PRIPOROČILO o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Kanado o varnosti v civilnem letalstvu

28.10.2010 - (06645/2010 – C7‑0100/2010 – 2009/0156(NLE)) - ***

Odbor za promet in turizem
Poročevalka: Silvia-Adriana Ţicău

OSNUTEK ZAKONODAJNE RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Kanado o varnosti v civilnem letalstvu

(06645/2010 – C7‑0100/2010 – 2009/0156(NLE))

(Odobritev)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga sklepa Sveta (06645/2010),

–   ob upoštevanju osnutka sporazuma med Evropsko unijo in Kanado o varnosti v civilnem letalstvu (15561/2008),

–   ob upoštevanju zahteve za odobritev, ki jo je Svet vložil v skladu s členoma 100(2) in 207(4), prvim pododstavkom člena 218(8) ter točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C7–0100/2010),

–   ob upoštevanju členov 81 in 90(8) svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju priporočila Odbora za promet in turizem (A7‑0298/2010),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Kanade.

OBRAZLOŽITEV

To priporočilo obravnava sporazum o varnosti, ki ga je takratna Evropska skupnost podpisala 6. maja 2009. Sporazum o zračnem prometu med EU in Kanado, ki je bil podpisan 17. in 18. decembra 2009 in ki bo dokončno vzpostavil popolnoma odprt zračni prostor med EU in Kanado, bo predmet posebnega priporočila.

Le šest držav članic ima trenutno sklenjene dvostranske sporazume s Kanado o certificiranju proizvodov. Ti sporazumi bodo prenehali veljati z začetkom veljavnosti sporazuma o varnosti v civilnem letalstvu med EU in Kanado (sporazum). Ker je odprava tehničnih ovir za blagovno menjavo v izključni pristojnosti Unije, za sklenitev tega sporazuma zadostuje sklep Sveta. Za razliko od sporazuma o zračnem prometu ta sporazum ne predvideva začasne uporabe in ga državam članicam ni treba ratificirati.

Povsem razumljivo je, da je bila sklenitev sporazuma o varnosti v zračnem prometu prednostno obravnavana kot dopolnitev sporazuma o zračnem prometu s Kanado, saj sta Evropa in Kanada vodilni v svetu na področju zrakoplovov ter proizvodnje motorjev in letal. Skupni izvoz tehnologije civilnega letalstva presega 50 milijard EUR, medtem ko je leta 2008 celotna trgovina EU in Kanade na področju letal, vesoljskih plovil in rezervnih delov znašala več kot 49 milijard EUR.

Lizbonska pogodba

Pogodba iz Nice, ki je veljala v času pogajanj, je določala, da se je treba o mednarodnih letalskih sporazumih posvetovati s Parlamentom. Lizbonska pogodba, ki je začela veljati 1. decembra 2009, je povečala število področij, na katerih je za sklenitev mednarodnega sporazuma potrebno posvetovanje s Parlamentom. Odslej v to kategorijo spadajo tudi sporazumi o zračnem prometu, saj pokrivajo področje, za katero velja redni zakonodajni postopek[1]. Postopke v teku, na katere so te spremembe vplivale, je Komisija uradno spremenila v svojem sporočilu z dne 2. decembra 2009 z naslovom Posledice začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe za še nedokončane medinstitucionalne postopke odločanja[2].

Okrepljena vloga Parlamenta v skladu z novo pogodbo pomeni ustrezno pristojnost za podrobnejši nadzor poteka pogajanj in s tem popolno izkoriščanje možnosti iz člena 90 Poslovnika Evropskega parlamenta. Za vse strani je brez dvoma najbolje, da se vsako vprašanje, ki bi bilo dovolj pomembno, da bi Parlament zaradi njega utegnil zavrniti soglasje, opredeli in obravnava v zgodnji fazi in ne šele po zaključku pogajanj. Dodati je tudi treba, da je, čeprav je možnost spremembe sporazuma s prilogami dobrodošla, treba razmisliti o tem, kako obveščati Parlament o najpomembnejših spremembah.

Namen sporazuma

Kot pri primerljivem sporazumu o varnosti v zračnem prometu z Združenimi državami Amerike je bil eden ključnih namenov, opredeljenih v pogajalskih smernicah, zmanjšati podvajanje ocen, preskusov in nadzorov (razen če ti odsevajo bistvene regulativne razlike) ter EU in Kanadi omogočiti, da se lahko zaneseta na sisteme certificiranja sistemov druge pogodbenice. To bi dosegli s postopnim približevanjem zahtev in regulativnih postopkov obeh strani; z rednimi posvetovanji med pogodbenicama zavoljo neprestanega preverjanja sposobnosti in zmožnosti regulativnih organov, vključenih v izvajanje sporazuma; in z oblikovanjem skupnega odbora, ki bi predlagal rešitve za težave, ki bi izhajale iz izvajanja sporazuma.

Vsebina Sporazuma

Sporazum v veliki meri sledi strukturi obstoječih dvostranskih sporazumov o varnosti v letalstvu med državami članicami in Kanado. Kot omenjeni dvostranski sporazumi tudi ta temelji na medsebojnem zaupanju v sistem druge pogodbenice in na primerjavi regulativnih razlik. Zato nalaga obveznosti in opredeljuje načine sodelovanja, tako da lahko organ, pristojen za uvoz, izda lastni certifikat o letalskem proizvodu, rezervnemu delu ali napravi, ne da bi podvajal vse postopke ocenjevanja, ki jih je opravil izvozni organ.

Priloge k sporazumu določajo, kako morata potekati sodelovanje in vzajemno priznavanje ugotovitev pri certificiranju na področju plovnosti in vzdrževanja. V tem smislu se sporazum razlikuje od obstoječih dvostranskih sporazumov o varnosti v letalstvu. Gradivo, ki je priloženo v prilogah k temu sporazumu, se navadno sprejme v ločenih dogovorih na ravni organov za civilno letalstvo, ki pa v primerjavi s sporazumom niso pravno zavezujoči. Sporazum omogoča tudi dodajanje prilog, s katerimi je mogoče dodatno okrepiti njegovo delovanje.

Kar zadeva vzdrževanje, je kanadska stran pokazala pripravljenost za popolno vzajemno priznavanje. Sporazum zato določa, da skladnost z veljavno zakonodajo ene izmed pogodbenic, v skladu z zahtevami, določenimi v ustrezni prilogi, pomeni tudi skladnost z zakonodajo druge pogodbenice, tako da prakse in postopki certificiranja vsake izmed pogodbenic predstavljajo enakovredno dokazilo o skladnosti. Licenciranje vzdrževalnega osebja se prav tako šteje za enakovredno.

Da bi ohranili medsebojno zaupanje v sistem druge pogodbenice, sporazum predvideva skupne inšpekcijske preglede, preiskave, izmenjavo podatkov v zvezi z varnostjo (pregledi zrakoplovov in podatki o nesrečah) ter okrepljeno regulativno sodelovanje in posvetovanje na tehnični ravni za reševanje zadev, preden te lahko postanejo sporne. Predvideva tudi ustanovitev skupnega odbora in pododborov na področjih, kot so potrjevanje plovnosti in vzdrževanje. Obstajajo tudi učinkoviti zaščitni ukrepi, ki vsaki izmed pogodbenic omogočajo, da ustavi priznavanje ugotovitev drugega pristojnega organa ali da v celoti ali delno prekine sporazum. Kljub temu je namen celotnega sistema posvetovanj, odborov in pododborov zagotoviti reševanje vseh sporov še preden bi dosegli to stopnjo.

Sklepi

Evropske in kanadske družbe bodo prihranile več milijonov evrov letno zaradi krajših in preprostejših, s tem pa tudi cenejših postopkov potrjevanja izdelkov ter medsebojnega priznavanja ugotovitev pri certificiranju. Poleg tega sporazum pomeni čisto korist za Skupnost, saj bo z njim uvedeno vzajemno priznavanje ugotovitev pri certificiranju na vseh področjih plovnosti za vse države članice.

Sporazum prinaša koristi tudi za letalske prevoznike, saj predvideva uporabo infrastrukture druge pogodbene strani za popravilo in vzdrževanje. S tem sporazumom kanadski in evropski trg ne bosta le konkurenčnejša, ampak tudi varnejša, saj bodo regulatorji in organi pregona tesneje sodelovali pri vseh zadevah v zvezi s certificiranjem, inšpekcijskimi pregledi in izvrševanjem, da bi se zagotovila najvišja stopnja varnosti potniških in tovornih letov. Sporazum pomeni pomemben korak naprej v smislu vzpostavljanja mednarodnih standardov za varnost civilnega letalstva in bi moral služiti kot izhodišče za prihodnja pogajanja z drugimi pomembnimi proizvajalci letal in opreme.

Glede na zgornje pripombe poročevalka predlaga, da Parlament poda soglasje k sklenitvi sporazuma. Ker pa sporazum ne more začeti veljati, dokler ni sklenjen, bi bilo tudi zelo zaželeno, da takoj po tem, ko Parlament sprejme svojo odločitev, Svet nemudoma prične z zaključevanjem postopkov.

• [1]               Člen 218(6)(a)(v) Pogodbe o delovanju Evropske unije.
• [2]               COM(2009) 0665.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	27.10.2010
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	30 0 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Georges Bach, Izaskun Bilbao Barandica, Antonio Cancian, Michael Cramer, Luis de Grandes Pascual, Christine De Veyrac, Saïd El Khadraoui, Ismail Ertug, Jacqueline Foster, Mathieu Grosch, Dieter-Lebrecht Koch, Georgios Koumoutsakos, Jörg Leichtfried, Eva Lichtenberger, Gesine Meissner, Hella Ranner, Vilja Savisaar-Toomast, Brian Simpson, Keith Taylor, Giommaria Uggias, Thomas Ulmer, Dominique Vlasto, Artur Zasada, Roberts Zīle
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Philip Bradbourn, Tanja Fajon, Erminia Mazzoni, Jan Mulder, Ioan Mircea Paşcu, Dominique Riquet