POROČILO s priporočili Komisiji o čezmejnem kriznem upravljanju v bančnem sektorju

    28.6.2010 - (2010/2006(INI))

    Odbor za ekonomske in monetarne zadeve
    Poročevalka: Elisa Ferreira
    (Pobuda - člen 42 poslovnika)

    Postopek : 2010/2006(INL)
    Potek postopka na zasedanju
    Potek postopka za dokument :  
    A7-0213/2010
    Predložena besedila :
    A7-0213/2010
    Sprejeta besedila :

    PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

    s priporočili Komisiji o čezmejnem kriznem upravljanju v bančnem sektorju

    (2010/2006(INI))

    Evropski parlament,

    –   ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

    –   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. aprila 2000 o sporočilu Komisije o izvajanju okvira ukrepov za finančne storitve: akcijski načrt[1],

    –   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. oktobra 2009 z naslovom „Okvir EU za čezmejno obvladovanje krize v bančnem sektorju“ (KOM (2009)0561),

    –   ob upoštevanju predloga z dne 23. septembra 2009 o uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o makrobonitetnem nadzoru finančnega sistema v Skupnosti in o ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja (KOM(2009)0499),

    –   ob upoštevanju predloga z dne 23. septembra 2009 o odločbi Sveta o prenosu posebnih nalog v zvezi z delovanjem Evropskega odbora za sistemska tveganja na Evropsko centralno banko (KOM(2009)0500),

    –   ob upoštevanju predloga z dne 23. septembra 2009 o uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega bančnega organa (KOM (2009)0501),

    –   ob upoštevanju Direktive 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij[2],

    –   ob upoštevanju Direktive 2006/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o kapitalski ustreznosti investicijskih podjetij in kreditnih institucij[3],

    –   ob upoštevanju Direktive 94/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o sistemu zajamčenih vlog[4],

    –   ob upoštevanju Direktive 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij[5],

    –   ob upoštevanju druge direktive Sveta št. 77/91/EGS z dne 13. decembra 1976 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti[6], tretje direktive Sveta 78/855/EGS z dne 9. oktobra 1978 o združitvi delniških družb[7] in šeste direktive Sveta 82/891/EGS z dne 17. decembra 1982 o delitvi delniških družb[8],

    –   ob upoštevanju memoranduma o soglasju z dne 1. junija 2008 o sodelovanju med finančnimi nadzornimi organi, centralnimi bankami in finančnimi ministrstvi Evropske unije za čezmejno finančno stabilnost,

    –   ker je skupina na visoki ravni za finančni nadzor pod vodstvom Jacquesa de Larosièra v priporočilu 13 iz svojega poročila, ki ga je 25. februarja 2009 predložila predsedniku Barrosu, pozvala k uvedbi skladnega in funkcionalnega ureditvenega okvira v EU za krizno upravljanje,

    –   ob upoštevanju členov 42 in 48 svojega poslovnika,

    –   ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenja Odbora za pravne zadeve (A7–0213/2010),

    A. ker v Uniji obstaja notranji trg za bančne storitve, in ne skupka med seboj neodvisnih storitev, notranji trg pa je odločilnega pomena za svetovno konkurenčnost Unije,

    B.  ker je sedanja mednarodna ureditev za obvladovanje krize v bančnem sektorju nezadostna,

    C. ker se je izkazalo, da so obstoječi nadzorni mehanizmi EU in mednarodni nadzorni mehanizmi za finančni sektor neučinkoviti pri preprečevanju ali zadostnem omejevanju širjenja negativnih vplivov,

    D. ker so stroški obvladovanja krize preveč obremenili davkoplačevalce, rast in delovna mesta,

    E.  ker je za minimalizacijo stroškov za davkoplačevalce, ki nastanejo pri vsaki krizi finančnih trgov in institucij, nujno sodelovanje pri delitvi bremena, najprej delničarjev in nato upnikov,

    F.  ker so bili zaradi neobstoja ali neustreznosti evropskih predpisov in nadzora sprejeti neusklajeni ukrepi nacionalnih organov, kar je povečalo tveganje protekcionizma in izkrivljanja konkurence, med drugim z državno pomočjo, ogrožena pa je tudi gradnja notranjega trga finančnih storitev,

    G. ker bi bil enoten pristop k preprečevanju propada bančnih skupin bolj v skladu s konceptom notranjega trga.

    H. ker je močan notranji trg finančnih storitev odločilnega pomena za svetovno konkurenčnost Unije,

    I.   ker morajo bančni akterji nujno prevzeti odgovornost in tako prispevati k uresničitvi osnovnega cilja obnove finančnih trgov, ki stremi k dolgoročnemu financiranju gospodarstva,

    J.   ker morajo institucije EU zaradi krize in v skladu s pričakovanji državljanov v dialogu z G2O in drugimi mednarodnimi forumi takoj oblikovati primeren okvir za ohranjanje finančne stabilnosti, minimalizacijo stroškov za davkoplačevalce, ohranjanje osnovnih bančnih storitev in zaščito imetnikov vlog v primeru krize,

    K. ker finančna stabilnost in povezani finančni trgi zahtevajo čezmejni nadzor čezmejnih in sistemskih finančnih institucij,

    L.   ker je namen okvira EU za čezmejno obvladovanje krize pooblastiti ustrezne organe za sprejemanje ukrepov, kar vključuje poseg v upravljanje bančnih skupin, če je to potrebno (zlasti, vendar ne izključno, v depozitnih bankah, kjer je možnost sistemskega tveganja);

    M. ker je namen zakonodajnega okvira EU za čezmejno obvladovanje krize prav tako ureditev čezmejnih bančnih skupin in posameznih bank, ki čezmejno poslujejo samo prek podružnic; ker bi morala za čezmejne bančne skupine veljati enotna ureditev;

    N. ker odločen odziv na krizo zahteva skladen in celovit pristop, ki vključuje boljši nadzor (izvajanje nove nadzorne strukture EU), boljše predpise (potekajoče pobude, kot so tiste v z zvezi z direktivo 2006/48/ES, direktivo 2006/49/ES, direktivo 94/19/ES, nagrajevanjem vodstvenih delavcev itd.) in učinkovit okvir EU za obvladovanje krize za finančne institucije,

    O. ker bi bilo treba zaradi uničujočih posledic propadov za več držav in sektorjev ter gospodarstvo nasploh načelo „onesnaževalec plača“ razširiti na finančni sektor,

    P.  ker bi bilo treba zgodnje posredovanje v bančnih krizah in njihovo reševanje sprožiti na podlagi jasno določenih meril, vključno s podkapitaliziranostjo, zmanjšano likvidnostjo ter znižanjem kakovosti in vrednosti sredstev; ker bi moralo biti posredovanje tesno vezano na sisteme zajamčenih vlog;

    Q. ker so potrebni strog kodeks ravnanja EU za poslovodstva in mehanizmi za preprečevanje neprimernega obnašanja, razviti pa bi jih bilo treba v skladu z mednarodnimi pobudami,

    R.   ker je pomembno, da Komisija opravi celovito oceno učinka pri obravnavanju vprašanja, ali bi bile primerne nove smernice za upravljanje podjetij.

    S.  ker bi morala Komisija po treh letih delovanja Evropskega bančnega organa (EBA), ureditve EU za reševanje bank, sklada EU za finančno stabilnost in enote za reševanje preučiti, ali bi bilo okvir za obvladovanje kriz ustrezno razširiti še na druge, nebančne finančne ustanove, vključno z zavarovalnicami ter upravljavci premoženja in skladov, vendar ne omejeno nanje; prav tako bi morala preučiti, ali bi bilo izvedljivo in primerno ustanoviti omrežje nacionalnih skladov za stabilnost za vse ustanove, ki ne sodelujejo v skladu EU za finančno stabilnost, kot je predlagano v priporočilu 3 v prilogi,

    T. ker se je treba izogniti moralnemu tveganju, da se prepreči prevzemanje prevelikih tveganj, potreben pa je tudi okvir, ki bo varoval sistem, in ne posameznih „prestopnikov“ v njem, zlasti pa se reševalnih skladov ne bi smelo uporabljati za reševanje delničarjev bank ali izplačevanje nagrad upravi za njen neuspeh; ker se morajo institucije, ki uporabljajo ureditev EU za reševanje bank v tem kontekstu, spoprijeti s posledicami, kot so upravni in reševalni ukrepi, ker mora postati odprava „moralnega tveganja“ vodilno načelo pri prihodnjem finančnem nadzoru,

    U. ker je zaradi sedanjih gospodarskih, finančnih in socialnih težav, pa tudi številnih novih zakonskih zahtev za banke potreben postopen in razumen pristop, ne smejo pa postati ovira za ambiciozen in nujen program,

    V. ker prenos sredstev znotraj bančne skupine v nobenem primeru ne sme ogroziti finančne in likvidnostne stabilnosti prenosnika sredstev in ga je treba opraviti po pošteni tržni oceni oziroma ceni; ker je treba oblikovati jasna načela za ovrednotenje oslabljenih sredstev in za obravnavo podrejenih družb in podružnic s sedežem v gostiteljskih državah,

    W. ker bi morala Unija oblikovati skupno stališče, kdo bi moral ukrepati v primeru krize v finančnih institucijah, kaj naj bi naredil ter kdaj in kako,

    X. ker bi morali ukrepi za bančni sektor spodbujati realno gospodarstvo ter njegove potrebe po kratko- in dolgoročnem financiranju in naložbah,

    Y. ker bi bilo treba globoke vrzeli med nacionalnimi regulativnimi ureditvami in mehanizmi v primeru insolventnosti premostiti z usklajenim okvirom ter okrepljenim dialogom med nacionalnimi nadzorniki in organi v skupinah za čezmejno stabilnost,

    Z.  ker je vse večja velikost, kompleksnost in medsebojna povezanost tako na regionalni kot na svetovni ravni pokazala, da ima lahko propad institucij, ne glede na njihovo velikost, stranske učinke za celoten finančni sistem, zato bi bilo treba postopoma in v več fazah vzpostaviti učinkovit okvir za reševanje kriznih razmer za vse banke, pri tem pa v začetku usmeriti pozornost v ustanove z najvišjo koncentracijo tveganja; ker bi moral takšen okvir za reševanje kriznih razmer čim bolj upoštevati podobna prizadevanja mednarodnih forumov,

    AA. ker omejeno število bank (čezmejne sistemske banke) zaradi svoje velikosti, kompleksnosti in medsebojne povezanosti v Evropi pomeni izredno visoko stopnjo sistemskega tveganja, kar zahteva nujno in ciljno usmerjeno posebno ureditev, medtem ko so za druge čezmejne finančne institucije potrebne bolj splošno pravične ureditve za reševanje,

    AB. ker okvir EU za obvladovanje kriz za to, da bo učinkovito omogočal posredovanje, zahteva skupen sklop pravil, ustrezna strokovna znanja in finančna sredstva, kar bi moral biti tudi osnovni temelj predlagane prednostne ureditve za čezmejne sistemske banke,

    AC. ker bi bilo treba nadzor, pristojnosti za zgodnje posredovanje in ukrepe, povezane z reševanjem, obravnavati kot tri medsebojno povezane korake k skupnemu okviru,

    AD. ker bi se morala pospešena posebna ureditev za sistemske banke srednje- ali dolgoročno razviti v splošno ureditev, ki bo zajemala vse čezmejne finančne institucije v Evropski uniji, to pa bi moralo vključevati usklajeno ureditev EU za primer insolventnosti.

    AE. ker bi moral biti vsak sklad stabilnosti, ki se razvije za celotno Unijo, omejen samo na reševanje prihodnjih kriz in se ne bi smel uporabljati za poplačilo že opravljenih intervencij ali težave, ki izhajajo iz finančne krize v letih 2007 in 2008,

    1.  naroča Komisiji, naj Parlamentu do 31. decembra 2011 na podlagi člena 50 in člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije predloži enega ali več zakonodajnih predlogov o okviru EU za obvladovanje krize, skladu EU za finančno stabilnost in o enoti za reševanje, ki bodo upoštevali podrobna priporočila, navedena v prilogi, in pobude, ki so jih sprejeli mednarodni organi, kot sta skupina G-20 in Mednarodni denarni sklad, s ciljem zagotoviti enake konkurenčne pogoje za ves svet in na podlagi natančne analize vseh možnosti, vključno s presojo vplivov;

    2.  potrjuje, da ta priporočila spoštujejo načelo subsidiarnosti in temeljne pravice državljanov;

    3.  je mnenja, da bi bilo treba finančne posledice zahtevanega predloga pokriti z ustreznimi proračunskimi sredstvi (razen prispevkov v sklad EU za finančno stabilnost, za katere morajo biti odgovorne sodelujoče banke);

    4.  naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priložena podrobna priporočila posreduje Komisiji, Svetu ter parlamentom in vladam držav članic.

    • [1]       UL C 40, 7.2.2001, str. 453.
    • [2]       UL L 177, 30.6.2006, str. 1.
    • [3]       UL L 177, 30.6.2006, str. 201.
    • [4]       UL L 135, 31.5.1994, str. 5.
    • [5]       UL L 125, 5.5.2001, str. 15.
    • [6]       UL L 26, 31.1.1977, str. 1.
    • [7]       UL L 295, 20.10.1978, str. 36.
    • [8]       UL L 378, 31.12.1982, str. 47.

    PRILOGA K PREDLOGU RESOLUCIJE: PODROBNA PRIPOROČILA GLEDE VSEBINE ZAHTEVANIH PREDLOGOV

    Priporočilo 1 o skupnem okviru EU za obvladovanje krize

    Evropski parlament meni, da se mora zakonodajni akt, ki naj bi bil sprejet, osredotočiti na naslednje:

    1.  Oblikovati je treba evropski okvir za obvladovanje tveganja s skupnim minimalnim naborom pravil in nazadnje tudi skupnim pravom za reševanje in insolventnost, ki se bo uporabljal za vse bančne institucije v Uniji in z naslednjimi cilji:

    –     spodbujati stabilnost finančnega sistema;

    –     omejevati/preprečevati širjenje negativnih finančnih vplivov;

    ––   omejiti javne stroške posredovanj;

    –     optimizirati položaj vlagateljev in jim zagotoviti enako obravnavo v vseh državah;

    –     ohraniti opravljanje osnovnih bančnih storitev;

    –     preprečevati moralno tveganje in stroške za panogo in delničarje, internalizirati negativne zunanje učinke, ki jih povzročajo finančni trgi in institucije;

    –     zagotoviti enakopravno obravnavo vseh razredov upnikov v Uniji, med drugim pravično obravnavo vseh podrejenih družb in podružnic iste čezmejne institucije v vseh državah članicah;

    –     zagotoviti spoštovanje pravic zaposlenih;

    –     okrepiti notranji trg finančnih storitev EU in njegovo konkurenčnost.

    2.  Postopoma je treba približati obstoječe nacionalne zakone glede reševanja in insolventnosti ter nadzorna pooblastila in v razumnem času ustvariti učinkovito enotno ureditev EU.

    3.  Ko bo postopek usklajevanja določb o insolventnosti in nadzoru dokončan, je treba ob koncu prehodnega obdobja ustanoviti enoten organ EU, pristojen za reševanje, kot poseben organ ali kot enoto znotraj EBA.

    4.  Da bi izboljšali sodelovanje in preglednost, je treba pod vodstvom Evropskega bančnega organa redno izvajati medsebojne preglede nadzornikov na podlagi predhodne samoocene.

    5.  Ko se pojavi potreba po reševanju ali prenehanju poslovanja čezmejnih institucij, morajo neodvisni strokovnjaki, ki jih imenuje Evropski bančni organ, izvesti temeljito preiskavo, da bi osvetlili, za katere vzroke in čigavo odgovornost gre. Parlament je treba obveščati o rezultatih teh preiskav.

    6.  Ustreznemu nadzornemu organu je treba poveriti odgovornost za obvladovanje krize (vključno s pooblastili za zgodnje posredovanje) in odobritev načrta dela v posebnih razmerah vsake banke, kot sledi:

         • za čezmejne sistemske banke: Evropskemu bančnemu organu (EBA) v tesnem sodelovanju s kolegijem nacionalnih nadzornikov in skupinami za čezmejno stabilnost (kot je opredeljeno v memorandumu o soglasju, sprejetem 1. junija 2008);

    –     za vse druge čezmejne nesistemske banke: konsolidacijskemu nadzorniku v kolegiju (ki mora privoliti v vodstvo), v okviru usklajevanja EBA in v posvetovanju s skupinami za čezmejno stabilnost;

    –     za lokalne banke: lokalni nadzornik.

    7.  Sestaviti je treba skupna pravila za obvladovanje krize, vključno s skupnimi metodologijami, opredelitvami in terminologijo, ter ustrezna merila za teste izjemnih situacij v čezmejnih bankah.

    8.  Zagotoviti je treba, da bodo načrti za reševanje postali obvezna zakonska zahteva. Načrti za reševanje morajo vsebovati poglobljeno samooceno institucije in podrobne podatke o pravični razdelitvi sredstev in kapitala z ustrezno nadomestitvijo prenosov iz hčerinskih podjetij in podružnic na druge enote ter opredelitev ravni ločevanja, ki omogočajo ločitev samostojnih modulov, zlasti tistih, ki zagotavljajo bistveno infrastrukturo, kot so plačilne storitve. Zahteva za vsebino načrta mora biti sorazmerna z velikostjo banke, njenimi dejavnostmi in geografsko razširjenostjo. Zagotoviti je treba redno posodabljanje načrtov za rešitev.

    9.  Do decembra 2011 je treba sestaviti evropske nadzorne ocene za banke (prikaz tveganja) na podlagi skupnih kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikov. Kazalnike tveganja je treba oceniti glede na naravo, obseg in zapletenost obravnavane institucije, pri tem pa zagotoviti zaupnost. Kazalniki tveganja morajo zajemati vsaj naslednje:

    –     kapital;

    –     finančni vzvod;

    –     likvidnost;

    –     neusklajenost ročnosti, obrestnih mer in valut;

         likvidnost sredstev;

    –     velike izpostavljenosti in koncentracije tveganja;

    –     pričakovane izgube;

    –     občutljivost na tržne cene, obresti in devizne tečaje;

    –     dostop do financiranja;

    –     izide testov izjemnih situacij;

    –     učinkovitost notranje kontrole;

         kakovost upravljanja in vodenja podjetja;

    –     zapletenost in nejasnost;

    –     pričakovana tveganja;

         skladnost z zakoni ali drugimi predpisi.

    10. Nadzornike je treba pooblastiti za poseganje na podlagi pragov nadzornih ocen, v skladu z načelom sorazmernosti, in predvideti ustrezna obdobja, v katerih lahko institucije slabosti same odpravijo.

    11. Nadzornikom je treba zagotoviti ustrezna zakonska orodja za posredovanje, in sicer s spremembo ustrezne sektorske zakonodaje ali uvedbo nove sektorske zakonodaje, z namenom:

           zahtevati prilagoditev kapitala (da bo presegal minimalne zakonske zahteve) ali likvidnosti in spremembe spleta dejavnosti in notranjih procesov;

    –       priporočiti ali zahtevati spremembe uprave;

    –       zahtevati zadržanje dividend in omejitve za konsolidacijo kapitalskih zahtev; omejiti pogoje bančnih licenc;

    –       dovoliti nadzornikom, da sprožijo ločitev samostojnih modulov, tako uspešnih kot neuspešnih, od institucije, da bi zagotovili nadaljnje delovanje osnovnih funkcij;

    –       naložiti celotno ali delno prodajo;

    –       prenesti sredstva in obveznosti na druge institucije, da bi zagotovili neprekinjenost sistemsko pomembnega poslovanja;

           ustanoviti premostitveno banko ali dobro/slabo banko;

    –       zahtevati konverzijo dolga v lastniški delež ali drug konvertibilen kapital, odvisno od vrste institucije, z ustreznimi odbitki;

           prevzeti začasno javno upravo;

    –       zahtevati začasen odlog (moratorij) za nekatere vrste zahtevkov do banke;

    –       nadzorovati postopek prenosov sredstev znotraj skupine;

    –       imenovati posebnega upravitelja na ravni skupine;

           urejati postopek prenehanja;

    –       omogočiti EBA, da dovoli posredovanje sklada EU za finančno stabilnost, vključno z zagotavljanjem srednjeročnega kriznega financiranja, kapitalskih injekcij in jamstev;

           naložiti upravne in reševalne ukrepe za tiste institucije, ki uporabljajo sklad.

    12. Vsi instrumenti iz točke 11 se uporabljajo v skladu s predpisi EU o konkurenci in z zagotavljanjem enake obravnave upnikov in vlagateljev v vseh državah članicah.

    Priporočilo 2 o čezmejnih sistemskih bankah

    Evropski parlament meni, da se mora zakonodajni akt, ki bi naj bil sprejet, osredotočiti na ureditev naslednjega:

    1.  Za čezmejne sistemske banke je treba zaradi njihove posebne vloge na notranjem trgu finančnih storitev nujno sprejeti novo posebno ureditev, ki bo poznana kot pravo evropskih bančnih družb; pripraviti jo je treba do konca leta 2011. Predlaga se tudi bolj splošna ureditev za preostale čezmejne banke.

    2.  Za čezmejne banke se uporablja nova, izboljšana ureditev, ki bo premostila pravne ovire za učinkovito čezmejno ukrepanje in hkrati zagotovila jasno, enakopravno in predvidljivo obravnavo delničarjev, vlagateljev, upnikov, zaposlenih in drugih interesnih skupin, zlasti po prenosu sredstev znotraj skupine. To vključuje posebno „osemindvajseto“ ureditev za postopke insolventnosti za čezmejne sistemske banke, ki se lahko pozneje razširi še na vse čezmejne banke.

    3.  Komisija do aprila 2011 sprejme ukrep, ki bo določil merila za opredelitev čezmejnih sistemskih bank. Na podlagi teh meril bo odbor nadzornikov redno in po posvetovanju z Evropskim odborom za sistemska tveganja opredeljeval takšne banke (člen 12b poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve z dne 17. maja 2010 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega bančnega organa (poročilo o EBA)).;

    4.  EBA bo nadziral vse čezmejne sistemske banke in bo ukrepal prek pristojnih nacionalnih organov (v skladu s poročilom o EBA).

    5.  Komisija sprejme ukrep, s katerim predlaga mehanizem za prenos sredstev v čezmejnih sistemskih bankah, pri čemer upošteva potrebe po zaščiti pravic držav gostiteljic.

    6.  Sklad EU za finančno stabilnost in enota za reševanje podpirata posredovanje pod vodstvom EBA, povezano z obvladovanjem krize, reševanjem ali insolventnostjo čezmejnih sistemskih bank.

    Priporočilo 3 o skladu EU za finančno stabilnost

    Evropski parlament meni, da se mora zakonodajni akt, ki bi naj bil sprejet, osredotočiti na ureditev naslednjega:

    1.  Ustanovi se sklad EU za finančno stabilnost, za katerega bo pristojen EBA in iz katerega se bodo financirala posredovanja (sanacija ali redno prenehanje) za ohranjanje stabilnosti sistema in omejevanje širjenja negativnih vplivov propadlih bank. Komisija do aprila 2011 predloži Parlamentu predlog s podrobnostmi o ustanovni listini sklada, njegovi strukturi, upravljanju, velikosti in operativnem modelu ter natančen časovni načrt izvajanja (v skladu s točkama 2 in 3 spodaj).

    2.  Sklad bo:

    –     vseevropski;

    –     predhodno financiran s strani čezmejnih sistemskih bank na podlagi proticikličnih meril, ki temeljijo na tveganju in upoštevajo sistemsko tveganje posameznih bank. Banke, ki bodo prispevale v sklad, ne bodo obvezane prispevati v podobne sklade za stabilnost ali enot za reševanje v svojih državah;

    –     ločen in neodvisen od sistemov zajamčenih vlog;

    –     primerno velik, da bo lahko podpiral začasna posredovanja (na primer posojila, nakupi sredstev, kapitalski vložki) in pokrival stroške postopkov za reševanje ali postopkov v primeru insolventnosti;

    –     nastajal postopoma, ob upoštevanju sedanjega gospodarskega okolja;

    ­       zamišljen tako, da ne bo ustvarjal moralnega tveganja, in ne bo na voljo za reševanje delničarjev bank ali izplačevanje nagrad upravi za njen neuspeh.

    3.  Komisija bo obravnavala tudi:

    –     naložbene smernice za sredstva sklada (tveganje, likvidnost, usklajevanje s cilji EU);

    –     merila za izbor upravljavca sredstev sklada (notranji ali prek zasebne ali javne tretje stranke, kot je na primer Evropska investicijska banka);

    –     možnost, da bi bili prispevki upravičeni za vključitev v izračun predpisanih kapitalskih kazalnikov;

    –     upravne ukrepe (kazni ali kompenzacijske sheme) za čezmejne sistemske banke, ki uporabljajo sredstva sklada;

    –     pogoje za morebitno širitev področja uporabe sklada na druge čezmejne banke, poleg čezmejnih sistemskih bank;

    –     obseg (in ustreznost) oblikovanja mreže nacionalnih skladov za vse institucije, ki ne sodelujejo v skladu. Oblikovati je treba okvir EU, ki bo urejal obstoječe in prihodnje nacionalne sklade in ki bo upošteval enotna in zavezujoča skupna pravila.

    Priporočilo 4 o enoti za reševanje

    Evropski parlament meni, da se mora zakonodajni akt, ki bi naj bil sprejet, osredotočiti na ureditev naslednjega:

    V okviru EBA se ustanovi neodvisna enota za reševanje, ki bo vodila postopke za reševanje čezmejnih sistemskih bank in postopke v primeru njihove insolventnosti. Enota bo:

    –       delovala v okviru strogih meja, ki jih določa pravni okvir in pristojnost EBA;

    –       sestavljena iz pravnih in finančnih strokovnjakov, posebej usposobljenih za prestrukturiranje, preobrat in likvidacijo bank;

    –       tesno sodelovala z nacionalnimi organi pri izvajanju, tehnični pomoči in izmenjavi osebja;

    –       predlagala dodelitev sredstev iz sklada;

    –       če bo potrebno reševanje ali prenehanje poslovanja čezmejnih institucij, bodo neodvisni strokovnjaki, ki jih imenuje Evropski bančni organ, opravili temeljito preiskavo, da bi osvetlili, za katere vzroke in čigavo odgovornost gre. Parlament je treba obveščati o rezultatih teh preiskav.

    OBRAZLOŽITEV

    1.  Zaradi nedavne hude finančne krize je bilo doseženo široko soglasje med interesnimi skupinami in v političnem spektru, da so nujno potrebni ukrepi za vzdržnost in stabilnost finančnega sistema.

    Preprečevanje propadov in omejevanje širjenja negativnih vplivov v finančnem sistemu zahteva stroške v obsegu, kot ga še ni bilo. Negativni stranski učinki so segali od skorajšnje zamrznitve finančnih trgov do krčenja kreditnih trgov, paralize poslovanja, velikega povečanja brezposelnosti in zmanjšanja davčnih prihodkov. Ta obsežna dodelitev sredstev je bila preusmerjena od ključnih področij razvoja (izobraževanja, inovacij, raziskav, alternativnih energij itd.).

    Ne glede na to, kako visok bo končni račun, je jasno, da je preveč obremenila davkoplačevalce, evropsko rast in delovna mesta ter precej zmanjšala hitrost, s katero Evropa gradi prihodnost.

    2.  Instrumenti za posredovanje, ki jih uporabljajo vlade, centralne banke in regulativni organi v Evropi, so zelo različni, od manj vsiljivih regulativnih ukrepov (začasna sprostitev kapitalskih ali likvidnostnih zahtev) do kapitalskih vložkov, zagotavljanja likvidnosti, jamstva za slabo aktivo, posojil, pogajanj o prodaji drugim institucijam ali prevzema državnega lastništva. Pogosto so bile cilj posredovanja čezmejne institucije ali banke z velikimi mednarodnimi transakcijami (zato so tudi vplivale na banke ali druge stranke v drugih jurisdikcijah). Te instrumente so lokalni organi uporabljali ob le skromnem mednarodnem usklajevanju, kar je sprožalo številne težave, na primer:

    · izkrivljanje konkurence (npr. selitev vlog iz Anglije na Irsko, ko je irska vlada sprejela jamstvo za vse vloge);

    · nasprotovanje delničarjev (npr. Northern Rock, Lloyds, RBS, Fortis itd.);

    · hude zamude (zaradi nasprotovanj delničarjev) nekaterih ključnih transakcij, kot na primer prevzem Fortis Belgium in Luxembourg s strani BNPParibas;

    · nejasnost glede pravnih okvirov in pravic delničarjev;

    · protekcionistične ukrepe.

    Skratka, različni pristopi, metode in instrumenti, ki so se uporabljali v Evropi in ZDA na ne dovolj usklajen način (v zadnjem trenutku), so povzročili velike težave glede:

    · učinkovitosti celotnega delovanja;

    · pravne negotovosti;

    · enakih konkurenčnih pogojev in izkrivljanja konkurence.

    3.  Tveganje se hitro seli med sektorji zaradi tesnih povezav med bančništvom, zavarovalništvom, upravljanjem premoženja itd. ter upravičuje okvir za obvladovanje krize, ki bo obsegal več kot le bančništvo. Vendar nas realizem sili, da se najprej osredotočimo na banke in ne izključimo prihodnje širitve obsega.

    4.  Medtem ko današnji svetovni trgi zahtevajo svetovne rešitve, kar zahteva mednarodno usklajevanje predpisov in postopkov, pa se EU ne bi smela ustrašiti vodilne vloge in bi se morala dejavno udeležiti izdelave finančnega sistema prihodnosti.

    Predloženi predlogi vsebujejo številne prispevke evropskih akademskih, zasebnih in javnih interesnih skupin, mednarodnih institucij, kot je G20, odbora za finančno stabilnost in MDS ter praktične izkušnje, pridobljene v krizi. Tudi rešitve, kot je bila zvezna agencija za zavarovanje hranilnih vlog (Federal Deposit Insurance Corporation) v ZDA, so bile posebej navdihujoče.

    5.  Trenutno obstaja mešanica nacionalnih okvirov, ki niso vedno medsebojno združljivi. Težko je hitro in učinkovito ukrepati pri čezmejnih skupinah, ki delujejo v več jurisdikcijah. Trden in zdrav enoten evropski finančni trg zahteva skladnost in kohezijo regulacije v vseh 27 članicah. Samo tako bo lahko Evropa predstavljala odličnost na področju mednarodnih financ.

    6.  Za oblikovanje učinkovitega preventivnega okvira in varnostne mreže, ki bosta varovala in krepila notranji trg, je potreben trden in izčrpen pristop. Biti mora večplasten in na skladen način združevati:

    · učinkovito nadzorno arhitekturo EU z Evropskim odborom za sistemska tveganja in tremi sektorskimi organi: bančništvo, zavarovanja in poklicne pokojnine ter vrednostne papirje in trge;

    · boljše mednarodne predpise, med drugim z revizijo kapitalskih zahtev, ponovno opredelitvijo kapitala stopnje 1 in stopnje 2, pokrivanjem dodatnih stroškov, sprejetjem kazalnikov likvidnosti, proticikličnih rezerv, kazalnikov finančnega vzvoda, reformo računovodskih standardov in pravil o nagrajevanju vodstvenih delavcev itd.;

    · okvir EU za obvladovanje krize, ki lahko premosti sedanje omejitve, ki so posledica nacionalnih in pogosto nasprotujočih si mehanizmov za reševanje in mehanizmov v primeru insolventnosti.

    7.  Ne glede na to, kako učinkovit je okvir za obvladovanje krize, bosta tveganje in propad ostala pomembni značilnosti dobro delujočega finančnega trga. Zato je cilj sedanjih predlogov ohranjanje „javnega dobrega“ finančnih storitev, in ne reševanje posameznih finančnih institucij. „Sanacija“ ali „evtanazija“ morata ostati možna izida posredovanja. Ta negotovost je nujna za preprečevanje moralnega tveganja.

    8.  Posredovanja morajo biti pripravljena tako, da preusmerijo stroške od davkoplačevalcev in vlagateljev v panogo, v skladu z načelom onesnaževalec plača.

    9.  Glavnino bremena morajo nositi delničarji in deloma upniki z nezavarovanimi terjatvami z ustreznimi odbitki. Pomoč za reševanje je vedno treba vrniti.

    10.  Potreba po enakih konkurenčnih pogojih v Evropi za finančni sektor ne more spregledati obstoja resnih neravnotežij med državami članicami, ki se kažejo v težavnem sprejemanju skupnih regulativnih in nadzornih instrumentov, reševanju težav med matično državo in državo gostiteljico, odločanju o delitvi bremena in strahom pred zavzetjem institucije. Kriza je poglobila pomanjkanje medsebojnega zaupanja.

    11.  Napredek pri gradnji skupnega pristopa bo dosežen samo z vseobsežnim postopkom konstruktivnega dialoga med kolegiji nadzornikov in predstavniki vlad držav članic od spodaj navzgor.

    12.  Vztrajni gospodarski, finančni in davčni učinki krize, ki povzročajo ogromne javnofinančne primanjkljaje in dolgove držav članic, nedokončanost nadzorne strukture EU in skupnega pravilnika ter skupni učinek povečanih zahtev glede kapitala, likvidnosti, sistemov zajamčenih vlog itd. za banke zahtevajo postopen in uravnotežen načrt za doseganje zaželenega skupnega okvira EU za čezmejno obvladovanje krize.

    13.  Jasno pa je, da je nastopil čas, da se Evropa odloči, ali bo izbrala nadaljnje korake k skupni prihodnosti ali nacionalistično pot. Slednje nedvomno ni rešitev. Vendar izvajanje prvega zahteva dolgotrajen proces zbliževanja in gradnje medsebojnega zaupanja, medtem pa so potrebne hitre rešitve za reševanje tveganj, ki jih predstavljajo sistemske banke.

    14.  Dejansko manj kakor 50 bank (od 12.000 bank v EU) predstavlja 70 % bančništva. Visoko tveganje, ki ga povzročajo, je posledica njihove velikosti, kompleksnosti in medsebojne povezanosti z ostalim delom sistema. Njihove težave pretresajo vse sektorje in države.

    15.  Morda je začeti z urejanjem sistemskih bank preveč velikopotezno dejanje, vendar dejstvo, da so na prvem mestu, ustrezno obravnava jedro težave in lahko postane platforma, na kateri bo mogoče srednje- do dolgoročno zgraditi univerzalno ureditev, ki bo zajemala celotni bančni sistem in pozneje še nebančne finančne institucije.

    16.  Ta predlog gradi na tekočih regulativnih spremembah, zlasti glede nadzorne strukture EU, pri čemer postavlja EBA za osrednji organ za gradnjo skupne kulture nadzora in mu daje osrednjo vlogo na področju sistemskih bank.

    17.  Obvezni načrti izrednih ukrepov in reševanja, razviti za vsako institucijo v okviru kolegija nadzornikov z vložki, ki jih posredujejo čezmejne skupine za stabilnost, se zdijo idealen način za doseganje soglasja o diagnozah in rešitvah za čezmejne banke (sistemske ali ne).

    18.  Odločitev za sklad za stabilnost (zasebno financiran in javno upravljan) za prihodnje obvladovanje krize namesto bančne dajatve temelji na domnevi, da:

    · je takojšnja razpoložljivost sredstev pogoj za učinkovitost pri posredovanju;

    · je pomembno na pregleden način povezati prispevke panoge in stroške čiščenja njenega onesnaženja;

    · je njegova vseevropska narava edini način, da se preseže nacionalistično obnašanje ob nastopu krize.

    Čeprav velikost sklada zahteva nadaljnje raziskave, morajo prispevki temeljiti na tveganju. Likvidnost sklada je treba upravljati konservativno in hkrati dobro uporabljati glede na strateško agendo EU.

    19.  Predlagana ločitev sklada za stabilnost od sistemov zajamčenih vlog je posledica priznanja njihovih različnih namenov in strahu, da bi mešanje sredstev v najslabšem primeru lahko ogrozilo izplačila vlagateljem.

    20.  Potrebno strokovno znanje in obseg postopkov reševanja pri obravnavanju sistemskih bank bi lahko upravičila ustanovitev posebne agencije (kot v primeru FDIC v ZDA). Zaradi omejevanja birokracije in stroškov pa je bolj priporočljivo začeti z manj obsežno infrastrukturo, ki bo delovala kot posebna enota v okviru EBA.

    21. Obstoječi zakoni in sodne prakse o insolventnosti in stečaju se med državami precej razlikujejo in se ponavadi osredotočajo na varstvo upnikov in delničarjev, ne pa na ohranjanje stabilnosti finančnega sistema. Zato bo priprava univerzalnega evropskega reševalnega mehanizma zahtevala izredno zapleten proces usklajevanja. Videti je, da je treba zato, da bi v bližnji prihodnosti dosegli napredek, sprejeti pravo evropskih bančnih družb (po vzoru obstoječe direktive o evropskem pravu družb) za vse sistemske banke.

    22. Ta trenutek zahteva ambiciozen, vendar uravnotežen in realističen pristop. Treba je izkoristiti to zgodovinsko priložnost. Evropski parlament bo ukrepal v skladu s svojim mandatom in upravičil pričakovanja in zaupanje evropskih državljanov.

    MNENJE Odbora za pravne zadeve (1.6.2010)

    za Odbor za ekonomske in monetarne zadeve

    o okviru EU za čezmejno obvladovanje krize v bančnem sektorju
    (2010/2006(INI)

    Pripravljavec mnenja: Sebastian Valentin Bodu

    POBUDE

    Odbor za pravne zadeve poziva Odbor za ekonomske in monetarne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

    A.  ker imamo v Uniji notranji trg za bančne storitve in ne skupka med seboj neodvisnih storitev, notranji trg pa je odločilnega pomena za svetovno konkurenčnost Unije,

    1.  meni, da bi moral imeti Evropski bančni organ pooblastilo za izvajanje zavezujočih ukrepov na ravni Unije, ki bi veljali za vse države članice, hkrati pa bi moral pooblastiti nacionalne nadzorne organe za vsakodnevni nadzor na najvišji možni ravni;

    2.  meni, da bi morali „oporoke v času življenja“ potrditi nadzorni organi, ki izvajajo vsakodnevni nadzor bank, da se zagotovi, da se bodo spremembe zabeležile in upoštevale, tako da bo mogoče oporoke v času življenja posodabljati in jih ohranjati relevantne,

    3.   meni, da je tudi razpustitev bančne skupine lahko možnost na začetni stopnji (zgodnje posredovanje);

    4.  meni, da prenos sredstev oziroma likvidnih sredstev iz podrejenih družb/podružnic na nadrejene družbe ne bi smel biti dovoljen, če bi to podrejeno družbo/podružnico destabiliziralo in bi imelo škodljive posledice za državo članico gostiteljico;

    5.  meni, da bi morali uvesti zgodnje posredovanje v bančnih krizah in njihovo reševanje na podlagi jasno določenih meril, vključno z podkapitaliziranostjo, zmanjšano likvidnostjo ter znižanjem kakovosti in vrednosti sredstev; meni, da bi moralo biti posredovanje tesno vezano na sisteme zajamčenih vlog;

    6.   meni, da je namen okvira EU za čezmejno obvladovanje krize pooblastiti ustrezne organe za sprejemanje ukrepov, kar vključuje poseg v upravljanje bančnih skupin, če je to potrebno (zlasti, vendar ne izključno, v depozitnih bankah, kjer je možnost sistemskega tveganja);

    7.  podobno meni, da je namen zakonodajnega okvira EU za čezmejno obvladovanje krize ureditev čezmejnih bančnih skupin in posameznih bank, ki čezmejno poslujejo samo prek podružnic; meni tudi, da bi morala za čezmejne bančne skupine veljati enotna ureditev;

    8.  meni, da bi moral omenjeni organ delovati na podlagi naslednjih načel:

    - enaka zaščita upnikov in manjšinskih delničarjev v vseh državah članicah, v katerih ima banka podružnice/podrejene družbe;

    - sorazmerna porazdelitev stroškov zgodnjega posredovanja v bančnih krizah in reševanja teh kriz med vsemi državami članicami, na ozemlju katerih posluje banka, v kateri se posreduje (na primer na podlagi vrednosti sredstev, ki jih ima banka v posamezni državi); meni, da je možnost rednega skupnega financiranja manj zaželena;

    9.  meni, da bi bilo treba vseeno določiti odstopanja od nekaterih zahtev, ki jih nalaga pravo družb EU, da bi se omogočilo posredovanje, kjer to upravičuje javni interes;

    10. v primeru izplačevanja nadomestil delničarjem, upnikom ali nasprotnim strankam na trgu meni, da bi morala ta nadomestila temeljiti na likvidacijski vrednosti banke brez upoštevanja morebitnih zneskov, prejetih v obliki javne pomoči;

    11. meni, da je mogoče izboljšati sodelovanje in komunikacijo med organi in upravitelji, odgovornimi za reševanje in nesolventnost čezmejnih bančnih skupin z uvedbo niza predhodnih smernic;

    12. meni, da morata biti vsakršna javna pomoč ali sklad za reševanje zasnovana tako, da se izognemo moralnemu hazardu in preprečimo prekomerno tveganje; zlasti pa meni, da se reševalni skladi ne bi smeli uporabljati za reševanje delničarjev bank, ki se morajo spoprijeti z vsemi posledicami morebitnih izgub, uporabljati pa se jih ne bi smelo niti za izplačevanje bonusov,

    13. opozarja Komisijo, kako pomembno je izvesti celovito oceno učinka pri obravnavanju vprašanja, ali bi bile primerne nove smernice za upravljanje podjetij;

    14. meni, da bi bil enoten pristop k preprečevanju propada bančnih skupin bolj v skladu s konceptom notranjega trga.  

    IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

    Datum sprejetja

    1.6.2010

     

     

     

    Izid končnega glasovanja

    +:

    –:

    0:

    23

    0

    0

    Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

    Raffaele Baldassarre, Luigi Berlinguer, Sebastian Valentin Bodu, Françoise Castex, Christian Engström, Marielle Gallo, Gerald Häfner, Daniel Hannan, Klaus-Heiner Lehne, Antonio Masip Hidalgo, Alajos Mészáros, Evelyn Regner, Dimiter Stojanov (Dimitar Stoyanov), Alexandra Thein, Diana Wallis, Rainer Wieland, Cecilia Wikström, Zbigniew Ziobro, Tadeusz Zwiefka

    Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

    Piotr Borys, Kurt Lechner, Toine Manders, Angelika Niebler

    Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

    Mara Bizzotto, Jutta Steinruck

    IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

    Datum sprejetja

    22.6.2010

     

     

     

    Izid končnega glasovanja

    +:

    –:

    0:

    40

    5

    1

    Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

    Burkhard Balz, Slavi Binev (Slavi Binev), Godfrey Bloom, Sharon Bowles, Udo Bullmann, Pascal Canfin, Nikolaus Huntis (Nikolaos Chountis), George Sabin Cutaş, Rachida Dati, Leonardo Domenici, Diogo Feio, Elisa Ferreira, Vicky Ford, José Manuel García-Margallo y Marfil, Jean-Paul Gauzès, Sven Giegold, Enikő Győri, Liem Hoang Ngoc, Othmar Karas, Wolf Klinz, Jürgen Klute, Rodi Kraca Cagaropulu (Rodi Kratsa-Tsagaropoulou), Astrid Lulling, Hans-Peter Martin, Arlene McCarthy, Íñigo Méndez de Vigo, Sławomir Witold Nitras, Ivari Padar, Alfredo Pallone, Ani Podemata (Anni Podimata), Antolín Sánchez Presedo, Olle Schmidt, Edward Scicluna, Peter Simon, Theodor Dumitru Stolojan, Ivo Strejček, Kay Swinburne, Ramon Tremosa i Balcells, Corien Wortmann-Kool

    Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

    Elena Băsescu, David Casa, Saïd El Khadraoui, Sari Essayah, Sophia in ‘t Veld, Iliana Ivanova, Syed Kamall, Philippe Lamberts