izziv brez primere; zato meni, da protikrizni ukrepi načeloma ne bi smeli povzročati dolgoročnih posledic za javne finance in preobremeniti prihodnjih generacij z odplačevanjem sedanjih dolgov;
58. poudarja, kako pomembno je povezati oživitev gospodarstva s politikami, usmerjenimi zoper strukturno brezposelnost, zlasti med mladimi, starejšimi, invalidi in ženskami, in katerih cilj je povečanje kakovostnih zaposlitev, s tem pa produktivnosti dela in donosnosti naložb; v zvezi s tem meni, da so pomembne politike za izboljšanje kakovosti človeškega kapitala, kot so politika izobraževanja ali zdravstvenega varstva, katerih cilj je razvijanje produktivnejše delovne sile, ki bi delala dlje, ter tiste, namenjene podaljšanju delovne dobe; poziva države članice in Komisijo, naj okrepijo svoje politike in ukrepe za zaposlovanje in trg dela ter jih umestijo v jedro strategije EU 2020;
Posledice demografskih sprememb in strategija zaposlovanja
59. meni, da je vzdržnost javnih financ v veliki meri odvisna od sposobnosti, da se poveča stopnja zaposlenosti, da bi se tako lahko odzvali na demografske in proračunske izzive, zlasti kar zadeva vzdržnost pokojninskih sistemov; meni, da je obstoječi evropski človeški kapital srednjeročno mogoče podpreti z ustreznimi migracijskimi politikami, ki vodijo v vključevanje priseljencev na trg dela in pridobivanje državljanstva;
60. izpostavlja, da je večja stopnja zaposlenosti bistvenega pomena za EU pri obvladovanju staranja prebivalstva, in poudarja, da je visoka udeležba na trgu dela pogoj za gospodarsko rast, družbeno vključenost ter trajnostno in konkurenčno tržno gospodarstvo;
61. meni, da se mora strategija Evrope 2020 udejanjiti v „paktu za gospodarsko, zaposlitveno in socialno politiko“, ki bo namenjen vzdrževanju konkurenčnosti evropskega gospodarstva in bo osredotočen na vključevanje vseh na trg dela, saj to najbolje varuje državljane pred socialno izključenostjo; poudarja, da se morajo vse politike medsebojno podpirati, da bi dosegli pozitivno sinergijo; meni, da mora strategija temeljiti na smernicah in, kjer je mogoče, na kazalnikih in merilih uspešnosti, izmerljivih in primerljivih na nacionalni in evropski ravni, ki jih bodo spremljali mehanizmi nagrajevanja za tiste, ki cilje izpolnjujejo, in popravni mehanizmi za tiste, ki jih ne, pri tem pa je treba upoštevati načela prožne varnosti in metodo socialnega dialoga;
Trajnost sistemov socialnega varstva
62. meni, da so javne finance, usklajene na evropski ravni in usmerjene v trajnostno rast, kakovostno zaposlitev in prilagajanje potrebnih reform, da bi zagotovili izvedljivost sistemov socialnega varstva, eden od potrebnih odgovorov na posledice finančne, gospodarske in družbene krize ter na izzive demografskih sprememb in globalizacije;
63. poudarja, da dolgoročna uravnoteženost obveznih sistemov pokojninskega zavarovanja ni odvisna samo od demografskih sprememb, temveč tudi od produktivnosti zaposlenih, ki vplivajo na potencialno stopnjo rasti, kot tudi na delež BDP, namenjen financiranju teh sistemov;
64. poudarja, kako pomembna je skorajšnja zelena knjiga o pokojninski reformi, ter meni, da je nujno razviti vzdržne, zanesljive, raznovrstne sisteme socialne varnosti z različnimi viri financiranja, povezanega z uspešnostjo trga dela ali finančnih trgov, po možnosti tudi v obliki shem za podjetja, in ki bodo vključevali javne, dopolnilne delodajalske ter individualne sheme, spodbujati pa jih je treba tako s pogodbenimi kot davčnimi ugodnostmi; zato poudarja pomembnost ozaveščenosti državljanov EU glede upokojevanja;
65. poudarja, da so implicitne pokojninske obveznosti na dolgi rok največji del vsega javnega dolga in da morajo države članice redno objavljati podatke o svojih implicitnih pokojninskih obveznostih na podlagi skupno dogovorjene metodologije;
66. meni, da je treba zaradi hkratne potrebe po vzdržnih javnih financah in ustreznih sistemih socialne varnosti ter vključenosti povečati kakovost in učinkovitost javne uprave in javne porabe ter države članice spodbuditi, da razmislijo o ukrepih, s katerimi bi zagotovile enakomernejšo porazdelitev davčnega bremena tako, da bi se postopno in odločno zmanjšala davčna obremenitev zaposlovanja in MSP; meni, da bi to lahko prispevalo k zmanjšanju revščine, doseganju socialne kohezije in okrepitvi gospodarske rasti in produktivnosti, kar so osrednji dejavniki konkurenčnosti in vzdržnosti evropskega gospodarskega in socialnega modela.
°
° °
67. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski centralni banki in vladam držav članic.
- [1] UL C 16 E, 22.1.2010, str. 8.
- [2] Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0123.
- [3] Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0013.
- [4] Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0357.
OBRAZLOŽITEV
1. Usklajevanje konjukturnih politik in strukturnih reform
Izvajanje proračunske politike je bistveni del gospodarske politike držav članic. Pakt stabilnosti in rasti omejuje njihovo svobodo, da bi vodile diskrecijsko politiko. V spremenjenem paktu iz leta 2005 so opredeljene izredne okoliščine, v katerih so te omejitve lahko začasno prekoračene, da bi omogočili delovanje samodejnih stabilizatorjev. Treba je opredeliti kazalnike „okrevajočega gospodarstva“, da bi lahko natančno določili, kdaj je treba začeti izvajati izhodne ukrepe. Ekonomisti soglašajo, da je gospodarstvo s polno zaposlenostjo gospodarstvo, kjer so proizvodne zmogljivosti zasičene. To stanje nastopi, ko je oprema izkoriščena več kot 85 %. Zato so pod določenim pragom rasti potrebni ukrepi za proračunske in monetarne spodbude.
Kar zadeva gospodarske razmere v Evropski uniji, sta bila za leto 2009 značilna upad proizvodnje in zelo nizka izkoriščenost proizvodnih zmogljivosti, ki je v povprečju znašala 71 %. Okrevanje gospodarstva je toliko bolj negotovo, ker temelji na obnovitvi zalog v podjetjih in rahlem porastu izvoza. V večini držav EU potrošnja stagnira, vlaganj pa je malo zaradi upada naročil. Vse to zmanjšuje potencial rasti evropskega gospodarstva.
Komisija bi lahko oblikovala preprosto pravilo, na podlagi katerega bi lahko določili, kdaj je treba okrepiti politiko izhoda. Vse dokler je izkoriščenost proizvodnih zmogljivosti manjša od normalne stopnje, je treba ohraniti nekonvencionalne ukrepe. Ko pa gospodarstvo to stopnjo doseže, se lahko priporočijo ukrepi za ponovno vzpostavitev proračunskega ravnovesja (kot na primer prerazporeditev presežkov osnovnega proračuna za odplačilo dolga).
2. Iskanje merila vzdržnosti javnih financ
Komisija v svojem sporočilu priznava potrebo po ohranitvi nekonvencionalnih ukrepov, vse dokler gospodarstvo ne okreva, in postavlja vprašanje dolgoročne vzdržnosti javnih financ.
Vendar kot je poudarjeno v sporočilu in poročilu ne obstaja jasna opredelitev pojma „vzdržno zadolževanje“[1] in da zgornja meja vzdržnih ravni zadolževanja prav tako ni opredeljena. Meje vzdržnosti se razlikujejo glede na državo in obdobje[2]. Komisija vseeno poskuša predlagati trajnostno merilo, da dolg ne bi izčrpal zmožnosti vlade za zagotavljanje potrebnih javnih storitev (...) ter prilagajanje svoje politike novim izzivom. Zaskrbljena je zaradi negativnega vpliva staranja prebivalstva na potencial rasti in javne primanjkljaje ter zaradi povečevanja deleža socialnih izdatkov.
Komisija v svojem sporočilu poskuša za obdobje do leta 2060 opredeliti gibanje deleža odhodkov in davkov, za katerega se bodo morale države EU obvezati, da bo javni dolg v tem obdobju ostal pod sprejemljivo mejo 60 % BDP.
Napovedi v sporočilu Komisije temeljijo na predvidevanjih, ki se bodo v tako dolgem obdobju zagotovo spremenila. Dolgoročna stopnja rasti je odvisna od naložbenih odločitev podjetij za zaporedna kratkoročna obdobja, te pa so odvisne od gospodarskih razmer in diskrecijske politike oblasti. Dobra makroekonomska politika bi morala povečati potencialno stopnjo rasti in omiliti obveznosti financiranja sistemov socialne varnosti. Poleg tega so demografske spremembe odvisne od gibanja rodnosti in migracijskih tokov. Obveznosti financiranja socialnih izdatkov so odvisne tudi od družbenega povpraševanja po javnih dobrinah in od stopnje sprejemljivosti obveznih prispevkov. Takšnega povpraševanja je v nekaterih državah članicah veliko in v preteklosti ni nujno zaviralo njihove gospodarske dinamike. Danes se priznava učinkovitost mehanizmov za blažitev socialne stiske v okviru evropskega socialnega sistema, zlasti v obdobju krize. Poleg tega jih je mogoče še naprej razvijati in posodabljati na podlagi ponovne opredelitve njihovega obsega in finančne osnove.
Ravno pri tem zaporedju kratkoročnih odločitev je treba postaviti vprašanje javnega dolga. Primanjkljaji so zaželeni, kadar obstaja neravnovesje med prihranki in naložbami. Javna politika mora v takih primerih črpati razpoložljive prihranke prek posojil, da bi financirala investicijske izdatke. Zametek takšnega neravnovesja je bilo čutiti že veliko pred začetkom likvidnostne krize oktobra 2008. Negativna rast v EU se je začela v drugem četrtletju leta 2008, rast v območju eura pa je pod potencialno stopnjo od začetka desetletja.
Za ponovno oživitev vlaganj je proračunska politika zaželena v državah članicah, ki jih pesti prekomerno varčevanje. Primanjkljaji so vzdržni, vse dokler njihovo financiranje ne ustvarja pritiska na obrestne mere državnih posojil in ne povzroči prenosa nevzdržnega davčnega bremena na davkoplačevalce. Davčno breme se povečuje, kadar so realne obrestne mere višje od stopnje gospodarske rasti. Zato je obrestna mera, kadar je nizka, glavno merilo za merjenje vzdržnosti kratkoročnega zadolževanja.
Kreditna sposobnost držav članic je med drugim odvisna od ravnanja bonitetnih agencij. Nedavne izkušnje kažejo, da so nagnjene k podcenjevanju ali precenjevanju tveganj. Bonitetno oceno AAA podelijo le, če so države, ki najemajo posojila, plačilno sposobne. Države prejmejo višjo bonitetno oceno, če dolg uporabijo za financiranje primanjkljajev, ki spodbujajo rast in prihodnje davčne prihodke. Zato je pomembno, da Komisija izvede študije, na podlagi katerih bo mogoče oceniti kakovost dolgov, in kaznuje države članice, ki bi poskušale preceniti svojo predvideno rast, da bi skrivaj ustvarile recesijske primanjkljaje.
3. Opredelitev dobrega in slabega zadolževanja
Države članice so se v skladu s priporočili Komisije po uvedbi eura obvezale, da bodo zmanjšale upravne odhodke in reformirale svoje pokojninske sisteme. Z nastopom krize leta 2009 so se primanjkljaji in zadolženost vseh držav članic občutno povišali.
Primanjkljaji se niso povišali le zaradi izvajanja ukrepov za oživitev gospodarstva. Glavni razlog je samodejno upadanje davčnih prihodkov, drugi razlog pa je učinkovitost proračunskih politik, ki se meri glede na to, ali so te uresničile zadane cilje. Z velikim primanjkljajem je mogoče financirati gospodarsko rast, ki je vir davčnih prihodkov in spodbuja ponovno vzpostavitev ravnotežja. Takšna je logika nekonvencionalnih spodbud, ki jih predlaga Komisija.
Po drugi strani lahko slabo ocenjene davčne spodbude zanemarljivo vplivajo na rast. Ti davčni odhodki še bolj poglabljajo javni dolg in ustvarjajo recesijske primanjkljaje. Slabo zadolževanje obremenjuje gospodinjstva, ki ne morejo varčevati in odplačujejo dolg, ne da bi prejemala njegove obresti. Ker primanjkljaji obremenjujejo predvsem gospodinjstva, ki jih je kriza najbolj prizadela, je treba nujno opredeliti recesijske primanjkljaje in jih nevtralizirati.
4. Kako upoštevati pakt stabilnosti?
Pri oblikovanju Maastrichtske pogodbe so bili opredeljeni dovoljeni primanjkljaji in stopnje zadolženosti ter njihovo povprečje v državah evropskega monetarnega sistema. Pri reviziji pakta stabilnosti leta 2005 so bili implicitno sprejeta načela proticiklične makroekonomske politike. Takšna načela se zdijo zlasti ustrezna za zagotovitev dolgoročne vzdržnosti javnih financ. Komisija bi to pravilo proticikličnega upravljanja lahko izrecno potrdila. Pri tem bi morala zagotoviti, da bi bila njena priporočila skladna s tem načelom, in paziti, da ne bi določila prekratkih rokov za ponovno vzpostavitev ravnotežja.
Pri merilih za merjenje dolgoročne vzdržnosti javnih financ je kazalnik strukturnega primanjkljaja še posebej primeren za dolgoročno oceno, ker meri stanje javnih financ neodvisno od cikličnih učinkov. Kazalnik strukturne dolga – razmerje med državnim dolgom in sredstvi ali čistim dolgom in BDP – pa bi lahko uporabili za merjenje plačilne sposobnosti držav članic.
- [1] Delovni dokument, ki spremlja sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o dolgoročni vzdržnosti javnih financ za okrevajoče gospodarstvo z dne 14. oktobra 2009.
- [2] Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o dolgoročni vzdržnosti javnih financ za okrevajoče gospodarstvo z dne 14. oktobra 2009.
MNENJE Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (22. 3. 2010)
za Odbor za ekonomske in monetarne zadeve
o dolgoročni vzdržnosti javnih financ za okrevajoče gospodarstvo
(2010/2038(INI))
Pripravljavec mnenja(*): Sergio Gaetano Cofferati
(*) Postopek s pridruženim odborom – člen 50 poslovnika
POBUDE
Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve poziva Odbor za ekonomske in monetarne zadeve, kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
1. ugotavlja, da večja brezposelnost in javni dolg ter manjša rast, ki so posledica gospodarske krize, niso v skladu s ciljem vzdržnosti javnih financ; opozarja, da morajo države članice okrepiti javne finance in izboljšati njihovo likvidnost, da bi znižale stroške dolga, a poudarja, da je treba to opraviti uravnoteženo in v razumnem roku, pri tem pa upoštevati posebne okoliščine v posameznih državah članicah; poudarja, da bi nekritično zmanjševanje javnih naložb ter sredstev za raziskave in izobraževanje negativno vplivalo na možnosti za rast, zaposlovanje in socialno vključevanje ter zato meni, da je treba še naprej spodbujati dolgoročne naložbe na teh področjih in jih po potrebi povečati;
2. poudarja, da je sedanje okrevanje gospodarstva še vedno negotovo, v večini držav članic pa brezposelnost še vedno narašča, kar občutijo predvsem mladi; je trdno prepričan, da konca gospodarske krize ni možno oznaniti, dokler se brezposelnost bistveno in trajno ne zmanjša, ter poudarja dejstvo, da so evropske socialne države pokazale svojo pomembnost pri zagotavljanju stabilnosti in pomoči pri okrevanju;
Socialni in zaposlitveni vidik strategije za izhod iz krize
3. meni, da je treba ustrezno oceniti socialne in z zaposlitvijo povezane učinke krize ter na evropski ravni oblikovati strategijo za oživitev, ki bo temeljila na podpori zaposlovanju, usposabljanju, naložbam, ki bodo privedle do visoke stopnje gospodarske dejavnosti, okrepitvi konkurenčnosti in produktivnosti podjetij, zlasti MSP, ter ponovnemu zagonu industrije, obenem pa zagotoviti njen prehod na konkurenčno trajnostno gospodarstvo; meni, da morajo biti ti cilji v osredju strategije Evropa 2020;
4. meni, da strategija oživitve gospodarstva nikakor ne sme ponovno povzročiti novih strukturnih neravnovesij in večjih razlik v prihodkih, ki zavirajo produktivnost in konkurenčnost v gospodarstvu, ampak mora uvesti potrebne reforme za spoprijemanje s takimi neravnovesji; meni, da morajo finančni in davčni ukrepi držav članic zaščititi plače, pokojnine, nadomestila za brezposelnost in kupno moč, ne da bi ogrozili dolgoročno vzdržnost javnih financ ali zmožnost držav članic za zagotavljanje osnovnih javnih storitev v prihodnosti;
5. ugotavlja, da bo predvideno staranje prebivalstva v prihodnjih desetletjih za države EU izziv brez primere; protikrizni ukrepi tako načeloma ne bi smeli povzročiti dolgoročnih posledic za javne finance in preobremeniti prihodnjih generacij z odplačevanjem sedanjih dolgov;
6. poudarja, kako pomembno je povezati oživitev gospodarstva s politikami, usmerjenimi zoper strukturno brezposelnost, zlasti med mladimi, starejšimi, invalidi in ženskami, da bi zagotovili več kakovostnih zaposlitev, s tem pa povečali produktivnost dela in donosnost naložb; v zvezi s tem meni, da so pomembne politike za izboljšanje kakovosti človeškega kapitala, kot so politika izobraževanja ali zdravstvenega varstva, katerih cilj je razvijanje produktivnejše delovne sile, ki bi delala dlje, ter tiste, namenjene podaljšanju delovne dobe; poziva države članice in Komisijo, naj okrepijo svoje politike in ukrepe za zaposlovanje in trg dela ter jih umestijo v jedro strategije EU 2020;
Posledice demografskih sprememb in strategija zaposlovanja
7. meni, da je vzdržnost javnih financ v veliki meri odvisna od zmožnosti povečanja stopnje zaposlenosti, da bi se tako lahko odzvali na demografske in proračunske izzive, zlasti kar zadeva vzdržnost pokojninskih sistemov; meni, da je obstoječi evropski človeški kapital srednjeročno mogoče podpreti z ustreznimi migracijskimi politikami, ki vodijo v vključevanje priseljencev na trg dela in pridobivanje državljanstva;
8. izpostavlja, da je večja stopnja zaposlenosti bistvenega pomena za EU pri obvladovanju staranja prebivalstva, in poudarja, da je visoka udeležba na trgu dela pogoj za gospodarsko rast, družbeno vključenost ter trajnostno in konkurenčno tržno gospodarstvo;
9. meni, da se mora strategija 2020 udejanjiti v „paktu za gospodarsko, zaposlitveno in socialno politiko“, ki bo namenjen vzdrževanju konkurenčnosti evropskega gospodarstva in bo osredotočen na vključevanje vseh na trg dela, saj to najbolje varuje državljane pred socialno izključenostjo; poudarja, da se morajo vse politike medsebojno podpirati, da bi dosegli sinergijske učinke; strategija mora temeljiti na smernicah in, kjer je mogoče, na kazalnikih in merilih uspešnosti, izmerljivih in primerljivih na nacionalni in evropski ravni, ki jih bodo spremljali mehanizmi nagrajevanja za tiste, ki cilje izpolnjujejo, in popravni mehanizmi za tiste, ki jih ne, pri tem pa je treba upoštevati načela prožne varnosti in metodo socialnega dialoga;
Trajnost sistemov socialnega varstva
10. meni, da so javne finance, usklajene na evropski ravni in usmerjene v trajnostno rast, kakovostno zaposlitev in prilagajanje potrebnih reform, da bi zagotovili izvedljivost sistemov socialnega varstva, eden od potrebnih odgovorov na posledice finančne, gospodarske in družbene krize ter na izzive demografskih sprememb in globalizacije;
11. opozarja, da dolgoročna uravnoteženost sistemov pokojninskega zavarovanja ni odvisna samo od demografskih sprememb, temveč tudi od produktivnosti zaposlenih, ki vplivajo na potencialno stopnjo rasti, kot tudi na delež BDP, namenjen financiranju teh sistemov;
12. poudarja, kako pomembna je skorajšnja zelena knjiga o pokojninski reformi, ter meni, da je nujno razviti vzdržne, zanesljive, raznovrstne sisteme socialne varnosti z različnimi viri financiranja, povezanega z uspešnostjo trga dela ali finančnih trgov, po možnosti tudi v obliki shem za podjetja, in ki bodo vključevali javne, dopolnilne delodajalske ter individualne sheme, spodbujati pa jih je treba tako s pogodbenimi kot davčnimi ugodnostmi; zato priznava pomembnost ozaveščenosti državljanov EU glede upokojevanja;
13. poudarja, da so implicitne pokojninske obveznosti na dolgi rok največji del vsega javnega dolga in da morajo države članice redno objavljati podatke o svojih implicitnih pokojninskih obveznostih na podlagi skupno dogovorjene metodologije;
14. meni, da je treba zaradi hkratne potrebe po vzdržnih javnih financah in ustreznih sistemih socialne varnosti ter vključenosti povečati kakovost in učinkovitost javne uprave in javne porabe ter države članice spodbuditi, da razmislijo o ukrepih, s katerimi bi zagotovile enakomernejšo porazdelitev davčnega bremena tako, da bi se postopno in odločno zmanjšala davčna obremenitev zaposlovanja in MSP; to bi lahko prispevalo k zmanjšanju revščine, doseganju socialne kohezije in okrepitvi gospodarske rasti in produktivnosti, kar je osrednji dejavnik konkurenčnosti in vzdržnosti evropskega gospodarskega in socialnega modela.
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
Datum sprejetja |
17.3.2010 |
|
|
|
||
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
34 5 2 |
||||
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Regina Bastos, Edit Bauer, Pervenche Berès, Milan Cabrnoch, David Casa, Alejandro Cercas, Ole Christensen, Derek Roland Clark, Sergio Gaetano Cofferati, Marije Cornelissen, Karima Delli, Proinsias De Rossa, Frank Engel, Sari Essayah, Ilda Figueiredo, Pascale Gruny, Thomas Händel, Marian Harkin, Roger Helmer, Nadja Hirsch, Stephen Hughes, Danuta Jazłowiecka, Martin Kastler, Patrick Le Hyaric, Veronica Lope Fontagné, Olle Ludvigsson, Elizabeth Lynne, Thomas Mann, Elisabeth Morin-Chartier, Siiri Oviir, Rovana Plumb, Joanna Katarzyna Skrzydlewska, Jutta Steinruck, Traian Ungureanu |
|||||
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Jürgen Creutzmann, Julie Girling, Richard Howitt, Dieter-Lebrecht Koch, Ria Oomen-Ruijten, Evelyn Regner, Csaba Sógor, Emilie Turunen |
|||||
MNENJE Odbora za proračun (9.4.2010)
za Odbor za ekonomske in monetarne zadeve
o dolgoročni vzdržnosti javnih financ za okrevajoče gospodarstvo
(2010/2038(INI))
Pripravljavec mnenja: Ivailo Kalfin
POBUDE
Odbor za proračun poziva Odbor za ekonomske in monetarne zadeve, kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
A. ker pakt stabilnosti in rasti, kljub reviziji v letu 2005, ni zadostoval za preprečitev sedanje krize,
B. ker vzdržnost javnih financ ni odločilna le za Evropo kot celoto, temveč še zlasti za proračun Evropske unije;
C. ker bi morala splošna načela in predpostavke "vzdržnosti" veljati tudi za proračun Evropske unije, čeprav je trenutno omejen na 1 % skupnega evropskega BND;
1. podpira zamisel, da je večje usklajevanje gospodarskih politik v Evropski uniji nujno in prinaša dodatne sinergije;
2. priznava, da pakt stabilnosti in rasti ne more v zadostni meri zagotoviti usklajevanja fiskalne in gospodarske politike držav članic;
3. zato podpira revizijo tega mehanizma, da bi se nacionalna gospodarstva v EU začela znova zbliževati;
4. meni, da je treba pregled ciljev in mehanizmov za konvergenco nacionalnih gospodarstev opraviti čim prej, tudi z upoštevanjem ustanovitve Evropskega denarnega sklada, da bi določili, med drugim, možne učinke povečevanja evropske dodane vrednosti proračuna EU;
5. poudarja, da je dolgoročna vzdržnost javnih financ prav tako v osnovi povezana s proračunom EU in njegovim financiranjem;
6. ponovno opozarja, da 70 % finančnih sredstev Unije v skladu s sedanjo nezadovoljivo ureditvijo ne prihaja iz lastnih virov sredstev temveč neposredno iz nacionalnih proračunov kot „prispevki“ iz naslova BND; ponovno izraža svojo zaskrbljenost, da se Unijo lahkomiselno krivi za krize, ki imajo vzrok ali pa tudi ne v nevzdržnih politikah, prispevki iz proračuna pa se obravnavajo kot "dodatna obremenitev" nacionalnih proračunov, namesto da bi cenili skupne koristi in evropsko dodano vrednost;
7. poudarja zelo pozitivno vlogo proračuna EU, čeprav zelo omejenega z večletnim finančnim okvirom, pri blažitvi posledic krize s financiranjem načrta za oživitev evropskega gospodarstva in s preusmeritvijo sredstev v ustrezna prednostna področja; vendar obžaluje pomanjkanje zadostnega usklajevanja fiskalnih in gospodarskih politik med državami članicami, da bi se lahko borili proti gospodarski in finančni krizi ter zagotovili dolgoročno vzdržnost javnih financ;
8. meni, da ne bi smele biti le bonitetne agencije odgovorne za ocenjevanje javnega dolga, saj je to naloga, ki bi bila učinkoviteje opravljena z vzpostavitvijo mehanizma za dodatno ocenjevanje poštene vrednosti takšnih dolgov ter s povečanjem vloge Eurostata pri zagotavljanju zanesljivih podatkov;
9. s tem v zvezi spodbuja prizadevanja za preusmerjanje razpoložljivih prihrankov prek fiskalnih politik v usklajene odhodke za naložbe;
10. predlaga, da Komisija vzpostavi ustrezen mehanizem usklajevanja z MDS v posebnih primerih, ko države članice od njega prejemajo pomoč za plačilno bilanco;
11. opozarja, da visoka inflacija ni odgovor na potrebo po fiskalnem prilagajanju, saj bi povzročila velike gospodarske stroške ter ogrozila trajnostno in vključujočo rast.
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
Datum sprejetja |
8.4.2010 |
|
|
|
||
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
34 1 1 |
||||
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Damien Abad, Alexander Alvaro, Marta Andreasen, Francesca Balzani, Reimer Böge, Andrea Cozzolino, Jean-Luc Dehaene, Isabelle Durant, James Elles, Göran Färm, José Manuel Fernandes, Eider Gardiazábal Rubial, Jens Geier, Estelle Grelier, Jiří Havel, Monika Hohlmeier, Anne E. Jensen, Ivailo Kalfin, Jan Kozłowski, Alain Lamassoure, Vladimír Maňka, Barbara Matera, Claudio Morganti, Dominique Riquet, Sergio Paolo Francesco Silvestris, László Surján, Helga Trüpel, Daniël van der Stoep, Derek Vaughan, Angelika Werthmann |
|||||
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
François Alfonsi, Frédéric Daerden, Gerben-Jan Gerbrandy, Riikka Manner, Paul Rübig, Georgios Stavrakakis, Theodor Dumitru Stolojan |
|||||
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
Datum sprejetja |
4.5.2010 |
|
|
|
||
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
25 6 15 |
||||
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Udo Bullmann, Pascal Canfin, Nikolaos Chountis, George Sabin Cutaş, Leonardo Domenici, Derk Jan Eppink, Diogo Feio, Elisa Ferreira, Vicky Ford, José Manuel García-Margallo y Marfil, Jean-Paul Gauzès, Sven Giegold, Sylvie Goulard, Enikő Győri, Liem Hoang Ngoc, Gunnar Hökmark, Wolf Klinz, Jürgen Klute, Astrid Lulling, Hans-Peter Martin, Arlene McCarthy, Ivari Padar, Alfredo Pallone, Anni Podimata, Antolín Sánchez Presedo, Olle Schmidt, Edward Scicluna, Peter Simon, Peter Skinner, Theodor Dumitru Stolojan, Ivo Strejček, Ramon Tremosa i Balcells, Corien Wortmann-Kool |
|||||
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Marta Andreasen, Sophie Auconie, Lajos Bokros, David Casa, Sari Essayah, Carl Haglund, Iliana Ivanova, Thomas Mann, Gay Mitchell, Sirpa Pietikäinen, Andreas Schwab |
|||||
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Trevor Colman, Monika Hohlmeier |
|||||