POROČILO o učinkovitosti in uspešnosti financiranja EU na področju razgradnje jedrskih elektrarn v novih državah članicah

14.3.2011 - (2010/2104(INI))

Odbor za proračunski nadzor
Poročevalec: Marian-Jean Marinescu

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o učinkovitosti in uspešnosti financiranja EU na področju razgradnje jedrskih elektrarn v novih državah članicah

(2010/2104(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju Protokola k Pristopni pogodbi št. 4 o jedrski elektrarni Ignalina v Litvi[1], protokola št. 9 o enoti 1 in enoti 2 jedrske elektrarne Bohunice V1 na Slovaškem[2] in člena 30 Protokola o pogojih in podrobnostih sprejema Republike Bolgarije in Romunije v Evropsko Unijo[3],

–   ob upoštevanju uredb Sveta o izvajanju Protokola št. 4 o jedrski elektrarni Ignalina v Litvi[4], o izvajanju Protokola št. 9 o enoti 1 in enoti 2 jedrske elektrarne Bohunice V1 na Slovaškem[5] in o finančni pomoči Unije v zvezi z razgradnjo enot 1 do 4 jedrske elektrarne Kozloduj v Bolgariji, („Program Kozloduj“)[6],

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o uporabi finančnih sredstev, namenjenih razgradnji jedrskih objektov (KOM(2007)0794), in priloženega dokumenta "Podatki o finančnih sredstvih za razgradnjo v EU" (SEC(2007)1654),

–   ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 24. oktobra 2006 o upravljanju finančnih sredstev za razgradnjo jedrskih objektov[7],

–   ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor in mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A7-0054/2011),

A. ker so v treh državah kandidatkah EU, v Litvi, na Slovaškem in v Bolgariji, obratovale stare jedrske elektrarne, za katere je bilo dogovorjeno, da se zaprejo, pristopna pogajanja pa so privedla do določitve datumov predčasnega zaprtja za enote v zadevnih treh jedrskih elektrarnah,

B. ker je EU priznala, da predčasno zaprtje in poznejša razgradnja teh enot v treh jedrskih elektrarnah predstavljata precejšnje finančno in gospodarsko breme, ki ga zadevne države članice ne bi mogle v celoti pokriti, zato je v pristopnih pogodbah in poznejših uredbah Sveta o izvajanju teh pogodb predvidela finančno pomoč za zadevne države članice, vendar ker ni bilo jasno odločeno, ali bi morala pomoč kriti celotne stroške razgradnje ali nadomestila za vse gospodarske posledice; ugotavlja, da tako Bolgarija kot Slovaška ostajata neto izvoznici električne energije,

C. ker ukrepi pomoči zadevajo naslednja področja:

· razgradnja (pripravljalna dela za zaprtje, podpora regulatorju, priprava potrebne dokumentacije za razgradnjo in izdajo licenc, varnost pri vzdrževanju in nadzor po zaprtju, predelava odpadkov, shranjevanje in dekontaminacija odpadkov in izrabljenega goriva ter delo v zvezi z razgradnjo),

· energija (modernizacija in okoljska nadgradnja obstoječih objektov, nadomestitev produkcijskih zmogljivosti zaprtih enot, izboljšanje varnosti oskrbe z energijo, izboljšanje energetske učinkovitosti ter drugi ukrepi, ki prispevajo k nujnemu prestrukturiranju in posodobitvi energetske infrastrukture),

· socialne posledice (podpora, ki v obdobju po zaprtju in pred razgradnjo uslužbencem elektrarne pomaga vzdrževati visoko raven varnosti in omogoča prekvalificiranje osebja za nove naloge pri razgradnji),

D. ker se je pomoč začela pred pridružitvijo in zaprtjem zadevnih enot, so se sredstva nabirala v okviru mednarodnih podpornih skladov za razgradnjo, medtem ko so se upravne priprave nadaljevale,

E.  ker je razgradnja jedrskih objektov in upravljanje njihovih odpadkov tehnično zapleten postopek, ki zahteva obsežna finančna sredstva, zanj pa je treba prevzeti okoljsko, tehnično, socialno in finančno odgovornost,

1. ugotavlja, da so Litva, Slovaška in Bolgarija izpolnile svoje obveznosti iz pristopnih pogodb glede pravočasnega zaprtja svojih enot v treh jedrskih elektrarnah: enota 1 jedrske elektrarne Ignalina je bila zaprta 31. decembra 2004, enota 2 pa 31. decembra 2009; enota 1 jedrske elektrarne Bohunice V1 je bila zaprta 31. decembra 2006, enota 2 pa 31. decembra 2008; enoti 1 in 2 jedrske elektrarne Kozloduj sta bili zaprti 31. decembra 2002, enoti 3 in 4 pa 31. decembra 2006;

2.  ugotavlja tudi, da so se vse tri države članice poskušale ponovno pogajati o svojih političnih obveznostih glede zapiranja reaktorjev, kar je povzročilo zamude v procesu;

3.  ugotavlja, da obstaja pravna podlaga za dodelitev finančne pomoči; je seznanjen, da se zneski vsako leto določijo s sklepom Komisije na podlagi posameznih dokumentov o skupnem letnem načrtovanju, kar omogoča nadzor nad razvojem in financiranjem odobrenih projektov;

4. ugotavlja, da je bila odločitev o finančni pomoči zaradi omejenih izkušenj in podatkov EU na področju razgradnje sprejeta brez možnosti opredelitve finančne zgornje meje. ugotavlja, da tudi po pripravi načrtov in strategij za razgradnjo še vedno niso bili oblikovani jasni pogoji za določitev zgornjih mej, kar je pomenilo, da je bilo treba o dodatni finančni pomoči odločati na podlagi posameznih faz in primerov;

5. meni, da je namen pomoči Skupnosti podpora tem trem državam članicam pri obvladovanju finančnega in gospodarskega bremena, ki so ga povzročili določeni datumi predčasnega zaprtja, ter kritje stroškov številnih pomembnih dejavnosti razgradnje, vlaganje v energetske projekte, katerih namen je zmanjšanje energetske odvisnosti, in pomoč pri blaženju socialnih posledic razgradnje elektrarn; vendar ugotavlja, da so v vseh treh primerih stroški razgradnje jedrskih elektrarn prekoračili predvideno pomoč Evropske unije, in da bodo po vsej verjetnosti presegli prvotne ocene; ugotavlja, da je bil visok delež sredstev uporabljen za energetske projekte in ne v podporo glavnemu namenu finančne pomoči, namreč razgradnji jedrskih elektrarn;

6. verjame, da načelo solidarnosti Evropske unije v resnici prispeva k blaženju gospodarskih posledic predčasnega zaprtja v energetskem sektorju; vendar ugotavlja, da je v času priprave tega poročila sama razgradnja še vedno v svoji začetni fazi;

7. ugotavlja, da bi bilo treba razgradnji zadevnih jedrskih elektrarn pripisati status najpomembnejše prednostne naloge zaradi varnosti in zdravja vseh evropskih prebivalcev;

8. izraža bojazen, da bo pomanjkanje finančnih virov za ukrepe razgradnje povzročilo zamude pri razgradnji jedrskih elektrarn ter ogrozilo okolje in zdravje ljudi;

9. poudarja, da je vprašanje varnosti največjega pomena za razgradnjo zadevnih predčasno zaprtih enot v treh jedrskih elektrarnah; zato poziva Svet, Komisijo in države članice, da to upoštevajo pri vsakem prihodnjem sklepu o razgradnji jedrskih elektrarn na splošno in še zlasti o teh treh programih razgradnje; poziva Komisijo, naj poskrbi za ustrezno usklajevanje z državami članicami in pripravi natančne časovne razporede za dokončanje projektov;

10. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da podrobni načrti o razgradnji, ki zadevajo tri zadevne programe razgradnje, še niso dokončno pripravljeni in zaradi tega ni zadostnih podatkov o časovnih okvirih, stroških posameznih projektov ali njihovih virih financiranja; zato odločno poziva ustrezne nacionalne organe, naj dokončajo načrte, Komisijo pa, naj poroča o zadevnem postopku in zagotovi podrobno dolgoročno finančno načrtovanje za projekte razgradnje; poziva Komisijo, naj jasno opiše obseg financiranja EU, ki je potrebno za uresničitev teh načrtov;

11. poziva Komisijo, naj prouči možnosti za spremembo načinov financiranja operacij razgradnje s strani EU glede na strategije, ki jih uporabljajo države članice, in njihove nacionalne upravne strukture, ter za poenostavitev pravil za upravljanje sredstev, tako da ne bodo vplivala na varnost in zaščito pri operacijah razgradnje;

12. opaža pomanjkanje jasne razdelitve odgovornosti med udeleženci pri financiranju in udeleženci pri postopku razgradnje; meni, da bi Komisija morala imeti glavno odgovornost za izplačevanje pomoči EU in da bi bilo treba vzpostaviti skupno upravljanje z Evropsko banko za obnovo in razvoj;

13. meni, da bi bilo za oddajo naročil zaželeno uporabiti merilo vzajemnosti v korist evropskih podjetij, zlasti z uporabo načel iz člena 58 Direktive 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov, med drugim v energetskem sektorju;

14. ugotavlja, da bo skupna finančna pomoč Evropske unije za tri države članice do konca leta 2013 dosegla 2.847,78 milijona EUR; poudarja, da čeprav obstajajo razlike med jedrskimi elektrarnami, zlasti kar zadeva skladiščenje goriva, programi načeloma uporabljajo enako tehnologijo; vendar ugotavlja, da se dodeljeni zneski precej razlikujejo: Ignalina (2 enoti) 1.367 milijonov EUR; Bohunice (2 enoti): 613 milijonov EUR; in Kozloduj (4 enote) 867,78 milijona EUR;

15. ugotavlja, v skladu s podatki, ki so bili na voljo konec leta 2009, različen položaj držav članic glede na izplačane zneske: Ignalina: skupaj 1.367 milijonov EUR, prevzetih obveznosti za 875,5 milijona EUR (64,04 %), izplačanih 760,4 milijona EUR (55,62 %); Bohunice skupaj 613 milijonov EUR, prevzetih obveznosti za 363,72 milijona EUR (59,33 %), izplačanih 157,87 milijona EUR (25,75 %); Kozloduj: skupaj 867,78 milijona EUR, prevzetih obveznosti za 567,78 milijona EUR (65,42 %), izplačanih 363,149 milijona EUR (41,84 %), v pretežni meri zaradi različnih časovnih načrtov zapiranja;

16. meni, da je treba poskrbeti za popolno preglednost upravljanja skladov in uporabe njihovih sredstev; priznava pomen dobrega in preglednega upravljanja finančnih sredstev z ustreznim zunanjim nadzorom za zagotovitev pravične konkurence na energetskem trgu; na tem področju priporoča preglednost in javno sodelovanje;

17. je seznanjen z naslednjimi zaključenimi revizijami in ocenami: "Vmesna ocena pomoči Litvi in Slovaški pri razgradnji" (2007); notranje revizije ES vseh treh programov leta 2007; reviziji CPMA, ki ju je v zvezi z Ignalino opravilo Evropsko računsko sodišče (ERS) leta 2008 in leta 2009; revizija ERS za pripravo pozitivne izjave o zanesljivosti za leto 2008; študija ERS o izvedljivosti leta 2009; ter je seznanjen z naslednjimi tekočimi dejavnostmi: sporočilo Komisije, pričakovano v začetku leta 2011; zunanja finančna revizija ES za BISDF; celovita revizija uspešnosti za vse tri programe, ki jo opravi ERS;

18. meni, da je število in obseg opravljenih revizij nezadostno ob upoštevanju velikih denarnih zneskov, novosti v zvezi z uporabo sredstev, neznanih dejavnikov, ki so se pojavili med postopkom in so jim sledili številne spremembe, prilagoditve in dodelitev dodatnih zneskov, ; izraža obžalovanje, da vmesna ocena pomoči za razgradnjo, dodeljene Litvi in Slovaški, ki jo je septembra 2007 izvedla Komisija, ni zajela Bolgarije (ki je takrat že prejemala pomoč);

19. obžaluje, da Komisija Evropskemu parlamentu ni predložila letnih poročil o uporabi finančnih sredstev, namenjenih razgradnji jedrskih elektrarn; zato poziva Komisijo, naj spremlja in letno poroča Parlamentu o izboljšavah pri uporabi sredstev in verjetnosti, da bodo zbrana sredstva za razgradnjo teh posebnih enot v treh jedrskih elektrarnah porabljena v naslednjih treh letih;

20. poziva Komisijo, naj izvede analizo, da bi preverila, ali obstaja možnost dodeljevanja sredstev za prihodnje projekte razgradnje do leta 2013, zlasti ker bodo dovoljenja za razgradnjo izdana julija 2011 za Bohunice in konec leta 2011 ter konec leta 2012 za Kozloduj;

21. poziva Komisijo, naj pred kakršnokoli nadaljnjo dodelitvijo sredstev EU zagotovi primerjalne informacije o izvedbi prvotnega in spremenjenega časovnega načrta za različne faze postopkov razgradnje ter o ukrepih na energetskem in socialnem področju;

22. poziva Komisijo, naj poroča o posebnih izboljšavah po ustanovitvi upravnega odbora države članice leta 2007, da bi Komisiji zagotavljal pomoč pri izvajanju programov pomoči, ter poroča o postopkovnih spremembah, ki so se od takrat pojavile;

23. ugotavlja, da revizija ERS še vedno poteka; domneva, da bi ta ocena morala pomagati razkriti cilje uporabe sredstev in njihovo učinkovitost ter izvedljive predloge za prihodnost, kakor tudi oceniti potrebno dodatno financiranje za izvedbo razgradnje; predlaga, da mora ta revizija kot celovita revizija uspešnosti pojasniti naslednje:

· ali so bila sredstva uporabljena za namene, za katere so bila dodeljena,

· ali so bili postopki javnih naročil ustrezno pripravljeni in spoštovani,

· ali je dodeljeni denar prispeval k povečanju varnosti pri dejavnosti razgradnje,

· ali so postopki javnih naročil zagotovili, da bodo udeležena podjetja zagotovila varnost po standardih EU,

· ali obstajajo dejavnosti, pri katerih je udeležen OLAF,

· ali je med tremi obstoječimi programi potekalo ustrezno usklajevanje, da bi učinkovito uporabili pridobljene izkušnje in predhodno pripravljene ter financirane projekte, v katerih vidikih so se programi za razgradnjo prekrivali (na primer obstaja več podobnih projektov v zvezi s skladiščenjem, usposobljenostjo osebja itd., ki bi jih lahko prilagodili glede na posamezno JE, kar bi omogočilo prihranke);

24. predlaga, v zvezi s prihodnjimi dejavnostmi, ki se bodo financirale iz dodeljenih zneskov EU v obdobju 2007–2013, da je treba pojasniti naslednja vprašanja:

· ali so že obstoječi načrti in strategije zaključeni ter ali še vedno obstaja možnost dodajanja novih dejavnosti in posledično dodatnih sredstev,

· ali so celotne zmogljivosti za začasno skladiščenje in postopek izbire končnega domačega odlagališča za končne radioaktivne odpadke zaključeni ali ne,

· ali je še vedno potrebno dodeliti dodatna sredstva za energetske projekte ali se je potrebno osredotočiti na projekte razgradnje,

· ali bi bilo treba v primeru, da to do zdaj ni veljalo, izkušnje in projekte, uporabljene za eno JE, prenesti tudi na druge;

25. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ne obstaja skupina koordinatorjev in strokovnjakov EU za vse tri projekte, ki bi omogočila, da bi se program razgradnje obravnaval kot celota na osnovi izkušenj EU, in tako zagotovila sinergijo med vsemi tremi primeri;

26. poudarja, da je za zagotovitev boljšega načrtovanja dejavnosti in medsebojnega deljenja pridobljenih izkušenj potrebno okrepljeno usklajevanje med vsemi tremi programi; meni, da je ta izkušnja lahko koristna tudi za Evropsko unijo kot celoto, saj se reaktorji na koncu njihove ekonomske življenjske dobe izključijo iz obratovanja; zato poziva vse vpletene strani, naj razvijejo in zberejo najboljše prakse razgradnje ter zagotovijo najboljšo uporabo pridobljenih izkušenj in podatkov v ostalih državah članicah z jedrskimi elektrarnami;

27. poziva Komisijo, naj vzpostavi usklajevalno skupino, ki bi morala biti odgovorna za:

· nadzor izdelave končnega načrta z jasnim časovnim razporedom,

· nadzor uporabe doslej dodeljenega denarja,

· ugotavljanje, ali je potrebna dodatna vloga EU, in, če je odgovor pritrdilen, določitev natančne ravni njene udeležbe,

· odločanje o odgovornostih, vključno z vlogo Evropske banke za obnovo in razvoj, ter nadzor dokončnega oblikovanja procesa razgradnje;

28. ugotavlja, da bi moralo pri financiranju postopkov razgrajevanja veljati načelo „onesnaževalec plača“ in da bi morali upravljavci jedrskih objektov pri jedrskih postopkih zagotoviti, da bi se že v življenjski dobi jedrskih objektov dala na stran ustrezna finančna sredstva za prihodnje stroške razgrajevanja;

29. ugotavlja, da je predčasno zaprtje reaktorjev preprečilo načrtovano zbiranje potrebnih sredstev v posameznih nacionalnih skladih, namenjenih pokrivanju vseh stroškov, povezanih z razgradnjo elektrarn;

30. ob upoštevanju različnih strategij, ki jih uporabljajo države članice, poziva Komisijo, naj preuči možnosti uskladitve pristopov k financiranju razgradnje v EU, da bo zagotovila pravočasno zbiranje potrebnih finančnih sredstev, ne da bi ogrozila varnost in varovanje postopka razgradnje;

Jedrska elektrarna Ignalina

31. pozdravlja dejstvo, da se večina projektov programa Ignalina za energetsko učinkovitost in zagotavljanje oskrbe z električno energijo trenutno izvaja ali je že bila izvedena;

32. zaskrbljeno ugotavlja, da so nastale pri ključnih projektih upravljanja infrastrukture za obdelavo odpadkov (projekt za skladišče izrabljenega goriva in deponijo odpadkov) resne zamude, zaradi katerih so nastali dodatni stroški glede na prvotno oceno; ugotavlja, da je manevrski prostor v sistemu skoraj izčrpan in da bi zamude lahko začele vplivati na kritično pot celotnega načrta razgradnje, s sorazmernim povečanjem stroškov; poziva Komisijo, naj poroča o rezultatih ponovne ocene časovnega načrta projekta;

33. ugotavlja, da je bil velik del sredstev dodeljen za energetske projekte, da je še vedno potrebno znatno financiranje za razgradnjo in da državna sredstva ne zadostujejo za kritje: državni sklad za razgradnjo JE Ignaline je do zdaj zbral ravno nekaj več kot 100 milijonov EUR (medtem ko tehnični stroški same razgradnje znašajo med 987 milijonov EUR in 1.300 milijonov EUR), znaten delež tega pa je bil uporabljen za projekte, ki niso povezani z razgradnjo; poziva, da se s tem v zvezi sprejmejo ustrezni ukrepi, zlasti s strani države članice;

Jedrska elektrarna Bohunice

34. pozdravlja napredek programa Bohunice;

35. ugotavlja, da čeprav je pomoč Skupnosti načrtovana za razgradnjo jedrskih zmogljivosti, zlasti reaktorjev V1, ter za varnost oskrbe, nacionalni Jedrski sklad ni določil nobenih posebej namenjenih virov financiranja za projekt razgradnje A1, ki poteka;

36. ugotavlja, da je pri izvajanju nekaterih projektov razgradnje, kot so obnova sistema za fizično varovanje območja, projekti obdelave historičnih odpadkov in izgradnja prehodnih skladišč za radioaktivne odpadke za objekt Bohunice, prišlo do občutnih zamud; nemudoma poziva Komisijo in slovaško stran, da ukrepata pri preprečevanju zamud in se izogibata poseganju v načrtovan napredek pri delih za razgradnjo;

Jedrska elektrarna Kozloduj

37. pozdravlja splošno dobro tehnično in finančno izvršitev programa Kozloduj in revizijo strategije za razgradnjo enot od 1 do 4, ki se je spremenila iz začetne strategije odložene razgradnje v strategijo takojšnje trajne razgradnje;

38. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je pri razporeditvi dodeljenih javnih sredstev delež za energetske projekte razmeroma velik; poziva Komisijo, naj spremlja izvajanje preostalih energetskih projektov in poroča o izsledkih; poziva k povečanju deleža projektov za "razgradnjo in odpadke" v preostalem obdobju programa Kozloduj;

39. poudarja, da potrebujemo celovito upravno usklajevanje med državnim podjetjem za radioaktivne odpadke (SERAW) in jedrsko elektrarno Kozloduj, ki sta danes odgovorni za enoti 1–2 oz. enoti 3–4; poziva bolgarsko stran, naj analizira in nemudoma izvede potrebne izboljšave deljenega upravljanja in/ali združi enote 1–4 v okviru skupnega upravljanja;

40. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam Bolgarije, Litve in Slovaške.

• [1]               UL L 236, 23. 9. 2003, str. 944
• [2]               UL L 236, 23. 9. 2003, str. 954.
• [3]               UL L 157, 21. 6. 2005, str. 29.
• [4]               UL L 411, 30. 12. 2006, str. 10.
• [5]               UL L 131, 23. 5. 2007, str. 1.
• [6]               UL L 189, 13. 7. 2010, str. 9.
• [7]               UL L 330, 28. 11. 2006, str. 31.

OBRAZLOŽITEV

V treh državah, v Litvi, na Slovaškem in v Bolgariji, so obratovali stari jedrski reaktorji sovjetske izdelave, za katere je mednarodna skupnost, v skladu z večstranskim programom ukrepov skupine G7, sprejetim na vrhunskem srečanju skupine v Münchnu leta 1992, prišla do zaključka, da se jih ne da posodobiti, da bi dosegli zahtevane minimalne varnostne standarde s sprejemljivimi gospodarskimi izdatki. V okviru pogajanj za pristop k Evropski uniji so se te tri države obvezale, da bodo zaprle in nato na določene datume razgradile te jedrske reaktorje. Ker predčasno zaprtje predstavlja izredno finančno breme, se je Evropska unija iz solidarnosti zavezala, da bo ponudila zadostno dodatno finančno pomoč za razgradnjo teh jedrskih elektrarn do konca leta 2013.

V predpristopnem obdobju je bila za Litvo in Slovaško predvidena pomoč prek programa PHARE[1], v obdobju 2004–2006 je bila pomoč predvidena v protokolih k aktu o pristopu, in od leta 2007 dalje uredbe Sveta o Litvi[2] in Slovaški[3] zagotavljajo nadaljevanje pomoči v obdobju 2007–2013.

Za Bolgarijo je Evropska unija v predpristopnem obdobju in vse do leta 2007 prispevala k razgradnji jedrske elektrarne Kozloduj preko programa PHARE, pomoč za obdobje 2007–2009 pa je bila dodeljena v okviru protokola k pristopni pogodbi (na podlagi strategije odložene razgradnje, ki je bila takrat izbrana). Leta 2009 je Bolgarija zaprosila za podaljšanje finančne pomoči, da bi začela izvajati revidirano strategijo takojšnje razgradnje, uredba Sveta[4] pa zagotavlja, da se pomoč nadaljuje tudi v obdobju 2010–2013.

Pregled finančne pomoči državam članicam od leta 1999 do leta 2013 (v milijonih EUR), kot je določeno v temeljnih pravnih aktih (dejanske letne obveznosti so prilagojene zaradi inflacije):

	1999-2003	2004-2006	2007-2013	Skupaj
Litva	210	285	837	1332
Slovaška	90	90	423	603
Bolgarija	155	185	510	850
Seštevek	455	560	1770	2785

Ob koncu leta 2009 so dejanski dodeljeni zneski za te tri države znašali: 878,5 milijonov EUR za Litvo, 363,7 milijonov EUR za Slovaško in 567,8 milijonov EUR za Bolgarijo.

Pravna podlaga

V protokolu št. 4[5] pristopne pogodbe se je Litva zavezala, da bo enoto 1 jedrske elektrarne Ignalina zaprla pred letom 2005, enoto 2 pa najpozneje 31. decembra 2009, nato pa obe enoti razgradila. V obdobju 2004–2006 je Skupnost Litvi zagotovila dodatno finančno pomoč v podporo njenim naporom v zvezi z razgradnjo in za odpravljanje posledic zaprtja in razgradnje.

Pomoč za obdobje 2004–2006 je znašala 285 milijonov EUR (320 milijonov EUR po prilagoditvi zaradi inflacije).

Namenjena je bila ukrepom za razgradnjo, okoljski nadgradnji v skladu s pravnim redom, modernizaciji za izboljšanje proizvodne zmogljivosti in drugim ukrepom, ki so sledili odločitvi o zaprtju in razgradnji elektrarne, prispevali pa naj bi k potrebnemu prestrukturiranju, okoljski nadgradnji, modernizaciji proizvodnje, prenosa in distribucije energije, večji zanesljivosti oskrbe z energijo in boljši energetski učinkovitosti v Litvi.

Pomoč je bila prav tako namenjena ukrepom, ki so v obdobju pred zaprtjem in med razgradnjo reaktorjev uslužbencem elektrarne pomagali vzdrževati visoko raven varnosti obratovanja jedrske elektrarne Ignalina. Prispevki za nekatere ukrepe v programu za elektrarno Ignalina bi lahko narasli na 100 % vseh odhodkov, zato se je Unija zavezala, da bo po letu 2006 zagotovila dodatno pomoč Skupnosti za razgradnjo na osnovi istih elementov in načel.

V protokolu št. 9[6] pristopne pogodbe se je Slovaška zavezala, da bo reaktor 1 jedrske elektrarne Bohunice V1 zaprla najpozneje 31. decembra 2006 in reaktor 2 najpozneje 31. decembra 2008, nato pa oba razgradila. V obdobju 2004–2006 je Skupnost Slovaški zagotovila finančno pomoč za razgradnjo in za odpravljanje posledic zaprtja in razgradnje.

Pomoč za obdobje 2004–2006 je znašala 90 milijonov EUR.

Pomoč je bila določena in izplačana v skladu z določbami iz Uredbe Sveta (EGS) št. 3906/89 z dne 18. decembra 1989 o gospodarski pomoči nekaterim državam srednje in vzhodne Evrope[7].

Pri odločitvah o nadaljevanju pomoči EU na tem področju po letu 2006 je bilo treba upoštevati, da se bo razgradnja jedrske elektrarne Bohunice V1 nadaljevala še po izteku takratne finančne perspektive in da je precejšnje finančno breme za Slovaško.

Člen 30 protokola o pogojih in podrobnostih sprejema republik Bolgarije in Romunije v Evropsko unijo[8] navaja, da je Bolgarija dokončno zaprla reaktorja 1 in 2 jedrske elektrarne in ju namerava razgraditi ter da se zavezuje, da bo dokončno zaprla (v letu 2006) in razgradila reaktorja 3 in 4 te elektrarne. V obdobju 2007–2009 je Skupnost Bolgariji zagotovila finančno pomoč za razgradnjo in za odpravljanje posledic zaprtja in razgradnje reaktorjev 1 do 4 jedrske elektrarne Kozloduj.

Pomoč je znašala 210 milijonov EUR (v cenah iz leta 2004), obveznosti zanjo pa naj bi bile prevzete v enakih letnih obrokih v znesku 70 milijonov EUR (v cenah iz leta 2004) v obdobju 2007–2009.

Namenjena je bila ukrepom za razgradnjo, okoljski nadgradnji v skladu s pravnim redom, modernizaciji za izboljšanje konvencionalne proizvodnje, prenosa in distribucije energije, ukrepom za boljšo energetsko učinkovitost, ukrepom za obsežnejšo uporabo obnovljivih virov energije in večji zanesljivosti oskrbe z energijo v Bolgariji.

Evropski svet je v letih 2006 in 2007 sprejel novi uredbi za Litvo[9] in Slovaško[10], ki tvorita pravno podlago za nadaljnjo pomoč Evropske unije tema državama. Nova uredba Sveta[11] pa od sredine leta 2010 ponuja pravno podlago za dodatno pomoč Evropske unije Bolgariji v obdobju 2010–2013.

Upravljanje, revizija in nadzor

Finančna pomoč Evropske unije se lahko izplača kot prispevek trem mednarodnim podpornim skladom za razgradnjo jedrskih elektrarn, ki jih upravlja Evropska banka za obnovo in razvoj. Poleg tega je bil od leta 2004 del finančne pomoči za Litvo na voljo kot neposredna podpora državi za izvajanje določb člena 2.4[12] pristopnega protokola preko nacionalne agencije (Centralna agencija za vodenje projektov).

Leta 2007 je bil ustanovljen upravni odbor držav članic, ki naj bi Komisiji pomagal pri izvajanju programov pomoči, postopki Komisije pa so bili spremenjeni. Komisija in Evropska banka za obnovo in razvoj sta podpisali memorandum o soglasju, ustanovljen pa je bil tudi skupni usmerjevalni odbor z državami upravičenkami, da se izboljša vodenje programov.

Program pomoči je bil predmet rednih revizij in ocen: vmesna ocena za Litvo in Slovaško je bila končana leta 2007, notranje revizije vseh treh programov, ki jih je izvedla Komisija, prav tako leta 2007, Komisija in Računsko sodišče sta revidirala Centralno agencijo za vodenje projektov, Računsko sodišče je opravilo revizijo za izjavo o zanesljivosti (DAS2008), pa tudi študijo o izvedljivosti celovite revizije uspešnosti poslovanja. Trenutno izvaja revizijo uspešnosti poslovanja za vse tri programe in pričakovati je, da bo jeseni 2011 objavilo posebno poročilo o tem.

Obeti za prihodnost

Glede na dosedanje dosežke je mogoče pričakovati, da bodo do leta 2013 – ko se bo končala obstoječa finančna perspektiva – večji investicijski projekti dokončani ali skoraj dokončani, nove organizacijske in upravne strukture za razgradnjo pa vzpostavljene in delujoče.

Čeprav so zamude pri izvajanju programov že skoraj tako velike, da bi lahko vplivale na časovni razpored razgradnje, še vedno velja, da naj bi se do leta 2013 začele dejavnosti razgradnje in ravnanja z nastalimi odpadki ter da naj bi začeli uslužbenci elektrarne izvajati dela.

Komisija bo zadnjič prevzela obveznosti leta 2013, vendar se bodo dela, ki se bodo financirala s temi sredstvi, nadaljevala še po tem datumu.

• [1]               Program pomoči državam srednje in vzhodne Evrope
• [2]               UL L 411, 30. 12. 2006, str. 10.
• [3]             UL L 131, 23. 5. 2007, str. 1.
• [4]             UL L 189, 13. 7. 2010, str. 9.
• [5]             UL L 236, 23. 9. 2003, str. 931.
• [6]  UL L 236, 23. 9. 2003, str. 931.
• [7]  UL L 375, 23. 12. 1989, str. 11.
• [8]  UL L 157, 21. 6. 2005, str. 29.
• [9] UL L 411, 30. 12. 2006, str. 10.
• [10] UL L 131, 23. 5. 2007, str. 1.
• [11] UL L 189, 13. 7. 2010, str. 9.
• [12]             Načrt za elektrarno Ignalina vključuje ukrepe, ki v obdobju pred zaprtjem in med razgradnjo omenjenih reaktorskih enot omogočajo podporo uslužbencem elektrarne, da se obdrži visoka raven varnosti obratovanja v tej jedrski elektrarni.

MNENJE Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (1. 3. 2011)

za Odbor za proračunski nadzor

o učinkovitosti in uspešnosti financiranja EU na področju razgradnje jedrskih elektrarn v novih državah članicah
(2010/2104(INI))

Pripravljavec mnenja: Zigmantas Balčytis

POBUDE

Odbor za industrijo, raziskave in energetiko poziva Odbor za proračunski nadzor kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A. ker so se litovska, slovaška in bolgarska vlada med pristopnimi pogajanji v okviru pristopnih pogodb strinjale, da bodo zaprle nekatere svoje starejše jedrske reaktorje, katerih datum predčasnega zaprtja je že določen,

B.  ker zaprtje in kasnejša razgradnja teh jedrskih elektrarn prinašata veliko finančno in gospodarsko izgubo in dolgotrajno breme, ki ga te države članice ne morejo v celoti kriti,

C. ker sta razgradnja jedrskih objektov in upravljanje njihovih odpadkov tehnično zapletena postopka, ki zahtevata obsežna finančna sredstva, zanju pa je treba prevzeti okoljsko, tehnično, socialno in finančno odgovornost,

1.  ugotavlja, da bi moralo pri financiranju postopkov razgrajevanja veljati načelo „onesnaževalec plača“ in da bi morali upravljavci jedrskih objektov pri jedrskih postopkih zagotoviti, da bi se že v življenjski dobi jedrskih objektov dala na stran ustrezna finančna sredstva za prihodnje stroške razgrajevanja; v omenjenih treh primerih je zanikanje popolnega delovanja predčasno zaprtih jedrskih elektrarn onemogočilo, da bi načrtovali potrebna finančna sredstva;

2.  ugotavlja, da lahko postopki razgrajevanja pomenijo tveganje za javno zdravje in okolje, če niso pravočasno sprejeti potrebni ukrepi, zato bi bilo treba priskrbeti in že med delovanjem objekta nameniti zadostna finančna sredstva za zagotovitev, da bi razgrajevanje jedrskih objektov potekalo v skladu z varnostnimi standardi;

3.  ugotavlja, da ima EU nekaj izkušenj na področju razgradenj jedrskih objektov, zato poudarja, da je vprašanje varnosti pri predčasnem zapiranju jedrskih elektrarn nadvse pomembno, kar je treba upoštevati v vseh prihodnjih odločitvah udeleženih strani;

4.  priznava pomen dobrega in preglednega upravljanja finančnih sredstev z ustreznim zunanjim nadzorom za zagotovitev pravične konkurence na energetskem trgu; na tem področju priporoča preglednost in javno sodelovanje; meni, da bi bilo za oddajo naročil zaželeno uporabiti merilo vzajemnosti v korist evropskih podjetij, zlasti z uporabo načel iz člena 58 Direktive 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov, med drugim v energetskem sektorju;

5.  poudarja, da morajo omenjene tri jedrske elektrarne predložiti podroben dokončni načrt razgradnje, kar je nujno potrebno za oblikovanje finančne sheme, s katero se bo mogoče izogniti tveganju in negotovosti;

6.  ugotavlja, da prezgodnje razgrajevanje neposredno vpliva na energetske vire (in njihove cene) zadevnih držav članic; meni, da bi morali za spoprijemanje z zadevnimi negativnimi posledicami spodbujati razvoj alternativnih in konkurenčnih energetskih virov z nizkimi emisijami ter ustrezno upoštevati možnost vzpostavitve ustreznih mehanizmov kompenzacij za kritje stroškov razgrajevanja in odlaganja odpadkov do končne faze, ko bodo lahko vse tri države same krile preostale stroške;

7.  poudarja, da je potrebno okrepljeno usklajevanje teh treh programov, da bi zagotovili boljše načrtovanje dejavnosti in izmenjavo pridobljenih izkušenj; ta izkušnja bi lahko koristila tudi celotni EU, saj se reaktorji ob izteku uporabnosti odstranijo iz uporabe; poziva vse udeležene strani, naj zagotovijo uporabo in zbiranje zgledov najboljše prakse na področju razgradnje ter čim boljšo uporabo izkušenj in podatkov, ki jih zberejo države članice z jedrskimi elektrarnami;

8.  ob upoštevanju različnih strategij, ki jih uporabljajo države članice, poziva Komisijo, naj preuči možnosti uskladitve pristopov k financiranju razgradnje v EU, da bi zagotovila pravočasno zbiranje potrebnih finančnih sredstev, ne da bi ogrozila varnost in varovanje postopka razgradnje;

9.  meni, da bi bilo treba, če bo postopek razgradnje usklajen, upoštevati zadevne upravne strukture v državah članicah, poenostaviti pa bi bilo treba tudi postopek gospodarjenja s sredstvi;

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	28.2.2011
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	39 0 1
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Jean-Pierre Audy, Zigmantas Balčytis, Ivo Belet, Bendt Bendtsen, Jan Březina, Maria Da Graça Carvalho, Giles Chichester, Pilar del Castillo Vera, Christian Ehler, Robert Goebbels, Fiona Hall, Jacky Hénin, Edit Herczog, Romana Jordan Cizelj, Arturs Krišjānis Kariņš, Lena Kolarska-Bobińska, Béla Kovács, Philippe Lamberts, Marisa Matias, Judith A. Merkies, Angelika Niebler, Jaroslav Paška, Herbert Reul, Paul Rübig, Amalia Sartori, Konrad Szymański, Patrizia Toia, Ioanis A. Cukalas (Ioannis A. Tsoukalas), Claude Turmes, Marita Ulvskog, Vladimir Uručev (Vladimir Urutchev), Kathleen Van Brempt, Alejo Vidal-Quadras
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Antonio Cancian, Francesco De Angelis, Françoise Grossetête, Jolanta Emilia Hibner, Ivailo Kalfin, Mario Pirillo, Catherine Trautmann

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	3.3.2011
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	22 0 1
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Inés Ayala Sender, Andrea Češková, Jorgo Chatzimarkakis, Luigi de Magistris, Martin Ehrenhauser, Jens Geier, Gerben-Jan Gerbrandy, Ville Itälä, Ilijana Ivanova (Iliana Ivanova), Elisabeth Köstinger, Monica Luisa Macovei, Christel Schaldemose, Bart Staes, Georgios Stavrakakis
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Zuzana Brzobohatá, Derk Jan Eppink, Christofer Fjellner, Monika Hohlmeier, Ivailo Kalfin, Marian-Jean Marinescu, Véronique Mathieu, Barbara Weiler
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Adam Gierek