POROČILO o sistemu zdravstvenega varstva v podsaharski Afriki in svetovnem zdravju

6.9.2010 - (2010/2070(INI))

Odbor za razvoj
Poročevalka: Véronique De Keyser

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o sistemu zdravstvenega varstva v podsaharski Afriki in globalnem zdravju

(2010/2070(INI))

Evropski parlament,

–    ob upoštevanju člena 25 Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki priznava zdravje kot temeljno pravico,

–    ob upoštevanju pravice vsakogar do najboljšega možnega fizičnega in mentalnega zdravja,

–    ob upoštevanju pobude iz Bamaka leta 1987 in njenega cilja "zdravje za vse v letu 2000",

–    ob upoštevanju izjave iz Alme-Ate iz leta 1978, ki opredeljuje pojem osnovnega zdravstvenega varstva,

–    ob upoštevanju listine iz Ottawe iz leta 1986 za spodbujanje zdravja,

–    ob upoštevanju predloga Mednarodnega sklada za pomoč otrokom, ki ga je sprejela WHO leta 1987 in si prizadeva za oživitev politike osnovnih zdravstvenih storitev in boj proti smrtnosti otrok,

–    ob upoštevanju platforme iz Abidžana iz leta 1998 na temo " Stratégies d'appui aux mutuelles de santé en Afrique" ("Podporne strategije za zdravstvene zavarovalnice v Afriki"),

–    ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja OZN iz leta 2000, zlasti v zvezi s človekovim razvojem (zdravje in izobraževanje), vodo in energijo, razvojem podeželja, kmetijstvom in varnostjo hrane ter še posebej cilji 1, 4, 5, 6 in 8,

–    ob upoštevanju sporazumov iz Cotonouja z dne 23. junija 2000, spremenjenih 25. junija 2005,

–    ob upoštevanju prednostnih nalog Evropske unije, določenih decembra 2005 v okiru "Evropskega soglasja o razvoju",

–    ob upoštevanju mednarodne konference v Ouagadougouju leta 2008 o osnovnih zdravstvenih storitvah in zdravstvenih sistemih v Afriki ter prizadevanju sedanjih voditeljev držav, da bi dodeljena sredstva za zdravje dosegla vsaj 15-odstotno raven državnih proračunov,

–    ob upoštevanju izjav Ekonomske in monetarne unije Zahodne Afrike (UEMOA) o izvajanju splošnega zdravstvenega zavarovanja v korist prebivalstva in njene uredbe (št. 7/2009) s 26. junija 2009 o prenosu shem socialnega vzajemnega zavarovanja v okvir UEMOA,

–    ob upoštevanju 10. evropskega razvojnega sklada, ki krije obdobje 2008–2013, in sklepa Sveta iz decembra 2005,

–    ob upoštevanju izjave iz Pariza leta 2007 po konferenci "Consortium" (G8, ILO, WHO, Svetovna banka, MDS, OECD) o zdravstvenem zavarovanju,

–    ob upoštevanju prednostnih nalog skrbniškega sklada EU-Afrika, opredeljenih aprila 2007, zlasti v zvezi z razvojem infrastrukturnih omrežij v Afriki,

–    ob upoštevanju svetovne pobude "International Health Partnership" iz Londona s 5. septembra 2007 za boljše usklajevanje zunanje pomoči na dvostranski in večstranski ravni,

–    ob upoštevanju vrha G8 junija 2007 in začetka pobude "Providing for health" za razvoj trajnostnih, pravičnih, "pro-poor" sistemov financiranja, v katere so vključeni vsi državljani;

–    ob upoštevanju novega instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja Evropske unije (ICD),

–    ob upoštevanju posebnega poročila Računskega sodišča Evropske unije (10/2008) o evropski pomoči zdravstvenim storitvam v podsaharski Afriki,

–    ob upoštevanju skupne strategije Afriška unija/Evropska unija za zdravje, opredeljene v Lizboni decembra 2007,

–    ob upoštevanju skupnega neuradnega dokumenta predsedstva/Komisije, sprejetega na neformalnem srečanju ministrov za razvoj decembra 2008 v Bordeauxu, o zdravstvenem zavarovanju in financiranju zdravstvenih sistemov v državah v razvoju,

–    ob upoštevanju izjave iz Alžira iz leta 2008 o raziskovanju na področju zdravja,

–    ob upoštevanju izjave iz Ethekwinija iz leta 2008 o higieni in sanitarno-higienskih razmerah,

–    ob upoštevanju izjave iz Librevilla avgusta 2008 o zdravju in okolju v Afriki,

–    ob upoštevanju izjave z Balija iz leta 2008 o ravnanju z odpadki za človekovo zdravje,

–   ob upoštevanju sklepov konference v Oslu oktobra 2008 o vodilnih načelih, ki služijo kot sredstva za zagotavljanje spoštovanja pravic notranje razseljenih oseb, torej oseb ki so morale proti svoji volji zapustiti domove zaradi konfliktov, preganjanja, naravnih katastrof ali razvojnih projektov, ne glede na to, ali so pri tem prečkale mejo;

–    ob upoštevanju ciljev, ki jih je opredelila EuropAID za obdobje 2009–2013,

–   ob upoštevanju študije Mednarodnega odbora Rdečega križa o običajnem pravu, ki zdravstvo opredeljuje kot običajno določbo mednarodnega humanitarnega prava, ki jo je treba spoštovati,

–    ob upoštevanju izjave Mednarodnega združenja vzajemnih zavarovalnic (junij 2009) o vlogi vzajemnega zavarovanja v splošnih sistemih zdravstvenega varstva,

–    ob upoštevanju dejavnosti, ki se izvajajo v okviru programa STEP I in II (Strategije in tehnike proti socialni izključenosti in revščini) Mednarodne organizacije za delo, usmerjenih v boj proti socialni izključenosti, zmanjšanju revščine in spodbujanju dostojnega dela preko novih pristopov za razširitev socialnega varstva,

–    ob upoštevanju izjave iz Yaoundéja iz septembra 2009, ki so jo potrdili člani posvetovalne skupine akterjev razvoja vzajemnih zdravstvenih zavarovalnic v Afriki, ki obravnava vzajemne zdravstvene zavarovalnice kot ustrezen odgovor za uresničitev cilja, vzpostaviti splošno zavarovanje v državah z nizkimi in srednjimi dohodki,

–    ob upoštevanju, da je aprila 2009 "Svet glavnih sekretarjev" vseh organizmov Združenih narodov sprejel "Svetovno pobudo za splošne temelje socialnega varstva", ki temelji na skladni in razčlenjeni skupini bistvenih socialnih transferjev in temeljnih socialnih storitev, tudi zdravja, do katerih bi morali imeti dostop vsi državljani,

–    ob upoštevanju dejavnosti skupne parlamentarne skupščine EU-AKP 3. decembra 2009 in zlasti resolucije o kmetijskih težavah ter podnebnih spremembah, ki bodo lahko imele le negativen vpliv na javno zdravje, ter pobude "Podnebje za razvoj v Afriki",

–    ob upoštevanju sporočila Komisije iz leta 2010 (COM(2010)0128) o spodbujanju vloge Evropske unije na področju svetovnega zdravja,

–    ob upoštevanju sklepov 3011. Sveta za zunanje zadeve z dne 10. maja 2010 o vlogi Evropske unije na področju svetovnega zdravja,

–    ob upoštevanju člena 48 svojega Poslovnika,

–    ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A7-0245/2010),

A.  ker se je zaradi vertikalnih skladov na področju zdravja zmanjšala smrtnost, povezana s pomembnimi boleznimi, kot so tuberkuloza, malarija itd., in ker se morajo prizadevanja nadaljevati v tej smeri,

B.  ker mora mednarodna skupnost, vključno z EU, podpreti države pri izvajanju njihove nacionalne zdravstvene politike, pri čemer mora biti jedro ukrepov zdravstvena oskrba, ki jo financirajo javni organi in ki je vsem dostopna;

C.  ker morajo osnovni zdravstveni sistemi zagotoviti zdravljenje vseh bolezni in sta torej oba pristopa, horizontalen in vertikalen, potrebna in dopolnilna,

D.  ker dobro strukturiran horizontalen pristop omogoča načrtovanje sistemov zavarovanja (vzajemne zdravstvene zavarovalnice, mikro zdravstveno zavarovanje itd.), v katerih upravičenci postanejo akterji lastnega zdravja,

E.   ker zdravje ni blago, ne v Afriki niti drugje, in ker je treba poiskati nepridobitniški pristop do zdravstvenega zavarovanja, ki temelji na vrednotah solidarnosti in demokracije,

F.   ker so v Afriki v letih 90 nastale številne pobude za vzpostavitev sistemov zdravstvenega zavarovanja in ker je treba podpirati socialni zagon, ki je nastal na podlagi teh pobud,

G.  ker se izrazi po državah, kjer se govorijo angleščina, francoščina ali afriški jeziki, razlikujejo in ne pomenijo vedno istih pojmov, saj nekateri govorijo o „vzajemni zdravstveni zavarovalnici” (ang. mutual health organisations), drugi o „zdravstvenem zavarovanju na ravni skupnosti” (ang. Community Based Health insurance) ali pa o „mikro zdravstvenem zavarovanju”, in ker ti izrazi zajemajo širok spekter solidarnostnih sredstev, ki temeljijo na vzajemnosti glede tveganj pri delnem ali celotnem kritju stroškov zdravstvenih storitev,

H.  ker izraz „vzajemen” nosi poudarek na socialnem gibanju in skupnem delovanju skupine, izraz „zavarovanje” pa temelji na 1) predhodnem plačilu prispevkov, preden se pojavi tveganje, 2) delitvi tveganj in 3) pojmu poroštva; ker je pojem vzajemnost po platformi iz Abidžana mogoče opredeliti kot neodvisno neprofitno združenje, ki temelji na solidarnosti in demokratični udeležbi, predvsem preko prispevkov njegovih članov, in katerega cilj je, istočasno s politiko zavarovanja in medsebojne pomoči, izboljšanje dostopa članov in njihovih družin do kakovostnih zdravstvenih storitev,

I.  ker prebivalci zaradi socialnih in humanitarnih razmer, v katerih živijo, vedno ne razumejo pojma zavarovanja in posledično koristnosti prispevkov za zavarovanje za bolezni, ki se morda ne bodo pojavile, še zlasti ker raznovrstne nevladne organizacije istočasno nudijo brezplačno zdravstveno nego in zdravila,

J.  ker je bila diaspora iz podsaharske Afrike v različnih državah gostiteljicah ozaveščena o uporabnosti in koristnosti vzajemnih zdravstvenih zavarovalnic, ki so v državah gostiteljicah zelo razvite, in ker diaspora pogosto vzdržuje posebne odnose z matičnimi državami,

K.  ker v Afriki ni mogoče imeti enotnega zdravstvenega sistema kot v Evropi, kjer obstajajo razlike med splošnimi sistemi socialne varnosti na eni strani in sistemi obveznega socialnega zavarovanja na drugi strani,

1.   opozarja, da zdravje odraža socialno-gospodarsko raven, demokratičnost in dobro upravljanje držav;

2.   opozarja na vpliv zunanjih dejavnikov na gospodarstvo podsaharskih držav, na primer predpisov o mednarodnem trgovanju, politik sodelovanja, finančne krize, podnebnih sprememb, politike velikih farmacevtskih podjetij in politike velikih mednarodnih finančnih institucij;

3.   poudarja, da lahko ti zunanji dejavniki dramatično zmanjšajo manevrski prostor držav, ki si prizadevajo, da bi zagotovile dobro upravljanje, in lahko močno vplivajo na zdravje prebivalcev;

4.   opozarja, da je splošna pravica do zdravja transverzalna pravica, ki je neločljivo povezana z drugimi pravnimi sektorji, kot so zdravstvena in socialna zakonodaja, delovna zakonodaja in civilna zakonodaja;

5. opozarja mednarodno skupnost na njene obveznosti pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja in Evropsko unijo na njene zaveze o okrepitvi pomoči zdravstvenim službam v državah podsaharske Afrike;

6. opozarja na pravico žensk, da brez pritiskov obvladujejo vprašanja v zvezi s svojim reproduktivnim zdravjem, naj bo to reprodukcija, kontracepcija, prekinitev nosečnosti ali spolno prenosljive bolezni; obsoja pohabljanje ženskih spolnih organov in nezaslišano nasilje, katerega žrtve so še vedno ženske, saj posilstvo ostaja vojno orožje; zato se zavzema za to, da bi ženske v teh primerih s horizontalnim pristopom imele pravico dostopati do zdravstvene oskrbe in poziva k diagonalnemu pristopu, ki bo dajal prednost temu področju zdravstva;

7. opozarja, da ima vsak otrok pravico do dostopa do programov cepljenja in imunizacije; prav tako opozarja, da zaradi bolezni, ki bi jih bilo mogoče preprečiti in pozdraviti, vsako leto še vedno umre 8,8 milijona otrok, mlajših od pet let (od tega polovica v podsaharski Afriki);

8. opozarja, da sta glavna vzroka smrti otrok v podsaharski Afriki pljučnica in driska;

9. je zaskrbljen, da bi zasebne organizacije, ki pridobivajo evropska sredstva in zagotavljajo zdravstveno oskrbo afriškega prebivalstva, lahko pod vplivom verskih gibanj omejile nekatere prakse zdravljenja ali preprečevanja na področju reproduktivnega zdravja;

10. poudarja, da morajo zasebne organizacije, ki prejemajo evropska sredstva, na področju reproduktivnega zdravja nuditi storitve ob spoštovanju temeljnih pravic, dostojanstva in osebne svobode;

11. obsoja širjenje sektaških organizacij, ki zlorabljajo lahkovernost najbolj izpostavljenega prebivalstva in nudijo lažno zdravljenje, ne da bi se lokalne oblasti na to odzvale;

12. je zaskrbljen zaradi naraščajočega pojavljanja trgovanja z zdravjem in medicine dveh hitrosti v državah, ki poznajo politične težave in pomanjkljivosti v smislu dobrega upravljanja;

13. podpira delo, pogosto občudovanja vredno, nevladnih organizacij, ki se odpirajo v regijah, prizadetih zaradi konfliktov, a opozarja, da takšno delo v izrednih razmerah ne more dolgo trajati, niti nadomestiti trajnostnih sistemov zdravstva in zavarovanja;

14. izpostavlja zelo pomembno vlogo, ki jo imajo pri zviševanju ravni zdravja prebivalstva in spodbujanju zdravstvene vzgoje nedržavni akterji, verske organizacije, med njimi zasebne neprofitne bolnice;

15. poziva Komisijo, naj za dosego trdnih in trajnih rezultatov podpre krepitev nacionalnih zdravstvenih sistemov, še zlasti z metodo, ki namenja osrednje mesto javnemu interesu in upošteva pomen, ki ga ime za zdravstveni sektor javno-zasebno partnerstvo, med drugim njegov neprofitni vidik, v skladu z merili učinkovitosti in pravičnosti;

16. ugotavlja, da velik del prebivalstva podsaharske Afrike, zlasti na podeželskih območjih, ne more kriti niti splošnih stroškov zdravljenja in zdravil;

17. je zelo zaskrbljen, ker po afriškem trgu krožijo zdravila s preteklim rokom ali pokvarjena in ponarejena zdravila, na kar se nacionalne oblasti in mednarodna skupnost ne odzivajo dovolj resno;

18. je zaskrbljen nad hudim pomanjkanjem ustrezno usposobljenih zdravstvenih delavcev in nad dejstvom, da veliko zdravnikov ne ostane v svoji državi; predlaga, da se jim ponudijo vizumi za večkratni vstop, da bodo lahko nadaljevali svoje izobraževanje v Evropi, vendar pa bodo ostali v Afriki;

19. obžaluje dejstvo, da v številnih afriških državah primanjkuje usposobljenih zdravstvenih delavcev, zdravnikov, medicinskih sester in farmacevtov, ter da mnoge izmed njih zaposlijo evropske države, s čimer afriške države ostajajo brez pomembnega vira za razvoj;

20. poudarja, da je v državah v razvoju še vedno razširjena pogubna bolezen, kot je rak pri otrocih, in poziva Komisijo, naj spodbuja kampanje obveščanja, ki bodo promovirale zgodnje diagnosticiranje in učinkovito zdravljenje;

21. pozdravlja, da kljub tem socialnim, gospodarskim in političnim težavam nekatere podsaharske države poskušajo izvesti politike, primerne za izboljšanje ali omogočanje dostopa svojih državljanov do zdravstvene oskrbe, četudi osnovne; zahteva od Komisije, naj natančno oceni rezultate v zvezi z napredkom na področju zdravja (umrljivost mater in otrok), ki je bil dosežen zahvaljujoč mehanizmu finančne pomoči splošnim proračunom držav; zahteva, da se preučijo tudi drugi mehanizmi financiranja;

22. opozarja na pomen vzgoje o zdravju in higieni v zdravstvenih politikah;

23. meni, da je potrebno, da države organizirajo funkcionalne zdravstvene storitve, družbeno učinkovite in finančno dostopne, pri tem pa vključijo organizacijska vprašanja povpraševanja po zdravstvenih storitvah in torej vloge vzajemnih zdravstvenih zavarovalnic v zdravstvenem sistemu; meni, da je za tako delovanje potrebna vzpostavitev registra matičnih podatkov o prebivalstvu;

24. poudarja bistveno vlogo, ki jo imajo lahko lokalne oblasti pri izboljševanju preventive in dostopa do zdravstvenih storitev;

25. pozdravlja uspeh, ki so ga dosegli vertikalni skladi glede privlačnosti za donatorje in napredka na področju nazadovanja pomembnih bolezni, kot so aids, tuberkuloza, malarija, otroška paraliza in druge hude bolezni; vendar vztraja pri dejstvu, da takšen vertikalni pristop ne more v nobenem primeru nadomestiti horizontalnega in trajnostnega pristopa na področju osnovne zdravstvene oskrbe;

26. opozarja, da lahko le horizontalen pristop v smislu osnovnih zdravstvenih storitev s sodelovanjem javnih oblasti, a tudi številnih drugih udeležencev, dokončno privede do trajnega izboljšanja življenjskih in zdravstvenih razmer prebivalstva;

27. opozarja, da je malo verjetno, da bi te države lahko kratkoročno financirale izključno na podlagi proračunskih prihodkov državne zdravstvene sisteme in da je treba poiskati mešano obliko financiranja; nadalje poudarja, da predstavlja sofinanciranje pomemben vzvod za partnerske države pri prevzemanju projektov;

28. pozdravlja diagonalni pristop nekaterih vertikalnih skladov, ki so sklenili, da bodo namenili del svojih sredstev za utrditev zdravstvenih sistemov v državah, prizadetih zaradi omenjenih bolezni; vendarle poudarja, da je treba spodbujati zdravstveno sodelovanje, zlasti prek telemedicine, ki bo temeljilo na rednem povezovanju in izmenjavah med bolnicami ter javnimi in zasebnimi zdravstvenimi delavci s severne in južne poloble, pri čemer naj se posebna pozornost nameni usposabljanju lokalnih zdravstvenih delavcev;

29. ocenjuje, da bi bilo treba vzpostaviti strateška partnerstva med glavnimi akterji na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni ter da mora potekati institucionalni dialog med vlado, izvajalci zdravstvenih storitev in vzajemnimi zavarovalnicami, da bi lahko oblikovali zdravstveno politiko in vodili njeno vzpostavitev;

30. ocenjuje, tako kot Mednarodna zdravstvena organizacija, da mora razširitev zdravstvenih storitev spremljati socialno varstvo, ki bo temeljilo na predplačilu in razporeditvi sredstev, in ne na neposrednemu plačilu uporabnikov, ter da so reforme, katerih cilj je vzpostavitev univerzalnega kritja, nujen pogoj za izboljšanje enakosti na področju zdravja;

31. meni, da lahko sistem zdravstvenega zavarovanja prispeva k finančni utrditvi zdravstvenega sistema in da je treba vsa prizadevanja usmeriti v njegovo učinkovito strukturo na lokalni ravni;

32. ugotavlja, da obstajata dva glavna sistema, ki lahko zagotavljata brezplačno zdravstveno varstvo tam, kjer je to potrebno, in sicer splošni sistem socialne varnosti, ki se financira z davki, in sistem obveznega socialnega zavarovanja;

33. meni, da mora sistem zdravstvenega zavarovanja biti solidarnosten in prilagojen kulturnemu, socialnemu in političnemu okviru, v katerega sodi; ne more biti torej preprost prenos uvoženega modela in niti nespremenjena dediščina kolonialne preteklosti;

34. meni, da mora sistem zdravstvenega zavarovanja omogočati dostop do oskrbe vsem, ne sme biti dobičkonosen in mora biti participativen;

35. meni, da lahko sistem zdravstvenega zavarovanja pomaga usmerjati in vpliva na zdravstveno politiko države, v kateri se izvajajo njegove dejavnosti, v korist svojih upravičencev;

36. meni, da so vzajemne zavarovalnice najboljša rešitev za oblikovanje socialne dinamike na osnovi vrednot solidarnosti in omogočanje dostopa do storitev za vse;

37. meni, da imajo vzajemne zdravstvene zavarovalnice pomembno vlogo pri izboljševanju socialne kohezije, so sposobne delovati za dostop do kakovostnih storitev in resnično udeležbo državljanov pri usmerjanju in izvajanju zdravstvenih politik, v sočasni povezavi s formalnimi sistemi socialnega varstva;

38. trdi, da so vzajemne zdravstvene zavarovalnice znale prilagoditi zavarovalniške poklice socialno-gospodarskim značilnostim prebivalstva v neformalnem gospodarstvu, ki ostaja izključeno iz formalnih režimov in komercialnih zavarovanj; zato pomeni ustrezen odgovor, da bi dosegli cilj splošnega zavarovanja v državah z nizkimi in srednjimi dohodki;

39. trdi, da vzajemne zavarovalnice nimajo glavnega cilja nadomestiti države, ampak pomenijo alternativno možnost za preseganje ovir za dostop do zdravstvenih storitev in omogočanje boljšega dostopa do kakovostnih storitev za vse državljane ne glede na njihove prihodke, sočasno pa spodbujajo države, da ponovno vlagajo v to področje;

40. spodbuja napore nekaterih držav, ki se zavedajo lokalnih razmer in potreb ter podpirajo pobude na sektorski ravni (kmetje, pridelovalci kave, skupine žensk, prebivalci skupne četrti), na ravni etničnih skupin ali skupnosti ali tradicionalne oblike, kot na primer tontine;

41. ugotavlja, da različne države, kot so Burundi, Burkina Faso, Zelenortski otoki, Senegal, Benin, Ruanda, Tanzanija, Gana, Nigerija, Gvineja ali Kamerun izvajajo sisteme, ki se včasih zelo razlikujejo, a so uspešni;

42. vztraja, da je treba sisteme prilagoditi vrednotam solidarnosti in afriške kulture, saj je pojem družine v Afriki širši, zaradi česar se postavlja vprašanje glede števila upravičencev do vzajemne pomoči, če je prilagojena zahodnemu modelu;

43. poudarja vlogo, ki jo ima lahko diaspora iz podsaharske Afrike pri ozaveščanju svojih rojakov o koristih uvedbe zdravstvenih zavarovalnic v njihovih državah;

44. vztraja pri medsebojni odvisnosti sistemov zavarovanja in strukturiranju horizontalne zdravstvene oskrbe, saj prebivalci ne vidijo koristi vplačevanja prispevkov, če dostop do oskrbe in zdravil ni zajamčen;

45. prepričan je, da pristop v smislu zavarovanja zahteva široko ozaveščanje prebivalstva prek prilagojenih programov;

46. zahteva, da Komisija nadaljuje poudarek v svojih programih na konkretnih projektih, usmerjenih v socialno-ekonomske dejavnike zdravja – pitna voda, cestna infrastruktura, varnost hrane, dostojni življenjski in delovni pogoji, zaščita okolja, boj proti podnebnim spremembam;

47. poziva države članice in evropske laboratorije, naj se v skladu z določbami sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine dogovorijo o partnerskem pristopu, ki bo zagotavljal zaščito patentov za razvite trge in vseboval prostovoljne licenčne sporazume, podporo zdravstvenim programom, prenos tehnologij in povečanje zmogljivosti lokalne proizvodnje, da bi v državah z nizkimi dohodki omogočili znižanje cen zdravil (cene po stopnjah ali različne cene);

48. poziva Evropsko unijo, naj v sporazume o gospodarskem partnerstvu ne vključi določb o pravicah intelektualne lastnine, saj bi te dodatno ovirale dostop do osnovnih zdravil; v zvezi s tem opominja, da se je EU v skladu z deklaracijo iz Dohe iz leta 2001 o sporazumu o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine in javnem zdravju zavezala, da bo javnemu zdravju namenila prednost pred svojimi trgovinskimi interesi, in poziva EU, naj okvir sporazumov o gospodarskem partnerstvu uporabi za pomoč državam AKP pri uporabi prožnosti, predvidenih z deklaracijo iz Dohe;

49. zahteva, da Komisija uvede pregledne zdravstvene kazalnike financiranja za različne države: stroški bolezni v smislu oskrbe in nezmožnosti za delo, stopnja smrtnosti otrok in mater, število prebivalstva, raven dohodkov v državi itd.;

50. zahteva, da Komisija podpre horizontalni model zdravstva in v svojih načelih zdravstvene politike upošteva vlogo vzajemnih zdravstvenih zavarovalnic kot mehanizma varovanja zdravja, v kombinaciji z drugimi načini, da bi prispevali k širitvi zdravstvenega zavarovanja;

51. poziva Komisijo, naj zagotovi dostop do sistema zdravstvenega varstva skupinam, ki težko dostopajo do zdravstvene oskrbe, na primer živinorejcem;

52. zahteva, da Komisija sprejme odločno stališče na srečanju Svetovnega sklada za boj proti aidsu, tuberkulozi in malariji, ki bo potekalo v New Yorku oktobra 2010, in začne konkretne projekte za obdobje 2011–2013;

53. zahteva, da Komisija dopolni svojo pomoč vertikalnimi skladom s priporočili za vzpostavitev "diagonalnega" prizadevanja za podporo osnovni oskrbi v ustreznih državah; prav tako poziva Komisijo, naj za vertikalne sklade oblikuje priporočila za oblikovanje srednjeročnih izhodnih strategij, namenjenih partnerskim državam, in sicer sorazmerno s tem, kako te izpolnjujejo zastavljene cilje;

54. poziva Komisijo, naj zagotovi večjo skladnost politik zunanjih odnosov in pripravi Sporočilo o socialnem varstvu v razvojnem sodelovanju, kot je predlagano v sklepih Sveta o spodbujanju zaposlovanja s pomočjo razvojnega sodelovanja EU (21. junij 2007). To sporočilo mora biti vezano na konkreten in časovno omejen akcijski načrt, za katerega se namenijo sredstva;

55. poziva Komisijo, naj podpre uvedbo zdravstvenih izkaznic v partnerskih državah Evropske unije in naj glede na potrebe na regionalni ravni skupaj s temi državami vzpostavi ravnotežje med potrebami in sredstvi na tem področju;

56. poziva Komisijo, naj k okrepitvi horizontalnih sistemov zdravstvenega varstva doda tudi ukrepe v okviru humanitarne pomoči za zdravje, upoštevajoč pristop LRRD (povezovanje nujnega ukrepanja, rehabilitacije in razvoja);

57. zahteva, da Evropska unija ovrednoti potencial, ki ga pomenijo vzajemne zdravstvene zavarovalnice v organizaciji povpraševanja po zdravstvu, in da podpre številne obstoječe pobude vzajemnega zavarovanja, katerih cilj je olajšati dostop do zdravstvene oskrbe;

58. poziva države članice EU, naj v okviru različnih strokovnih področij vladam držav v razvoju nudijo večjo tehnično in finančno pomoč pri izvajanju in širitvi sistemov socialnega varstva;

59. odločno poziva Komisijo, države članice in mednarodne finančne institucije, kot je Evropska investicijska banka, naj podprejo razvoj sistemov vzajemnega zdravstvenega zavarovanja in njihovo financiranje, na primer s kreditnimi garancijami, (so)financiranjem naložb v klinike ali s financiranjem plač (v celoti ali delno) zdravstvenega osebja;

60. poziva evropske zavarovalnice, banke in vzajemne zavarovalnice, naj dajo pobudo za prenos svojega širokega znanja in številnih izkušenj, pridobljenih v več kot dvestoletni zgodovini zavarovalništva, v nove sisteme zavarovanja v državah v razvoju; poziva Komisijo, naj takšne pobude dejavno podpre in olajša njihovo izvajanje;

61. poziva EU, naj dejavno podpira razvoj trajne osnovne zdravstvene infrastrukture – bolnice, dispanzerji in lekarne, usposabljanje zdravstvenih delavcev in dostop do zdravil;

62. zahteva, da Komisija zagotovi, da se evropske politike na področju reproduktivnega zdravja odločno spodbujajo pri vseh združenjih, ki pridobivajo evropska sredstva;

63. zahteva, da Svet izvaja pritisk na države članice, da bodo spoštovale svoje finančne zaveze v zvezi s pomočjo razvojnemu sodelovanju; še zlasti obžaluje dejstvo, da nekatere države članice mednarodnemu sodelovanju ne namenjajo 0,56 % BDP.

64. poziva vse države članice in Komisijo, naj vsaj 20 % vseh izdatkov za razvoj namenijo osnovnim zdravstvenim storitvam in izobraževanju, zvišajo prispevke v svetovni sklad za boj proti HIV/aidsu, tuberkulozi in malariji ter povečajo financiranje drugih programov, namenjenih krepitvi zdravstvenih sistemov, in prednostno obravnavajo zdravje mater in boj proti umrljivosti otrok;

65. zahteva, da Komisija spoštuje opombe in priporočila, ki jih je nanjo naslovilo Evropsko računsko sodišče (dokument 10/2008) v zvezi s pomočjo za razvoj, ki jo Komisija nudi zdravstvenim službam v podsaharski Afriki v okviru svojih zavez za dosego ciljev tisočletja, ki jih je treba nujno uresničiti do leta 2015;

66. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

OBRAZLOŽITEV

Težave v zdravstvu v podsaharski Afriki so preizkušnja za model solidarnosti med severom in jugom. Dejstvo, da je razlika med pričakovano življenjsko dobo Afričana in Evropejca lahko trideset ali štirideset let, nas na to lahko le opomni. Ta razlika je odraz težav celotne celine, ki je še vedno zaznamovana s kolonialno preteklostjo, s katero je treba danes prekiniti. Slabo upravljanje nekaterih držav, dramatične posledice finančne krize, podnebne spremembe, naravne nesreče, skrajna revščina, vojne, davčne oaze, ki izčrpavajo Afriko, skrajni kapitalizem multinacionalk, etnični konflikti, pohlep, ki ga zbujajo izredni naravni viri, velike epidemije, kot je AIDS: vsi ti dejavniki skupaj in povezani med seboj ustvarjajo zapleten položaj.

Pomoč za izredne primere NVO, ki jih financirata EU in celotna mednarodna skupnost, je zelo razdrobljen odgovor na zapletene razmere. Omogoča najnujnejšo pomoč in brezplačno zdravljenje najrevnejšim. Vendar nimajo vsi te sreče in ta vrsta pomoči ne utemeljuje trajnostnega modela za prihodnost. Nasprotno, v nekaterih regijah je paradoksalno ovira temu, da bi država ali dopolnilne oziroma alternativne strukture, ki delujejo na osnovi solidarnosti, prevzele zdravstvo. Zdravstveni kazalniki v Afriki so tako zaskrbljujoči, da bi privatizacija zdravstva lahko le še povečala očitne neenakosti.

Zato to poročilo poziva k trajnostnim zdravstvenim sistemom, čeprav je po mnenju Svetovne banke malo verjetno, da bi države v razvoju lahko kmalu financirale na podlagi proračunskih prihodkov svoje lastne državne sisteme. Nepridobitni sistemi, financirani v mešani obliki, z državnimi sredstvi, mednarodno solidarnostjo in udeležbo državljanov, so najboljši odgovor na izjemen izziv zdravstva v podsaharski Afriki. Leta 2006 je mednarodna pomoč krila 0,25 do 0,5 % zdravstvenih proračunov v tej svetovni regiji. Vendar kljub tej stopnji pomoči je težava še vedno ogromna. Najprej, ker finančna kriza, ki se širi v svetu, ne spodbuja evropskih držav, da bi izpolnile svoje obljube, to pomeni najmanj 0,7 % BND, namenjenega za razvojno sodelovanje v letu 2010. Končno zato, ker zdravje tradicionalno ni prednostna naloga; pomoč na področju zdravja tako dosega komaj polovico zneska, namenjenega izobraževanju. Ne da bi podcenjevali pomen slednjega, ta razlika pove marsikaj. Drugič zato, ker se še vedno pojavlja težava glede usmeritve financiranja.

V zadnjih letih je narasla moč tako imenovanih vertikalnih zdravstvenih skladov, usmerjenih v specifične patologije – AIDS, tuberkuloza, malarija, otroška paraliza itd., prek katerih so se zbirale mednarodna pomoč in zasebne pobude. Dosežki na področju raziskovanja, cepljenja in preprečevanja so bili pomembni, toda ugotovljeni negativni učinek je bilo zmanjšanje pomoči temeljnim zdravstvenim sistemom, ki se imenujejo tudi horizontalni. Horizontalni sistemi zadevajo zdravje na splošno: dostop do oskrbe in zdravil za vse prebivalstvo brez diskriminacije, zmanjšanje smrtnosti otrok in mater, banalne, a smrtne bolezni, kot je griža, ki so pogosto posledica revščine, pomanjkanje higiene, pomanjkanje pitne vode itd. Raznolikost zdravstvenih sistemov, ki obstajajo ali se jih poskuša vzpostaviti v Afriki, se lahko analizira v neskončnost. Ta zelo preprost izraz zajema temeljno infrastrukturo, zdravstvene akterje, zagotovljeno pomoč, zdravila in farmacevtske družbe, ki jih prodajajo, mednarodno skupnost, NVO, cerkve, včasih sekte... in preproste državljane, bolne ali zdrave. Donatorju se mogoče zdi bolj gotovo in preprosteje financirati jasne cilje in to je eden od razlogov za privlačnost vertikalnih skladov. Vendar kritike vedno bolj številnih zdravstvenih strokovnjakov, ki jih skrbi slabo uravnoteženo financiranje med vertikalnimi in horizontalnimi sistemi, so na poti do rešitve: nekateri vertikalni skladi so zdaj izbrali tako imenovano "diagonalno" politiko. Del svojih finančnih sredstev namenijo za podporo osnovnim zdravstvenim sistemom. To prizadevanje je treba spodbujati in posplošiti: vertikalni skladi morajo dejansko podpreti celovite in povezane zdravstvene sisteme, ne pa jih šibiti. Vendar šibkost sistemov osnovnega zdravstva vodi do drugih izrojenih učinkov. Številne nesreče in konflikti, ki so prizadeli Afriko, so povzročili razširitev nujne zdravstvene oskrbe, ki jo brezplačno zagotavljajo NVO ali cerkve, ki opravljajo občudovanja vredno delo, ki pa ni trajno: oskrba v nujnih primerih je nepogrešljiva, vendar ne more nadomestiti trajnostne zdravstvene politike.

Vendar je pri delnem financiranju zdravstvenih sistemov prisotna zelo zanimiva komponenta: udeležba civilne družbe in dejstvo, da državljani prevzamejo zdravstvo v izvirnih in solidarnostnih oblikah. Od devetdesetih let naprej smo v Afriki priča nastanku in postopnemu utrjevanju zelo različnih struktur vzajemnega zavarovanja: organizacije skupnosti, podeželske, mladinske organizacije, organizacije žensk, sindikalne organizacije, organizacije za vzajemno zavarovanje.[1] Mikro zavarovanje[2] je vzbudilo naraščajoče zanimanje in nastala so prizadevanja za vzpostavitev vzajemnega zavarovanja, ki so jih spodbujale ali pa tudi ne vlade na oblasti. Takšna prizadevanja za vzpostavitev vzajemnega zavarovanja zahtevajo participativno upravljanje, ker sta posluh za potrebe prebivalstva in njihovo vrednotenje bistvo procesa. Potreben je zakonodajni okvir. Vključujejo širšo ozaveščenost javnih oblasti, zdravstvenega osebja, državljanov.[3] Vendar poskušajo v zelo različnih oblikah, zelo povezanih z razmerami, spodbujati dostop do kakovostne oskrbe prek solidarnosti, ne-izključenosti, demokracije in nepridobitnosti. Pobude prihajajo tako iz javnega kot zasebnega sektorja: cerkve, nereligiozne filozofske in politične mreže in nekatera združenja delujejo v tej smeri. Vendar so ovire številne:

-     Da bi lahko financirali zdravstveno zavarovanje in to želeli to storiti, morajo prebivalci imeti na voljo minimalna sredstva. Najrevnejši se ne morejo vključiti v sistem.

-     Potrebno je, da imajo osebe v svojem okolju na voljo infrastrukturo in zdravstveno osebje: čemu koristi vključitev v zavarovanje, če ni na voljo zdravnika, dispanzerja, bolnišnice, lekarne? Infrastruktura za osnovne zdravstvene storitve je predpogoj za vsak sistem vzajemnega zavarovanja. V urbanih naseljih, še bolj pa na podeželju, prebivalci, ki nimajo sredstev, da bi se zdravili v zdravstvenih centrih, pokličejo zdravilca ali si priskrbijo zdravilo na trgih ali pri potujočih prodajalcih zdravil. Vendar tudi v primeru, ko infrastruktura obstaja, je delež oseb, ki obiščejo zdravstvene centre, zelo nizek: O,24 letno v Maliju, O,34 v Burkini Faso in O,3O v Béninu.

-    Potrebna je tudi politična stabilnost: konflikti, zloraba oblasti in vojne zahtevajo alternativen model in specifično infrastrukturo.

-     Končno je treba najti oblike zavarovanja in vzajemnega zavarovanja, ki spoštujejo afriške razmere in vrednote in ne poskušati prenesti v Afriko zahodnega modela.

Različne afriške države so začele obetavne pobude s pomočjo mednarodne skupnosti. Tako so se Burkina Faso, Senegal, Burundi, Demokratična republika Kongo in Zelenortski otoki vključili v program, ki ga podpira NVO. Ambiciozni program se imenuje "Pravica do zdravja". Prednost daje pristopu skupnosti in v navedenih državah zajema 153 organizacij skupnosti. Poleg tega je združen z drugimi programi "Dostojno delo, dostojanstveno življenje", "Varnost in suverenost na področju hrane" – zdravje dejansko ne more biti ločeno od izkoreninjenja revščine, boja proti lakoti in družbenim neenakostim. Njegova glavna zamisel je delo v mrežah, kjer se različne vzajemne zavarovalnice podpirajo in krepijo na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni. Mreže lahko ne le delujejo učinkoviteje vsaka na svoji ravni, ampak tudi vplivajo na politike socialne varnosti in javnega zdravja v državah, kjer izvajajo svoje dejavnosti. V Burkini Faso je vlada začela raziskovati projekt splošnega zdravstvenega zavarovanja. V Burundiju se lahko projekt vzajemnega zavarovanja opre na sistem, močno strukturiran od temeljev do vrha. V tej državi državna konfederacija pridelovalcev kave združuje več kot 100.000 proizvajalcev; cilj je ustanoviti 25 vzajemnih zdravstvenih zavarovalnic, jih oblikovati v pet zvez z eno državno federacijo. V Demokratični republiki Kongo strukture vzajemnega zavarovanja – na primer vzajemna zdravstvena zavarovalnica Musaru na vzhodu Konga – težko "tekmujejo" z NVO, ki zdravijo brezplačno, zlasti na konfliktnih območjih. Vendar so v tej regiji cerkve gonilna sila za oblike vzajemnega zavarovanja in delujejo v mreži, ki je zelo ukoreninjena in učinkovita.

Razprava o vzajemnem zavarovanju v Afriki temelji na bistvenih vprašanjih. Kakšno vlogo imajo vzajemne zavarovalnice glede na prizadevanja držav, ki poskušajo vzpostaviti zdravstveno strukturo? Kakšno vlogo imajo vzajemne zavarovalnice v primerjavi z NVO, ki brezplačno zagotavljajo celotno verigo oskrbe? V kolikšni meri so lahko afriške vzajemne zavarovalnice, ki jih je na stotine vrst, kaj drugega kot podjetniška, religiozna ali etnična rešitev in lahko postanejo socialno gibanje? Kako lahko mednarodna skupnost opravlja podporno ali spodbujevalno vlogo, obenem pa omogoči, da se afriške strukture osamosvojijo? Model vzajemnih zavarovalnic je alternativni model za državna prizadevanja, vendar se sklicuje na solidarnost članov. Tudi premožnih članov? Na ravni Ekonomske in monetarne unije držav zahodne Afrike je bila nedavno sprejeta nadnacionalna uredba o vzajemnih zdravstvenih zavarovalnicah in številne države poskušajo vzpostaviti sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ali bo ohranil vrednote solidarnosti, dinamizma, prilagodljivosti, ki bi morale voditi afriške vzajemne zavarovalnice, ki se razvijajo v zelo zapletenih razmerah? Zdi se, da smo danes na razpotju.

Trajnostni model vzajemnega zavarovanja bi moral imeti različne lastnosti. Moral bi temeljiti na solidarnosti – solidarnosti sever/jug in solidarnosti med člani – a biti dolgoročno usmerjen v osamosvojitev in samostojno financiranje. Moral bi biti prilagodljiv in primeren različnim razmeram. Moral bi biti usmerjen v enakost – ne v enakost prispevkov vsakega za njegovo ekonomsko preživetje, ampak v enakost pristopa do oskrbe, ki ga zagotavlja. Moral bi biti participativen in nosilec družbene dinamike, da bi lahko vplival ali usmerjal zdravstvene politike in izvajal pritisk nad vladami. Torej ne bi smel biti neposredno odvisen od vlade na oblasti, sicer bi lahko zakrivili enake napake ali postali odgovorni za enake neuspehe. Končno bi moral povezati akterje na terenu in jih združiti v pobudo za zdravje. Ekonomsko trajnosten, solidaren, prilagodljiv, dinamičen in participativen. Od njega se veliko zahteva, vendar so zgoraj navedene pobude usmerjene v to.

Evropska unija bi morala imeti vlogo pri vzpostavljanju solidarnostnih zdravstvenih struktur. Najprej s prizadevanjem za izpolnitev predpogojev za sisteme vzajemnega zavarovanja: s svetovanjem, vodenjem, financiranjem osnovnih zdravstvenih sistemov in dostopa do zdravil, brez katerih se noben sistem zdravstvenega zavarovanja ne more razviti. Z zagotavljanjem preglednega financiranja državam podsaharske Afrike, ki temelji na zdravstvenih kazalnikih, oblikovanih na podlagi potreb prebivalstva. Nadalje s podporo programom ozaveščanja prebivalcev o preprečevanju in zgodnjem odkrivanju bolezni: slaba obiskanost zdravstvenih centrov, kjer obstajajo, priča o težavi, ki je nedvomno več kot finančna. Končno, s podporo mednarodnim programom solidarnosti, ki ustvarjajo pobude in izmenjave, ki omogočajo strukturiranje mrež vzajemnega zavarovanja, nosilcev družbenih sprememb. Nekomercializacija zdravja, na katero se sklicuje Evropa, bi morala biti pravilo tudi v Afriki.

• [1]  COHEUR Alain (2009) Structures mutualistes en Afrique. Les mutuelles de santé, actrices de changement social (Strukture vzajemnega zavarovanja v Afriki. Vzajemne zdravstvene zavarovalnice, nosilke družbenih sprememb), Politique, HS13, november 2009, 27–29.
• [2]  Mikro zavarovanje združuje vrsto finančnih mehanizmov za zdravstvene storitve, med katerimi so vzajemne zdravstvene zavarovalnice, sistemi predplačil, solidarnostne blagajne, sklop kredit/zdravstvo.
• [3]  MARIKO Lamine (2009). Burkina Faso. La mutualité, un pas vers la protection sociale. Les mutuelles de santé, actrices de changement social. Regards Nord-Sud. (Burkina Faso. Vzajemno zdravstveno zavarovanje, korak v smeri socialnega varstva. Vzajemne zdravstvene zavarovalnice, nosilke družbenih sprememb. Vidiki sever–jug), Politique, HS 13, november 2009, str. 25-26.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	30.8.2010
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	17 6 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Véronique De Keyser, Leonidas Donskis, Charles Goerens, Catherine Grèze, Enrique Guerrero Salom, András Gyürk, Eva Joly, Filip Kaczmarek, Franziska Keller, Gay Mitchell, Norbert Neuser, Bill Newton Dunn, Maurice Ponga, Michèle Striffler, Alf Svensson, Eleni Teoharus (Eleni Theocharous), Patrice Tirolien, Ivo Vajgl, Iva Zanicchi
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Proinsias De Rossa, Miguel Angel Martínez Martínez, Patrizia Toia
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Derek Vaughan