PRIPOROČILO o osnutku sklepa Sveta in predstavnikov vlad držav članic Evropske unije, ki so se sestali v okviru Sveta, o sklenitvi Protokola o spremembi Sporazuma o zračnem prometu med Združenimi državami Amerike na eni strani in Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi

2. 3. 2011 - (15381/2010 – C7‑0385/2010 – 2010/0112(NLE)) - ***

Odbor za promet in turizem
Poročevalec: Artur Zasada

OSNUTEK ZAKONODAJNE RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o osnutku sklepa Sveta in predstavnikov vlad držav članic Evropske unije, ki so se sestali v okviru Sveta o sklenitvi Protokola o spremembi Sporazuma o zračnem prometu med Združenimi državami Amerike na eni strani in Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi

(15381/2010 – C7‑0385/2010 – 2010/0112(NLE))

(Odobritev)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta in predstavnikov vlad držav članic Evropske unije, ki so se sestali v okviru Sveta (15381/2010),

–   ob upoštevanju osnutka protokola, ki spreminja sporazum o zračnem prometu med Evropsko skupnostjo in Združenimi državami Amerike iz leta 2007 (09913/2010),

–   ob upoštevanju zahteve za odobritev, ki jo je Svet predložil v skladu s členom 100(2), točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) in prvim pododstavkom člena 218(8) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C7–0385/2010),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o sporazumu med EU in ZDA o zračnem prometu[1],

–   ob upoštevanju členov 81 in 90(8) svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju priporočila Odbora za promet in turizem (A7–0046/2011),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter kongresu ZDA.

• [1]  Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0239.

OBRAZLOŽITEV

Introduction

Lizbonska pogodba, ki je začela veljati 1. decembra 2009, je povečala število področij, na katerih je za sklenitev mednarodnega sporazuma potrebna odobritev Parlamenta. Odslej v to kategorijo spadajo tudi sporazumi o zračnem prometu, saj pokrivajo področje, za katero velja redni zakonodajni postopek[1]. Prej se je o takšnih sporazumih s Parlamentom zgolj posvetovalo. Za ta protokol o spremembi sporazuma o zračnem prometu je potrebno odobritev Parlamenta, medtem ko je bil prvotni sporazum sklenjen po posvetovanju s Parlamentom.

Letalski trg EU in ZDA skupaj obsegata približno 60 % svetovnega zračnega prometa. Z nediskriminatornim odprtjem tega trga za letalske prevoznike iz EU in ZDA bi izboljšali storitve letalskega prevoza potnikov in tovora, tako v smislu raznolikosti ponudbe kot stroškov, hkrati pa bi zagotovili velike gospodarske koristi in ustvarili nova delovna mesta. Poleg tega bi lahko z zbliževanjem zakonodaje naredili korak k spodbujanju pravične konkurence, zlasti kar zadeva državne subvencije ter socialne in okoljske standarde.

Dosedanji potek pogajanj

Do začasne uveljavitve sporazuma na prvi stopnji marca 2008 so letalske storitve med EU in ZDA delovale na podlagi dvostranskih sporazumov med posameznimi državami članicami in ZDA. Sodišče Evropskih skupnosti je novembra 2002 razsodilo, da so nekatere določbe v teh dvostranskih sporazumih neskladne z zakonodajo Skupnosti.

Svet je zato Komisiji junija 2003 podelil mandat, katerega cilj je vzpostaviti odprt zračni prostor med EU in ZDA, s čimer bi se oblikoval enotni trg za zračni promet, na katerem bi se lahko naložbe prosto pretakale in na katerem bi lahko letalski prevozniki EU in ZDA zagotavljali storitve zračnega promet brez kakršnihkoli omejitev, tudi na domačih trgih obeh pogodbenic. Vendar je bilo ugotovljeno, da bi to zahtevalo bistvene zakonodajne spremembe v Združenih državah, zlasti pri odpravi sedanjih pravnih omejitev za tuje lastništvo in nadzor letalskih prevoznikov ZDA ter pri kabotaži. Zato se je zdel sprejemljiv postopen pristop ob zagotovilih o napredovanju k naslednjim stopnjam.

Sporazum na prvi stopnji je omogočil evropskim letalskim prevoznikom, da lahko letijo od koderkoli v EU kamorkoli v ZDA. To je vodilo v porast storitev. S sporazumom je bilo vzpostavljeno tudi tesnejše sodelovanje med EU in ZDA pri soočanju z novimi izzivi, med drugim na področju varnosti in varstva okolja. Hkrati sta se obe strani zavezali k nadaljnjim pogajanjem o odprtem dostopu do trgov, k povečanju koristi za potrošnike, letalske družbe, delavce in skupnosti ter k reševanju vprašanj, kot je spodbujanje naložb. Pomembno je, da je sporazum na prvi stopnji vseboval določbo o začasnem odlogu, ki bi se jo začelo uporabljati, če do novembra 2010 sporazum na drugi stopnji ne bi bil sprejet.

Po osmih krogih pogajanj so pogajalci 25. marca 2010 parafirali sporazum na drugi stopnji. Ta sporazum je odprl vrata prihodnjim priložnostim v smislu dodatnih naložb in dostopa do trgov, pa tudi v smislu krepitve sodelovanja na zakonodajnih področjih, kot sta varnost in zaščita, zlasti pa varstvo okolja, kjer sta obe strani sprejeli posebno skupno izjavo o varstvu okolja.

Vsebina sporazuma na drugi stopnji

Čeprav s sporazumom na drugi stopnji ni dosežen končni cilj, tj. popolnoma odprt trg brez omejitev na obeh straneh, vsebuje številne pobude za spodbujanje reform. Zlasti je pomembno, da bodo ZDA spremenile svojo zakonodajo, tako da bo evropskim vlagateljem dovoljeno večinsko lastništvo v letalskih prevoznikih iz ZDA, nakar bo EU ameriškim vlagateljem recipročno omogočila večinsko lastništvo v letalskih prevoznikih iz EU, letalski prevozniki iz ZDA pa bodo pridobili dodatne pravice dostopa do evropskega trga za polete v EU in iz nje.

Ta sporazum bo tudi okrepil sodelovanje pri okoljskih zadevah, saj zahteva skladnost in interakcijo tržnih ukrepov (kot je sistem trgovanja z emisijami), da bi preprečili podvajanje, ter poudarja zelene tehnologije, goriva in upravljanje zračnega prometa. Prvič je vključen poseben člen o socialni razsežnosti odnosov med EU in ZDA na področju letalskega prometa, ki bo zagotovil zaščito obstoječih zakonitih pravic zaposlenih pri letalskih prevoznikih. Sporazum bo poleg tega dvignil raven sodelovanja na področju varnosti, saj bo s spodbujanjem vzajemne opore pri varnostnih ukrepih ter hitrimi in usklajenimi odzivi na nove nevarnosti dosegel boljšo razporeditev sredstev.

Sporazum nadalje razširja vlogo skupnega odbora EU-ZDA, ki nadzoruje izvajanje sporazuma in usklajuje različne delovne tokove regulativnega sodelovanja. Skupni odbor bo tako lahko okrepil sodelovanje s spodbujanjem novih pobud. Nova pravila (npr. skupne varnostne pobude, enkraten varnostni pregled in lajšanje potovanja za potnike) bodo zmanjšala birokracijo, med drugim z vzajemnim priznanjem regulativnih odločitev, in preprečila potratno podvajanje virov.

Dostop do trga bo še bolj odprt, evropski prevozniki pa bodo imeli lažji dostop do ameriškega trga zračnega prometa, ki ga financira njihova vlada. Glede na nekatere spremembe pravnega okvira, kar zadeva omejitve v zvezi s hrupom na letališčih, bodo evropski letalski prevozniki v prihodnje pridobili nove komercialne priložnosti za letenje med ZDA in državami, ki niso članice EU.

Ocenjevanje

Pobude za nadaljnje odprtje trga so sicer dobrodošle, vendar odsotnost bistvenega napredka pri odstranjevanju zastarelih regulativnih omejitev na področju tujega vlaganja pomeni razočaranje, saj bodo s tem ohranjene sedanje neuravnotežene omejitve tujega lastništva in nadzora v ZDA. Poleg tega bodo imeli evropski letalski prevozniki zgolj omejen dostop do ameriškega trga zračnega prometa, ki ga financira njihova vlada. Tudi to pomeni nadaljevanje stanja neravnovesja glede na to, da evropske nacionalne vlade ne nalagajo podobnih omejitev.

Dogovor o sodelovanju v okviru Mednarodne organizacije za civilno letalstvo ter o izmenjavi najboljše prakse v zvezi z zmanjševanjem hrupa pomeni pomemben korak naprej. Ne smemo pa pozabiti, da bi morali biti različni vidiki letalski predpisov, vključno s predpisi o omejevanju hrupa in nočnih letov, določeni na lokalni ravni ob polnem spoštovanju načela subsidiarnosti. Zato je pomembno, da Komisija pri usklajevanju teh vprašanj na evropski ravni v celoti upošteva nacionalno zakonodajo držav članic.

Priznanje pomembnosti socialne razsežnosti in odgovornosti skupnega odbora, da spremlja socialne učinke sporazuma ter po potrebi ustrezno ukrepa, je pomembna novost v sporazumu na drugi stopnji. V zvezi s tem bi morala Komisija sporazum uporabiti za spodbujanje skladnosti z ustrezno mednarodno zakonodajo o socialnih pravicah, zlasti delovnih standardov iz temeljnih konvencij Mednarodne organizacije dela (ILO 1930–1999), smernic OECD za večnacionalna podjetja (1976, dopolnjenih 2000) in Rimske konvencije o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (1980).

Treba je povečati obseg posvetovanja in sodelovanja na področju varnosti, zlasti glede na sedanje mednarodno stanje, vendar to ne sme privesti do prekomernih ali neusklajenih ukrepov brez prave ocene tveganja. Koristi teh ukrepov morajo biti jasne in morajo biti sorazmerne z dodatnimi obremenitvami za potnike in njihove prevoznike. Zato bi bilo zaželeno, da bi Komisija in ZDA preverile učinkovitost dodatnih varnostnih ukrepov, veljavnih od leta 2001, ter odstranile prekrivajoče elemente in šibke člene v varnostni verigi. V zvezi s tem bi bilo treba stremeti k „enkratnemu varnostnemu pregledu“ namesto ponovnega pregleda potnikov in prtljage pri vsakem prestopanju.

Pri izmenjavi osebnih podatkov potnikov med EU in ZDA je nujno treba spoštovati zasebnost evropskih državljanov in državljanov ZDA v skladu z merili Evropskega parlamenta iz njegove resolucije z dne 5. maja 2010. Zlasti bi bilo treba pri vsakem posredovanju osebnih podatkov za varnostne namene vključiti jamstva za državljane EU, spoštovati postopkovna jamstva in pravice obrambe ter upoštevati zakonodajo o varstvu podatkov na nacionalni in evropski ravni. Poleg tega je nujno treba vzpostaviti svetovne standarde o varstvu podatkov in zasebnosti.

Okrepljeno sodelovanje med organi EU in ZDA, pristojnimi na področju varnosti v letalstvu na vseh ravneh, je prav tako dobrodošlo. V zvezi s tem je treba poudariti pomembnost evropske črne liste prevoznikov, ki ne izpolnjujejo standardov, in ameriškega sistema za nadzor letalskih prevoznikov. Obe strani bi morali izmenjati informacije o tej temi, da bi zagotovili dvig mednarodnih standardov.

Naslednji ukrepi

Sporazum na drugi stopnji je velik korak naprej, vendar ga ne smemo razumeti kot konec procesa vzpostavitve čezatlantskega trga zračnega prometa. Okrepljena vloga skupnega odbora bo pomenila, da obstaja prostor za nadaljnji napredek pri regulativnem sodelovanju in usklajevanju. Skupni odbor je zlasti treba spodbujati, naj pripravi predloge za vzajemno priznavanje regulativnih odločitev v skladu z načelom boljše zakonodaje. Prispeval bi lahko tudi h krepitvi sodelovanja pri razvoju sistemov upravljanja zračnega prometa v Evropi in ZDA (sistema SESAR in Next Gen) za omogočanje medobratovalnosti in skladnosti, pa tudi kot prispevek k zmanjševanju okoljskih vplivov.

Komisija bi morala tudi zagotoviti, da bo Parlament v celoti obveščen in vabljen k posvetovanju o delu skupnega odbora glede na pomembnost njegovega dela za evropske državljane in podjetja.

Hkrati je treba priznati, da številna vprašanja niso zajeta v sporazumu, kakor ga spreminja novi protokol. Zato se mora Komisija pripraviti na pogajanja o naslednji stopnji tega sporazuma, ki bo med drugim zajemala naslednja vprašanja:

· nadaljnja liberalizacija prometnih pravic;

· dodatne možnosti za tuje naložbe;

· vpliv okoljskih ukrepov in omejitev infrastrukture na uveljavljanje prometnih pravic;

· boljša uskladitev pravic potnikov za zagotavljanje najvišje možne ravni zaščite za potnike.

Skladni standardi pravic potnikov, vključno s standardi za osebe z zmanjšano mobilnostjo, so zlasti pomembni, da bi preprečili nedosledno obravnavo potnikov med potovanjem, ki ga dojemajo kot celoto, čeprav sestoji iz več segmentov, ki jih zaenkrat urejajo različni predpisi. Prav tako bi tako rešili vprašanje odgovornosti v primeru težav med potovanjem, ki vključuje prestopanje na enem ali več prehodnih letališč.

Bolj sistematičen dialog in izmenjava informacij med Parlamentom in kongresom ZDA v razpravi o vseh pomembnih vprašanjih v zvezi z letalsko politiko EU-ZDA bi lahko močno prispevala k spodbujanju nadaljnjih pogajanj.

Sklepne ugotovitve

Čeprav poročevalec tega sporazuma na drugi stopnji vsekakor ne dojema kot popolnega, pa se v nekaterih njegovih elementih kaže pomemben napredek. Sporazum tudi odpravlja tveganje, da bi katera stran, če ga ne bi bilo, uveljavila določbo o začasnem odlogu. Z začasnim odlogom bi evropski potniki in letalski prevozniki izgubili velike pridobitve, ki veljajo od marca 2008. Zaradi vsega navedenega poročevalec priporoča, da Parlament odobri protokol o spremembi sporazuma o zračnem prometu EU-ZDA.

• [1]               Člen 218(6)(a)(v) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	28.2.2011
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	23 3 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Georges Bach, Antonio Cancian, Saïd El Khadraoui, Carlo Fidanza, Knut Fleckenstein, Jacqueline Foster, Mathieu Grosch, Dieter-Lebrecht Koch, Georgios Kumucakos (Georgios Koumoutsakos), Eva Lichtenberger, Hella Ranner, Olga Sehnalová, Brian Simpson, Dirk Sterckx, Keith Taylor, Giommaria Uggias, Thomas Ulmer, Peter van Dalen, Artur Zasada, Roberts Zīle
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Philip Bradbourn, Frieda Brepoels, Spiros Danelis (Spyros Danellis), Ádám Kósa, Janusz Władysław Zemke
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Karin Kadenbach