POROČILO o trajnostni politiki EU za skrajni sever

    16.12.2010 - (2009/2214(INI))

    Odbor za zunanje zadeve
    Poročevalec: Michael Gahler


    Postopek : 2009/2214(INI)
    Potek postopka na zasedanju
    Potek postopka za dokument :  
    A7-0377/2010
    Predložena besedila :
    A7-0377/2010
    Sprejeta besedila :

    PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

    o trajnostni politiki EU za skrajni sever

    (2009/2214(INI))

    Evropski parlament,

    –   ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu, ki je bila sklenjena 10. decembra 1982 in je začela veljati 16. novembra 1994,

    –   ob upoštevanju Komisije Združenih narodov za meje epikontinentalnega pasu,

    –   ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja in Konvencije o biološki raznovrstnosti,

    –   ob upoštevanju Deklaracije Združenih narodov o pravicah avtohtonih prebivalcev z dne 13. septembra 2007,

    –   ob upoštevanje Deklaracije o vzpostavitvi Arktičnega sveta, podpisane 19. septembra 1996,

    –   ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji, Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti njenega četrtega dela, ter Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru,

    –   ob upoštevanju Deklaracije o sodelovanju v Barentsovi evro-arktični regiji, ki je bila podpisana 11. januarja 1993 v Kirkenesu,

    –   ob upoštevanju sporočila Komisije o Evropski uniji in arktični regiji (KOM(2008)0763) z dne 20. novembra 2008,

    –   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. oktobra 2008 o upravljanju arktičnega območja[1],

    –   ob upoštevanju sklepov Sveta o vprašanjih Arktike z dne 8. decembra 2009[2] ter o Evropski uniji in arktični regiji z dne 8. decembra 2008[3],

    –   ob upoštevanju Deklaracije iz Ilulissata, sprejete na Konferenci držav Arktičnega oceana 28. maja 2008,

    –   ob upoštevanju sporazuma med Norveško, Združenimi državami Amerike, Dansko, Francijo, Italijo, Japonsko, Nizozemsko, Veliko Britanijo, Irsko, britanskimi čezmorskimi dominioni in Švedsko glede Spitsbergov/Svalbarda z dne 9. februarja 1920,

    –   ob upoštevanju politike severne dimenzije in njenih partnerstev ter skupnih območij EU in Rusije,

    –   ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med EU in Grenlandijo za obdobje 2007–2012,

    –   ob upoštevanju petega, šestega in sedmega okvirnega programa EU za raziskave in tehnološki razvoj,

    –   ob upoštevanju 169. konvencije Mednarodne organizacije dela, sprejete 27. junija 1989,

    –   ob upoštevanju Nordijske konvencije za Samije iz novembra 2005,

    –   ob upoštevanju deklaracije generalne skupščine Združenih narodov št. 61/295 z dne 13. septembra 2007 o pravicah avtohtonih ljudstev,

    –   ob upoštevanju resolucij Sveta 6/12 z dne 28. septembra 2007, 6/36 z dne 14. decembra 2007, 9/7 z dne 24. septembra 2008, 12/13 z dne 1. oktobra 2009 in 15/7 z dne 5. oktobra 2010,

    –   ob upoštevanju finske strategije za arktično regijo, sprejete 4. junija 2010,

    –   ob upoštevanju mnenja Odbora za zunanje zadeve v švedskem parlamentu o sporočilu Komisije KOM(2008)0763[4],

    –   ob upoštevanju skupne danske in grenlandske strategije za Arktiko v prehodnem obdobju iz maja 2008,

    –   ob upoštevanju strategije norveške vlade za skrajni sever iz leta 2007 in nadaljnjega spremljanja njenega izvajanja marca 2009,

    –   ob upoštevanju poročila Nordregio 2009:2 Močni, posebni in obetavni – oblikovanje vizije za redko poseljena severna območja 2020,

    –   ob upoštevanju programa za sodelovanje na Arktiki 2009–2011, ki ga je pripravil Nordijski svet ministrov, programa Sveta Barentsove evro-arktične regije in programa predsedstva Arktičnega sveta,

    –   ob upoštevanju kanadske severne strategije iz avgusta 2009 in nadaljnje izjave o kanadski zunanji politiki glede Arktike z dne 20. avgusta 2010,

    –   ob upoštevanju kanadskega zakona o spremembi zakona za preprečevanje onesnaževanja arktičnih voda iz avgusta 2009,

    –   ob upoštevanju ruske strategije za nacionalno varnost do leta 2020 iz maja 2009,

    –   ob upoštevanju predsedniškega odloka o ameriški nacionalni varnosti in predsedniškega odloka o domovinski varnosti z dne 9. januarja 2009,

    –   ob upoštevanju ameriškega zakona o odgovornem energetskem razvoju na Arktiki iz leta 2010,

    –   ob upoštevanju ameriškega zakona o raziskavah in preprečevanju razlitja nafte iz leta 2009,

    –   ob upoštevanju ameriškega zakona o izvajanju ocenjevanja arktičnega pomorskega ladijskega prometa iz leta 2009,

    –   ob upoštevanju monaške deklaracije iz novembra 2008,

    –   ob upoštevanju sklepne izjave, sprejete na prvem parlamentarnem forumu severne dimenzije 26. septembra 2009 v Bruslju,

    –   ob upoštevanju izjave z devete konference poslancev arktične regije dne 15. septembra 2010,

    –   ob upoštevanju novega strateškega koncepta Nata, ki ga bodo predsedniki držav in vlad potrdili na vrhu v Lizboni novembra 2010, in njegovih posledic za varnost v arktičnem območju, zlasti za vojaške vidike skrajnega severa,

    –   ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

    –   ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7-0377/2010),

    A. ker je sporočilo Komisije uradni prvi korak k odzivu na poziv Evropskega parlamenta za oblikovanje politike EU za Arktiko; ker bi bilo treba sklepe Sveta o arktičnih vprašanjih priznati kot nadaljnji korak pri opredeljevanju politike EU za Arktiko,

    B.  ker Evropski parlament dejavno sodeluje v stalnem odboru poslancev arktične regije prek delegacije za odnose s Švico, Islandijo in Norveško že približno dve desetletji, vrhunec tega delovanja pa predstavlja konferenca poslancev arktične regije, ki jo je organiziral septembra 2010 v Bruslju,

    C. ker so Danska, Finska in Švedska arktične države ter ker sta Finska in Švedska delno znotraj polarnega kroga; ker edino avtohtono ljudstvo EU, Samiji, živijo v arktični regiji na Finskem in Švedskem, pa tudi na Norveškem in v Rusiji,

    D. ker bo morala EU zaradi vloge Islandije za članstvo v EU v svoji geopolitični perspektivi bolj upoštevati arktično regijo,

    E.  ker je Norveška zanesljiv partner in je z EU povezana prek sporazuma EGP,

    F.  ker je EU na Arktiki prisotna že dlje časa zaradi sodelovanja v skupni politiki severne dimenzije z Rusijo, Norveško in Islandijo, vključno z njenim arktičnim oknom, sodelovanja v Barentsovem svetu in zlasti v Svetu Barentsove evro-arktične regije, posledic strateških partnerstev s Kanado, Združenimi državami Amerike in Rusijo ter njenega sodelovanja kot aktivna ad hoc opazovalka v Arktičnem svetu;

    G. ker mora postopno oblikovanje politike EU za Arktiko temeljiti na priznavanju veljavnih mednarodnih, večstranskih in dvostranskih pravnih okvirov, na primer izčrpnega niza predpisov iz Konvencije ZN o pomorskem pravu, in več sektorskih, dvostranskih in večstranskih sporazumov, ki že urejajo določena vprašanja, pomembna za Arktiko,

    H. ker EU in njene države članice veliko prispevajo k raziskavam na Arktiki in ker programi EU, vključno s sedanjim sedmim okvirnim programom, podpirajo glavne raziskovalne projekte v regiji,

    I.   ker ocenjujejo, da je približno petina neodkrite svetovne zaloge ogljikovodikov v arktični regiji, čeprav bi bilo treba z bolj poglobljenimi raziskavami natančneje opredeliti, koliko plina in nafte je v regiji in ali bi bilo izkoriščanje teh rezerv ekonomsko upravičeno,

    J.   ker po svetu vlada veliko zanimanje tudi za druge obnovljive in neobnovljive arktične vire, kot so minerali, gozdovi, ribe in neokrnjena narava za turizem,

    K. ker se tudi akterji, ki ne prihajajo z Arktike, vedno bolj zanimajo za to regijo, na primer Kitajska, ki je naročila prvi ledolomilec in dodelila sredstva za raziskave v polarnem območju, nenazadnje pa se Južna Koreja, Kitajska, Italija, EU, Japonska in Singapur prav tako potegujejo za status stalnih opazovalk v Arktičnem svetu, kar nakazuje, da se geopolitično dojemanje Arktike v svetovnem merilu spreminja,

    L.  ker je nedavno oblikovana samouprava Grenlandije na področju zadevnih politik, kot so okoljska zakonodaja in viri, ter nedavna posodobitev sporazuma o partnerstvu med EU in Grenlandijo prispevala k večjemu zanimanju za raziskovanje in izkoriščanje virov na Grenlandiji in v njenem epikontinentalnem pasu,

    M. ker bodo regijo prizadele posledice podnebnih sprememb, katerih izvor je povečini zunaj Arktike ter globalizacija svetovnega gospodarstva; ker bodo predvsem umikanje morskega ledu ter možnosti glede virov in morebitna uporaba novih tehnologij najverjetneje imeli nepredvidene okoljske posledice in učinke na drugih delih planeta ter povečali ladijski promet, zlasti med Evropo, Azijo in Severno Ameriko, preučevanje in izkoriščanje naravnih virov, predvsem plina, nafte in drugih mineralov, pa tudi naravnih virov, kot so ribe, izkoriščanje morskih genetskih virov, povzročili povečanje rudarske in gozdarske dejavnosti ter porast turizma in raziskovalnih dejavnosti; ker bodo te posledice Arktiko in preostali svet postavile pred nove izzive, a jima bodo ponudile tudi nove priložnosti,

    N. ker se podnebne spremembe upravljajo z metodami za spremljanje, blaženje in prilagajanja; ker se spodbujanje trajnostnega razvoja pri uporabi naravnih virov in gradnji nove infrastrukture upravlja v okviru procesov strateškega načrtovanja,

    I.   EU in Arktika

    1.  opozarja, da so tri države članice EU, in sicer Danska, Finska in Švedska, arktične države; priznava, da EU zaenkrat še nima obale ob Arktičnem oceanu; ponovno poudarja, da je interes EU in drugih tretjih držav upravičen zaradi pravic in obveznosti v okviru mednarodnega prava, njene zavezanosti okoljskim, podnebnim in drugim politikam, financiranja in raziskovalnih dejavnosti ter gospodarskih interesov, vključno s pomorskim prometom in izkoriščanjem naravnih virov; prav tako poudarja, da ima EU obsežno arktično ozemlje na Finskem in Švedskem, kjer živi edino avtohtono ljudstvo v Evropi, Samiji;

    2.  upošteva dejstvo, da arktične politike prek severnih držav članic in kandidatk vplivajo na EU , po drugi strani pa tudi sama vpliva nanje, ter se zaveda dela, ki poteka v okviru različnih partnerstev severne dimenzije, skupne politike EU in Rusije, Norveške in Islandije;

    3.  poudarja, da nekatere za Arktiko pomembne politike, na primer ohranjanje morskih bioloških virov v okviru skupne ribiške politike, sodijo v izključno pristojnost Unije, za druge pa so delno pristojne države članice;

    4.  poudarja, da je EU zavezana k oblikovanju rešitev politike za Arktiko na podlagi najboljših razpoložljivih znanstvenih dognanj in razumevanja procesov, ki vplivajo na Arktiko, ter v skladu s tem že posveča znatne raziskovalne napore pridobivanju zanesljivih znanstvenih dokazov v podporo oblikovanju politike;

    5.  zavedajoč se potrebe po zaščiti krhkega arktičnega okolja poudarja pomembnost splošne stabilnosti in miru v regiji; poudarja, da se mora EU zavzemati za politike, ki zagotavljajo, da ukrepi za obravnavo okoljskih vprašanj upoštevajo interese prebivalcev arktične regije, vključno z avtohtonimi ljudstvi, pri zaščiti in razvoju regije; izpostavlja podobnosti v pristopu, analizi in prednostnih nalogah v sporočilu Komisije in političnih dokumentih arktičnih držav; poudarja, da je treba ubrati politiko, ki bo upoštevala interes po trajnostnem upravljanju in izkoriščanju kopenskih in morskih, neobnovljivih in obnovljivih naravnih virov v arktični regiji, v zameno Evropi zagotovila pomembne vire, prebivalcem regije pa pomemben vir dohodkov;

    6.  poudarja, da bo EU ob prihodnjem pristopu Islandije postala obalna entiteta Arktike, pri čemer opozarja, da je že zaradi statusa Islandije kot države kandidatke za pristop k EU treba na ravni EU oblikovati usklajeno politiko za Arktiko, kar predstavlja strateško priložnost, da EU prevzame dejavnejšo vlogo in prispeva k večstranskemu upravljanju arktične regije; meni, da bi pristop Islandije k EU dodatno utrdil prisotnost EU v Arktičnem svetu;

    7.  poudarja pomen sodelovanja z arktičnimi skupnostmi in podpiranja programov za vzpostavitev zmogljivosti, da se poveča kakovost življenja avtohtonih in lokalnih skupnosti v regiji ter izboljša razumevanje življenjskih pogojev in kulture teh skupnosti; poziva EU, naj spodbuja intenzivnejši dialog z avtohtonimi ljudstvi in lokalnimi prebivalci Arktike;

    8   poudarja, da EU potrebuje enotno in usklajeno politiko za arktično regijo, ki bi jasno opredelila tako prednostne naloge EU ter morebitne izzive kot tudi strategijo;

    Nove svetovne prometne poti

    9.  poudarja, da sta varnost in zaščita novih svetovnih trgovinskih poti po Arktičnem morju izjemno pomembni, zlasti za gospodarstva EU in njenih držav članic, saj te države nadzirajo 40 % svetovnega komercialnega ladijskega prometa; je zadovoljen z delom Mednarodne pomorske organizacije na področju obveznega polarnega zakonika v ladijskem prometu in dejavnostjo delovnih skupin Arktičnega sveta, zlasti projektne skupine za iskanje in reševanje; poudarja, da morajo EU in njene države članice dejavno podpirati svobodo morij in pravico do prostega prehoda po mednarodnih plovnih poteh;

    10. poudarja, da je pomembno razviti nove železniške in prometne koridorje na Barentsovem evro-arktičnem prometnem območju (Beata), da se ugodi čedalje večjim potrebam mednarodne trgovine, rudarstva in drugega gospodarskega razvoja, razviti pa je treba tudi letalske povezave s skrajnim severom; v zvezi s tem opozarja na novo partnerstvo severne dimenzije za promet in logistiko;

    11. predlaga, da se v rezultate delovne pobude Arktičnega sveta za iskanje in reševanje vključi tudi nearktične pomorske države, ki uporabljajo Arktični ocean; zato priporoča Komisiji in Svetu, naj v sodelovanju z Evropsko agencijo za pomorsko varnost uskladita politike EU in držav članic na tem področju v okviru ILO, Arktičnega sveta in drugih organizacij;

    12. poudarja, da bi lahko vprašanja varnosti v arktičnem pomorskem prometu kljub prizadevanjem za obvezni pomorski zakonik hitreje rešili s prilagajanjem in usklajevanjem nacionalnih zakonodaj, in poziva Evropsko agencijo za pomorsko varnost, naj se v celoti vključi v razpravo o arktičnem pomorskem prometu;

    13. pozdravlja druge pobude za sodelovanje pri zaščitenem in varnem ladijskem prometu v arktičnem območju in za boljši dostop do različnih severnomorskih poti; poudarja, da pri tem ne gre le za komercialni promet, pač pa tudi za visok in naraščajoč obseg turističnega ladijskega prometa, ki ga uporabljajo državljani EU; poziva k podrobnejši raziskavi posledic, ki jih imajo podnebne spremembe na arktične navigacijske in plovne poti; prav tako zahteva, da se presodijo vplivi povečanja navigacijskih in komercialnih dejavnosti, tudi priobalnih, na arktično okolje in njegove prebivalce;

    14. poziva države te regije, naj zagotovijo, da bodo vse sedanje in morebitne prihodnje prometne poti na voljo za mednarodni ladijski promet, in naj ne uvajajo nikakršnih enostranskih in samovoljnih bremen, ne finančnih ne upravnih, ki bi otežila pomorski promet v arktični regiji, razen mednarodno dogovorjenih ukrepov, namenjenih večji varnosti ali zaščiti okolja;

    Naravni viri

    15. se zaveda, da rastoče svetovno prebivalstvo potrebuje vire, in priznava povečano zanimanje zanje, pa tudi suverene pravice arktičnih držav v skladu z mednarodnim pravom; vsem vpletenim stranem svetuje, naj sprejmejo ukrepe, s katerimi bi pri raziskovanju in izkoriščanju naravnih virov zagotovili najvišje mogoče varnostne, socialne in okoljske standarde;

    16. poudarja, da bodo presoja vplivov na okolje ter postopki presoje strateških in družbenih vplivov glavna orodja pri upravljanju konkretnih projektov in programov na Arktiki; opozarja na Direktivo 2001/42/ES[5] o strateški presoji vplivov na okolje in na dejstvo, da so Finska, Švedska in Norveška ratificirale Konvencijo UN/ECE o presoji čezmejnih vplivov na okolje (konvencijo iz Espooja), kar bo omogočilo dobro podlago za dejavno spodbujanje postopkov presoje vplivov na Arktiki; v zvezi s tem se sklicuje na izjavo iz Bergna, ki je bila podana na sestanku ministrov Komisije OSPAR 23. in 24. septembra 2010;

    17. poziva države v regiji, naj morebitne trenutne ali prihodnje spore glede dostopa do naravnih virov na Arktiki razrešijo s konstruktivnim dialogom, po možnosti v okviru Arktičnega sveta, ki je odlično mesto za takšne razprave; poudarja vlogo Komisije Združenih narodov za razmejitve epikontinentalnih pasov pri iskanju rešitev za spore med arktičnimi državami glede meja njihovih izključnih ekonomskih con;

    18. poudarja, da so zlasti arktične države odgovorne za zagotavljanje, da naftne družbe, ki znotraj njihovih pomorskih meja načrtujejo vrtanje nafte na morskem dnu, uporabljajo potrebno varnostno tehnologijo in znanja ter da so finančno pripravljene na preprečevanje in odzivanje v primeru nesreč na naftnih ploščadih in razlitja nafte; opozarja, da morajo zadevne naftne družbe zaradi ekstremnih vremenskih pogojev in velike ekološke krhkosti arktične regije razviti posebno strokovno znanje za preprečevanje in obvladovanje razlitja nafte v regiji;

    19. pozdravlja novi razmejitveni sporazum[6] med Norveško in Rusijo, zlasti izraženo voljo po tesnejšem sodelovanju pri predvidenem skupnem upravljanju virov in nadaljnje skupno upravljanje staleža rib v Barentsovem morju, tudi z vidika trajnosti; meni, da je zlasti dvostransko sodelovanje med Norveško in Rusijo pri iskanju nafte in plina v Barentsovem morju vzoren primer skupne uporabe najvišjih razpoložljivih tehničnih standardov na področju okoljske zaščite; poudarja zlasti pomen spornega razvoja novih tehnologij, razvitih posebej za arktično okolje, kot je tehnologija instalacij pod morskim dnom;

    20. se zaveda različnih razlag glede uporabnosti pogodbe s Svalbarda/Spitsbergov v epikontinentalnih pasovih in pomorskih conah v okolici Svalbarda/Spitsbergov ter bi z ozirom na sorazmerno dobro dostopnost virov v epikontinentalnem pasu pozdravil sporazum o pravnem statusu epikontinentalnega pasu, s katerim bi opredelili pravice in obveznosti pomorskih držav v tem pasu; je prepričan, da se bodo morebitni spori reševali na konstruktiven način;

    21. opozarja na položaj EU kot glavne potrošnice arktičnih naravnih virov ter na sodelovanje evropskih gospodarskih akterjev; poziva Komisijo, naj se dodatno posveti spodbujanju sodelovanja in prenosa tehnologije, da bi zagotovila najvišje standarde in ustrezne upravne postopke, naj vzpostavi trdno znanstveno podlago prihodnjih trendov in potreb za upravljanje arktičnih virov, na primer ribolovnih, rudarskih, gozdarskih in turističnih, ter naj v zvezi s tem uporabi vse regulativne pristojnosti EU; ker se bodo gospodarske dejavnosti na Arktiki okrepile, poziva EU, naj pri teh dejavnostih spodbuja načela trajnostnega razvoja;

    22. vztraja pri tem, da je treba pred odprtjem novih ribolovnih območij v arktični regiji poskrbeti za zanesljivo in preventivno znanstveno oceno staleža rib, da se določi obseg ribolova, ki bo ohranil staleže rib in preprečil izkoreninjenje drugih vrst ter hudo škodo morskega okolja, in da mora kakršno koli ribištvo na odprtem morju regulirati regionalna organizacija za upravljanje ribištva, ki bo upoštevala nasvete strokovnjakov in vzpostavila stroge nadzorne programe za zagotovitev skladnosti z ukrepi upravljanja, iste standarde pa mora izpolnjevati tudi ribištvo v izključnih ekonomskih conah;

    23. meni, da je oblikovanje in uveljavljanje dovolj velikih in raznovrstnih zaščitenih morskih območij pomembno orodje za ohranjanje morskega okolja;

    Učinki podnebnih sprememb in onesnaženosti na Arktiki

    24. priznava, da EU – enako kot druga razvita svetovna območja – znatno prispeva k podnebnim spremembam, zaradi česar nosi posebno odgovornost in mora imeti vodilno vlogo pri boju proti podnebnim spremembam;

    25. priznava, da bi najboljšo zaščito za Arktiko pomenil dolgoročen in ambiciozen splošni sporazum o podnebnih spremembah, vendar se zaveda, da si je treba zaradi hitrega segrevanja Arktike prizadevati tudi za druge kratkoročne ukrepe za omejitev tega segrevanja;

    26. meni, da je Arktika občutljiva regija, kjer so učinki podnebnih sprememb še posebej vidni ter močno vplivajo na druge regije po svetu; zato podpira sklepe Sveta o okrepljenem sodelovanju z Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja in s stalnimi arktičnimi opazovalnimi mrežami ter prizadevanja za uresničitev celostnega opazovalnega sistema na Svalbardu in arktičnih komponent evropskega večdisciplinarnega observatorija morskega dna, saj te pobude zagotavljajo edinstven evropski prispevek k razumevanju podnebnih in okoljskih sprememb v arktični regiji;

    27. je seznanjen z nesorazmerno velikim vplivom segrevanja Arktike, ki ga povzročajo emisije oglenih saj iz EU in drugih regij na severni polobli, in poudarja, da je treba emisije oglenih saj vključiti v ustrezne regulativne okvire ZN/ECE in EU, kot sta Konvencija o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja in direktiva o nacionalnih zgornjih mejah emisij;

    28. pozdravlja prepoved uporabe in prevoza težkega kurilnega olja na plovilih, ki plujejo v Antarktičnem morju, ki jo je potrdil Odbor za varstvo morskega okolja (MEPC) Mednarodne pomorske organizacije in bo začela veljati 1. avgusta 2011; poudarja, da bi bila podobna prepoved lahko ustrezna tudi za arktične vode, da bi zmanjšali okoljsko tveganje v primeru nesreč;

    29. podpira okrepljeno sodelovanje z arktičnimi in nearktičnimi državami pri razvoju Omrežja za trajno opazovanje Arktike (SAON) in spodbuja Evropsko agencijo za okolje, naj nadaljuje z dragocenim delom in spodbuja sodelovanje prek Evropskega okoljskega informacijskega in opazovalnega omrežja (Eionet) po vodilnih načelih Skupnega okoljskega informacijskega sistema (SEIS);

    30. poudarja pomembno vlogo, ki jo morajo odigrati EU in polarna ljudstva pri zmanjševanju onesnaževal, ki vstopajo v arktično regijo prek prevoza na dolge razdalje; v zvezi s tem poudarja, da je pomembno izvajati evropsko zakonodajo, na primer uredbo (ES) št. 1907/2006[7]; poudarja, da bodo podnebne spremembe na Arktiki močno vplivale na obalne regije v Evropi in drugod ter na panoge v Evropi, ki so odvisne od podnebja, kot so na primer kmetijstvo in ribištvo, obnovljivi viri energije, reja severnih jelenov, lov, turizem in promet;

    Trajnostni socialno-ekonomski razvoj

    31. priznava, da učinki talečega se ledu in blažje temperature ustvarjajo tudi priložnosti za gospodarski razvoj arktične regije; priznava željo vlad arktične regije s suverenimi pravicami in odgovornostmi, ki bi rade nadaljevale trajnostni gospodarski razvoj, obenem pa zaščitile zelo občutljivo naravo arktičnih ekosistemov, pri tem pa upošteva njihove izkušnje pri trajnostni uporabi virov regije in njihovem trajnostnem razvoju; priporoča, da se uvedejo načela upravljanja na osnovi ekosistemov za združitev ekološkega znanstvenega znanja z družbenimi vrednotami in potrebami;

    32. poudarja, da je pomembno, da EU skupaj s predstavniki regij na tem območju razpravlja o pomembnosti strukturnih skladov za razvoj in sodelovanje, da bi se lahko soočili s prihodnjimi svetovnimi izzivi glede napredka in izkoristili razvojni potencial tega območja;

    33. meni, da je treba za prepoznavanje posebnega potenciala posameznih območij in razvoj ustreznih strategij reševanja skladno z regionalnimi razlikami začeti vključujoč proces ob pomoči na nacionalni in evropski ravni; meni, da partnerstvo in dialog med zadevnimi ravnmi oblasti zagotavljata kar najbolj učinkovito izvajanje politik;

    34. je seznanjen s posebnim položajem avtohtonih arktičnih prebivalcev in priznava njihove pravice, zlasti pa izpostavlja pravni in politični položaj avtohtonih prebivalcev v arktičnih državah in njihovi zastopanosti v Arktičnem svetu; poziva k večji vključitvi avtohtonih prebivalcev v oblikovanje politik; poudarja potrebo po sprejetju posebnih ukrepov za zaščito kulture, jezika in ozemeljskih pravic avtohtonih prebivalcev na način, opredeljen v konvenciji Mednarodne organizacije dela št. 169; poziva k rednemu dialogu med predstavniki avtohtonih prebivalcev in institucijami EU ter poziva EU, naj upošteva posebne potrebe redko poseljenih obrobnih območij glede regionalnega razvoja, preživljanja in izobraževanja; poudarja pomen podpornih dejavnosti, ki podpirajo kulturo, jezik in običaje avtohtonih prebivalcev;

    35. ugotavlja, da so gospodarstva avtohtonih prebivalcev v veliki meri odvisna od trajnostne uporabe naravnih virov in da sta posledično zmanjšanje podnebnih sprememb in njihovih posledic ter pravica avtohtonih prebivalcev do čistega naravnega okolja tudi vprašanji človekovih pravic;

    36. pozdravlja delo posebnega poročevalca ZN o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin avtohtonih ljudstev ter delo strokovnega telesa ZN o pravicah avtohtonih ljudstev;

    37. pozdravlja uspešno dokončanje poročila o napredku raziskave avtohtonih ljudstev ter njihove pravice do sodelovanja pri sprejemanju odločitev, ki ga je pripravilo strokovno telo;

    38. spodbuja arktične države članic, naj začnejo s pogajanji, ki bodo vodila k sprejetju nove ratificirane nordijske konvencije za Samije;

    39. poziva EU, naj dejavno spodbuja kulturne in jezikovne pravice ugrofinskega prebivalstva v severni Rusiji;

    40. je seznanjen z nedavnim pravnim razvojem dogodkov v zvezi s prepovedjo izdelkov iz tjulenjev, ki jo je razglasila EU, in še posebej s tožbo za razveljavitev uredbe (ES) št. 1007/2009[8] (zadeva T-18/10, Inuit Tapiriit Kanatami proti Parlamentu in Svetu), ki je v obravnavi na Splošnem sodišču; je seznanjen s postopkom posvetovanja pod okriljem Svetovne trgovinske organizacije, ki sta ga zahtevali Kanada in Norveška; izraža upanje, da bo mogoče odpraviti nesoglasja med stranmi po odločitvah Sodišča Evropske unije in izidu postopkov STO;

    41. se zaveda vedno večjega zanimanja za izkoriščanje virov; v zvezi s tem poudarja potrebo po širokem, vseobsegajočem pristopu na osnovi ekosistemov, ki bi bil najverjetneje primeren za obravnavo številnih izzivov, s katerimi se sooča Arktika in ki se nanašajo na podnebne spremembe, ladijski promet, okoljska tveganja in onesnaževala, ribištvo in druge človeške dejavnosti, v skladu s celostno pomorsko politiko EU ali norveškim načrtom za celostno upravljanje za Barentsovo morje in za morska območja ob Lofotskih otokih; državam članicam priporoča, naj podprejo revidirane smernice Arktičnega sveta iz leta 2009 za izkoriščanje nafte in plina na morju;

    II. Upravljanje

    42. priznava institucije in obširen okvir mednarodnega prava in sporazumov, ki urejajo področja, pomembna za Arktiko, na primer Konvencijo ZN o pomorskem pravu (vključno z osnovnima načeloma, ki sta „pravica do plovbe“ in „pravica do neškodljivega prehoda“), Mednarodno pomorsko organizacijo, konvencijo OSPAR[9], Komisijo za ribištvo severovzhodnega Atlantika, CITES[10] ter Konvencijo iz Stockholma, pa tudi vrsto veljavnih dvostranskih sporazumov in okvirov, ki dopolnjujejo nacionalne predpise, veljavne v arktičnih državah; na podlagi tega sklepa, da arktične regije ne gre obravnavati kot pravne praznine, pač pa kot območje z dobro razvitimi orodji za upravljanje; kljub temu poudarja, da bi bilo treba zaradi izzivov, ki jih prinašajo podnebne spremembe, in čedalje večjega gospodarskega razvoja dodatno razviti in okrepiti veljavne predpise, vse zadevne strani pa bi jih morale začeti izvajati;

    43. poudarja, da imajo pri upravljanju Arktike poleg držav, ki so ključnega pomena, pomembno vlogo tudi drugi akterji, kot so mednarodne organizacije, lokalno prebivalstvo in poddržavni organi oblasti; poudarja, da je treba pri vseh, ki imajo legitimen interes v regiji, okrepiti zaupanje s participativnim pristopom in z uporabo dialoga kot sredstva za oblikovanje skupne vizije za Arktiko;

    44. meni, da vtis, ki ga dajejo nekatere opazovalke o t.i. bitki za Arktiko, ne prispeva k spodbujanju konstruktivnega razumevanja in sodelovanja v regiji; poudarja, da so arktične države ob več priložnostih razglasile pripravljenost odpraviti morebitno navzkrižje interesov v skladu z načeli mednarodnega prava in v nekaj primerih tudi delovale v tej smeri;

    45. priznava pomembno vlogo Arktičnega sveta kot vodilnega regionalnega foruma za sodelovanje za celotno arktično regijo; ponovno izraža svojo zavezo, da ne bo podprl ureditve, ki bi izključevala katero koli od arktičnih držav članic EU, držav kandidatk ali arktičnih držav EGP/EFTA; ceni konkretno delo, ki so ga opravile delovne skupine Arktičnega sveta s sodelovanjem opazovalk, ter poziva Komisijo in agencije EU, naj še naprej dejavno sodelujejo v vseh ustreznih delovnih skupinah, kadar je to mogoče; podpira krepitev pravne in ekonomske podlage Arktičnega sveta;

    46. se zaveda, da so izzivi, s katerimi se sooča Arktika, globalni, zato bi morali pri njih sodelovati vsi ustrezni akterji;

    47. pozdravlja izide pomembnih poročil o nafti in plinu na Arktiki, učinkih segrevanja in potrebah po ukrepih v izrednih razmerah, ki so jih v preteklih letih pripravile delovne skupine Arktičnega sveta;

    48. pozdravlja raven politične organizacije avtohtonih interesov v samijskih parlamentih in Samijskem svetu v severni Evropi ter sodelovanje med več avtohtonimi organizacijami na polarni osnovi ter priznava edinstveno vlogo Arktičnega sveta glede sodelovanja avtohtonih prebivalcev; priznava pravice avtohtonih prebivalcev Arktike, kot so določene v deklaraciji ZN o pravicah avtohtonih ljudstev, in spodbuja Komisijo, naj evropski instrument za spodbujanje demokracije in človekovih pravic (EIDHR) uporabi v korist krepitve vloge arktičnih avtohtonih prebivalcev;

    49. pozdravlja obsežno sodelovanje pri vprašanjih, kot je zaščita arktičnega morskega okolja (delovna skupina PAME), ne le na regionalni, pač pa na dvostranski in mednarodni ravni; v zvezi s tem razume delo, ki ga je na področju iskanja in reševanja opravil Arktični svet, kot prvi korak na poti do mehanizmov za sprejemanje tudi zavezujočih odločitev;

    50. pozdravlja dejstvo, da Arktični svet nenehno ocenjuje obseg in strukturo svojega dela, in je prepričan, da bo še naprej širil podlago za procese oblikovanja odločitev ter vključeval akterje, ki niso člani Arktičnega sveta;

    51. izraža upanje, da bo Arktični svet še razvijal svoje pomembno delo in razširil podlago za postopke oblikovanja odločitev, da bodo zajemali tudi akterje, ki niso z Arktike, a utrjujejo svojo prisotnost v arktični regiji, in da bodo vključevali njihovo znanje in sposobnosti ter upoštevali njihove upravičene interese v skladu z mednarodnim pravom, pri čemer pa je treba istočasno poudariti precej večji pomen interesov arktičnih držav; pozdravlja interni postopek Arktičnega sveta v zvezi s pregledom statusa opazovalk in morebitnim obsegom nalog Arktičnega sveta v prihodnosti;

    52. meni, da bi moral okrepljen Arktični svet imeti vodilno vlogo pri sodelovanju v zvezi z Arktiko, zato bi bil vesel boljših političnih in upravnih zmogljivosti Arktičnega sveta, npr. stalnega sekretariata, o katerem se trenutno razpravlja, enakopravnejše delitve stroškov, pogostejših ministrskih srečanj in vsakoletnega arktičnega srečanja na najvišji ravni, kakor je predlagal minister za zunanje zadeve države članice Finske, ki je prav tako članica Arktičnega sveta; prav tako bi pozdravil večjo udeležbo poslancev z Arktike, s čimer bi poudarili parlamentarni vidik in zagotovili vključenost ustreznih akterjev, ki niso z Arktike; poleg tega vztraja pri tem, da bo nadaljevanje srečanj na visoki ravni, na katerih sodeluje izključno notranje jedro držav, le ogrozilo položaj in vlogo Arktičnega sveta kot celote; želi, da Arktični svet ohrani svoj odprt in vključevalen pristop ter tako ostane dostopen vsem interesnim skupinam;

    53. meni, da je severna dimenzija osrednja točka regionalnega sodelovanja v severni Evropi; ugotavlja, da so štiri partnerice, namreč EU, Islandija, Norveška in Ruska federacija, ter Arktični svet, Svet Barentsove evro-arktične regije, Svet baltskih držav, Nordijski svet ministrov, Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD), Evropska investicijska banka (EIB), Nordijska investicijska banka (NIB) in Svetovna banka (Mednarodna banka za obnovo in razvoj) udeleženci severne dimenzije in da imajo Kanada in Združene države Amerike status opazovalcev v severni dimenziji; poudarja potrebo po tesnem usklajevanju med politiko severne dimenzije in razvijajočo se politiko EU za Arktiko; je seznanjen z arktičnim oknom severne dimenzije; poudarja dragocene izkušnje partnerstev severne dimenzije, zlasti novo partnerstvo severne dimenzije za promet in logistiko ter njegove koristi za sodelovanje na Arktiki;

    54. potrjuje, da podpira status EU kot stalne opazovalke v Arktičnem svetu; priznava, da so države članice EU v delo Arktičnega sveta vključene prek različnih mednarodnih organizacij (kot so Mednarodna pomorska organizacija, konvencija OSPAR, Komisija za ribištvo severovzhodnega Atlantika (NEAFC) in Konvencija iz Stockholma), ter poudarja potrebo po skladnosti vseh politik EU, ki zadevajo Arktiko; poziva Komisijo, naj Parlament redno in natančno obvešča o sejah in delu Arktičnega sveta in njegovih delovnih skupin; pri tem poudarja, da so EU in njene države članice že prisotne kot članice ali opazovalke v drugih mednarodnih organizacijah, pomembnih za Arktiko, na primer v Mednarodni pomorski organizaciji, OSPAR, NEAFC ter Konvenciji iz Stockholma, in da se morajo zato bolj povezano osredotočiti na delo v teh organizacijah; v zvezi s tem poudarja zlasti potrebo po skladnosti vseh politik EU, ki zadevajo Arktiko; spodbuja Arktični svet, naj kot ad-hoc opazovalce vključi tudi člane civilne družbe in nevladnih organizacij;

    55. meni, da je Svet Barentsove evro-arktične regije (BEAC) pomembno središče za sodelovanje med Dansko, Finsko, Norveško, Rusijo, Švedsko in Evropsko komisijo; je seznanjen z delom Sveta BEAC na področju zdravstvenih in socialnih vprašanj, izobraževanja in raziskav, energetike, kulture ter turizma; je seznanjen s svetovalno vlogo delovne skupine avtohtonih prebivalcev (WGIP) v okviru Sveta BEAC;

    III. Zaključki in zahteve

    56. od Komisije zahteva, da razvije obstoječo medresorsko skupino v stalno strukturo za posredovanje med službami, da bi zagotovila dosleden, usklajen in celosten politični pristop k osrednjim političnim področjem, ki so pomembna za Arktiko, na primer okolju, energetiki, prometu in ribištvu; priporoča, da se sovodenje te strukture dodeli Evropski službi za zunanje delovanje in GD MARE, pri čemer naj slednji deluje kot medsektorsko usklajevalno telo v okviru Komisije; prav tako priporoča, da se ustanovi ustrezna enota za Arktiko v Evropski službi za zunanje delovanje;

    57. poziva Komisijo, naj pri pogajanjih o dvostranskih sporazumih upošteva dejstvo, da je treba zaščititi ranljivi arktični ekosistem, zavarovati interese prebivalcev Arktike, vključno s skupinami avtohtonih prebivalcev, in trajnostno uporabljati naravne arktične vire, ter poziva Komisijo, naj se teh načel drži pri vseh dejavnostih;

    58. poudarja dejstvo, da so EU in njene države članice največje donatorke sredstev za raziskave, povezane z Arktiko, regionalno sodelovanje in razvoj tehnologij, pomembnih v regiji in zunaj njenih meja, ter od Komisije zahteva, da preuči možnosti razvoja pobud za sofinanciranje in sooblikovanje programov v polarnem območju, da bi omogočili lažje in učinkovitejše sodelovanje med strokovnjaki iz sodelujočih držav; od EU zahteva, da spodbuja sodelovanje z ZDA, Kanado, Norveško, Islandijo, Grenlandijo in Rusijo na področju večdisciplinarnih raziskav Arktike in v ta namen vzpostavi usklajene mehanizme financiranja; poleg tega od Komisije zahteva, da poišče način za neposredno sodelovanje z arktičnimi državami članicami, avtohtonimi organizacijami in arktičnimi raziskovalnimi ustanovami, da bi lahko prispevala k obveščanju EU o ustreznih vprašanjih, pomembnih raziskovalnih temah in zadevah, povezanih s tistimi, ki živijo in delajo na Arktiki, s čimer bi pomagala določiti nadaljnje raziskovalne dejavnosti;

    59. meni, da bi morala EU še naprej razvijati svoje zmogljivosti, in poziva Komisijo, naj preuči in poroča o možnostih vzpostavitve in nadaljevanju dejavnosti EU na Arktiki, na primer programa za financiranje polarnih skupnih večstranskih raziskav, ki bi omogočil lažje sodelovanje z manj upravnimi zapleti, in skupnih projektov raziskovalne skupnosti; od Komisije zahteva, naj kot osrednjo prednostno nalogo razišče ustanovitev arktičnega informacijskega centra EU kot skupnega mrežnega podjema, pri tem pa upošteva ustrezne predloge; je seznanjen s predlogom laponske univerze v zvezi s tem; meni, da bi prek tega centra moralo biti mogoče ohranjati stalne stike EU z večjimi akterji na Arktiki, institucijam EU in interesnim skupinam pa posredovati informacije in storitve o Arktiki;

    60. poudarja, da je za objektivno določitev narave in hitrosti, s katero v naravnem arktičnem okolju prihaja do sprememb, nujno treba mednarodnim skupinam znanstvenikov zagotoviti neomejen dostop za izvajanje raziskav na tem posebej občutljivem območju našega planeta; poudarja, da EU krepi svojo prisotnost in vključenost zlasti v evropskem delu Arktike z gradnjo skupne raziskovalne infrastrukture in povečanjem števila raziskovalnih programov, ki potekajo na Arktiki; zlasti podpira raziskovalne skupine, ki jih sestavljajo znanstveniki s številnih različnih področij in iz vseh zadevnih držav; pozdravlja pogosto dobro in odprto sodelovanje pri raziskavah in meni, da bi morale biti takšne raziskave odprte, saj so v interesu mednarodne skupnosti kot celote in tudi namenjene za njeno uporabo;

    61. poudarja prispevek cilja evropskega teritorialnega sodelovanja EU kot jasne evropske dodane vrednosti, zlasti kar zadeva programa čezmejnega sodelovanja Kolartic in Karelia ter program čezmejnega sodelovanja v bazenu Baltskega morja, ki vključuje tudi regijo Barentsovega morja; od Komisije zahteva, naj preuči, kako bi lahko ustrezno okrepljen program Severno obrobje podobno vplival na arktično strategijo v naslednjem programskem obdobju;

    62. poziva Komisijo, naj podpira prizadevanja za hitro in učinkovito uresničitev celostnega opazovalnega sistema na Svalbardu in arktičnih komponent evropskega večdisciplinarnega observatorija morskega dna kot učinkovitega prispevka k boljšemu razumevanju in varstvu arktičnega okolja;

    63. od Komisije zahteva, da pripravi predloge o tem, kako bi bilo mogoče razvijati projekt Galileo ali projekte, kot je globalno spremljanje okolja in varnosti, ki bi utegnili vplivati na Arktiko, da bi omogočili varnejšo in hitrejšo navigacijo v arktičnih vodah, s čimer bi vložili v povečanje varnosti in dostopnosti zlasti severovzhodnega prehoda ter prispevali k večji predvidljivosti premikov ledu, boljšemu kartiranju arktičnega morskega dna in razumevanju glavnih geodinamičnih procesov na tem območju, ki so izjemno pomembni za geodinamiko Zemlje in vodni cikel v polarnih regijah, pa tudi za okrepitev našega poznavanja edinstvenih ekosistemov;

    64. poziva vse vlade v arktični regiji, zlasti rusko, naj sprejmejo in potrdijo deklaracijo Združenih narodov o pravicah avtohtonih ljudstev, ki jo je generalna skupščina sprejela 13. septembra 2007;

    65. poziva države članice, naj ratificirajo ključne sporazume o pravicah avtohtonih prebivalcev, na primer konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 169;

    66. od EU in njenih držav članic zahteva, naj v okviru tekočih prizadevanj Mednarodne pomorske organizacije za obvezen polarni zakonik v ladijskem prometu podajo predlog za posebno ureditev emisij saj in težkega kurilnega olja; če takšna pogajanja ne bodo uspešna, od Komisije zahteva, naj z namenom uvedbe strogega režima, ki bo omejeval emisije saj ter uporabo in prevoz težkega kurilnega olja, poda predloge o predpisih za plovila, ki pred potovanjem po arktičnih vodah ali po njem pristanejo v pristaniščih EU;

    0

    0 0

    67. naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic ter vladam in parlamentom držav v arktični regiji.

    • [1]  UL C 9 E, 15.1.2010, str. 41.
    • [2]  2985. seja Sveta za zunanje zadeve.
    • [3]  2914. seja Sveta.
    • [4]  2009/10:UU4.
    • [5]  UL L 197, 21.7.2001, str. 30.
    • [6]  Podpisan 15. septembra 2010.
    • [7]  UL L 136, 29.05.2007, str. 3.
    • [8]  UL L 286, 31.10.2009, str. 36.
    • [9]  Konvencija o varstvu morskega okolja severovzhodnega Atlantika.
    • [10]  Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami.

    OBRAZLOŽITEV

    I. Uvod

    Arktična regija zaradi posledic podnebnih sprememb, glavnega krivca za spremembe, privablja čedalje več pozornosti. Njihove posledice so obsežnejše kot v drugih regijah sveta. Hkrati pa te spremembe vplivajo tudi na druge svetovne regije, saj na eni strani raste morska gladina, na drugi strani pa so vidne posledice za sosednja regionalna podnebja.

    Evropa je eden glavnih povzročiteljev onesnaženosti in izpustov toplogrednih plinov, zato ne nosi zgolj nekakšne odgovornosti, ampak se tudi posebej zanima za Arktiko, saj se bo morala spopasti s posledicami sprememb, ki se odvijajo v tej regiji, in sicer od vprašanj v zvezi z okoljem in podnebnimi spremembami do geopolitike ladijskih poti in varne oskrbe z viri.

    II. Zakaj EU potrebuje trajnostno in skladno politiko za Arktiko

    Med državami članicami EU so tri tudi članice Arktičnega sveta, Islandija pa je zaprosila za članstvo v EU. Poleg tega sta Norveška in Islandija prek Sporazuma EGP tesno prepleteni s politikami EU, EU pa je sklenila tudi sporazum o partnerstvu z Grenlandijo, ki ni njena članica.

    Čeprav EU nima obale ob Arktičnem morju, je v tej regiji že sedaj dejavna na številnih pomembnih področjih[1]. Nekatere pristojnosti EU za urejanje vprašanj v zvezi z Arktiko so deljene ali dopolnilne, druge, na primer ribištvo, pa izključne. Omeniti velja, da je Lizbonska pogodba spremenila notranje postopke EU v smeri tesnejše vključenosti Evropskega parlamenta kot sozakonodajalca. Natančnejša obravnava Arktike bo izjemno pomembna zaradi številnih razlogov.

    Podnebne spremembe so glavno gonilo sprememb na Arktiki in drugod. V splošnem velja, da je Arktika regija, ki jo podnebne spremembe in onesnaževanje, ki izvira v industrializiranih ali razvijajočih se delih sveta, prej in močneje prizadenejo. Temu vprašanju se je treba posvetiti na svetovni ravni, saj njegovi vzroki ležijo zunaj Arktike in bodo posledično vplivali na ves svet.

    EU že ima vodilno vlogo pri raziskavah ter okoljskih politikah in politikah s področja podnebnih sprememb v mednarodnem okviru in bo to vlogo ohranila še naprej. Ne glede na boj proti podnebnim spremembam mora EU priznati potrebo po prilagajanju neizogibnim spremembam, prav tako pa mora trezno oceniti tveganja, nevarnosti, izzive in priložnosti, ki jih te spremembe zajemajo.

    Rastoče svetovno prebivalstvo bo zahtevalo trajnostno in odgovorno upravljanje razpoložljivih in potrebnih virov. To bo veljalo tako za žive vire, na primer ribe, ki bodo prispevali k prehranjevanju svetovnega prebivalstva, kot tudi za nežive vire, na primer plin, nafto ter minerale. V tem oziru dojemanje Arktike kot deviškega in nedotaknjenega kraja, ki ga je treba zgolj ohraniti, ni pravilno. Arktika je za razliko od Antarktike poseljena in tradicionalno izkorišča svoje vire. Zlasti avtohtoni prebivalci na severu že od nekdaj trajnostno izkoriščajo te vire in izrecno zavračajo zamisel o „življenju v muzeju“, temveč izražajo željo po razvoju.

    Ker se zaradi vzpona novih gospodarstev povečujejo potrebe po virih, energiji in mineralih, si EU seveda prizadeva prebivalstvu in industrijam v Evropi zagotoviti varno oskrbo s potrebnimi viri in energijo.

    Nekatere partnerice z Arktike Evropo že sedaj oskrbujejo s precejšnjim deležem energije, surovin in tudi rib. Pestro raznolikost virov, možnosti obnovljive energije iz vetra ali valov ter neprecenljivo pestrost arktične biosfere je mogoče razvijati in obvarovati le s pristopom, ki temelji na celostnem in trajnostnem ekosistemu, kakor je opisano v celostni pomorski politiki EU ali načrtih za celostno upravljanje, ki jih je na primer pripravila Norveška za Barentsovo morje.

    Ker je po ocenah približno petina preostalih zalog ogljikovodika na Arktiki, utegnejo biti ti viri za EU posebej pomembni, dokler ne doseže cilja nizkoogljičnega gospodarstva. Zlasti zemeljski plin ali utekočinjeni zemeljski plin ima od vseh tradicionalnih oblik virov energije najmanjše izpuste CO2 in bi utegnil predstavljati velik del celotnega energetskega okvira ter tako delovati kot most pri prehodu v nizkoogljično gospodarstvo[2].

    Evropa mora kot glavni potrošnik teh proizvodov jasno naznaniti, da podpira le dejavnosti, ki upoštevajo najvišje obstoječe okoljske, varnostne in upravne standarde, ter spodbujati sodelovanje na način, na katerega bo mogoče primere najboljše prakse zlahka uporabiti tudi drugod.

    Načelo upravljanja na podlagi ekosistema bi lahko zagotovilo, da bodo vidiki in interesi, vključeni v upravljanje določenih regij, kjer se prekrivajo dejavnosti, kot so ribištvo, ladijski promet, izkoriščanje geoloških virov in druge dejavnosti, uravnoteženi z interesom ohraniti in zaščititi ekosistem.

    Še eno večje področje interesa za EU in njene države članice je razvoj novih svetovnih trgovinskih poti. Podjetja so že začela raziskovati nove možnosti. Lansko poletje je nemško ladijsko podjetje Beluga preizkusilo gospodarske možnosti, tako da je poslalo dve ladji za prevoz zabojnikov iz Azije v Evropo. Z vzpostavitvijo severnih morskih poti bi bila trgovina med Evropo, Azijo in Severno Ameriko hitrejša, s čimer bi prihranili energijo, zmanjšali emisije ter znižali stroške, ter varnejša, saj bi se izognili morjem, po katerih plujejo pirati, in gospodarskemu tveganju, ki je prisotno ob uporabi tradicionalnih morskih poti[3].

    Za vzpostavitev teh morskih poti je bistvenega pomena predvidljivost v smislu varnosti in pomorskega ladijskega prometa ter v smislu pravnih in političnih pogojev. Čeprav bodo razmere na Arktiki ostale ostre, bi izboljšave navigacijskih in ladijskih tehnologij omogočile boljšo uporabo teh morskih poti. Z naložbami v kartiranje, opazovanje morskega ledu, komunikacije, strukture iskanja in reševanja ipd. se bo pokazalo, v kolikšnem obsegu bo mogoče v naslednjih desetletjih uporabljati te poti. Zanimanje držav, kot so Kitajska, Južna Koreja in Singapur pričajo o tem, da se tem morskim potem pripisuje vedno večji pomen.

    EU, države članice in evropska podjetja bi morali biti dejavno vključeni v sodelovanje pri vzpostavitvi navedenih morskih poti, ne le ker bodo te poti izjemno pomembne za evropska podjetja, ampak tudi zato, ker je EU v edinstvenem položaju, da lahko ponudi nekatera orodja, potrebna za njihovo vzpostavitev, na primer boljšo pokritost in večjo zanesljivost, ki bi jo lahko v primerjavi s sedanjimi sistemi GPS zagotovil Galileo.

    Če spomnimo na zgoraj navedene upravičene interese in položaj EU v smislu financiranja raziskav, ladijskega prometa in moči potrošnikov ter upoštevamo gospodarski pomen EU, lahko Evropa na področju zaščite in trajnostnega razvoja arktične regije ponudi precej.

    III. Položaj EU v arktični regiji – geopolitika in upravljanje

    Preden se podajo predlogi o tem, kako bi bilo najbolje obravnavati tveganja in izzive, je pomembno razumeti in oceniti dejanske politične in pravne razmere na Arktiki.

    Arktična regija ni pravna in politična praznina, kakor predvidevajo nekatere opazovalke. Načeloma gre za morje, ki ga obkrožajo države z daljnosežnimi izključnimi ekonomskimi conami, za katere veljajo njihovi pravni režimi. Obstaja več dvostranskih in nekaj večstranskih sporazumov na nacionalni in regionalni ravni. Poleg tega sektorje, pomembne za Arktiko, ureja vrsta mednarodnih pogodb, organizacij in sporazumov.

    Upoštevajoč navedena dejstva postane jasno, da zamisel o pogodbi o Arktiki, pripravljeni po vzoru pogodbe o Antarktiki, kjer gre za celino, ne za morje in ki je za razliko od poseljene in s strani držav nadzorovane Arktike neposeljena in ni v nikogaršnji lasti, poleg tega, da je ne podpirajo prebivalci in arktične države, prav tako ni ustrezen način obravnave arktičnih izzivov.

    Če bi začeli od vsega začetka, prezrli obstoječ pravni okvir, ki se nanaša tudi na zaščito in ohranjanje, ter se zapletli v desetletje trajajoč proces ZN z nejasnimi obeti po sklenitvi nečesa vsaj podobnega mednarodnemu sporazumu o Arktiki, bi zanemarili obravnavo dejanskih in perečih vprašanj na Arktiki.

    Vse države so se zavezale, da bodo pri reševanju sporov upoštevale mednarodno javno pravo, ter so ali bodo predložile svoje zahtevke za podaljšanje cone epikontinentalnega pasu ustrezni komisiji ZN. Ob pogledu na zemljevid pravnih pristojnosti za Arktiko je očitno, da je skoraj celotno območje že ali še bo del izključne ekonomske cone ene od strani. Le zelo majhna območja so predmet prekrivajočih se zahtev, vse strani pa so, kakor je navedeno zgoraj, izrazile voljo za reševanje sporov v skladu z mednarodnim pravom. Razmejitveni sporazum, ki sta ga Rusija in Norveška sklenili 15. septembra 2010, je zelo nazoren. To veliko območje se lahko izbriše z zemljevida prekrivajočih se zahtev.

    Pravne pristojnosti na zemljevidu Arktičnega oceana:

    Ob pogledu na zemljevid je mogoče dobiti občutek, da večina Arktike „pripada“ obmorskim državam. Kljub temu imajo v skladu s Konvencijo Združenih narodov o mednarodnem pomorskem pravu vse države določene pravice, na primer pravico do„ svobodnega in neškodljivega prehoda“ v teh vodah. Poleg tega veljajo tudi drugi mednarodni predpisi.

    EU je tako ali drugače vključena v več forumov za mednarodno sodelovanje v regiji, zlasti kot članica Sveta Barentsove evro-arktične regije in kot ad hoc opazovalka v Arktičnem svetu. Če k temu prištejemo še politiko severne dimenzije in izdatno financiranje arktičnih raziskav, je EU že sedaj priznan akter na Arktiki.

    Vedno večja strateška pomembnost Arktike je plod različnih nadnacionalnih in nacionalnih procesov, kot so razprave o globalnem segrevanju in verjetnosti, da čez 20-30 let poleti na Arktiki ne bo ledu, o nadzoru nad zalogami nafte in plina na Arktiki ter o možnostih drugih komercialnih priložnostih, ki jih ponujajo nove morske poti; nič manj pa tudi simboličnih političnih dejanj, na primer ruske odločitve o zasaditvi zastave na morsko dno Severnega tečaja leta 2007.

    Osem arktičnih držav, ki so stalne članice Arktičnega sveta, osrednje mednarodne in medvladne organizacije v tej regiji, priznava Konvencijo Združenih narodov o mednarodnem pomorskem pravu kot edini popoln večstranski režim, ki velja za Arktiko, in je nasprotovalo zamisli o sklenitvi mednarodne pogodbe o Arktiki, pripravljene po vzoru pogodbe o Antarktiki iz leta 1959. Arktične države želijo imeti na podlagi svojega zemljepisnega položaja, suverenih pravic ter gospodarskih in političnih interesov pri upravljanju regije privilegirano vlogo, saj menijo, da je to v skladu s Konvencijo ZN o mednarodnem pomorskem pravu.

    Danska, Švedska in Finska so tri države članice EU v Arktičnem svetu, medtem ko je Danska edina država ob Arktičnem oceanu, ki je članica EU, a zastopa Grenlandijo, ki je leta 1985 izstopila iz EU. Vprašanje, ali se bo Grenlandija na podlagi klavzule o neodvisnosti iz zakona o samoupravljanju odcepila od Danske, če se bodo njeni bogati naravni viri v naslednjih desetletjih razvijali, ostaja odprto.

    Če bodo pogajanja z Islandijo o pristopu v EU uspešna, se bo geopolitična slika korenito spremenila. Članstvo Islandije bi prav tako okrepilo prisotnost EU v regiji.

    Države članice Arktičnega sveta trenutno pregledujejo status in pravice opazovalk ter razpravljajo o njih, pa tudi o tem, kako naj svet nadaljuje s svojim delom. V primeru projektne skupine za iskanje in reševanje bo Arktični svet prvič oblikoval in sprejel zavezujoče predpise, s čimer se bo, kot so pripomnili nekateri, prelevil iz organa za oblikovanje v organ za sprejemanje odločitev. V tem primeru bo morala EU oceniti razmere in se prepričati, da so ustrezno zastopani njeni interesi in interesi držav članic, predvsem na področju vprašanj, kot sta ladijski promet in ribištvo, ter upoštevane njihove pravice v okviru mednarodnih sporazumov.

    Ob upoštevanju navedenega ter prispevka EU in držav članic na področju raziskav, financiranja in njegovega vpliva prek zakonodaje EU na okolje, podnebje, ribištvo in druga področja, pa tudi možnosti za prihodnje sodelovanje pri vprašanjih, kot so razvoj kartiranja in pomorska varnost, gospodarski razvoj in podobno, je mogoče sklepati, da lahko EU veliko prispeva k trajnostnemu razvoju Arktike, regije, ki bo izrednega pomena v svetu, ki se prilagaja podnebnim spremembam ter sooča z rastjo prebivalstva in pomanjkanjem virov.

    • [1]  Podrobnejši pregled pravnih pristojnosti EU glede Arktike in podrobna ocena sektorjev sta na voljo v naslednji študiji, ki jo je naročil EP: Timo Koivurova et al ‘EU Competences affecting the Arctic’.
    • [2]  Pregled ocene arktičnih virov je na voljo v študiji, ki jo je naročil EP: Valur Ingimundarson ‘The geopolitics of Arctic Natural Resources’.
    • [3]  Analiza je na voljo v študiji, ki jo je naročil EP: Moe/ Oystein ‘Opening of new Arctic Shipping Routes’.

    IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

    Datum sprejetja

    9.12.2010

     

     

     

    Izid končnega glasovanja

    +:

    –:

    0:

    46

    0

    7

    Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

    Gabriele Albertini, Arnaud Danjean, Michael Gahler, Marietta Gianaku (Marietta Giannakou), Ana Gomes, Andrzej Grzyb, Takis Hadzigeorgiu (Takis Hadjigeorgiou), Richard Howitt, Anneli Jäätteenmäki, Ioanis Kasulidis (Ioannis Kasoulides), Nicole Kiil-Nielsen, Maria Eleni Kopa (Maria Eleni Koppa), Andrej Kovačev (Andrey Kovatchev), Wolfgang Kreissl-Dörfler, Eduard Kukan, Alexander Graf Lambsdorff, Vytautas Landsbergis, Krzysztof Lisek, Sabine Lösing, Ulrike Lunacek, Mario Mauro, Kiriakos Mavronikolas (Kyriakos Mavronikolas), Alexander Mirsky, María Muñiz De Urquiza, Norica Nicolai, Raimon Obiols, Ria Oomen-Ruijten, Pier Antonio Panzeri, Ioan Mircea Paşcu, Vincent Peillon, Alojz Peterle, Bernd Posselt, Hans-Gert Pöttering, Cristian Dan Preda, Fiorello Provera, Nikolaos Salavrakos, Jacek Saryusz-Wolski, Werner Schulz, Charles Tannock, Inese Vaidere, Graham Watson

    Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

    Laima Liucija Andrikienė, Elena Băsescu, Hélène Flautre, Lorenzo Fontana, Kinga Gál, Liisa Jaakonsaari, Elisabeth Jeggle, Metin Kazak, Konrad Szymański, Indrek Tarand, Traian Ungureanu, Janusz Władysław Zemke