POROČILO o mednarodni trgovinski politiki v okviru zahtev glede podnebnih sprememb

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

obrazložitev

MNENJE Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (30.9.2010)

MNENJE Odbora za razvoj (8.10.2010)

5.11.2010 - (2010/2103(INI))

Odbor za mednarodno trgovino
Poročevalec: Yannick Jadot
Pripravljavec mnenja (*):
Jo Leinen, Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane
(*) Pridruženi odbori: – Člen 50 poslovnika

Postopek : 2010/2103(INI)

Potek postopka na zasedanju

Potek postopka za dokument :

A7-0310/2010

Predložena besedila :

A7-0310/2010

Razprave :

PV 24/11/2010 - 20
CRE 24/11/2010 - 20

Glasovanja :

PV 25/11/2010 - 8.13
CRE 25/11/2010 - 8.13
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2010)0445

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
obrazložitev
MNENJE Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane
MNENJE Odbora za razvoj

o mednarodni trgovinski politiki v okviru zahtev glede podnebnih sprememb (2010/2103(INI))

Evropski parlament,

– ob upoštevanju poročil treh delovnih skupin medvladne skupine strokovnjakov za podnebne spremembe, objavljenih leta 2007[1],

– ob upoštevanju svežnja ukrepov za boj proti podnebnim spremembam, ki ga je 17. decembra 2008 sprejel Evropski svet,

– ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z zasedanja 29. in 30. oktobra 2009 o pogajanjih o podnebju,

– ob upoštevanju vrhunskega srečanja OZN o podnebju v Københavnu (Danska) od 7. do 18. decembra 2009 ter o sporazumu s tega srečanja,

– ob upoštevanju predhodnih resolucij Parlamenta o podnebnih spremembah, zlasti resolucije z dne 10. februarja 2010 o rezultatih vrhunskega srečanja v Københavnu[2] ter resolucije z dne 29. novembra 2007 o trgovini in podnebnih spremembah[3],

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. maja 2010 o analizi možnosti, da se preseže ciljno 20-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter oceni tveganja selitve industrijskih virov toplogrednih plinov izven EU (KOM(2010)0265);

– ob upoštevanju sporočil Komisije z dne 19. junija 2010 o trajnosti biogoriv in drugih tekočih biogoriv[4],

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 4. novembra 2008 o pobudi za surovine – zagotavljanje preskrbe z nujno potrebnimi surovinami za rast in delovna mesta v Evropi (KOM(2008) 0699),

– ob upoštevanju poročila Svetovne trgovinske organizacije in programa Združenih narodov za okolje "Trgovina in podnebne spremembe" z dne 26. junija 2008,

– ob upoštevanju končne izjave voditeljev držav in vlad na vrhunskem srečanju skupine G 20 24. in 25. septembra 2009 v Pittsburghu,

– ob upoštevanju študije instituta Climate Strategies "Tackling leakage in a world of unequal carbon prices", objavljene junija leta 2010[5], študije instituta CE Delft "Why the EU could and should adopt higher greenhouse gas reduction targets", objavljene marca leta 2010[6], študije instituta Sandbag "The Carbon Rich List: The companies profiting from the EU Emissions Trading Scheme", objavljene februarja leta 2010[7], in študije instituta Carbon Trust "International carbon flows",

– ob upoštevanju mednarodne ocene agronomske znanosti in tehnologije za razvoj, objavljene v letu 2008[8],

– ob upoštevanju pravil energetske listine, na katerih temelji primer "Vattenfall Europe Generation AG proti Zvezni republiki Nemčiji" z dne 27. aprila 2009[9], v katerem je podjetje sprožilo postopek proti državi članici zaradi strožjih okoljevarstvenih pravil,

– ob upoštevanju zakona dežele Ontario o zeleni energiji z dne 14. maja 2009[10],

- ob upoštevanju evropskega akcijskega načrta FLEGT (Action Plan for Forest Law Enforcement, Governance and Trade) z maja 2003,

– ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

– ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino ter mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost ter Odbora za razvoj (A7–0310/2010),

A. ker se je temperatura na Zemlji v zadnjem stoletju povišala in se bo še naprej višala ter ker so gospodarske, socialne in okoljske posledice podnebnega segrevanja že dobile zaskrbljujoče razsežnosti in ker je treba segrevanje omejiti na manj kot 2°C,

B. ker je dogovor, sprejet na vrhunskem srečanju OZN o podnebju v Københavnu v decembru 2009, neustrezen; ker Evropska unija ni uspela prevzeti vodilne vloge, saj ni imela ambicioznih ciljev in ni nastopila enotno,

C. ker je dogovor, sprejet na vrhunskem srečanju OZN o podnebju v Københavnu v decembru 2009, neustrezen in vreden razočaranja; ker pogajalske partnerice niso uspele doseči splošnega soglasja, Evropska unija pa ni uspela prevzeti vodilne vloge in nastopiti enotno;

D. pozdravlja, da je Evropski svet pokazal ambicijo, da do leta 2050 zmanjša evropske emisije toplogrednih plinov za 80 do 95 % glede na leto 1990, kar je potrebno, če želi Unija ponovno prevzeti vodstvo kot mednarodna velesila na področju podnebja, saj so se druge države močno potrudile na področju okolju prijaznega gospodarstva, zlasti prek svojih načrtov za ponovni gospodarski zagon; močno podpira cilj, da se do leta 2020 zmanjšajo evropske emisije za 30 % ne glede na izid mednarodnih dogovorov,

E. ker vrhunsko srečanje v Cancunu ponuja enkratno priložnost za vsebinski dialog in bi morali v njegovem okviru sprejeti pravno zavezujoče instrumente ter veliko zanesljivejše postopke preverjanja, prav tako bi to srečanje moralo biti pomemben korak k celovitemu in pravno zavezujočemu operativnemu sporazumu, ki bo omogočil omejitev globalnega segrevanja krepko pod 2°C,

F. ker je boj proti podnebnim spremembam konkurenčni dejavnik, saj sta evropski prednostni nalogi na tem področju varčevanje z energijo ter energija iz obnovljivih virov, ki bosta izboljšali zanesljivo oskrbo Unije z energijo in imata velik potencial za gospodarski razvoj, inovacije, regionalni razvoj in ustvarjanje novih delovnih mest,

G. ker so nekatere države z energetskimi subvencijami in brez omejitev emisij ogljikovega dioksida v ugodnejšem položaju,

H. ker se odgovornost Evropske unije do podnebja ne more omejiti le na omejevanje emisij toplogrednih plinov na njenem ozemlju, saj so emisije, vezane na njeno porabo, mnogo višje od tistih, vezanih na njeno proizvodnjo, in sicer glede na nedavne ocene 35 % v Združenem kraljestvu, 45 % v Franciji in 60 % na Švedskem,

I. ker so zato trgovinski predpisi odločilni v boju proti podnebnim spremembam in ker lahko Unija nanje močno vpliva, saj je največja svetovna trgovska velesila,

1. se veseli, ker je Evropski svet pokazal ambicijo, da do leta 2050 zmanjša evropske emisije toplogrednih plinov za 80 do 95 % glede na leto 1990, kar je potrebno, če želi Unija ponovno prevzeti vodstvo kot mednarodna velesila na področju podnebja, saj so se druge države močno potrudile na področju okolju prijaznega gospodarstva, zlasti prek svoji načrtov za ponovni gospodarski zagon; močno podpira cilj, da se do leta 2020 za 30 % zmanjšajo evropske emisije in to ne glede na rezultate mednarodnih dogovorov, ki bi morali spodbuditi ostale države k sprejetju bolj ambicioznih zavez;

2. poziva k sprejetju mednarodno obvezujočega sporazuma o varstvu podnebja in izrecno podpira cilj za zmanjšanje emisij CO2 v EU za 30 % do leta 2020, in sicer neodvisno od mednarodnih pogajanj, in dolgoročni cilj EU za zmanjšanje CO2 in ostalih toplogrednih plinov za najmanj 85 % do leta 2050;

3. poudarja, da morajo razvite države prevzeti vodilno vlogo pri zmanjševanju emisij CO2; meni, da so oblikovanje standardov, označevanje in certificiranje instrumenti z velikim potencialom za zmanjšanje porabe energije in s tem za reševanje vprašanja podnebnih sprememb; poziva države članice, naj okrepijo regulacijo sistema EU za trgovanje z emisijami, tako da določijo najnižjo ceno ogljika; meni, da se mehanizem čistega razvoja ni uspel posvetiti potrebam najranljivejših držav;

4. trdi, da bi bilo treba spodbujanje obnovljivih energij okrepiti povsod, kjer si vlade držav članic prizadevajo za dosledno politiko in vzpostavijo zavezujoč pravni okvir, ki dolgoročno omogoča sprejetje stopenjskega programa pomoči, ki prispevajo k odprtju trga in vzpostavitvi minimalne infrastrukture, kar je bistvenega pomena v času krize in poslovne negotovosti;

5. opozarja, da je trgovinska politika instrument za uresničevanje splošnih ciljev Evropske unije in da se v skladu s členom 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije trgovinska politika izvaja „v okviru načel in ciljev zunanjega delovanja Unije“, skladno s členom 3 Pogodbe o Evropski uniji, pa mora zlasti prispevati k „trajnostnemu razvoju Zemlje, solidarnosti in medsebojnemu spoštovanju med narodi, prosti in pravični trgovini, odpravi revščine in varstvu človekovih pravic, predvsem pravic otrok, kakor tudi k doslednemu spoštovanju in razvoju mednarodnega prava, zlasti k spoštovanju načel Ustanovne listine Združenih narodov“;

6. poudarja, da je trgovinska politika Evropske unije na dvostranski, večstranski in mnogostranski ravni sredstvo in ne sama sebi namen, da mora biti skladna s cilji boja proti podnebnim spremembam ter vnaprej delovati v skladu s sklepi ambicioznega dogovora o podnebju;

7. meni, da si je treba pravila WTO razlagati in jih razvijati v skladu z obveznostmi, sprejetimi v okviru večstranskih dogovorov o okolju; poziva Komisijo, naj deluje za dosego soglasja pri WTO, da bi sekretariati večstranskih dogovorov o okolju dobili status opazovalcev na vseh sestankih WTO za področja v njihovi pristojnosti ter vlogo svetovalcev v postopkih za urejanje sporov v zvezi z okoljem; poudarja, da je treba določiti nova pravila WTO, s katerimi bi odpravili ugodnejši položaj zaradi poceni emisij ogljikovega dioksida;

8. obžaluje dejstvo, da sedaj v nobeni od pogodb WTO ni neposrednega sklicevanja na podnebne spremembe, varno oskrbo s hrano in razvojne cilje tisočletja; obsoja razvoj biopiratstva semen, odpornih na podnebne spremembe; meni, da je treba spremeniti pravila Svetovne trgovinske organizacije, da se zagotovi skladnost in doslednost z obvezami iz Kjotskega protokola in večstranskih okoljskih sporazumov; nujno zahteva reformo WTO, s katero bi omogočili razlikovanje proizvodov na podlagi njihovih metod proizvodnje in predelave ter ustvarili nove možnosti prilagoditve z uporabo „prisilne licence“ iz sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine;

9. poudarja, ob upoštevanju preambule Svetovne trgovinske organizacije (STO) in členov (b), (d) in (g) Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini (GATT), da mednarodna trgovina ne sme voditi v izkoriščanje naravnih virov, ter poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo načelo skupne preference v okviru STO, posebno z ozirom na trajnostne, podnebju prijazne in etično neoporečne izdelke;

10. poziva Komisijo in članice WTO, naj si prizadevajo, da bo WTO podala mnenje o pomenu in posledicah podnebnih sprememb in da si bo prizadevala, da njena pravila ne bodo spodkopavala globalnih prizadevanj za boj proti podnebnih spremembam, za njihovo zmanjšanje in za prilagoditev nanje, ampak jih bodo podpirala;

11. obžaluje, da morajo članice WTO šele najti način, kako vključiti to pogodbo v sistem institucij OZN in v zakonodajo o varovanju okolja, tudi o podnebnih spremembah, ter o socialni pravičnosti in spoštovanju vseh človekovih pravic; vztraja, da morajo imeti obveze in cilji iz večstranskih okoljskih sporazumov, kot je okvirna konvencija OZN o podnebnih spremembah, pa tudi drugih institucij OZN (FAO, ILO, IMO), prednost pred ozkimi razlagami zakonov o trgovini;

12. ker je od marakeškega sklepa ministrov članic WTO o trgovini in okolju 15. aprila 1994 minilo že več kot 15 let, poziva Komisijo, naj Evropskemu parlamentu in Svetu najkasneje do polovice 2011 predstavi poročilo, v katerem bo ocenila, v kolikšni meri je odbor WTO za trgovino in okolje izpolnil obveze iz tega sklepa ter kaj je po njenem mnenju še treba storiti, zlasti v zvezi z globalnim dialogom o blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje ter WTO;

13. poziva Komisijo in države članice STO, da pri pogajanjih STO in pri dvostranskih trgovinskih pogajanjih vztrajajo, da trgovinska liberalizacija, še posebej na področju surovin, ne bo ogrožala trajnostnega upravljanja z viri in da bodo podnebni cilj in cilji za zaščito vrst postali sestavni del sporazumov; zato poziva Komisijo, naj si v okviru STO prizadeva za skupno srečanje trgovinskih in okoljskih ministrov držav članic STO še pred srečanjem pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja leta 2011 v Johannesburgu; opozarja, da je Okvirna konvencija OZN o spremembi podnebja forum, na katerem je treba doseči mednarodni sporazum o soočanju s podnebnimi spremembami;

14. meni, da je treba nujno začeti javno razpravo o ustanovitvi svetovne okoljske organizacije;

Krepiti pozitivno interakcijo med trgovino in varstvom okolja

15. priznava, da lahko trgovinska izmenjava igra pozitivno vlogo pri širjenju blaga in storitev, ki prispevajo k varstvu okolja; meni, da se lahko varstvo podnebja in liberalizacija izmenjav vzajemno krepita z lajšanjem izmenjave okoljskega blaga in storitev, vendar je treba prej določiti seznam tega blaga in storitev glede na stroga okoljska merila ter v sodelovanju z državami članicami WTO;

16. priznava, da je trgovina pomembno orodje za prenos tehnologij v države v razvoju; poudarja, da je treba zmanjšati ovire za „zeleno“ trgovino, na primer z odpravo tarif na „zeleno“ blago na ravni Svetovne trgovinske organizacije;

17. upa, da bo EU delovala kot zgled in bo zmanjšala ovire, kot so carine in druge dajatve, za trgovanje z zelenimi tehnologijami ter okolju in podnebju prijaznimi izdelki ter da bo na podlagi akcijskega načrta z Balija in københavnskega zelenega podnebnega sklada spodbujala okoljske dobrine in storitve;

18. poudarja pomen inovacij v okolju prijaznih tehnologijah ter priznava vlogo, ki jo lahko igra trgovinska izmenjava v prenosu teh tehnologij med državami;

19. poziva EU, naj prevzame vodilno vlogo pri opredeljevanju najočitnejših ovir za širjenje tehnologij v državah v razvoju, da se tako rešijo podnebne spremembe;

20. meni, da lahko različni sistemi nagrajevanja spodbudijo k inovacijam ter da ti sistemi ne spodbujajo prenosa tehnologij na enak način; zlasti se sprašuje o vplivu pravic intelektualne lastnine na širjenje tehnologij prihodnosti, kot so agrogoriva druge generacije, baterije ali vodik; prav tako ugotavlja, da je treba obravnavati pomisleke v zvezi z zaščito pravic intelektualne lastnine zaradi šibkih političnih institucij in pomanjkanja pravne države, če naj se omogoči, da bodo sistemi pravic intelektualne lastnine lahko prispevali k prenosu tehnologije; zato poziva Komisijo, naj preuči vse sisteme nagrajevanja inovacij, naj upošteva nevarnost, da so nekatere države izključene, ter naj rezultate tega dela vključi v svojo podnebno diplomacijo;

21. je zaskrbljen zaradi izkrivljajočega vpliva subvencij za fosilno energijo na svetovno izmenjavo, zaradi njihovega vpliva na podnebje ter zaradi stroškov, ki nastajajo zaradi njih v javnih financah; z naklonjenostjo sprejema obvezo skupine G 20 za postopno odpravo teh subvencij;

22. želi, da Evropska unija na tem področju sprejme vodilno vlogo v mednarodni skupnosti in poziva Komisijo, naj hitro predlaga razpored za odpravo teh subvencij v Uniji, saj bo tak proces zahteval sprejetje spremljevalnih socialnih in gospodarskih ukrepov; sicer pa opozarja Komisijo in države članice na zahtevo Evropskega parlamenta, naj se agencijam za izvozna posojila in Evropski investicijski banki prepreči odobravanje posojil za projekte, ki imajo negativen vpliv na podnebje;

23. nasprotuje subvencioniranju fosilnih goriv in poziva k večji podpori okolju prijaznim in obnovljivim energijam in k raziskavam ter razvoju decentraliziranih energijskih virov, posebno v državah v razvoju; v zvezi s tem opozarja na sporazum G20 o postopni opustitvi subvencij za fosilna goriva in poziva Komisijo, naj pripravi predloge za evropsko strategijo, ki bi to izvajala, in jasen časovni razpored ter po potrebi kompenzacijske mehanizme;

Pravičnejše cene v mednarodni trgovini in preprečevanje selitve virov CO2

24. opozarja, da lahko liberalizacija izmenjav škoduje varstvu podnebja, če nekatere države iz neaktivnosti na podnebnem področju naredijo konkurenčno prednost; predlaga torej reformo protidampiških pravil WTO zaradi vključitve vprašanja pravične okoljske cene glede na svetovna merila za varstvo podnebja;

25. obžaluje, da imajo lahko nekatere države s subvencijami, ki vplivajo na ceno energije, in brez omejitev ali kvot za emisije ogljikovega dioksida ugodnejši položaj; zaradi pomanjkanja omejitev za emisije ogljikovega dioksida, ki so zato relativno poceni, se te države niso pripravljene pridružiti večstranskim sporazumom o podnebnih spremembah;

26. vseeno ugotavlja, da pogajanja o podnebju temeljijo na načele skupne, a različne odgovornosti, ter da se slabost podnebne politke v državah v razvoju na splošno razlaga z manjšo finančno ali tehnološko sposobnostjo in ne kot okoljski damping;

27. v zvezi s tem meni, da se je treba previdno lotiti evropske razprave o selitvi industrijskih virov CO2 v sistemu Skupnosti za trgovanje z emisijami in o načinu, kako to popraviti;

28. opozarja, da je na podlagi zadnjega sporočila Komisije z dne 26. maja 2010 (KOM(2010)0265) o tej temi malo industrijskih sektorjev dejansko izrazito občutljivih na selitev virov CO2, ter meni, da njihova določitev zahteva natančno sektorsko analizo; poziva Komisijo, naj kmalu uporabi tak pristop namesto enakih količinskih meril za vse industrijske sektorje;

29. poudarja, da ne obstaja enotna rešitev za vse gospodarske sektorje, občutljive na selitev virov CO2, ter da sta narava proizvoda ali struktura trga bistveni merili za izbiro razpoložljivih sredstev (brezplačna dodelitev kvot, državna pomoč ali poravnave na mejah);

30. obžaluje, ker se množično posega po zastonjskih kvotah, čeprav mnogo novejših študij kaže, da lahko nekaterim podjetjem ustvarijo velike dobičke, vendar pa ne preprečijo, da ta podjetja preselijo vso ali del svoje proizvodnje; zahteva, da je treba v primeru delne ali celotne preselitve dodeljene kvote takoj vrniti ter da se del kvot dodeli skladu za socialno in ekološko spremembo območja, kjer je bila opuščena dejavnost;

31. meni, da bi bil večstranski sporazum o podnebju najboljši instrument za zagotovitev internalizacije negativnih zunanjih okoljskih vplivov CO2, vendar pa je možno, da tega ne bo mogoče doseči v bližnji prihodnosti; zato meni, da bi morala Evropska unija za industrijske sektorje, ki so zares izpostavljeni povečanju emisij CO2, še naprej preučevati možnosti za vzpostavitev ustreznih okoljskih orodij, ki se dopolnjujejo z dražbo pravic za CO2 v okviru sistema za trgovanje z emisijami v Skupnosti, zlasti "mehanizma za vključevanje ogljika" v skladu s pravili Svetovne trgovinske organizacije. Takšen mehanizem bi omogočil, da se prepreči tveganje prenašanja emisij CO2 na tretje države;

32. priznava, da pravila WTO ne nasprotujejo mejnim ukrepom za nevtralizacijo učinka domačih politik, ki vključujejo stroške okoljskih dejavnikov v ceno proizvoda, dokler te izravnave niso diskriminacijske;

33. izrecno izjavlja, da mejne davčne izravnave ne bi smele delovati kot protekcionističen instrument, temveč kot način za zmanjševanje emisij; meni, da mora EU nameniti del morebitnih prihodkov za izpolnitev svojih finančnih obveznosti iz Okvirne konvencije OZN o spremembi podnebja;

34. meni, da se bodo posamezni ukrepi, ki v skladu z besedilom sklepa odbora za trgovinska pogajanja WTO o trgovini in okolju z dne 15. decembra 1993 vplivajo na odnos med trgovinskimi in okoljskimi ukrepi, da bi spodbujali trajnostni razvoj (kot je mejna davčna izravnava in dajatve proti eko-dampingu), najbrž izkazali kot skladni s pravili in disciplinami WTO glede na njene trenutne pravne razmere na tem področju, zgolj če bodo prišli v okvir pravno obvezujočega svetovnega sporazuma pod okriljem Okvirne konvencije OZN o spremembi podnebja, in zato poziva Komisijo, naj pred 17 srečanjem pogodbenic v Južnoafriški republiki pripravi sporočilo za Evropski parlament in Svet o tem, kako bi lahko tovrstni sistem vključili v pokjotski sporazum;

Spodbujanje razlikovanja med proizvodi glede na njihov vpliv na podnebje

35. opozarja, da je varstvo podnebja odvisno od različnih javnih politik (označevanje CO2, javni razpisi s strogimi ekološkimi merili, predpisi, subvencije, pristojbine, kvote), ki razlikujejo proizvode glede na njihov proizvodni postopek in metodo, ter se lahko zgodi, da bodo morale te politike veljati tako za evropske kot za uvožene proizvode;

36. meni, da lahko EU kot največji mednarodni trgovinski blok postavlja standarde, ki veljajo za ves svet, ter podpira razvoj in širjenje postopkov za podeljevanje certifikatov ter označevanje, ki upoštevajo socialna in ekološka merila; poudarja pomen uspešnega dela mednarodnih neprofitnih organizacij pri razvoju in spodbujanju ustreznih označb in certifikatov in izrecno zagovarja njihovo širšo uporabo;

37. opozarja, da okvir WTO omogoča sprejetje ukrepov za ocenjevanje trgovine (če je treba), ki bodo sorazmerni in ne bodo diskriminirali držav, kjer so enaki proizvodni pogoji; vendar opaža, da so nujna pojasnila, da bi se ti ukrepi lahko izvajali na osnovi podnebnih meril, ki se nanašajo na proizvodne postopke in metode za te proizvode;

38. poziva Komisijo, naj si prizadeva za ponovni začetek razprave znotraj WTO o proizvodnih postopkih in metodah ter možnosti, da se podobni proizvodi ločijo glede na njihov ogljični in energetski odtis ali glede na tehnološka merila; meni, da bi države članice WTO lahko sprejele tako pobudo, če bi jo spremljali še ukrepi za lažji prenos tehnologij;

39. vendar želi, da sedanje pomanjkanje jasnosti o proizvodnih postopkih in metodah znotraj WTO ne pripelje Unije k statičnosti, ravno obratno, morala bi izkoristiti svoj manevrski prostor; zahteva, naj v trgovinskih pogajanjih in dvostranskih in večstranskih sporazumih o proizvodih, ki vplivajo na podnebje, Komisija sistematično zahteva podatke o proizvodu ali trajnostna merila;

40. poudarja, da si je treba prizadevati za to, da se bodo škodljivi vplivi na okolje, ki so posledica trgovine, odražali v cenah in da se bo izvajalo načelo „onesnaževalec plača“; poziva k uskladitvi sistemov označevanja in informiranja v zvezi z okoljskimi standardi;

41. se torej veseli , ker je Evropska unija uvedla trajnostna meril za agrogoriva, proizvedena v Uniji in uvožena; zahteva, naj Evropska komisija preuči, ali je tak pristop možno razširiti tudi na biomaso in kmetijske proizvode; zahteva, naj se upoštevajo posredne spremembe uporabe tal za agrogoriva, in pričakuje, da bo Komisija pred koncem leta 2010 pripravila predlog v skladu s svojimi obvezami do Evropskega parlamenta;

42. se zavzema za razvoj pravih, obvezujočih trajnostnih meril in standardov za proizvodnjo biogoriv in biomase, ki bodo upoštevali izpust toplogrednih plinov in majhnih delcev pri posredni spremembi rabe zemljišč in v celotnem proizvodnem ciklu; poudarja, da mora imeti zagotovitev zanesljive oskrbe s hrano za prebivalstvo prednost pred proizvodnjo biogoriv in da je treba trajnost politike in prakse rabe tal nujno bolj celostno obravnavati;

43. meni, da je treba nujno določiti stroge standarde za trajnost mednarodne trgovine z biogorivi, saj imajo protisloven okoljski in družbeni učinek;

44. pozdravlja sklenitev evropskega sporazuma o nezakonitostih v zvezi z lesom in neučakano pričakuje napredek pri sporazumih o prostovoljnem partnerstvu;

Liberalizacija izmenjav ne sme ogroziti ambiciozne politike o podnebju

45. je zaskrbljen, ker želi Komisija v trgovinske sporazume vključiti liberalizacijo trgovine z lesom, zlasti ukinitev omejevanja izvoza lesa, kljub visokemu tveganju krčenja gozdov in negativnim posledicam za podnebje, biotsko raznovrstnost, razvoj in lokalno prebivalstvo;

46. zlasti poudarja, da je treba uskladiti cilje glede okolja, biotske raznovrstnosti in pogojev za trgovanje, da bi zagotovili na primer učinkovit boj proti krčenju;

47. meni, da morajo novi mednarodni sporazumi o varovanju podnebja vsebovati trdna zagotovila za zmanjšanje škodljivih okoljskih vplivov mednarodne trgovine z lesom in izkoreninjenja krčenja gozdov, katerega obseg je razlog za skrb;

48. poudarja, da je liberalizacija kmetijskih proizvodov v mnogih državah v razvoju privedla do sprejetja kmetijskih modelov, ki temeljijo na monokulturah in izvozu, vendar so ti modeli zelo občutljivi na podnebne spremembe in lahko privedejo do množičnega krčenja gozdov; je zaskrbljen zaradi vpliva nekaterih evropskih kmetijskih subvencij na zmožnost držav, da zagotovijo zanesljivo preskrbo s hrano, zlasti glede na podnebne spremembe; zahteva, naj Komisija ne sklepa trgovinskih sporazumov, ki bi povečali krčenje gozdov, ter naj zagotovi, da trgovinski sporazumi in evropska javna pomoč kmetijstvu ne bodo ogrozili perspektiv kmetijske politike, ki vključuje boj proti podnebnim spremembam v cilj prehranske neodvisnosti;

49. zaskrbljeno ugotavlja, da je gospodarska globalizacija v več primerih privedla do kmetijskega modela, ki temelji na monokulturi izvoza pridelkov, ki spodbuja nevzdržne načine kmetovanja v številnih državah v razvoju; verjame, da bi morali trgovinski režimi v zadostni meri upoštevati potrebe malih kmetijskih posestnikov in podeželskih skupnosti, še posebej v državah v razvoju, hkrati pa dajati pobude za organsko kmetijstvo, pri katerem se sprošča manj ogljika ter posledično prispeva k blažitvi podnebnih sprememb; poziva k oblikovanju kakovostnih trgovinskih standardov na nacionalni in mednarodni ravni in k omogočanju vladam, da dostop na trg povežejo s temi standardi, na primer z dodeljevanjem preferenčnega dostopa na trg za izdelke, pri katerih se upoštevajo določeni trajnostni standardi;

50. je proti določbam, ki v trgovinskih in naložbenih sporazumih omogočajo, da se vlagatelji odvrnejo od držav, ki krepijo podnebno politiko; meni, da je treba predvideti taka pravila za reševanje sporov med vlagateljem in državo, ki bodo državi omogočala, da v točno določenem pravnem okviru sprejme varovalne ukrepe za okolje, skladne s svetovnimi cilji na tem področju;

51. zahteva, naj Komisija ne sistematično nasprotuje klavzulam z lokalno vsebino o podnebni politiki svojih partnerjev kot v primeru zakona dežele Ontario o zeleni energiji; meni, da te klavzule jamčijo, da bodo državljani in podjetja sprejeli to politiko; med drugim meni, da v pričakovanju internalizacije podnebnih stroškov v ceno mednarodnega prevoza, so te klavzule ter prevozne etikete instrumenti, ki sicer niso popolni, a so koristni za porabo lokalno pridelanih proizvodov;

Popolna vključitev prevoza v problematiko trgovina-podnebje

52. obžaluje, da sedanji trgovinski sistem vodi v globalno delitev dela in proizvodnje, kar pomeni močno obremenitev prometa, ki ne nosi lastnih okoljskih stroškov; želi, da se podnebni stroški mednarodnega prevoza internalizirajo v ceno z uvedbo pristojbin ali s sistemom izmenjave plačljivih kvot; se veseli prihodnje vključitve letalstva v evropski sistem trgovanja z emisijami in pričakuje od Komisije podobno pobudo za pomorski promet do leta 2011 z začetkom veljavnosti v letu 2013, če se bo izkazalo, da je do takrat nemogoče vzpostaviti mehanizem na svetovni ravni; obžaluje, da ni obdavčitve na porabljeno gorivo za čezmorski prevoz blaga; zagovarja uvedbo davka na to gorivo in te proizvode, zlasti na proizvode, ki se jih prevaža po zraku; pričakuje tudi, da Komisija sprejme pobudo za ponovno presojo o pomoči, dodeljeni za najbolj onesnažujoče načine prevoza, kot je ukinitev pristojbine za energijo iz kerozina;

53. ugotavlja, da bi lahko znatno zmanjšali emisije CO2 v mednarodni trgovini, na primer z izbiro prevoznih sredstev po merilih učinkovitosti in okoljskih merilih; poziva, naj bodo stroški, ki nastanejo ob prevozu, in okoljski stroški, vračunani v ceno izdelkov (internalizacija zunanjih stroškov), predvsem z vključitvijo ladijskega prevoza, ki predstavlja 90 % prevoza v mednarodni trgovini, v evropski sistem za trgovanje z emisijami;

54. poziva Komisijo in države članice, naj naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi v okviru Mednarodne pomorske organizacije dosegle pravno obvezujoč sporazum o zmanjšanju emisij ladij;

55. meni, da je pomembno, da mednarodne zaveze glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov veljajo tudi za mednarodni zračni in pomorski promet;

56. poudarja, da porast izpustov CO2, povezana s prometom in mednarodno trgovino, spodkopava učinkovitost strategije EU o podnebnih spremembah; meni, da to govori v prid prehodu iz izvozno usmerjene razvojne strategije na notranji endogeni razvoj, temelječ na raznovrstni in lokalni porabi ter proizvodnji v državah v razvoju; opozarja, da bi takšna strategija ugodno vplivala na zaposlovanje v EU in v državah v razvoju;

57. obžaluje, da precejšni del mednarodne trgovine predstavljajo homogeni izdelki, ki bi se jih lahko proizvajalo na lokalni ravni, in da prevoz, ki je za to potreben, ne krije lastnih okoljskih stroškov;

58. meni, da dokler ne bodo podnebni stroški vključeni v ceno prevoza, je treba spodbujati trajnostno lokalno proizvodnjo, zlasti z boljšim obveščanjem potrošnikov; zahteva, da se v zvezi z emisijami toplogrednih plinov različnih proizvodov (zlasti glede prevoza) oblikuje metodologija knjiženja in skupna pravila o etiketiranju;

Povečanje usklajenosti med trgovino in podnebjem

59. zahteva, da se zato, da se zagotovi skladnost med trgovinsko in podnebno politiko, pripravi ogljično bilanco trgovinske politike, da se morebiti ta politka spremeni zaradi izboljšanja bilance, ter naj se v primeru negativne bilance za podnebje obvezno sprejmejo nadomestni ukrepi (politično, tehnološko in finančno sodelovanje);

60. poziva EU, naj se v dvostranskih in regionalnih trgovinskih sporazumih uporabi izčrpne okoljske določbe kot razvojno orodje, z dajanjem poudarka potrebi po pravilnem izvajanju okoljskih klavzul in mehanizmov za sodelovanje, da se spodbudi prenos tehnologije, tehnično podporo in izgradnjo zmogljivosti;

61. poziva Komisijo, naj v trgovinske sporazume, sklenjene z državami, ki niso članice EU, vključi okoljske klavzule, s posebnim poudarkom na zmanjšanju emisij CO2 in prenosu tehnologije z nizkimi emisijami;

62. pozdravlja vključitev podnebnih sprememb v oceno učinka trgovine na trajnostni razvoj v trgovinskih sporazumih; vendar opozarja, da ocena učinka trgovine na trajnostni razvoj kaže, da bodo nekateri sporazumi, kot je evrosredozemski sporazum o prosti trgovini, imeli neugodne vplive na podnebje, ki se pred njihovo sklenitvijo niso obravnavali; meni, da trgovinski sporazumi nikakor ne smejo ovirati večstranskih okoljskih sporazumov;

63. zahteva, da se bilanca in nadomestni ukrepi vključijo v poglavje o podnebju, ki naj postane obvezno za vsak trgovinski sporazum (sporazumi o izmenjavi, ekonomskem partnertsvu, reforma splošne sheme preferencialov), ter naj se o tem poglavju organizira javna razprava in naj bo predstavljeno v Parlamentu;

64. meni, da je treba okoljska merila vključiti v reformo sistema preferencialov (GSP);

65. želi, naj bo poglavje o podnebju sestavni del tesnega sodelovanja med GD Podnebni ukrepi in GD Mednarodna trgovina, ter na splošno naj bo GD Podnebni ukrepi sistematično vključen v trgovinska pogajanja;

66. meni, da bi morala Komisija slediti usklajenemu okviru pri svojih strategijah pogajanja glede trgovinske in okoljske politike, da partnerji ne bi imeli nobenega razloga za skrb glede trgovinskih ovir, hkrati pa bi zagotovila skladnost s svojimi obvezujočimi cilji za boj proti podnebnim spremembam;

67. meni, da bi EU morala voditi „okoljsko diplomacijo“ v trgovinskih odnosih z državami, ki jih ne obvezujejo večstranski sporazumi o varstvu okolja;

Usklajenost med trgovino in podnebjem v Evropski uniji s stališča držav v razvoju

68. priznava, da lahko države partnerke vidijo usklajevanje evropske trgovinske in podnebne politike kot način, da zmanjšamo svoj uvoz in povečamo svoj izvoz;

69. vztraja, da se je treba s temi državami pogajati o vseh ukrepih, ki jih Unija lahko sprejme, zlasti poravnave na mejah, ter o tem, da mora Unija spoštovati svoje obveze v zvezi s pomočjo za podnebje, ki jih ima do držav razvoju;

70. zato je zaskrbljen, da bo "zgodnje" financiranje, ki so ga evropske države obljubile na vrhunskem srečanju o podnebju v Københavnu, delno prihajalo iz obveznosti v okviru javne pomoči za razvoj in bo dano v obliki posojil, kar je v nasprotju z zahtevami Parlamenta; zahteva, naj Komisija izvede poročilo o tem financiranju, da bo mogoče soditi o ujemanju med resničnostjo, sprejetimi obvezami in zahtevami Parlamenta; poziva tudi k boljšemu usklajevanju financiranja glede na njegovo vsebinsko in geografsko uporabo;

71. opozarja na obljubo industrializiranih držav, med katerimi so države članice Unije, da bodo razmislile o inovativnem financiranju boja proti podnebnim spremembam, zlasti o obdavčitvi finančnih transakcij; poziva Komisijo, naj Svetu in Parlamentu kmalu predloži predlog za uvedbo takega davka v Uniji; poziva Komisijo, naj v trgovinska pogajanja o liberalizaciji finančnih storitev vključi možnost takega mehanizma;

72. je prepričan, da mora boj proti podnebnim spremembam temeljiti na načelu solidarnosti med industrijskimi državami in državami v razvoju ter po možnosti na tesnejšem sodelovanju med OZN, WTO in drugimi institucijami Breton Woodsa; poziva, da se skupaj z državami v razvoju, državami v vzponu in razvitimi državami oblikuje globalni pristop za trgovanje z emisijami ter obdavčitev energij in emisij toplogrednih plinov, da bi po eni strani preprečili selitve podjetij (selitev virov CO2 ) in po drugi strani generirali finančna sredstva za boj proti podnebnim spremembam ter za zmanjšanje njihovih posledic in prilagoditev tem posledicam.

73. poudarja, da bo vse pogostejši prenos tehnologije v države v razvoju kot sredstvo za reševanje selitve virov CO2 bistven del podnebne ureditve po letu 2012; obžaluje, da prenos tehnologije predstavlja le majhen delež uradne razvojne pomoči; poziva države članice, naj zagotovijo dodatno tehnično in finančno pomoč za države v razvoju, da se bodo soočile s posledicami podnebnih sprememb in izpolnile podnebne standarde, ter vključijo vnaprejšnje presoje vpliva razvoja standardov, označevanja in certificiranja;

74. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Evropskega sveta, Svetu in Komisiji, nacionalnim parlamentom, izvršni sekretarki okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah in 16. konferenci pogodbenic (COP 16).

[1] Climate Change 2007: Synthesis Report; avtorja Rajendra K. Pachauri in Andy Reisinger, Ženeva 2007, http://www.ipcc.ch/pdf/assessment-report/ar4/syr/ar4_syr.pdf; in poročila delovnih skupin: The Physical Science Basis, prispevek delovne skupine I, avtorji S. Solomon, D. Qin, M. Manning, Z. Chen, M. Marquis, K. Averyt, M. Tignor in H.L. Miller, Jr.; Impacts, Adaptation and Vulnerability, prispevek delovne skupine II, avtorji M. Parry, O. Canziani, J. Palutikof, P. van der Linden in C. Hanson; Mitigation of Climate Change, prispevek delovne skupine III, avtorji B. Metz, O. Davidson, P. Bosch, R. Dave in L. Meyer.
[2] Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0019.
[3] UL C 297 E, 20.11.2008, str. 193.
[4] UL C 160, 19.6.2010, str. 1 in 8.
[5] Susanne Droege in Simone Cooper, Tackling Leakage in a World of Unequal Carbon Prices - A study for the Greens/EFA Group, http://www.climatestrategies.org/our-reports/category/32/257.html.
[6] Sander de Bruyn, Agnieszka Markowska, and Marc Davidson, Why the EU could and should adopt higher greenhouse gas reduction targets - A literature review, Delft 2010, http://www.stopclimatechange.net/fileadmin/bali/user_upload/docs/7213_finalreportSdB.pdf.
[7] Anna Pearson, The Carbon Rich List: The companies profiting from the EU Emissions Trading Scheme, Company analysis of the EU Emissions Trading Scheme compiled in association with carbonmarketdata.com, februar 2010, http://www.climnet.org/index.php?option=com_docman&task=doc_download&Itemid=55&gid=1551.
[8] http://www.agassessment.org/
[9] Mednarodni center za reševanje investicijskih sporov, ICSID primer št. ARB/09/6
[10] Ministrstvo za energijo dežele Ontario, zakon o zeleni energiji, http://www.mei.gov.on.ca/en/energy/gea/

Vrhunsko srečanje OZN o podnebju v Københavnu se je zaključilo z razočarljivim dogovorom, ki ne more omejiti segrevanja zemlje na manj kot 2°C. Vendar dogovor iz Københavna ni globalen in ni niti zavezujoč. EU še zdaleč ni edina, ki je odgovorna za to, vendar je bila zaradi pomanjkanja enotnosti, nezmožnosti enotnega stališča, nezmožnosti, da privede cilje za zmanjšanje emisij in podporo državam v razvoju na raven, ki jo priporočajo znanstveniki in ki jo zahteva Evropski parlament, pogosto neslišna in neučinkovita.

Zakaj tolikšne težave? Zagotovo ni enotnega odgovora, vendar dobršen del težave predstavlja dejstvo, da številne države še niso v velikem obsegu preizkusile ekološkega preoblikovanja svojih gospodarstev ter dvomijo o gospodarskih, socialnih ali demokratičnih prednostih takega koraka, kljub številnim študijam in uspešnim preizkusom s področja prehoda na trajnostno oskrbo z energijo, trajnostno kmetijstvo in bolj trajnostne oblike prometa.

Danes Evropsko unijo mika neaktivnost. Nekateri sektorji industrije, ki se jim priključujejo nekatere vlade, se sklicujejo na morebitne dramatične posledice ambiciozne podnebne politike. Čeprav uradne študije ne potrjujejo te globalne grožnje in opozarjajo, da obstajajo sredstva za zaščito proti selitvi virov CO2, ambicije v zvezi s podnebjem naj ne bi bile skladne z izhodom iz gospodarske in socialne krize. Gre za hudo napako, ki je Kitajska in Združene države Amerike ne delajo, kot kažejo njihovi načrti za ponovni vzpon gospodarstva, ki so namenjeni okolju prijaznemu gospodarstvu. S prevzemom vodilne vloge v boju proti podnebnim spremembam bi Evropska unija povečala konkurenčnost svojega gospodarstva, zahvaljujoč se prihranku energije in obnovljivim virom energije, dvema sektorjema, ki ji omogočata, da izboljša zanesljivo oskrbo z energijo, in imata velik potencial za gospodarski razvoj, inovacije, ureditev ozemlja in ustvarjanje novih delovnih mest.

Vendar bi zato, da bi imela tako vlogo, in za izkoristek prednosti na področju konkurenčnosti, EU morala razviti svojo dvostransko, regionalno ali večstransko trgovinsko politiko. Trgovina z blagom in storitvami je namreč odgovorna za približno 20% svetovnih emisij toplogrednih plinov. Emisije, povezane s porabo, so za 34% višje od tistih, vezanih na proizvodnjo v Združenem kraljestvu, za 44% višje od emisij, vezanih na proizvodnjo v Franciji, in za 60% od tistih, vezanih na proizvodnjo na Švedskem. EU se mora nujno osredotočiti na te „izmenjane“ emisije, sicer bo izgubila vso mednarodno verodostojnost. Evropa, ki financira boj proti krčenju gozdov na eni strani, na drugi strani pa spodbuja krčenje gozdov z uvozom gozdnih proizvodov in netrajnostnih agrogoriv, ne more biti vodja boja proti podnebnim spremembam. Poleg tega, če eksternalizira svoje emisije, namesto da bi spremenila način proizvodnje in porabe, ne bo imela gospodarskih, industrijskih in socialnih prednosti, ki so s tem povezane.

EU mora torej izboljšati svojo trgovinsko politiko tako, da bo razlikovala proizvode glede na njihov vpliv na okolje ter spodbujala potrebne spremembe v načinih proizvodnje in porabe ter naložbene strategije. Odzvati se mora na problematiko selitve virov CO2 ter na splošno nadzorovati vpliv na podnebje, ki ga ima njen uvoz. Ne sme spet ogroziti podnebne politike svojih trgovinskih partnerjev, da bi kratkoročno povečala evropske tržne deleže. Biti mora aktivna na področju emisij, ki nastajajo pri mednarodnem prevozu, predlagati sistem zaščite inovacij, ki bo skladen z dostopom (zlasti za države v razvoju) do tehnologij, prijaznih do podnebja, braniti nastanek inovativnih finančnih mehanizmov na mednarodni ravni ter jih predhodno uvesti na ravni Unije, če je to potrebno. Te dejavnosti mora EU začeti s svojimi trgovinskimi partnerji, zlasti z državami v razvoju, in ne proti njim.

To se zdi na videz težko, vendar je EU že naredila prve korake v pravo smer: v zvezi z nezakonitim uvozom lesa, agrogorivi, letalskimi emisijami. Poročilo je plod številnih razprav s podjetji, združenji, sindikalnimi delavci in Komisijo ter skuša ugotoviti, kateri so dodatni koraki, ki bi EU omogočili, da nadaljuje na tej poti.

za Odbor za mednarodno trgovino

o mednarodni trgovinski politiki v okviru zahtev glede podnebnih sprememb
(2010/2103(INI))

Pripravljavec mnenja(*): Jo Leinen

(*) Pridruženi odbor – člen 50 poslovnika

POBUDE

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane poziva Odbor za mednarodno trgovino kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1. poudarja, ob upoštevanju preambule sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije ter členov XX (b), (d) in (g) Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini (GATT), da mednarodna trgovina ne sme voditi v izkoriščanje naravnih virov, ter poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo načelo skupne preference v okviru WTO, zlasti z ozirom na trajnostne, podnebju prijazne in etično neoporečne izdelke;

2. poziva Komisijo in članice WTO, naj si prizadevajo, da bo WTO podala mnenje o pomenu in posledicah podnebnih sprememb in da si bo prizadevala, da njena pravila ne bodo spodkopavala globalnih prizadevanj za boj proti podnebnih spremembam, za njihovo zmanjšanje in za prilagoditev nanje, ampak jih bodo podpirala;

3. obžaluje, da morajo članice WTO šele najti način, kako vključiti to pogodbo v sistem institucij OZN in v zakonodajo o varovanju okolja, tudi o podnebnih spremembah, ter o socialni pravičnosti in spoštovanju vseh človekovih pravic; vztraja, da morajo imeti obveze in cilji iz večstranskih okoljskih sporazumov, kot je okvirna konvencija OZN o podnebnih spremembah, pa tudi drugih institucij OZN (FAO, ILO, IMO), prednost pred ozkimi razlagami zakonov o trgovini;

4. ker je od marakeškega sklepa ministrov članic WTO o trgovini in okolju 15. aprila 1994 minilo že več kot 15 let, poziva Komisijo, naj Evropskemu parlamentu in Svetu najkasneje do polovice 2011 predstavi poročilo, v katerem bo ocenila, v kolikšni meri je odbor WTO za trgovino in okolje izpolnil obveze iz tega sklepa ter kaj je po njenem mnenju še treba storiti, zlasti v zvezi z globalnim dialogom o blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje ter WTO;

5. poziva Komisijo in države članice WTO, naj pri pogajanjih WTO in pri dvostranskih trgovinskih pogajanjih vztrajajo, da trgovinska liberalizacija, še posebej na področju surovin, ne sme ogrožati trajnostnega upravljanja z viri in da bodo podnebni cilj in cilji za zaščito vrst postali sestavni del sporazumov; zato poziva Komisijo, naj si v okviru WTO prizadeva za skupno srečanje trgovinskih in okoljskih ministrov držav članic WTO še pred srečanjem pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja leta 2011 v Johannesburgu; opozarja, da je Okvirna konvencija OZN o spremembi podnebja forum, na katerem je treba doseči mednarodni sporazum o soočanju s podnebnimi spremembami;

6. zlasti poudarja, da je treba uskladiti cilje glede okolja, biotske raznovrstnosti in pogojev za trgovanje, da bi zagotovili na primer učinkovit boj proti krčenju;

7. meni, da lahko EU kot največji mednarodni trgovinski blok postavlja standarde, ki veljajo za ves svet, ter podpira razvoj in širjenje postopkov za podeljevanje certifikatov ter označevanje, ki upoštevajo socialna in ekološka merila; poudarja pomen uspešnega dela mednarodnih neprofitnih organizacij pri razvoju in spodbujanju ustreznih označb in certifikatov in izrecno zagovarja njihovo širšo uporabo;

8. pozdravlja vključitev podnebnih sprememb v oceno učinka trgovine na trajnostni razvoj v trgovinskih sporazumih; vendar opozarja, da ocena učinka trgovine na trajnostni razvoj kaže, da bodo nekateri sporazumi, kot je evrosredozemski sporazum o prosti trgovini, imeli neugodne vplive na podnebje, ki se pred njihovo sklenitvijo niso obravnavali; meni, da trgovinski sporazumi nikakor ne smejo ovirati večstranskih okoljskih sporazumov;

9. upa, da bo EU delovala kot zgled in bo zmanjšala ovire, kot so carine in druge dajatve, za trgovanje z zelenimi tehnologijami ter okolju in podnebju prijaznimi izdelki ter da bo na podlagi akcijskega načrta z Balija in københavnskega zelenega podnebnega sklada spodbujala okoljske dobrine in storitve;

10. poziva k sprejetju mednarodno obvezujočega sporazuma o boju proti podnebnim spremembam in izrecno podpira cilj za zmanjšanje emisij CO2 v EU za 30 % do leta 2020, in sicer neodvisno od mednarodnih pogajanj, ter dolgoročni cilj EU za zmanjšanje CO2 in ostalih toplogrednih plinov za najmanj 85 % do leta 2050;

11. je prepričan, da mora boj proti podnebnim spremembam temeljiti na načelu solidarnosti med industrijskimi državami in državami v razvoju ter po možnosti na tesnejšem sodelovanju med OZN, WTO in drugimi institucijami Breton Woodsa; poziva, da se skupaj z državami v razvoju, državami v vzponu in razvitimi državami oblikuje globalni pristop za trgovanje z emisijami ter obdavčitev energij in emisij toplogrednih plinov, da bi po eni strani preprečili selitve podjetij (selitev virov CO2 ) in po drugi strani generirali finančna sredstva za boj proti podnebnim spremembam ter za zmanjšanje njihovih posledic in prilagoditev tem posledicam.

12. meni, da se bodo posamezni ukrepi, ki v skladu z besedilom sklepa odbora za trgovinska pogajanja WTO o trgovini in okolju z dne 15. decembra 1993 vplivajo na odnos med trgovinskimi in okoljskimi ukrepi, da bi spodbujali trajnostni razvoj (kot je mejna davčna izravnava in dajatve proti eko-dampingu), najbrž izkazali kot skladni s pravili in disciplinami WTO glede na njene trenutne pravne razmere na tem področju, zgolj če bodo prišli v okvir pravno obvezujočega svetovnega sporazuma pod okriljem Okvirne konvencije OZN o spremembi podnebja, in zato poziva Komisijo, naj pred 17 srečanjem pogodbenic v Južnoafriški republiki pripravi sporočilo za Evropski parlament in Svet o tem, kako bi lahko tovrstni sistem vključili v pokjotski sporazum;

13. priznava, da pravila WTO ne nasprotujejo mejnim ukrepom za nevtralizacijo učinka domačih politik, ki vključujejo stroške okoljskih dejavnikov v ceno proizvoda, dokler te izravnave niso diskriminacijske;

14. izrecno izjavlja, da mejne davčne izravnave ne bi smele delovati kot protekcionističen instrument, temveč kot način za zmanjševanje emisij; meni, da mora EU nameniti del morebitnih prihodkov za izpolnitev svojih finančnih obveznosti iz Okvirne konvencije OZN o spremembi podnebja;

15. ugotavlja, da bi lahko znatno zmanjšali emisije CO2 v mednarodni trgovini, na primer z izbiro prevoznih sredstev po merilih učinkovitosti in okoljskih merilih; poziva, naj bodo stroški, ki nastanejo ob prevozu, in okoljski stroški, vračunani v ceno izdelkov (internalizacija zunanjih stroškov), predvsem z vključitvijo ladijskega prevoza, ki predstavlja 90 % prevoza v mednarodni trgovini, v evropski sistem za trgovanje z emisijami;

16. poziva Komisijo in države članice, naj naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi v okviru Mednarodne pomorske organizacije dosegle pravno obvezujoč sporazum o zmanjšanju emisij ladij;

17. nasprotuje subvencioniranju fosilnih goriv in poziva k večji podpori okolju prijaznim in obnovljivim energijam in k raziskavam ter razvoju decentraliziranih energijskih virov, posebno v državah v razvoju; v zvezi s tem opozarja na sporazum G20 o postopni opustitvi subvencij za fosilna goriva in poziva Komisijo, naj pripravi predloge za evropsko strategijo, ki bi to izvajala, in jasen časovni razpored ter po potrebi kompenzacijske mehanizme;

18. trdi, da bi bilo treba spodbujanje obnovljivih energij okrepiti povsod, kjer si vlade držav članic prizadevajo za dosledno politiko in vzpostavijo zavezujoč pravni okvir, ki dolgoročno omogoča sprejetje stopenjskega programa pomoči, ki prispevajo k odprtju trga in vzpostavitvi minimalne infrastrukture, kar je bistvenega pomena v času krize in poslovne negotovosti;

19. se zavzema za razvoj pravih, obvezujočih trajnostnih meril in standardov za proizvodnjo biogoriv in biomase, ki bodo upoštevali izpust toplogrednih plinov in majhnih delcev pri posredni spremembi rabe zemljišč in v celotnem proizvodnem ciklu; poudarja, da mora imeti zagotovitev zanesljive oskrbe s hrano za prebivalstvo prednost pred proizvodnjo biogoriv in da je treba trajnost politike in prakse rabe tal nujno bolj celostno obravnavati;

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

János Áder, Kriton Arsenis, Pilar Ayuso, Paolo Bartolozzi, Sandrine Bélier, Sergio Berlato, Martin Callanan, Chris Davies, Bairbre de Brún, Esther de Lange, Anne Delvaux, Bas Eickhout, Jill Evans, Elisabetta Gardini, Gerben-Jan Gerbrandy, Julie Girling, Nick Griffin, Françoise Grossetête, Satu Hassi, Jolanta Emilia Hibner, Dan Jørgensen, Karin Kadenbach, Christa Klaß, Holger Krahmer, Jo Leinen, Corinne Lepage, Peter Liese, Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė, Gilles Pargneaux, Antonyia Parvanova, Andres Perello Rodriguez, Sirpa Pietikäinen, Mario Pirillo, Pavel Poc, Frédérique Ries, Oreste Rossi, Daciana Octavia Sârbu, Carl Schlyter, Horst Schnellhardt, Richard Seeber, Theodoros Skylakakis, Bogusław Sonik, Catherine Soullie, Salvatore Tatarella, Anja Weisgerber, Sabine Wils, Marina Yannakoudakis

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Christofer Fjellner, Matthias Groote, Marisa Matias, Judith A. Merkies, Bill Newton Dunn, Kathleen Van Brempt

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Kay Swinburne

za Odbor za mednarodno trgovino

o mednarodni trgovinski politiki v okviru zahtev glede podnebnih sprememb
(2010/2103(INI))

Pripravljavka mnenja: Catherine Grèze

POBUDE

Odbor za razvoj poziva Odbor za mednarodno trgovino kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1. poudarja, da porast izpustov CO2, povezana s prometom in mednarodno trgovino, spodkopava učinkovitost strategije EU o podnebnih spremembah; meni, da to govori v prid prehodu iz izvozno usmerjene razvojne strategije na notranji endogeni razvoj, temelječ na raznovrstni in lokalni porabi ter proizvodnji v državah v razvoju; opozarja, da bi takšna strategija ugodno vplivala na zaposlovanje v EU in v državah v razvoju;

2. obžaluje, da precejšni del mednarodne trgovine predstavljajo homogeni izdelki, ki bi se jih lahko proizvajalo na lokalni ravni, in da prevoz, ki je za to potreben, ne krije lastnih okoljskih stroškov;

3. zaskrbljeno ugotavlja, da je gospodarska globalizacija v več primerih privedla do kmetijskega modela, ki temelji na monokulturi izvoza pridelkov, ki spodbuja nevzdržne načine kmetovanja v številnih državah v razvoju; verjame, da bi morali trgovinski režimi v zadostni meri upoštevati potrebe malih kmetijskih posestnikov in podeželskih skupnosti, še posebej v državah v razvoju, hkrati pa dajati pobude za organsko kmetijstvo, pri katerem se sprošča manj ogljika ter posledično prispeva k blažitvi podnebnih sprememb; poziva k oblikovanju kakovostnih trgovinskih standardov na nacionalni in mednarodni ravni in k omogočanju vladam, da dostop na trg povežejo s temi standardi, na primer z dodeljevanjem preferenčnega dostopa na trg za izdelke, pri katerih se upoštevajo določeni trajnostni standardi;

4. poudarja, da morajo razvite države prevzeti vodilno vlogo pri zmanjševanju emisij CO2; meni, da so oblikovanje standardov, označevanje in potrjevanje instrumenti z velikim potencialom za zmanjšanje porabe energije in s tem za reševanje vprašanja podnebnih sprememb; poziva države članice, naj okrepijo regulacijo sistema EU za trgovanje z emisijami, tako da določijo najnižjo ceno ogljika; meni, da se mehanizem čistega razvoja ni uspel posvetiti potrebam najranljivejših držav;

5. obžaluje dejstvo, da sedaj v nobeni od pogodb WTO ni neposrednega sklicevanja na podnebne spremembe, varno oskrbo s hrano in razvojne cilje tisočletja; obsoja razvoj biopiratstva semen, odpornih na podnebne spremembe; meni, da je treba spremeniti pravila WTO, da se zagotovi skladnost in doslednost z obvezami iz Kjotskega protokola in večstranskih okoljskih sporazumov; nujno zahteva reformo WTO, s katero bi omogočili razlikovanje proizvodov na podlagi njihovih metod proizvodnje in predelave ter ustvarili nove možnosti prilagoditve z uporabo „prisilne licence“ iz sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine;

6. poudarja, da bo vse pogostejši prenos tehnologije v države v razvoju kot sredstvo za reševanje selitve virov CO2 bistven del podnebne ureditve po letu 2012; obžaluje, da prenos tehnologije predstavlja le majhen delež uradne razvojne pomoči; poziva države članice, naj zagotovijo dodatno tehnično in finančno pomoč za države v razvoju, da se bodo soočile s posledicami podnebnih sprememb, izpolnile podnebne standarde in vključile vnaprejšnje presoje vpliva razvoja standardov, označevanja in potrjevanja;

7. poziva EU, naj prevzame vodilno vlogo pri opredeljevanju najočitnejših ovir za širjenje tehnologij v državah v razvoju, da se tako rešijo podnebne spremembe;

8. poziva EU, naj se v dvostranskih in regionalnih trgovinskih sporazumih uporabi izčrpne okoljske določbe kot razvojno orodje, z dajanjem poudarka potrebi po pravilnem izvajanju okoljskih klavzul in mehanizmov za sodelovanje, da se spodbudi prenos tehnologije, tehnično podporo in izgradnjo zmogljivosti;

9. poudarja, da si je treba prizadevati za to, da se bodo škodljivi vplivi na okolje, ki so posledica trgovine, odražali v cenah in da se bo izvajalo načelo „onesnaževalec plača“; poziva k uskladitvi sistemov označevanja in informiranja v zvezi z okoljskimi standardi;

10. meni, da je pomembno, da mednarodne zaveze glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov veljajo tudi za mednarodni zračni in pomorski promet;

11. poziva Komisijo, naj v trgovinske sporazume, sklenjene z državami, ki niso članice EU, vključi okoljske klavzule, s posebnim poudarkom na zmanjšanju emisij CO2 in prenosu tehnologije z nizkimi emisijami;

12. meni, da morajo novi mednarodni sporazumi o varovanju podnebja vsebovati trdna zagotovila za zmanjšanje škodljivih okoljskih vplivov mednarodne trgovine z lesom in izkoreninjenja krčenja gozdov, katerega obseg je razlog za skrb;

13. meni, da je treba nujno določiti stroge standarde za trajnost mednarodne trgovine z biogorivi, saj imajo protisloven okoljski in družbeni učinek.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov