POROČILO o finančni, gospodarski in socialni krizi: priporočila za ukrepe in pobude, ki naj bi jih sprožili (vmesno poročilo)

    5.10.2010 - (2009/2182(INI))

    Posebni odbor za finančno, gospodarsko in socialno krizo
    Poročevalka: Pervenche Berès


    Postopek : 2009/2182(INI)
    Potek postopka na zasedanju
    Potek postopka za dokument :  
    A7-0267/2010
    Predložena besedila :
    A7-0267/2010
    Sprejeta besedila :

    PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

    o finančni, gospodarski in socialni krizi: priporočila za ukrepe in pobude, ki naj bi jih sprožili (vmesno poročilo)

    (2009/2182(INI))

    Evropski parlament,

    –    ob upoštevanju svojega sklepa z dne 7. oktobra 2009 o ustanovitvi, dodelitvi, številčni sestavi in dolžini mandata posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo, ki je bil sprejet v skladu s členom 184 poslovnika,

    –   ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

    –   ob upoštevanju poročila posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo (A7-0267/2010),

    Vzroki

    1.      ugotavlja, da so vzroki za sedanjo krizo raznovrstni, njeni učinki pa takojšnji in dolgoročni, ter meni, da so bili številni opozorilni znaki spregledani, razsežnost krize, njenih posledic in stranskih učinkov pa podcenjena;

    2.      ugotavlja, da korenine krize, ki se je začela v Združenih državah zaradi tveganih hipotekarnih posojil, segajo daleč v preteklost;

    3.      ugotavlja, da so svetovna neravnovesja, regulativno vodenje (ureditev in nadzor) in monetarna politika – poleg specifičnih dejavnikov, značilnih za finančni sistem, kot so kompleksnost in nepreglednost finančnih instrumentov, sistemi nagrajevanja na kratkoročnih temeljih in neprimerni poslovni modeli – trije glavni dejavniki, ki so prispevali k sedanji finančni krizi;

    4.      meni, da je razmah navzkrižja interesov, osebnih interesov („vested interests“) in primerov akterjev, ki so preblizu, da bi se lahko pogovarjali („too close to talk“), v finančnem sektorju prispevalo k poslabšanju krize;

    5.      ugotavlja, da je ameriška ekspanzionistična monetarna politika spodbujala presežek likvidnih sredstev v želji po velikih dobičkih in porast domačega povpraševanja, temelječega na potrošniških posojilih, torej na zadolževanju gospodinjstev, pa tudi veliko porabo države, ki je bila mogoča zaradi poceni kapitala;

    6.      ugotavlja, da je na finančnih trgih prihajalo do špekulacij in da so nekateri vlagatelji poslovali zelo tvegano, stanje pa je še poslabšal oligopol bonitetnih agencij; ugotavlja tudi, da se tržno gospodarstvo obnese najbolje, kadar je pospremljeno z demokratično dogovorjeno in pregledno ureditvijo na več ravneh, pa tudi etiko in moralnostjo, ki krepita finančne in gospodarske sisteme in ne škodujeta realnemu gospodarstvu;

    7.      ugotavlja, da je razmah kompleksnih zunajbilančnih proizvodov (namenske družbe, vrednostni papirji, zavarovani z dolžniškimi instrumenti, zamenjava neplačil itd.) in mehanizmov listinjenja, ki jih je omogočil nereguliran bančni sistem, sistemska tveganja povečal, ne zmanjšal; ugotavlja, da so ustanove, ki so se osredotočile na varčevalce ter financiranje malih in srednje velikih podjetij, dokazale svojo vrednost;

    8.      meni, da gospodarske in finančne vodstvene strukture, ki so obstajale ob izbruhu krize na svetovni ravni, v ZDA oziroma v Evropski uniji, niso bile usklajene in dosledne pri ločevanju makro- in mikrobonitetnega nadzora, osredotočile so se predvsem na mikrobonitetni nadzor finančnih ustanov po načelu „od spodaj navzgor“ in spremljanje makroekonomskih kazalnikov na ravni držav, zanemarile pa so sistemski vpogled v finančna in makroekonomska gibanja, za kar bi bilo potrebno spremljanje medsebojnih povezav finančnih institucij in držav;

    9.      meni, da neprimerni vzorci proizvodnje, distribucije in porabe v obdobju podnebnih sprememb, izgube biotske raznovrstnosti in izčrpavanja naravnih virov krepijo glavne vzroke krize;

    10.    ugotavlja, da se je globalizacija razmahnila, ne da bi bile hkrati vzpostavljene oziroma razvite strukture svetovnega reda, ki bi pospremile povezovanje trgov, zlasti v zvezi s svetovnimi ravnovesji in neravnovesji ter finančnimi trgi; meni, da je proces skupine G20 korak v pravi smeri, vendar opozarja, da mora EU v tej skupini učinkovito zastopati svoja stališča;

    11.    ugotavlja, da je Evropska unija julija 1990 omogočila prost pretok kapitala, ki ga predvidevajo pogodbe o EU, kar je prispevalo h gospodarskemu razvoju; ugotavlja pa tudi, da prostega pretoka kapitala ni pospremila z uskladitvijo davka na prihranke, ustrezno čezmejno ureditvijo in nadzorom na evropski ravni;

    12.    obsoja dejstvo, da načela pakta za stabilnost in rast v preteklosti niso bila vedno spoštovana, in ugotavlja, da so med gospodarstvi v območju eura nastala občutna neravnovesja;

    13.    ugotavlja, je neobstoj ustrezne ureditve, konkretnega nazora in instrumentov za obvladovanje nepredvidenih dogodkov v primeru bančne krize pokazal, kaj vse mora še narediti Evropska unija, da bo vzpostavila primerne mehanizme za upravljanje političnih izzivov, povezanih z notranjim trgom in prepletenim finančnim sistemom; ugotavlja, da bi bil še posebej potreben mehanizem za primer stečaja ustanov, ki poslujejo v več državah;

    Učinki

    14.    ugotavlja, da se je javni primanjkljaj v Evropski uniji po podatkih Eurostata povečal z 2,3 % BDP v letu 2008 na 7,5 % BDP v letu 2010 oziroma z 2 % na 6,3 % v območju eura, razmerje med javnim dolgom in BDP pa se je povečalo z 61,6 % v letu 2008 na 79,6 % v letu 2010 v Evropski uniji in z 69,4 % na 84,7 % v območju eura, kar je v dveh letih uničilo skoraj dve desetletji prizadevanj nekaterih držav članic za proračunsko konsolidacijo; obžaluje to poslabšanje, saj bo zato odzivanje na brezposelnost in demografske izzive še težje;

    15.    meni, da so bile evropske javne finance v slabem stanju že pred krizo: od 70. let prejšnjega stoletja se je javni dolg držav članic postopoma povečeval pod vplivom gospodarskih recesij, s katerimi se je soočala EU; ugotavlja, da so stroški načrtov za oživitev, vse manjši davčni prilivi in visoki stroški socialnega varstva povzročili, da sta se v vseh državah članicah povečala tako javni dolg kot razmerje javnega dolga in BDP, čeprav ne povsod enako;

    16.    meni, da kriza še ni pokazala vseh svojih učinkov in da ni mogoče izključiti ponovnega poslabšanja, podobnega kot pri recesiji z dvema padcema, zlasti kar zadeva stopnjo brezposelnosti;

    17.    ugotavlja, da je kriza vplivala na brezposelnost povsod v EU, čeprav se je stopnja brezposelnosti v EU-27 v povprečju povzpela samo za 1,9 %, in da se bodo negativni učinki na zaposlovanje še nadaljevali, saj se posledice gospodarskih trendov na trgu dela ponavadi pokažejo z zamudo; poudarja, da Komisija za leto 2010 napoveduje, da bo stopnja brezposelnosti v celotni EU znašala skoraj 11 %, kar bo imelo hude posledice za evropsko delovno silo;

    18.    ugotavlja, da se socialni učinki krize zelo razlikujejo glede na državo članico: čeprav povprečna stopnja brezposelnosti znaša 10 %, v nekaterih državah dosega 20 % in celo 40 % med mladimi, kar kaže na to, kako zelo so ponekod potrebne strukturne izboljšave;

    19.    meni, da je politika zmanjševanja javnega dolga sicer pomembna, vendar hitra konsolidacija javnih financ ne bi smela škodovati sistemom socialnega varstva in javnim storitvam, saj ti upravičeno veljajo za avtomatske stabilizatorje pri blaženju posledic krize; ugotavlja, da lahko pospeševanje učinkovitosti socialnega varstva in javnih storitev sočasno poveča gospodarsko učinkovitost in kakovost storitev; se zaveda, da bi lahko neuspeh pri vzpostavljanju ustreznega ravnovesja povzročil dolgoročno počasno rast, pospremljeno s trdovratno brezposelnostjo, s tem pa nepopravljivo izgubo evropske konkurenčnosti na svetovni ravni;

    20.    ugotavlja, da visoka stopnja brezposelnosti ne povzroča le stroškov za socialno varstvo, temveč tudi visoke gospodarske stroške, saj brezposelni ne prispevajo veliko k domačemu povpraševanju ter plačujejo nižje davke in socialne prispevke; ugotavlja, da se s tem povečuje breme za tiste, ki delajo, in sicer v obliki višjih davkov, ter za naslednje generacije v obliki večjega dolga;

    21.    na podlagi podatkov iz leta 2007 – najnovejših, ki so na voljo in ki se torej nanašajo še na obdobje pred krizo – ugotavlja, da je bilo v Evropski uniji 30 milijonov revnih delavcev in da po nedavnih podatkih 79 milijonov ljudi živi pod pragom revščine, ta številka pa se je od takrat po vsej verjetnosti še povečala;

    22.    ugotavlja, da ima kriza poleg brezposelnosti še druge socialne posledice, na primer poslabšanje delovnih razmer, vse več težav pri zadovoljevanju osnovnih potreb in dostopu do osnovnih storitev za nekatere, naraščajoče število brezdomcev, prezadolženost in finančno izključenost;

    23.    ugotavlja, da ima tokratna kriza, tako kot vsaka, negativne učinke na rast in zaposlovanje, ki najprej prizadenejo najbolj ogrožene, med drugim mlade, otroke in ženske, pa tudi etnične manjšine in priseljence;

    24.    je zaskrbljen zaradi procikličnih vidikov regulativnih, bonitetnih, računovodskih in davčnih predpisov, ki povečujejo nihanja, neločljivo povezana z delovanjem tržnega gospodarstva;

    Odzivanje

    25.    ugotavlja, da sredstva, ki so jih vlade porabile za reševanje bančnega sektorja, predstavljajo samo del stroškov, ki jih bo imela družba zaradi finančne krize, in da bodo svetovni stroški recesije in povečanja javnega dolga precejšnji, in sicer naj bi znašali približno 60 trilijonov USD;

    26.    ugotavlja, da je kriza privedla do korenitega porasta državne pomoči po sprejetju začasnega okvira za državno pomoč, in obžaluje škodljive učinke, ki jih to utegne imeti za ohranjanje enakih konkurenčnih pogojev v Evropi; poziva Komisijo, naj odločno prevzame pobudo v boju proti protekcionizmu in izkrivljanju poštene konkurence;

    27.    odobrava izredne ukrepe, ki so jih v zadnjih dveh letih uvedle ECB in državne centralne banke, da bi v državah članicah rešile banke, ki jim je grozil stečaj zaradi slabe aktive v nezaslišanem obsegu; še posebej pozdravlja dejstvo, da so bila tako zagotovljena jamstva za depozitne vloge strank teh bank, vendar poudarja, da je treba te izredne ukrepe postopoma opuščati, da se prepreči nepoštena konkurenca v bančnem sektorju;

    28.    opozarja, da je Evropska unija oktobra 2008 sprejela načrt za oživitev gospodarstva v vrednosti 1,6 % svojega BDP (v primerjavi s 5 % na Kitajskem in 6,55 % v ZDA);

    29.    pozdravlja stabilizacijski načrt v vrednosti 750 milijard EUR, ki ga je Ecofin sprejel 10. maja 2010 in ki uvaja mehanizem za finančno stabilnost, s katerim naj bi obvladovali tveganje plačilne nesposobnosti držav posojilojemalk, delno z uporabo člena 122 PDEU kot pravne podlage za načrt; ugotavlja, da je za odločitve Sveta o paketu ukrepov za rešitev iz krize značilen demokratični primanjkljaj, pa tudi pomanjkanje odgovornosti, saj se pri njihovem sprejemanju ni posvetoval z Evropskim parlamentom; zahteva, da je Evropski parlament kot sozakonodajalec udeležen v prihodnjih predlogih in odločitvah za rešitev iz krize;

    Nacionalni načrti za oživitev

    30.    obžaluje premajhno usklajevanje med nacionalnimi načrti za prebroditev krize, ker bi multiplikacijski učinek in morebitni učinek vzvoda usklajevanja na ravni EU najverjetneje presegla učinke, ki jih je mogoče doseči z načrtovanjem na večinoma nacionalni ravni, saj obstaja tveganje, da si ti načrti medsebojno nasprotujejo; poziva k okrepitvi evropske razsežnosti pri prihodnjih načrtih za prebroditev krize in naložb v velikem obsegu;

    31.    poziva Komisijo, naj pripravi podrobno poročilo o uspešnosti nacionalnih ukrepov za reševanje bank, nacionalnih načrtov za prebroditev krize in evropskega načrta za oživitev gospodarstva, sprejetih jeseni in pozimi 2008–2009, ob upoštevanju kratko- in dolgoročnih ciljev Unije, vključno s poglobljeno analizo posledic revidiranih mehanizmom državne pomoči, sprejetih v odgovor na krizo, in ob upoštevanju konkurence ter ohranjanja enakih konkurenčnih pogojev v EU, finančne reforme in ustvarjanja delovnih mest;

    32.    ugotavlja, da nekatere države članice, zlasti tiste, ki so prejele pomoč EU zaradi težav s plačilno bilanco, trenutno nimajo možnosti, da bi pripravile konkretne nacionalne načrte za obnovo z elementi, ki bodo omogočali spodbude za rast in zaposlovanje, saj so vse možnosti do leta 2012 omejene zaradi krčenja javnih izdatkov, povečanja davkov in zmanjšanja javnega dolga;

    Prihodnost – Evropa dodane vrednosti

    33.    meni, da Unija ne more biti edino integrirano območje, kjer vprašanje energije, zlasti mešanice energetskih virov, ni obravnavano kot strateško vprašanje, tako interno kot v okviru odnosov s partnerskimi državami; meni, da bi bilo treba pobude v zvezi z energijo v EU sprožati na osnovi tesnega sodelovanja Komisije, držav članic in zadevnih industrijskih sektorjev, da se v državah članicah zagotovi zanesljiva oskrba z energetskimi viri, kot sta nafta in plin, prek razvejenega omrežja energetskih vodov, predvsem s sklepanjem pogodb o dobavi in organizacijo zmogljivosti za skladiščenje, pa tudi s financiranjem in usklajevanjem raziskav in razvoja v zvezi z novimi viri energije v okviru zadevnih programov, kot je sedmi program za raziskave 2007–2013 oziroma njegov naslednik;

    34.    predlaga, da Komisija prevzame polno odgovornost za vodenje in financiranje projektov na naslednjih področjih:

    -  nove naložbe v raziskave, razvoj in uporabo obnovljivih virov energije, v energetsko učinkovitost, zlasti obstoječih evropskih stavb, pa tudi v učinkovito uporabo virov nasploh,

    -  utrditev evropskega energetskega omrežja z medsebojnimi povezavami državnih omrežij in distribucijo energije iz večjih centrov za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov k potrošnikom, pa tudi z uvedbo novih oblik skladiščenja energije in evropske visokonapetostne mreže enosmernega toka;

    -  razvoj javnih hitrih železniških povezav od vzhoda do zahoda ter od severa in do juga Unije, skupaj z načrti za omogočanje naložb v njihovo infrastrukturo in ključno infrastrukturo v javni lasti;

    -  vzpostavitev hitrih internetnih povezav v celotni Uniji, hitro izvajanje digitalne agende EU ter zagotovitev zanesljivega in brezplačnega dostopa za vse državljane;

    -  razvoj vodstva EU na področju e-zdravja,

    -  dokončni razvoj in oblikovanje skupnih standardov za električno mobilnost,

    35.    meni, da če obstaja sporazum o elementih vodenja in ukrepanja Unije na področju deljene pristojnosti in dodatnih ukrepov, mora Unija imeti na voljo sredstva za takšno strategijo, predvsem finančna;

    Finančna ureditev in nadzor

    36.    opozarja, da je končni cilj finančnega sistema zagotavljati instrumente, primerne za varčevanje in uporabo prihrankov za naložbe, ki podpirajo realno gospodarstvo in pospešujejo gospodarsko učinkovitost s prevzemom dela tveganja podjetij in gospodinjstev, optimizirajo dolgoročno financiranje pokojnin in ustvarjajo delovna mesta, kot kažejo primeri regionalnih in lokalnih bank, ki poslujejo s prebivalstvom; ugotavlja, da je ta funkcija zelo pomembna v trenutku, ko so potrebne nove možnosti za rast, ki predvidevajo znatne naložbe v čiste tehnologije; poudarja, da mora finančni razvoj služiti tudi pravičnosti z razširitvijo – pod pogojem, da je zagotovljena zadostna varnost – dostopa do posojil in zavarovanj za sloje prebivalstva, ki so zdaj od teh možnosti odrezani; vztraja, da reforma finančnih predpisov ne sme biti izpeljana samo zato, da se zagotovi finančna stabilnost, ampak mora upoštevati cilje trajnostnega razvoja;

    37.    ugotavlja, da ta kriza kaže na omejitve sistema, ki se regulira sam, in pretiranega zaupanja v zmožnost tržnih udeležencev v finančnem sektorju in bonitetnih agencij, da pravilno ocenijo in ustrezno obvladujejo tveganja ter se izognejo moralnemu tveganju;

    38.    pozdravlja najnovejše predloge Baselskega odbora za bančni nadzor (BCBS) in vlogo, ki so jo odigrale ustanove same, vendar glede na to, da bi preveč poenoten pristop škodoval finančnim ustanovam v EU, meni, da bi morali novo ureditev predlagati in uvesti v pravem trenutku, na osnovi temeljite ocene njenega vpliva na to, v kolikšnem obsegu finančne ustanove služijo realnemu gospodarstvu in družbi; se strinja s pomisleki, izraženimi v zvezi s primerno ravnjo zahtev za kapitalsko ustreznost in z dolžino prehodnih obdobij;

    39.    ugotavlja, da je potrebna preglednost računovodskih izkazov tako podjetij kot držav članic, da se obnovi zaupanje; poziva Komisijo, naj torej preuči uporabo zunajbilančnih transakcij, nekrite obveznosti ter razmah namenskih družb in posebnih poslovnih subjektov ter razmisli o omejitvi njihove uporabe oziroma o zahtevi za njihovo obvezno knjiženje v objavljenih izkazih;

    40.    ugotavlja, da je glavna pomanjkljivost v nadzornem sistemu postala očitna prav zaradi krize; poziva k temu, da se priložnosti za regulativno arbitražo po vsem svetu čim bolj omejijo z odločnim dogovorom na ravni G20 in v Evropski uniji ter da se, kjer je le mogoče, povsem odpravijo z uporabo skupnih pravil za finančne storitve;

    41.    meni, da je treba odpraviti vrzeli v predpisih, ki hčerinskim družbam tujih finančnih podjetij omogočajo izvajanje obsežnih nereguliranih poslov v EU;

    42.    ugotavlja, da je obstoječa mednarodna ureditev za obvladovanje krize v bančnem sektorju nezadostna, poziva Komisijo, naj pripravi konkretne predloge za okvir EU za čezmejno obvladovanje kriz v finančnem sektorju, pri tem pa upošteva pobude mednarodnih organov, kot sta skupina G20 in Mednarodni denarni sklad, da bi zagotovila enake konkurenčne pogoje na svetovni ravni,

    43.    ugotavlja, da imajo standardi, zlasti če se upošteva poštena vrednost, prociklični učinek na odločanje, predvsem v finančnih ustanovah, ki so se nanje preveč zanašale; ugotavlja tudi, da je ta pomanjkljivost značilna tudi za nekatera regulativna, bonitetna in davčna pravila;

    44.    se zaveda posebnih težav, povezanih s precejšnjim delom bančnega in zavarovalniškega sektorja, ki sta v številnih novih državah članicah v rokah tujih ustanov;

    45.    meni, da je treba vzpostaviti ravnotežje med ukrepi za ohranjanje finančne stabilnosti in sposobnostjo bank za ponujanje posojil gospodarstvu; zelo pomembno je namreč, da je bančni sektor sposoben opravljati svoje temeljne naloge tako v normalnih obdobjih kot v obdobjih krize;

    46.    ugotavlja, da se je zaradi velikosti finančnih ustanov in njihovih bilanc izoblikoval koncept „prevelike, da bi propadle“; poziva Komisijo, naj zato od bank zahteva, da vnaprej pripravijo dokumente s podrobnimi navodili za urejeno razpuščanje v primeru krize;

    47.    pozdravlja pomembno vlogo Evropske centralne banke (ECB) v Evropskem odboru za sistemska tveganja (ESRB), saj bo lahko tako odločilno prispevala k finančni stabilnosti Evropske unije;

    48.    poudarja, da je treba uvesti nove standarde za statistične podatke o finančnem sektorju ter okrepiti zmogljivosti Evropske komisije za spremljanje tveganj in nadzor;

    49.    želi podpreti finančne inovacije, če vodijo k vzpostavitvi preglednih instrumentov, ki omogočajo financiranje koristnih tehnoloških inovacij, dolgoročnih naložb, pokojninskih skladov, delovnih mest in zelenega gospodarstva; pričakuje nadaljnje ukrepe EU na področju inovativnega financiranja s ciljem uporabe dolgoročnih prihrankov v korist trajnostnih, strateških dolgoročnih naložb in boljšega dostopa do finančnih storitev;

    50.    ponovno poudarja bistven pomen nadzornega in regulativnega sistema, ki ne bo iz evidence izpustil nobene finančne transakcije in nobenega finančnega instrumenta; vztraja, da morajo za sklade hedge veljati ista pravila kot za vse druge investicijske sklade; poudarja, da se morata nadzor in regulacija osredotočiti na špekulativna gibanja na finančnih trgih, da bi omejila in obrzdala špekulacije zoper države, valute in gospodarstva;

    51.    ocenjuje, da je površno vodenje finančnih ustanov prispevalo h krizi in ga je treba izboljšati, tako da bodo komisije za oceno tveganja delovale učinkovito, člani upravnega odbora dovolj dobro poučeni o proizvodih in vodenju ustanove, neizvršni direktorji pa prevzeli odgovornost za usklajevanje interesov vlagatelja in zaposlenih glede politike nagrajevanja;

    52.    je seznanjen s pomanjkanjem vrednot in moralnosti pri ravnanju nekaterih akterjev na finančnih trgih in v ustanovah; poudarja, da morajo finančni trgi in ustanove kot del svoje družbene odgovornosti upoštevati interese vseh vpletenih strani, kot so njihove stranke, delničarji in zaposleni;

    53.    meni, da je treba kot osnovo za razlikovanje med finančnimi institucijami, zlasti znotraj Unije, upoštevati dovolj obsežen niz meril za sistemsko tveganje; meni, da uporaba teh meril pomeni tudi vpogled v to, v koliko državah članicah ustanove poslujejo, kako velike so in, kar je najpomembnejše, kolikšna je njihova zmožnost, da zmotijo delovanje notranjega trga – ta vidik je bil poudarjen, ko je kriza pokazala, da je velikost samo eden od dejavnikov, ki ustvarjajo sistemsko tveganje;

    54.    ocenjuje kot bistveno, da EU pri opredeljevanju novih pravil upošteva, da je treba ohraniti in povečati strukturno raznolikost finančnega sektorja, in je prepričan, da evropsko gospodarstvo potrebuje trdno mrežno regionalnih in lokalnih bank, kot so hranilnice in zadružne banke, hkrati pa priznava, da imajo različne banke različne izkušnje na posameznih področjih in različne glavne sposobnosti; ugotavlja, da se je raznolikost izkazala za koristno med finančno krizo in je prispevala k stabilnosti, enoličnost pa utegne privesti k šibkosti sistema;

    55.    poziva k oživitvi vloge tradicionalnega bančnega poslovodje, ki pozna značaj, zgodovino in poslovni načrt prosilca za posojilo in je zato sposoben prevzeti preračunano tveganje na osnovi osebnega vedenja in v skladu z zakonodajo EU, kot je direktiva o kapitalskih zahtevah ali direktiva o potrošniških posojilih, ki predpisuje obveščanje in varstvo potrošnika;

    56.    poudarja, da je treba nujno poiskati dolgoročne rešitve za težave, ki jih obsežni zasebni dolgovi povzročajo tako gospodinjstvom kot podjetjem, da bo mogoče znova oživiti pretok posojil podjetjem in posameznikom;

    57.    poziva k povečani preglednosti v odnosih med državami članicami in njihovimi odnosi z vodilnimi finančnimi ustanovami;

    58.    pozdravlja predlog Komisije z dne 2. junija 2010 in meni, da utegne poslovni model bonitetnih agencij privesti k navzkrižju interesov, saj je namen teh agencij merjenje finančne moči podjetij, ki jih plačujejo, njihov model pa ne omogoča ocene makroekonomskih vidikov odločitev; se zaveda, da so bonitetne agencije prispevale h krizi, ker so bile njihove spodbude vzpostavljene na škodljiv način, ki je bil v veliki meri posledica nezadostne konkurence; predlaga, da se preuči zanesljivost sistema, v katerem morajo vlagatelji in varčevalci plačevati za informacije, ki jih potrebujejo;

    59.    poziva Komisijo, naj začne študijo izvedljivosti in učinka ustanovitve javne in neodvisne evropske bonitetne agencije, in meni, da bi morala računska sodišča kot neodvisni organi aktivno prispevati k bonitetnim ocenam državnih dolgov; meni, da bi takšna sprememba vodila k želeni pluralnosti referenčnih standardov; meni, da bi večja konkurenca na trgu bonitetnih storitev lahko izboljšala kakovost bonitetnih ocen;

    60.    poziva Komisijo, naj preuči predloge o glasovalnih pravicah delničarjev, kar zadeva zagotavljanje večje preglednosti v zvezi z njihovo identiteto in strategijami ter spodbujanje dolgoročnih naložb;

    Vodenje EU

    61.    meni, da v času gospodarske in socialne krize Evropejci pričakujejo, da bodo vodilna načela pri sprejemanju odločitev na evropski ravni odgovornost, zanesljivost in solidarnost;

    62.    ugotavlja, da so se že desetletja pred krizo številne evropske države soočale z nizko gospodarsko rastjo in visoko brezposelnostjo, ker niso bile sposobne reformirati svojih gospodarstev tako, da bi temeljila na znanju, in povrniti svoje konkurenčnosti na mednarodnih trgih, pa tudi zaradi majhnega domačega povpraševanja; se zaveda, da Evropa potrebuje bolj pregledne in učinkovite finančne trge ter večjo gospodarsko rast, ki vodi h kakovostnim delovnim mestom in družbeni vključenosti;

    63.    se zavzema za uvedbo davka na finančne transakcije, saj bi prihodki iz tega vira obrzdali špekulacije in tako izboljšali delovanje trga ter prispevali k financiranju svetovnih javnih dobrin in zmanjšali javnofinančne primanjkljaje; meni, da bi moral biti davek na finančne transakcije uveden v čim več državah, če to ne bi bilo mogoče, pa bi moral biti kot prvi korak uveden na ravni EU; poziva Komisijo, naj čim prej pripravi študijo izvedljivosti, pri tem pa upošteva konkurenčne pogoje na svetovni ravni in pripravi konkretne zakonodajne predloge;

    64.    ugotavlja, da ima Evropska unija več težav pri izhodu iz krize kot druge regije sveta, v veliki meri zaradi neprimernih, preskromnih in prepoznih političnih odgovorov in zaradi strukturnih pomanjkljivosti zmogljivosti za vodenje, in se zaveda tveganja, da bo kriza resno in trajno prizadela njen gospodarski, s tem pa tudi politični položaj na svetovnem prizorišču, ki ga bo morda lahko povrnila le dolgoročno in pod pogojem, da bo sposobna ceniti trajnost koncepta „evropskega načina življenja“, ne da bi spodkopala njegove ključne vrednote;

    65.    meni, da bo morala Unija doseči večjo usklajenost pri oblikovanju politik, če se bo želela uspešno soočiti z izzivi, ki jo čakajo; posledično meni, da je nujno potrebna usklajenost izvajanih politik; meni, da bo pri tem odločilno ukrepanje institucij EU;

    66.    ugotavlja tudi, da so strukture gospodarskega upravljanja v Evropski uniji pomanjkljive, ta razdrobljenost pa škodi njeni sposobnosti, da bi uveljavila svoj vpliv v razpravah o velikih makroekonomskih neravnovesjih, zlasti z ZDA in Kitajsko;

    67.    meni, da je kriza pokazala, da so se ekonomske politike zadnja leta razvijale tako, da so privedle do skrb zbujajoče stopnje javnega dolga številnih držav, tako v območju eura kot zunaj njega;

    68.    poudarja, da je dolgoročna vzdržnost javnih financ bistvena za stabilnost in rast; pozdravlja predloge Komisije za srednje- in dolgoročno okrepitev upravljanja v območju eura, s čimer bi preprečili, da bi se sedanja kriza valute ponovila, ter se strinja s Komisijo, da je treba v paktu za stabilnost in rast uvesti učinkovitejše mehanizme kazni in spodbud;

    69.    poudarja, da je treba za ponovno vzpostavitev zdrave stopnje rasti in uresničevanje cilja trajnostnega gospodarskega razvoja in družbene kohezije pozornost nameniti predvsem reševanju trdovratnih in velikih makroekonomskih neravnovesij in razlik v konkurenčnosti; odobrava dejstvo, da je Komisija to potrebo priznala v sporočilu o usklajevanju ekonomskih politik;

    70.    ugotavlja, da je to privedlo do strategij za finančno konsolidacijo, ki bodo zelo omejile sposobnost vlad za ukrepanje; hkrati opozarja, da varčevalni paketi ne bi smeli voditi k ukrepom, ki bi lahko zavrli okrevanje gospodarstva, ustvarjanje delovnih mest in socialno kohezijo;

    71.    ugotavlja, da je kriza izpostavila strukturne pomanjkljivosti v določenih državah članicah EU in ugotavlja, da težave, ki jih imajo nekatere države članice s financiranjem svojih dolgov na trgu, lahko pripišemo neustreznemu upravljanju in, kot poroča IMF, lažnim alarmom, ki so jih sprožili mednarodni finančni trgi;

    72.    meni, da je finančna kriza v Grčiji in v preostalih državah resno vprašanje za celotno območje evra in da odraža dejstvo, da se območje evra ni znalo spopasti s stranskimi učinki svetovnega finančnega sektorja;

    73.    meni, da mora vsak nov model razvoja, ki temelji na splošno izraženi želji, da se ne vrača na status quo, povezati trajnost in solidarnost; predlaga, naj bo prihodnja strategija Unije trajnostna glede finančnih trgov, gospodarstva, odhodkov države, gospodarske in socialne dinamike, podnebja ter okolja;

    74.    meni, da se morajo izhodne strategije osredotočiti na spodbujanje dolgoročne rasti, ki naj bo glavno merilo pri izbiri ustreznih politik, če se želimo izogniti nevarnosti strukturnih šokov po krizi; s tega vidika je vsebina svežnjev fiskalne politike bistvenega pomena. pri izbiri ustrezne politike je treba upoštevati srednje- do dolgoročne cilje, javne naložbe pa morajo biti pravilno usmerjene in osredotočene na inovacije, raziskovanje, izobraževanje in energetsko učinkovitost, nove tehnologije pa je treba obravnavati kot prednostno nalogo;

    75.    opozarja, da so se največji uspehi Unije porajali iz uresničitve konkretnih projektov in izvajanja vsebinskih politik, kot so notranji trg, skupna trgovinska politika, evro, uvedba strukturnih reform in program Erasmus, pri katerih delo Komisije igra vodilno vlogo;

    76.    meni, da solidarnost med generacijama pomeni, da niti mladi niti starejši prebivalci ne smejo biti preobremenjeni z dolgom, nastalim v preteklosti;

    77.    ugotavlja, da je veliki zlom v novi luči prikazal demografski izziv in izziv financiranja pokojnin; meni, da financiranje pokojnin ne sme biti v celoti odgovornost javnega sektorja, marveč, da se je treba opreti na tripartitne sisteme, ki vključujejo javne, poklicne in zasebne sisteme pokojninskega zavarovanja, ki jih ustrezno zagotavljata posebna uredba in nadzor za zaščito vlagateljev; poleg tega meni, da bodo za pokojnine potrebne reforme v celotni Evropi, da bi prispevali k financiranju medgeneracijske solidarnosti; meni, da podaljšanje življenjske dobe zastavlja horizontalna vprašanja glede organizacije družbe, ki ji ni nihče pričakoval;

    78.    meni, da Evropa potrebuje bolj združeno in učinkovito in manj birokratsko Unijo, in ne le več usklajevanja; meni, da mora Komisija, katere naloga je opredeliti in zagovarjati skupni evropski interes, v okviru svoje pravice do pobude dati prednost svoji obveznosti, da deluje v imenu Unije tam, kjer ima deljene pristojnosti oziroma pristojnost usklajevanja delovanja držav članic, z uresničevanjem in uveljavljanjem skupnih politik in postavljanjem mej za delovanje tržnih in državnih akterjev, ki bi omejevali notranji trg; meni, da mora Komisija za pravno podlago namesto direktiv uporabljati uredbe, da bi omogočila enotno sprejetje po vsej EU in preprečila izkrivljanje;

    79.    poziva Komisijo, da tam, kjer je to potrebno, organizira sektorske okrogle mize, kar bo omogočilo sodelovanje vseh zainteresiranih strani na danem trgu, da bi spodbudili ponovno uvedbo resnične evropske industrijske politike kot tudi inovacije in ustvarjanje delovnih mest; v zvezi s temi prizadevanji spominja, da ne smemo pozabiti na zaveze, povezane s podnebnimi spremembami in možnosti nekaterih okolju prijaznih tehnologij; meni, da je treba bolje izkoristiti proračun EU, da bo res postal pospeševalec vseh nacionalnih prizadevanj na področju raziskav in razvoja, inovacij in ustvarjanja novih podjetij in delovnih mest; Komisijo poziva, naj predloži konkretne predloge za okrepitev sodelovanja med poslovnim in raziskovalnim sektorjem in spodbuja podjetniške grozde ter tako strategijo podpre z ustreznimi sredstvi; poudarja, da so glavno gonilo razvoja vsakega trga razmere svobodne in poštene konkurence, v katerih novinci brez težav vstopajo na trg in kjer ni privilegijev, ki bi to izkrivljali;

    80.    meni, da je za učinkovito gospodarsko upravljanje treba Komisiji podeliti resnično in večjo vodstveno odgovornost, s čimer bi ji bilo omogočeno, da uporabi obstoječa orodja, pa tudi orodja, ki jih je na novo zagotovila Lizbonska pogodba, na primer člene 121, 122, 136, 172, 173 in 194, ki Komisiji podeljujejo nalogo usklajevanja reformnih načrtov in ukrepov ter oblikovanja skupne strategije;

    81.    meni, da mora biti krepitev gospodarskega upravljanja tesno povezana s krepitvijo demokratične legitimnosti evropskega upravljanja, ki ga je treba doseči ob tesnem in pravočasnem vključevanju v proces Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov;

    82.    predlaga, da naj bo znotraj Evropske komisije za gospodarska in monetarna vprašanja odgovoren eden izmed njenih podpredsednikov; predlaga, naj bo ta podpredsednik zadolžen za to, da je gospodarska dejavnost EU skladna, za nadzor, kako Komisija izvaja svoje gospodarske in monetarne odgovornosti ter odgovornosti, povezane s finančnim trgom, ter za usklajevanje drugih vidikov gospodarske dejavnosti Unije; podpredsednik ali podpredsednica bi morala sodelovati pri delu Evropskega sveta, predsedovati Svetu Ecofin in Evroskupini ter zastopati EU v zadevnih mednarodnih organih;

    83.    meni, da je treba za uresničitev strateških ciljev Unije do leta 2020 glede na proračunske težave, s katerimi se trenutno spopadajo države članice, in potrebe po velikih vlaganjih razviti nove finančne modele, ki zadevajo javne in zasebne sklade;

    84.    Komisijo poziva, naj v celoti izkoristi namen okvirnega sporazuma glede posebnega partnerstva z Evropskim parlamentom, da bi določili prednostne naloge Evropske agende v interesu vseh prebivalcev; poziva k intenzivnemu dialogi z nacionalnimi parlamenti, zlasti o proračunskih in finančnih vprašanjih; odsvetuje kakršne koli poskuse ustanavljanja ločenih institucij na medvladni osnovi, ki bi določene države izločile iz odločanja in preprečevale, da bi stališča vseh držav članic imela enako težo;

    85.    države članice in Komisijo poziva, naj hitreje ustvarijo pogoje za tesno sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem, med drugim tudi v obliki javno-zasebnih partnerstev, da bi rešili izzive dolgoročnih vlaganj na nacionalni in evropski ravni, ki vodijo do trajne, vključujoče in konkurenčne rasti;

    Gospodarska in monetarna politika Unije

    86.    potrjuje svojo zavezanost k evru; prepoznava strateško funkcijo in vrednost skupne valute; poudarja preglednost in gospodarske koristi, ki jih je v območje evra prinesel evro; meni, da mora biti evro najprej in predvsem glavna opora stabilnosti za evropsko gospodarstvo;

    87.    ugotavlja, da je glavni namen monetarne politike Evropske centralne banke ohranjati stabilnost cen; poudarja, da se cilj stabilnosti cen lahko učinkovito doseže le z ustrezno obravnavo temeljnih vzrokov inflacije; opozarja, da ima Evropska centralna banka v skladu s členom 127 Pogodbe o delovanju Evropske unije tudi nalogo, da podpira splošno gospodarsko politiko Unije; meni, da je bistvenega pomena, da države članice v območju evra in tiste s posebnim statusom strogo izpolnjujejo svoje obveznosti in ne vzbujajo dvomov glede skupnih ciljev stabilnosti cen, neodvisnosti Evropske centralne banke, proračunske discipline in spodbujanja rasti, zaposlovanja in konkurenčnosti;

    88.    ugotavlja, da monetarna unija potrebuje dobro usklajevanje gospodarskih politik, da bi se lahko spopadla z upadom gospodarske rasti; obžaluje, da je bil v ekonomski in monetarni uniji poudarek predvsem na "monetarni" strani;

    89.    se strinja z IMF, da krizno upravljanje ne more nadomestiti popravnih ukrepov in temeljnih reform, potrebnih za utrditev temeljev Evropske monetarne unije;

    90.    Evropski centralni banki čestita, da si prizadeva za nadzor inflacije, vendar jo poziva k večji vlogi pri nadzoru inflacije sredstev;

    91.    poudarja, da je Pakt stabilnosti in rasti edini obstoječi regulativni instrument, ki lahko zagotovi temeljni zakonodajni okvir za makroekonomske politike in javne finance v EU;

    92.    poudarja potrebo po tem, da območje evra postane odpornejše z oblikovanjem institucionalne ureditve, ki temelji na pobudah in sankcijah za potrebne ukrepe;

    93.    ugotavlja, da je prehod na evro, kot kaže bilanca prvih desetih let skupne valute, spremljalo povečanje razlik v konkurenčnosti med gospodarstvi območja evra, kar je še poslabšalo razmere v gospodarsko šibkih državah in privedlo do velikega trgovinskega neravnotežja znotraj območja evra; kljub temu ugotavlja, da ima za Unijo kot celoto velike koristi, na primer z vidika relativne gospodarske stabilnosti, stabilnosti cen in nizke stopnje inflacije;

    94.    poudarja, da mora veliko držav članic urediti svoje javne finance ter občutno zmanjšati ravni primanjkljaja in dolga; se strinja s Svetom, da je treba v vseh državah članicah zagotoviti vzdržnost javnih financ, povečano gospodarsko rast in zaposlovanje, zato meni, da je temu ustrezno treba opredeliti in izvesti načrte javnofinančne konsolidacije in strukturnih reform;

    95.    meni, da je Pakt stabilnosti in rasti pomemben instrument za izvajanje pritiska na vzdržnost javnih financ, kar je prispevalo k gospodarski odgovornosti v območju evra; priznava, da je njegovo delo ovirala slaba uporaba, in da ni nudil zadostne pomoči za optimizacijo gospodarske politike vsake države članice in območja evra kot celote; meni, da ta instrument gospodarske politike ni bil zasnovan kot trajni proces popravnih ukrepov, ki naj bi nadomestil trenutna neravnovesja in pomagal prebroditi krizna obdobja oziroma obdobja zelo nizke rasti; meni, da bi morale države članice poleg uporabe obstoječih pravil uresničevati notranje politike za pospeševanje rasti, inovacij, konkurenčnosti in količinskega cilja, po katerem javnofinančni primanjkljaj ne sme preseči določene meje;

    96.    meni, da Pakt stabilnosti in rasti ne upošteva drugih neravnovesij, ki na primer obstajajo glede zasebne zadolženosti in tekočega računa, ki prav tako vplivajo na monetarno unijo;

    97.    ugotavlja, da je v prejšnjem zakonodajnem obdobju pri reviziji direktive o Eurostatu Svet nasprotoval, da bi bila Eurostatu podeljena pooblastila za nadzor na kraju samem, ki jih je zagovarjal Evropski parlament, kljub temu, da je postalo jasno, da je točnost statističnih podatkov, ki so jih sporočale nekatere države članice včasih vprašljiva;

    98.    meni, da so avtorji Maastrichtske pogodbe načrtovali konvergenco konkurenčnosti med državami članicami v območju evra in niso pričakovali visoke stopnje razhajanj, kar je na koncu pripeljalo do vedno večjih odstopanj, ko so zaradi strahu, povezanega s solventnostjo, nekatere države članice povišale svoje premijske stopnje za tveganje;

    99.    ugotavlja, da je v zadnjih mesecih prišlo do številnih začasnih sprememb glede uporabe norm evropske državne pomoči, zaradi česar so države članice lahko omejile učinke krize; ugotavlja, da obdobje rasti, kateremu se zdaj približujemo, potrebuje trdne temelje in v zvezi s tem se moramo postopoma vrniti v normalni sistem državne pomoči in tako zagotoviti enake konkurenčne pogoje v Evropi;

    100.  poziva k okrepitvi določb Pakta stabilnosti in rasti, zlasti preventivnih ukrepov, pri čemer je sredstvo skupnega pritiska trenutno najmočnejši razpoložljiv instrument, s katerim se države članice pripravi k izpolnjevanju priporočil Sveta; poziva k temu, da bi Komisija izvajala ostrejši gospodarski nadzor; meni, da je treba preučiti možnost ustvarjanja spodbud za javnofinančno konsolidacijo;

    101.  poziva k oblikovanju učinkovitega mehanizma kazni in spodbud, ki se bo uporabljal pri izvajanju Pakta stabilnosti in rasti, in pomagal preprečiti kakršno koli poslabšanje sedanje krize ter zagotovil, da v prihodnje ne bi prišlo do nove krize;

    102.  meni, da morajo večstranski nadzor in zahteve za prilagoditev zadevati tako primanjkljaj kot presežek, ob upoštevanju posebnih razmer vsake države, na primer glede demografije, in da morajo vključiti raven zasebne zadolženosti, razvoj plač v primerjavi s produktivnostjo dela, delovnih mest – zlasti za mlade – in bilanco tekočih računov; meni, da je treba te elemente uporabiti kot opozorilne znake, če se jih ne more uporabiti kot merila, ki jih trenutno predvideva pakt za stabilnost; meni, da je na področju podatkov o javnih financah potrebna večja preglednost in pozdravlja predlog Komisije o kakovosti statističnih podatkov;

    103.  poziva Komisijo, naj uveljavi okrepljen evropski mehanizem za sankcije, ki bo nedvomno pod njenim nadzorom, da bi države članice pripravil k spoštovanju pravil Pakta stabilnosti in rasti;

    104.  meni, da se je pokazalo, da Pakt stabilnosti in rasti ni bil dovolj učinkovit pri usklajevanju fiskalnih politik, da so zaradi tega, ker se je opiral na politike posameznih držav, nastale težave z uveljavljanjem in poštenostjo informacij, da mu ni uspelo vzpostaviti povezave z ravnjo zaposlitve in ustvarjanjem delovnih mest, tako da bi nastala ustrezno uravnotežena mešanica politik, in da mu poleg tega ni uspelo obravnavati vprašanj resnične konvergence, konkurenčnosti in oblikovanja sinergij v območju evra; zato meni, da je potrebno nadaljnje usklajevanje med državami članicami in zlasti med gospodarstvi v območju evra, da bi povečali gospodarsko ravnotežje v tem območju;

    105.  meni, da bi bilo treba širše smernice ekonomskih politik tako za stabilnost kot za rast, ki jih je pomagal oblikovati Parlament, uporabiti kot okvir za razpravo in oceno o proračunu držav članic, preden se jih predstavi posameznim nacionalnim parlamentom;

    106.  meni, da bi morale države članice območja evra, poleg tega, da imajo enotno valuto, preiti na drugo raven, ki bi omogočila vzajemno oddajo in upravljanje dela državnega dolga držav članic, kar bi postavilo temelje za bolje pripravljen večstranski nadzor in zagotovil večjo privlačnost trga celotnega območja kot tudi skupno upravljanje dolga;

    107.  meni, da izvajanje strukturnih reform, zlasti prilagajanje in prenova sistemov socialne distribucije v novih državah članicah potrebuje močno podporo in solidarnost Unije; ne glede na svetovno finančno, gospodarsko in socialno krizo, morajo nove države članice, ki izpolnjujejo maastrichtska merila, še naprej širiti območje evra in ERM II; take odločitve bi med drugim dokazale stabilnost in trajnost območja evra samega;

    108.  meni, da je zmanjševanje največjih razlik v konkurenčnosti znotraj območja evra z usklajevanjem rasti plač z rastjo produktivnosti in predvideno inflacijo, bistvena za izogibanje sporov v območju evra;

    109.  zahteva znatno izboljšanje poteka socialnega dialoga o makroekonomskih vprašanjih, ki mora biti več kot samo obveščanje socialnih partnerjev o predlaganih ali sprejetih smernicah;

    110.  Poziva Komisijo in Svet, naj določita širše skupne smernice EU za izvajanje trajnostnega tržnega gospodarstva; meni, da bi se morale te smernice oblikovati vsako leto na osnovi ocene, ki bi zajemala razvoj plač/produktivnosti na nacionalni in evropski ravni s pravim socialnim dialogom;

    Proračunska politika

    111.  poziva k skupni proračunski strategiji za povrnitev in ohranjanje dolgoročnega območja gospodarske rasti;

    112.  meni, da lahko učinkovita javna poraba, zazrta v prihodnost (izobraževanje, usposabljanje, infrastruktura, raziskave, okolje, itd.) lahko stabilizira gospodarstvo s podpiranjem zdrave in trajnostne rasti skozi čas; meni, da je lahko kakovostna, odgovorna javna poraba, ki jo spremlja podjetniški in inovacijski potencial zasebnega sektorja, motor za gospodarski in socialni napredek;

    113.  poudarja, kako pomembna je vzpostavitev močnejše povezave med instrumenti Pakta stabilnosti in rasti, makroekonomskimi instrumenti in nacionalnimi reformnimi programi v okviru strategije Evropa 2020, ki jih je treba predstaviti usklajeno, vanje pa vključiti boljšo primerjavo med nacionalnimi proračuni glede porabe v različnih kategorijah; meni, da države članice na svoje gospodarske politike ne bi smele gledati le kot na vprašanje nacionalnega interesa, temveč kot na stvar skupnega interesa, in bi morale svoje politike oblikovati temu primerno; opozarja države članice na okrepljeno vlogo širših smernic ekonomske politike;

    114.  vztraja, da sta potrebna večja skladnost in dopolnjevanje med proračuni vseh 27 držav članic Unije in proračunom EU, če naj bo strategija Evropa 2020 verodostojna; poudarja, da bi moral proračun EU igrati večjo vlogo v smislu združevanja sredstev;

    115.  meni, da imajo lahko pametno usmerjene javne naložbe velik učinek na dolgoročne naložbe; predlaga, da se pooblastila Evropske investicijske banke razširijo, tako da bo lahko izdajala evroobveznice za vlaganja v glavne strukturne projekte skladno s strateškimi prednostnimi nalogami EU;

    116.  poudarja, da skupna valuta lahko deluje le, če bodo države članice uskladile svoje proračunske politike in druga drugi odprle svoje knjige; se zaveda, da ta proces terja tesno sodelovanje z nacionalnimi parlamenti;

    117.  poziva Komisijo in Svet, da ob podpori Eurostata okrepita primerljivost odhodkov nacionalnih proračunov, da se opredeli dopolnilni ali konvergentni značaj izvajanih politik;

    118.  meni, da bi si morala Unija in države članice prizadevati za uvedbo davčnih načel, ki bi prenehala spodbujati zadolževanje v javnem in zasebnem sektorju in kratkoročna plačila v zasebnem sektorju in ki bi po možnosti vključevala mehanizme bonus-malus glede meril dostojnega dela in okolja;

    119.  ugotavlja, da bo okrepitev po finančni, gospodarski in socialni krizi in izhod iz državne dolžniške krize zahtevala dolgotrajni proces, ki mora biti dobro zastavljen in zagotoviti uravnotežen in trajnostni razvoj; priznava, da bodo morda med rastjo, pravičnostjo in finančno stabilnostjo potrebne sporazumne rešitve, ki pa morajo izhajati iz političnih odločitev; Komisijo poziva, naj predloži predloge za finančni razvoj, ki upoštevajo te cilje, zlasti glede strategije EU 2020, in naj pojasni vrste sporazumnih rešitev, ki bi lahko bile predmet političnega odločanja; upa, da bo na tej osnovi Unija lahko omogočila razpravo in dovolila primerjavo politik, po posvetovanju z vsemi stranmi, ki sodelujejo pri reformi finančnih trgov (banke, vlagatelji, varčevalci in socialni partnerji); poleg tega Komisijo poziva, naj Evropski parlament bolj vključi v ta proces, zlasti v načrtovanje in kasnejše uresničevanje strategije EU 2020;

    120.  poziva Unijo, naj izboljša svoje proticiklične instrumente za upravljanje gospodarskih politik;

    121.  meni, da Lizbonska pogodba zagotavlja vse instrumente, ki so v tem trenutku potrebni za vzpostavitev resničnega gospodarskega upravljanja Unije in boljšega nadzora stanja javnih financ v državah članicah;

    Notranji trg

    122.  opozarja na pozive v poročilih Maria Montija in Louisa Grecha, ki ju je Evropski parlament sprejel 20 maja 2010, k bolj celostnemu pristopu k notranjemu trgu v smislu strategije in dojemanja, da bi notranji trg postal bolj učinkovit in da bi povrnili javno zaupanje; poudarja pomen pobude o zakonodajnih in nezakonodajnih predlogih iz Akta o enotnem trgu, da bi okrepili in posodobili notranji trg, dokončno oblikovali digitalni notranji trg ter obravnavali in presegli preostale ovire;

    123.  meni, da je nujno, da Akt o enotnem trgu zajema ambiciozen načrt za socialno varstvo in varstvo potrošnikov, tako da se socialno klavzulo vključi v celotno zakonodajo, povezano z notranjim trgom, v zakonodajo o storitvah splošnega gospodarskega interesa, zakonodajni načrt za krepitev delavskih pravic, ambiciozni zakonodajni paket za varstvo potrošnikov, ki bo spremenil vsakodnevno življenje prebivalcev in izboljšal davčno usklajevanje z usklajevanjem davčne osnove za pravne osebe in stopnjami DDV;

    124.  ugotavlja, da notranji trg potrebuje podporo vseh, saj je osrednji del evropskega projekta in temelj za izgradnjo trajnostnega bogastva v EU;

    125.  poudarja, da je notranji trg eden od glavnih gonil evropske rasti: poudarja, da bi morala strategija EU 2020 delovati kot konkreten program za rast in zaposlovanje, da bi se lahko spopadli z gospodarsko krizo in okrepili notranji trg;

    126.  meni, da pobude posameznih držav ne morejo uspeti brez usklajenega delovanja na ravni EU, zaradi česar je nujno, da Evropska unija nastopi odločno in enotno in uresničuje skupne ukrepe. Solidarnost, na kateri temelji evropski model socialne ekonomije in usklajevanje nacionalnih odzivov, sta najbolj pripomogla k temu, da smo se lahko izognili kratkoročnim protekcionističnim ukrepom posameznih držav članic; je zaskrbljen, ker bi lahko ponovni pojav gospodarskega protekcionizma na nacionalni ravni najverjetneje povzročil razdrobitev notranjega trga in zmanjšal konkurenčnost, zato ga je treba preprečiti; je zaskrbljen, saj bi lahko v številnih državah članicah pod pretvezo sedanje finančne in gospodarske krize utemeljevali ponovno oživitev protekcionističnih ukrepov, čeprav bi bilo treba zaradi te krize uporabiti skupne zaščitne mehanizme;

    127.  meni, da napredek na notranjem trgu ne bi smel temeljiti na najmanjšem skupnem imenovalcu; zato Komisijo spodbuja, naj prevzame vodilno vlogo in predlaga drzne rešitve; spodbuja države članice, naj uporabijo metodo okrepljenega sodelovanja na področjih, kjer sporazuma med sedemindvajseterico ni mogoče doseči; preostale države se lahko tem pionirskim pobudam pridružijo pozneje;

    128.  opozarja pred idejo, da se evropsko gospodarstvo lahko nekako razvija in raste brez svobodne in poštene trgovine z največjim možnim številom drugih držav po svetu, vključno s trenutno našo največjo partnerico, ZDA, in razvijajočimi se državami, kot so Kitajska, Indija in Brazilija; meni, da se mora Evropska unija opreti tudi na lastne sile z boljšo uporabo notranjega trga, saj je njena rast bistveno povezana z notranjim povpraševanjem;

    129.  poudarja, da je treba v obdobju globalizacije sprostiti potencial notranjega trga za poslovanje, da bi pospešili ustvarjanje novih delovnih mest in inovacije v povezavi z novimi tehnologijami v Evropi;

    130.  meni, da bi morala Komisija, če želi vzpostaviti učinkovit notranji trg, oblikovati jasne politične prednostne naloge s sprejetjem „Akta o enotnem trgu“, ki bo zajemal tako zakonodajne kot nezakonodajne pobude za oblikovanje zelo konkurenčnega socialnega tržnega gospodarstva;

    131.  priznava, da je v okviru Evropske unije oblikovanje notranjega trga brez davčne uskladitve, zlasti glede davka pravnih oseb in opredelitve elementov socialnega varstva, pripeljalo tudi do prevelike konkurence med državami članicami, ki so želele privabiti davkoplačevalce iz preostalih držav članic; kljub temu ugotavlja, da je ena od največjih pridobitev notranjega trga odstranitev ovir za mobilnost in uskladitev institucionalnih predpisov, kar spodbuja kulturno razumevanje, povezovanje, gospodarsko rast in evropsko solidarnost;

    132.  priporoča Komisiji, da izvede neodvisno analizo in opredeli dvajset glavnih virov nezadovoljstva v zvezi z enotnim trgom, s katerimi se soočajo državljani v vsakdanjem življenju, zlasti v povezavi s spletno trgovino, čezmejno zdravstveno oskrbo in vzajemnim priznanjem poklicnih kvalifikacij;

    133.  poziva države članice, naj vendarle sprejmejo korelacijske tabele v zvezi z izvajanjem zakonodaje, da bodo zakonodajne pomanjkljivosti očitnejše;

    134.  poudarja, da je dobro delujoč trg javnih naročil bistven za notranji trg; kljub temu ostaja zaskrbljen zaradi dejstva, da imajo javni organi še vedno precejšnje težave pri doseganju svojih političnih ciljev ob upoštevanju zapletenega sklopa pravil, prav tako pa pri omogočanju dostopa do javnih naročil malim in srednje velikim podjetjem;

    135.  spodbuja Komisijo, naj pripravi predlog, ki bo uvedel klavzulo o začetku uporabe, po kateri bi zakonodaja EU o notranjem trgu v primeru, da je države članice ne prenesejo pravočasno, po določenem času začela veljati samodejno;

    136.  meni, da bi sprejetje zdravih in učinkovitih predpisov za gospodarsko območje po krizi, kakršno smo doživeli, pomembno prispevalo h konkurenčnosti; meni, da so oblasti EU posebno odgovorne za to, da poskrbijo za uresničevanje tega načrta za spremembe, med drugim tudi s pomočjo nacionalnih političnih organov;

    137.  meni, da bi morala Evropa ponovno postati ugoden prostor za naložbe in proizvodnjo, ter predstavljati svetovno merilo uspešnosti za inovacije in rast; meni, si morajo tako javne kot zasebne finančne institucije po svojih najboljših močeh prizadevati, da finančni trgi delujejo v prid realnega gospodarstva ter malih in srednjih podjetij;

    138.  poziva Komisijo, da vsako leto pripravi oceno o potrebah za javne in zasebne naložbe in o načinu, na katerega se jih, oziroma bi jih bilo treba zadovoljiti;

    Obdavčitev

    139.  priznava, da za nadaljnji razvoj notranjega trga Unije potrebujemo usklajen pristop tako na nacionalni ravni kot na ravni EU, da se izkoristijo najboljše prakse na področju boja proti davčni goljufiji in utaji, ob istočasnem oblikovanju primernih pobud za davkoplačevalce, da pravočasno plačujejo svoje davke, in za davčne organe v državah članicah, da sprejmejo učinkovite preprečevalne ukrepe za vse vrste davčnih zlorab;

    140.  meni, da bi zajezitev davčnih goljufij prispevala k zmanjšanju javnega primanjkljaja, ne da bi se zato povečali davki, ohranjeni pa bi bili izdatki za socialno varstvo; je zaskrbljen nad izkrivljanjem na notranjem trgu zaradi različnih stopenj davčnih goljufij v državah članicah; poziva Komisijo, naj pripravi oceno učinka, s katero bi ocenila različne težave, ki jih povzročajo davčne utaje in siva ekonomija v vseh državah članicah;

    141.  poudarja, da za zagotovitev trajnostih javnih financ ne potrebujemo le odgovorne porabe sredstev, temveč tudi ustrezen in pravičen davčni sistem, bolj učinkovito delo nacionalnih davčnih organov pri pobiranju davkov ter okrepljen boj proti davčnim utajam; poziva Komisijo, naj predlaga niz ukrepov za pomoč državam članicam pri ponovnem vzpostavljanju ravnovesja na javnih računih in pri financiranju javnih naložb z uvedbo novih finančnih virov;

    142.  ugotavlja, kot odziv na delo Maria Montija, da so povečanja javnih prihodkov, povezana z dobro gospodarsko uspešnostjo, zelo pogosto vodila k zmanjšanju davka; ugotavlja, da je treba zmanjšati obdavčitev dela, da se poveča evropska konkurenčnost; podpira predlog Maria Montija za vzpostavitev skupine za davčno politiko, ki bo združevala predstavnike držav članic, saj gre za pomemben način spodbujanja dialoga med evropskimi državami; poziva skupino, naj najprej razpravlja o okviru za davčni sistem, ki bi obravnaval okoljske cilje in podprl učinkovito uporabo virov; pozdravlja predlog direktive za skupno konsolidirano davčno osnovo za pravne osebe iz delovnega programa Komisije za leto 2011;

    143.  priznava, da je glavna gonilna sila za izboljšanje institucij in gospodarsko rast v državah članicah njihova suverenost pri izbiri načina, na katerega odmerijo davek; meni, da je bistvenega pomena zmanjšanje davkov na delo, tako zaradi najrevnejših kot tudi zato, da se srednjemu razredu omogoči spodobno življenje od sadov svojega dela;

    144.  zagovarja davčno strukturo, ki bi omogočila lajšanje bremena, ki pritiska na delo, in pospešila zaposlovanje, inovacije in dolgoročne naložbe, ter vzpostavila spodbude zanje;

    Regionalna, gospodarska in socialna kohezija

    145.  meni, da je treba kohezijsko politiko obravnavati kot eden od stebrov gospodarske politike Unije, saj prispeva k dolgoročni naložbeni strategiji EU;

    146.  ugotavlja, da je kohezijska politika postala pomemben element v evropskem svežnju za oživitev gospodarstva, saj je javna politika, ki se lahko uporabi za odzivanje na krizo in za spodbujanje kratkoročnega povpraševanja ter obenem za vlaganje v dolgoročno rast in konkurenčnost;

    147.  meni, da sposobnost kohezijske politike, da vzpostavi vez med oživitvijo in dolgoročno rastjo, izhaja iz treh osnovnih značilnosti: kohezijska politika določa strateške smernice, ki pogojujejo prenos sredstev, in so zavezujoče tako za države članice kot za regije; državam članicam in regijam dopušča manevrski prostor za prilagoditev ukrepov na lokalne posebnosti; in ima sposobnost za spremljanje in podporo pri doseganju ciljev;

    148.  poudarja, da neenakomerno razporejene posledice krize na evropskem ozemlju odražajo razlike v konkurenčnih izhodiščih in različne stopnje zatekanja k proti kriznim ukrepom, kar se kaže v obstoju njihovih različnih dolgoročnih obetov; poudarja, da posledice krize lahko oslabijo ozemeljsko kohezijo, če jih ne odpravljamo s politikami, ki na raznolike načine rešujejo konkretne težave; ugotavlja, da je v nekaterih državah, ki jih je kriza najbolj prizadela, kohezijska politika prispevala k velikemu delu vseh javnih naložb;

    149.  meni, da bo strategija po krizi učinkovitejša, če bodo regije in mesta vključene v njeno izvajanje; meni, da upravljanje na več ravneh nudi širši politični prostor, ki omogoča učinkovitejše spodbujanje oživitve gospodarstva v EU, saj imajo regionalne in lokalne ravni evropskega upravljanja sposobnost pretvorbe evropskih splošnih strateških ciljev v njihove lastne ozemeljske posebnosti in so zmožni izkoristiti orodja politike, ki so jim na voljo, in navdušenje vseh partnerjev – podjetja, univerze in civilna družba;

    150.  poudarja, da imajo danes lokalni in regionalni organi na voljo veliko instrumentov; poudarja, da so za inovacije, ki lahko povečajo produktivnost in prinesejo nove tehnološke možnosti, ki lahko ustvarijo novo povpraševanje in trge, potrebni regionalni in lokalni poudarek ter integrirani lokalni pristop do vlaganj in politike rasti; meni, da so regija, mesto ali podeželsko področje lahko prostor, kjer se zberejo vsi partnerji in se najdejo vsi elementi, potrebni za dosego rešitve;

    151.  zato izraža svojo zaskrbljenost zaradi pomanjkanja napredka pri vračanju moči skupnostim, glede na to, da lokalne in podeželske skupnosti ponujajo možnosti na področju gospodarstva, zaposlovanja in gradnje skupnosti, ter da nudenje podpore za te skupnosti omogoča zmanjševanje izključitve z okrepitvijo tkiva skupnosti in na ta način povečanja njene absorpcijske sposobnosti;

    152.  poudarja, da je treba, glede na to, da bodo regije tudi v prihodnje krepile svojo vodilno vlogo pri izvajanju gospodarskega programa EU, okrepiti posojila na lokalni ravni, in da se ta pristop lahko spodbudi z močnimi regionalnimi bankami; ugotavlja, da je pri regulaciji sektorja finančnih storitev treba upoštevati potrebo po spodbujanju duha podjetništva in financiranju malih in srednjih podjetij, in da bi se morala finančna podpora za mala in srednja podjetja, predvidena v kohezijski politiki, usmeriti k financiranju tveganega kapitala, kar bi omogočilo večje sodelovanje bančnega sektorja in učinkovitejšo uporabo strukturnih skladov;

    153.  poziva k dodatni reformi trenutne strukture kohezijske politike, s čimer bi omogočili, da se sredstva za države članice, regije in mesta ponudijo hitreje in učinkoviteje; poudarja, da potrebujemo večjo prožnost, in da mora Komisija to upoštevati pri oblikovanju prihodnje kohezijske politike;

    154.  meni, da je nujno treba povezati vse dolgoročne naložbene strategije EU, ki jih podpira kohezijska politika, z rezultati na področju konkurenčnosti, inovacij, ustvarjanja delovnih mest, okolju prijazne rasti in izboljšav pri gospodarski, socialni in ozemeljski koheziji na evropski ravni, zlasti med starimi in novimi državami članicami;

    EU 2020

    155.  poziva, naj si strategija EU 2020 zada za cilj nudenje široke politične vizije za prihodnost EU kot konkurenčne, socialne in trajnostne Unije, kjer bosta skrb za ljudi in varstvo okolja v središču oblikovanja politik;

    156.  meni, da je, če želimo doseči te cilje, čas za tesno uskladitev naših makroekonomskih politik, kjer bo prednostna naloga povečanje potenciala rasti Unije in osredotočanje na model vključujočega in trajnostnega razvoja, brez katerega ne moremo rešiti nobene naše težave; meni, da bi to moralo biti središče nove strategije EU 2020;

    157.  priznava, da mora Unija, če želi preprečiti, da bi ukrepanje ob krizi eura povzročilo dolgo obdobje gospodarske stagnacije, hkrati z reformami za obnovo in izboljšanje konkurenčnosti izvajati tudi strategijo, usmerjeno v pospeševanje trajnostne gospodarske rasti;

    158.  je seznanjen s petimi krovnimi cilji, ki jih je opredelil Evropski svet, glede stopnje zaposlenosti, raziskav in razvoja, zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, stopnje izobrazbe in socialne vključenosti; poudarja, da bi morali biti ti krovni cilji izraženi v okviru skladne in dosledne trajnostne razvojne strategije, ki bi združevala gospodarske, socialne in okoljske ukrepe;

    159.  meni, da je treba izobraževanje postaviti v središče gospodarske strategije Unije, da se tako poveča celotna kakovost vseh stopenj izobraževanja in usposabljanja v EU, z združevanjem odličnosti in enakosti ter s preoblikovanjem izobraževalnega sistema; verjame, da mora izobraževanje za Unijo predstavljati javno dobro, pri čemer so naložbe na vseh področjih izobraževalnega sistema, tako glede kakovosti izobraževanja in širjenja dostopa do visokošolskega izobraževanja; predlaga, da se vzpostavi trajen, vključujoč sistem vseživljenjskega izobraževanja na evropski ravni, v okviru katerega bosta programa Erasmus in Leonardo za mobilnost v izobraževanju in usposabljanju postala splošno dostopna; poudarja, da je treba nujno povečati stopnjo naložb na področju raziskav in razvoja, zlasti glede na vmesno oceno sedmega okvirnega programa in prihodnjo finančno perspektivo EU;

    160.  poudarja, da bi morali biti osrednji točki odpravljanje brezposelnosti mladih in spodbujanje učinkovitega usklajevanja veščin s potrebami na trgu; verjame, da moramo razviti javno-zasebna partnerstva v izobraževanju in uporabiti čezmejno mobilnost za študente in raziskovalce pri izmenjavah in delovnih praksah za spodbuditev mednarodne privlačnosti evropskih visokošolskih izobraževalnih ustanov, pri čemer moramo ohraniti cilj 3-odstotne porabe BDP, namenjen za raziskave in razvoj, ki bo povečal inovacije prek raziskav in visokošolskega izobraževanja;

    161.  meni, da se mora strategije EU 2020, kot jo predlaga Komisija, osredotočiti predvsem na to, da postane notranji trg manj birokratski, s tem, da se do leta 2012 zmanjšajo upravna bremena za podjetja za 25 %, in se usmeriti k učinkovitosti z uporabo interneta kot stebra e-trga po vsej EU, kar bo ustvarilo nove storitve in nova delovna mesta;

    162.  meni, da bi bilo treba okrepiti strukturo upravljanja strategije EU 2020, da bi zagotovili, da bo dosegla svoje cilje; meni, da potrebujemo širšo uporabo zavezujočih ukrepov, da bo nova strategija uspešna, in ne, da še naprej uporabljamo odprto metodo usklajevanja na področju gospodarske politike; poziva Svet in Komisijo, naj predlagata gospodarsko strategijo za oživitev gospodarstva, ki bo temeljila zlasti na instrumentih EU, ne pa izključno na medvladnih pobudah;

    163.  zaveda se, da samo dobro vodenje oziroma gospodarsko upravljanje ne bo zadoščalo, da bi se Evropski uniji zagotovila potrebna strategija rasti kot odgovor na krizo in za soočanje s svetovno konkurenco; vendar je prepričan, da je deset let EMU pokazalo, v kakšni meri, v okviru sui generis evra, je bilo to potrebno;

    164.  opozarja, da mora strategija EU 2020 imeti za cilj zmanjšanje revščine v EU za polovico, in poudarja, da je večina Evropejcev, ki sedaj živi v revščini ali jim ta grozi, žensk, zlasti starejših, priseljenk, mater samohranilk in skrbnic; poleg tega meni še, da bi bilo treba upoštevati vidik življenjskega poteka, saj revščina staršev neposredno vpliva na življenje, razvoj in prihodnost otrok;

    165.  poziva k opredelitvi ambiciozne dolgoročne strategije proti revščini, da bi zmanjšali neenakosti in socialno izključenost, z daljnosežnim ciljem zmanjšanja revščine in revščine pri zaposlenih; predlaga vzpostavitev okvirne politike EU o sistemu minimalnih plač, ob upoštevanju načela subsidiarnosti, različnih praks, pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb in nacionalne zakonodaje v državah članicah glede evropskih meril, ki upoštevajo življenjsko raven vsake države članice; poziva tudi k otroškim dodatkom, z enakim ciljem kot je navedeno zgoraj, torej za zmanjšanje revščine, neenakosti in socialne izključenosti;

    166.  meni, da bi morale države članice pripraviti razprave v njihovih zadevnih nacionalnih parlamentih pred sprejetjem svojega programa za stabilnost in rast (EU 2020);

    Inovacije

    167.  ugotavlja, da pregled stanja na področju inovacij, ki ga je opravila Komisija, kaže, da Evropa na področju raziskav in inovacij še vedno znatno zaostaja za Japonsko in Združenimi državami;

    168.  meni, da Evropska unija, poleg sredstev za mala in srednja podjetja, potrebuje proaktiven in usklajen pristop za financiranje razvoja in inovacij in da mora biti v ospredju novih zaposlitvenih sektorjev in pritegniti zasebne naložbe;

    169.  ugotavlja, da je prehod k energetsko učinkovitemu gospodarstvu, kot način za povečanje energetske varnosti EU, ena izmed prednostnih nalog Komisije in držav članic; meni, da bi morala EU spodbuditi inovacije za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, pri čemer je treba poudariti lokalne vire z nizkimi emisijami ogljika;

    170.  meni, da je medsebojna povezanost energetskega omrežja osrednjega pomena za delovanje notranjega trga v sektorju energije, kot tudi za obsežno pridobivanje energije iz obnovljivih virov; poudarja pomen razvoja inteligentne mreže;

    171.  poudarja, da morajo biti mala in srednja podjetja hrbtenica razvoja obnovljivih in energetsko učinkovitih tehnologij; ugotavlja, da je oblikovanje finančnih instrumentov za spodbujanje energetske učinkovitosti in inovacij na področju uporabe obnovljive energije osrednjega pomena;

    172.  meni, da morajo biti naložbe za obnovo nepremičninskega parka in skupnega prevoza prednostna naloga za zmanjšanje stroškov za energijo in energetske revščine ter za vzpostavitev učinkovitega kroga delovanja;

    173.  poziva k pravičnemu in nepristranskemu postopnemu prehodu k zelenemu gospodarstvu; meni, da je treba brezposelnost, ki izhaja iz prehoda, vnaprej predvideti s povečanjem izobraževanja in sposobnosti delavcev glede novih tehnologij; ugotavlja, da predstavlja energetska revščina vir znatne in rastoče skrbi;

    174.  poziva Komisijo, da razvije in predstavi mehanizem, kjer bi malim in srednjim podjetjem ter drugim inovatorjem ponudili sredstva za zmanjševanje tveganja v javno-zasebnih partnerstvih z zasebnimi delniškimi skladi, in kjer bi denar iz Evropske investicijske banke, skupaj z javnim denarjem iz držav članic, s podporo mehanizmov za jamčenje tveganja Evropskega investicijskega sklada, ki je razporejen v okviru zasebnega delniškega sklada, omogočil, da se projekti do 80 % financirajo z zasebnim kapitalom;

    175.  podpira vzpostavitev finančnih institucij, ki bodo nudile financiranje za inovacijske projekte po Uniji, ki so bistvenega pomena za prihodnji trajnostni razvoj;

    176.  poziva Komisijo, da si prizadeva za odpravo upravnih ovir, in izboljša pogoje za inovacijo, na primer z uvedbo enotnega patenta EU; ugotavlja, da dobronamerni programi za spodbujanje konkurenčnosti in oblikovanje trajnostnega gospodarstva ne delujejo pravilno, saj se mala in srednja podjetja, univerze in multinacionalke odvrača od udeležbe v evropskih programih;

    177.  ugotavlja, da fiskalna in monetarna politika nista nadomestilo za strukturno reformo, ki mora reševati osnovne pomanjkljivosti evropskega gospodarstva – strmo naraščajoči dolgovi in primanjkljaji, starajoče se prebivalstvo, zelo verjeten nov pojav inflacije, tveganja za industrije, ki so nastala zaradi politik za podnebne spremembe, zlasti zaradi negotovosti glede novih ciljev in standardov, nizke produktivnosti in pomanjkanja konkurenčnosti; poziva k večji učinkovitosti pri uporabi javnega denarja tako na evropski kot na nacionalni ravni; meni, da je treba pri sprejemanju usklajenih politik in ciljev upoštevati razlike v časovni usklajenosti in intenzivnosti krize kot tudi različna predhodna fiskalna in monetarna stališča posameznih držav članic; verjame, da bodo ta prizadevanja vodila k hitrejši resnični konvergenci med nacionalnimi gospodarstvi;

    178.  meni, da mora biti evropska zmagovalna strategija temeljiti na trdni fiskalni politiki, ki spodbuja inovacije, izobraževanje in zaposljivost delovne sile, saj je to edini način za spodbuditev trajnostne produktivnosti, zaposlovanja in rasti;

    179.  poudarja, da so spopadanje s podnebnimi spremembami in pomanjkanjem virov ter zaustavljanje izgube biotske raznovrstnosti okvirni pogoji za prihodnjo evropsko gospodarsko rast; ugotavlja, da mora ta rast zato biti ločena od uporabe virov in mora temeljiti na zelenih inovacijah in ekološko trajnostnem gospodarskem napredku;

    180.  pozdravlja strategijo, ki jo je marca 2007 sprejel Evropski svet in ki ima za namen povečanje energetske neodvisnosti Evropske unije in opredelitev jasnih obvez za boj proti podnebnemu segrevanju; meni, da je kriza še dodatno okrepila pomen te strategije; vendar meni, da se mora ta strategija, če želi biti uspešna, poleg elementov za urejanje enotnega trga, spremeniti v neposredne ukrepe Unije;

    Zaposlovanje

    181.  meni, da je eden od velikih izzivov, s katerimi se sooča EU, ohranjanje svoje konkurenčnosti, povečanje rasti in spopadanje z visoko stopnjo nezaposlenosti;

    182.  ponovno poudarja, da mora biti visoka kakovost delovnih mest osrednja prednostna naloga strategije 2020, in da je večja osredotočenost na dobro delujoče trge dela ter na socialne razmere bistvena za izboljšanje stopnje zaposlitve; zato poziva k oblikovanju novega programa za spodbujanje dostojnega dela, zagotavljanje pravic delavcev po vsej Evropi ter izboljšanje delovnih pogojev;

    183.  meni, da mora nova strategija bolj poudariti dostojno delo, vključno z bojem proti delu na črno in zagotavljanjem, da se ljudem, ki so trenutno izključeni iz trga dela, omogoči ponovni dostop do njega;

    184.  meni, da mora nova strategija spodbujati trge dela, ki hkrati povečujejo spodbude in izboljšujejo pogoje pri delu ter dodatno spodbujajo delodajalce, da zaposlijo nove in ohranijo obstoječe delavce;

    185.  poudarja pomen obravnavanja vse manjše konkurenčnosti Evrope na svetovni ravni; ob upoštevanju predvidenega dolgoročnega pomanjkanja delovne sile meni, da se ne bi smeli posvečati samo krizi, temveč bi morali iskati evropske programe, ki bodo omogočili migracijo izobražencev in preprečili beg evropskih možganov;

    186.  meni, da je trden in odločen ukrep za delovna mesta toliko bolj potreben, saj Uniji na podlagi obetov nizke rasti grozi oživitev brez oblikovanja delovnih mest;

    187.  spodbuja Unijo, da poveže svoje ukrepe za delovna mesta z ukrepi za boj proti revščini in socialni izključenosti, vključno z učinkovitim delovanjem notranjega trga za delavce v EU, da kriza ne bi še bolj povečala neenakosti;

    188.  poziva države članice in Komisijo, naj do leta 2020 dosežejo 75-odstotno stopnjo zaposlenosti za moške in ženske z zmanjšanjem razdrobljenosti trga dela ter z odločnejšim prizadevanjem za uskladitev dela, skrbi za druge in družinskega življenja;

    189.  meni, da se morajo prizadevanja za podporo ustvarjanja delovnih mest osredotočiti na zaposlovanje mladih, kar pa v zameno zahteva podporo pri nudenju programov, ki upoštevajo enakost spolov, s katerimi se mladim nudijo sposobnosti, potrebne v realnem gospodarstvu;

    190.  poudarja, da je treba ustvariti odprte in konkurenčne trge dela, ki bodo delodajalcem zagotavljali večjo prožnost, hkrati pa ponujali podporo za brezposelne, katerim bo v primeru izgube delovnega mesta ponujena aktivna pomoč za ponovno zaposlitev;

    191.  verjame, da mora izobraževanje za Unijo predstavljati skupno dobro, z naložbami na vseh področjih izobraževalnega sistema, tako glede kakovosti izobraževanja oziroma glede števila oseb, ki imajo dostop do visokošolskega izobraževanja; predlaga, da se vzpostavi trajen in vključujoč sistem vseživljenjskega izobraževanja na evropski ravni, ki bo vključil oblikovanje programov Erasmus in Leonardo za mobilnost v izobraževanju in usposabljanju;

    192.  opozarja, da so delovna mesta odločilna gonilna sila gospodarstva, saj prispevajo h kupni moči; meni, da mora Evropska unija slediti cilju polne kakovostne zaposlenosti, in da je trajno delovanje notranjega trga pogojeno z dostojnim trgom dela, ki je naklonjen inovacijam;

    193.  poziva države članice, da nemudoma prek političnih ukrepov, povezanih z delovno silo in trgom, rešijo tako ciklično kot dolgoročno dimenzijo brezposelnosti;

    194.  meni, da Evropa potrebuje trdno rast, s katero bi podprla svoj socialni sistem, ki prispeva h konkurenčnosti evropskega socialnega tržnega gospodarstva;

    195.  ugotavlja, da je pomembno pospeševati mobilnost, ki tudi lajša iskanje kvalifikacij, ki jih zahtevajo podjetja, in izboljšuje delovanje notranjega trga, vključno v času krize; ugotavlja, da mora mobilnost delavcev spremljati izboljšanje delovnih pogojev;

    Ustvarjanje novih delovnih mest s spodbujanjem malih in srednjih podjetij

    196.  ugotavlja, da mala in srednja podjetja ter podjetniki igrajo pomembno vlogo v vseh gospodarstvih in so osrednji proizvajalci delovnih mest in dohodka ter pogonska sila za inovacije in rast;

    197.  verjame, da je čas, da pogledamo v prihodnost in se naučimo iz preteklih lekcij in tako čez čas dosežemo strukturne spremembe, ki bodo naredile naša mala in srednja podjetja bolj konkurenčna in pripravljena, da se soočijo z dodatnim pritiskom, ki bo prišel iz globaliziranega okolja in naše konkurenčne sposobnosti, da vstopimo v še bolj inovativne trge, in na ta način morebiti zagotovimo delovna mesta za veliko najbolj ranljivih članov delovne sile in njihove družine;

    198.  verjame, da so mala in srednja podjetja osrednjega pomena za nadaljnji razvoj, rast in blaginjo EU, in da se konkurenčnost EU na svetovni ravni lahko okrepi z dajanjem prednosti prav malim in srednjim podjetjem;

    199.  poziva Evropsko unijo, da podpre svojo mrežo malih in srednjih podjetij, ki so vodilna sila pri ustvarjanju delovnih mest, z lajšanjem njihovega dostopa do posojil, zlasti s podporo sistemov za kreditna jamstva in z oblikovanjem novih standardiziranih proizvodov, ki bodo omogočili zbiranje posojil ali lastnih sredstev za ta podjetja; poziva Unijo, naj oblikuje jamstveni sklad EU za mala in srednja podjetja; poziva tudi k oceni obstoječih shem financiranja, zlasti programa za konkurenčnost in inovativnost (CIP), in k prizadevanjem, da bodo posojila, ki jih jamči EU, dostopna podjetjem v vseh državah članicah in k razvoju storitev za mala in srednja podjetja ter strukture za socialni dialog;

    200.  priznava, da je treba sedanjo opredelitev malih in srednjih podjetji v EU ponovno pregledati, in da je treba merila, ki zadevajo število zaposlenih, zmanjšati, da se tako omogoči boljše usmerjanje politik za mala in srednja podjetja;

    201.  ugotavlja, da industrije ter malih in srednje velikih podjetij ne bo mogoče spodbuditi k inovacijam samo z večjo dostopnostjo do kapitala nasploh, temveč je treba zagotoviti tudi večjo raznolikost virov financiranja;

    202.  meni, da je raznolikost operaterjev na alternativnih delniških trgih lahko koristna, zlasti zaradi nudenja dostopa malim in srednjim podjetjem do kapitala;

    203.  ugotavlja, da je finančna kriza, ki jo je še poslabšal upad gospodarske rasti, ki ji je sledil, imela za posledico zmanjšanje tveganega kapitala, ki je na voljo malim in srednjim podjetjem ter podjetnikom; zato poziva k okrepljeni vlogi inovativnih finančnih rešitev, da se malim in srednjim podjetjem ter zlasti mladim, zelo inovativnim družbam, omogoči, da igrajo svojo vlogo, tako posredno kot neposredno, z izboljšanjem celotne uspešnosti rasti;

    204.  ugotavlja, da je treba v okviru oživitve posebno pozornost nameniti vlogi malih in srednjih podjetij glede produktivnosti in oblikovanja novih dobrin, ter da se zato izvajajo mehanizmi, ki preprečujejo izhod malih in srednjih podjetij iz trga, povečanje brezposelnost in podaljševanje gospodarske negotovosti; meni, da je treba zagotoviti tudi učinkovito porazdelitev sredstev iz Evropskega socialnega sklada;

    205.  meni, da moramo mala in srednja podjetja obravnavati kot motor za razvijajoče se raziskave in inovacije, za spodbujanje zaposlovanja in prispevanje k konkurenčnosti EU, in da je nanje treba gledati kot na partnerje za manjše naložbe, ki se financirajo iz kohezijskega sklada; verjame, da so v tem okviru osrednjega pomena dodeljevanje sredstev za univerze in spodbujanje partnerstva z malimi in srednjimi podjetji;

    206.  se zaveda, da notranji trg EU prispeva k ustvarjanju plodnega poslovnega okolja po vsej Uniji in hkrati ustvarja koristi za potrošnike; ne glede na to se zaveda, da se mala in srednja podjetja pri delovanju na notranjem trgu soočajo s številnimi izzivi, pogosto ne dosežejo svoje maksimalne učinkovitosti in jih je treba podpirati, zlasti na mikro ravni, da se jim omogoči delovanje na celotnem notranjem trgu, prav tako se zaveda, da je treba nadgraditi njihov dostop do informacij na ravni, ki omogoča ustanovitev vseevropskih platform, ter da bodo le takrat lahko mala in srednja podjetja izkoristila poslovne priložnosti, poiskala dopolnjevanja in nazadnje našla sredstva za dostop do trgov znotraj Unije;

    207.  meni, da je ohranjanje dejavnih in produktivnih državljanov po upokojitvi tudi v gospodarskem interesu Evrope in da izgubo njihovih izkušenj lahko ublažimo s spodbujanjem starejših državljanov, da ostanejo dejavni v manj formalnih strukturah in omrežjih na podlagi lastne državljanske udeležbe in povezovanja z gospodarskimi akterji in univerzami; meni, da bi lahko imela mala in srednja podjetja največ koristi iz takšnega omrežja neformalnih struktur, s katerim se lahko posvetujejo, saj si večina teh podjetij težko privošči te storitve pri svetovalnih službah, ki delujejo v gospodarstvu; poudarja, da se znanje, ki so si ga nabrali starejši državljani, mora posredovati v dobro vseh z vzpostavitvijo omrežja na ravni EU;

    208.  spodbuja ustanovitev specializiranih borz, ki poslujejo izključno z malimi in srednjimi podjetji ter so za njih lahko dostopne, da se olajša proces poslovanja z delnicami; meni, da bi se morala mala in srednja podjetja bolj osredotočiti na delnice, in v skladu s tem predlaga odpravo negativnih davčnih spodbud za obe strani trga, vlagatelje in sam trg;

    209.  poziva države članice EU, naj razmislijo o možnosti usklajene obdavčitve malih in srednjih podjetij; meni, da je dokončna vzpostavitev notranjega trga nujna za zagotavljanje čezmejnega financiranja in poslovnih priložnosti za mala in srednja podjetja, da se spodbudi gospodarska oživitev EU;

    210.  poudarja, da je zelo zaželeno, da se vzpostavi naravna povezava med industrijo in inovacijami ter posledično izobraževanjem; inovatorji, vključno z malimi in srednjimi podjetji, morajo biti v ospredju naložb na evropski in nacionalni ravni. Poudarja, da novoustanovljena inovacijska mala in srednja podjetja po definiciji predstavljajo profil visokega tveganja in bankrota, zato je treba v celoti premisliti o njihovem financiranju in z njim povezanimi dejavnostmi. Poudarja, da je treba zlasti za novoustanovljena inovacijska podjetja vzpostaviti sisteme kreditnih jamstev, saj so v težkem položaju glede pridobitve financiranja pri bankah;

    211.  poziva Unijo, naj si prizadeva za bolj uravnoteženo strukturo financiranja malih in srednjih podjetij; meni, da je treba povečati delež kapitalskih trgov pri financiranju malih in srednjih podjetij;

    212.  predlaga, da bi morala Komisija ustanoviti projekt "Eno malo ali srednje podjetje – eno delovno mesto" z vzpostavitvijo novega finančnega instrumenta na ravni EU, da se spodbudijo dejavnosti malih in srednjih podjetij v Uniji; meni, da bi morali bolj uravnotežiti strukturo financiranja malih in srednjih podjetij. Meni, da je treba povečati in spodbuditi delež financiranja malih in srednjih podjetij s pomočjo kapitalskih trgov, tveganega kapitala, zasebnih vlagateljev in javno-zasebnih partnerstev. poziva Komisijo in države članice, naj občutno zmanjšajo birokratski postopek javnega naročanja za mala in srednja podjetja ter birokracijo, kar je bistveno za dobro delovanje teh podjetij;

    213.  poziva k reformi akta o malih podjetjih, vključno z zavezujočimi določbami, ki se morajo uporabljati v vseh državah članicah, in k oblikovanju novega socialnega akta o malih podjetjih, ki bi bil nujna okrepitev evropskega socialnega tržnega gospodarstva v obdobju po krizi;

    214.  priporoča vzpostavitev sistema vse na enem mestu; takšen sistem je potreben za vsa upravna vprašanja za mala in srednja podjetja. Meni, da je zmanjšanje upravnih bremen malih in srednjih podjetij zelo pomembno, prav tako uvedba socialnega vidika v zakonodaji, ki zadeva ta podjetja. Verjame, da bi morala Evropa postati regija, ki je v svetu najbolj prijazna do malih srednjih podjetij;

    Razvoj

    215.  ugotavlja, da čeprav se zdi, da so nekatere države v vzponu in države v razvoju že premagale najhujšo krizo, je bilo 40 % držav v razvoju vseeno zelo izpostavljenih učinkom finančne krize, zaradi česar bo 90 milijonov ljudi pahnjenih v revščino;

    216.  poziva, naj se ponovno potrdi zaveza, da je treba 0,7 % BND držav članic nameniti za razvojno pomoč, ter naj se preuči možnost dodatnih inovativnih virov financiranja za zapolnitev vrzeli, ki je nastala zardi krčenja gospodarstev držav v razvoju;

    217.  poziva evropska podjetja, zlasti multinacionalna, naj zagotovijo socialno odgovornost svojih podpogodbenih izvajalcev v proizvodni verigi;

    Upravljanje na svetovni ravni

    218.  priznava pomanjkljivosti in težave, ki jih povzroča pomanjkanje pravno zavezujočih pristojnosti ter povezanosti svetovnih finančnih in gospodarskih institucij; zato pozdravlja pobude za to, da se z reformami izboljšajo učinkovitost, globalni doseg in odgovornost Mednarodnega denarnega sklada in drugih institucij OZN, da se jim lahko podeli mandat za delovanje v smislu povezovalne platforme za pobude o usklajevanju gospodarskega in finančnega sektorja ter po potrebi tudi pooblastila za oblikovanje pravno zavezujočih pravil v obliki mednarodnih konvencij;

    219.  meni, da globalni izzivi EU vključujejo tudi vprašanje o uravnoteženju njene gospodarske moči z ugledom v svetovnem okviru in z možnostjo zastopanja enotnega stališča; meni, da mora biti eden ključnih projektov zunanje politike EU prizadevanje za reformo OZN in z njo povezanih institucij ter njihovo preoblikovanje v globalne institucije, ki bodo imele resničen politični vpliv na obravnavanje mednarodno pomembnih vprašanj, kot so podnebne spremembe, finančni nadzor in finančna ureditev, zmanjšanje revščine in razvojni cilji tisočletja;

    220.  poziva Evropski svet, naj skliče vrhunsko srečanje skupine G20, ki bo posvečeno samo potrebni reformi upravljanja v svetovnem okviru;

    221.  priporoča, da si je treba hkrati z izboljšanjem upravljanja in delovanja Baselskega odbora za bančni nadzor prizadevati za okrepitev mednarodne ureditve upravljanja drugih tržnih segmentov; predlaga, naj pravila Baselskega odbora za bančni nadzor stopijo v veljavo v obliki mednarodnih pogodb;

    222.  je seznanjen z napredkom, ki sta ga na področju davčnega upravljanja dosegli Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in skupina G20, vendar zagovarja nujne in odločne ukrepe za okrepitev pravnih in gospodarskih posledic, povezanih s črno listo nekooperativnih jurisdikcij, ki jo je pripravila OECD; poziva k hitrim in praktičnim ukrepom za samodejno in večstransko izmenjavo informacij kot standardnega postopka v svetovnem okviru, da se okrepita davčna preglednost ter preprečevanje goljufij in davčnih utaj;

    223.  predlaga, da Evropska unija po začetku veljave Lizbonske pogodbe postane neposredna podpisnica konvencij Mednarodne organizacije dela in podpiše vse konvencije, ki jih je do zdaj sprejela ta organizacija;

    224.  podaja zaključek, da potrebujemo več Evrope; meni, da nujno potrebujemo politične in intelektualne voditelje, ki bodo evropskemu projektu dali nov zagon; meni, da mora Komisija v celoti izkoristiti svoje pravice sprožanja pobud na področju deljenih pristojnosti, zlasti na področju energetske politike, da se EU okrepi za prihodnje izzive; meni, da je treba dokončati projekt ekološko in socialno prijaznega notranjega trga, ki je temelj Unije; odločno poziva k okrepitvi mehanizmov za gospodarsko upravljanje v Uniji, zlasti kar zadeva večjo odgovornost, boljše krizno upravljanje ter boljše usklajevanje gospodarske politike in politike zaposlovanja;   ocenjuje, da je treba hitro nadaljevati z izvajanjem načrta finančne in nadzorne reforme, pri čemer je treba obravnavati ne le pomanjkljivosti, ki so se pokazale med krizo, ampak tudi potrebo po oblikovanju finančnega sistema, ki podpira realno gospodarstvo, prispeva k finančni stabilnosti in spodbuja gospodarsko rast, dolgoročne naložbe, ustvarjanje delovnih mest, socialno kohezijo in preprečuje revščino;

             meni, da je treba preoblikovati davčne sisteme na pošten način, ki preprečuje nastanek prevelikih razlik in spodbuja socialno pravičnost, podjetniški duh in inovativnost;

             poziva k oživitvi trajnostnega socialnega tržnega gospodarstva in njegovih vrednot;

    225.  v okviru posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo je zavezan k izpolnjevanju ciljev, predvidenih v mandatu tega odbora, ob tesnem sodelovanju z nacionalnimi parlamenti EU z namenom sprejetja skupnih priporočil;

    226.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, predsedniku Evropskega sveta, predsedniku Euroskupine, Evropski centralni banki, Ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij ter vladam in parlamentom držav članic kot tudi socialnim partnerjem.

    OBRAZLOŽITEV

    Mandat in cilji

    S sklepom z dne 7. oktobra 2009 je Evropski parlament ustanovil poseben odbor za finančno, gospodarsko in socialno krizo, ki ima za cilj:

    – preučiti in oceniti razsežnosti finančne, gospodarske in socialne krize, njene posledice za Unijo, države članice ter za razmere na svetovni ravni, predlagati ustrezne ukrepe za dolgoročno obnovo zdravih in stabilnih finančnih trgov, ki bodo omogočali trajno rast, socialno kohezijo ter zaposlovanje na vseh ravneh, ter oceniti učinek teh ukrepov in ceno neukrepanja;

    – preučiti in oceniti sedanje izvajanje zakonodaje Skupnosti na vseh prizadetih področjih ter uskladitev ukrepov (ob spoštovanju načela subsidiarnosti), ki so jih sprejele države članice za spodbujanje trajne in kakovostne rasti in dolgoročnih naložb v boju proti brezposelnosti ter kot odgovor na demografske in podnebne izzive;

    Zato bi morala Komisija vzpostaviti potrebne stike in organizirati predstavitve z institucijami Evropske unije, nacionalnimi, evropskimi in mednarodnimi institucijami in forumi, s parlamenti in vladami držav članic in tretjih držav, s predstavniki znanstvene skupnosti, podjetij in civilne družbe, vključno s socialnimi partnerji, ter v tesnem sodelovanju s stalnimi odbori.

    Posebni odbor bo lahko pripravljal priporočila glede ukrepov ali pobud, ki jih je treba sprožiti, v tesnem sodelovanju s stalnimi odbori.

    Delovne metode in delovni program

    Takoj po ustanovni seji odbora CRIS (15. oktobra 2009) so njegovi koordinatorji začeli pripravljati delovni program, ki ga odbor potrebuje za izvajanje svojega mandata.

    Da bi lahko uspešno dosegel cilje, ki jih ta mandat določa, je bilo treba delovni program utemeljiti na naslednjih elementih: ugotavljanje dejstev, analiza in sklepi.

    Ugotavljanje dejstev

    Temeljito ugotavljanje dejstev je ključnega pomena za razumevanje vzrokov krize ter medsebojno povezanost med različnimi področji politik in družbenimi področji.

    Delovni program odbora CRIS zato predvideva naslednje glavne načine ugotavljanja dejstev:

    · Javne predstavitve

    Javne predstavitve so priložnost za člane odbora, da se seznanijo s stališči uglednih strokovnjakov in izmenjujejo mnenja z njimi. V ta namen je odbor CRIS organiziral sedem javnih predstavitev o različnih temah in področjih politik, ki jih zajema njegov mandat:

    o Finančna kriza: vzroki, posledice in izzivi

    o Razširitev krize – v realno gospodarstvo in javne finance

    o Socialni vplivi krize: brezposelnost in socialna država ter demografski izzivi in pokojninski sistem

    o Finančna ureditev in nadzor: glavne pomanjkljivosti obstoječega sistema in morebitni prihodnji modeli

    o Evropsko gospodarsko upravljanje in instrumenti EU za gospodarsko in družbeno oživitev: pakt za stabilnost in rast, reforma in vzdržnost javnih financ ter proračunska politika

    o Upravljanje na svetovni ravni: svetovna neravnovesja, izzivi podnebnih sprememb, posledice krize za države v razvoju in trgovino

    o Gospodarske izhodne strategije: finančni in monetarni vidiki ter ustvarjanje novih delovnih mest, notranji trg, inovacije in trajnostna okolju prijazna rast

    Odboru CRIS so predavali številni strokovnjaki, vključno s predstavniki EU, nacionalnih in mednarodnih institucij, vlad držav članic, akademske in poslovne skupnosti, socialnih partnerjev in civilne družbe.

    · Študije in informativno gradivo

    Odbor CRIS je naročil dve večji študiji: oceno učinka o ceni neukrepanja in nezadostnega usklajevanja ter o kriznem upravljanju. Poleg tega je naročil informativno gradivo zunanjih strokovnjakov; to gradivo je vsebovalo bistvene informacije o temah posameznih javnih predstavitev, da bi se bilo mogoče ustrezno pripraviti na izmenjavo mnenj na teh dogodkih.

    · Delavnice

    V primerjavi z javnimi predstavitvami delavnice ponujajo strokovno znanje o ožjih temah in omogočajo temeljitejšo razpravo. Pripravljene so bile naslednje delavnice:

    o Nordijska finančna kriza – izkušnje nordijskih držav iz zgodnjih 90. let prejšnjega stoletja, uporabne v sedanji krizi

    o Posledice krize za mala in srednje velika podjetja

    o Posledice krize za nove države članice in vloga kohezijskih instrumentov

    o EU-Kitajska: oživljeno partnerstvo po izbruhu svetovne finančne, gospodarske in socialne krize (v Šanghaju 29. maja)

    o Čezatlantski odnosi (31. maja)

    · Obiski delegacij

    Obiski delegacij omogočajo misije za ugotavljanje dejstev v državah posebnega pomena in tam, kjer imajo sedež najpomembnejše institucije; so odlična priložnost za srečanje s sogovorniki in ključnimi akterji, ki sicer ne bi mogli nastopiti na sejah odbora. V ta namen je odbor CRIS načrtoval naslednje obiske delegacij:

    o Basel in Ženeva, Švica: srečanje z glavnimi akterji svetovnega institucionalnega okvira Svetovne trgovinske organizacije, Banke za mednarodne poravnave (BIS), Baselskega odbora in Odbora za finančno stabilnost

    o Riga, Latvija: izmenjava mnenj z osrednjimi institucijami te države članice, ki jo je kriza še posebej prizadela in ki je izkoristila mehanizem finančne podpore za plačilne bilance s posredovanjem Mednarodnega denarnega sklada

    o Pekih in Šanghaj, Kitajska: preučevanje vprašanja svetovnega ravnovesja kot ene od težav, ki so povzročile krizo, in razprava o prihodnjem okvirnem svetovnem redu

    o Washington in New York, ZDA: zbiranje informacij pri viru finančne krize in razprava o prihodnjih korakih pri reformi tamkajšnje ureditve in nadzora ter o upravljanju finančnega sistema na svetovni ravni

    · Skupina strokovnjakov

    Odbor CRIS je ustanovil skupino strokovnjakov, kot nekakšen odbor, ki se bo odzival na njegove analize in priporočila. V njem sodelujejo ugledni strokovnjaki z različnih področij politik, ki jih zajema mandat odbora CRIS, prav tako pa svetuje poročevalcu in članom odbora glede posameznih tem.

    Analiza

    Na podlagi informacij in znanja, ki jih je odbor CRIS pridobil med ugotavljanjem dejstev, je pripravil več tematskih dokumentov o različnih temah s področij, ki jih zajema njegov mandat, in razpravljal o njih. Večini političnih skupin je bila dodeljena naloga, naj preučijo določene teme in rezultate predstavijo članom odbora. Odbor je pripravil in razpravljal o naslednjih tematskih dokumentih:

    · Širitev krize na realno gospodarstvo in javne finance v EU – Alain LAMASSOURE (EPP)

    Priporočila:

    o EU bi morala svoje politike usmeriti k osrednjemu cilju podvojitve potenciala za rast z boljšim usklajevanjem in prestrukturiranjem proračuna.

    o Vsaka država članica bi morala razmisliti, kako čim bolje prilagoditi svoj model gospodarskega razvoja, in razmisliti o svoji vlogi kot industrijski sili.

    o EU se mora soočiti s problemom staranja prebivalstva, zlasti z zaposlovanjem in usposabljanjem delavcev.

    o Vse države članice morajo znova prevzeti nadzor nad javnimi financami; potrebne bodo prerazporeditve sredstev, da se okrepi naložbe v sektorjih z velikimi potencialom rasti in zmanjša primanjkljaje, ki so nastali zaradi krize.

    o Evropska solidarnost mora imeti prednost pred mednarodno solidarnostjo; Unija mora poskrbeti za ustrezne mehanizme, instrumente in politične sporazume v skladu z Lizbonsko pogodbo.

    o Zunanja gospodarska politika za EU v svetu po krizi bi morala biti vprašanje.

    · Socialne posledice krize na demografske izzive zaposlovanja in pokojninski sistem – Nikolaos HUNTIS (GUE)

    Priporočila:

    o EU se mora usmeriti v solidarnost, ohranjanje delovnih mest in socialno pravičnost.

    o Povečevanje konkurenčnosti na račun pravic delavcev je treba preprečevati; osredotočiti bi se bilo treba na povečanje kakovosti proizvodov, izobraževanje, inovacije, nove energetske vire, znanost in tehnologijo.

    o Proračun EU je treba občutno povečati, prednostne naloge EIB pa znova osredotočiti na zaposlovanje in socialno kohezijo, razvoj izobraževanja, raziskave in inovacije, gospodarsko rast z varstvom okolja ter uvedbo novih, čistih in obnovljivih virov energije.

    o Program socialnega varstva EU je treba reorganizirati, da bo namenjen zlasti odpravljanju negotovih delovnih mest, vključevanju delavcev priseljencev, zaščiti dolgoročno brezposelnih in ogroženih skupin pred družbeno izključitvijo, ločitvi funkcije upravljanja premoženja od možnosti finančnega špekuliranja z uvedbo strogih upravljavskih pravil ter nadzora države in socialnih partnerjev, usklajevanju neodvisnega vira financiranja, ustvarjenega z davkom na finančne transakcije in razpoložljivega na evropski ravni v podporo tistim, ki niso pridobili polne pokojnine zaradi izgube zaposlitve.

    · Finančna ureditev in nadzor – prihodnji model – Anne E. JENSEN (ALDE)

    Priporočila:

    o Treba je prenoviti ureditev in nadzor finančnih trgov EU, da bi odpravili regulativne vrzeli, se zavarovali pred prihodnjimi krizami, povrnili zaupanje ter oblikovali uspešen in trajnosten finančni sistem, ki bo varoval rast in delovna mesta.

    o Bonitetna ureditev bi morala: biti prilagojena različnim finančnim situacijam, zagotoviti spodbude za skrbno ravnanje, predvideti omejitve, da se zmanjša pretirano tveganje, in spodbujati „resnično podjetništvo“.

    o Oblikovanje politik bi moralo biti osredotočeno na cikel „razcveta in propada“, saj bi boljša ureditev v obdobjih razcveta lahko omejila razsežnost propada.

    o Zakonodaja bi morala preprečiti preveliko tveganje finančnih institucij in olajšati reševanje težav, kadar te institucije vendarle niso uspešne.

    o Revidirati je treba računovodske standarde, da bodo udeležencem na trgu ponujali preverljive informacije.

    o Model MiFID je treba dopolniti z zakonodajo o proizvodih.

    o EU mora imeti aktivno vlogo na svetovnem prizorišču pri izvajanju obsežne reforme svetovnega finančnega sistema. Kjer napredek na mednarodni ravni ni dovolj daljnosežen, mora biti EU za zgled.

    · Vloga kohezijskih instrumentov in solidarnosti v procesu oživitve in prestrukturiranja evropskega gospodarstva – Danuta HÜBNER (EPP)

    Priporočila:

    o EU mora izboljšati usklajevanje in izkoriščanje sinergij med različnimi ravnmi javne uprave in politikami.

    o Pri oblikovanju politik za izhod iz krize je treba upoštevati ozemeljske posebnosti in neenakomerne posledice krize.

    o Naložbene vzorce v izhodnih strategijah je treba uskladiti s prednostnimi nalogami za spodbujanje dolgoročne rasti.

    o Posojila na lokalni ravni je treba okrepiti prek trdnih regionalnih bank in podpore EIS.

    o Kohezijska politika bi morala biti glavni mehanizem za izvajanje strategije EU2020.

    · Evropsko gospodarsko upravljanje in instrumenti EU za gospodarsko in družbeno oživitev – Magdalena ALVAREZ (S&D)

    Priporočila

    o Potrebno je boljše upravljanje evropskega finančnega sistema. Na nacionalni ravni je treba opredeliti mehanizme, da bodo ukrepi za okrepitev in dokapitalizacijo nacionalnih finančnih sistemov v skladu s smernicami EU. Na ravni EU je treba zagotoviti: pospešitev in poglobitev začetih reform evropskega finančnega sistema, sklad za stabilnost, evropski jamstveni sklad za depozitne vloge, evropsko bonitetno agencijo, seznam finančnih instrumentov glede na povezano tveganje, ustanovitev klirinških hiš na nereguliranih in neuradnih trgih, proticiklične kazalnike.

    o Evropska javnofinančna politika mora biti proticiklična, usklajena in vzdržna. V ta namen je potrebno naslednje:

    - Države članice bi se morale osredotočiti na boj proti davčnim utajam, EU pa bi morala po sprejetju direktiv o prihrankih in upravnem sodelovanju uvesti niz vseevropskih davkov, na primer na finančne transakcije, nagrade in uporabo energije iz fosilnih goriv.

    - Države članice morajo korenito spremeniti politiko javne porabe: podpreti morajo politike aktivnega zaposlovanja, zagotoviti trdno podporo malim in srednje velikim podjetjem, pomagati morajo pri prestrukturiranju industrijskega sektorja, jasno se morajo zavezati naložbam v „trikotnik znanja“, dati morajo prednost okolju prijaznim tehnologijam.

    - Nacionalne politike je treba uskladiti s paktom za stabilnost in rast kot edinim orodjem za proračunsko približevanje in glavnim orodjem za vodenje gospodarstva v evropski monetarni uniji. Načrtovane reforme Eurostata v povezavi z nadzorom javnih financ je treba pospešiti.

    - Vlogo EIB na ravni EU je treba okrepiti.

    o EU potrebuje nov model rasti: osredotočiti se mora na prestrukturiranje finančnega sektorja, da bo stabilnejši in preglednejši in bo služil realnemu gospodarstvu.

    · Evropsko gospodarstvo in industrija ob soočanju z izzivi podnebnih sprememb – Bas EICKHOUT (Verts)

    Priporočila:

    o Okoljske učinke je treba internalizirati z: znižanjem zgornje meje za EU ETS, dražbo za vse pravice, mejno izravnavo in pridržano ceno na dražbah, obdavčitvijo ogljika v sektorjih, ki jih ETS ne zajema (npr. gradbeništvo in transport), uvedbo davka na finančne transakcije, uvedbo tržnega instrumenta za biotsko raznovrstnost in zmanjševanjem okolju škodljivih subvencij.

    o Zakonodajo o energetskih prihrankih, varstvu tal, recikliranju in obnovljivih virih bi bilo treba izboljšati s: hitrejšim sprejetjem direktive o varstvu tal, izboljšavo ciljev in opredelitev recikliranja, uvedbo standardov emisijskih vrednosti za elektrarne, oblikovanjem načrta medsebojnega povezovanja za evropske inteligentne mreže.

    o Vse to naj bi se financiralo z: uvedbo subvencij za razvoj inovativnih in trajnostnih tehnologij ter omogočanje dostopa do financiranja za ukrepe varčevanja z energijo podjetjem in posameznikom, prednostno obravnavo podnebnih sprememb v prihodnji reformi proračuna, povezovanjem sredstev strukturnih skladov EU z družbenimi in okoljskimi pogoji, ponujanjem ugodnejših pogojev za financiranje projektov z visoko družbeno in okoljsko vrednostjo prek Evropske investicijske banke, z zelenimi obveznicami, s katerimi bi se financirale okolju prijazne naložbe in ki bi jih izdala Komisija z jamstvom držav članic.

    o Podnebna vprašanja bi bilo treba vključiti v druge politike EU.

    · Svetovni red, mednarodna denarna politika in reševanje svetovnih neravnovesij (vključno z vprašanjem davčnih oaz) – Kay SWINBURNE (ECR)

    Priporočila:

    o Pri tem je treba pretehtati: izvajanje prociklične monetarne politike z upoštevanjem obrestnih mer, možnost zagotovitve višjega svetovnega cilja glede stopnje inflacije, razmere na naftnem trgu, neravnovesja med državami proizvajalkami nafte in organizacijo OPEC, tesnejše usklajevanje davčnih politik po vsem svetu v okviru skupine G20, da bi čim bolj zmanjšali možnosti davčne arbitraže.

    o Razmisliti je treba tudi o: vlogi subjektivne presoje zakonodajalcev in direktorjev v času tržnih pretresov, manjšem zanašanju na matematično modeliranje, prepovedi ponovnega nakupa predhodno izdanih delnic za omejitev organske rasti v finančnih podjetjih, vnaprej izraženi volji glede podrobnosti njihovega urejenega razpuščanja, zmanjšanju števila davčnih spodbud, ki dajejo prednost financiranju s tujim kapitalom pred financiranjem z lastnim kapitalom.

    o Države članice bi morale od drugih držav članic zahtevati, da objavljajo točne in pregledne računovodske izkaze.

    · Gospodarske izhodne strategije: finančni in monetarni vidiki, mala in srednje velika podjetja, inovacije in nove priložnosti za trajnostno rast – Regina BASTOS (EPP)

    Priporočila:

    o Mala in srednje velika podjetja kot gonilna sila za oživitev gospodarstva EU ter prihodnjo rast in blaginjo:

    - okrepiti je treba socialno tržno gospodarstvo in se izogniti omejitvam konkurence;

    - v celoti je treba uporabiti zmožnosti notranjega trga in novih poslovnih možnosti za mala in srednje velika v vsej Uniji;

    - treba je oblikovati nov socialni akt za mala podjetja;

    - vzpostaviti je treba sistem „vse na enem mestu“ za vse upravne postopke za mala in srednje velika podjetja;

    - oblikovati je treba evropsko mrežo svetovanja za starejše;

    - uskladiti je treba politiko obdavčitve malih in srednje velikih podjetij; predvideti je treba davčne spodbude in subvencije za mala in srednje velika podjetja;

    - politiki za mala in srednje velika podjetja je treba dati zunanjo razsežnost, da bodo ta podjetja lahko konkurirala v mednarodnem prostoru.

    o Inovacije:

    - ustvariti je treba tesnejšo povezavo med industrijo in inovacijami;

    - oblikovati je treba nova partnerstva med podjetji, znanostjo in univerzitetnimi raziskavami;

    - podpreti je treba inovacije, temelječe na znanju.

    o Trajnostna rast:

    - okrepiti je treba zaposlovanje s projektom „eno malo ali srednje podjetje – eno delovno mesto„;

    - mala in srednje velika podjetja morajo postati instrument za ponovno vzpostavitev gospodarskega in socialnega tkiva družbe;

    - treba je vrniti moč skupnostim: lokalno izvajanje svetovnih odločitev;

    - poiskati je treba proaktivni pristop k izključitvi, ki pogosto izhaja iz revščine;

    - v celoti je treba uporabiti potencial pojavljajoče se informacijske družbe, da se spodbudi sodelovanje lokalnih prebivalcev pri načrtovanju trajnostne družbe.

    Priporočila poročevalke

    Glede prve točke mandata posebnega odbora poročevalka meni, da je bila finančna kriza, ki se je razvijala vse od poletja 2007, tako ali drugače pričakovana. Začela se je na trgu ameriških tveganih hipotekarnih posojil, lahko pa bi se začela drugje, vendar je to, kar napravi vtis, obseg njene razširitve, čeprav je trg tveganih hipotekarnih posojil leta 2007 predstavljal le 13 % nepremičninskih kreditov v ZDA, njen vpliv na druge trge, zlasti na evropski trg, socialna škoda, ki jo je povzročila in negotovost pogojev za njen konec.

    Kot vse finančne krize ima več vzrokov. Najprej odraža realno gospodarsko stanje, ki je povezano z načinom rasti ZDA v novi dobi kapitalizma v času globalizacije, svetovnih neravnovesij in potrebe po obsežni prilagoditvi, ki sledi. Povečanje socialnih neenakosti na svetovni ravni in znotraj držav, z zmanjšanjem dela plač pri delitvi dodane vrednosti vse od začetka 80-tih let, zmanjšanje kupne moči gospodinjstev in razvoj potrošnje na podlagi njihovega prekomernega zadolževanja, so prispevali odločilno vlogo pri razvoju teh nesorazmerij in nekaterih "finančnih inovacij".

    Ta kriza je konec koncev rezultat zlorab, ki so nastale iz prekomernega izpostavljanja tveganju za povečanje dobička v globaliziranem finančnem sistemu, ki je bil nezadostno urejen oziroma nenadzorovan. Kriza je pomagala osvetliti gospodarski sistem in sistem upravljanja, ki sta dosegla določne meje.

    Na drugem mestu poročevalka meni, da se najpomembnejše izkušnje, ki jih lahko potegnemo, nanašajo na nepravilno delovanja procesa odločanja. Jasno je, da ni bilo volje za ukrepanje, dokler ni bilo absolutno potrebno ("As long as the music is playing, you've got to get up and dance"[1]), in cena nesodelovanja je bila izkušena v vsej svoji velikosti, tako v globaliziranem svetu kot v Evropski uniji. Ko je panika zajela trge, je bila prva reakcija držav članic neusklajena in takoj kaznovana. Samo takrat, ko so države članice pokazale svojo pripravljenost, da se skupaj spopadejo s svetovno krizo, so se zadeve spremenile, saj so trgi nadzirali države. Če pogledamo način, na katerega je bila upravljana kriza, se zastavi vprašanje o vlogi svetovnega vodstva, ki presega rast števila mednarodnih forumov in vloge javne oblasti v odnosu do stališča Evropske centralne banke glede zagotovitve uspešnega vodenja ekonomske in monetarne unije. Rabili smo krizo, da smo spodbudili organizacijo Evroskupine na ravni voditeljev držav in predsednikov vlad, organ, ki smo ga že predolgo zahtevali. V prihodnje mora to Uniji ponuditi mehanizme za gospodarsko vodenje, ki bodo prilagojeni za normalna oziroma krizna obdobja.

    Znotraj Komisija, kjer se opusti vloga posameznika, je to, kar najbolj preseneti, težava pri soočanju s tovrstno krize in neprimernost organizacijske, ki na eni strani predvideva makroekonomsko politiko, ki je uokvirjena v postopke, na drugi strani pa zakonodajo za finančne trge in vez z usklajevanjem nacionalnih nadzornih organov. Ta organizacija ne krije vpliva enega na drugega in potrebe okrepljene makro in mikrobonitetne analize.

    Ob upoštevanju takšnih nepravilnosti poročevalka meni, da bo morala biti prihodnost našega gospodarskega sistema okrepljena, da nasprotuje krizam prek globokega prilagoditve ključnih elementov. Unija mora računati na lastne moči, če želi biti uspešna. V sektorju, kjer so pristojnosti deljene z državami članicami, mora Unija v celoti igrati svojo vlogo, črpati iz lastne notranje moči, da se uveljavi pri organizaciji globalizacije. Unija ne sme več staviti na rast drugih regij sveta, na svetovni ravni pa mora uveljaviti ne samo svojih interesov ampak tudi svoje vrednote.

    Drugi element, ki ga je treba analizirati glede na do sedaj dane odgovore na krizo, se nanaša na hitrost in obseg pomoči za finančni sektor. Vse od začetka krize se je opazilo, da so bili dobički privatizirani, izgube pa so postale javna lastnina. V razmerah, za katere je značilna nizka kupna moč, se lahko glede ogromnih zneskov, ki jih dodeljujejo države v nekaj dneh, da bi pomagale bančnemu sektorju, lahko razvije generalno nerazumevanje. Pojav gospodarske recesije v Evropi je prisilil države članice, da obsežno podprejo oživitev gospodarske dejavnosti. Ta pomoč je bistvena in vsaka prezgodnja prekinitev javne intervencije bi oslabila gospodarsko oživitev. Resnost razmer poleg tega zahteva, da se Evropska unija izkaže, med drugim na socialnem področju, saj državljani Unije vključujejo, ne glede na dejanske pristojnosti Unije, socialne razmere, ki jih poznajo, tudi v delovanje Evropske unije. Če tega ni sposobna narediti, bomo priča pojavu nacionalizma, protekcionizma, kot tudi poslabšanju mnenja o Uniji. Ustvarjanje delovnih mest samo, ki bo sproženo kot verižna reakcija s prihodnjo zeleno industrijsko revolucijo bo koristno, ampak ne bo zadoščalo. Vendar pa je eden od glavnih izzivov trenutne faze krize ohranitev zadosti močnega političnega pritiska, da se zagotovi popravke trenutnih slabosti trga in ponovno oblikovanje sistema, ki bo služil financiranju realnega gospodarstva. Obnova finančnih trgov mora biti usmerjena in prestrukturirana glede na potrebe gospodarstva, dolgoročnih naložb, izziv podnebnih sprememb in staranja prebivalstva. Vse do sedaj nismo obvladovali pogojev te preusmeritve, saj se bistvo pogajanj odvija med akterji finančnih trgov in javnimi organi.

    Sklepi, izzivi in prihodnje delo

    Unija, ki preživlja najhujšo socialno in gospodarsko krizo vse od svojega začetka, krizo, ki ogroža to, kar so vse do sedaj bile njeni temelji, naj gre za notranji trg, politiko na področju konkurence ali pakt za stabilnost, ne more načrtovati za prihodnje desetletje, razen če se kot izhodišče vzame trenutne razmere in torej iz ugotovitve in izzive, ki so bili identificirani v tem poročilu. Opredelitev strategije EU 2020 bi morala biti del skupnih prizadevanj, del postopka kriznega upravljanja in strategije za obdobje po krizi.

    Ta strateška vizija Evropske unije bi morala biti izpeljana tudi ob tesnem sodelovanju z nacionalnimi parlamenti, socialnimi partnerji in civilno družbo in bi morala biti oblikovana ob še tesnejšem sodelovanju z Evropskim parlamentom. To sodelovanje, ki danes manjka v Svetu in v Komisiji, je bilo identificirano v tretji točki misije posebnega odbora in bi moralo oblikovati jedro njenega dela v okviru podaljšanega mandata. Glede na to, da je delo posebnega odbora za krizo vse od njegove ustanovitve omogočilo oblikovanje zaključkov in posebnih priporočil glede nekaterih tem, pa potrebujemo povečano delo, da se na tej osnovi izmenjuje podatke z nacionalnimi parlamenti, spremeni ta priporočila v zakonodajne predloge in spremeni pridobljene rezultate v delovni načrt.

    Če bi posebni odbor prenehal s svojim delom, bi se ustvaril občutek, da je bila kriza premagana, čeprav v resnici razmere na finančnih trgih še niso stabilne in ne poznamo še gospodarskih in socialnih vplivov velikega zloma, čeprav bodo globoki in dolgoročni. Vsa področja, na katerih že potekajo pobude oziroma jih je treba sprejeti (strategija EU 2020 in nove politične smernice, gospodarsko vodenje, finančna perspektiva, regulacija in nadzor, reforma svetovnega vodenja in predstavništvo Unije), morajo upoštevati ugotovitev, da je ta model v krizi. To je razlog, zaradi katerega zahtevamo, da se obstoječi mandat posebnega odbora podaljša. To bi omogočilo zlasti zagotovitev podrobnega spremljanja te raznovrstne agende, poglobitev analize in politična priporočila glede podlage za delovni program, ki ga je treba opredeliti in iz njega potegniti poročilo o spremljanju v drugi polovici leta 2011.

    • [1]  Navedba predsednika -generalnega direktorja Citigroup, Charlesa o. Princa v intervjuju za Financial Times, julij 2007.

    POVZETEK

    Posebni odbor za finančno, gospodarsko in socialno krizo sprejme naslednje zaključke o vzrokih, učinkih, odzivih in rešitvah krize:

    Globalna neravnovesja, površna finančna ureditev, ohlapne monetarne politike v ZDA, zapletenost in nejasnost finančnih produktov skupaj z napačnimi spodbudami za tveganje in kratkoročnimi sistemi nagrajevanja, navzkrižje interesov bonitetnih agencij, neregulirani izvedeni finančni instrumenti, socialne neenakosti in okolju sovražno vedenje so med glavnimi vzroki za finančno krizo.

    Sedanja finančna kriza je povzročila krčenje gospodarske dejavnosti povsod po svetu in sprožila svetovno gospodarsko in socialno krizo s splošnim povečanjem brezposelnosti, revščine in socialne izključenosti. Reševalni ukrepi, sprejeti v EU, so imeli pozitiven rezultat in pozdraviti je treba oblikovanje evropskega mehanizma za stabilizacijo. Vendar pa je bila stopnja usklajevanja med različnimi nacionalnimi načrti za oživitev gospodarstva preveč skromna in Komisija bi morala poročati o njihovi učinkovitosti. Kriza kaže, da je treba v prihodnje povečati evropsko razsežnost.

    Zato Evropski parlament meni, da Evropa potrebuje bolj združeno in učinkovito ter manj birokratsko Unijo in se mora Komisija, katere naloga je opredeliti in varovati skupni evropski interes, v skladu s svojo pravico do pobude prednostno zavezati k delovanju v imenu Unije na področjih, kjer ima deljene pristojnosti ali pristojnost usklajevanja ukrepov držav članic.

    Komisija bi morala sprejeti popolno odgovornost za zagotavljanje vodenja in financiranja projektov na naslednjih področjih:

    -          obnovljivi viri energije in shranjevanje zelene energije;

    -          energetska učinkovitost, zlasti na področju prevoza in nepremičnin;

    -          evropsko energetsko omrežje in razvoj pametnega omrežja;

    -          javna železnica visoke hitrosti po vsej Uniji;

    -          kritična infrastruktura in hiter dostop do interneta po vsej Uniji;

    -          razvoj vodilne vloge EU na področju e-zdravja.

    Evropski parlament prav tako meni, da je možno trditi, da obstaja sporazum o vprašanjih vodenja in dejavnosti EU na področju deljene pristojnosti in dodatnih ukrepov, vendar mora imeti Unija na voljo predvsem finančna sredstva za uresničitev takšne strategije.

    Kriza je razkrila meje samoregulacije. Zato Parlament poziva k regulativnemu in nadzornemu sistemu, ki ne bo iz evidence izpustil nobenega finančnega trga in finančnega instrumenta ter nobene finančne institucije; Za doseganje tega cilja je treba sprejeti naslednje nujne ukrepe:

    -          uvedba dodatnih proticikličnih ureditev;

    -          zmanjšanje sistemskih tveganj, ki jih predstavljajo velike in/ali medsebojno povezane institucije ("prevelike, da bi propadle") in trgi izvedenih finančnih instrumentov;

    -          uveljavitev odločne politike upravljanja na področju nagrajevanja, da se odpravi navzkrižje interesov in se v finančni sistem uvede vidik dolgoročnosti;

    -          krepitev vseevropskih in svetovnih ureditev ter nadzornih struktur;

    -          preiskovanje uporabe zunajbilančnih transakcij in širjenja posebnih instrumentov (SPV in SPE);

    -          uvedba davka na finančne transakcije;

    -          uvedba novih standardov o statističnih podatkih za finančni sektor;

    -          izboljšanje glasovalnih pravic delničarjev.

    Evropski parlament obžaluje slabo izvajanje pakta stabilnosti in rasti ter poziva k boljšim mehanizmom spodbud in kazni, da se zagotovi skladnost v okviru jasnih pristojnosti Evropske komisije. Prav tako ugotavlja, da monetarna unija zahteva odločno usklajevanje gospodarskih, fiskalnih in socialnih politik. Zato bi morala biti EU opremljena z boljšimi proticikličnimi instrumenti za upravljanje gospodarskih politik.

    Treba je poglobiti večstranski nadzor in ga usmeriti v prilagoditev razmer, ki zadevajo države s primanjkljajem in tudi s presežkom, pri čemer je treba upoštevati posebne okoliščine v vsaki državi; poleg tega je potrebna večja preglednost podatkov o javnih financah.

    Evropski parlament poziva, naj gospod ali gospa Euro, ki bo podpredsednik/podpredsednica Komisije in predsedujoči/predsedujoča Euroskupini, postane obraz in izvršilna veja gospodarskega usklajevanja.

    Poleg tega morajo države članice usklajevati svoje proračunske politike in vzajemno zagotavljati preglednost podatkov o javnih financah. To zahteva boljšo primerljivost izdatkov v okviru državnih proračunov, k čemur naj bi prispevala Svet in Komisija.

    Notranji trg je eno glavnih gonil evropske rasti, zato bi morala strategija EU 2020 služiti kot konkreten program za strateške dolgoročne naložbe in zaposlovanje, da se omogoči soočanje z gospodarsko krizo in krepitev notranjega trga.

    Za nadaljnji razvoj notranjega trga je potreben usklajen pristop na nacionalni ravni in ravni EU, da se izkoristi najboljša praksa za preprečevanje davčnih goljufij in utaje davkov. V tem okviru Evropski parlament podpira zamisel o ustanovitvi skupine za davčno politiko, kar je pomemben korak k spodbujanju dialoga med vladami na področju davčne politike, in se zavzema za davčno strukturo, usmerjeno v zmanjšanje obremenitve dela in spodbujanje ter ustvarjanje spodbud za zaposlovanje, inovativnost in dolgoročne naložbe.

    Kohezijski instrumenti so ključno orodje za pomoč regijam, ki jo najbolj potrebujejo, za odpravo posledic krize s spodbujanjem naložb v infrastrukturo, podjetja in delovna mesta; zato je bistveno, da morajo biti vse dolgoročne naložbene strategije EU, zlasti če jih podpira kohezijska politika, povezane z rezultati v smislu konkurenčnosti, rasti, ustvarjanja in ohranjanja dostojnih delovnih mest in varstva okolja.

    Evropski parlament meni, da je strategija EU 2020 bistvena, da EU postane konkurenčna, socialna in trajnostna Unija, ter izraža prepričanje, da je treba strukturo upravljanja strategije EU 2020 okrepiti na podlagi instrumentov EU in ne na osnovi medvladnih pobud.

    Poleg zagotavljanja finančnih sredstev za mala in srednja podjetja mora EU prevzeti proaktiven in usklajen pristop za financiranje raziskav in inovacij, zato bi moral proračun EU služiti kot katalizator na področjih raziskav in razvoja, inovacij ter ustvarjanja novih podjetij in delovnih mest.

    Trajnostno ustvarjanje delovnih mest in njihova visoka kakovost bi morala biti vodilna prednostna naloga; zato Evropski parlament odločno poziva Unijo, naj poveže svoje dejavnosti na področju zaposlovanja z ukrepi za preprečevanje revščine in socialne izključenosti, ter meni, da mora biti dodatno prizadevanje za podporo ustvarjanju delovnih mest usmerjeno zlasti v zaposlovanje mladih ljudi in izboljšanje delovnih razmer skupaj z zagotavljanjem učinkovitega delovanja notranjega trga za delavce, da se doseže, da kriza ne bo dodatno povečala neenakosti.

    Treba je poudariti, da imajo mala in srednja podjetja bistveno vlogo v gospodarstvu kot ključni ustvarjalci delovnih mest in gonilna sila na področju raziskav, inovacij in rasti; zaradi tega je treba olajšati njihov dostop do posojil, ustanoviti jamstveni sklad EU za mala in srednja podjetja ter ovrednotiti obstoječe sheme financiranja. Poleg tega Evropski parlament zahteva, da Komisija občutno zmanjša birokratske postopke javnega naročanja za mala in srednja podjetja, zmanjša birokracijo in predlaga oblikovanje sistema vse na enem mestu za vsa upravna vprašanja, ki zadevajo mala in srednja podjetja.

    Številne države v razvoju so bile zelo izpostavljene posledicam krize; zato Evropski parlament poziva, naj se ponovno potrdi zaveza držav članic glede zagotavljanja razvojne pomoči ter naj se preuči možnost dodatnih inovativnih virov financiranja.

    Evropski parlament priznava pomanjkljivosti in težave zaradi pomanjkanja pravno zavezujočih pooblastil in nepovezanosti globalnih finančnih in gospodarskih ustanov. Zato poudarja nujno potrebo po razvoju verodostojnih, uspešnih in učinkovitih institucij za globalno gospodarsko upravljanje, ki sicer temeljijo na sedanjih institucijah, kot so ZN, Mednarodni denarni sklad, Baselski odbor, Uprava za mednarodne računovodske standarde in Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev, vendar jih tudi dopolnjujejo in izboljšujejo; nazadnje Evropski parlament ugotavlja, da mora Evropska unija nastopati enotno v okviru teh institucij, da bi čim bolj povečala svoj učinek in vpliv.

    IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

    Datum sprejetja

    29.9.2010

     

     

     

    Izid končnega glasovanja

    +:

    –:

    0:

    33

    2

    3

    Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

    Burkhard Balz, Regina Bastos, Pervenche Berès, Mario Borghezio, Udo Bullmann, Sergio Gaetano Cofferati, Frank Engel, Elisa Ferreira, Vicky Ford, Jean-Paul Gauzès, Robert Goebbels, Monika Hohlmeier, Danuta Maria Hübner, Stephen Hughes, Iliana Ivanova, Liisa Jaakonsaari, Othmar Karas, Wolf Klinz, Hans-Peter Martin, Rolandas Paksas, Olle Schmidt, Theodor Dumitru Stolojan, Kay Swinburne, Marita Ulvskog, Corien Wortmann-Kool

    Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

    Bendt Bendtsen, Cornelis de Jong, Leonardo Domenici, Bas Eickhout, Diogo Feio, Kinga Göncz, Arturs Krišjānis Kariņš, Thomas Mann, Sirpa Pietikäinen, Peter Skinner

    Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

    Jorgo Chatzimarkakis, Holger Krahmer, Marit Paulsen