POROČILO o novostih na področju javnih naročil

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

OBRAZLOŽITEV

MNENJE Odbora za regionalni razvoj (24. 2. 2010)

MNENJE Odbora za mednarodno trgovino (2.3.2010)

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

10.5.2010 - (2009/2175(INI))

Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov
Poročevalka: Heide Rühle

Predlogi sprememb

Postopek : 2009/2175(INI)

Potek postopka na zasedanju

Potek postopka za dokument :

A7-0151/2010

Predložena besedila :

A7-0151/2010

Razprave :

PV 17/05/2010 - 18
CRE 17/05/2010 - 18

Glasovanja :

PV 18/05/2010 - 8.17
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2010)0173

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
OBRAZLOŽITEV
MNENJE Odbora za regionalni razvoj
MNENJE Odbora za mednarodno trgovino
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

o novostih na področju javnih naročil

(2009/2175(INI))

Evropski parlament,

– ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti s posebnim poudarkom na spremembah, ki jih je uvedla Lizbonska pogodba,

– ob upoštevanju direktiv 2004/18/ES in 2004/17/ES o javnih naročilih ter Direktive 2007/66/ES o pravnih sredstvih pri javnih naročilih,

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. novembra 2009 „Aktiviranje zasebnih in javnih naložb za oživitev gospodarstva in dolgoročne strukturne spremembe: razvijanje javno-zasebnih partnerstev“ (KOM(2009) 615),

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. maja 2009 „Prispevek k trajnostnemu razvoju: vloga pravične trgovine in nevladnih sistemov zagotavljanja trajnosti, povezanih s trgovino“ (KOM(2009) 215),,

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. julija 2008 „Javna naročila za boljše okolje“ (KOM(2008)0400),

– ob upoštevanju razlagalnega sporočila Komisije z dne 5. februarja 2008 „o uporabi zakonodaje Skupnosti v zvezi z javnimi naročili in koncesijami za institucionalizirana javno-zasebna partnerstva“ C(2007)6661,

– ob upoštevanju navodil dobrega ravnanja za boljši dostop malih in srednjih podjetij do javnih naročil (delovni dokument služb Komisije (SEC(2008)2193)),

– ob upoštevanju razlagalnega sporočila Komisije z dne 1. avgusta 2006 o zakonodaji Skupnosti, ki velja za oddajo javnih naročil, ki niso zajeta ali so samo delno zajeta v direktivah o javnih naročilih[1],

– ob upoštevanju naslednjih sodb Sodišča:

– z dne 19. aprila 2007, C-295/05, Tragsa,

– z dne 18. decembra 2007, C-532/03, Komisija proti Irski, Irish rescue services,

– z dne 13. novembra 2008, C-324/07, Coditel Brabant,

– z dne 9. junija 2009, C-480/06, Komisija proti Nemčiji, Stadtwerke Hamburg,

– z dne 10. septembra 2009, C-206/08, Eurawasser,

– z dne 9. oktobra 2009, C-573/07, Sea Srl,

– z dne 15. oktobra 2009, C-196/08, Acoset,

– z dne 15. oktobra 2009, C-275/08, Komisija proti Nemčiji, Datenzentrale Baden-Württemberg,

– z dne 25. marca 2010, C-451/08, Helmut Müller,

– ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 10. februarja 2010 „Prispevanje k trajnostnemu razvoju: vloga pravične trgovine in nevladnih sistemov zagotavljanja trajnosti, povezanih s trgovino“ (RELEX-IV-026),

– ob upoštevanju naslednjih študij:

– ‘Evaluation of Public Procurement Directives: Markt/2004/10/D Final Report’, Europe Economics, 15. september 2006,

– ‘The Institutional Impacts of EU Legislation on Local and Regional Governments: A Case Study of the 1999/31/EC Landfill Waste and 2004/18/EC Public Procurement Directives’, European Institute of Public Administration (EIPA), september 2009,

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. februarja 2009 o predkomercialnih naročilih: spodbujanje inovacij za zagotavljanje visokokakovostnih trajnostnih javnih storitev v Evropi[2],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. junija 2007 o specifičnih težavah pri prenosu in izvajanju zakonodaje o javnih naročilih in odnosu do Lizbonske agende[3],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. oktobra 2006 o javno-zasebnih partnerstvih in zakonodaji Skupnosti na področju javnih naročil in koncesij[4],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2006 o pravični trgovini in razvoju[5],

– ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

– ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov in mnenj Odbora za mednarodno trgovino in Odbora za regionalni razvoj (A7-0151/2010),

A. ker se je v gospodarski in finančni krizi pokazalo, kako velik gospodarski pomen imajo javna naročila, ker so vplivi krize na lokalne oblasti že jasno vidni in ker lahko državni organi svoje naloge dobro izpolnijo v korist vseh samo, če imajo ustrezno pravno varnost in postopki niso preveč zapleteni,

B. ker je dobro delujoč trg javnih naročil bistvenega pomena za notranji trg zaradi spodbujanja čezmejne konkurence, inovacij in nizkoogljičnega gospodarstva ter doseganja optimalne vrednosti za javne organe,

C. ker je namen zakonodaje o javnih naročilih zagotavljati, da se javna sredstva pametno in učinkovito upravljajo, in nuditi zainteresiranim družbam priložnost, da dobijo naročila v okviru pravične konkurence,

D. ker je bil namen revizije direktiv o javnih naročilih iz leta 2004 doseči poenostavitev, posodobitev in večjo prožnost ter pravno varnost,

E. ker je bila z Lizbonsko pogodbo v primarni zakonodaji Evropske unije prvič priznana pravica do samouprave regionalnih in lokalnih organov, bilo je okrepljeno načelo subsidiarnosti, pravica do vlaganja tožb na Sodišče EU pa je bila uvedena tako za nacionalne parlamente kot Odbor regij,

F. ker je Sodišče Evropskih skupnosti obravnavalo nesorazmerno število primerov kršitev na tem področju, kar kaže, da imajo številne države članice težave pri izpolnjevanju direktiv o javnih naročilih,

G. ker Pogodba o delovanju Evropske unije vključuje pojem socialnega tržnega gospodarstva, socialno klavzulo in protokol o storitvah splošnega pomena, ki opredeljuje vrednote, skupne vsej Uniji, da bi zagotovila, da se evropska politika razvija tako, da izpolnjuje hotenja evropskih državljanov,

H. ker konvencija 94 Mednarodne organizacije dela določa, da morajo splošna javna naročila vsebovati klavzule, ki zagotavljajo pravično plačilo in delovne pogoje, ki niso slabši od tistih, ki so dogovorjeni denimo v kolektivnih pogodbah,

Splošne opombe in priporočila

1. obžaluje, da doslej še niso bili izpolnjeni cilji, predvideni z revizijo direktiv o javnih naročilih iz leta 2004, zlasti glede poenostavitve pravil javnega naročanja in vzpostavitve pravne varnosti; vendar upa, da bodo nedavne sodbe Sodišča pomagale rešiti odprta pravna vprašanja in da se bo število pritožbenih postopkov zmanjšalo; poziva Komisijo, naj pri vsakem pregledu evropskih predpisov upošteva in si dejavno prizadeva doseči cilje poenostavljanja in racionalizacije postopka javnih naročil;

2. poleg tega obžaluje, da so veljavni predpisi, skupaj z nepopolnim prenosom ukrepov na nacionalni in regionalni ravni in mnogih pobud mehkega prava Evropske komisije ter razlag evropskega in nacionalnih sodišč, privedli do zapletenega in nepreglednega sklopa predpisov, zaradi katerega se predvsem državni organi, zasebna podjetja in ponudniki storitev splošnega pomena soočajo s hudimi pravnimi težavami, ki jih brez večjih upravnih stroškov ali zunanjega pravnega svetovanja ne morejo več rešiti; poziva Komisijo, naj si prizadeva za rešitev tega stanja in v okviru pobude za boljšo pripravo zakonodaje preuči posledice predlogov mehkega prava, take predloge omeji na ključne vidike in jih oceni glede na načeli subsidiarnosti in sorazmernosti ter ob upoštevanju petih načel, navedenih v beli knjigi o evropski upravi iz leta 2001 (odprtost, udeležba, odgovornost, učinkovitost in skladnost);

3. opozarja, da mora zaradi tega razvoja javni naročnik pogosto pred političnimi potrebami prednostno upoštevati pravno varnost, zaradi pritiska na javne proračune pa mora naročilo ali storitev pogosto oddati najcenejšemu namesto ekonomsko najugodnejšemu ponudniku; se boji, da bo to ošibilo inovacijsko osnovo in globalno konkurenčnost EU; poziva Komisijo, naj izboljša to stanje in oblikuje strateške ukrepe za spodbujanje javnih naročnikov k oddajanju naročil ponudnikom z najgospodarnejšo in najkvalitetnejšo ponudbo;

4. poudarja, da je potrebno učinkovitejše usklajevanje evropskih pobud na področju javnih naročil, da ne bi ogrozili skladnosti z direktivami o javnih naročilih in povzročili pravnih težav za uporabnike; zato zahteva obvezno usklajevanje znotraj Komisije pod vodstvom generalnega direktorata za notranji trg in storitve, ki je zadolžen za javna naročila, in ob sodelovanju drugih ustreznih generalnih direktoratov; zahteva enotno prisotnost naročnikov na spletu in redno obveščanje za boljšo preglednost ustrezne zakonodaje in njeno večjo prijaznost do uporabnika;

5. kritizira pomanjkljivo preglednost glede sestave in delovnih rezultatov notranje svetovalne skupine za javna naročila pri Komisiji in vloge in pristojnosti svetovalnega odbora za odpiranje javnih naročil ter poziva Komisijo, naj poskrbi za uravnoteženo sestavo, ki naj vključuje tudi sindikate in predstavnike poslovnega sveta, zlasti MSP, in večjo preglednost pri tem organu, kakor tudi pri načrtovanem odboru za javno-zasebna partnerstva; zahteva, da je Evropski parlament ustrezno obveščen in da v vsaki fazi ter na koncu postopka dobi vse razpoložljive informacije;

6. meni, da bi morala biti javna naročila pregledna in odprta za javni nadzor, saj zadevajo javna sredstva; prosi Komisijo za pojasnilo, da se zagotovi pravna varnost lokalnim in drugim javnim organom in da lahko ti svoje državljane obvestijo o svojih pogodbenih obveznostih;

7. poudarja, da mora biti dodelitev javnih naročil opravljena pod preglednimi pogoji in ob enakem obravnavanju vseh zainteresiranih strani ter z upoštevanjem razmerja med ceno in uspešnostjo projekta kot končnega merila, da se izbere najboljša ponudba in ne samo najcenejša ponudba;

8. poziva Komisijo, naj izvede naknadno oceno direktiv o javnih naročilih ob upoštevanju stališč iz tega poročila; pričakuje, da bo pri tem pregledu sodeloval širok krog vseh zainteresiranih strani ob tesnem sodelovanju z Evropskim parlamentom; se zavzema za to, da se v vsaki reviziji zajamejo celoten okvir, direktiva o pravnih sredstvih pri javnih naročilih in tudi analiza nacionalnih zakonodaj, s katerimi se prenaša direktiva o pravnih sredstvih pri javnih naročilih, da bi preprečili nadaljnjo razdrobitev prava o javnih naročilih; meni, da praktičnih posledic te direktive trenutno še ni mogoče oceniti, saj še ni bila prenesena v nacionalno zakonodajo vseh držav članic;

Javno-javno sodelovanje

9. opozarja, da je z Lizbonsko pogodbo, ki je začela veljati 1. decembra 2009, v primarni zakonodaji Evropske unije prvič priznana pravica do regionalne in lokalne samouprave (člen 4(2) Pogodbe o Evropski uniji); poudarja, da je Sodišče Evropske unije v številnih sodbah opozorilo na pravico do lokalne samouprave ter na to, da „javni organ [...] lahko naloge v javnem interesu, ki so jim naložene, izpolni z lastnimi [...] sredstvi [in tudi] v sodelovanju z drugimi javnimi organi“ (sodba v zadevi C-324/07); opozarja tudi na sodbo velikega senata Sodišča EU z dne 9. junija 2009 v zadevi C-480/06, kjer je navedeno, da pravo Skupnosti nikakor ne nalaga javnim organom, da morajo za skupno zagotovitev opravljanja nalog javnih storitev uporabiti posebne pravne oblike; meni, da za javno-javna partnerstva, kot so sporazumi o sodelovanju med lokalnimi oblastmi in oblike notranjega sodelovanja, ne veljajo direktive o javnih naročilih, če so kumulativno izpolnjena naslednja merila:

– namen partnerstva je opravljanje nalog javnih storitev v pristojnosti vseh udeleženih lokalnih oblasti,

– naloga se opravlja samo prek javnih organov, torej brez udeležbe zasebnikov, in

– dejavnost se v glavnem opravlja v imenu udeleženih javnih organov;

10. opozarja, da je Komisija pojasnila, da zakonodaja o javnih naročilih ne velja za vsako dejanje javnih organov in da dokler določbe evropskega prava ne zahtevajo, da se ustvari tržišče na določenem področju, se države članice lahko odločajo, ali in v kolikšni meri želijo same izvajati javne funkcije;

11. poudarja, da zaključki ne le, da Sodišča Evropske unije v omenjeni sodbi veljajo neposredno za sodelovanje med lokalnimi organi, pač pa je njihova veljavnost splošna, kar pomeni, da jih je mogoče uporabljati za sodelovanje med drugimi javnimi naročniki;

12. opozarja, da je Sodišče EU v svoji sodbi z dne 10. septembra 2009 v zadevi C-573/07 razsodilo, da je odprtje kapitala doslej javne družbe zasebnim vlagateljem z vidika obveznosti oddaje javnega naročila mogoče upoštevati le, če se v času, ko je pogodba veljala, značaj družbe z javnim kapitalom spremeni, kar spremeni temeljni pogoj naročila in terja nov javni razpis; ugotavlja, da so se v zvezi s pravili na področju javno-javnega sodelovanja zaradi sodne prakse Sodišča EU zgodile velike spremembe, in pozdravlja nedavno sodbo Sodišča s tega področja; zato poziva Komisijo in države članice, naj dajo na razpolago informacije o pravnih posledicah teh sodb;

Koncesije za javne storitve

13. opozarja, da so koncesije za storitve v skladu s členom 1(3)(b) Direktive 2004/17/ES in členom 4 Direktive 2004/18/ES naročila, pri katerih je „plačilo za opravljanje storitev bodisi samo pravica do izkoriščanja storitev ali ta pravica skupaj s plačilom“; poudarja, da so bile koncesije za storitve izvzete iz področja uporabe direktiv o javnih naročilih, da bi naročnikom in izvajalcem omogočili več prožnosti; opozarja, da je Sodišče EU v več sodbah poudarilo, da koncesije za storitve ne spadajo v okvir teh direktiv, ampak pod splošna načela iz Pogodbe o delovanju Evropske unije (prepoved diskriminacije, načelo enake obravnave in preglednost), in da mora biti javnim naročnikom omogočeno, da na podlagi koncesije zagotavljajo storitve, če menijo, da je to najboljši način zagotavljanja zadevne javne službe, in sicer tudi v primeru, ko je tveganje, povezano z opravljanjem službe zelo omejeno, vendar se to omejeno tveganje v celoti prenese na imetnika koncesije (sodba z dne 10. septembra 2009 v zadevi C-206/08, točke 72-75);

14. se je seznanil s sporočilom Komisije z dne 19. novembra 2009 o razvijanju javno-zasebnih partnerstev in z velikim zanimanjem pričakuje ustrezno oceno učinka; pričakuje, da bo Komisija iz neuspešnih javno-zasebnih partnerstev izpeljala poučne zaključke; poudarja, da je treba pri koncesijah za storitve ustrezno upoštevati zapletenost postopkov in razlike v pravosodni kulturi in sodni praksi držav članic; meni, da je z direktivama o javnih naročilih iz leta 2004 in dopolnilno sodno prakso Sodišča EU postopek opredelitve pojma koncesije za storitve in vzpostavitve njenega pravnega okvira zdaj napredoval; vztraja, da je vsak predlog pravnega akta, ki obravnava koncesije za storitve, utemeljen samo, če je namenjen odpravi izkrivljanj v delovanju notranjega trga; poudarja, da tovrstna izkrivljanja doslej niso bila odkrita in da je zato pravni akt o koncesijah za storitve nepotreben, če ni usmerjen v jasno določljivo izboljšavo delovanja notranjega trga;

Javno–zasebno partnerstvo

15. pozdravlja pravno pojasnitev pogojev, v skladu s katerimi se uporablja zakonodaja o javnih naročilih za institucionalizirana javno-zasebna partnerstva, saj jim Komisija v svojem sporočilu z dne 19. novembra 2009 pripisuje velik pomen v boju proti podnebnim spremembam, spodbujanju obnovljivih virov energije in trajnostnem prometu; opozarja, da se direktivi o javnih naročilih uporabljata vedno, ko je izvajalec podjetje, v katerem je udeležen zasebni kapital, pa čeprav je ta delež še tako majhen; poudarja pa, da sta Komisija v svojem sporočilu z dne 5. februarja 2008 in Sodišče EU v sodbi z dne 15. oktobra 2009 v zadevi C-196/08 določila, da za oddajo naročila ali prenos določenih nalog na novoustanovljeno javno-zasebno partnerstvo ni potreben dvojni postopek javnega razpisa; vendar poudarja tudi, da je treba pred podelitvijo koncesije brez javnega razpisa mešanemu javno-zasebnemu podjetju, ki je bilo pred tem ustanovljeno v ta namen, izpolniti vse naslednje pogoje:

– izbira zasebnega partnerja poteka prek preglednega postopka, v katerem se po preveritvi finančnih, tehničnih, poslovnih in upravnih zahtev in značilnosti ponudbe za opravilo ustrezne storitve, vnaprej objavi javno naročilo;

– mešano javno-zasebno podjetje med celotnim trajanjem koncesije ohrani osnovno področje dejavnosti; pri bistveni spremembi osnovnega področja dejavnosti ali prenesene naloge je po mnenju Sodišča obvezen javni razpis;

– zato meni, da je razjasnjeno tudi vprašanje glede uporabe zakonodaje o javnih razpisih pri institucionaliziranih javno-zasebnih partnerstvih, ter poziva Komisijo in države članice, naj o tem ustrezno obveščajo;

16. kljub temu poudarja, da je nedavna finančna kriza na novo osvetlila pogoste načine financiranja javno-zasebnih partnerstev in delitve finančnih tveganj; poziva Komisijo, naj ustrezno oceni finančna tveganja, ki jih predstavlja ustvarjanje javno-zasebnih partnerstev;

Urbanizem/urbanistični razvoj

17. pozdravlja sodbo Sodišča EU v zadevi C-451/08; meni, da obsežen in ambiciozen cilj Direktive, ki ga je treba upoštevati pri njeni razlagi, kljub temu ne sme dajati vtisa, da je njeno področje uporabe mogoče neomejeno razširiti s sklicevanjem na cilj teh določb, saj drugače obstaja tveganje, da je treba predpisom Direktive podrediti vsako dejavnost urbanističnega urejanja: po definiciji namreč ukrepi, s katerimi se ureja možnost gradnje, bistveno spremenijo vrednost zemljišča, za katero se uporabljajo; meni, da je v zadnjih nekaj letih zakonodaja o javnih naročilih prodrla tudi na področja, ki jih ne gre uvrščati v obseg javnih naročil, in zato predlaga, da se pri uporabi predpisov zakonodaje o javnih naročilih še močneje poudari merilo nabave;

Javna naročila, manjša od mejne vrednosti

18. opozarja, da se je Evropski parlament pridružil tožbi Nemčija proti Komisiji pred Sodiščem EU z dne 14. septembra 2006 proti razlagalnemu sporočilu Komisije z dne 1. avgusta 2006 o zakonodaji Skupnosti, ki velja za oddajo javnih naročil, ki niso zajeta ali so samo delno zajeta v direktivah o javnih naročilih, in pričakuje hitro odločitev;

Mikropodjetja, mala in srednja podjetja

19. poziva Komisijo, naj oceni učinek direktiv o javnih naročilih za mikropodjetja, mala in srednja podjetja, še posebej v njihovi vlogi podizvajalca, in naj za prihodnji pregled direktiv oceni tudi, ali potrebujemo dodatna pravila za oddajanje podnaročil, da se izognemo temu, da bi imela mala in srednja podjetja kot podizvajalci slabše pogoje, kot jih ima glavni izvajalec javnega naročila;

20. poziva Komisijo, naj poenostavi postopke za javna naročila z namenom, da razbremeni tako lokalne vlade kot tudi podjetja, da ne bi porabila toliko časa in denarja samo za birokratske zadeve; poudarja, da bodo s poenostavitvijo postopkov mala in srednja podjetja lahko dostopala do teh naročil in jim bo to omogočilo, da enakopravneje in pravičneje sodelujejo;

21. meni, da je oddajanje dela podizvajalcem oblika organizacije dela, ki je primerna za specializirane vidike izvedbe del; poudarja, da morajo pogodbe s podizvajalci spoštovati vse obveznosti, ki so naložene glavnim pogodbenikom, zlasti kar zadeva delovno pravo in varnost; meni, da bi bilo zato koristno vzpostaviti povezavo odgovornosti med izvajalcem in podizvajalcem;

22. podpira sistematično sprejemanje alternativnih ponudb (ali različic); poudarja, da so razpisni pogoji, zlasti odobritev alternativnih ponudb, ključni za spodbujanje in širjenje inovativnih rešitev; poudarja, da specifikacije, ki navajajo zahtevani učinek in funkcionalne zahteve glede in dopuščajo različice, dajejo ponudnikom možnost, da predlagajo inovativne rešitve;

23. spodbuja vzpostavitev enotnega spletnega portala za vse informacije v povezavi z javnimi naročili kot zbirnega omrežje za vse razpise; ugotavlja, da bo cilj tega nuditi usposabljanje in informacije, usmerjanje podjetij k javnim naročilom in razlaganje veljavne zakonodaje, zlasti za MSP (ki običajno nimajo obsežnih človeških in upravnih virov z znanjem na področju terminologije in postopkov javnih naročil), in da bi jim specialistične službe za pomoč lahko pomagale pri ocenjevanju, ali resnično izpolnjujejo pogoje razpisa, in jim, če je tako, pomagale pripraviti dokumentacijo za prijavo;

24. ugotavlja, da se mala in srednja podjetja s težavo prebijejo na trge javnih naročil in da bi bilo treba storiti več za razvoj „strategije MSP“; zato kot del te strategije poziva države članice, naj sodelujejo z naročniki, da bi ti spodbujali možnosti oddajanja del podizvajalcem, kjer je to primerno, razvijali in širili tehnike najboljše prakse, se izogibali prestrogim predizbornim postopkom, uporabljali standarde v razpisni dokumentaciji, kar bi dobaviteljem zagotovilo uporabna izhodišča, in vzpostavili osrednji oglaševalski portal za javna naročila; nadalje poziva Komisijo, naj oceni pobude držav članic na tem področju in spodbuja večje širjenje navodil dobrega ravnanja iz akta o malih podjetjih;

25. poziva države članice, naj spodbujajo „program za razvoj dobaviteljev“, kakršen je že razvit v nekaterih državah; ugotavlja, da je mogoče s takšnim orodjem okrepiti dialog med dobavitelji in javnimi naročniki in tako akterjem omogočiti, da se srečajo že v začetni fazi postopka javnega naročila; poudarja, da je tak mehanizem bistvenega pomena za spodbujanje inovacij in izboljšanje dostopa MSP do trgov javnih naročil;

26. poziva Komisijo, naj več stori, da okrepi vlogo evropskih MSP pri mednarodnih javnih naročilih, ter si močneje prizadeva za preprečitev diskriminacije teh podjetij z uvedbo posebnih določb, ki bodo ustrezale posebnim določbam, ki jih imajo nekatere podpisnice sporazuma o vladnih naročilih (na primer Kanada in ZDA); ugotavlja, da bi ukrepi za večjo preglednost in boljši dostop do nacionalnih trgov za javna naročila malim in srednjim podjetjem pomagali dostopati do takih trgov;

27. poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo v sporazum o vladnih naročilih STO, ki bo dosežen z novimi pogajanji, vključena klavzula, ki bo Evropski uniji omogočila, da pri dodeljevanju javnih naročil da prednost malim in srednjim podjetjem, in sicer po vzorcu klavzul, ki so jih druge države podpisnice tega sporazuma že uporabile;

Zelena naročila

28. opozarja na velik pomen javnih razpisov za blažitev podnebnih sprememb in varstvo okolja, energetsko učinkovitost, inovacije in spodbujanje konkurence ter poudarja, da je treba spodbujati državne organe in jim omogočiti, da bodo pri oddaji javnih naročil upoštevali ekološka, družbena in druga merila; pozdravlja praktično pomoč organom in drugim javnim ustanovam pri trajnostnem javnem naročanju; poziva Komisijo, naj razišče možnost uporabe zelenih javnih naročil kot orodja za spodbujanje trajnostnega razvoja;

29. ponavlja svoj poziv Komisiji iz svojega poročila iz februarja 2009, naj oblikuje priročnik o predkomercialnih naročilih, ki bo opisoval praktične primere delitve tveganja in koristi v skladu s tržnimi pogoji; nadalje meni, da je treba pravice intelektualne lastnine prenašati na podjetja, ki sodelujejo v predkomercialnih naročilih, da bi na ta način krepili razumevanje pri državnih organih in spodbujali dobavitelje, da bi se vključevali v postopke predkomercialnih naročil;

30. pozdravlja ustanovitev službo za pomoč EMAS Evropske komisije, ki podjetjem in drugim organizacijam nudi praktične informacije in podporo za ocenjevanje, poročanje in izboljšanje njihove okoljske učinkovitosti v javnih naročilih; poziva Komisijo, naj pretehta možnost razvoja splošnejšega spletnega portala s praktičnimi nasveti in podporo za tiste, ki uporabljajo postopek javnega naročanja, še posebej za akterje, ki se vključujejo v kompleksnejše in sodelovalne postopke javnih naročil;

Družbeno odgovorna javna naročila

31. opozarja na nejasnosti na področju družbeno odgovornih javnih razpisov in poziva Komisijo, naj na tem področju zagotovi pomoč v obliki priročnikov; v zvezi s tem opozarja na spremembe pravnega okvira zaradi Lizbonske pogodbe in Listine o temeljnih pravicah ter pričakuje, da jih bo Komisija ustrezno upoštevala; opozarja na bistveno težavo, da se družbena merila v glavnem nanašajo na proizvodni proces in njihov učinek v končnem proizvodu mnogokrat ni prepoznaven, zaradi globalizirane proizvodnje in zapletenih dobavnih verig pa jih je zelo težko nadzorovati; zato pričakuje, da bodo tudi za področje družbeno odgovornih javnih razpisov razvita natančna in preverljiva merila, oz. da bo vzpostavljena zbirka podatkov z merili, ki se nanašajo na posamezne proizvode; opozarja na težavnost in stroške, ki jih imajo organi javnega naročanja pri preverjanju spoštovanja meril, in poziva Komisijo, naj zagotovi ustrezno pomoč in spodbuja instrumente za certificiranje zanesljivosti dobavnih verig;

32. poziva Komisijo, naj pojasni, da državni organi pri oddaji javnih naročil lahko upoštevajo družbena merila, kot je plačevanje ustreznih standardnih plač, in druga merila; poziva Komisijo, naj pripravi smernice ali drugo praktično pomoč organom in drugim javnim ustanovam pri trajnostnem javnem naročanju, in spodbuja Komisijo in države članice, naj pripravijo pogosta usposabljanja in kampanje za večjo ozaveščenost o tem vprašanju; podpira pregledni postopek za nadaljnji razvoj meril ob sodelovanju držav članic in lokalnih oblasti; poudarja, da takšen postopek obeta uspehe zlasti na področju družbenih meril;

33. poziva Komisijo, naj spodbuja državne organe, da v svojih javnih razpisih in nabavnih politikah uporabljajo merila pravične trgovine na osnovi opredelitve pravične trgovine iz resolucije Evropskega parlamenta o pravični trgovini in razvoju z dne 6. julija 2006 in nedavnega sporočila Evropske komisije z dne 5. maja 2009; znova poziva Komisijo, naj to spodbuja na primer z oblikovanjem konstruktivnih smernic za javna naročila pravične trgovine; pozdravlja soglasno sprejetje mnenja Odbora regij z dne 11. februarja 2010, ki poziva k skupni evropski strategiji pravične trgovine za lokalne in regionalne organe;

Praktična pomoč: zbirka podatkov in tečaji usposabljanja

34. spodbuja vzpostavitev pogosto posodobljene zbirke podatkov za standarde, zlasti za tiste v zvezi z okoljskimi in družbenimi merili, ki bi bila na razpolago javnim organom, da bi imeli naročniki pri pripravi razpisov na razpolago ustrezne smernice in jasna pravila, da lahko enostavno preverijo njihovo skladnost z ustreznimi standardi; pričakuje polno sodelovanje držav članic in vseh zainteresiranih strani; ugotavlja, da bi ta proces od spodaj navzgor moral upoštevati dragocene izkušnje in znanje, ki pogosto obstaja na lokalni, regionalni in nacionalni ravni; nadalje opozarja na negativne posledice razdrobljenega trga zaradi številnih različnih regionalnih, državnih, evropskih in mednarodnih oznak zlasti na področju inovacij in raziskav;

35. ugotavlja, da je pomen standardov za javno naročanje v tem, da lahko javnim naročnikom pomagajo doseči njihove cilje, saj jim omogočajo uporabo preizkušenih postopkov za nabavo izdelkov in storitev, nudijo stroškovno učinkovitejši razpisni postopek in zagotavljajo, da z naročilom dosežejo tudi druge politične cilje, kot sta trajnost ali nabava pri malih podjetjih;

36. priznava, da sta usposabljanje in izmenjava izkušenj med javnimi organi in Komisijo bistvenega pomena za premagovanje nekaterih zapletenejših vprašanj na trgu javnih naročil; je kljub temu zaskrbljen, da bi lahko bile zaradi krčenja javnega proračuna takšne pobude ogrožene; zato poziva države članice in Komisijo, naj uporabijo obstoječa sredstva in mehanizme, ki jih imajo na voljo, kot so medsebojni pregledi, ki so predvideni v direktivi o storitvah, in spodbujajo majhne ekipe strokovnjakov za javna naročila iz ene regije, da pregledajo dejavnosti druge regije EU, kar lahko pomaga vzpostaviti zaupanje in najboljše prakse med različnimi državami članicami;

37. poziva Komisijo in države članice, naj organizirajo tečaje usposabljanja in kampanje ozaveščanja za lokalne organe in oblikovalce politike in naj vključijo druge zainteresirane skupine, še posebej tiste, ki nudijo socialne storitve;

Regionalni razvoj

38. poudarja, da Računsko sodišče v svojem letnem poročilu redno poroča o izvajanju proračuna EU ter je v svojem letnem poročilu za finančno leto 2008 navedlo, da je neizpolnjevanje predpisov EU s področja javnih naročil eden od dveh najpogostejših razlogov za napake in nepravilnosti izvajanja evropskih projektov sofinanciranja iz strukturnih in kohezijskih skladov; v zvezi s tem poudarja, da so pogost vzrok za nepravilnosti neustrezen prenos pravil EU v nacionalno zakonodajo in razlika v pravilih, ki veljajo v državah članicah; poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi organi pregledajo razne sklope predpisov, ki veljajo za javna naročila, da bi te predpise poenotili in poenostavili celoten pravni okvir za javna naročila ter tako zmanjšali tveganje za napake in zagotovili učinkovitejšo uporabo strukturnih skladov;

39. meni, da je lahko poleg stroškov in zapletenosti postopkov javnih naročil pretiran tudi čas, ki je potreben, da se končajo, in nevarnost pravnih sporov v obliki dolgotrajnih pritožbenih postopkov, ki jih številni udeleženci ovirajo, zato pozdravlja dejstvo, da sanacijski načrt omogoča uporabo pospešenih oblik postopkov, določenih z direktivami o javnih naročilih za večje javne projekte, zlasti v letih 2009 in 2010; poziva države članice, naj uporabljajo postopek ter lokalnim in regionalnim oblastem pomagajo pri izvajanju teh postopkov, seveda ob upoštevanju standardnih predpisov in ureditev v zvezi z javnimi naročili;

40. poziva Komisijo, naj preuči možnost uporabe pospešenih oblik postopkov v povezavi s strukturnimi skladi tudi po letu 2010 ter možnost podaljšanja začasnega povečanja mejnih vrednosti, da bi se pospeševale naložbe;

Mednarodna trgovina

41. poudarja, da so notranji trg in mednarodni trgi vedno bolj medsebojno povezani; skladno s tem meni, da bi se morali oblikovalci zakonov za notranji trg EU in pogajalci EU na področju mednarodne trgovine pri izvajanju svojih dejavnosti zavedati možnih posledic za obe strani in da bi morali sprejeti skladno politiko, ki bi bila vselej usmerjena v spodbujanje vrednot EU v politiki javnih naročil, kot so preglednost, odločno odklanjanje korupcije ter spodbujanje socialnih in človekovih pravic; poziva Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbor za mednarodno trgovino, da zaradi krepitve sinergij prirejata skupne informativne sestanke;

42. poudarja, da je trden okvir za javna naročila pogoj za pravičen in prost konkurenčni trg, prispeva pa tudi k boju proti korupciji;

43. v okviru zavez Evropske unije na področju mednarodnih javnih naročil tudi poudarja, da je pomembno okrepiti protikorupcijske mehanizme na področju javnih naročil ter opozarja, da je treba prizadevanja osredotočiti na zagotavljanje preglednosti in pravičnosti pri uporabi javnih sredstev;

44. poziva 22 držav, ki so v odboru za izvajanje sporazuma o vladnih naročilih v vlogi opazovalk, naj pospešijo proces pristopanja k temu sporazumu;

45. poziva Komisijo, naj oceni možnost, da bi v sporazume o javnih naročilih z mednarodnimi partnerji vključili določbe, ki bi zahtevale spoštovanje temeljnih obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami, določenimi v konvencijah in mednarodnih sporazumih;

46. medtem ko odločno nasprotuje protekcionističnim ukrepom na področju javnih naročil na svetovni ravni, trdno verjame v načelo vzajemnosti in sorazmernosti na tem področju; poziva Komisijo, naj razmisli o uvedbi sorazmernih ciljno usmerjenih omejitev dostopa do delov trga EU za javna naročila za tiste trgovinske partnerje, ki imajo koristi od odprtosti trga EU, vendar niso pokazali pripravljenosti odpreti svoje trge za podjetja EU, in tako naše partnerje spodbudi, da bodo ponujali vzajemno in sorazmerno ureditev dostopa na trg za evropska podjetja;

47. opozarja na določbe členov 58 in 59 Direktive 2004/17/ES; poziva države članice, naj v celoti izkoristijo možnost obveščanja Komisije o težavah v zvezi z dostopom njihovih podjetij do trgov tretjih držav in poziva Komisijo, naj sprejme učinkovite ukrepe, s katerimi bo zagotovila, da bodo podjetja EU dejansko imela dostop do teh trgov;

48. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

[1] UL C 179, 1.8.2006, str. 2.
[2] UL C 067E, 18. 3. 2010, str. 10.
[3] UL C 146E, 12.6.2008, str. 227.
[4] UL C 313E, 20.12.2006, str. 447.
[5] Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0320.

Skupni znesek letnih izdatkov iz naslova javnih naročil blaga in storitev v Evropski uniji znaša prek 16 % bruto domačega proizvoda oz. več kot 1.500 milijard EUR[1]. Od tega je delež mednarodnih javnih naročil le za 3 %. Glavni namen javnega naročanja je gospodaren in ugoden nakup blaga in storitev za opravljanje nalog javnih storitev.

Državni organi niso običajni udeleženci na trgu, ampak imajo posebno odgovornost, saj upravljajo z javnimi finančnimi sredstvi. Javno naročanje mora po možnosti prispevati k rešitvi večjih izzivov, in sicer pri obvladovanju svetovne gospodarske in finančne krize, podnebnih sprememb in vse večje revščine v južnih državah.

Jasno je, da imajo naročniki korist od evropskega notranjega trga in njegovih pravil: večji trgi omogočajo večjo svobodo izbire, to pa lahko pomeni nižje stroške in večjo kakovost; večja preglednost pomaga v boju proti korupciji in goljufijam; čezmejno sodelovanje ponuja nove možnosti ukrepanja in nove izkušnje.

Obstaja tudi negativna plat, saj so v mnogih državah članicah največji naročniki regionalne in lokalne ustanove. Ravno pri njih pa se je v trenutni gospodarski krizi izkazalo, da evropske direktive o javnih razpisih ovirajo možnosti ukrepanja, oddaja naročil pa je dražja in počasnejša.

Tudi izvajalci, zlasti mala in srednja podjetja, se spopadajo z birokratskimi postopki in pomanjkanjem pravne varnosti. Obstajajo še mnoge druge študije o dodatnih stroških oz. dolgotrajnejših postopkih, vendar jih v tem poročilu ni mogoče podrobneje predstaviti.

Pravna negotovost

Razloge za to stanje je mogoče najti na različnih ravneh. Namen revizije direktiv o javnih naročilih iz leta 2004 je bil doseči poenostavitev, posodobitev in večjo prožnost javnih naročil, vendar ta cilj ni bil izpolnjen.

Po eni strani sami direktivi v nekaterih zadevah nista dovolj jasni, politična razhajanja v Svetu in Parlamentu pa so privedla do kompromisov o besedilu ter pomanjkljivosti in neskladnosti pravnega besedila.

Po drugi strani je bil prenos v državah članicah dolgotrajen, preneseni različici direktiv sta pogosto postali še strožji, uvedena so bila dodatna merila, nekateri instrumenti za večjo prožnost pa so bili izpuščeni; kratko rečeno direktivi nista bili preneseni v izvirni obliki.

Zaradi pravnih nejasnosti je bilo sproženo mnogo pritožbenih postopkov ter mnogo nacionalnih in evropskih sodnih postopkov. S sodno prakso Sodišča in mehkim pravom Komisije so se skušale zapolniti pravne vrzeli, kar pa ni izboljšalo preglednosti.

Vse to je privedlo do zapletenega pravnega režima, zaradi katerega se zlasti manjša mesta in občine ter mala in srednja podjetja soočajo s hudimi pravnimi težavami, ki jih brez večjih stroškov ali zunanjega pravnega svetovanja ne morejo več rešiti, pomembni razpisni projekti pa so zaradi pravnih nejasnosti ali zagroženih sodnih postopkov zaustavljeni. Skoraj ni področja, kjer bi bilo tako veliko pravnih sporov. Napačna uporaba predpisov za oddajo javnih naročil spada med najpogostejše napake pri delovanju evropskih strukturnih skladov.

Glavna področja pravnih sporov se med drugim nanašajo na javno-javna partnerstva, urbanizem (tudi gradnje socialnih stanovanj) in koncesije za storitve. Nejasnosti so tudi na področju javno-zasebnih partnerstev, pri nabavi izdelkov pravične trgovine, uporabi direktiv o javnih razpisih pod mejnimi vrednostmi in možnosti, da se pri javnem naročanju upoštevajo družbena merila, kot so enako plačilo, enakost med spoloma, spoštovanje kolektivnih pogodb, zaposlovanje dolgotrajno brezposelnih ali mladih, ki jih je težko zaposliti.

Pomanjkljivo usklajevanje znotraj Komisije

Poleg tega je pomanjkljivo tudi usklajevanje znotraj Evropske komisije. Mnogo služb je javna naročila „odkrilo“ kot orodje za dosego ciljev, za katere Evropska unija sicer nima dovolj finančnih sredstev ali pristojnosti. Seveda je smiselno, da se javne naročnike spodbuja in podpira pri ekoloških in družbeno odgovornih javnih naročilih ter da se spodbujajo raziskave in inovacije. Vendar številne pobude ne prispevajo k pravni jasnosti in tako spodbijajo cilj, ki ga je smiselno podpreti. Preobsežno mehko pravo pa povzroča še večjo pravno neskladnost.

Komisija bi morala pri oblikovanju mehkega prava upoštevati načelo sorazmernosti in praktične posledice na lokalni ravni. V nedavni študiji Evropskega inštituta za javno upravo o institucionalnih vplivih zakonodaje EU na lokalne in regionalne oblasti „The Institutional Impacts of EU Legislation on Local and Regional Governments, A Case Study of the 199/31/EC Landfill Waste and 2004/18/EC Public Procurement Directives“ je med drugim kritizirana pogosta uporaba mehkega prava: „uporaba mehkega prava za urejanje zelo pomembnih vidikov Direktive je še ena pomembna pomanjkljivost, saj ni mogoče predvideti institucionalnih vplivov mehkega prava“. V skladu s pobudo za boljšo pripravo zakonodaje bi bilo treba preučiti vplive mehkega prava in preveriti vprašanje subsidiarnosti in sorazmernosti (skrajšana ocena učinka).

Pri izvajanju evropske zakonodaje o javnih naročilih s strani Komisije na žalost ni pravega političnega ravnovesja. Medtem ko je na področju ekološkega in energetsko učinkovitega javnega naročanja na voljo mnogo pobud, priročnikov in smernic, pa je Komisija zadnje sporočilo na področju družbeno odgovornih javnih naročilih predložila leta 2000, torej pred revizijo direktiv o javnih naročilih. Na pravno zelo zapletenem področju pravičnega javnega naročanja je doslej bilo pripravljeno samo eno sporočilo, na voljo pa ni nobenih smernic ali priročnikov. Posredno bi to lahko vodilo do napačnega razumevanja določanja prednostnih nalog v Komisiji.

Poročevalka zato poziva k boljšemu usklajevanju javnih naročil med različnimi službami Komisije in k skupni javno prepoznavni strategiji na področju javnih naročil, vključno z enotno prisotnostjo na spletu, da bi izboljšali preglednost zakonodaje.

Poleg tega so zaželene tudi nadaljnje pobude za organizacijo izmenjave izkušenj, razvoj dobrih praks in metod ter podporo za programe usposabljanja v državah članicah. Usposabljanje ne sme biti usmerjeno samo na lokalne naročnike, ampak mora zajemati tudi oblikovalce politik in druge akterje, zlasti nevladne organizacije, ki zagotavljajo socialne storitve. Na tem področju bi lahko bile koristne izkušnje Francije, kjer se takšen model trenutno preizkuša.

Poročevalka graja tudi pomanjkljivo preglednost sestave in delovnih rezultatov svetovalne skupine za javna naročila pri Komisiji in poziva Komisijo, naj poskrbi za uravnoteženo sestavo in večjo preglednost pri tem telesu, kakor tudi pri novem odboru za javno-zasebna partnerstva.

Pravna pojasnitev Sodišča o javno-javnih partnerstvih

Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe se je pravni položaj spremenil. Okrepljena je zlasti vloga lokalnih in regionalnih organov. V primarni zakonodaji Evropske unije je prvič priznana pravica do regionalne in lokalne samouprave (člen 4(2) PEU):

„Unija spoštuje enakost držav članic pred Pogodbama kot tudi njihovo nacionalno identiteto, ki je neločljivo povezana z njihovimi temeljnimi političnimi in ustavnimi strukturami, vključno z regionalno in lokalno samoupravo.“

Tudi v členu 1 novega protokola o storitvah splošnega interesa (št. 26) je poudarjeno:

„bistveno vlogo in široko diskrecijsko pravico nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov pri zagotavljanju, naročanju in organiziranju storitev splošnega gospodarskega pomena, in sicer čim bolj ustrezno potrebam uporabnikov;“

Sodišče je že pred začetkom veljavnosti nove pogodbe vprašanje lokalne samouprave obravnavalo v več sodbah in opozorilo, da „javni organ [...] lahko naloge v javnem interesu, ki so jim naložene, izpolni z lastnimi [...] sredstvi [in tudi] v sodelovanju z drugimi javnimi organi“ (zadeva C-480/07, Stadtwerke Hamburg). S tem je Sodišče podkrepilo svobodo izbire občin in lokalno samoupravo. Sodbe vseeno ne pomenijo, da je dovoljeno vsakršno sodelovanje med občinami. Sodišče meni, da za javno-javna partnerstva, kot sta lokalno in notranje sodelovanje, ne veljajo predpisi o javnih naročilih, če so izpolnjena naslednja merila:

1. za skupno opravljanje nalog javnih storitev v pristojnosti vseh občin,

2. samo prek javnih organov, torej brez udeležbe zasebnikov,

3. dejavnost se v glavnem opravlja za udeležene javne organe.

Poleg tega je Sodišče poudarilo, da možnost odprtja javno-javnega partnerstva za zasebno udeležbo ne predstavlja ovire, če v trenutku oddaje javnega naročila obstaja dejanski namen. Sporno področje javnih naročil je tako dovolj podrobno pojasnjeno.

Ta sodna praksa bi morala nujno vplivati na to, da se Komisija na tem področju vzdrži sprožitve postopkov za ugotavljanje kršitev proti državam članicam ter s Parlamentom in udeleženimi začne delati na konsolidaciji sodne prakse Sodišča. To poročilo naj bo prvi korak na tej poti. Pravna pojasnitev koncesij za storitve

Koncesije za storitve so v revidiranih direktivah prvič opredeljene, in sicer kot naročila, pri katerih je „plačilo za opravljanje storitev bodisi samo pravica do izkoriščanja storitev ali ta pravica skupaj s plačilom“.

Evropski zakonodajalec jih je izrecno izvzel iz področja uporabe direktiv o javnih razpisih, da bi naročnikom in izvajalcem zagotovil več prožnosti in omogočil upoštevanje različnih pravosodnih kultur in tradicij držav članic. To je z zadnjimi sodbami podkrepilo tudi Sodišče (sodba z dne 10. septembra 2009 v zadevi Eurawasser C-206/08). Koncesije za storitve ne spadajo pod direktive o javnih naročilih, ampak pod „blažji“ režim Pogodb EU. Sodišče je v tej sodbi podrobneje opredelilo tudi merilo o prenosu tveganja. Sodišče je v tej sodbi podrobneje opredelilo tudi merilo o prenosu tveganja. Po mnenju Sodišča se koncesije za storitve v vodnem sektorju lahko podeljujejo, čeprav predpisi urejajo tako uporabniško razmerje kot obvezno priključitev in uporabo. Gospodarsko tveganje pri koncesiji za storitve je lahko tudi zelo omejeno. Sodišče poudarja, da mora biti naročnikom omogočeno, da na podlagi koncesije zagotavljajo storitve, če menijo, da je to najboljši način zagotavljanja zadevne javne službe. Sodišče je tako pojasnilo še eno področje, za katerega so značilni pogosti pravni spori.

Pojasnitev na področju dolgoročnih javno-zasebnih partnerstev

Komisija in Sodišče sta zagotovila več jasnosti tudi na drugih področjih. Komisija v svojem sporočilu o javno-zasebnih partnerstvih iz leta 2008 in Sodišče v sodbi z dne 15. oktobra 2009 (C-1906/08, Acoset) sta določila, da za oddajo naročila ali prenos določenih nalog na novoustanovljeno javno-zasebno partnerstvo ni potreben dvojni postopek javnega razpisa. Za podelitev koncesije brez javnega razpisa mešanemu javno-zasebnemu podjetju, ki je bilo pred tem ustanovljeno v ta namen, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

- izbira zasebnega podjetja poteka prek javnega postopka, v katerem se preverijo finančne, tehnične, poslovne in upravne zahteve in značilnosti ponudbe za opravilo ustrezne storitve;

- mešano javno-zasebno podjetje mora v celotnem obdobju trajanja koncesije ohraniti osnovno področje dejavnosti; pri bistveni spremembi osnovnega področja dejavnosti ali prenesene naloge je po mnenju Sodišča obvezen javni razpis.

Tako je dovolj pravne jasnosti tudi na področju javno-zasebnih partnerstev.

Urbanistično načrtovanje

Vse težave še niso odpravljene. S posebnimi težavami se namreč soočamo na področju urbanizma. Zaradi prestroge razlage zlasti nemških sodišč po sodbi Sodišča v zadevi Roanne (C-220/05) bilo področje uporabe direktiv o javnih naročilih razširjeno na področja, ki sploh niso bila predvidena. Občinam mora vseeno biti omogočeno, da zemljišča lahko prodajo pod določenimi pogoji (na primer prepoved gradnje v roku dveh let), in sicer brez obveznega razpisa v skladu z zakonodajo o javnih naročilih v vsej Evropi. Drugače obstaja tveganje, „da bi morali sprejeti hipotezo, če je še tako absurdna, da je treba predpisom Direktive podrediti vsako dejavnost urbanističnega urejanja: po definiciji namreč ukrepi, s katerimi se ureja možnost gradnje, bistveno spremenijo vrednost zemljišča, za katero se uporabljajo.“ (navedba iz sklepnega predloga generalnega pravobranilca Paola Mengozzija za Sodišče EU z dne 17. novembra 2009).

Direktivi o javnih razpisih nista bili predvideni za takšne primere, zato obstaja upanje, da bo Sodišče podprlo mnenje generalnega pravobranilca.

Trajnostno in inovativno javno naročanje

Med tem ko je na področju ekološkega javnega naročanja na voljo mnogo oblik pomoči, kot so „GPP Toolkit“, „kampanja Procura+“ ali „TopTen Pro“, ki organom in drugim javnim ustanovam pomagajo pri trajnostnem javnem naročanju, in ko tudi za področje inovativnega naročanja obstajata sporočilo Komisije o predkomercialnih naročilih in sporočilo o pobudi za vodilni trg, pa na področju družbeno odgovornih javnih razpisov ni na voljo podobnih pobud. Vendar je v Lizbonski pogodbi poudarjena tudi vloga socialne Evrope. Zlasti z novim členom 3(3) PEU in zdaj pravno zavezujočo Listino o temeljnih pravicah je doslej samo gospodarska usmerjenost Evropske unije razširjena na zavezujoče socialne cilje. To se mora odražati tudi v pobudah Komisije.

Ravno področje družbeno odgovornih javnih naročil je zapostavljeno zaradi dejstva, da se družbena merila v glavnem nanašajo na proizvodni proces in njihov učinek v končnem proizvodu mnogokrat ni prepoznaven, zato pa jih je zaradi globalizirane proizvodnje in zapletenih dobavnih verig zelo težko nadzorovati; Področje je še bolj zapleteno in nepregledno, ker se morajo pri razpisih odobriti tudi lastni certifikati, da ne bi kršili prepovedi diskriminacije. Večina naročnikov je preobremenjena zaradi preverjanja teh certifikatov. Komisija bi poleg priročnika morala predvideti tudi razvoj natančnih in preverljivih meril oz. vzpostavitev zbirke podatkov z merili, ki se nanašajo na posamezne proizvode. Preučiti bi morala tudi možnost ustanovitve službe na evropski ravni, ki bi oblikovala in preverjala merila za skupine proizvodov in bi po potrebi v primeru pritožb omogočala tudi zunajsodno poravnavo.

Pregled direktiv o javnih naročilih

Na splošno je zaželeno, da Komisija pri predvidenem pregledu direktiv o javnih naročilih upošteva omenjene vidike in ob tej priložnosti pojasni pravne in praktične pomanjkljivosti pri izvajanju v državah članicah ter obstoječe pravne nejasnosti pri uporabi zakonodaje o javnih naročilih. Zaželeno bi bilo tudi, da se pojasni, kje in kako Evropska unija lahko prispeva k upravni poenostavitvi na tem področju. Za takšno pojasnitev bo nujno potrebna nepristranska analiza sedanjih obremenitev, za kar bo seveda potrebno široko sodelovanje vseh akterjev.

Vseeno je treba nujno opozoriti na to, da revizija direktiv o javnih razpisih v tem trenutku ne bi bila priporočljiva, saj bi to bilo iz različnih razlogov prenagljeno. Po eni strani bi bilo treba pri reviziji teh direktiv nujno upoštevati direktivo o revizijah, da bi preprečili nadaljnjo razdrobitev zakonodaje na področju javnih naročil. Direktiva o revizijah še ni bila prenesena v nacionalno zakonodajo vseh držav članic, zato še ni mogoče oceniti njenih praktičnih posledic na javno naročanje. Po drugi strani pa je države članice trenutno zajela globoka gospodarska in finančna kriza. Vpliva te krize na lokalni ravni skoraj ni mogoče predvideti, nedvomno pa se bodo posledice v prihodnjih letih še pomnožile. V tem trenutku bi sprememba pravne podlage za javne razpise vnesla še več negotovosti in povzročila zamude pri javnih razpisih. Takšne razmere bi bile neugodne za vse.

[1] Podatki Mednarodnega denarnega sklada za leto 2006, BDP v milijonih USD na podlagi tečaja za EU oktobra 2007: 14.609.840 milijonov USD, tudi ob upoštevanju, da je majhen del namenjen nakupu obrambne opreme.

za Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov

o novostih na področju javnih naročil
(2009/2175(INI))

Pripravljavec mnenja: Oldřich Vlasák

POBUDE

Odbor za regionalni razvoj poziva Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov, kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1. poudarja, da v podnacionalnih organih splošno primanjkuje pravnih strokovnjakov, ustreznega usposabljanja in smernic glede javnih naročil, čeprav so lokalni in regionalni organi med največjimi kupci v Evropi in zato pomembno vplivajo na izvajanje predpisov v zvezi z javnimi naročili; poziva države članice, naj pripravijo tečaje usposabljanja na področju predpisov, ki veljajo za javna naročila, (med drugim o posebnih vidikih, kot so socialna in okoljska merila, merila v zvezi z različnostjo in enakostjo) in spodbujajo uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije za izboljšanje razumevanja teh predpisov in upravnih zmogljivosti lokalnih in regionalnih organov; v zvezi s tem predvideva možnost ustanovitve skupin za javna naročila na regionalni ravni na podlagi sodelovanja lokalnih in regionalnih oblasti, kar bi znatno izboljšalo učinkovitost in uspešnost javnih naročil prek stikov in medsebojnih izmenjav izkušenj in informacij; poleg tega izpostavlja, da si je treba še naprej prizadevati za odkrivanje in zmanjšanje korupcije na ravni regionalnih in lokalnih oblasti z uvedbo usposabljanja, zagotavljanjem informacij in oglaševanjem;

2. poudarja, da Računsko sodišče v svojem letnem poročilu redno poroča o izvajanju proračuna EU ter je v svojem letnem poročilu za finančno leto 2008 navedlo, da je neizpolnjevanje predpisov EU s področja javnih naročil eden od dveh najpogostejših razlogov za napake in nepravilnosti izvajanja evropskih projektov sofinanciranja iz strukturnih in kohezijskih skladov; v zvezi s tem poudarja, da so pogost vzrok za nepravilnosti neustrezen prenos pravil EU v nacionalno zakonodajo in razlika v pravilih, ki veljajo v državah članicah; poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi organi pregledajo razne sklope predpisov, ki veljajo za javna naročila, da bi te predpise poenotili in poenostavili celoten pravni okvir za javna naročila ter tako zmanjšali tveganje za napake in povečali učinkovitost uporabe strukturnih skladov;

3. meni, da je lahko poleg stroškov in zapletenosti postopkov javnih naročil pretiran tudi čas, ki je potreben, da se končajo, in nevarnost pravnih sporov v obliki dolgotrajnih pritožbenih postopkov, ki jih številni udeleženci ovirajo, zato pozdravlja dejstvo, da sanacijski načrt omogoča uporabo pospešenih oblik postopkov, določenih z direktivami o javnih naročilih za večje javne projekte, zlasti v letih 2009 in 2010; poziva države članice, naj uporabljajo postopek ter lokalnim in regionalnim oblastem pomagajo pri izvajanju teh postopkov, seveda ob upoštevanju standardnih predpisov in ureditev v zvezi z javnimi naročili;

4. poziva Komisijo, naj tudi po letu 2010 preuči možnost uporabe pospešenih oblik postopkov v povezavi s strukturnimi skladi ter preuči podaljšanje začasnega povečanja mejnih vrednosti, da bi se pospeševale naložbe;

5. obžaluje, da so sredstva iz strukturnih skladov za infrastrukturne projekte, ki potekajo v okviru javno-zasebnega partnerstva, in s tem povezane pogodbe z zasebnimi izvajalci, sklenjene na podlagi javnih naročil na podnacionalni ravni, kot posledica zelo zapletenih postopkov javnega naročanja, v nekaterih primerih privedli do izgube subvencij Evropske unije, ki so bile pred tem na voljo za financiranje razvoja infrastrukture; meni, da je treba odpraviti ovire za javno-zasebna partnerstva, če želi Evropska unija imeti sploh kakšno možnost za potrebne naložbe v infrastrukturo in kakovostne storitve; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo predpisi za izvajanje javnih naročil in strukturnih skladov skladen okvir za javno-zasebna partnerstva, da bi vsem udeležencem zagotovili pravno varnost in zmanjšali pritisk na javne proračune, ob upoštevanju načela sofinanciranja in posledic svetovne gospodarske krize;

6. priznava pravico lokalnih in regionalnih organov, da se demokratično odločijo o najboljšem načinu za zagotavljanje javnih storitev, vključno z odločitvami o uporabi družb, ki so v njihovi lasti ali pod njihovim nadzorom, brez vsakih zasebnih partnerjev; meni, da bi moralo sodelovanje med skupnostmi zaradi zagotavljanja storitev celo brez obveznih natečajev veljati za legitimen način zagotavljanja notranjih storitev in da bi podnacionalni organi morali imeti možnost, da naloge v zvezi z zagotavljanjem storitev dodelijo družbam v njihovi lasti ali pod njihovim nadzorom;

7. poudarja, da je treba bolje uskladiti pobude Komisije glede javnih naročil, da se ne ogrozi skladnost z evropskimi direktivami o javnih naročilih in ne povzroča pravnih težav za izvajalce; v zvezi s tem poziva k boljši usklajenosti znotraj Komisije, ki vključuje eno spletno stran z jasnimi strukturami, da bi se spodbujala zakonodajna preglednost na tem področju;

8. poudarja, da je treba spodbujati mala in srednja podjetja k sodelovanju v postopkih javnih naročil, ki jih izvajajo lokalni in regionalni organi, v skladu s splošnimi cilji EU v podporo malih in srednjih podjetij; poudarja, da je mogoče zagotoviti večjo vključenost MSP s pravimi informacijami, svetovanjem, tečajem usposabljanja in praktično pomočjo;

9. podpira pomisleke, ki so jih mnogi lokalni organi izrazili glede interpretacije odločitev[1] Sodišča na področju razvoja mest je prepričan, da bi operativno in pravno stroga uporaba predpisov v zvezi z javnimi naročili lahko ovirala razvoj mest; poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju s Parlamentom, Svetom, regionalnimi in lokalnimi oblastmi sestavi ustrezna in dovolj jasna pravila o javnih naročilih, da lahko naročniki jasno določijo, za katera javna naročila za gradnjo in koncesije gradenj veljajo pravila naročanja in s tem razlikovati med temi pogodbami in koncesijami ter projekti urbanega razvoja, za katere ne veljajo ta pravila, tako da se lahko spodbuja sporazume o zemljiščih med javnim in zasebnim sektorjem, ne da bi pri tem potrebovali javnih razpisov in brez ogrožanja pooblastil in pravic lokalnih oblasti pri odločanju razvoja svojega ozemlja; z velikim zanimanjem pričakuje sodbo Sodišča v zadevi C-451/08, podpira mnenje generalnega pravobranilca Sodišča z dne 17. novembra 2009 v zadevi C-451/08: „Obsežen in ambiciozen cilj direktive, ki ga je treba upoštevati pri njeni razlagi, kljub temu ne sme dajati vtisa, da je njeno področje uporabe neomejeno razširiti s sklicevanjem na cilj teh določb.“ (odstavek 35); sicer obstaja tveganje, „da je treba predpisom Direktive podrediti vsako dejavnost urbanističnega urejanja, s katerimi se ureja možnost gradnje, bistveno spremenijo vrednost zemljišča, za katero se uporabljajo.“

[1] Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 18. januarja 2007 v primeru C-220/05 Jean Auroux in drugi proti Commune de Roanne.

za Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov

o novostih na področju javnih naročil
(2009/2175(INI))

Pripravljavka mnenja: Małgorzata Handzlik

POBUDE

Odbor za mednarodno trgovino poziva Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov, kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1. poudarja, da so notranji trg in mednarodni trgi vse bolj medsebojno povezani; skladno s tem meni, da bi se morali organi, ki sprejemajo zakone za notranji trg EU, in pogajalci EU na področju mednarodne trgovine pri izvajanju svojih dejavnosti zavedati možnih posledic za obe strani in da bi morali sprejeti skladno politiko, ki bi bila vselej usmerjena v spodbujanje vrednot EU v politiki javnih naročil, kot so preglednost, odločno odklanjanje korupcije ter spodbujanje socialnih in človekovih pravic; poziva Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbor za mednarodno trgovino, da zaradi krepitve sinergij prirejata skupne informativne sestanke;

2. poudarja, da je trden okvir za javna naročila pogoj za pravičen in prost konkurenčni trg, ki hkrati prispeva k boju proti korupciji;

3. meni, da je večstranski sporazum, kot je sporazum o vladnih naročilih, najboljše orodje za zagotovitev enakih pogojev za evropska podjetja pri dostopu na trg za javna naročila na mednarodni ravni; zato poziva Komisijo, naj zaključi pogajanja o začasnem besedilu, sprejetem leta 2006 kot pregledani različici sporazuma o vladnih naročilih, ki je začel veljati leta 1996, in tudi, naj nadaljuje prizadevanja za sklenitev ambicioznega sporazuma o vladnih naročilih; poudarja, da se v preambuli in členu V sporazuma priznava posebna in diferencirana obravnava držav v razvoju;

4. poziva 22 držav, ki so v odboru za izvajanje sporazuma o vladnih naročilih v vlogi opazovalk, naj pospešijo proces pristopanja k temu sporazumu;

5. meni, da trg EU za javna naročila ostaja najbolj odprt trg javnih naročil na svetu;

6. obžaluje, da naši mednarodni partnerji svojih notranjih trgov za javna naročila še niso odprli za podjetja EU tako, kot je notranji trg EU odprt za podjetja iz tretjih držav; globoko obžaluje, da naši največji trgovinski partnerji uporabljajo prakse javnih naročil, s katerimi zapostavljajo dobavitelje iz EU, ki se prijavljajo na javne razpise v tretjih državah; obžaluje, da nekateri glavni trgovinski partnerji (med njimi podpisnice sporazuma o javnih naročilih) sprejemajo protekcionistične ukrepe na področju javnih naročil;

7. poziva Komisijo, naj več stori za okrepitev vloge evropskih malih in srednjih podjetij pri mednarodnih javnih naročilih, ter si močneje prizadeva za preprečitev diskriminacije teh podjetij z uvedbo posebnih določb, ki bodo ustrezale posebnim določbam, ki jih imajo nekatere podpisnice sporazuma o vladnih naročilih (na primer Kanada in ZDA); ugotavlja, da bi ukrepi za večjo preglednost in boljši dostop do nacionalnih trgov za javna naročila malim in srednjim podjetjem pomagali dostopati do takih trgov;

8. medtem ko odločno nasprotuje protekcionističnim ukrepom na področju javnih naročil na svetovni ravni, trdno verjame v načelo vzajemnosti in sorazmernosti na tem področju; poziva Komisijo, naj preuči uvedbo sorazmernih omejitev dostopa do delov trga EU za javna naročila za tiste trgovinske partnerje, ki imajo koristi od odprtosti trga EU, vendar niso pokazali pripravljenosti odpreti svoje trge za podjetja EU, in tako naše partnerje spodbudi, da bodo ponujali vzajemno in sorazmerno ureditev dostopa na trg za evropska podjetja;

9. opozarja na določbe členov 58 in 59 Direktive 2004/17/ES; poziva države članice, naj v celoti izkoristijo možnost obveščanja Komisije o težavah v zvezi z dostopom njihovih podjetij do trgov tretjih držav in poziva Komisijo, naj sprejme učinkovite ukrepe, s katerimi bo zagotovila, da bodo podjetja Unije dejansko imela dostop do teh trgov;

10 poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo v sporazum o vladnih naročilih STO, ki bo dosežen z novimi pogajanji, vključena klavzula, ki bo Evropski uniji omogočila, da pri dodeljevanju javnih naročil da prednost malim in srednjim podjetjem, in sicer po vzorcu klavzul, ki so jih druge države podpisnice tega sporazuma že uporabile;

11. v okviru zavez Evropske unije na področju mednarodnih javnih naročil tudi poudarja, da je pomembno okrepiti protikorupcijske mehanizme na področju javnih naročil ter opozarja, da je treba prizadevanja osredotočiti na zagotavljanje preglednosti in pravičnosti pri uporabi javnih sredstev;

12. poziva Komisijo, naj oceni možnost uporabe zelenih javnih naročil kot instrumenta za spodbujanje trajnostnega razvoja;

13. poziva Komisijo, naj oceni možnost, da se v sporazume o javnih naročilih z mednarodnimi partnerji vključijo določbe, ki bi zahtevale spoštovanje obveznosti glede temeljnih človekovih pravic, določenih v konvencijah in mednarodnih sporazumih.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

William (The Earl of) Dartmouth, Daniel Caspary, Christofer Fjellner, Joe Higgins, Yannick Jadot, David Martin, Emilio Menéndez del Valle, Vital Moreira, Cristiana Muscardini, Godelieve Quisthoudt-Rowohl, Niccolò Rinaldi, Helmut Scholz, Iuliu Winkler, Jan Zahradil, Paweł Zalewski

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Catherine Bearder, José Bové, George Sabin Cutaş, Mário David, Salvatore Iacolino, Syed Kamall, Elisabeth Köstinger, Jörg Leichtfried, Matteo Salvini, Michael Theurer, Jarosław Leszek Wałęsa

Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Patrice Tirolien

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov