Postopek : 2010/2202(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A7-0339/2010

Predložena besedila :

A7-0339/2010

Razprave :

PV 15/12/2010 - 14
CRE 15/12/2010 - 14

Glasovanja :

PV 16/12/2010 - 6.4
CRE 16/12/2010 - 6.4
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2010)0489

POROČILO     
PDF 395kWORD 590k
23.11.2010
PE 448.819v02-00 A7-0339/2010

o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu v letu 2009 in politiki Evropske unije na tem področju

(2010/2202(INI))

Odbor za zunanje zadeve

Poročevalka: Laima Liucija Andrikienė

NAPAKE/DODATKI
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 ANNEX I
 PRILOGA II
 IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu v letu 2009 in politiki Evropske unije na tem področju

(2010/2202(INI))

Evropski parlament,

–       ob upoštevanju enajstega poročila Evropske unije o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za obdobje od julija 2008 do decembra 2009,

–       ob upoštevanju členov 6 in 21 Lizbonske pogodbe,

–       ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah in vseh ustreznih mednarodnih instrumentov za človekove pravic,

–       ob upoštevanju Ustanovne listine Združenih narodov,

–       ob upoštevanju vseh konvencij Združenih narodov o človekovih pravicah in njihovih izbirnih protokolov(1),

–       ob upoštevanju regionalnih instrumentov za človekove pravice, vključno z Afriško listino o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, Izbirnim protokolom o pravicah žensk v Afriki, Ameriško konvencijo o človekovih pravicah, Arabsko listino o človekovih pravicah in Medvladno komisijo ASEAN za človekove pravice;

–       ob upoštevanju začetka veljavnosti Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča dne 1. julija 2002 in svojih resolucij v zvezi z Mednarodnim kazenskim sodiščem(2),

–       ob upoštevanju Skupnega stališča Sveta št. 2003/444/SZVP z dne 16. junija 2003 o Mednarodnem kazenskem sodišču in Akcijskega načrta Sveta, ki sledi Skupnemu stališču; ob sklicevanju na bistveno vlogo Mednarodnega kazenskega sodišča pri preprečevanju hudih kaznivih dejanj, ki so v njegovi pristojnosti;

–       ob upoštevanju zavezanosti Evropske unije podpori učinkovitega delovanja Mednarodnega kazenskega sodišča;

–       ob upoštevanju, da je dolžnost vsake države, da izvršuje svojo kazensko pristojnost nad tistimi, ki so odgovorni za takšna mednarodna kazniva dejanja;  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah in potekajočih pogajanj o pristopu EU k tej konvenciji,

–       ob upoštevanju listine Evropske unije o temeljnih pravicah(3),

––     ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu AKP–EU in njegove spremembe(4),

–       ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1889/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o uvedbi instrumenta financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu(5) (evropski instrument za demokracijo in človekove pravice - EIDHR),

–       ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o človekovih pravicah v svetu,

–       ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. januarja 2009(6) o razvoju Sveta OZN za človekove pravice, vključno z vlogo EU, in z dne 25. februarja 2010(7) o 13. zasedanju Sveta za človekove pravice Združenih narodov,

–       ob upoštevanju svojih resolucij z dne 1. februarja 2007(8) in 26. aprila 2007(9) o pobudi za vsesplošni moratorij za smrtno kazen in resolucije generalne skupščine Združenih narodov št. 62/149 z dne 18. decembra 2007 o moratoriju za izvajanje smrtne kazni ter svoje resolucije z dne 7. oktobra 2010 o svetovnem dnevu proti smrtni kazni,

–       ob upoštevanju protokola št. 13 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede odprave smrtne kazni v vseh okoliščinah,

–       ob upoštevanju izjave Združenih narodov o zagovornikih človekovih pravic, dejavnosti posebnih predstavnikov generalnega sekretarja OZN v zvezi s položajem zagovornikov človekovih pravic ter smernic EU zanje, in resolucije Parlamenta z dne 16. junija 2010 o zagovornikih človekovih pravic(10),

–       ob upoštevanju izjave Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja,  ob upoštevanju smernic Evropske unije o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava(11), o smrtni kazni, mučenju in drugem krutem, nečloveškem ali ponižujočem ravnanju, in o zagovornikih človekovih pravic ter dialogih o človekovih pravicah z državami, ki niso članice EU, o pospeševanju in varstvu otrokovih pravic ter nasilju nad ženskami in dekleti in boju proti vsem oblikam diskriminacije v zvezi z njimi,

–       ob upoštevanju Priročnika Sveta Evropske unije za spodbujanje in varstvo vseh človekovih pravic LGBT (lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev)(12)

–       ob upoštevanju svoje resolucija z dne 22. oktobra 2009 o krepitvi demokracije v zunanjih odnosih(13),

–       ob upoštevanju vseh resolucij, ki jih je sprejel v nujnih primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in načel pravne države,

–       

         – ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2010 o kršitvah človekovih pravic na Kitajskem, zlasti v primeru Liu Xiaobaa(14),

–       ob upoštevanju členov 48 in 119(2) svojega poslovnika,

–       ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7–0339/2010),

A.     ker Splošna deklaracija o človekovih pravicah še vedno za cel svet velja kot referenčni dokument, ki človeka postavlja v središče delovanja,

B.     ker enajsto letno poročilo Evropske unije o človekovih pravicah (2008/9) omogoča splošen pregled dejavnosti EU v zvezi s človekovimi pravicami in demokracijo v svetu,

C.     ker je namen te resolucije pregledati, oceniti in v posebnih primerih podati konstruktivno kritiko dejavnosti EU v zvezi s človekovimi pravicami in demokracijo,

D.     ker razmere na področju človekovih pravic znotraj Evropske unije neposredno vplivajo na njeno verodostojnost in zmožnost izvajanja učinkovite zunanje politike na področju človekovih pravic,

E.     ker Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s svobodo veroizpovedi in prepričanja in pravicami pripadnikov manjšin,

F.     ker so pravica, demokracija in pravna država stebri trajnega miru, saj zagotavljajo temeljne svoboščine in človekove pravice, in ker trajnega miru ni mogoče doseči s ščitenjem tistih, ki so odgovorni za sistematične zlorabe človekovih pravic in kršitve mednarodnega kazenskega prava,

G.     ker so se z Lizbonsko pogodbo povečale pristojnosti EU na področju zunanje politike, tako da bo lahko spodbujala svoje vrednote in cilje; ker bi morale glavne novosti, povezane z zunanjim delovanjem EU, kot sta visok predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednik Komisije in Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD), še bolj okrepiti zunanje delovanje EU na področju človekovih pravic in ustvariti boljše priložnosti za to, da človekove pravice postanejo del vseh zadevnih politik,

H.     ker je EU po Pogodbi enotna pravna oseba, kar ji bo omogočilo, da bo pristopila k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu pa preverilo, ali so akti EU skladni s to konvencijo,

I.      ker je z začetkom veljave Lizbonske pogodbe Listina EU o temeljnih pravicah postala pravno zavezujoča in s tem okrepila zaščito človekovih pravic v Evropi,

J.      ker EU odločno podpira Mednarodno kazensko sodišče ter spodbuja univerzalnost in ščiti celovitost Rimskega statuta z namenom zaščite in krepitve neodvisnosti tega sodišča,

K.     ker so v luči sprememb v mednarodnem kazenskem pravu po letu 2004 potrebne posodobitve Skupnega stališča Sveta z dne 16. junija 2003 in Akcijskega načrta iz leta 2004; ker je dejansko pomoč in sodelovanje EU treba okrepiti in izboljšati, saj narašča število nalogov za prijetje in sojenje na Mednarodnem kazenskem sodišču,

L.     ker je zaradi prizadevanj za boj proti terorizmu po svetu nastala potreba po uskladitvi varnostni s spoštovanjem človekovih pravic,

M.    ker je svetovna gospodarska in finančna kriza negativno vplivala na gospodarske, socialne in kulturne pravice, ker so bile najhuje prizadete pravice najrevnejših, ker se zaradi naraščanja in nestalnosti cen ter špekulacij z osnovnimi dobrinami na milijone ljudi v številnih državah v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki bori za najosnovnejše potrebe; ker se na milijone ljudi spopada z negotovostjo in nedostojanstvom, v nekaterih državah pa so upore nasilno zatrli,

N.     ker je treba ekonomskim, socialnim in kulturnim pravicam posvetiti enako pozornost in jih obravnavati kot enako pomembne v primerjavi z državljanskimi in političnimi pravicami; ker je treba spoštovati in uresničevati klavzule o človekovih pravicah v sporazumih, ki jih EU podpiše z državami, ki niso članice EU,

O.     ker imajo podnebne spremembe trajne in dolgoročne posledice na človekove pravice, ker bodo negativne posledice najverjetneje občutile zlasti ranljive skupine, kot so avtohtoni prebivalci v državah v razvoju in na daljnem severu Evrope, imele pa bi lahko še veliko obširnejši vpliv,

P.     ker je boj proti nekaznovanju bistvenega pomena, saj je njegov namen preprečevanje in kaznovanje najhujših kaznivih dejanj in njihovih storilcev; ker je nekaznovanje večplastno vprašanje, ki zadeva številne težave na področju človekovih pravic, kot so mučenje, smrtno kazen, nasilje nad ženskami, preganjanje zagovornikov človekovih pravic in boj proti terorizmu,

Q.      ker po navedbah Združenih narodov v neposredni soseščini EU, zlasti v primeru Zahodne Sahare, še vedno ni v celoti odpravljena stara težava glede človekovih pravic, tj. dekolonizacija,

R.     glede na izreden pomen izvajanja in uveljavljanja ustanovnih načel, sprejetih v Evropski konvenciji o človekovih pravicah, za življenje evropskih institucij,

S.     ker v svetu prihaja do novih oblik zlorab človekovih pravic, zlasti na področju novih informacijskih tehnologij, kot so zloraba in cenzura interneta ter kršitev zasebnosti z uporabo osebnih podatkov,

T.     ker sta verska svoboda ali svoboda prepričanja vse bolj ogroženi, zlasti ker se avtoritarne vlade usmerjajo v verske manjšine ali pa vlade ne preprečujejo napadov, nadlegovanja ali drugih škodljivih dejanj zoper nekatere posameznike ali verske skupine,

U.     ker so človekove pravice kršene v državah, ki so sprejele pristojnosti, ki izhajajo iz mednarodnih instrumentov na področju človekovih pravic, in v državah, ki ne spoštujejo teh zgodovinsko pridobljenih pravic,

1.      ponovno poudarja trdno odločenost Parlamenta in spominja na svoja dolgoročna prizadevanja za boj za človekove pravice in demokracije po svetu z oblikovanjem trdne in učinkovite politike EU za človekove pravice, ki zagotavlja večjo doslednost in skladnost na vseh področjih politike ter s pomočjo dvostranskih odnosov z državami, ki niso članice EU, in dejavnim sodelovanjem na mednarodnem prizorišču ter s podporo mednarodnih in lokalnih organizacij civilne družbe;

2.      meni, da začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe pomeni priložnost za odpravo preostalih pomanjkljivosti v politiki EU na področju človekovih pravic in demokracije; v zvezi s tem poziva, naj ESZD v celoti spoštuje namen in duh Lizbonske pogodbe, katere cilj je zagotoviti, da bo spoštovanje in spodbujanje človekovih pravic v središču različnih področij zunanje politike Unije, kot je navedeno v členih 2, 3 in 21 PEU;

3.      poudarja, da morajo v skladu s poglavjem 1 naslova V Pogodbe EU delovanje na mednarodnem prizorišču voditi načela demokracije, pravne države, univerzalnosti, neodtujljivosti in nedeljivosti človekovih pravic in temeljnih svoboščin; poudarja, da ta načela gradijo skupne temelje za odnose z državami, ki niso članice EU;

4.      zato meni, da je odločitev, kam v strukturo ESZD umestiti človekove pravice, zelo pomembna; glede na to zahteva ustanovitev direktorata za človekove pravice in demokracijo, katerega naloga bo razviti trdno strategijo EU za človekove pravice in demokracijo ter skrbeti za splošno usklajevanje v okviru vseh večstranskih forumov; je trdno prepričan, medtem ko poudarja potrebo, da je strokovno znanje na področju človekovih pravic in demokracije trdno zasidrano kot ključna odgovornost vsakega zemljepisnega ali političnega sektorja ESZD, da tak pristop preprečuje izolacijo človekovih pravic in je edini način za zagotavljanje popolne skladnosti z določbami Lizbonske pogodbe;

5.      priznava prizadevanja visoke predstavnice/podpredsednice, da bi EU na svetovnem prizorišču dejavno prispevala k izboljšanju človekovih pravic in demokracije po vsem svetu; v zvezi s tem poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj sprejme ustrezne ukrepe za ustanovitev delovne skupine za človekove pravice (COHOM) z namenom učinkovitega vključevanja te tematike na druga področja delovanja institucij in politike EU ter zagotavljanja njenega pravočasnega prispevka; v istem duhu visoko predstavnico/podpredsednico poziva, naj preuči pomen obveznega usposabljanja na področju človekovih pravic za zaposlene v EU, vključno z voditelji delegacij in direktorji ESZD;

6.      poziva k ustanovitvi položaja posebnega predstavnika za človekove pravice; poudarja, da bi z imenovanjem posebnih predstavnikov EU za človekove pravice, zlasti za zagovornike človekovih pravic, mednarodno humanitarno pravo in mednarodno pravosodje ter za pravice žensk in otrok, lahko pomagali zagotoviti večjo skladnost in prepoznavnost zunanjega delovanja EU na tem področju; poudarja, da bi ti posebni predstavniki EU morali biti imenovani na podlagi strokovnosti z dokazanim strokovnim znanjem na področju človekovih pravic;

7.      meni, da obstaja bistvena potreba po skladnejšem okviru, da bi bila podpora EU za gradnjo demokracije v svetu učinkovitejša; meni, da mora dosledna zunanja politika EU absolutno prednost nameniti spodbujanju demokracije in človekovih pravic, saj je demokratična družba, vladavina prava in jamstvo temeljnih svoboščin osnova za spoštovanje človekovih pravic, kar je treba vključiti v vse sporazume o sodelovanju in strateškem partnerstvu med EU in državami, ki niso članice EU; meni, da nova institucionalna zgradba EU, zlasti ESZD, zagotavlja možnosti za večjo usklajenost in učinkovitost EU na tem področju;

8.      poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj si še naprej prizadeva za to, da človekove pravice postanejo del zunanjega delovanja EU, tako da se bodo odražale v strukturi ESZD in sredstvih, ki jih bo služba namenila temu področju, da bo nova služba lahko zagotovila obravnavo vprašanj glede človekovih pravic na vseh področjih zunanjega delovanja, vključno s SZVP, razvojem in trgovino;

9.      meni, da bi bilo treba položaj posebnih predstavnikov EU nadalje razvijati, namesto da se njihova vloga postopno zmanjšuje, zlasti zato, da bodo pokrite države in regije, kjer EU nima diplomatskega predstavništva; meni, da bi moral – glede na pomembnost vprašanja človekovih pravic v razmerah med konflikti in po njih – mandat vseh posebnih predstavnikov Evropske unije vsebovati državljanske in politične pravice, ekonomske, socialne in kulturne pravice, pravice žensk in otrok, mednarodno humanitarno pravo in mednarodno pravosodje, in izrecno omenjati spodbujanje in zagotavljanje spoštovanja človekovih pravic, demokracije in pravne države; poudarja, da so posebni predstavniki EU osrednja točka za notranje smernice, strokovno znanje in zagovorništvo ter logični sogovorniki za tretje države in druge akterje zunaj EU; pozdravlja imenovanje najmanj enega posameznika v vsaki delegaciji EU kot kontaktne osebe, ki vodi usklajevanje, vključevanje in spremljanje politike na področju človekovih pravic;

10.    pozdravlja pripravljenost visoke predstavnice/podpredsednice za izvedbo temeljitega pregleda učinkovitosti vseh instrumentov EU na tem področju, od dialoga o človekovih pravicah do smernic EU, od Evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice do dvostranske pomoči EU in dejavnosti v večstranskih forumih, in da je začela posvetovalni proces o oblikovanju državnih strategij za človekove pravice, ki vključujejo vse človekove pravice, ki jih navajajo mednarodni pakti in konvencije OZN, med njimi tudi ekonomske, socialne in kulturne pravice; poudarja odločenost EP, da bo zagotovil polno sodelovanje pri teh posvetovanjih, in pomen tega sodelovanja; poudarja potrebo po vključitvi organizacij civilne družbe v posvetovanja;

11.    se strinja, da take državne strategije za človekove pravice, ki jih je večkrat zahteval Parlament, lahko bistveno okrepijo doslednost in učinkovitost zunanjega delovanja EU, ko postanejo referenčni dokument, ki za posamezno državo določa prednostne naloge in cilje, ki se vključijo v vse zadevne zunanje politike in instrumente EU;

12.    v kontekstu pregleda zlasti vztraja, da je pomembna priprava temeljite ocene vidikov človekovih pravic Evropske sosedske politike, ki bi morala zlasti upoštevati skladnost in učinkovitost obstoječih mehanizmov, na primer akcijskih načrtov, poročil o napredku, dialogov o človekovih pravicah in postopka odločanja za nadgradnjo odnosov z državami, ki niso članice EU;

13.    meni, da revidirani okvirni sporazum o odnosih med Evropskim parlamentom in Komisijo za Parlament pomeni preboj pri sodelovanju s Komisijo, a obžaluje, da Svet ni stranka v sporazumu; vztraja, da je nujno treba povečati preglednost dokumentov in neomejen dostop do njih med vsemi institucijami EU, da bi vzpostavili učinkovitejše medinstitucionalno sodelovanje in skladnost delovanja;

14.    opozarja, da je treba razviti usklajeno zunanjo politiko EU, če naj bi imela Unija pomembno in konstruktivno vlogo pri spodbujanju človekovih pravic po svetu; poziva države članice, naj pokažejo trdno zavezanost in politično voljo pri izpolnjevanju tega cilja;

15.    poudarja, da je s pripravo strateških načrtov ukrepanja treba več pozornosti posvetiti izboljšanju zmožnosti Evropske unije za hitro odzivanje na kršitve človekovih pravic v državah, ki niso članice EU, zlasti ko gre za podporo zagovornikom človekovih pravic, ki so v nevarnosti ter kršitve človekovih pravic podjetij s sedežem v EU v državah, ki niso članice EU;

16. priznava, da so nevladne organizacije bistvene za razvoj in uspeh demokratičnih družb, spodbujanje vzajemnega razumevanja in strpnosti ter določanje in podpiranje izvedljivih političnih prednostnih nalog in skupnih rešitev za izzive demokratičnega razvoja;

Letno poročilo Evropske unije o človekovih pravicah po svetu

17.    poudarja pomen letnega poročila EU o človekovih pravicah, ki z analizo in oceno politike EU za človekove pravice prispeva zlasti k večji prepoznavnosti problematike človekovih pravic na splošno; poudarja pravico Evropskega parlamenta, da nadzira dejavnosti Komisije in Sveta na področju človekovih pravic; poziva k popolni vključitvi Evropskega parlamenta v pripravo razdelkov prihodnjih letnih poročil o dejavnostih Parlamenta na področju človekovih pravic, kot je že bilo v navadi med nekaterimi predsedovanji v preteklosti;

18.    pozdravlja, da je visoka predstavnica/podpredsednica Parlamentu predstavila letno poročilo in novo poročevalno obdobje, ki temelji na koledarskem letu, zaradi česar bo Parlament lahko decembrsko plenarno zasedanje posvetil človekovim pravicam in podelitvi letne nagrade Saharova za svobodo misli ter razpravi o letnem poročilu EP o človekovih pravicah po svetu in politiki EP na tem področju;

19.    poziva Evropski parlament, Svet in Komisijo, naj si bolj prizadevata za razširjanje letnih poročil EU o človekovih pravicah in demokraciji in zagotovita, da bo doseglo čim širši krog bralcev, zlasti tistih, ki so dejavni pri spodbujanju človekovih pravic in demokracije po vsem svetu; poziva tudi k javnim informacijskim kampanjam, namenjenim povečanju prepoznavnosti EU na tem področju; ugotavlja, da je v letošnji izdaji prišlo do izboljšav glede jasnejših predstavitev; ponovno zahteva, da bi morali Svet, Komisija ter delegacije in veleposlaništva EU na kraju samem zagotoviti več boljših informacij za oceno politik in da bi bilo treba določiti in predlagati konkretne smernice za izboljšanje splošnega pristopa, čim bolj zmanjšati morebitna protislovja in prilagoditi politične prednostne naloge v vsaki državi posebej z namenom sprejetja strategije o človekovih pravicah za vsako državo posebej, kot določa program ESZD; meni, da je treba vprašanje preglednosti postaviti v ospredje delovanja EU s povečanim dostopom do programov in dokumentov, v katerih se z državami, ki niso članice EU, posebej razpravlja o človekovih pravicah;

21.    ponovno poziva k rednemu ocenjevanju uporabe in rezultatov politik EU, instrumentov, pobud in dialogov glede človekovih pravic v državah, ki niso članice EU, in da se Parlament v celoti seznani z ugotovitvami; poziva Svet in Komisijo, naj razvijeta posebne količinske kazalnike in merila uspešnosti za merjenje učinkovitosti teh politik;

Dejavnosti EU na področju človekovih pravic v mednarodnih forumih

22.    poudarja, da bo EU z načrtovanim pristopom h Konvenciji o človekovih pravicah dobila priložnost, da dokaže svojo predanost boju za človekove pravice v okviru in zunaj svojih meja; poziva države članice EU, naj to podprejo in k temu obvežejo tudi državljane EU;

23.    poziva Komisijo in Svet, naj široko promovirata Evropsko konvencijo o človekovih pravicah v Uniji in zunaj nje, tudi z namenom izobraževanja javnosti o obstoju pristojnosti Evropskega sodišča za človekove pravice, ki ga je mogoče aktivirati za obravnavo in popravo kršitev zoper države članice Sveta Evrope ali njenih državljanov;

24.    poziva visoko predstavnico, naj zagotovi dobro vključenost in usklajenost ESZD z drugimi mednarodnimi organi, regionalnimi organizacijami in njihovim delom na področju spodbujanja človekovih pravic; poziva visoko predstavnico, naj zagotovi polno in sistematično vključenost priporočil, vprašanj in prednostnih nalog sistema Združenih narodov, Sveta Evrope, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in drugih mednarodnih institucij v vsa področja politik EU in zlasti v področje človekovih pravic;

25.    z obžalovanjem opaža počasnost procesa preiskovanja zadev na Evropskem sodišču za človekove pravice, ki lahko traja kar do sedem let; ugotavlja, da je na Sodišču odprtih približno 100.000 zadev; poudarja, da mora Sodišče biti vzgled institucije za varstvo pravice do sodnega varstva in pravičnega sojenja; poziva institucije in države članice EU, naj naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi pomagale Sodišču; pozdravlja dejstvo, da se je Rusija, ki je kot zadnja med 47 sodelujočimi državami v Svetu Evrope zavračala ratifikacijo Protokola 14, odločila za ratifikacijo tega protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah v zvezi s povečanjem učinkovitosti Sodišča, ki predvideva poenostavitev postopkov Sodišča in je namenjen pomoči le-temu pri odpravljanju sodnih zaostankov, veljati pa začne lahko šele, ko ga ratificirajo vse članice Sveta Evrope;

26.    poziva k okrepljenemu sodelovanju med Svetom Evrope in Evropsko unijo na področju spodbujanja in zagotavljanja človekovih pravic manjšin, vključno z ekonomskimi in socialnimi pravicami članov manjšin, spodbujanju pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev in zagovornikov njihovih pravic ter zagotavljanju, da se žrtve diskriminacije zavedajo učinkovitih pravnih sredstev za boj proti diskriminaciji pred državnimi organi in imajo dostop do njih, ter k zaščiti regionalnih in manjšinskih jezikov z uporabo pravnih orodij nediskriminacije in obstoječih organizacij za socialne pravice za zagovarjanje raznolikosti in strpnosti;

27.    poziva države članice EU k podpisu in ratifikaciji vseh temeljnih konvencij o človekovih pravicah OZN in Sveta Evrope in morebitnih protokolov k njim, zlasti Mednarodne konvencije o zaščiti pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin iz leta 1990, Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem, deklaracije Združenih narodov o pravicah avtohtonega prebivalstva z dne 13. septembra 2007, Deklaracije Mednarodne organizacije za delo o temeljnih načelih in pravicah iz dela iz leta 1998, Okvirne konvencije Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin, Evropske listine o regionalnih in manjšinskih jezikih, izbirnega protokola k Mednarodnemu paktu o gospodarskih, socialnih in kulturnih pravicah, izbirnih protokolov h Konvenciji o otrokovih pravicah in Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov; vztraja, da je treba izbirni protokol k tej konvenciji obravnavati kot njen sestavni del, in poziva k hkratnemu pristopu k konvenciji in protokolu(15);

28.    poudarja dejstvo, da so se opredelitve človekovih pravic, ki jih je mednarodna skupnost sprejela od konca druge svetovne vojne, izkazale kot dovolj prilagodljive, da je vanje mogoče vključiti dogodke človeškega napredka, a opozarja na potrebo po sprejetju novih pravic v odziv na nove grožnje svobodi, na primer grožnje svobodi znanosti, vesti in znanja, spolne identitete ali spolne usmerjenosti ter vsem pravicam, povezanim z digitalnim področjem, na čelu z dostopom do interneta;

29.    poudarja pomen krepitve racionalizacije ter, če je mogoče, usklajevanja mednarodnih organov s pristojnostjo na področju človekovih pravic in njihovih postopkov, s ciljem, da bi vedno zagotovili bolj učinkovito spodbudo in zaščito temeljnih pravic iz zadevnih mednarodnih instrumentov;

30.    poudarja potrebo, da se večja pozornost nameni različnim nadzornim mehanizmom Sveta Evrope in Združenih narodov in da se vzpostavi tesnejše sodelovanje z njihovimi različnimi pogodbenimi organi z namenom boljšega posredovanja njihovih ugotovitev in uporabe njihovega strokovnega znanja in izkušenj na terenu;

31.    pozdravlja prizadevanja EU v Tretjem odboru generalne skupščine OZN (za socialne, humanitarne in kulturne zadeve) v povezavi s številnimi resolucijami, zlasti o pozivu k moratoriju o uporabi smrtne kazni, ki je prejela podporo več držav, o otrokovih pravicah, o verski nestrpnosti in razmerah na področju človekovih pravic v Burmi/Mjanmaru in Demokratični ljudski republiki Koreji;

32.    pozdravlja odprtje prvega evropskega regionalnega urada visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice oktobra 2009 v Bruslju; predlaga vzpostavitev učinkovitega sodelovanja z visokim komisarjem za boljše spodbujanje in nadaljevanje oblikovanja in uresničevanja standardov in politik človekovih pravic v EU in preostalih delih Evrope;

33.    poziva Svet in Komisijo, naj opredelita strategijo do držav, ki zavračajo polno sodelovanje z mehanizmi OZN ter neodvisnim strokovnjakom in posebnim poročevalcem OZN ne dovolijo dostopa, s pomočjo katere bi jim v celoti omogočili dostop na njihovo ozemlje ter se vzdržali omejevanja njihovega dela;

34.    obžaluje slabitev politike in ravnanja EU do burmanske hunte ter poudarja, da trenutni odnos ne pomaga v boju proti tragičnim političnim, socialnim in humanitarnim razmeram, v katerih so burmanski državljani prisiljeni živeti že od začetka vojaške vlade, in da tak odnos daje vtis, da se diktatura dovoljuje;

35.    pozdravlja podporo Evropske unije pobudam Združenih narodov in drugih mednarodnih forumov, ki spodbujajo dekriminalizacijo homoseksualnosti; poziva Evropsko unijo k nadaljnji podpori pobudam, ki obsojajo kršitve človekovih pravic v zvezi s spolno usmerjenostjo in spolno identiteto v vseh mednarodnih forumih ob usklajevanju z enako mislečimi državami;

36.    poziva Komisijo in Svet, naj spodbujata uradno in pravno legitimizacijo pojma „podnebni begunec“ (za ljudi, ki so zaradi podnebnih sprememb prisiljeni zapustiti dom in iskati zatočišče v tujini), ki še ni priznan v mednarodnem pravu in v nobenem pravno zavezujočem mednarodnem sporazumu;

37.    poziva k okrepljenemu sodelovanju med Združenimi narodi, njihovim Stalnim forumom o staroselskih vprašanjih in Evropsko unijo na področju zaščite pravic avtohtonega prebivalstva, saj sodijo avtohtona ljudstva po vsem svetu med najranljivejše skupine;

Svet Združenih narodov za človekove pravice (UNHCR)

38.    poudarja vlogo UNHRC v celotni strukturi Združenih narodov in potencial, da oblikuje koristen okvir za večstranska prizadevanja Evropske unije za človekove pravice; ugotavlja, da si mora ta nov organ še naprej prizadevati, da bo deloval v skladu z najvišjimi standardi in čim bolj učinkovito, da pridobi večjo verodostojnost;

39.    poudarja, da je za učinkovitost UNHRC nujno potrebna dejavna vloga organizacij civilne družbe;

40.    z velikim veseljem pozdravlja dejstvo, da si sedanja administracija ZDA prizadeva za večjo vključenost v delo OZN in da je za obdobje med letoma 2009 – 2012 sprejela sedež v UNHCR; potrjuje, da članstvo ZDA povečuje verodostojnost in zmogljivost UNHCR; poziva EU naj okrepi sodelovanje z ZDA, zlasti glede izmenjave izkušenj o dialogih o človekovih pravicah;

41.    spominja, da bo leta 2011 UNHCR opravil temeljit pregled svojih postopkov in zato EU poziva, naj se na ta pregled dejavno pripravi in v njem sodeluje;

42.    poudarja pomembno vlogo splošnih rednih pregledov in poziva Svet, Komisijo in zlasti novo ESZD, naj podrobno spremljajo in nadzirajo obveze splošnega rednega pregleda ter v okviru pregleda UNHCR povečajo učinkovitost splošnih rednih pregledov in težo mnenj neodvisnih strokovnjakov;

43.    močno podpira prizadevanja EU za preprečitev kakršnekoli pristranskosti in manipulacij v zvezi s splošnim rednim pregledom; v zvezi s tem močno obžaluje rezultat zasedanja februarja 2009, ki so ga močno zaznamovali oviranje postopkov in poskusi manipulacije pregleda;

44.    poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj redno obiskuje UNHCR in osebno poskrbi za vzpostavitev karseda tesnih stikov med UNHCR IN ESZD na vseh ravneh; spodbuja prihodnji element ESZD za človekove pravice, naj vzpostavi tesne delovne stike z UNHCR; poziva k usklajenemu dialogu z državami, ki niso članice EU, o stališčih v Svetu Združenih narodov za človekove pravice ne le v Ženevi in v določenih dialogih o človekovih pravicah, temveč k njegovemu vključevanju v vse dvostranske razprave EU o politikah, trgovini in razvojnem sodelovanju s temi državami;

45.    ugotavlja, da so države članice EU v UNHRC v manjšini; poziva institucije EU in države članice, naj si skupaj prizadevajo za oblikovanje ustreznih zavezništev z državami in nedržavnimi akterji, ki nadaljujejo s prizadevanji za zaščito univerzalne in nedeljive narave človekovih pravic;

46.    poziva visoko predstavnico in zunanje ministre EU, naj pred vsakim zasedanjem Sveta Združenih narodov za človekove pravice in generalne skupščine Združenih narodov sprejmejo sklepe Sveta za zunanje zadeve, v katerih bodo določene prednostne naloge in strategije EU;

47.    poziva Svet, Komisijo in ESZD, naj okrepijo svoje sodelovanje z demokratičnimi vladami in vladami, ki so v procesu demokratizacije, iz drugih regionalnih skupin v okviru UNHRC, da bi povečali možnosti za uspeh pobud, ki imajo za cilj spoštovanje načel splošne deklaracije o človekovih pravicah; zato poziva Komisijo in države članice, naj učinkoviteje usklajujejo svoje dejavnosti in Komisijo prosi, naj predloži letno poročilo o glasovalnih vzorcih pri glasovanju o zadevah v zvezi s človekovimi pravicami v OZN, ki bi analizirali, kako so nanje vplivale politike EU in njenih držav članic ter politike drugih blokov; ponavlja, da morajo delegacija in države članice EU v Ženevi večjo pozornost namenjati vzpostavljanju stikov z državami, ki niso članice EU na začetku razprav in se izogibati pretiranemu poudarjanju notranjih razprav, namenjenih zagotavljanju enotnosti znotraj EU ob tveganju pristopa „najmanjšega skupnega imenovalca“;

48.    ponovno poudarja bistveni pomen posebnih postopkov in državnih mandatov v UNHRC; pozdravlja na novo uveden tematski mandat za kulturne pravice in pozdravlja podaljšanje tematskih mandatov v zvezi s pravico do hrane, svobode veroizpovedi ali prepričanja in interno razseljenimi osebami; poleg tega pozdravlja podaljšanje državnih mandatov za Burundi, Haiti, Kambodžo, Somalijo, Demokratično ljudsko republiko Korejo, Mjanmar in Sudan; obžaluje, da mandata za Liberijo in Demokratično republiko Kongo nista bila podaljšana;

49.    toplo pozdravlja sklep UNHCR iz leta 2008, da razširi mandat posebnega predstavnika generalnega sekretarja Združenih narodov za podjetništvo in človekove pravice, ter sklepe Sveta, sprejete decembra 2009 v času švedskega predsedovanja, ki pozdravljajo delo posebnega predstavnika; poziva države članice EU, naj nadaljujejo z delom za uveljavitev končnih priporočil mandata in okvira za „varovanje, spoštovanje in pomoč“, ki bo v Svetu Združenih narodov za človekove pravice predstavljen leta 2011;

50.    pozdravlja posebno zasedanje UNHCR o razmerah na področju človekovih pravic na vzhodu Demokratične republike Kongo, o vplivu svetovne gospodarske in finančne krize na splošno izvajanje in učinkovito uživanje človekovih pravic ter o razmerah na področju človekovih pravic na Šrilanki in na zasedenem palestinskem ozemlju in v vzhodnem Jeruzalemu; obžaluje, da na 12. zasedanju UNHCR 16. oktobra 2009 države članice EU niso dosegle enotnega stališča v glasovanju o Goldstonovem poročilu in so štiri države članice glasovale proti, dve državi sta se vzdržali, dve pa nista bili prisotni na glasovanju; poziva države članice in vse zadevne institucije EU k tesnejšemu usklajevanju politik v Svetu za človekove pravice in drugih organih Združenih narodov; poudarja, da je spoštovanje mednarodnega prava na področju človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava s strani vseh strank in ne glede na okoliščine osnovni pogoj za dosego pravičnega in trajnega miru na Bližnjem vzhodu; zato vse strani poziva, naj z izvedbo preiskav v skladu z mednarodnimi standardi spoštujejo resolucije generalne skupščine Združenih narodov, sprejete 5. novembra 2009 in 26. februarja 2010; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj zagotovi, da bodo kršitelji mednarodnega prava odgovarjali v skladu z obveznostjo EU po Ženevski konvenciji in prednostno nalogo EU, ki je boj proti nekaznovanju;

51.    podpira neodvisnost Urada visoke komisarke Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR); obžaluje, da je bila med 10. rednim zasedanjem marca 2009 kljub nasprotovanju EU sprejeta resolucija, katere namen je omejiti neodvisnost tega urada; poziva institucije EU, naj zagotovijo dodatno finančno podporo za celotni sistem posebnih postopkov Urada visokega komisarja za človekove pravice, tako da se zagotovi, da imajo vsi nosilci mandatov za posebne postopke dovolj sredstev za ustrezno opravljanje funkcij;

Sodelovanje EU z Mednarodnim kazenskim sodiščem

52.    ponovno izraža svojo močno podporo Mednarodnemu kazenskemu sodišču in njegovemu glavnemu cilju boja proti nekaznovanju za genocid, vojne zločine in zločine proti človeštvu; pozdravlja, da je s tem, ko so Bangladeš, Sejšeli, Sveta Lucija in Moldavija marca, avgusta in oktobra 2010 ratificirali Rimski statut, skupno število držav pogodbenic naraslo na 114; poudarja, da so Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča ratificirale vse države članice EU kot bistveni sestavni del demokratičnih načel in vrednot Unije, in zato države članice poziva, naj Statut v celoti spoštujejo kot del pravnega reda EU; poudarja pomen načela univerzalnosti in poziva ESZD, države članice EU in Komisijo, naj nadaljujejo z močnimi prizadevanji za splošno ratifikacijo Rimskega statuta in Sporazuma o privilegijih in imunitetah Mednarodnega kazenskega sodišča ter sprejetje potrebnih nacionalnih izvedbenih predpisov, ter k pregledu Skupnega stališča Sveta št. 2003/444/SZVP z dne 16. junija 2003 o Mednarodnem kazenskem sodišču in akcijskega načrta iz leta 2004 za nadaljnje spremljanje skupnega stališča; zahteva, da se ta prizadevanja razširijo na Sporazum o privilegijih in imunitetah Mednarodnega kazenskega sodišča, ki je za Sodišče pomembno operativno orodje; nadalje poziva države članice EU, naj v luči trenutnega razvoja dogodkov, izzivov in potreb Sodišča revidirajo in posodobijo Skupno stališče in akcijski načrt za Mednarodno kazensko sodišče, da bi okrepile dejansko pomoč EU Mednarodnemu sodišču, saj število nalogov za prijetje in sojenj na tem sodišču še vedno narašča, ter začnejo razpravo o možnem sprejetju smernic EU o mednarodnem pravosodju/Mednarodnem kazenskem sodišču;

53.    močno spodbuja ESZD, Komisijo in države članice EU, naj med pogajanji o širitvi in v pristopnem procesu ter na vseh vrhunskih srečanjih EU in v pogovorih z državami, ki niso članice EU, vključno z Združenimi državami, Kitajsko, Rusijo, Afriško unijo in Izraelom, podpirajo izvrševanje odločb Mednarodnega kazenskega sodišča in sodelovanje z njim; poziva zlasti Svet in Komisijo, naj zagotovita, da bo pravosodje sestavni element vseh mirovnih pogajanj; poziva ESZD, naj si sistematično prizadeva za vključitev klavzule o Mednarodnem kazenskem sodišču v zadevne sporazume z državami, ki niso članice EU; poziva visoko predstavnico, naj zagotovi vključitev Mednarodnega kazenskega sodišča v vse prednostne naloge zunanje politike EU in v pooblastila posebnega predstavnika EU, če je to primerno, ter naj poskrbi za redno usposabljanje osebja ESZD o Mednarodnem kazenskem sodišču tako na sedežu kot v delegacijah EU; poziva visoko predstavnico, naj imenuje posebnega odposlanca za mednarodno pravosodje s pooblastili za spodbujanje in zastopanje zaveze EU za boj proti nekaznovanju in Mednarodnega kazenskega sodišča v vseh zunanjih politikah EU ter vključevanje vanje;

54.    pozdravlja belgijsko izvršitev naloga za prijetje, ki ga je 3. julija 2008 za Jean-Pierra Bembo izdal III. predsodni senat Mednarodnega kazenskega sodišča; vendar pa z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da osem nalogov za prijetje, ki jih je izdalo Mednarodno kazensko sodišče, vključno z nalogi za štiri visoke voditelje Gospodove uporniške vojske (LRA) v Ugandi, za Bosca Ntagando v Demokratični republiki Kongo ter za Ahmada Haruna, Alijo Kušajba in sudanskega predsednika Omarja Hasana Ahmada al-Baširja, še niso bili izvršeni; obžaluje vztrajno sudansko zavračanje prijetja in predaje osumljencev Mednarodnemu kazenskemu sodišču, ki pomeni neizpolnjevanje obveznosti iz resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1593 (2005); ugotavlja, da je 26. maja 2010 I. predsodni senat Mednarodnega kazenskega sodišča Varnostni svet Združenih narodov obvestil o pomanjkljivem sodelovanju Republike Sudan v zadevi zoper Haruna in Kušajba; izraža globoko zaskrbljenost, ker sta dve državi pogodbenici Mednarodnega kazenskega sodišča, Čad in Kenija, nedavno povabili predsednika Omarja al-Baširja in ga sprejeli na svojem ozemlju ter kljub obveznosti iz Rimskega statuta, da ga primeta, nista izvršili naloga za prijetje; poziva k nadaljevanju iskanja preostalih obtožencev na Hrvaškem in poudarja vlogo, ki bi jo EU in Mednarodno kazensko sodišče lahko odigrala pri zagotavljanju, da se izvedejo preiskave morebitnih vojnih zločinov na Šrilanki in v Demokratični republiki Kongo;

55.    pozdravlja sodelovanje ZDA z Mednarodnim kazenskim sodiščem in njihovo obnovitev zavez Sodišču, kar so nenazadnje potrdile tudi s sodelovanjem v vlogi opazovalke na osmem zasedanju Skupščine držav pogodbenic novembra 2009 v Haagu kot tudi na prvi pregledni konferenci o Rimskem statutu junija 2010; z zadovoljstvom opaža prve obetavne izjave ameriške administracije o Mednarodnem kazenskem sodišču in njene obljube o sodelovanju s Sodiščem, ki jih je dala na pregledni konferenci; poziva ZDA, naj obnovijo svoj podpis in nadaljujejo sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem, zlasti s polnim sodelovanjem v primerih, ki so predmet preiskav ali predhodnih analiz Sodišča, in z dokončanjem celovite politike do Mednarodnega kazenskega sodišča;

56.    spodbuja naslednjo Skupno parlamentarno skupščino AKP–EU k razpravi o boju proti nekaznovanju v mednarodnem razvojnem sodelovanju in ustreznemu političnemu dialogu, skladno s pozivi v več resolucijah in s členom 11.6 revidiranega sporazuma iz Cotonouja, z namenom vključevanja boja proti nekaznovanju in krepitve pravne države v obstoječe programe in ukrepe razvojnega sodelovanja; poziva EU in njene države članice, naj nadaljujejo dialog z Afriško unijo o teh zadevah in podpre afriške države pogodbenice pri nadaljnjem izpolnjevanju obveznosti po Rimskem statutu; izraža podporo zahtevi Sodišča po odprtju urada za zvezo z Afriško unijo v Adis Abebi;

57.    ugotavlja, da je sodelovanje med državami pogodbenicami, državami podpisnicami in Sodiščem v skladu s členom 86 Rimskega statuta še vedno bistveno za učinkovitost in uspeh mednarodnega kazenskega pravosodnega sistema, zlasti z vidika zmožnosti kazenskega pregona, ter za učinkovito in neodvisno delovanje Sodišča; nadalje priznava Sporazum med Mednarodnim kazenskim sodiščem in EU o sodelovanju in pomoči ter, ob upoštevanju Sporazuma, poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj Sodišču zagotovijo vso potrebno pomoč, vključno s pomočjo na terenu v potekajočih primerih in zlasti za izvrševanje trenutnih nalogov za prijetje; poziva vse države članice EU, naj sprejmejo nacionalno zakonodajo o sodelovanju, v skladu z devetim delom Rimskega statuta, če tega še niso storile, in s Sodiščem sklenejo začasne sporazume o izvrševanju njegovih sodb ter zaščiti in preselitvi žrtev in prič; poziva države članice EU, naj vključijo sodelovanje kot stalni element v program Skupščine držav pogodbenic Mednarodnega kazenskega sodišča, ter tako poskrbijo za posredovanje najboljših praks in zagotovijo razpravo o primerih nesodelovanja ter sprejetje ustreznih ukrepov s strani Skupščine;

58.    poudarja potrebo po splošni krepitvi mednarodnega kazenskega pravosodnega sistema ter v zvezi s tem z zaskrbljenostjo ugotavlja, da sta Ratko Mladić in Goran Hadžić še vedno na prostosti in še nista bila privedena pred Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo; s tem v zvezi poziva srbske organe, naj zagotovijo polno sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo, ki mora privesti do prijetja in izročitve vseh preostalih obtožencev, da se omogoči ratifikacija stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma; opaža potrebo po stalni podpori, tudi finančni, da bo Posebno sodišče za Sierro Leone lahko končalo trenutne sodne procese, vključno z vsemi pritožbenimi postopki; opaža tudi napredek pri večstranskem sodelovanju za zagotavljanje strokovnega znanja in izkušenj ter pomoči, kadar bi bila identifikacija, zbiranje in hramba informacij v pomoč pri širokem izboru mednarodnih in tranzicijskih sodnih postopkov, zlasti s pomočjo mehanizma hitrega sodnega odzivanja, v katerem sodeluje več kot polovica držav članic EU, ter spodbuja stalno in okrepljeno podporo mehanizmu;

Smernice EU o človekovih pravicah.

Smrtna kazen

59.    opozarja na resolucijo, ki poziva k svetovnemu moratoriju na izvajanje smrtne kazni (resolucija 63/168), ki je bila sprejeta 18. decembra 2008 na generalni skupščini Združenih narodov; poudarja, da je zdaj za resolucijo glasovalo že 106 držav, kar potrjuje, da se svetovno mnenje počasi nagiba proti smrtni kazni;

60.    pozdravlja odločitev o ukinitvi smrtne kazni, ki so jo leta 2009 sprejele Burundi, Togo in ameriška zvezna država Nova Mehika; poziva ZDA, naj ukinejo smrtno kazen in obžaluje dejstvo, da se v 35 od 50 zveznih držav ZDA smrtna kazen še vedno izvršuje;

61.    poziva Svet in Komisijo, naj tiste države, ki še niso podpisale, ratificirale ali izvedle Drugega izbirnega protokola k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah ali podobnega regionalnega instrumenta, spodbuja, naj to storijo;

62.    ponavlja, da EU nasprotuje smrtni kazni v vseh okoliščinah, vključno z izvensodnimi usmrtitvami; spominja, da je EU največja donatorka organizacij civilne družbe, ki se borijo proti smrtni kazni; poziva Komisijo, naj še naprej daje prednost boju proti tej kruti in nečloveški kazni in naj jo obdrži kot tematsko prednostno nalogo v okviru EIDHR in geografskih instrumentov; meni, da dosmrtna ječa brez možnosti pogojnega izpusta ni sprejemljiva alternativa smrtni kazni;

63.    poziva države, ki še vedno uporabljajo smrtno kazen s kamenjanjem, naj odpravijo zakonodajo, ki predvideva to nečloveško kazen; poziva iranske voditelje, naj sprejmejo zakon, ki bo nedvoumno prepovedal kamenjanje, ki je najbolj barbarska oblika smrtne kazni, kot zakonito kazen; obsoja dejstvo, da številne države še vedno izrekajo smrtno kazen in jo izvajajo za mladoletne prestopnike; obsoja dejstvo, da iranski režim uporablja smrtno kazen, zaradi česar je Iran na drugem mestu seznama držav z največjim številom usmrtitev, takoj za Kitajsko; močno obsoja porast usmrtitev po mirnih demonstracijah, ki so sledile predsedniškim volitvam v Iranu junija 2009; je zaskrbljen, ker Kitajska še vedno izvaja največje število usmrtitev na svetu, in poziva Kitajsko, naj javno objavi nacionalne podatke o usmrtitvah, tako da bo mogoča pregledna analiza smrtne kazni in razprava o njej; pozdravlja pozitiven korak beloruskih oblasti v zvezi z oblikovanjem delovne skupine, ki bo pripravila predloge za uvedbo moratorija na smrtno kazen; ostaja zaskrbljen, da se v Belorusiji še vedno izvajajo usmrtitve, pri čemer je to edina država v Evropi, ki še vedno ima smrtno kazen, ter da se družinam usmrčenih ne posredujejo informacije o datumu usmrtitve ali pogrebu usmrčenih;

64.    ugotavlja, da je na svetu 32 sodnih oblasti z zakoni, ki dopuščajo smrtno kazen za prekrške, povezane z drogami; ugotavlja, da urad Združenih narodov za droge in kriminal, Evropska komisija in posamezne evropske vlade dejavno sodelujejo pri financiranju in/ali dobavi tehnične pomoči, pravne podpore in finančni pomoči v podporo boja proti drogam v državah, ki imajo še vedno smrtno kazen za kazniva dejanja, povezana z drogami; je zaskrbljen, da bi ta pomoč lahko privedla do porasta smrtnih obsodb in njihovih izvršb; poziva Komisijo, naj oblikuje smernice za mednarodno financiranje boja proti drogam na državni in regionalni ravni, s katerimi bi poskrbeli za to, da ti programi ne bi povzročili kršenja človekovih pravic, vključno z uporabo smrtne kazni; poudarja, da mi morala biti ukinitev smrtne kazni za kazniva dejanja, povezana z drogami, temeljni pogoj za finančno pomoč, tehnično pomoč, oblikovanje zmogljivosti in druge vrste podpore boja proti drogam;

65.    je zaskrbljen, da se v Belorusiji še vedno izvajajo usmrtitve, pri čemer je to edina država v Evropi, ki še vedno ima smrtno kazen; podpira oblasti v zvezi z oblikovanjem delovne skupine, ki bo pripravila predloge za uvedbo moratorija na smrtno kazen;

66.    izraža globoko zaskrbljenost zaradi predloga zakona proti homoseksualnosti iz leta 2009, ki je trenutno v obravnavi v ugandskem parlamentu in ki za podporo lezbijkam, gejem ali biseksualcem predvideva denarne kazni in zapor, za prostovoljna homoseksualna dejanja pa denarne kazni, zapor in smrtno kazen; poziva ugandski parlament, naj zavrne to in vsako podobno zakonodajo; obsoja inkriminacijo homoseksualnosti po svetu;

Nasilje nad ženskami

67.    ugotavlja, da je program predsedniške trojke Francije, Češke republike in Švedske (julij 2008 – december 2009) dal prednost vprašanju nasilja nad ženskami in dekleti, ter poziva k skladnosti glede načel in politik izven in znotraj EU, tudi glede podpore prepovedi pohabljanja ženskih spolnih organov kot kršitve človekovih pravic; ugotavlja, da je bil pred kratkim sprejet nov sklop smernic za to vprašanje in pričakuje, da bo Komisija Parlamentu predstavila rezultate izvedbe teh smernic;

68.    upošteva novo strategijo Evropske komisije o enakosti spolov, ki posebej opozarja na pohabljanje ženskih spolnih organov; ponovno poudarja, da je v zvezi s tem potrebna skladnost notranjih in zunanjih politik EU; poziva Evropsko komisijo in države članice EU, naj vprašanje pohabljanja ženskih spolnih organov odprejo v okviru političnih dialogov s partnerskimi državami in zainteresiranimi stranmi, ki jih to občutljivo vprašanje zadeva v nacionalnem kontekstu, in sicer s soudeležbo in vključitvijo prizadetih skupnosti; poziva Komisijo, Svet in države članice, naj aktivirajo vsa politična in institucionalna sredstva v podporo pobudam, namenjenim čim prejšnjemu sprejetju resolucije generalne skupščine Združenih narodov, ki poziva k svetovnemu moratoriju na pohabljanje ženskih spolnih organov;

69.    meni, da se nasilje nad ženskami izraža tudi psihološko; ugotavlja, da so na področju dela ženske še vedno slabše plačane od moških in da jih je več zaposlenih na negotovih delovnih mestih ali za krajši delovni čas; zato poudarja, da vloge Komisije in držav članic na tem področju, tako znotraj kot tudi izven Evropske unije, glede na potrebo po preprečevanju vseh oblik nasilja nad ženskami – fizičnega, psihološkega, socialnega in ekonomskega –, ni mogoče omejiti na boj proti nasilju v ozkem pomenu ter da je treba dati prednost izobraževanju brez razlikovanja na podlagi spola za fante in dekleta že od zgodnjega otroštva in boju proti spolnim stereotipom;

70.    poudarja pomen celovitega izvajanja resolucij Varnostnega sveta OZN št. 1325, 1820, 888 in 1889, ki pozivajo k udeležbi žensk na vseh stopnjah in ravneh reševanja sporov ter zaščiti žensk in deklet pred spolnim nasiljem in diskriminacijo; poziva države članice, ki še nimajo nacionalnega akcijskega načrta za izvajanje resolucije Varnostnega sveta OZN št. 1325, naj ga nujno sprejmejo; ostro obsoja posilstvo kot orožje v vojni ter ponavljajoča se množična posilstva v Demokratični republiki Kongo; zahteva razkritje vseh podatkov o nezmožnosti mirovnih sil Misije Združenih narodov za stabilizacijo Demokratične republike Kongo (MONUSCO), da bi ustavile množična posilstva; in poziva visoko predstavnico/podpredsednico Unije, naj prek misije EU za reformo varnosti EUSEC in policijske misije EU v Demokratični republiki Kongo izvede preiskavo in poroča Evropskemu parlamentu o vseh kongovskih in mednarodnih podjetjih ali entitetah, vpletenih v ekstraktivne panoge v Demokratični republiki Kongo, ki plačujejo oboroženim skupinam in varnostnemu osebju, vpletenemu v taka množična posilstva in druga sistematična kazniva dejanja zoper civiliste;

71.    poziva visoko predstavnico/podpredsednico k povečanju števila osebja, ki se ukvarja z vprašanji spola v zunanjem delovanju in oblikuje namenske strukture; ugotavlja, da je prišlo do napredka v skupni varnostni in obrambni politiki tako glede misij kot usposabljanja osebja;

72.    izraža globoko zaskrbljenost zaradi globoko zakoreninjene diskriminacije na podlagi spola in nasilja v družini v nekaterih državah, ter poudarja, da so ženske, ki živijo na podeželju, še posebej ranljiva skupina; podobno izraža veliko zaskrbljenost zaradi primerov spolnega nasilja in visoke stopnje posilstev žensk in deklet v Južni Afriki, kjer so preiskave pogosto neustrezne in pogojene s predsodki na podlagi spola, žrtve pa se soočajo s številnimi ovirami pri dostopu do zdravstvenega varstva in zamudami pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe; ostro obsoja nasilje nad ženskami in dekleti kot stalno težavo v Gvatemali in Mehiki;

73.    je zelo zaskrbljen zaradi položaja žensk in deklet v Iranu, Demokratični republiki Kongo in Afganistanu; obsoja brutalne kršitve pravic žensk v Demokratični republiki Kongo, poziva mednarodno skupnost, naj občutno poveča sredstva, namenjena zaščiti žensk pred posilstvi, in poudarja, da je položaju žensk in deklet v Demokratični republiki Kongo treba nameniti nujno in pomembno mednarodno pozornost; obsoja šiitsko zakonodajo o osebnem stanu, sprejeto marca 2009, ki grobo krši pravice afganistanskih žensk in je v nasprotju z afganistansko ustavo in mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic; pozdravlja spremembe določb v okviru zakona o ‘osebnih zadevah pripadnikov šiitske pravne prakse’, vendar pa je še naprej zaskrbljen zaradi nekaterih členov zakona, ki so v nasprotju z obveznostmi Afganistana iz Mednarodnega pakta o političnih in državljanskih pravicah, Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in Konvencije o otrokovih pravicah; poziva afganistanske oblasti, naj takoj sprejmejo ukrepe za izboljšanje pravic žensk v tej državi;

74.    vztraja, da je v vseh dialogih o človekovih pravicah treba pravice žensk izrecno izpostaviti, kar zlasti velja za preprečevanje in odpravljanje vseh oblik diskriminacije in nasilja nad ženskami in dekleti, med njimi na prvem mestu splav zaradi neželenega spola, vse oblike škodljivih tradicij in običajev, kot so pohabljenje ženskih spolnih organov in zgodnje ali prisilne poroke, vse oblike trgovine z ljudmi, nasilje v družini in umori žensk, okoriščanje z njihovim delom in gospodarsko izkoriščanje; in prav tako vztraja, da se je treba zoperstaviti sklicevanju držav na navade, običaje ali vero, s katerim opravičujejo, zakaj se izmikajo svoji dolžnosti in ne odpravijo tega krutega ravnanja; poudarja, da bi bilo treba tako med ljudmi kot v procesu oblikovanja politik okrepiti prizadevanja za izkoreninjenje vseh oblik pohabljanja ženskih spolnih organov, tako da se izpostavi dejstvo, da je takšno pohabljenje vprašanje enakosti med spoloma in kršitev človekovih pravic v zvezi s telesno celovitostjo; poudarja položaj mladih priseljenk, ki morajo zaradi načel določenih skupnosti, vere ali družinske časti prenašati zlorabe, uboje iz časti in pohabljanje spolnih organov ter jim je odvzeta svoboda;

75.    opozarja na razvojne cilje tisočletja in poudarja, da sta dostop do izobraževanja in zdravstvene oskrbe temeljni človekovi pravici; meni, da morajo zdravstveni programi, med njimi programi za spolno in reproduktivno zdravje, spodbujanje enakopravnosti med spoloma, večanje vpliva in moči žensk ter pravic otrok, igrati pomembno vlogo v politiki EU na področju razvoja in človekovih pravic, zlasti tam, kjer je razširjeno nasilje na podlagi spola in ženske in otroke ogrožajo okužbe s HIV/aidsom oziroma ženske in otroci nimajo dostopa do informacij, preventive in/ali zdravljenja; poziva Komisijo, naj v razvojno politiko, zlasti programe pomoči, povezane s trgovino, vključi temeljne pravice delavcev in agendo za dostojno delo;

76.    poziva Svet, Komisijo in države članice, naj še posebej spodbujajo države članice Afriške unije k ratifikaciji in izvajanju Protokola Afriške unije o pravicah žensk v Afriki;

Mučenje in drugo kruto, nečloveško ali ponižujoče ravnanje

77.    poziva k temu, da se zdravstvene zlorabe pacientov in posameznikov, zlasti tistih, ki se ne morejo braniti, označi za kruto, nečloveško in ponižujoče ravnanje, pri čemer se zaveda, da je določena dejanja težko dokazati, ter zato zahteva skrajno pozornost;

78.    poziva k priznanju, da so manjšine, na primer avtohtone skupine in osebe, ki so predmet diskriminacije na podlagi kastnega sistema, nesorazmerno ranljive in izpostavljene mučenju;

79.    poziva vse države, ki še niso pristopile h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju in njegovemu izbirnemu protokolu, naj to storijo; poziva države, naj umaknejo vse zadržke, ki jih imajo do teh instrumentov; spodbuja države podpisnice Izbirnega protokola h konvenciji proti mučenju k boljšemu in hitrejšemu izvajanju državnega preventivnega mehanizma;

80.    spodbuja države po svetu k sprejetju in učinkovitemu izvajanju Priročnika o učinkovitem preiskovanju in dokumentiranju mučenja in drugih krutih, nečloveških ali poniževalnih kazni ali ravnanja, poznanega tudi kot Carigrajski protokol; meni, da je Carigrajski protokol ključni instrument za zbiranje dokazov in preprečevanje nekaznovanja; je prepričan, da je nekaznovanje mučiteljev še naprej pomembna ovira za učinkovito preprečevanje mučenja, saj posredno spodbuja storilce k nadaljevanju njihovih nesprejemljivih praks;

81.    poudarja pomen učinkovitega izvajanju smernic EU proti mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju; poziva Svet in Komisijo, naj predstavita rezultate izvajanja teh smernic, s posebnim poudarkom na rezultatih, povezanih z rehabilitacijo žrtev mučenja Evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice;

82.    poziva države članice k nadaljnjemu spremljanju zahtev iz resolucije o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabilo za izvršitev smrtne kazni, mučenje ali drugo kruto, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje(16); poziva Komisijo, naj čimprej predloži revizijo več določb Uredbe Sveta (ES) št. 1236/2005 z dne 27. junija 2005;

83.    je posebno zaskrbljen zaradi velikega vala korupcije, kriminala, političnega preganjanja, nekaznovanja ter mučenja in zapornih kazni za pripadnike opozicije v Venezueli zaradi „politizacije“ policijskih sil, odsotnosti politik in nezmožnosti vlade, da bi se soočila s temi resnimi grožnjami za človekove pravice;

84.    izraža globoko zaskrbljenost nad ponovnim pojavom kršitev človekovih pravic v svetu proti osebam na podlagi njihove spolne usmerjenosti ter obsoja vsa nasilna dejanja proti njim; opaža vse večje število umorov transseksualcev po svetu; močno obžaluje, da se v številnih državah homoseksualnost še vedno obravnava kot kaznivo dejanje, za katero je predpisana zaporna kazen in v nekaterih primerih celo smrtna kazen; v zvezi s tem pozdravlja sklep Višjega sodišča v Delhiju z dne 2. julija 2009, ki je dekriminaliziral homoseksualnost v Indiji, in poziva druge države, naj sledijo temu zgledu;

Pravice otrok

85.    globoko obžaluje dejstvo, da je po ocenah 215 milijonov otrok žrtev dela otrok, in da jih od tega tri četrtine opravlja najhujše oblike dela otrok (podatki ILO, 2009); pozdravlja sklepe Sveta EU z dne 14. junija 2010 o otroškem delu in povezano študijo Komisije (SEC(2010) 37 konč.), ki poziva k celovitemu pristopu politike EU, osredotočenemu na razvoj in izkoreninjenje revščine; poziva Komisijo, naj zagotovi učinkovit nadzor napredka na tem področju in skupaj z državami članicami EU spodbuja izvajanje v dialogih s tretjimi državami;

86.    spominja na uspešni 11. forum o človekovih pravicah med EU in nevladnimi organizacijami na temo boja proti nasilju nad otroki in na švedsko predsedstvo (Stockholm, julij 2009) ter njegove pozive k nadaljevanju zakonodajnega dela, da bi prepovedali vse oblike telesne kazni v vseh okoljih, tudi domačem, opredelili najboljše prakse in pridobljene izkušnje v boju proti nasilju nad otroki med konflikti in po njih, ter povečali skladnost zunanjega delovanja EU in notranjih politik EU in držav članic glede otrokovih pravic;

87.    izraža globoko zaskrbljenost nad tem, da so milijoni otrok še vedno žrtve posilstev, nasilja v družini ter fizične, čustvene in spolne zlorabe, vključno z izkoriščanjem v spolne in komercialne namene; poudarja, da so vse pravice, ki jih priznavajo Konvencija o pravicah otrok in njeni izbirni protokoli, enako pomembne, ter poziva k celoviti ratifikaciji in izpolnjevanju obveznosti, pa tudi k posebni pozornosti, ki naj se nameni novim oblikam spolnega izkoriščanja otrok v komercialne namene;

88.    nujno poziva k dodatnim ukrepom EU proti delu otrok in EU poziva, naj bolj učinkovito uporablja razpoložljive instrumente tako, da jih vključuje v dialoge in posvetovanja o človekovih pravicah; poziva EU, naj učinkovito izvaja smernice EU o otrokovih pravicah in razmisli o možnostih za sprejetje smernic za boj proti delu otrok; opozarja, da ima lahko celo trgovinska politika EU koristno vlogo v boju proti delu otrok, zlasti z uporabo splošnega sistema preferencialov; upa, da bo v prihodnje to orodje bolje ocenjeno in bo predmet letne ocene, ki bo ob letni razpravi o človekovih pravicah posredovana Evropskemu parlamentu;

89.    ugotavlja, da smo v letu 2009 praznovali 20. obletnico Konvencije o otrokovih pravicah; z zadovoljstvom ugotavlja, da so sedaj skoraj vse države pristopile k tej konvenciji, ter poziva države, ki še niso pristopile, naj to takoj storijo; ostaja močno zaskrbljen, da pri celotni uresničitvi pravic iz konvencije še vedno prihaja do številnih kršitev; poziva k povečanju pozornosti, posvečene potrebi otrok po posebnem varstvu in skrbi, skupaj z ustreznim pravnim varstvom, tako pred rojstvom kot tudi po njem, kot to predvidevata Konvencija o otrokovih pravicah in Deklaracija o pravicah otrok; pozdravlja imenovanje posebnega predstavnika generalnega sekretarja za preprečevanje nasilja nad otroki in opozarja na pomen njegovega mandata;

90.    izraža veliko zaskrbljenost za otroke, ki so udeleženi v oboroženih spopadih, ali kako drugače prizadeti zaradi njih, ali so prisiljeni v njih celo dejavno sodelovati; poziva Komisijo in Svet, naj okrepita uresničevanje smernic EU o otrocih v oboroženih spopadih; pozdravlja novo resolucijo Varnostnega svet OZN št. 1882 (2009), ki nadalje krepi zaščito otrok, ki so jih prizadeli oboroženi spopadi ali so bili v njih udeleženi;

91.    izraža globoko zaskrbljenost zaradi uporabe otrok kot vojakov; poziva k takojšnjim ukrepom EU in Združenih narodov za njihovo razorožitev, rehabilitacijo in ponovno vključitev;

Zagovorniki človekovih pravic

92.    odobrava ukrepe, sprejete za izvedbo pregleda in posodobitve Smernic EU o zagovornikih človekovih pravic, kot so bile spremenjene leta 2008; ugotavlja, da je bilo pripravljenih več kot 60 lokalnih izvedbenih strategij in da so bili imenovani ustrezni uradniki za zvezo; vendar je zelo zaskrbljen, ker delegacije EU teh smernic niso uresničile, poziva ESZD, naj razvije izvedbeni načrt z jasnimi kazalniki in roki, da bi se nadaljeval napredek glede učinkovitega izvajanja smernic ter zahteva seznam razpoložljivih lokalnih strategij; poziva ESZD, Svet, Komisijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za povečanje ozaveščenosti o smernicah med zagovorniki človekovih pravic in diplomati EU v državah, ki niso članice EU; poziva misije EU, naj vzdržujejo redne stike z zagovorniki človekovih pravic, preden v njihovem imenu ukrepajo, in naj jim pošiljajo povratne informacije; poudarja, da se je treba v postopku priprave osnutkov lokalnih izvedbenih strategij posvetovati s številnimi zagovorniki človekovih pravic, ki delujejo v mestnih in podeželskih okoljih na področju gospodarskih, socialnih in kulturnih ter državljanskih in političnih pravic; ugotavlja, da morajo lokalne izvedbene strategije vključevati konkreten program ukrepov, ki jih je treba sprejeti za izboljšanje varstva zagovornikov človekovih pravic, in da je treba po primerno dolgem času te strategije oceniti; v zvezi s tem poziva k ocenjevanju izvajanja pomoči in ukrepov, ki so jih sprejele organizacije civilne družbe z namenom podpore zagovornikov človekovih pravic v skladu z Evropskim instrumentom za demokracijo in človekove pravice (EIDHR);

93.    poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj da prednosti učinkovitemu uresničevanju obstoječih orodij in mehanizmov za dosledno in sistematično zaščito zagovornikov človekovih pravic, poziva visoko predstavnico Unije in vse komisarje, ki imajo odgovornosti na področju zunanjih odnosov naj institucionalizirajo politiko načrtnih srečanj z zagovorniki človekovih pravic med službenimi potovanji v države, ki niso članice EU, in poudarja, da je treba podporo zagovornikov človekovih pravic nujno vključiti v pooblastila posebnih predstavnikov EU; poudarja, da bo Evropski parlament štel visoko predstavnico in posebne predstavnike za odgovorne za njihovo ukrepanje na tem področju;

94.    poziva Svet, Komisijo in države članice, naj uresničijo ukrepe, ki jih je predlagal Parlament v svoji resoluciji o ukrepih EU za zaščito zagovornikov človekovih pravic, sprejeti junija 2010, s poudarkom na ukrepih, katerih cilj je zagotoviti hitro pomoč ogroženim zagovornikom človekovih pravic, kot so na primer izredni vizumi in zatočišče, ter ukrepih javne podpore in vidnega priznanja dela zagovornikov človekovih pravic, ob upoštevanju spolov pri uresničevanju teh smernic v korist ženskih zagovornic človekovih pravic in preostalih posebej ranljivih skupin, kot so zagovorniki, ki se zavzemajo za spodbujanje gospodarskih, socialnih in kulturnih pravic in tistih, ki delajo s pravicami manjšin in avtohtonih prebivalcev; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj poskrbi za izvajanje programa mest zavetišč, ki zagotavlja zavetišče za zagovornike človekovih pravic v evropskih mestih;

95.    v okviru izvajanja Lizbonske pogodbe in ustanovitve ESZD poziva institucije EU, naj vzpostavijo mehanizem medinstitucionalnega sodelovanja glede zagovornikov človekovih pravic; domneva, da bi oblikovanje takega mehanizma lahko olajšala ustanovitev kontaktnih točk in priprava izrecnih smernic za zagovornike človekovih pravic v vseh institucijah EU ter razvoj tesnejšega sodelovanja s kontaktnimi točkami za zagovornike človekovih pravic in tiste, ki so v misijah in delegacijah EU odgovorni za človekove pravice in demokracijo; poziva ESZD, naj vzpostavi zbirko statističnih podatkov o primerih, v katerih so delegacije EU ponudile pomoč zagovornikom človekovih pravic, da se oceni učinkovitost smernic in poroča Evropskemu parlamentu o rezultatu teh ocen;

96.    potrjuje zaključke številnih poročil o človekovih pravicah, da so zagovorniki človekovih pravic, ki ustvarjajo neprecenljiv prispevek k varovanju in spodbujanju človekovih pravic, pri čemer je ogrožena njihova osebna varnost, doživljali različne vrste vedno močnejših napadov, kot so napadi na svobodo vesti, vere, izražanja ali združevanja, napade na povezane osebe ali njihovi umori, samovoljna pridržanja, nepoštena sojenja in zaprtje uradov organizacij civilne družbe; poziva delegacije EU, naj v sodelovanju z organizacijami civilne družbe zadevnih držav storijo več, da preprečile take napade, a hkrati pazijo, da osebja in podpornikov teh organizacij ne spravijo v nevarnost;

97.    še naprej budno spremlja vlade držav, ki niso članice EU, ki pod krinko sprejemanja spornih zakonov o nevladnih organizacijah skušajo utišati gibanja za človekove pravice, kot na primer tako imenovani zakon o razglasitvi dobrodelnih ustanov in družb, ki ga je januarja 2009 sprejel etiopski parlament in skorajda prepoveduje vse dejavnosti glede človekovih pravic;

98.    obsoja dejstvo, da so napadi in anonimne grožnje zoper zagovornike človekovih pravic v nekaterih državah običajen pojav, medtem ko se novinarjem, zlasti tistim, ki poročajo o korupciji in preprodaji drog, grozi in jih napada zaradi njihovega dela;

99.    globoko obžaluje atentate na Stanislava Markelova, Anastasijo Baburovo in Natalijo Estemirovo in drugih v Rusiji, ter Andréja Rwisereke in Jeana Leonarda Rugambagea v Ruandi, samovoljno pridržanje Roksane Saberi in Abdolfattaha Soltana v Iranu, nadaljevanje pridržanja Huja Jiaja, dobitnika nagrade Saharova, ki mu ni omogočen ustrezen dostop do zdravstvene oskrbe na Kitajskem, do katerih je prišlo v poročevalnem obdobju; poziva kitajske organe oblasti, naj nemudoma pojasnijo položaj pomembnega odvetnika za človekove pravice Gaa Zhishenga, ki je izginil 4. februarja 2009, in sprožijo popolnoma neodvisno in pregledno preiskavo njegovega izginotja;

100.  obsoja pridržanje in nadlegovanje sahravijskih zagovornikov človekovih pravic na zahodnosaharskem ozemlju pod maroškim nadzorom in poziva ZN, naj v mandat misije ZN za Zahodno Saharo (MINURSO) vključijo spremljanje razmer na področju človekovih pravic;

101.  je seznanjen z izpustitvijo lokalnih zagovornikov človekovih pravic na Kubi; globoko obžaluje, da kubanska vlada noče priznati spremljanja človekovih pravic kot legitimno dejavnost in odreka pravni status lokalnim skupinam za človekove pravice; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je pridržanje zagovornikov človekovih pravic v državi tudi groba kršitev človekovih pravic; poziva kubansko vlado, naj ne izžene političnih zapornikov in naj jim omogoči pravico do tega, da zapustijo Kubo in se vrnejo, ne da bi jim pri tem odvzela prostost;

102.  pozdravlja odločitev odbora za Nobelovo nagrado za mir, da nagrado za leto 2010 dodeli Liuju Xiaoboju za njegovo dolgotrajen in nenasilen boj za temeljne človekove pravice in svoboščine na Kitajskem; poziva pekinško vlado, naj takoj in brezpogojno izpusti Liuja Xiaoboja na prostost in umakne omejitve za njegovo ženo Liu Xia;

103.  je zelo zaskrbljen, ker je Iran leta 2008 in 2009 še naprej zatiral neodvisne zagovornike človekovih pravic in člane civilne družbe ter glede na to, da so se nadaljevale resne kršitve človekovih pravic oziroma postale še pogostejše, obsoja samovoljne odvzeme prostosti, mučenja in zaporne kazni za zagovornike človekovih pravic zaradi njihovega dela, obtožene „dejavnosti v nasprotju z nacionalno varnostjo“; obžaluje sedanjo vladno politiko, usmerjeno proti učiteljem in profesorjem, ki študentom onemogoča dostop do visokega šolstva, ter obsoja preganjanje in zapiranje študentskih aktivistov; obžaluje nemire, ki so sledili predsedniškim volitvam 12. junija 2009, in nasilje, ki so ga uporabili iranski organi oblasti, zaradi katerega je bilo samovoljno pridržanih vsaj 400 ljudi, vsaj 40 naj bi jih bilo ubitih, številnim so sodili zaradi kaznivih dejanj proti nacionalni varnosti, prihajalo je do trpinčenja in mučenja, izrečene pa so bile tudi smrtne kazni;

Klavzule o človekovih pravicah

104.  poudarja pomen in nujnost klavzul o človekovih pravicah in o demokraciji ter učinkovitih mehanizmov za reševanje sporov v trgovinskih sporazumih, vključno s sporazumi o ribolovu med državami članicami EU in tistimi, ki niso članice; vendar ponovno zahteva, naj to klavzulo spremlja mehanizem za izvajanje, da se zagotovi njeno izvajanje v praksi; izpostavlja pomen natančnega spremljanja stanja na področju človekovih pravic v državah, ki niso članice EU in ki imajo trgovinske odnose z EU; poudarja, da bi moralo tako spremljanje in ocenjevanje vključevati uradna posvetovanja s civilno družbo glede učinka teh sporazumov; poziva k določitvi jasnega nabora primerjalnih meril na področju človekovih pravic v okviru posameznih trgovinskih sporazumov, da se zagotovi jasen standard in da obe pogodbenici razumeta, katere razmere in dejanja lahko sprožijo aktiviranje takih klavzul o človekovih pravicah;

105.  ponovno potrjuje načelo nedeljivosti človekovih pravic in obsoja poskuse, da bi določeno pravico ali razlog za diskriminacijo označili za manj pomembnega od drugih; poziva Komisijo in Svet, naj spoštujeta načelo nedeljivosti pri pogajanjih o klavzulah o človekovih pravicah z državami, ki niso članice EU;

106.  poudarja, da mora EU z namenom izpolnitve svojih mednarodnih zavez na področju človekovih pravic, vključiti sistematične klavzule o demokraciji, pravni državi in človekovih pravicah ter socialnih in okoljskih standardih, pri tem pa upoštevati naravo sporazumov in specifični položaj posamezne partnerske države; meni, da morajo te klavzule Komisiji omogočiti vsaj začasno odložitev trgovinskih ugodnosti, vključno s tistimi, ki izhajajo iz sporazumov o prosti trgovini, če so najdeni zadostni dokazi o kršitvah človekovih pravic – vključno s pravicami delavcev –, na lastno pobudo ali na zahtevo države članice ali Evropskega parlamenta; meni, da mora EU v vsakem primeru jasno navesti ustrezne kazni, ki bi se lahko uporabile za države, ki niso članice EU, ki resno kršijo človekove pravice, in jih po potrebi uporabiti; ponovno poziva Komisijo, Svet in zlasti visoko predstavnico/podpredsednico, naj uresničijo klavzule o človekovih pravicah v veljavnih mednarodnih sporazumih in posledično vzpostavijo postopek za dejansko izvajanje teh klavzul v duhu členov 8, 9 in 96 sporazuma iz Cotonouja;

107.  pozdravlja uporabo ocene učinka za trajnostni razvoj, a meni, da bi bilo treba oceno izvajati tudi, ko je sporazum že v veljavi in ne le predhodno, da bi tako zagotovili stalno oceno učinka;

108.  je seznanjen z delovanjem splošnega sistem preferencialov (GSP+); vendar meni, da je treba ta sistem, ki nagrajuje države s precejšnjimi trgovinskimi ugodnosti, če izpolnjujejo mednarodne konvencije in standarde o človekovih in delovnopravnih pravicah, podrobneje in pregledneje spremljati, vključno z uporabo natančnih ocen učinka za človekove pravice, doslednega in poštenega primerjalnega sistema, in odprtih posvetovanj ob dodelitvi preferencialov, in da se trgovinski preferenciali odobravajo le za države, ki so ratificirale in dejansko izvajajo temeljne mednarodne konvencije o trajnostnem razvoju, človekovih pravicah – zlasti delu otrok – in dobrem upravljanju; poziva k okrepljenemu spremljanju izvajanja s civilno družbo, sindikati in skupnostmi, ob upoštevanju dosežkov pa tudi neuspehov v razvoju človekovih pravic, vključno s socialnimi, ekonomskimi, kulturnimi in okoljskimi pravicami; poudarja pomen podrobnega spremljanja izvajanja Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah v Pakistanu, ki je povabljen k sodelovanju v sistemu GSP+;

109.  poziva Komisijo, naj pripravi predlog uredbe o prepovedi uvoza blaga, proizvedenega s prisilnim delom in zlasti z delom otrok, pri čemer so kršeni temeljni standardi človekovih pravic, v EU; poudarja, da bi morala takšna uredba omogočati, da EU razišče posamezne primere;

110.  pozdravlja vključitev klavzule o človekovih pravicah v partnerski sporazum, ki sta ga podpisali EU in Indonezija in v stabilizacijsko-pridružitveni sporazum z Albanijo, ki sta začela veljati v poročevalnem obdobju, s čimer je več kot 120 držav sprejelo vključitev te klavzule v sporazume z EU;

111.  obžaluje slabo spremljanje klavzul o človekovih pravicah, ki jih vsebuje sporazum iz Cotonouja, in poziva visoko predstavnico/podpredsednico, Komisijo, Svet in države članice, naj v celoti uporabljajo navedene klavzule in se obširno zavzemajo za reševanje težav na področju človekovih pravic ter za spodbujanje človekovih pravic v dvostranskih in regionalnih dialogih s partnerskimi državami AKP;

Spodbujanje demokracije in pravne države v zunanjih odnosih

112.  pozdravlja sklepe Sveta o podpiranju demokracije v zunanjih odnosih EU(17) in sprejetje načrta EU za ukrepanje pri podpori demokraciji v zunanjih odnosih EU kot sredstvo za izboljšanje skladnosti in učinkovitosti podpore EU demokraciji;

113.  poziva Komisijo, naj v strateških dokumentih držav ob doslednem upoštevanju specifičnega položaja držav ter regionalne strategije EU sistematično obravnava vprašanje spodbujanja demokracije;

114.  je seznanjen s poročilom Amnesty International za leto 2010, ki opozarja na trenutno drugo sojenje nekdanjemu direktorju naftne družbe YUKOS Mihailu Hodorkovskemu in njegovemu družabniku Platonu Lebedevu kot primer nepravičnih sojenj v Rusiji; poziva Rusko federacijo, naj pri njunem pregonu in pregonu vseh drugih obtožencev v svojem pravosodnem sistemu zagotovi spoštovanje temeljnih standardov primernega sojenja in človekovih pravic;

115.  poziva ruske sodne organe, naj nadaljujejo preiskavo o smrti Sergeya Magnitskya; poziva, naj se 60 ruskim uradnikom, vpletenim v ta primer, prepove vstop v EU, in od organov pregona EU zahteva, naj sodelujejo pri zamrznitvi bančnih računov in drugega premoženja teh ruskih uradnikov v vseh državah članicah EU;

116.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisije naj poskrbi za to, da se bodo človekove pravice in izgradnja demokracije učinkovito vpeljale v vsa področja politik; se veseli posodobljenih sklepov Sveta med belgijskim predsedovanjem s pregledom doseženega napredka in upoštevanjem sprejetega akcijskega načrta;

Mednarodno humanitarno pravo

117.  pozdravlja sklepe, ki jih je Svet sprejel decembra 2009 o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava, v letu, ko se je praznovala 60. obletnica ženevskih konvencij;

118.  ugotavlja, da so bile leta 2009 sprejete posodobljene smernice EU o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava; poziva Svet, naj učinkoviteje povezuje uresničevanje smernic o mednarodnem humanitarnem pravu s preostalimi smernicami o človekovih pravicah in izboljša vključitev mednarodnega humanitarnega prava v celotno zunanje delovanje EU;

119.  pozdravlja Poročilo o neodvisni mednarodni preiskavi spora v Gruziji (IIFFMCG – CEIIG) (Tagliavinijino poročilo), ki je bilo objavljeno 30. septembra 2009, in potrjuje njegove glavne ugotovitve in sklepe na področju mednarodnega humanitarnega prava in prava na področju človekovih pravic, zlasti potrebo po zagotovitvi odgovornosti in odškodnine za vse kršitve, storjene avgusta 2008, ter pričakuje, da bo obsežne informacije o ozadju, ki se nahajajo v poročilu, mogoče uporabiti v sodnih postopkih na nacionalni in mednarodni ravni, da se nazadnje le zagotovi odgovornost za kazniva dejanja, storjena v konfliktu med Rusijo in Gruzijo avgusta 2008;

120.  globoko obžaluje, da so kršitve mednarodnega humanitarnega prava v oboroženem spopadu med Rusijo in Gruzijo zaradi Južne Osetije in Abhazije avgusta 2008 povzročile na stotine žrtev in na desettisoče razseljenih oseb; ponavlja, da je do današnjega dne Rusija izpolnila samo prvo od šestih točk svojega sporazuma z Gruzijo o prekinitvi sovražnosti; obžaluje namensko uničenje etničnih gruzinskih vasi v Južni Osetiji in Abhaziji med spopadom in po njem; poudarja, da te kršitve še dandanes ostajajo nekaznovane;

Svoboda veroizpovedi ali prepričanja

121.  poudarja, da je svoboda veroizpovedi in prepričanja med vsemi človekovimi pravicami osnovno in temeljno pravico, ki jo je treba spoštovati, in da treba močneje in učinkoviteje uresničevati pogoje v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic iz dvostranskih sporazumov z državami, ki niso članice EU;

122.  pozdravlja sklepe Sveta o svobodi veroizpovedi, sprejete novembra 2009; potrjuje pomen svobode veroizpovedi ali prepričanja za identiteto vernih in nevernih oseb, saj je prepričanje, ne glede na obliko nujni sestavni del osebnosti in družbene pripadnosti; poziva Svet in Komisijo, naj sprejmeta in izvajata praktične ukrepe za boj proti verski nestrpnosti in diskriminaciji ter spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja po vsem svetu, kot je navedeno v zgoraj omenjenih sklepih; poziva Svet in Komisijo, naj v ta proces vključujeta tudi EP, organizacije civilne družbe in preostale zadevne akterje;

123.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj svobodo veroizpovedi ali prepričanja vključi v politiko EU o človekovih pravicah in naj v letnem poročilu EU o človekovih pravicah pripravi izčrpno oceno razmer na področju svobode veroizpovedi ali prepričanja;

124.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj poveča število osebja, ki obravnava vprašanja v zvezi s svobodo veroizpovedi ali prepričanja na področju zunanjega delovanja ter ustvari namenske strukture, zlasti v okviru ustanovitve ESZD; podpira opredelitev vprašanja spoštovanja svobode veroizpovedi ali prepričanja v svetu kot ene od prednostnih nalog ESZD glede na hude kršitve te svobode po svetu in glede na to, da preganjane verske manjšine na številnih področjih očitno potrebujejo pomoč;

125.  poziva Svet in Komisijo, naj upoštevata vero in dialog z verskimi oblastmi in organi, ki v medverskem dialogu delujejo pri preprečevanju sporov, reševanju sporov in spravi;

126.  je še vedno resno zaskrbljen, da po vsem svetu še vedno obstaja diskriminacija zaradi veroizpovedi ali prepričanja in da se v mnogih državah, na primer v Severni Koreji, Iranu, Savdski Arabiji, Somaliji, na Maldivih, v Afganistanu, Jemnu, Mavretaniji, Laosu, Uzbekistanu, Eritreji, Iraku, Pakistanu in Egiptu, pripadnikom določenih verskih skupnosti, vključno z verskimi manjšinami, tudi danes odrekajo človekove pravice; obsoja kitajske oblasti zaradi preganjanja posameznikov, ki izražajo svojo veroizpoved zunaj uradno odobrenih kanalov, vključno s kristjani, muslimani, budisti in pripadniki gibanja falun gong; poziva Kitajsko, naj izpolni obljubo in ratificira Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah; poziva kitajske oblasti, naj prenehajo z zatiralno politiko v Tibetu, ki bi lahko sčasoma privedla do zatrtja tibetanske vere in kulture; obsoja iranske organe oblasti zaradi preganjanja posameznikov, pripadnikov verskih manjšin, vključno s kristjani, bahaji in muslimani, ki so se spreobrnili v drugo vero ali so vero zapustili; poziva iranske oblasti, naj varujejo verske manjšine v skladu z obveznostmi na podlagi Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah; poziva oblasti Ruske federacije, naj uvede moratorij na izvajanje Zakona o boju proti dejavnostim skrajnežev iz leta 2002, ki se obširno zlorablja za preganjanje miroljubnih verskih manjšin; izraža zaskrbljenost zaradi položaja krščanske manjšinske skupnosti Montagnardov v osrednjem visokogorju Vietnama; opozarja vietnamske oblasti, da pravice manjšin vključujejo svobodo do opravljanja verskih obredov brez omejitev, svobodo združevanja in izražanja, pravico do mirnega zbiranja, pravico do enakopravnega posedovanja zemlje in njene uporabe ter pravico do celovite in učinkovite udeležbe pri odločanju o vprašanjih, ki jih zadevajo, kar vključuje projekte za gospodarski razvoj in vprašanja preseljevanja;

127.  poziva EU, naj pripravi priročnik za pospeševanje pravice do svobode veroizpovedi ali prepričanja v svojem zunanjem delovanju, naj svobodo veroizpovedi ali prepričanja obravnava kot temeljno, naj vključi seznam potrebnih svobod, ki so del svobode veroizpovedi ali prepričanja, za preverjanje, ali se spoštujejo, in vključi mehanizme za ugotavljanje kršitev svobode veroizpovedi ali prepričanja, da bi okrepila spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja pri delu javnih uradnikov, zlasti v ESZD, ter v pripravo priročnika vključi organizacije civilne družbe;

128.  pozdravlja stalno načelno naravnanost EU glede resolucij generalne skupščine OZN (in Sveta ZN za človekove pravice) o boju proti razžalitvi ver; pozdravlja resolucijo o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja, ki jo je predložila EU; spodbuja EU, naj si še naprej prizadeva za uravnotežen pristop med svobodo izražanja in prepovedjo spodbujanja k verski nestrpnosti; spodbuja EU, naj vzpostavi konstruktiven dialog z Organizacijo za islamsko konferenco in drugimi podporniki načela razžalitve ver;

129.  poudarja, da mednarodno pravo o človekovih pravicah svobodo veroizpovedi ali prepričanja priznava ne glede na registracijski status, zato registracija ne bi smela biti obvezen predpogoj za opravljanje veroizpovedi; poleg tega z zaskrbljenostjo poudarja, da se morajo verske skupine v Azerbajdžanu, Kazahstanu, Kirgizistanu, Tadžikistanu, Turkmenistanu, Uzbekistanu in Vietnamu registrirati pri vladi in delovati pod vodstvom upravnih organov, ki so pod nadzorom vlade in posegajo v njihovo versko avtonomijo ter omejujejo njihove dejavnosti;

130.  poziva Rusijo, naj uvede moratorij na izvajanje zakona iz leta 2002 o boju proti dejavnostim skrajnežev, saj se uporablja in zlorablja za omejevanje verske svobode ter za zatiranje in pri poskusih prepovedi nenasilnih verskih skupin; poleg tega z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da je bilo 265 verskih in konfesionalnih organizacij uvrščenih na črni seznam tako imenovanih organizacij skrajnežev;

131.  poleg tega poziva naslednje države, naj prenehajo omejevati svobodo združevanja in zbiranja verskih skupin in naj spoštujejo svobodo veroizpovedi in prepričanja: Savdsko Arabijo, Egipt, Eritrejo, Iran, Somalijo, Jemen, Belorusijo, Severna Korejo in Laos;

132.  poudarja ovire za neovirano izpovedovanje vere, ki še vedno obstajajo v nekaterih delih sveta, kot so Savdska Arabija, Indonezija, Pakistan, Irak, Somalija in Sudan, tako na ravni posameznika kot skupin ter vedno večjo nestrpnost do verskih manjšin v državah z uveljavljenimi demokratičnimi tradicijami, kot je Indija, ter poziva Komisijo, naj ta vprašanja poudarja v okviru ustreznih političnih dialogov;

133.  ostro obsoja vsako kriminalizacijo ali kaznovanje odpadništva v primeru spreobrnjenja iz ene vere v drugo ali iz ene verske podskupine v drugo, ki se še izvaja v večini bližnjevzhodnih in severnoafriških držav; poziva institucije EU, naj izvajajo pritisk na te države, da opustijo take prakse, zlasti kadar predvidevajo smrtno kazen; je globoko zaskrbljen zaradi praks prisilnega spreobračanja, ki še obstajajo v državah, kot sta Savdska Arabija in Egipt, ter zahteva jasno zavezo institucij EU za boj proti takim kršitvam človekovih pravic;

134.  ponavlja, da je v številnih državah po svetu še vedno običajna prepoved, zaplemba in uničevanje krajev, na katerih poteka čaščenje, ter verskih publikacij, pa tudi prepoved izobraževanja duhovnikov; poziva institucije EU, naj v svojih stikih z zadevnimi vladami nasprotujejo takim kršitvam in naj spodbujajo države, v katerih se zakoni o bogokletstvu izkoriščajo za preganjanje članov verskih manjšin, da take določbe spremenijo ali odpravijo;

135.  poudarja, da je za EU svoboda vesti temeljna vrednota, ki vključuje pravico do verovanja ali neverovanja ter pravico do prakticiranja vere po lastni izbiri;

Svoboda izražanja

136.  je zaskrbljen, ker se svoboda izražanja napada v različnih novih oblikah, zlasti z uporabo sodobnih tehnologij, kot je internet; ponovno opozarja, da pravica do svobode izražanja vključuje pravico iskati, prejemati in posredovati informacije in zamisli prek vseh medijev;

137.  priznava, da nove tehnologije zagotavljajo možnosti, kot jih še ni bilo, za sodelovanje v javnem življenju, izražanje mnenj, pridobivanje dostopa do informacij o človekovih pravicah in obveščanje ostale javnosti o kršitvah človekovih pravic; je zaskrbljen, ker države uporabljajo vedno bolj izpopolnjene tehnike za cenzuriranje informacij in spremljanje dejavnosti na internetu, na primer tehnologije z dvojno rabo, ter da je v več državah prišlo do nadlegovanja, pregona in celo pripora ter zapora oseb, ki uporabljajo internet za uveljavljanje pravice do svobode mnenja in govora;

138.  spodbuja visoko predstavnico/podpredsednico, naj prevzame vodilno vlogo pri sprejemanju stališča in razvoju konkretne politike, da bo EU ukrepala kot svetovni dejavnik na področju svobode na internetu, ki bo zajemala tako načine za obravnavo groženj za človekove pravice zaradi uporabe novih tehnologij kot krepitev priložnosti za varstvo človekovih pravic in podpora slednjih;

139.  poziva države, ki omejujejo dostop do interneta, naj odpravijo omejitve glede prostega pretoka informacij; ugotavlja, da v skladu z organizacijo "Novinarji brez meja" "seznam sovražnikov interneta" vključuje naslednje države, ki izvajajo obsežno internetno cenzuro: Belorusija, Kitajska, Kuba, Egipt, Iran, Mjanmar/Burma, Severna Koreja, Savdska Arabija, Sirija, Tunizija, Turkmenistan, Uzbekistan in Vietnam;

140.  podpira pravico do izražanja in miroljubnega združevanja v Rusiji, kakor jo uradno, ne pa tudi v praksi zagotavlja člen 31 ruske ustave; izraža solidarnost z organizatorji in sodelujočimi v Strategiji-31, vrsti civilnih protestov v podporo tej pravici, ki so se začeli 31. julija 2009 in se odvijajo na Triumfalnem trgu v Moskvi 31. vsakega meseca z 31 dnevi; obžaluje, da so do zdaj oblasti zavrnile dovoljenje za vse proteste Strategija-31 z utemeljitvijo, da je bil ob istem času na Triumfalnem trgu načrtovan potek drugih dejavnosti; je resno zaskrbljen, ker je ruska policija 31. decembra 2009 med ducati drugih miroljubnih protestnikov pridržala predsednico Skupine Moskva-Helsinki, Ljudmilo Aleksejevo, ki ji je Parlament podelil nagrado Saharov le nekaj tednov pred tem; podpira poziv ruskega komisarja za človekove pravice Vladimirja Lukina za začetek preiskave grobih policijskih ukrepov v povezavi s protesti 31. maja;

141.  je zelo zaskrbljen zaradi pomanjkanja svobode izražanja v Venezueli in na Kubi, nadzora nad mediji, omejene in nadzorovane uporabe interneta ter poskusov za zadušitev nestrinjanja;

Človekove pravice in boj proti terorizmu

142.  obsoja terorizem v vseh njegovih oblikah; opozarja, da je terorizem po vsem svetu povzročil na tisoče smrtnih žrtev med nedolžnim civilnim prebivalstvom in uničil življenje številnih družin; zavzema stališče, da je v primeru terorističnih napadov nujno govoriti zlasti in predvsem o pravicah žrtev in ne storilcev; poudarja potrebo, da se zagotovi, da bodo teroristi privedeni pred sodišče;

143.  ugotavlja, da so posledica boja proti terorizmu kršitve temeljnih človekovih pravic v številnih državah po svetu, v obliki uporabe nesorazmernih nadzornih ukrepov, nezakonitega pridržanja in uporabe mučenja kot sredstva za pridobivanje informacij od domnevnih teroristov; izraža skrb, da nekatere države izrabljajo boj proti terorizmu kot krinko za zadušitev etničnih manjšin in lokalnih zagovornikov človekovih pravic in poziva, da se boj proti terorizmu ne sme uporabljati kot argument za omejevanje ali prepoved zakonitega in legitimnega delovanja zagovornikov človekovih pravic; obsoja te kršitve človekovih pravic in poudarja stališče EU, da mora boj proti terorizmu potekati ob spoštovanju temeljnih pravic in pravne države; je prepričan, da v boju proti terorizmu državljanske svoboščine ne bi smele biti okrnjene;

144.  poziva Komisijo in Svet, naj uporabita priložnost, ki jo nudijo dvostranski politični dialogi in dialogi na področju človekovih pravic z državami, ki niso članice EU, da ponovno opozorita, da je treba v boju proti terorizmu spoštovati človekove pravice in da protiteroristična politika v nobenem primeru ne sme postati sredstvo, ki se lahko uporablja proti zagovornikom človekovih pravic ali političnim nasprotnikom; zlasti poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj javno obsodi kršitve človekovih pravic v protiterorističnih politikah in operacijah;

145.  poziva k večjemu usklajevanju in sodelovanju med delovnima skupinama za področje terorizma in za človekove pravice (COTER in COHOM) pri tem vprašanju, da bi obsodili primere zlorabe protiteroristične politike proti zagovornikom človekovih pravic s sistematičnimi diplomatskimi ukrepi na podlagi smernic EU o zagovornikih človekovih pravic in sprejeli isti pristop v primeru mučenja in trpinčenja v povezavi z bojem proti terorizmu na podlagi smernic EU o mučenju;

146.  opozarja na odločitev predsednika ZDA Baracka Obame januarja 2009, da bo zaprl taborišče Guantanamo; izraža obžalovanje, da te odločitve še ni bilo mogoče v celoti izvesti; opozarja na svojo resolucijo z dne 13. junija 2006 o položaju zapornikov v Guantanamu, ki vztraja, da se z vsakim zapornikom ravna v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom in se mu, če je obtožen, nemudoma zagotovi pravično in javno zaslišanje; opozarja na Skupno izjavo EU-ZDA z dne 15. junija 2009 o zaprtju zapora v zalivu Guantanamo in prihodnjem sodelovanju v boju proti terorizmu, ki pozdravlja odločnost ZDA, da zapre tajne zapore; poziva vlado ZDA, da izpolni svoje zaveze; poziva države članice EU, naj se dogovorijo o usklajenem načrtu ukrepov za pomoč ZDA pri zapiranju zapora v zalivu Guantanamo, tako da nekdanjim zapornikom, ki niso obtoženi zločinov in jih ni mogoče vrniti v domovino ali ponovno naseliti v ZDA, dodelijo status begunca; pozdravlja konstruktivno sodelovanje več držav članic EU pri njihovih prizadevanjih za pomoč pri sprejemu nekaterih bivših zapornikov iz Guantanama in pri iskanju nastanitve za nekatere osebe, ki so bile spoznane za nedolžne in bodo izpuščene iz zapora; kljub temu ugotavlja, da so doslej le naslednje države članice EU – Nemčija, Irska, Slovaška, Danska, Združeno kraljestvo, Španija, Portugalska, Belgija, Francija, Madžarska in Italija privolile, da bodo sprejele zapornike; je zaskrbljen, ker ZDA zadržujejo zapornike brez sojenja, na primer v vojaškem letalskem oporišču Bagram v Afganistanu;

147.  je seznanjen s sklicem prvega vrhunskega srečanja o Romih dne 16. septembra 2008 pod francoskim predsedstvom in drugega takega srečanja pod španskim predsedstvom dne 9. in 10. aprila 2010; zelo zaskrbljeno opazuje prisilni izgon romskih skupnosti v Evropi in naraščanje ksenofobije ter sovražnega govora v zvezi z manjšinskimi in potujočimi skupnostmi; ponavlja poziv Evropskega parlamenta, da morajo države članice v celoti izpolnjevati svoje obveznosti na podlagi prava EU, in če države članice teh obveznosti ne izpolnjujejo, poziva Evropsko komisijo, naj formalno in odločno ukrepa in sproži postopke v primeru kršitev;

148.  ugotavlja, da po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe postopek soodločanja velja za direktive in druge oblike zakonodaje o boju proti terorizmu in organiziranem kriminalu, medtem ko bo moral Parlament dati soglasje k mednarodnim sporazumom v zvezi s to temo; ugotavlja, da bodo te spremembe zagotovile Parlamentu dodaten vpliv na ustrezno ravnovesje med varnostjo in človekovimi pravicami; se zavezuje, da bo ravnal v skladu s svojimi novimi posebnimi pravicami in dosledno pozival k spoštovanju in spodbujanju človekovih pravic, državljanskih in političnih svoboščin ter demokracije v vseh odnosih EU z državami, ki niso članice EU in regionalnimi organizacijami;

149.  ponavlja, da je vsaka država članica dolžna zaščititi potencialne žrtve, ki jih je mogoče določiti in katerim preti realna in neposredna grožnja terorističnega napada, ter dodaja, da morajo vse države članice sprejeti vse razumne ukrepe, da vzpostavijo postopke za preprečevanje teroristične dejavnosti in zmanjšanje stranskih posledic protiterorističnih dejavnosti;

150.  opozarja na okvirni sklep Sveta EU iz marca 2001 o žrtvah terorizma: nujna pomoč, neprekinjena pomoč, preiskava in pregon, učinkovit dostop do prava in pravice, sodno varstvo, odškodnine, varstvo zasebnega in družinskega življenja žrtev, varstvo dostojanstva in varnosti žrtev, obveščanje za žrtve ter posebno usposabljanje za odgovorne za pomoč žrtvam;

Dialog o človekovih pravicah in posvetovanje z državami, ki niso članice EU

151.  izraža razočaranje glede pomanjkanja napredka pri nekaterih dialogih in posvetovanjih o človekovih pravicah; ugotavlja, da se vključevanje civilne družbe v te dialoge in posvetovanja ne zagotavlja sistematično in da zanj včasih veljajo omejitve, ki jih nalagajo strani zunaj EU; izraža zaskrbljenost, da tudi v primeru, ko se zadeve načnejo, vlade ne izpolnjujejo svoje obveznosti poročanja EU o posameznih in strukturnih vprašanjih, ki se odpirajo v okviru dialoga;

152.  poziva k resničnemu sodelovanju Evropskega parlamenta pri sprotnem ocenjevanju dialogov in posvetovanj o človekovih pravicah; zahteva popoln dostop do sklepnih dokumentov in drugih ustreznih virov; pričakuje, kot rezultat ocenjevanj, razvoj jasnih kazalnikov za merjenje učinka dialogov in izrecno opredeljenih predlogov, za vsako državo posebej, za izboljšanje teh rezultatov in preprečevanje ponovnih neuspehov pri posvetovanjih EU o človekovih pravicah;

153.  poziva Evropske institucije, naj zagotovijo preglednost in doslednost med cilji, vrednotami in ravnanji na tem področju;

154.  poudarja, da je treba sklepe dialogov in posvetovanj o človekovih pravicah vključiti v vrhovna srečanja EU z njenimi partnericami;

155.  meni, da je treba na splošno dialoge in posvetovanja o človekovih pravicah načrtovati in voditi pregledno, cilje, ki se določijo pred dialogi, pa po njih oceniti; poziva Svet in Komisijo, naj pritisneta na oblasti držav zunaj EU, da obsežno in na visoki ravni vključijo ministre v dialoge in posvetovanja;

156.  poziva države pristopnice EU, naj izboljšajo varstvo človekovih pravic na svojih ozemljih, da se približajo ravni, ki jo zagotavljata Listina EU o temeljnih pravicah ter Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

157.  poziva Komisijo in Svet, naj bosta pri svojih posvetovanjih o človekovih pravicah in dialogih z državami, ki niso članice EU, zelo pozorna na položaj narodnostnih in verskih manjšin ter na pogoste kršitve njihovih pravic;

158.  pozdravlja tesnejše usklajevanje in sodelovanje med ZDA in Evropsko unijo na področju človekovih pravic;

159.  pozdravlja vzpostavitev dialogov o človekovih pravicah z vsemi državami Osrednje Azije (Tadžikistan, Kazahstan, Kirgizistan, Turkmenistan in Uzbekistan) in izvedbo drugega dialoga z vsemi državami do novembra 2009; prav tako pozdravlja prvi seminar civilne družbe med EU in Uzbekistanom o dialogu o človekovih pravicah oktobra 2008; obžaluje, da so bili dialogi med EU in Kitajsko o človekovih pravicah do zdaj vedno neuspešni pri doseganju kakršnih koli izboljšav glede specifičnih kršenj človekovih pravic na Kitajskem; poudarja, da se kljub nekaterim ukrepom v pravo smer, ki so jih sprejele kitajske oblasti (reforma dela, pregled smrtnih obsodb vrhovnega ljudskega sodišča), položaj na področju človekovih pravic še naprej slabša, zaznamujejo pa ga vedno večji socialni nemiri in zaostrovanje nadzora in zatiranja zagovornikov človekovih pravic, odvetnikov, blogerjev in socialnih aktivistov, pa tudi ciljne politike, usmerjene v marginalizacijo Tibetancev in njihove kulturne identitete; je globoko zaskrbljen zaradi odsotnosti napredka v okviru sino-tibetanskega dialoga; jjjje zelo zaskrbljen zaradi poslabšanja razmer na področju človekovih pravic ujgurskega prebivalstva na Kitajskem, obsoja njihovo dolgotrajno zatiranje v vzhodnem Turkestanu in obžaluje, da se kitajske oblasti ne držijo varstva svoboščin iz ustave Ljudske republike Kitajske, vključno s svobodo izražanja, demonstracij, zbiranja, vere in osebnosti; obžaluje tudi politiko preseljevanja prebivalstva v Ljudski republiki Kitajski, katere namen je razredčiti kulturo ujgurskega prebivalstva in razdrobiti njihovo enotnost; izraža razočaranje, ker posvetovanja o človekovih pravicah med EU in Rusijo do zdaj niso privedla do nobenega bistvenega rezultata; pozdravlja začetek dialoga o človekovih pravicah z Indonezijo leta 2009 ter prve sestanke v okviru tega dialoga z Gruzijo in Armenijo; meni, da taki dialogi o človekovih pravicah, medtem ko prinašajo dobrodošlo pozornost za vprašanja v zvezi s človekovimi pravicami v zunanjih odnosih EU, ne smejo postati sami sebi namen, ampak morajo biti osredotočeni na zagotavljanje nadaljnjega ukrepanja glede vprašanj, ki se odpirajo in obravnavajo v teh dialogih; obžaluje odsotnost rezultatov dialoga o človekovih pravicah v Indiji in je razočaran, da v zadnjem dialogu o človekovih pravicah ni bilo obravnavano vprašanje diskriminacije na podlagi kast;

160.  poziva k tesnemu usklajevanju med državami članicami EU, Evropsko komisijo in Agencijo EU za temeljne pravice pred vsakim dialogom o človekovih pravicah med EU in državami, ki niso članice EU; poudarja, da mora biti EU sposobna obravnavati kršitve človekovih pravic na ozemlju Unije, če naj bi v svetovnem okviru slovela kot braniteljica človekovih pravic;

161.  pozdravlja prvi dialog o človekovih pravicah med EU in Belorusijo, ki je potekal junija 2009, obenem pa obžaluje, da položaj človekovih pravic v tej državi ostaja slab, z nenehnim omejevanjem svobode združevanja, zbiranja in izražanja ter zatiranjem zagovornikov človekovih pravic in novinarjev;

162.  pozdravlja prizadevanja mehiške vlade v boju proti prekupčevanju z mamili in organiziranemu kriminalu in dejstvo, da je bil kongresu predložen predlog zakona o reformi vojaškega kazenskega zakonika; poudarja, da bi morali na strateško partnerstvo med EU in Mehiko gledati kot na priložnost za krepitev človekovih pravic in demokracije;

163.  ugotavlja, da je aprila 2009 parlament Demokratične ljudske republike Koreje (Severna Koreja) spremenil državno ustavo in med drugim vključil določbo, da Severna Koreja „spoštuje in varuje človekove pravice“; poziva severnokorejske oblasti, da naredijo konkreten in otipljiv korak v smeri izboljšanja razmer v zvezi s človekovimi pravicami; poudarja, da je treba pri ocenjevanju položaja človekovih pravic v državi upoštevati ne le ustavne določbe, ampak predvsem uporabo konkretnih ukrepov; poziva severnokorejske oblasti, naj odpravijo omejitve glede možnosti mednarodnega osebja, da spremlja razdeljevanje pomoči, in zagotovi, da bo mednarodna pomoč dosegla potrebne; poziva vodstvo Severne Koreje, naj konstruktivno sodeluje v dialogih o človekovih pravicah z EU;

164.  je še vedno zaskrbljen, ker je dialog o človekovih pravicah z Iranom od leta 2004 prekinjen zaradi pomanjkanja sodelovanja na iranski strani, in meni, da je prišel čas, ko mora mednarodna skupnost podpreti iransko civilno družbo v tem ključnem zgodovinskem trenutku demokratičnega gibanja te države; poziva iranske organe oblasti, naj obnovijo dialog kot način podpore vsem demokratično usmerjenim akterjem civilne družbe ter z miroljubnimi in nenasilnimi sredstvi okrepijo obstoječe procese, ki lahko pospešijo demokratične, institucionalne in ustavne reforme, zagotovijo trajnost teh reform ter utrdijo udeležbo vseh iranskih zagovornikov človekovih pravic in predstavnikov civilne družbe v procesu oblikovanja politik, s tem pa okrepijo njihovo vlogo v splošni politični razpravi; poziva Svet, Komisijo in države članice, naj te procese podprejo in okrepijo; je globoko zaskrbljen, ker se je v letih 2008 in 2009 položaj na področju človekovih pravic v Iranu poslabšal in ker so še vedno veljale omejitve svobode izražanja in zbiranja; je v tem okviru globoko zaskrbljen zaradi zatiranja novinarjev, pisateljev, akademikov ter aktivistov za pravice žensk in človekove pravice; ostaja še naprej zaskrbljen zaradi zatiranja narodnostnih in verskih manjšin v Iranu;

165.  je seznanjen z zaskrbljujočim avtoritarnim gibanjem v Kambodži, ki ga poglabljata dolgo prisotno nekaznovanje kršitev človekovih pravic ter krčenje političnega prostora in svobode izražanja za pripadnike opozicijskih političnih strank in druge politične aktiviste; poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe za ponovno oživitev pariškega sporazuma iz leta 1991 o Kambodži;

Ekonomske, socialne in kulturne pravice

166.  priznava, da bi morali dati ekonomskim, socialnim in kulturnim pravicam enak pomen kot državljanskim in političnim pravicam, ob tem pa upošteva univerzalnost, nedeljivost, soodvisnost in sopovezanost vseh človekovih pravic, kot je bilo potrjeno na Svetovni konferenci o človekovih pravicah na Dunaju leta 1993; poziva države po vsem svetu, naj podpišejo Izbirni protokol k mednarodni konvenciji o mednarodnem paktu o gospodarskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki je za podpise odprt od 24. septembra 2009;

167.  poudarja, da človekove pravice vključujejo tudi pravico do hrane, vode, higienskih standardov, izobraževanja, primernega bivališča, zemlje, dostojnega dela in socialne varnosti; te pravice je treba zagotoviti kot pošten dostop do naravnih virov na trajnostni osnovi tudi za prihodnje generacije; priznava, da sta revščina in pomanjkanje dobrega upravljanja pomembna dejavnika v ozadju večine primerov neizpolnjevanja teh pravic; poziva EU, naj vloži večja prizadevanja v doseganje razvojnih ciljev tisočletja, ob upoštevanju dejstva, da se svet zelo oddaljuje od uresničitve ciljev, določenih za leto 2015; v tem okviru ponovno poudarja pomen izvajanja na človekovih pravicah temelječih politik za uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja;

168.  priznava pomen nadzornega sistema Mednarodne organizacije dela pri varstvu pravic na področju trgovine in zaposlovanja, statističnih sistemov, socialne zaščite in politike zaposlovanja ter varnosti in zdravja pri delu;

169.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo podjetja, za katera velja nacionalna ali evropska zakonodaja, spoštovala človekove pravice ter zanje veljavne zdravstvene in okoljske standarde, ko se vzpostavljajo ali opravljajo svojo dejavnost v državi, ki ni članica EU, zlasti v državah v razvoju;

170.  poziva Komisijo in države članice, naj izpolnijo svoje zaveze glede uradne razvojne pomoči državam v razvoju z namenom boja proti svetovni gospodarski in finančni krizi in na ta način za zmanjšanje negativnih posledic, ki jih je ta kriza imela na položaj človekovih pravic v svetu; pozdravlja deseto izredno zasedanje Sveta za človekove pravice z naslovom Vpliv svetovne gospodarske in finančne krize na splošno izvajanje in učinkovito uživanje človekovih pravic, ki je potekalo 20. februarja 2009; poziva države članice EU, naj kljub krizi ohranjajo svoje sodelovanje z državami, ki niso članice EU na področju človekovih pravic, ter vztraja, da se kršitev človekovih pravic nikoli ne sme utemeljevati s pomanjkanjem sredstev;

Programi Komisije za zunanjo pomoč in EIDHR

171.  pozdravlja, da so se prednostne naloge Parlamenta upoštevale v programskih dokumentih EIDHR za leti 2008 in 2009;

172.  podpira prispevke EIDHR, zlasti prek projektov civilne družbe, ki jih pripravijo lokalne in mednarodne organizacije civilne družbe (90 % prispevkov), ter tudi preko regionalnih in mednarodnih organizacij na tem področju, kot so Svet Evrope, OVSE in Urad visokega komisarja ZN za človekove pravice (10 % prispevkov);

173.  z zadovoljstvom ugotavlja, da je bilo v obdobju 2008–2009 za človekove pravice in demokracijo namenjenih več kot 235 milijonov EUR, kar je omogočilo financiranje 900 projektov v približno 100 državah, da se je posebej visoko število projektov financiralo v državah, ki so vključene v evropsko sosedsko politiko, medtem ko so države AKP prejele najvišji skupni znesek; meni, da bi bilo treba evropski instrument za demokracijo in človekove pravice znatno okrepiti, tako da bi vključeval ustrezna sredstva za Evropsko ustanovo za demokracijo, da bo podpirala krepitev zmogljivosti in spodbujanje demokracije v družbah, ki to najbolj potrebujejo;

174.  kot odločilno prednost EIDHR poudarja dejstvo, da ni odvisen od soglasja države gostiteljice in se zato lahko osredotoča na občutljiva politična vprašanja in inovativne pristope ter neposredno sodeluje z lokalnimi organizacijami civilne družbe, ki morajo ohraniti svojo neodvisnost od javnih oblasti;

175.  poudarja pomen EIDHR kot odziva na ogrožanje človekovih pravic in za zagotovitev večje podpore zagovornikom človekovih pravic in žrtvam kršitve človekovih pravic; podpira mrežo enajstih organizacij, financiranih s pomočjo EIDHR, ki se osredotočajo na zaščito zagovornikov človekovih pravic in hitro pomoč v nujnih primerih; spodbuja razvoj posebnih strategij za odziv na potrebe različnih kategorij zagovornikov človekovih pravic, vključno s tistimi, ki zagovarjajo pravice lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev, ter tistih, ki so povezani s preiskavami kršitev človekovih pravic in humanitarnega prava;

176.  poziva Komisijo, naj uskladi politične prednostne naloge Unije, njene sporazume o partnerstvu in sodelovanju ter projekte in programe, ki jih podpira, zlasti glede na njeno dvostransko načrtovanje z državami, ki niso članice EU;

177.  upošteva še vedno zaskrbljujoče razmere glede človekovih pravic na afriški celini ter je prepričan, da so afriške države s sprejetjem Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev (poznane tudi kot Banjulske listine) naredile pomemben korak v smeri spodbujanja pravne države na ravni celine, in se je zato odločil, da bo preučil možnost, da se odpre začasna proračunska postavka za podporo delu Afriškega sodišča za človekove pravice in pravice ljudstev;

178.  poziva uslužbence Komisije, da se redno sestajajo s predstavniki civilne družbe v Bruslju, da bi spodbudili dialog s tistimi partnerji, ki dejansko izvajajo projekte na terenu;

179.  pozdravlja širjenje skladov za človekove pravice prek geografskih programov, izvajanje politike na nacionalni in regionalni ravni, ki jo podpirajo Evropski razvojni sklad (v afriških, karibskih in pacifiških državah), instrument razvojnega sodelovanja (v Latinski Ameriki, Aziji in južni Afriki) in Evropski sosedski in partnerski instrument (v sosednjih regijah), ter tudi preko tematskih instrumentov, kot so EIDHR, instrument za stabilnost (IfS), instrument razvojnega in gospodarskega sodelovanja (DCI) ter ICI Plus;

Pomoč na volitvah in opazovanje volitev

180.  z zadovoljstvom ugotavlja, da EU vedno bolj uporablja pomoč na volitvah in opazovanje volitev za spodbujanje demokracije v državah, ki niso članice EU, ter tako krepi spoštovanje človekovih pravic, temeljnih svoboščin in pravne države, ter da sta kakovost in neodvisnost teh misij splošno priznani;

181.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj spremlja izvajanje priporočil iz končnih poročil misij EU za opazovanje volitev, po potrebi zagotovi pomoč za nadaljnje ukrepanje in redno poroča Evropskemu parlamentu;

182.  ponovno poziva, da se volilni postopek, vključno z obdobjem pred volitvami in po njih, vključi v različne ravni političnega dialoga z državami, ki niso članice EU, in po potrebi podkrepi s konkretnimi dejanji, da se zagotovi usklajenost politik EU ter ponovno potrdi ključna vloga človekovih pravic in demokracije;

183.  poziva k večji pozornosti v zvezi z merili za izbor držav, v katerih se bo izvajala pomoč na volitvah/opazovanje volitev, ter v zvezi s skladnostjo z metodologijo in pravili, določenimi na mednarodni ravni, zlasti glede neodvisnosti in učinkovitosti misije;

184.  pozdravlja količino sredstev, ki so v tem 18-mesečnem poročevalnem obdobju znašala dodatnih 50 milijonov EUR;

Uporaba ukrepov Evropskega parlamenta na področju človekovih pravic

185.  poziva Svet in Komisijo, naj čimbolj izkoristita resolucije Parlamenta in druga sporočila in se konkretno odzivata na izražene skrbi in želje, zlasti v zvezi z nujnimi resolucijami;

186.  ponavlja potrebo po zagotovitvi večje vidnosti nagrade Saharova za svobodo misli, ki jo letno podeljuje Evropski parlament; obžaluje, da se položaja kandidatov in prejemnikov in razmer v njihovih državah ne spremlja na primeren način; poziva tudi Svet in Komisijo, naj tej nagradi zagotovita večjo vidnost, med drugim tako, da jo vključita v letno poročilo o človekovih pravicah; nadalje poziva Svet in Komisijo, naj ostaneta v stiku s kandidati in prejemniki nagrade Saharova, da se zagotovi neprekinjen dialog in spremljanje razmer v zadevnih državah na področju človekovih pravic ter zagotovi varstvo tistih, ki so dejansko preganjani;

187.  opozarja delegacije Parlamenta, naj na dnevne rede medparlamentarnih srečanj sistematično vključujejo razprave o človekovih pravicah, na potovanjih delegacij obiskujejo projekte in ustanove, ki spodbujajo spoštovanje človekovih pravic, in naj se srečujejo z zagovorniki človekovih pravic in jim po potrebi zagotovijo mednarodno prepoznavnost in zaščito;

188.  pozdravlja vzpostavitev mreže prejemnikov nagrade Saharov; poziva, naj se takoj zagotovijo potrebna sredstva, da bi omogočili dosego ciljev in komunikacijo med prejemniki nagrade Saharova in Parlamentom, tako da se prejemnikom zagotovi poseben status in omogoči poseben, lažji vstop v parlamentarne prostore;

*

*         *

189.    naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic in držav kandidatk, Združenim narodom, Svetu Evrope ter Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi ter vladam držav in ozemelj, omenjenih v tej resoluciji.

(1)

  Konvencija ZN proti mučenju; Konvencija ZN o otrokovih pravicah. Konvencija ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk Konvencija ZN o pravicah invalidov "Mednarodna konvencija o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem"

(2)

   UL C 379, 7.12.1998, str. 265; UL C 262, 18. 9. 2001, str. 262; UL C 293 E, 28.11.2002, str. 88. UL C 271 E, 12. 11. 2003, str. 576. Sprejeta besedila, 22.5.2008, P6_TA(2008)0238. Sprejeta besedila, 21.10.2008, P6_TA(2008)0496, Sprejeta besedila 23.10 2008, .P6_TA(2008)0526; Sprejeta besedila, 21. 10. 2008, Sprejeta besedila, 12. 3. 2009, _TA(2009)0145; Sprejeta besedila, 26. 3. 2009, P6_TA(2009)0193. Sprejeta besedila, 7.5.2009, P6_TA- PROV(2009)0385. Sprejeta besedila, 22. 10. 2009, P6_TA(2009)0058. Sprejeta besedila, 17. 12. 2009, P6_TA(2009)0119.

(3)

   UL C 303, 14. 12. 2007, str. 1.

(4)

   UL L 317, 15.12.2000, str. 3; UL C 303, 14.12.2007, str. 1.L 209, 11.8.2005, str. 27.

(5)

   UL L 386, 29. 12. 2006, str. 1.

(6)

     UL C 46E, 24.2.2010, str. 71

(7)

   Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0036.

(8)

   UL C 250 E, 25. 10. 2007, str. 91.

(9)

   UL C 74 E, 20. 3. 2008, str. 775.

(10)

  Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0226.

(11)

  UL C 327, 23. 12. 2005, str. 4.

(12)

  dokument Sveta 11179/10

(13)

 Sprejeta besedila, P7_TA(2009)0056.

(14)

           Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0006.

(15)

   Decembra 2009 so Avstrija, Belgija, Nemčija, Madžarska, Italija, Portugalska, Slovenija, Švedska, Španija in Združeno Kraljestvo ratificirale Konvencijo in Izbirni protokol; Vse države članice so konvencijo podpisale, vendar je 15 držav članic še ni ratificiralo (Bolgarija, Ciper, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Irska, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Poljska, Romunija in Slovaška); 19 držav članic je podpisalo tudi protokol, vendar jih 10 tega protokola še ni ratificiralo (Bolgarija, Ciper, Češka republika, Finska, Francija, Litva, Luksemburg, Malta, Romunija in Slovaška).

(16)

   P7_TA-PROV(2010)0236.

(17)

  GAERC, 17.11.2009.


ANNEX I

INDIVIDUAL CASES RAISED BY THE EUROPEAN PARLIAMENT BETWEEN JULY 2008 AND DECEMBER 2009

THE SAKHAROV PRIZE 2009

 

The winner of the Sakharov Prize 2009

 

 

 

 

 

MEMORIAL (Oleg Orlov, Sergei Kovalev and Lyudmila Alexeyeva on behalf of MEMORIAL and all other human rights defenders in russia)

SHORTLISTED NOMINEES

 

 

 

BACKGROUND

MEMORIAL

 

Oleg ORLOV

Sergei KOVALEV

Lyudmila ALEXEYEVA

 

and all other Human Rights Defenders in Russia

Russian civil rights defence organization

 

Oleg ORLOV - head of the Council of the Human Rights Center Memorial was fined and ordered to retract public statements following a civil defamation lawsuit brought against him by the President of the Republic of Chechnya, Ramzan Kadyrov, whom Orlov had claimed to having been responsible for the abduction and death of Natalya Estemirova, MEMORIAL representative in Grozny investigating murders and abductions in Chechnya. In 2007 Orlov himself was abducted in Ingushetia, together with three journalists, before being beaten, threatened with execution and later released. On 31 January 2010, Orlov and some 100 others were arrested in Moscow during a peaceful demonstration on Triumphalnaya Square, and in September 2010 Orlov was ongoing trial for criminal charges of libel.

 

Sergei KOVALEV - human rights defender, former political prisoner in the Soviet Union, first federal Ombudsman for Human Rights in Russia and chair of the Memorial Russian Historical, Educational and Human Rights Society is a founder of the first Soviet human rights association in 1969, the Initiative Group for the Defence of Human Rights. Kovalev, recipient of more than a dozen international awards, was one of the authors of the Russian Declaration of Human and Civil Rights. Kovalev, author of Putin's War, has been an outspoken critic of authoritarian tendencies in the administrations of Boris Yeltsin and Vladimir Putin. In 1996 he resigned in protest as head of Yeltsin's presidential human rights commission. In 2002 he organized a public commission to investigate the 1999 Moscow apartment bombings, which was effectively paralyzed after the persecution and assassination of its members.

Lyudmila ALEXEYEVA - together with Andrei Sakharov and others founded the Moscow Helsinki Group to monitor Soviet compliance with the Helsinki Final Act in 1976. Since the 1960s Alexeyeva has been campaigning for fair trials of arrested dissidents and objective coverage in the media. She was excluded from the Communist Party, deprived of her job as editor of a scientific magazine and was forced to emigrate from the USSR. Having returned after the collapse of the Soviet Union, Alexeyeva co-founded the All-Russian Civic Congress and later the All-Russian Civic Network. She has been critical of the Kremlin’s human rights record and has accused the government of encouraging extremists with its nationalistic policies, such as the mass deportations of Georgians in 2006 and police raids against foreigners working in street markets, as well as Russian conduct in Ingushetia. Recently Alexeyeva has been an active participant in Strategy-31 demonstrations on the Moscow's Triumphalnaya Square in defense of freedom of assembly in Russia.

 

Dr Izzeldin ABUELAISH

Palestinian obstetrician, treating both Israelis and Palestinians, and a senior researcher at the Gertner Institute in the Sheba Hospital in Israel has dedicated his entire life for peace and for medicine. In January 2009, during an Israeli raid on Gaza, a shell hit his apartment killing his three daughters. In memory of his daughters, Dr Abuelaish has set up Daughters for Life, an international foundation to provide education and health access to women and girls in Gaza and in the Middle East and to support their leadership development. In spite of this personal family tragedy, Dr Abuelaish continues to fight for peace between the Israeli and Palestinian peoples and to build bridges between the two war-torn, violence-ridden communities.

 

Dawit ISAAK

Swedish journalist, writer and playwright of Eritrean origin who has been a political prisoner since 2001. While demanding democratic reforms and objective evaluation of the events leading to Eritrea's war with Ethiopia, Isaak was arrested as traitor. He has also been accused of receiving financial aid from abroad – a crime according to Eritrean press laws. He has been in jail since his arrest in September 2001, without having been tried by a court of law.

 

 

COUNTRY

Individual

 

BACKGROUND

ACTION TAKEN BY PARLIAMENT

AFGHANISTAN

Sitara Achikzai

 

Perwiz Kambakhsh

Achikzai was a leading Afghan women's rights activist and a member of the regional parliament in Kandahar. She was assassinated by the Taliban on 12 April 2009.

 

Afghan journalist who was sentenced to death by a provincial court for distributing "blasphemous" material in 2008, having published a translation of the Qur’an without the accompanying Arabic script. He had been arrested in 2007 after downloading material from the internet relating to the role of women in Islamic societies. He was released following a presidential pardon in September 2009.

In its resolution adopted on 24 April 2009, the European Parliament:

- condemned the murders of activists working to promote human rights and the emancipation of Afghan women, in particular the recent assassination of the regional parliamentarian Sitara Achikzai.

 

- was appalled to learn that the Afghan Supreme Court has upheld the 20-year prison sentence which Perwiz Kambakhsh received on a blasphemy charge and called on President Karzai to pardon Mr Kambakhsh and authorise his release from prison.

Angola

José Fernando Lelo

 

A journalist who was arrested on 15 November 2007, along with six soldiers, and later charged with assisting the soldiers in planning a rebellion. On 16 September 2008, Lelo was convicted to twelve years imprisonment by Cabinda Military Court for crimes against the security of the state and instigating a rebellion. Concerns were raised over the quality of the evidence upon which Lelo’s conviction was based, notably that it may have been obtained through torture. On Friday 21 August 2009, Lelo was released after being acquitted on appeal by the Supreme Military Court of Angola, which ruled that there was insufficient evidence to maintain the conviction.

A letter of concern was sent on 18 November 2008.

 

azerbaijan

Emin Abdullayev (Milli)

Adnan Hajizade

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Eynulla Fatullayev

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Farhad and Rafiq Aliyevs

 

 

 

 

They had used online networking tools, including YouTube, Facebook and Twitter, to disseminate information about the political situation in Azerbaijan, criticising the country's government. On 11 November 2009, Milli was sentenced to two-and-a-half years and Adnan Hajizade to two years imprisonment on charges of hooliganism and inflicting minor bodily harm, charges which appear to be politically motivated. Emin Milli, also an outspoken critic of changes to the Azerbaijani Constitution in March 2009, following which the presidential term limit was abolished and thereby allowing current President Ilham Aliyev to stand for re-election on a continuous basis, is also a cofounder of a youth group named Alumni Network. Adnan Hajizada, is a coordinator of the youth movement known as OL!, which advocates non-violence and tolerance. The two bloggers were sentenced to harsh prison terms on the basis of highly unlikely charges and faced an unfair trial lacking due process.

Fatullayev is an Azerbaijani journalist and editor-in-chief who was persecuted and imprisoned in Azerbaijan for his criticism of government's policies and for his alleged publications. He is an outspoken criticizer of the government for violating press freedom and its violation of human rights in Azerbaijan.

 

 

 

 

 

 

Farhad Aliyevs is an Azerbaijani politician who was removed from office in 2005 and accused of plotting a coup d'etat. Farhad Aliyevs and his son Rafiq were sent to prison in August 2008. They appealed to the Supreme Court in 2009 and have filed a complaint to the European Court of Human Rights.

A letter of concern was sent on 27 July 2009.

 

In its resolution adopted on 17 December 2009, the European Parliament:

- called for the immediate release of the two bloggers and for a new, fully open and fair trial on the basis of an unbiased police investigation and in accordance with all relevant international standards.

- was concerned about the deterioration of media freedom in Azerbaijan, deplored the practice of arresting, prosecuting and convicting opposition journalists on various criminal charges and called on the Azerbaijani authorities to release the imprisoned journalists immediately, including Eynulla Fatullayev.

- called on the Azerbaijani authorities to address the lack of police investigation into cases of violence and harassment against journalists and the fact that many crimes have so far gone unpunished;

- stressed that the safety of media workers must be improved and welcomed the proposed amendments to the criminal-law provisions on defamation and libel.

 

A letter of concern was sent on 8 October 2009.

 

 

 

 

BANGLADESH

Sheikh Hasina

Bangladeshi politician, the President of the Awami League since 1981 and current Prime Minister of Bangladesh who was arrested in June 2007 and indicted on extortion charges. On June 11, 2008 Hasina was released on parole for medical reasons.

In its resolution adopted on 10 July 2008, the European Parliament:

- welcomed the release of former Prime Minister Sheikh Hasina on humanitarian grounds.

BElarus

Marijus Ivanilovas

 

Alyaksandr Kazulin, Sergei Parsyukevich and Andrei Kim

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mikalai Autukhovich, Yury Liavonau and Uladzimir Asipenka

 

 

Artsiom Dubski

Franak Viačorka, Ivan Šyla and Zmiter Fedaruk

 

Angelika Borys

 

 

 

Tatsyana Shaputska

Lithuanian national and director of the printing house of the daily newspaper ‘Respublika’ was detained in Belarus on the allegation of possession of amphetamine pills. He was been held for two months without trial or proof of his guilt in a prison in the Belarusian city of Zhodin. His arbitrary detention was later extended with additional two months, while the regime’s authorities were unable to find any proof of his guilt.

 

 

 

Activists of an entrepreneurship movement who were detained in February 2009 and received criminal charges of intentional destruction or damage to property of citizens. Autukhovich announced to having been on hunger strike.

Dubski is a youth opposition activist imprisoned for two months.

Young activists forced into army conscription. Viačorka was denied from enrolling to any university in Belarus.

Chair at the Congress of the Union of Poles. She was arrested on 15 March 2009.

 

 

 

Shaputska, a prominent young opposition activist, was expelled from her university in September 2009 for participation in an Eastern Partnership Civil Society Forum in Brussels.

Letter of concern sent on 8 December 2009.

In its resolution adopted on 9 October 2008, the European Parliament:

- expressed its satisfaction that the three political prisoners had been released.

- expected that they will enjoy all the civic rights guaranteed to all Belarusian citizens by the Constitution of the Republic of Belarus.

 

In its resolution adopted on 2 April 2009, the European Parliament:

- called for the immediate release of the three entrepreneurs and the youth opposition activist as well as a review of the "restricted freedom" sentences imposed on 11 persons who participated in a demonstration which took place in January 2008.

- called to review the cases of forcible army conscription of several young activists.

In its resolution adopted on 17 December 2009, the European Parliament:

- insisted that Belarus should guarantee political rights and freedoms by discontinuing the practice of politically motivated acts of intimidation, in particular dismissals from jobs and universities.

BURMA

Aung San Suu Kyi

As a pro-democracy campaigner and leader of the opposition National League for Democracy party (NLD) she is winner of the 1991 Nobel Peace prize and a laureate of Sakharov Prize in 1990. She has spent more than 11 of the past 19 years in some form of detention under Burma's military regime, and has become an international symbol of heroic and peaceful resistance in the face of oppression.

In its resolution adopted on 23 October 2008, the European Parliament:

- condemned the continued detention of Aung San Suu Kyi, who has been under intermittent house arrest since her victory at the last democratic elections in 1990, and insisted upon her immediate release.

On 12 August 2009 the President of the European Parliament, Jerzy Buzek, "condemned the extended house arrest of Aung San Suu Kyi as unacceptable, unjustified and cruel."

canada

Robert Dziekanski

Dziekanski was a Polish immigrant who died at the Vancouver International Airport shortly after being tasered several times by the Royal Canadian Mounted Police. The Criminal Justice Branch decided that no criminal charges would be laid against the RCMP officers.

The incident came to light as it was filmed by a member of the public. The video, which was initially taken into police possession, was released to the press after a court order.

The final inquiry report concluded that the RCMP was not justified in using a taser against Dziekanski and that the officers had later deliberately misrepresented their actions to investigators.

A letter of concern was sent on 6 March 2009.

china

Liu Xiaobo

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ji Sizun

 

 

 

 

Akmal Shaikh

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lobsang Gyaltsen, Loyak, Tenzin Phuntsok, Kangtsuk and Dawa Sangpo

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Gao Zhisheng

 

 

 

 

Dalai Lama

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Hu Jia

Liu Xiaobo is an intellectual and human rights activist in China. On 2008, Xiaobo was detained in response to his participation with Charter 08 (published on 10 December 2008 to coincide with the 60th Anniversary of the Universal Declaration of Human Rights, Charter 08 calls for political reform in China). He was formally arrested on 2009, on suspicion of inciting subversion of state power and was tried on the same charges and sentenced to eleven years' imprisonment and two years' deprivation of political rights on 25 December 2009. He was granted the Nobel Peace Prize for 2010 for his long and non-violent struggle for fundamental human rights in China, and his work on the close connection between human rights and peace.

Ji Sizun is a grassroots legal defender, who was imprisoned on 2009 for "forging official seals and documents". Concerns have been raised that Ji Sizun's conviction is based on his application for a permit to hold a protest in one of Beijing's designated 'protest zones' during the 2008 Olympic Games.

Akmal Shaikh, a British citizen, was sentenced to death for smuggling drugs to China. He was executed by lethal injection on 29 December 2009 in Urumqi, China. He was alleged to have been carrying around 4 kg of heroin in a suitcase which he denied belonging to him. He suffered from severe mental illness and vulnerability and is said to having fallen victim of professional drug smugglers, being used and manipulated.

 

 

 

 

 

Tibetans who were sentenced to death in April 2009 on charges relating to "starting fatal fires" and for their alleged roles in the protests and rioting in Lhasa on March 14, 2008. The execution of Gyaltsen and Loyak was confirmed on October 23, 2009, whereas Sangpo was given life imprisonment.

 

 

 

 

Chinese human rights lawyer who has been disbarred, detained, lived under house arrest and tortured by the Chinese secret police after taking on human rights cases. He was taken away for interrogation by Chinese security agents in February 2009 and has not been seen since.

 

Current Dalai Lama, Tenzin Gyatso, is the head of state and the spiritual leader of Tibet while describing himself as a simple Buddhist monk. In 1989 he was awarded the Nobel Peace Prize for his non-violent struggle for the liberation of Tibet.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prominent Chinese human rights activist and dissident is the laureate of the 2008 Sakharov Prize. Hu Jia has often been persecuted for his actions in China and he remains imprisoned until today.

Letters of concern were sent on 5 February 2009 and on 21 December 2009.

 

 

 

 

 

 

 

 

A letter of concern was sent on 5 February 2009.

 

 

 

 

A letter of concern was sent on 20 November 2009.

 

Press Releases by the President of the European Parliament on 29 December 2009:

- strongly condemned the execution

- recalled that the European Union strongly condemns the death penalty and will continue its appeals to stop the use of the death penalty in all circumstances, and called upon all states to abolish the death penalty for all crimes.

 

In its resolution adopted on 26 November 2009, the European Parliament:

- strongly condemned the execution of the two Tibetans and of the nine persons of Uighur ethnicity following the events in March 2008 in Lhasa and the riots of 5-7 July 2009 in Urumqi.

- called on the Chinese authorities to suspend all the other death sentences and to commute those sentences to terms of imprisonment.

 

Letter of concern was sent on 12 May 2009.

 

 

 

In its resolution adopted on 12 March 2009, the European Parliament:

- called on the Council Presidency to adopt a declaration calling on the Chinese Government

to open a constructive dialogue with a view to reaching a comprehensive political

agreement and to include a reference to the Memorandum for Genuine Autonomy for the

Tibetan People.

 

Letter of concern sent on 17 November 2008.

CUBA

Ariel Sigler Amaya, Antonio Diaz, Jose Daniel Ferrer and Alfredo Dominguez

Political prisoners who were detained and sentenced in 2003 they all remain in prison in Cuba. Claims have been made as to humiliating treatment and unacceptable prison conditions. Sigler Amaya, who was one of the 75 dissidents arrested during the Primavera Negra, has been reported to being under serious health condition, requiring medical treatment.

Letter of concern sent on 22 September 2009.

eritrea

Dawit Isaak

 

 

 

 

 

 

 

Swedish-Eritrean playwright, journalist and writer, who has been held in Eritrean prison since 2001 without trial. Isaak has allegedly been a victim of torture during his detention.

 

 

A letter of concern was sent on 20 February 2009.

In its resolution adopted on 15 January 2009, the European Parliament:

- expressed its deep concern at the continuing imprisonment in Eritrea of the Swedish-Eritrean journalist, held in jail since his arrest in September 2001, without having been tried by a court of law, and demanded the immediate release of him and other imprisoned journalists.

 

ETHIOPIA

Birtukan Midekssa

 

Ethiopian politician, former judge and the leader of the opposition party Unity for Democracy and Justice (UDJ), which aims to bringing about change in Ethiopia by peaceful means. She was imprisoned, among more than 100 others, for offences after controversial polls in 2005, and was re-arrested and imprisoned to serve a life sentence in December 2008.

In its resolution adopted on 15 January 2009, the European Parliament:

- was outraged at the imprisonment of Birtukan Midekssa, leader of the opposition party Unity for Democracy and Justice (UDJ), and demanded her immediate and unconditional release.

GUINEA-BISSAU

João Bernardo

Vieira and Tagmé Na Waié

 

Ansumane Mané and Veríssimo Correia Seabra

Vieira was the President of Guinea-Bissau from 1980 to 1999 and again from 2005 to 2009. On 2 March 2009 he was assassinated by soldiers. Tagmé Na Waié was chief of staff of the army of Guinea-Bissau until his assassination in 2009.

Guinea-Bissau military generals: Mané was killed during a shootout with government forces in November 2000 and Seabra detained and beaten to death by revolting soldiers in October 2004.

 

In its resolution adopted on 12 March 2009, the European Parliament:

- strongly condemned the assassinations of the President and the army's chief of staff.

 

- urged the Guinea-Bissau authorities to thoroughly investigate these crimes and to bring those responsible to justice.

 

- pointed out that the cases involving the assassinations of Mané (2000) and Seabra (2004) had not yet been cleared up, nor had the respective killers been located, indicted and tried, and stressed that impunity is not an answer.

Iran

Shirin Ebadi

 

 

 

 

 

 

 

Roxana Saberi

 

Maryam Malek

 

 

 

 

 

 

 

Mansour Osanloo, Ebrahim

Maddadi, Farzad Kamangar and Ghaleb Hosseini

 

Mohammad Sadiq Kaboudvand

 

 

 

 

 

 

 

Vali Azad, Mohammad Ali Navid Khamami and Ashraf

Kalhori

Fariba Kamalabadi, Jamaloddin Khanjani, Afif Naeimi, Saeid Rasaie, Mahvash Sabet, Behrouz Tavakkoli, Vahid Tizfahm

 

Kobra Babaei

 

 

 

Hassan Mozafari, Rahman Shahidi andReza Hejazi

 

 

 

 

Amir Amrollahi, Behnood Shojaee, Mohammed Fadaei and Bahman Soleimanian

 

Emadeddin Baghi,

 

 

Yaghoub Mehrnehad

 

 

 

 

Farzad Kamangar

 

 

Soghra Najafpour

 

 

Neda Agha-Soltan

 

 

 

Safar Angooti and Abbas Hosseini

 

 

Abdolfattah Soltani

 

 

Shadi Sadr

 

 

 

Fariba Pajooh

 

An Iranian lawyer, human rights activist and founder of Centre for the Defence of Human Rights in Iran who was awarded the Nobel Peace Prize in 2003. Reportedly the Iranian authorities' persecution of Shirin Ebadi has intensified due to her contact with UN human rights officials and their use of information provided by her NGO in a UN report of 2 October 2008 on the situation of human rights in Iran. A statement was issued by the UN Secretary-General on 3 January 2009 on her harassment and persecution and on her safety and security.

Saberi is an American journalist who was arrested in Iran in January 2009. On April 8, 2009, the Iranian government charged Saberi with espionage, which she denied. She was subsequently sentenced to an eight-year prison term. An appeals court reduced the charge against her from espionage to possessing classified information - a charge which she also denied - and reduced her eight-year prison term to a two-year suspended sentence. She was released on May 11, 2009.

 

Labour rights activists who remain incarcerated solely on the grounds of their commitment to fair labour practices.

 

 

 

 

An Iranian Kurdish activist and journalist and the editor of Payam-e Mardom. He is also the founder of Kurdistan Human Rights Organization, founded in 2005. He has been in custody since June 2007, and is serving an 11- year prison term. Kaboudavand documented and reported on human rights violations in Iran’s Kurdish areas.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Babaei is accused of “adultery while being married”, and condemned to capital punishment by stoning. Her husband was reportedly hanged for “sodomy” on 5 October 2009.

 

 

On 22 July 2008 juvenile offenders Hassan Mozafari and Rahman Shahidi were executed, and on 19 August 2008 19-year-old Reza Hejazi was hanged for an alleged murder which he committed when he was 15 years old. Neither Hejazi’s family nor their lawyer was notified of the time and place of the scheduled executions, in violation of Iranian law.

 

Juvenile offenders Amir Amrollahi, Behnood Shojaee, Mohammed Fadaei and Bahman Soleimanian were reportedly facing imminent execution in Iran in October 2009 for crimes committed when they were minors.

 

Baghi, a prisoners' rights advocate and an investigative journalist, has been constantly harassed by the authorities and imprisoned in connection with his writings on Iran.

 

Yaghoub Mehrnehad, an ethnic Baluchi and executive director of the Voice of Justice Youth Association, was executed on 4 August 2008, after having publicly confronted local officials demanding accountability for their poor performance.

 

Minority rights activist, Kurdish teacher Farzad Kamangar, has been condemned to death on charges, without evidence, of taking up arms against the state.

 

Najafpour spent almost the entire past 19 years of her life on death row for a murder which took place when she was 13 years old.

 

Agha-Soltan became the symbol of the violent repression in Iran after being killed by security forces in presidential election protest in June 2009 in Tehran, when her death was captured on video by bystanders and broadcast over the Internet.

 

 

Angooti and Hosseini, two child offenders who were sentenced to death and executed in October 2009 for murders they committed at the age of 16 and 17.

 

Soltani is a human rights activist who was prevented from travelling from Tehran to Nuremberg, Germany in order to receive that city's Human Rights Prize.

 

Sadr is a lawyer, journalist and a woman's rights activist who was arrested on 15 July 2009 for speaking publicly about human rights violations carried out in prisons on detainees following Iran's disputed presidential elections in 2009.

 

Pajooh is a young Iranian-Canadian journalist and well-known blogger, who was arrested at her home in Tehran on 24 August 2009.

In its resolution adopted on 15 January 2009, the European Parliament:

- strongly condemned the repression, persecution and threats against Shirin Ebadi and the closure of the CDHR in Tehran and expressed grave concern at the intensified persecution of human rights defenders in Iran.

 

In its resolution adopted on 7 May 2009, the European Parliament:

- urged the Appeals Court to release Roxana Saberi immediately and unconditionally on the grounds that the trial was held in camera without due legal process, in accordance with international norms, and to drop all charges against her.

- condemned in the strongest possible terms the three stonings which took place in the city of Mashhad in late December 2008.

- expressed serious concern at the deteriorating health of Mr Kaboudvand since his imprisonment, considered him a prisoner of conscience and called for his immediate and unconditional release and for him to be given medical care.

- appealed to the Iranian authorities to respect religious minorities and promptly release the seven Bahia' leaders, who have been imprisoned solely on the basis of their belief.

- reiterated its call for the labour rights activists immediate release.

 

- condemned strongly the recent execution by stoning of Vali Azad, and expressed great

concern over the pending execution of Mohammad Ali Navid Khamami and Ashraf

Kalhori.

 

 

A letter of concern was sent on the 17 December 2009.

 

 

 

 

In its resolution adopted on 4 September 2008, the European Parliament:

- reiterated its call on the members of the Majlis to urgently amend legislation in order to ensure that no-one is executed for a crime committed when less than 18 years of age and to raise the age of legal responsibility to international standards.

- strongly condemned the persecution and imprisonment of citizens in Iran who engage in the defence of human rights and campaign against the death penalty, and are frequently charged with ‘activities against national security’.

- called for the unconditional release of Emadeddin Baghi and Mohammad Sadegh Kabovand and the commutation of the death sentence on Farzad Kamangar, as well as a reinvestigation into his case.

 

 

 

In its resolution adopted on 22 October 2009, the European Parliament:

- urged the Iranian authorities to eliminate, in law and in practice, all forms of torture and other cruel, inhuman or degrading treatment or punishment, and to uphold due process of law and end impunity for human rights violations.

- reiterated its appeal to the Iranian authorities to live up to the government's obligation to respect religious minorities and promptly release the seven Baha'i leaders.

- reiterated its call on the Iranian authorities to abolish the death penalty completely.

iraq

Tareq Aziz

Tareq Aziz, the former Iraqi deputy Prime Minister was put on trial for his responsibility in relation to deaths of a group of 42 merchants who were summarily executed in 1992. On 11 March 2009 Aziz was found guilty of crimes against humanity and sentenced to 15 years in prison, and on 2 August 2009, he was further convicted of helping to plan the forced displacement of Kurds from north-eastern Iraq and sentenced to seven years in jail.

A letter of concern was sent on 17 July 2008.

kashmir

Parvez Imroz

An award-winning human rights lawyer, president of the Jammu and Kashmir Coalition of Civil Society and founder of the Association of the Parents of Disappeared Persons (APDP), he survived an armed attack on 30 June 2008 in Srinagar by alleged security forces members

In its resolution adopted on 10 July 2008, the European Parliament:

- expressed its concern for the safety of Parvez Imroz and other human rights activists who are investigating the unmarked graves and other allegations of human rights abuses in Jammu and Kashmir,

- called on the Indian authorities to ensure their protection and allow them to operate without fear of harassment and violence

- urged the authorities to conduct a prompt and impartial investigation into the attack on Parvez Imroz, to make the results public and to bring those responsible to justice

Kazakhstan

Yevgeny Zhovtis

Zhovtis is a human rights defender and director of the Kazakhstan International Bureau for Human Rights and the Rule of Law. During OSCE meetings in the past, he detailed human rights abuses in his country.

He was convicted of manslaughter for hitting and killing a pedestrian with his car on 26 July 2009 and was sentenced to four years in a penal community.

OSCE Office for Democratic Institutions and Human Rights has stated that 'questionable procedures may have violated Zhovtis's right to a fair trial as guaranteed by the constitution of Kazakhstan, the country's OSCE commitments and fundamental international standards'.

While in prison, Zhovtis has continued his human rights advocacy by reporting regularly through a blog.

 

In its resolution adopted on 17 September 2009, the European Parliament:

- expressed great concern about the conduct of the investigation into the unfortunate traffic accident and of Yevgeny Zhovtis's subsequent trial, and drew attention to allegation that evidence in his defence was not allowed during the trial.

- called on the Kazakh authorities to carry out immediately and with full respect for transparency and the rule of law a second full and fair investigation into the circumstances surrounding the accident, and to review Yevgeny Zhovtis's conviction and sentence accordingly.

mauritania

Sidi Mohamed Ould Cheikh Abdallahi

Yahya Ould Ahmed el-Waghef

President Sidi Mohamed Ould Cheikh Abdallahi, Prime Minister Yahya Ould Ahmed el-Waghef, and other members of the government, were placed under house arrest following a military coup on 6 August 2008, when President Sidi Mohamed Ould Cheikh Abdallahi was ousted by a group of high-ranking generals whom he had dismissed from office earlier that day. The coup marked the second one in the country in three years, and it violated both constitutional legality and the results of democratic and internationally validated elections.

On 12 August 2008, it was reported that Prime Minister Yahya Ould Ahmed el-Waghef, and other members of the government were released from house arrest. On 21 December 2008, it was reported that President Sidi Mohamed Ould Cheikh Abdallahi was released from house arrest following intense international pressure.

In its resolution adopted on 4 September 2008, the European Parliament:

- expressed regret that the coup had taken place, as it marked a setback given the notable developments made in advancing democracy in the country

- called for the immediate release of President Sidi Mohamed Ould Cheikh Abdallahi, Prime Minister Yahya Ould Ahmed el-Waghef, and other members of the government still under house arrest in various locations.

occupied palestinian territories

The al-Kurd family

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Gilad Shalit, Marwan Barghouti

On the night of Sunday, 9 November 2008, members of the Israeli police and armed forces evicted the al-Kurd family from their home in the Sheikh Jarrah neighbourhood of East Jerusalem where they had lived for more than 50 years. They allowed settlers to enter the family’s house and then sealed off the area. This eviction was carried out on the basis of an order issued by the Israeli Supreme Court on 16 July 2008 following long and controversial legal proceedings on disputed ownership before Israeli courts and authorities.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Israeli soldier abducted by Hamas in June 2006 and held as a prisoner in Gaza Strip by Hamas ever since. Barghouti, a member of the Palestinian Legislative Council, was arrested by Israel Defense Forces in 2002 in Ramallah, tried and convicted on charges of murder, and sentenced to five life sentences.

In its resolution adopted on 20 November 2008, the European Parliament:

- expressed its deep concern at the eviction of the al-Kurd family, the recent destruction of the houses of Palestinian families by the Israeli authorities in several areas of East Jerusalem and the possible serious consequences of these measures.

- pointed out that these operations, which seriously affect the lives of the residents of these areas, contravene international law.

- called to the Israeli authorities immediately to halt any expansion of settlements and the building of the security fence beyond Israel's 1967 borders, actions which are contrary to international law and are undermining peace efforts.

 

In its resolution adopted on 4 September 2008, the European Parliament:

- called for steps to be taken by Hamas and Israel with a view to the immediate release of Gilad Shalit and the imprisoned members of the Palestinian Legislative Council including Marwan Barghouti.

pakistan

Muhammad Irfan

Tahir Imran

Tahir Mahmud

Naseer Ahmad

Young people who belong to the Ahmadiyya religious minority in Pakistan. They have been held in Dera Ghazi Khan prison since January 2009 on blasphemy charges.

Serious concerns were raised in regard to fairness of the trial, detention conditions and the right to family life. Pakistani Criminal Code provides death penalty for blasphemy.

A letter of concern was sent on 10 July 2009.

RUssia

Magomed Evloïev

 

 

Miloslav Bitokov

 

 

 

Abdullah Alishaev

 

 

 

Otto Messmer

Victor Betancourt

 

 

Karinna Moskalenko

 

 

 

 

Akhmed Kotiev

Zurab Tsechoev

Dmitrii Kraiukhin

Stanislav Dmitrievski

 

 

 

Anna Politkovskaya

 

 

 

 

 

Alexander Litvinenko

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Stanislav Markelov

 

 

 

 

Anastasia Baburova

 

 

 

Zarema Sadulayeva

Alik Lechayevich Dzabrailov

 

 

Adrei Kulagin

 

 

 

 

 

 

Natalia Estemirova

 

 

 

 

Mikhail Khodorkovsky

 

 

 

 

 

 

Maksharip Aushev

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

SAUDI ARABIA

Matrouk al-Faleh

 

Magomed Evloïev, a journalist opposed to the Russia Republic of Ingushetia was shot in the head on 31 August 2008 shortly after being released from police custody.

 

 

Miloslav Bitokov, editor of the newspaper Gazeta Yuga suffered an armed attack from unknown assailants on 2 September 2008 in the town of Nalchik.

 

 

Abdullah Alishaev, a reporter from the television channel TV-Chirkei died on 3 September 2008 as a result of gunshot wounds from unknown assailants.

 

 

On 28 October 2008 Otto Messmer, leader of the Russian Jesuit order, and Victor Betancourt, an Ecuadorean priest, were brutally murdered in their Moscow apartment.

 

 

In mid-October 2008 a leading Russian human rights lawyer, Karinna Moskalenko, who has successfully represented 30 Russian citizens in the European Court of Human Rights, was the victim of an attempt to poison her by placing mercury in her car in Strasbourg.

 

 

Attempts on the lives of human rights defenders, including the Ingush opposition leader Akhmed Kotiev, the human rights defender Zurab Tsechoev from Ingushetia, the human rights activist Dmitrii Kraiukhin from Orel and the human rights activist Stanislav Dmitrievski from Nizhni Novgorod, were recorded between July and October 2008.

 

 

A special correspondent to a Russian magazine Novaya Gazeta, author and human rights activist who carried out investigations into corruption and human rights abuses, especially in Chechnya and the North Caucasus. She won international recognition for her reporting work on the conflict in Chechnya in which she sought to expose human rights abuses. On 7 October 2006 she was shot dead in the elevator of her apartment building, an assassination still unsolved.

Alexander Litvinenko, a former Russian security officer died in a London hospital in late 2006 after being poisoned by radioactive polonium-210. He was investigating the murder of journalist Anna Politkovskaya. Litvinenko, who had fled to the UK and granted asylum there first came to prominence by exposing an alleged plot to assassinate the then powerful tycoon Boris Berezovsky. He later became an outspoken criticiser of Putin's Russia.

 

 

 

 

 

Markelov was a lawyer who represented terrorism suspects, muckraking journalists, and Chechen civilians who accused the Russian military of abuse. He was shot dead in broad daylight in downtown Moscow on January 2009.

 

 

 

Baburova was a journalist for the liberal opposition weekly "Novaya gazeta." She was killed on the same attack as Stanislav Markelov.

 

 

 

Human rights defender Sadulayeva, the head of Chechen aid group was abducted in Grozny with her husband Dzabrailov and brutally killed in August 2009.

 

 

 

Kulagin was involved with the human rights organisation 'Justice' (Spraviedlivost), which he led in the north-western part of Russia in Karelia. He was known for his active engagement in the field of better treatment for inmates in Russian prisons. Kulagin, who had been missing since May 2009, was found dead in a quarry in July 2009.

 

 

Russian human rights campaigner who documented hundreds of cases of abuse in Chechnya. She was abducted and shot dead in the North Caucasus on 15 July 2009. Her work for the Russian human rights group Memorial focused on alleged human rights violations by government-backed militias.

 

 

Former Yukos Oil chief who is in trial for embezzlement and money laundering since March 2009. Once the richest man in Russia, Khodorkovsky was arrested in October 2003 and found guilty of fraud in May 2005. He was sentenced to nine years in prison. The sentence was later reduced to 8 years. Claims have been made to the fairness of his trial.

 

 

Popular human rights activist and opposition figure who was shot dead in Ingushetia.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A human rights defender who was held in solitary confinement Alhayer prison since his arrest on 19 May 2008 at King Sa’ud University in Riyad, where he is professor of Political Science. He was released in January 2009.

A letter of concern was sent to the French Foreign Minister, Bernard Kouchner, on 26 September 2008 regarding the three journalists.

 

In its resolution adopted on 18 December 2008, the European Parliament:

- drew attention to the growing trends of violence which, according to the Moscow Bureau for Human Rights, have resulted in more than 100 people being killed in 2008 on the basis of their race, nationality, religion or sexual orientation, and to the absence of effective condemnation of such hate crimes by Russian authorities.

- expressed alarm at the attempt made in October 2008 on the life of human rights lawyer Karinna Moskalenko and her family, and appeals to both the French and Russian authorities to identify the perpetrators and their motives.

- asserted that the activities of human rights lawyers acting in cases involving alleged human rights abuses, who have to take great personal risks in continuing their work, should be afforded the highest respect, protected by the state and supported by the international community.

- reminded that the Russian authorities remain uncooperative in the investigations into his murder in London by poisoning with radioactive polonium.

- condemned the search of the offices of the Memorial organisation, winner of the 2009 Sakharaov Prize, in St Petersburg on 4 December 2008.

- expressed its dismay at the trial of Anna Politkovskaya being open only to a limited number of journalists, and closed to television journalists; expects the court to establish not only who committed and assisted in the murder of Anna Politkovskaya but also who ordered it.

 

Letters of concern were sent on 5 February 2009 and on 25 November 2009.

 

 

 

A letter of concern was sent on 5 February 2009 and on 25 November 2009.

 

 

Letter of concern was sent on 11 September 2009.

 

 

Letter of concern sent on 11 September 2009. On 24 July 2009, President of the European Parliament, Jerzy Buzek, called on Russian authorities to investigate the murder.

In its resolution adopted on 17 September 2009, the European Parliament:

- took note of the July telegram from Russian President Dmitry Medvedev to the human rights organisation Memorial pledging his commitment to investigate fully the murder of Natalia Estemirova

On 15 July 2009, President of the European Parliament, Jerzy Buzek, called on Russian authorities to investigate the murder.

In its resolution adopted on 18 November 2009, the European Parliament:

- reiterated its call to ensure that the murderers of Natalia Estemirova, Andrei Kulagin, Zarema Sadulayeva, Alik Dzhabrailov, Maksharip Aushev, Stanislav Markelov, Anastasiya Baburova and Anna Politkovskaya are found and brought to justice and to pay close attention to the second trial of Mr Khodorkovsky.

- condemned the brutal assassination of Maksharip Aushev.

 

 

 

 

 

 

 

A letter of concern was sent on 6 January 2009.

 

somalia

Aisha Ibrahim Duhulow

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Two Italian Roman Catholic nuns (Maria Teresa Olivero and Caterina Giraudo)

 

Aisha Ibrahim Duhulow, a 13-year-old girl, was stoned to death in Somalia after being accused and convicted of adultery in breach of Islamic law while she was in fact a victim of rape by three men. The stoning was carried out by a group of 50 men in a stadium in the southern port of Kismayo, in front of around 1000 spectators. The al-Shabab militia, who control Kismayo, detained and ordered the execution by stoning of Aisha Ibrahim Duhulow, but did not arrest or detain those accused of her rape. Inside the stadium, militia members opened fire when some of the people at the stadium attempted to save the life of Aisha Ibrahim Duholow, and shot dead a boy who was a bystander.

 

 

 

 

 

 

 

Maria Teresa Olivero and Caterina Giraudo; two Italian Roman Catholic nuns from Kenya who were kidnapped, then taken to Somalia.

 

In its resolution adopted on 20 November 2008, the European Parliament:

- strongly condemned the stoning and execution of Aisha Ibrahim Duhulow and expressed its horror at such a barbaric act perpetrated against a 13-year-old rape victim;

- called on the Somali Government to condemn this execution and to take action to prevent such brutal executions in the future;

- called on the Somali Government to issue documents and make statements to restore the honour of Aisha Ibrahim Duhulow posthumously;

- called for those accused of raping Aisha Ibrahim Duhulow to be brought to trial in accordance with due process,

- called on both the Somali and Kenyan authorities to make all possible efforts and take all possible political and diplomatic initiatives to secure the release of the two Italian Roman Catholic nuns.

sri lanka

Paikiasothy Saravanamuttu

 

 

 

 

 

 

Jayaprakash Sittampalam Tissainayagam

 

Human Rights defender and Executive Director of the Centre for Policy Alternatives, a Colombo based organization focused on constructive policy alternatives aimed at strengthening and safeguarding democracy, pluralism, the rule of law, human rights and social justice. He received an anonymous death threat letter.

A Sri Lankan editor and journalist, who was arrested in 2008 and charged with inciting violence in articles for his magazine. On August 31, 2009 he was sentenced to 20 years in hard labour in prison for inciting communal violence through his writings and receiving money from the Liberation Tigers of Tamil Eelam, a banned terrorist group in Sri Lanka. On 15 September 2009 Tissainayagam launched an appeal against his conviction. He has received awards for his courageous journalism.

A letter of concern was sent on 10 September 2009.

 

 

 

 

 

 

 

Letters of concern were sent on 12 May 2009 and on 10 September 2009.

 

SyriA

Muhannad al-Hassani

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Haitham Maleh

 

 

 

 

Anwar al-Bunni

Kamal Labwani

 

 

 

 

 

A leading human rights lawyer and President of the Syrian Human Rights Organisation (Swasiah), was arrested by the Syrian authorities on 28 July 2009. He was involved in the monitoring of detention conditions in Syria and notably of legal practices of the Supreme State Security Court, where trials fall short of international standards according to Human Rights Watch's report of February 2009. He had been interrogated on several occasions before the arrest, these interrogations focusing mainly on his actions in the field of human rights and the defence of political prisoners. He was formally charged with "weakening national sentiments" and "spreading false news that could debilitate the morale of the nation" in a closed session to which his lawyer was not allowed access. Lawyers assisting his defense were reportedly denied access to him in prison and he was allowed only brief consultations with them in the courtroom itself. Al-Hassani, head of the Syrian Organisation for Human Rights (Swasiya), was sentenced to three years in prison for "weakening national morale".

 

A lawyer and human rights activist, who campaigned for decades for an end to emergency law. Maleh, at the time 79 years old, was sentenced to three years in prison for "weakening national morale".

 

Al-Bunni, a prominent advocate for democratic reform in Syria, has been in detention since May 2006. He, like the others are prisoners of conscience and human rights defenders. Labwani had three years added to his 12 year sentence for allegedly “broadcasting false or exaggerated news which could affect the morale of the country”, on account of remarks he was alleged to have made in his prison cell.

In its resolution adopted on 17 September 2009, the European Parliament:

- called on the Syrian authorities to release Mr Muhannad al-Hassani immediately and to guarantee in all circumstances his physical and psychological integrity.

- called on the Syrian authorities to put an end to its policy of persecution and harassment of human rights defenders and their families and to release immediately all prisoners of conscience, human rights defenders, including Anwar al-Bunni and Kamal Labwani, and peace activists.

 

 

 

A letter of concern was sent on 2 December 2009 regarding these four individual cases.

TANZANIA

 

Vicky NtetemaBahtior Hamrayev

Tanzanian investigative journalist who went into hiding after receiving death threats for exposing witch-doctors and police involvement in these killings. She was awarded with "Courage in Journalism Award" for her reports on the murder of albinos.

In its resolution adopted on 4 September 2008, the European Parliament:

- urged the Tanzanian authorities to initiate an in-depth and independent investigation of the accusations made by Vicky Ntetema.

Uganda

Joseph Kony

Joseph Kony was the Chairman and Commander-in-Chief of the Lord's Resistance Army (LRA) in Uganda. In 2005 the ICC issued 33 counts of alleged crimes against humanity and war crimes: 12 counts of war crimes and crimes against humanity, including murder, rape, enslavement, sexual enslavement, and inhumane acts of inflicting serious bodily injuries and suffering, and 21 counts of war crimes, including murder, cruel treatment of civilians, intentionally directing an attack against a civilian population, pillaging, inducing rape and forced enlistment of children.

Joseph Kony is still evading capture.

In its resolution adopted on 21 October 2008, the European Parliament:

-demanded the unconditional and immediate release of all persons abducted by the LRA, particularly children, who risk ending up as sex slaves or being forced to fight for the LRA.

- urged the Ugandan Government to refrain from concluding any agreements with the LRA that would circumventing international law.

- urged the Member States of the EU, the African Union (AU) and particularly Uganda's neighbouring countries to address the implementation of the warrants of arrest in a consistent way.

UNITED STATES OF AMERICA

Troy Davis

 

 

 

 

 

 

 

 

Binyam Mohamed

 

He was sentenced to death by the Georgia State Court in 1991 for the murder of a policeman and scheduled to be executed at the end of July 2008. Mr Davis has been on death row in the U.S. state of Georgia since 1991. According to Troy Davis’ lawyers, there is abundant proof of his innocence, material evidence against him has never been produced and seven witnesses for the prosecution have retracted their testimony.

US Supreme Court ordered mandating a new evidentiary hearing in June 2010, where the burden is on him to prove his innocence, beyond reasonable doubt, of a crime that happened over 20 years ago.

Ethiopian national who has spent just under seven years in custody, four of which in Guantanamo. He was among those captured and transported under the US extraordinary rendition program. Mr Mohamed has insisted the only evidence against him was obtained using torture. In August 2007, Britain asked the US to return Mr Mohamed and others to the UK, and in 2009 the U.S. dropped all charges against him.

In its resolution adopted on 10 July 2008, the European Parliament:

- asked that Troy Davis’ death sentence be commuted and, in view of the abundant evidence which might lead to such commutation, for the relevant courts to grant him a retrial,

- urgently appealed urgently to the Georgia State Board of Pardons and Paroles to commute Troy Davis’ death sentence.

 

A letter of concern was sent on 8 December 2008.

 

uzbekistan

Mamir Azimov

Bahtior Hamrayev

 

Respectively head of the region and district branches of the Human Rights Society of Uzbekistan were physically assaulted by police officers on 11 November 2009. Azimov was arrested, detained for several hours and reportedly beaten in the police station.

A letter of concern was sent on 21 December 2009.

venezuela

Julio Soto

 

 

 

 

 

 

José Miguel Vivanco and Daniel Wilkinson

 

 

 

 

Manuel Rosales

 

On 1 October 2008, Julio Soto, a local opposition leader in Margarita Island, Nueva Esparta State, Venezuela. He was killed after receiving twenty shots at Maracibo, Western Venezuela – a crime that was committed under strange circumstances and that has yet to be resolved. Investigations are under way to determine the responsible behind the killing. As Soto was an active member of the opposition, it has been argued his killing was politically motivated.

 

Director and deputy director for the Americas of the NGO Human Rights Watch who were arbitrarily expelled by the Venezuelan authorities from the country for having presented a critical report on the civil liberties and human rights situation during President Hugo Chávez's 10 years in office.

 

 

An educator, politician and the most prominent leader in Venezuela's opposition, frequently attracting the anger and disdain of President Hugo Chavez. He is currently in Peru where he has been granted political asylum as hiding from politically motivated corruption charges brought against him in Venezuela.

 

In its resolution adopted on 23 October 2008, the European Parliament:

- vigorously condemned the murder of the student leader, Julio Soto.

- conveyed its condolences to the victim’s family and friends and called on the Venezuelan authorities to make every possible effort to investigate this crime as soon as possible, so that the perpetrators and those responsible are brought to justice and the crime does not go unpunished.

 

 

In its resolution adopted on 7 May 2009, the European Parliament:

- while welcomed the decision taken by the Peruvian Government to grant Manuel Rosales political asylum, strongly condemned the use of threats and violence, the abuse of power, defamation and the exploitation of the legal system as a political weapon designed to intimidate and eliminate opponents.

VIETNAM

Thich Quang Do

 

 

 

 

 

Nguyen Gia Thieu

Vietnamese Buddhist monk, religious leader, and critic of the Vietnamese government, and has been involved with its leadership since the 1960s. He is the current Patriarch of the Unified Buddhist Church of Vietnam, a currently banned religious body in Vietnam. Having returned from exile in early 90s he has been jailed several times in the 1990´s and was formally placed under house arrest by the authorities in June 2001.

 

A French citizen, importer of Swiss watches to Vietnam, who was detained without a trial for more than three years and later sentenced to 20 years imprisonment and a fine of $25 million.

In its resolution adopted on 26 November 2009, the European Parliament:

- demanded the unconditional release of Thich Quang Do and re-establishment of the legal status of the Unified Buddhist Church of Vietnam and of its dignitaries.

 

Letter of concern was sent on 1 October 2008.

zimbabwe

Jestina Mukoko

 

 

 

 

 

 

 

Zacharia Nkomo

Broderick Takawira

Pascal Gonzo

Jestina Mukoko, a journalist and the director of the Zimbabwe Peace Project (ZPP), an NGO that monitors human rights abuses throughout the country, was abducted from her home in December 2008 by state security agents. She was beaten, tortured, forced to confess to an alleged plot to mount a terrorist incursion from neighbouring Botswana, and subsequently imprisoned. Mukoko appealed her arrest through the court. Zimbabwean Supreme Court finally ruled on 28 September 2009 that state security forces had violated her human rights. A concurrent civil suit is still pending.

 

Zacharia Nkomo is the brother of the leading human rights lawyer Harrison Nkomo.

Broderick Takawira is a provincial coordinator of the ZPP, and Pascal Gonzo, a driver staff member at ZPP. They were all kidnapped by the Mugabe regime in December 2008.

In its resolution adopted on 18 December 2008, the European Parliament:

- firmly condemned the continuing violence perpetrated by the Mugabe regime against members and supporters of the MDC.

- was outraged by the spate of recent abductions of human rights defenders and called for their immediate release.

- called for the perpetrators of these abductions to be held to account.


PRILOGA II

LIST OF RESOLUTIONS

List of resolutions adopted by the European Parliament between July 2008 and December 2009, and relating directly or indirectly to human rights violations in the world

(http://www.europarl.europa.eu/DROI)

Country

Date of adoption of resolution

 

 

AFRICA

 

 

DEMOCRATIC REPUBLIC OF CONGO

23.10.08 (Clashes in the eastern border areas), 20.11.08 (Response of the European Union to the deteriorating situation in the east), 17.12.09

GUINEA

15.01.09, 22.10.09

GUINEA-BISSAU

12.03.09

KENIA

15.01.09 (Press freedom)

MAURITANIA

04.09.08

NIGERIA

20.11.08 (Death penalty)

SIERRA LEONE

24.04.09 (Support for the Special Court for Sierra Leone)

SOMALIA

20.11.08

SUDAN

12.03.09 (Expulsions of NGOs from Darfur)

TANZANIA

04.09.08 (Albino killings)

UGANDA

21.10.08 (Joseph Kony), 17.12.09 (Anti-homosexual draft legislation)

ZIMBABWE

10.07.08, 18.12.08

 

AMERICA

 

 

NICARAGUA

18.12.08 (Attacks on human rights defenders, civil liberties and democracy), 26.11.09

UNITED STATES OF AMERICA

03.10.08 (Death penalty: the case of Troy Davis)

VENEZUELA

23.10.08, 7.05.09 (Case of Manuel Rosales)

 

 

 

ASIA

 

 

AZERBAIJAN

17.12.09 (Freedom of expression)

AFGHANISTAN

08.07.08 (Stabilisation of Afghanistan: challenges for the EU and the international community), 24.05.09 (Women's rights)

BANGLADESH

10.07.08

BURMA (MYANMAR)

23.10.08

CHINA

10.07.08 (Situation after the earthquake and before the Olympic Games), 26.11.09 (Minority rights and application of the death penalty)

KASHMIR

10.07.08

KAZAKHSTAN

17.10.09 (the case of Yevgeny Zhovtis)

LAOS

26.11.09

MADAGASCAR

07.05.09

PHILIPINES

12.03.09

SRI LANKA

05.02.09, 12.03.09, 17.09.09, 22.10.09

THAILAND

05.02.09 (Situation of Burmese refugees)

VIETNAM

22.10.08 (Democracy, human rights and the new EU-Vietnam Partnership and Cooperation Agreement), 26.11.09

 

EUROPE

 

 

ARMENIA

 

BELARUS

09.10.08 (elections), 15.01.09 (EU strategy), 02.04.09 (Bi-annual evaluation of the EU Belarus dialogue), 17.12.09

BOASNIA AND HERZEGOVINA

24.04.09

GEORGIA

03.10.08

ITALY

10.07.08 (Census of the Roma on the basis of ethnicity)

KOSOVO

05.02.09

RUSSIA

18.12.08 (Attacks on human rights defenders in Russia and the Anna Politkovskaya murder trial), 17.09.09 (Murder of human rights activists)

UKRAINE

23.19.08 (Commemoration of the Holodomor, the artificial famine 1932-1933)

 

 

 

MIDDLE EAST

 

 

IRAN

04.09.08 (Executions), 15.01.09 (the case of Shirin Ebadi), 07.05.09 (the case of Roxana Saberi), 22.10.09

IRAQ

24.04.09 (Humanitarian situation of Camp Ashraf residents)

ISRAEL

04.09.08 (Palestinian prisioners)

LEBANON

22.05.08

PALESTINE

04.09.08 (Palestinian prisoners in Israeli jails), 20.11.08 (al-Kurd family), 15.01.09 (Gaza)

SYRIA

17.09.09 (the case of Muhannad al-Hassani)

 

THEMATIC

 

 

Death Penalty

10.07.08 (particularly the case of Troy Davis)

The evaluation of EU sanctions as part of the EU’s actions and policies in the area of human rights

04.09.08

Promoting social inclusion and combating poverty: Promoting social inclusion and combating poverty (promoting social inclusion and combating poverty, including child poverty, in the EU)

09.10.08

The case of the Al-Kurd family

20.11.08

Development perspectives for peace-building and nation building in post-conflict situations

18.12.08

The situation of women in the Balkans

04.12.08

Srebrenica

15.01.09

Situation in the Gaza Strip

15.01.09

Situation in the Horn of Africa

15.01.09

50th anniversary of the Tibetan uprising and dialogue between His Holiness

the Dalai Lama and the Chinese Government

12.03.09

Democracy building in external relations

22.10.09


IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

9.11.2010

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

50

0

2

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Gabriele Albertini, Pino Arlacchi, Bastiaan Belder, Frieda Brepoels, Elmar Brok, Mário David, Marietta Giannakou, Ana Gomes, Andrzej Grzyb, Heidi Hautala, Richard Howitt, Anneli Jäätteenmäki, Ioanis Kasulidis (Ioannis Kasoulides), Tunne Kelam, Nicole Kiil-Nielsen, Maria Eleni Kopa (Maria Eleni Koppa), Andrej Kovačev (Andrey Kovatchev), Paweł Robert Kowal, Wolfgang Kreissl-Dörfler, Eduard Kukan, Alexander Graf Lambsdorff, Vytautas Landsbergis, Ulrike Lunacek, Barry Madlener, Mario Mauro, Kiriakos Mavronikolas (Kyriakos Mavronikolas), Francisco José Millán Mon, María Muñiz De Urquiza, Annemie Neyts-Uyttebroeck, Raimon Obiols, Pier Antonio Panzeri, Alojz Peterle, Bernd Posselt, Cristian Dan Preda, Libor Rouček, José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, Jacek Saryusz-Wolski, Werner Schulz, Charles Tannock, Zoran Thaler, Inese Vaidere, Kristian Vigenin

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Laima Liucija Andrikienė, Elisabeth Jeggle, Norbert Neuser, Vittorio Prodi, Helmut Scholz, Konrad Szymański, László Tőkés, Renate Weber

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Leonidas Donskis, Filip Kaczmarek

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov