POROČILO o osnutku priporočila Sveta o imenovanju člana izvršilnega odbora Evropske centralne banke

18.3.2011 - (00003/2011 – C7‑0058/2011 – 2011/0802(NLE)) - *

Odbor za ekonomske in monetarne zadeve
Poročevalka: Sharon Bowles
PR_NLE_art109

PREDLOG SKLEPA EVROPSKEGA PARLAMENTA

o priporočilu Sveta o imenovanju člana izvršilnega odbora Evropske centralne banke

(00003/2011 – C7‑0058/2011 – 2011/0802(NLE))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 15. februarja 2011 (00003/2011)[1],

–   ob upoštevanju drugega pododstavka člena 283(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C7-0058/2011),

–   ob upoštevanju člena 109 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0064/2011),

A. ker se je Evropski svet 18. februarja 2011 pismeno posvetoval z Evropskim parlamentom o imenovanju Petra Praeta za člana izvršilnega odbora Evropske centralne banke za mandat osmih let z učinkom od 1. junija 2011,

B.  ker je odbor Parlamenta za ekonomske in monetarne zadeve nato ocenil kandidatova priporočila, zlasti glede na zahteve iz člena 283(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije ter potrebo po polni neodvisnosti Evropske centralne banke v skladu s členom 130 te pogodbe in ker je med ocenjevanjem odbor prejel življenjepis kandidata ter njegove odgovore na pisni vprašalnik, ki mu je bil poslan,

C. ker je imel nato kandidat 16. marca 2011 enoinpolurno predstavitev v odboru, ki jo je začel z uvodno izjavo, nadaljeval pa z odgovori na vprašanja članov odbora,

1.  odobri priporočilo Sveta za imenovanje Petra Praeta za člana izvršilnega odbora Evropske centralne banke;

2. naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Evropskemu svetu in Svetu.

• [1]  Še ni objavljeno v UL.

PRILOGA 1: ŽIVLJENJEPIS PETRA PRAETA

Peter Praet je bil leta 2000 imenovan za izvršilnega direktorja v nacionalni banki Belgije, kjer je odgovoren za finančno stabilnost, nadzor nad finančno infrastrukturo ter plačilne sisteme. Leta 2002 je bil imenovan tudi za izvršilnega direktorja belgijske komisije za bančništvo, finance in zavarovalništvo, kjer je odgovoren za bonitetno politiko za bančništvo in zavarovalništvo.

Preden je začel delati v nacionalni banki, je bil vodja kabineta na belgijskem ministrstvu za finance (1999–2000), glavni ekonomist pri Générale de Banque in Fortis Bank (1988–1999), profesor ekonomije na Svobodni univerzi v Bruslju (1980–1987) in ekonomist pri Mednarodnem monetarnem skladu (1978–1980).

Leta 1980 je doktoriral iz ekonomije na Svobodni univerzi v Bruslju (ULB). Od leta 1980 je na njej profesor ekonomije, kjer poučuje denarništvo in bančništvo. V letih 2001–2004 je bil profesor poslovne etike na politehnični fakulteti in Solvayevi poslovni šoli na tej univerzi.

Deluje pri različnih mednarodnih odborih na visoki ravni, med drugim pri Baselskem odboru za bančni nadzor, Odboru za plačilne in poravnalne sisteme, Odboru za globalni finančni sistem in Evropskem bančnem organu. Je prvi namestnik v svetu direktorjev Banke za mednarodne poravnave. Predseduje tudi Odboru za bančni nadzor evropskega sistema centralnih bank.

Pri opravljanju teh funkcij predseduje številnim projektnim in delovnim skupinam. Trenutno je predsednik delovne skupine za strategije fiksnega donosa zavarovalnic in pokojninskih skladov v Odboru za globalni finančni sistem in sopredsednik projektne raziskovalne skupine v Baselskem odboru za bančni nadzor.

Je član odbora evropskega možganskega trusta BRUEGEL (Evropski in globalni ekonomski laboratorij v Bruslju) od leta 2004 in član mednarodnega svetovalnega sveta Mednarodnega centra za finančno ureditev (ICFR).

PETER PRAET

Izvršilni direktor

Rojen v Herchenu (Nemčija) 20. januarja 1949Državljanstvo: belgijsko

Mandati

· Izvršilni direktor v Narodni banki Belgije, odgovoren za finančno stabilnost in nadzor nad finančno infrastrukturo ter plačilne sisteme

· Izvršilni direktor komisije za bančništvo, finance in zavarovalništvo, odgovoren za bonitetno politiko na področju bančništva in zavarovalništva

· Prvi namestnik v svetu direktorjev Banke za mednarodne poravnave

· Nadomestni član na srečanju Banke za mednarodne poravnave o svetovnem gospodarstvu

· Nadomestni član v posvetovalnem odboru za gospodarstvo pri Banki za mednarodne poravnave

· Predsednik Odbora za bančni nadzor evropskega sistema centralnih bank

Članstvo

Baselski odbor za bančni nadzorBaselski odbor za globalni finančni sistem

Predsednik delovne skupine za strategije fiksnega donosa zavarovalnic in pokojninskih skladov pri Baselskem odboru za globalni finančni sistem

Sopredsednik raziskovalne projektne skupine Baselskega odbora za bančni nadzor

Sopredsednik projektne raziskovalne skupine v Baselskem odboru za bančni nadzor

Baselski odbor za plačilne in poravnalne sisteme Odbor evropskih bančnih nadzornikov, od januarja 2011 Evropski bančni organ

Odbor Evropskega in globalnega ekonomskega laboratorija v Bruslju (BRUEGEL) (2004–2011)

Svet direktorjev za razširljiv jezik za poslovno poročanje (XBRL – Extensible Business Reporting Language)

Visoki svet za finance Kraljevine Belgije

Lamfalussyjeva projektna skupina (2008) za novo finančno strukturo v Belgiji

Akademski svetovalni odbor Inštituta za finance v Bruslju

Mednarodni svetovalni svet Mednarodnega centra za finančno ureditev (ICFR)

Odbor za tveganja in sistemske finančne institucije (CREFS)

Akademske funkcije

Denarništvo in bančništvo, Solvayeva poslovna šola in oddelek za ekonomijo, Svobodna univerza v Bruslju (ULB)Makroekonomsko usklajevanje – Inštitut za evropske študije

Diplome

Diploma iz ekonomije – ULB (1971)Magisterij iz ekonomije – ULB (1972)

Doktorat iz ekonomije – ULB (1980)

Glavne poklicne dejavnosti

1973–1975	Raziskovalni asistent na oddelku za uporabne ekonomije in Inštitutu za evropske študije, Svobodna univerza v Bruslju (ULB)
1976	Služenje vojaškega roka
1977–1978	Raziskovalni asistent na Inštitutu za evropske študije, ULB
1978–1980	Ekonomist pri Mednarodnem denarnem skladu, Washington D.C.
1980–1987	Profesor ekonomije, ULB Poučevanje: · denarništvo in bančništvo · Ekonomska in monetarna unija · usklajevanje makroekonomskih politik.
1987–1999	Glavni ekonomist pri Générale de Banque in nato pri Fortis Bank
1999–2000	Vodja kabineta na belgijskem ministrstvu za finance
Od novembra 2000 do danes	Izvršilni direktor v Narodni banki Belgije
Od novembra 2002 do danes	Član komisije za bančništvo, finance in zavarovalništvo

PRILOGA (2) ODGOVORI PETRA PRAETA NA VPRAŠALNIK

A. Zasebno in poklicno življenje

1.        Navedite svoje najpomembnejše strokovne izkušnje z monetarnega, finančnega in poslovnega področja.

Na svoji poklicni poti sem se ukvarjal predvsem z monetarnimi in finančnimi zadevami, in sicer na akademskem in bančnem področju ter kot uslužbenec in centralni bančnik.

Po opravljenem doktoratu iz ekonomike na Svobodni univerzi v Bruslju (ULB) in dveh letih dela na mestu ekonomista v Mednarodnem denarnem skladu sem bil od leta 1980 do 1987 profesor ekonomike na ULB.

Od leta 1987 do 1999 sem bil zaposlen v pomembnejših bankah v Belgiji kot glavni ekonomist. Tu sem pridobil veliko znanja o različnih vidikih bančnega poslovanja.

Med letoma 1999 in 2000 sem bil vodja kabineta na belgijskem ministrstvu za finance. Od leta 2000 delam kot izvršilni direktor v Narodni banki Belgije, kjer sem odgovoren za finančno stabilnost in nadzor nad finančno infrastrukturo in plačilne sisteme. Leta 2002 sem bil imenovan v upravni odbor belgijske komisije za bančništvo, finance in zavarovalništvo, kjer sem odgovoren za bonitetno politiko za bančništvo in zavarovalništvo. Med opravljanjem teh dveh funkcij (izvršilni direktor in član upravnega odbora) sem deloval v različnih mednarodnih odborih na visoki ravni (glej drugo vprašanje).

2.        Navedite najpomembnejše vidike svojih evropskih in mednarodnih izkušenj.

Od leta 2000 sem bil član različnih evropskih in mednarodnih odborov na visoki ravni, med drugim Baselskega odbora za bančni nadzor, Odbora za plačilne in poravnalne sisteme, Odbora za globalni finančni sistem in Odbora evropskih bančnih nadzornikov, ki je pred kratkim postal Evropski bančni organ. Svet Evropske centralne banke me je imenoval tudi za predsednika Odbora za bančni nadzor Evropskega sistema centralnih bank za obdobje 2007–2011.

Med opravljanjem teh funkcij so me imenovali za predsednika številnih projektnih in delovnih skupin. Trenutno sem predsednik delovne skupine za strategije fiksnega donosa zavarovalnic in pokojninskih skladov Odbora za globalni finančni sistem in sopredsednik projektne raziskovalne skupine Baselskega odbora za bančni nadzor. Sem tudi član začasne delovne skupine Ekonomsko-finančnega odbora za krizno upravljanje.

Med letoma 2000 in 2005 sem bil v Narodni banki Belgije odgovoren za mednarodna politična vprašanja, povezana z Mednarodnim denarnim skladom, Banko za mednarodne poravnave, Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter EU.

Bil sem član odbora možganskega trusta BRUEGEL (Evropski in globalni ekonomski laboratorij v Bruslju) vse od njene ustanovitve leta 2004 ter član mednarodnega svetovalnega sveta Mednarodnega centra za finančno ureditev (ICFR).

3.        Katere so najpomembnejše odločitve, pri katerih ste bili udeleženi v svoji poklicni karieri?

Sodeloval sem pri sprejemanju številnih odločitev glede gospodarskih in finančnih zadev na nacionalni, evropski in mednarodni ravni.

Na nacionalni ravni sem kot vodja kabineta na belgijskem ministrstvu za finance sodeloval pri pomembnejših davčnih in upravnih reformah. Omenil bi tudi ustanovitev novega oddelka za finančno stabilnost v Narodni banki Belgije leta 2002, s katerim smo dali večji poudarek analizam in raziskavam na tem področju. V zadnjem času pa sem dejavno sodeloval pri obvladovanju finančne krize v Belgiji, bil sem pa tudi član Lamfalussyjeve skupine na visoki ravni, ki je za Belgijo načrtovala novo strukturo nadzora.

Nedavno sem tudi s prispevki sodeloval s pomembnejšimi mednarodnimi političnimi skupinami pri odzivanju na krizo. Na evropski ravni sem dejavno sodeloval pri pobudah za okrepitev čezmejnega kriznega upravljanja v finančnem sektorju. Kot član Baselskega odbora sem si nadvse prizadeval za uresničitev bolj prožnega finančnega sistema, in sicer s tako imenovanim svežnjem Basel III.

B. Monetarna in ekonomska politika

4.        Katere vodilne cilje boste kot član izvršilnega odbora Evropske centralne banke poskušali doseči v osemletnem mandatu?

Predvsem bom v celoti spoštoval mandat Evropske centralne banke, kot ga določa Pogodba.

Skladno s pristojnostmi ECB bom neodvisno deloval v splošnem interesu območja držav z evrom in EU kot celote ter njenih državljanov.

Visoko cenim integriteto, preglednost in odgovornost. Menim tudi, da sta kolegijski postopek sprejemanja odločitev in visoko profesionalno osebje bistvena za ECB.

5.        Kako ocenjujete monetarno politiko, ki jo je Evropski sistem centralnih bank izvajal enajst let? Katere spremembe, če sploh, bi spodbujali kot član izvršilnega odbora ECB?

Na splošno menim, da se je monetarna politika v euroobmočju zadovoljivo razvila. Raziskave in kazalniki inflacijskih pričakovanj na finančnem trgu so v glavnem usklajeni z opredelitvijo cenovne stabilnosti, ki jo je podala ECB. Zasidranje inflacijskih pričakovanj priča o veliki stopnji verodostojnosti, ki jo trgi in javnost pripisujejo zavezi ECB, da bo uresničila to, kar smemo od nje pričakovati, tj. stabilnost cen. ECB je ta cilj dosegla kljub številnim izjemnim izzivom, s katerimi se je morala soočiti v zadnjih 12 letih. Ko je leta 2007 prišlo do finančnega pretresa in je ta prerasel v finančno krizo, se je ECB takoj odzvala. Celo v tem obdobju so kljub nekajmesečni negativni stopnji inflacije srednjeročna do dolgoročna inflacijska pričakovanja ostala trdno zasidrana.

Finančna kriza pa je vseeno sprožila veliko vprašanj glede odnosa med monetarno politiko in finančno stabilnostjo. Pri tem je predvsem pomembno boljše razumevanje vloge finančnega sektorja v mehanizmu prenosa monetarne politike. Kot sem omenil v odgovoru na šesto vprašanje, je spremljanje gibanj cen premoženja eden od pomembnih elementov čvrste strategije monetarne politike.

6.        Pogosto se pojavljajo trditve, da se je inflacija zaradi strukturnih sprememb svetovnega gospodarstva preselila z življenjskih potrebščin na premoženje. Kako gledate na te trditve in kakšne bodo po vašem mnenju posledice za monetarno politiko?

V zadnjih tridesetih letih sta se stopnja in nestanovitnost inflacije najprej zmanjšali v razvitih gospodarstvih, pozneje pa še v gospodarstvih v razvoju. Do izbruha finančne krize so se razprave dolgo časa osredotočale na možne razlage te tako imenovane velike zmernosti, na primer glede strukturnih sprememb, vključno z globalizacijo in učinkovitejšo monetarno politiko. Najbrž je najbolj verjeten odgovor, da sta oba dejavnika pomembno prispevala k zmanjševanju stopnje inflacije in njene volatilnosti.

Vseeno pa ne bi mogli reči, da smo v bitki proti inflaciji dokončno zmagali in da smo vstopili v novo obdobje, v katerem se inflacija namesto v maloprodajnih cenah odraža v ceni premoženja. Res je sicer, da je obvladovanje razvoja inflacije z zmanjšanjem premije za tveganje, ki so jo zahtevali finančni trgi, morda prispevalo k spodbujanju nevzdržnega razvoja nekaterih cen premoženja. V prihodnosti bodo morale centralne banke ohraniti kredibilnost, ki so jo s težavo gradile preteklih 30 let, ter se še naprej osredotočati na cilj stabilnosti cen, hkrati pa ustrezno upoštevati vpliv razvoja cen premoženja na srednjeročna in dolgoročna tveganja za ohranitev stabilnosti cen.

Spremljanje razvoja cen premoženja je eden od pomembnih elementov čvrste strategije monetarne politike. Nevzdržni razvoj cen premoženja lahko pomeni, da bodo potrebne precej boleče prilagoditve, pa čeprav daleč v prihodnosti, ki bi lahko ogrozile zmožnost centralne banke, da trajno ohranja stabilnost cen. Strategija monetarne politike ECB je na primer oblikovana tako, da se pri sprejemanju odločitev o monetarni politiki ustrezno upoštevajo dolgoročna tveganja za stabilnost cen, ki so posledica nevzdržne dinamike cen premoženja. V monetarni analizi, ki ima pomembno vlogo pri oblikovanju srednjeročnih in dolgoročnih obetov glede razvoja cen, ocena razvoja na monetarnem in kreditnem področju omogoča spremljanje vzajemnega delovanja med oblikovanjem cen na premoženjskih trgih ter ustvarjanjem kreditov in likvidnosti v finančnem sektorju. To monetarno politiko spodbuja, da se na začetna neravnovesja v cenah premoženja, ki se odražajo v dinamiki monetarnih in kreditnih agregatov, odzove s proaktivnimi in proticikličnimi ukrepi, poleg tega pa ji pomaga pri omejevanju pojava prenapihnjenih cen premoženja v finančnih ciklusih ter pri ohranjanju stabilnosti cen.

Monetarna politika pa ni nujno najprimernejše orodje za obravnavo skokovite rasti cen kreditov in premoženja. Bolj primerna bi utegnila biti uporaba makro bonitetnih instrumentov, usmerjenih v izvor pretirane finančne živahnosti. Res pa je, da s temi instrumenti nimamo veliko izkušenj.

7.        Kako ocenjujete posledice rastočih cen surovin za monetarno politiko? Ali v smislu monetarne politike obstaja nasprotje med bojem proti recesiji in previdnostjo glede inflacije (pričakovanji)?

Monetarna politika ECB je osredotočena na srednjeročne gibanje cen. Nekaj časa traja, preden spremembe v drži monetarne politike vplivajo na gospodarstvo in navsezadnje na cene. Naraščajoče cene surovin, ki jih sedaj opažamo, bodo zato na monetarno politiko vplivale samo toliko, kolikor bodo ustvarile povečano tveganje za srednjeročno stabilnost cen. Kratkoročni učinki na splošno inflacijo, ki izhajajo iz neposrednih učinkov višjih cen surovin na inflacijo, in posredni učinki zaradi njihove uporabe kot vložka v proizvodni proces načeloma niso razlog, zaradi katerega bi se ECB odzvala, saj bi bil učinek na potrošniške cene zgolj začasen.

Stvari bi se začele spreminjati, če bi se ta začasen povečan pritisk na cene zasidral v vedenju potrošnikov, proizvajalcev in udeležencev na finančnem trgu, kar bi povzročilo nastanek sekundarnih učinkov. Poleg tega mora centralna banka posredovati tudi v primeru stalno naraščajočega trenda v cenah surovin, kadar trajno odstopanje od ciljev stabilnosti cen ogroža utrditev inflacijskih pričakovanj. V teh primerih bi bila potrebna zaostritev monetarne politike, da bi se vrnili v stanje stabilnosti cen in trdno zasidranih inflacijskih pričakovanj. V sedanjih razmerah moramo tesneje spremljati cene surovin in njihovo povezanost z gospodarstvom in inflacijo.

Glavna naloga ECB je srednjeročno ohranjanje stabilnosti cen. Da bi to dosegla, določa obrestne mere, zaenkrat pa uporablja tudi nestandardne ukrepe, da bi se obrestne mere prenesle v gospodarstvo kot v normalnih razmerah. Zagotovitev stabilnosti cen je najboljši prispevek, ki ga lahko ECB da k izboljšanju možnosti za trajno okrevanje gospodarstva (glej tudi odgovor na 8. vprašanje).

8.        Kako naj po vašem mnenju ECB izpolnjuje sekundarne obveznosti iz Pogodbe (prispevati h gospodarski rasti in polni zaposlenosti) brez poseganja v cilj stabilnosti cen in katere instrumente bi lahko pri tem uporabila?

ECB je v skladu s Pogodbo določila jasno številčno merilo za doseganje stabilnosti cen. Njen cilj je srednjeročno ohraniti inflacijo pod 2 %, vendar blizu tej vrednosti, in že od začetka ta cilj uspešno izpolnjuje. O dejstvu, da centralna banka ne more vplivati na gospodarsko rast na trajnosten način s spreminjanjem denarne mase, vlada široko soglasje. Vendar je stabilnost cen najpomembnejši prispevek, ki ga lahko monetarna politika naredi za doseganje ugodnega gospodarskega okolja in visoke ravni zaposlenosti, z doseganjem potenciala rasti gospodarstev v euroobmočju pa strukturno prispeva k drugim ciljem Evropske unije.

Brez poseganja v cilj stabilnosti cen Pogodba predvideva tudi podporo Evropskega sistema centralnih bank splošnim gospodarskim politikam v Uniji, da bi med drugim prispeval k trajnostnemu razvoju Evrope na podlagi uravnotežene gospodarske rasti in uresničevanju cilja polne zaposlenosti. Med finančno krizo se je monetarna politika na gospodarske in finančne pretrese odzvala z ustrezno srednjeročno usmeritvijo, da bi zagotovila utrditev inflacijskih pričakovanj ter stabilizirala makroekonomski razvoj. ECB je ustrezno visoko podpirala gospodarstvo z uporabo instrumenta obrestnih mer, ne da bi pri tem ogrozila stabilnost cen. Poleg tega je tradicionalno znižala obrestne mere, in sicer na najnižjo raven v zgodovini, njen odziv pa je bil obenem dovolj prilagodljiv glede na okoliščine. Sprejela je t. i. nestandardne ukrepe, da bi zagotovila nemoten prenos monetarne politike v okviru nenavadno visoke negotovosti in nestabilnosti na finančnih trgih.

9.        Kako ocenjujete institucionalne odnose med ECB, Svetom in/ali Euroskupino? Ali menite, da je treba usklajevanje in gospodarski nadzor znotraj Euroskupine izboljšati?

ECB redno sodeluje na sestankih Ecofina, Euroskupine in njunih pripravljalnih odborov. Poleg tega se predsednik ECB redno udeležuje pomembnih delov sej Evropskega sveta. To tesno sodelovanje ECB omogoča, da ministre obvešča o svojih odločitvah glede monetarne politike in o svoji oceni gospodarskega in finančnega razvoja. ECB prek svoje udeležbe v teh forumih sodeluje v razpravah o fiskalni, makroekonomski in strukturni politiki držav članic EU (zajetih v semestru EU), mednarodnih finančnih zadevah in politikah finančnega sektorja.

Kljub temu bi bilo treba okrepiti zakonodajne predloge Komisije o gospodarskem upravljanju v EU, usklajevanju in gospodarskem nadzoru. Euroskupina ima pri tem bistveno vlogo, saj uteleša ekonomski „steber“ ekonomske in monetarne unije. Namen okrepljenega sodelovanja bi moral biti preprečevanje nastajanja nevzdržnih neravnovesij, ki bi lahko ogrozila nemoteno delovanje ekonomske in monetarne unije, zagotavljanje vzdržnih fiskalnih razmer in krepitev potenciala rasti v euroobmočju.

10.      Kakšno je vaše mnenje o zakonodajnih predlogih o reformi gospodarskega upravljanja, o katerih trenutno teče razprava v Evropskem parlamentu? Ali menite, da je celovit nadzor korak naprej ali bi se raje osredotočili na proračunski nadzor?

Medtem ko predlogi, ki jih je predložila Komisija, pomenijo pomembno razširitev in krepitev obstoječega okvira za fiskalni in makroekonomski nadzor v EU, ne dosežejo „kvantnega preskoka“ v okviru gospodarskega upravljanja ekonomske in monetarne unije, da bi dosegli tesnejšo ekonomsko unijo, k čemur je pozvala ECB. V zvezi s tem pozdravljam prizadevanja Evropskega parlamenta in upam, da bo v celoti izkoristil prostor, ki ga dopušča Pogodba, da bi v razpravah v okviru trialoga s Svetom in Komisijo v največji možni meri okrepil gospodarsko upravljanje.

Iz tega, kako je nadzor potekal v preteklosti, bi morali vzeti glavni nauk, da se je treba strogo držati pravil in da vsa odstopanja s seboj prinesejo skoraj samodejne korektivne ukrepe. To lahko dosežemo z jasnimi in pravočasnimi postopki, ki si jih ni težko razlagati in izvajati.

Nedavna kriza je pokazala, da lahko makroekonomska neravnovesja pomenijo veliko tveganje za javne finance, ki se lahko zelo hitro uresniči. Postalo je tudi zelo jasno, da ta tveganja niso bila dovolj nadzirana in obravnavana v sedanjem okviru upravljanja. Zaradi tega potrebujemo celovitejši pristop k nadzoru. Dobro je, da bodo v okviru evropskega semestra časovno usklajeni različni procesi nadzora, s čimer bo zagotovljena doslednost, hkrati pa bodo ostali pravno in postopkovno ločeni.

11.      Katere vloge, odnosi in izzivi po vašem mnenju čakajo ECB in prihodnji evropski mehanizem za stabilnost?

V izjavi Euroskupine o evropskem mehanizmu za stabilnost z dne 28. novembra 2010, ki jo je Evropski svet potrdil 16. in 17. decembra 2010, so za ECB predvidene številne naloge.

Prvič, Komisija in Mednarodni denarni sklad se bosta v sodelovanju z ECB dogovorila o programih gospodarske in finančne pomoči državam euroobmočja, ki so zaprosile za pomoč prek evropskega mehanizma za stabilnost, in jih spremljala, kot že velja za posojila Grčiji in pomoč iz evropskega instrumenta za finančno stabilnost in evropskega mehanizma za finančno stabilizacijo. Vendar pa ECB tu ne bi smela prevzeti vodilne vloge, saj bi lahko premočna vključenost v spremljanje programov oslabila njeno neodvisnost.

Drugič, Komisija in Mednarodni denarni sklad bosta pred odobritvijo pomoči prek evropskega mehanizma za stabilnost v sodelovanju z ECB opravila temeljito analizo vzdržnosti zadolževanja, na osnovi katere bo Euroskupina sprejela soglasno odločitev o nudenju pomoči.

Tretjič, Komisija bo v sodelovanju z ECB leta 2016 ocenila splošno učinkovitost okvira, predvidenega za evropski mehanizem za stabilnost.

12.      Kaj bi izdaja euroobveznic pomenila za gospodarsko upravljanje na euroobmočju?

Več strani je predlagalo izdajo obveznic s skupnim jamstvom ali „euroobveznica“ kot instrumenta za povečevanje likvidnosti na trgih z dolgovi držav euroobmočja in kot mehanizem, ki bi bil v pomoč pri reševanju sedanje državne dolžniške krize.

Vendar je treba najprej razjasniti nekaj ključnih vidikov. Najpomembneje je, da obveznice s skupnim jamstvom, ki imajo enotno obrestno mero za celotno območje, povzročajo znatne težave pri skupnih pobudah. Lahko oslabijo pobude za fiskalno preudarnost na državni ravni ter povzročijo upad zanimanja držav za sprejemanje politično dragih ukrepov za preprečevanje in reševanje kriz. Pobuda bi lahko imela škodljiv učinek ne samo za države, ki imajo korist od nižjih obrestnih mer takih skupnih obveznic, ampak tudi na tiste, ki jih izplačujejo, ker ne bodo več imele koristi od pretekle fiskalne preudarnosti.

Skupne euroobveznice so bolj smiselne v okolju, v katerem se znatna količina fiskalne pristojnosti prenese z nacionalne ravni na raven Unije in kjer ima Unija zadostne instrumente za izravnavo neugodnih učinkov skupnih obveznic. Podobno bi bilo sedanji finančni ureditvi med osrednjo državno ravnijo in regionalnimi organi v zveznih državah.

13.      Kateri so po vašem mnenju najpomembnejši cilji strategije za rast in delovna mesta do leta 2020? Kako bi lahko ECB in instrumenti za gospodarsko in politično usklajevanje prispevali k uspehu te strategije? Razvrstite po pomembnosti strukturne reforme, za katere menite, da so prednostna naloga v EU.

Za Evropo je odločilno, da poveča svoj potencial rasti. To je najlažje doseči tako, da se ustvarijo pogoji, v katerih uspevajo in se širijo inovacije. Človeški kapital je največje bogastvo Evrope. Inovacije bi morale pripomoči k reševanju okoljskih izzivov, višja storilnost pa je potrebna za dvig življenjskega standarda in omogočanje vzdržnosti javnih financ kljub stroškom zaradi staranja prebivalstva.

Za uspeh strategije 2020 je bistvenega izboljšan in okrepljen nadzor nad politikami držav članic, vključno z novim mehanizmom za makroekonomski nadzor, ki ga je predlagala Komisija. Da se ustvari okolje, ki pospešuje rast, bi morala ECB poleg zagotavljanja stabilnosti cen prispevati tudi k finančni stabilnosti.

Glede prioritete strukturnih reform je za obnovitev konkurenčnosti ter zvišanje potencialne gospodarske rasti in zaposlovanja odločilno da se nemudoma izvedejo znatne in daljnosežne strukturne reforme, ki dopolnjujejo fiskalno konsolidacijo. Zmerno določanje plač, učinkovite spodbude za delo, okrepljena prizadevanja za izobraževanje in usposabljanje ter odprava formalne in dejanske togosti na trgu dela bodo znatno prispevali k nižji strukturni brezposelnosti v prihodnjih letih. Za trge izdelkov je treba nadalje razvijati politike, ki krepijo domačo in čezmejno konkurenco ter podpirajo inovacije, da se pospeši prestrukturiranje in naložbe ter omogoči napredek pri rasti produktivnosti. To zlasti vključuje izvajanje direktive o storitvah, da se izboljša konkurenca pri čezmejnih storitvah. Strukturne reforme bi bilo treba podpreti tudi z ustrezno reorganizacijo in konsolidacijo bančnega sektorja. Zanesljive bilance stanja, učinkovito upravljanje tveganja in pregledni, robustni poslovni modeli so še naprej ključni za okrepitev odpornosti bank na pretrese in za zagotavljanje ustreznega dostopa do financiranja, s čimer se oblikujejo temelji za trajnostno rast in finančno stabilnost.

14.      Kaj menite, kako hitro naj se nove države članice glede na vsa konvergenčna merila in sodelovanje v mehanizmu deviznega tečaja evropskega monetarnega sistema (ERM II) pridružijo monetarni uniji in sprejmejo euro? Kakšen je vaš pogled na dolgoročnejšo prihodnost evropske monetarne unije in kakšni izzivi so pred nami?

Vse nove države članice naj bi sprejele euro, ko dosežejo visoko stopnjo trajnostne konvergence, kot zahtevata pogodba in protokol. Za sprejem eura ni vnaprej določenega urnika. Prvi korak na poti k euru je sodelovanje v evropskem monetarnem sistemu ERM II. V tem obdobju naj bi države pokazale, da lahko brez večjih sprememb v menjalnem tečaju vzdržujejo stabilnost cen, fiskalno disciplino in konkurenčnost. Ocena izpolnjevanja konvergenčnih meril temelji na ideji, da je najpomembnejša vzdržnost. Brez vzdržne konvergence bo stališče ECB o monetarni politiki za državo verjetno neustrezno, lahko pa bi bila tudi izpostavljena vrsti ciklov „razcveta in propada“, ker nima pomembnih političnih orodij za stabilizacijo domačih gospodarskih pogojev.

Prihodnost gospodarske in monetarne unije je trdna, obstaja pa potreba po okrepitvi potenciala rasti evropskega gospodarstva (glej 13. vprašanje) in gospodarskega stebra ekonomske in monetarne unije. V tej zvezi s strinjam z ECB, ki za poglobljeno ekonomsko unijo zagovarja kvantni prehod pri gospodarskem upravljanju ekonomske in monetarne unije. Natančneje, razširiti in okrepiti je treba makroekonomski in proračunski nadzor euroobmočja. To predvsem pomeni, da se za fiskalno politiko ustvarijo odločnejša in bolj zavezujoča pravila, ki jih podpirajo okrepljene sankcije ali mehanizmi za zagotavljanje skladnosti. Drugič, potreben je nov okvir za spremljanje konkurenčnosti in zagotovitev izvajanja ukrepov za preprečevanje pojava neravnovesij v zasebnem sektorju (na primer pretirana rast posojil). Ker s krepitvijo fiskalnega in makroekonomskega nadzora ni mogoče popolnoma obvladovati državnih dolžniških kriz, bi bilo treba vzpostaviti stalni okvir za upravljanje tveganja, ki bi kot zadnje sredstvo varoval stabilnost celotnega euroobmočja.

15.      Kaj menite o obdavčitvi kratkoročnih finančnih transakcij? Ali menite, da je davek na devizne transakcije skladen s pogodbami EU, ki zagotavljajo prosti pretok kapitala? Ali menite, da bi lahko imel davek na devizne transakcije z eurom ugodne učinke – na primer stabilizacijo menjalnih tečajev držav, ki se v prihodnosti želijo pridružiti euroobmočju?

Finančna kriza je poudarila težave, povezane s preseganjem sredstev in cen ter pretiranimi nihanji. S temi vprašanji se je treba soočiti. Nisem pa prepričan, da bi bil davek na kratkoročne finančne transakcije učinkovit način njihovega reševanja. Vsekakor bi jih morali obravnavati znotraj novega makrobonitetnega okvira.

Uvedbi davka na finančne transakcije nasprotujejo razlogi, ki so tehnične narave. Da bi bil ta davek učinkovit, je treba kar najbolj zmanjšati izogibanje njegovemu plačilu (na primer s premestitvijo trgovanja na področja, kjer se ne izvaja, kot je omenjeno zgoraj, ter z mobilnostjo med različnimi finančnimi produkti). Zato bi moral biti davek sprejet na globalni ravni in bi moral zajemati široko paleto izdelkov. To bi privedlo do resnih težav pri usklajevanju opredelitve pravnega okvira in njegovem doslednem izvajanju.

Obstaja tudi tveganje, da bi imel davek na finančne transakcije učinek, ki bil nasproten tistim, ki jih zagovarjajo njegovi privrženci, ki so zmanjšanje nihanj in preprečevanje špekulacij. Strinjam se, da so ti cilji pomembni, vendar sem prepričan, da obstajajo drugi načini, ki bi bili tu bolj učinkoviti, na primer doslednejša ureditev.

Zlasti če pogledamo devizne transakcije, bi lahko imel davek nanje nasproten učinek, saj ne more razlikovati med strankami, ki potrebujejo tujo valuto za nakup blaga ali storitev v tujini, in špekulanti. Znaten del deviznega trga predstavljajo trgovci, ki med seboj prerazdeljujejo neravnovesja pri naročilih. Zato lahko naročilo ene stranke sproži vrsto transakcij med trgovci. V tem primeru bi davek na nominalno transakcijo veljal za vsako stopnjo v vrsti, kar bi povečalo skupni davek, ki bi ga predvidoma v celoti plačala stranka.

Nisem pravni strokovnjak, vendar sem opazil, da je ECB v uradnem mnenju postavila pravna vprašanja o davkih na devizne transakcije v državah članicah EU, tudi o skladnosti s Pogodbo.

16.      Kakšen je vaš pogled na vlogo Sveta in Evropske centralne banke pri zunanjem zastopanju euroobmočja?

Zastopanje monetarnega kraka ekonomske in monetarne unije je enotno in dosledno. Skupna monetarna politika je zastopana prek ECB v vseh ustreznih mednarodnih institucijah in forumih. Monetarna politika je v izključni pristojnosti EU, kar pomeni, da je v izključni pristojnosti Unije, da jo zunanje zastopa. Podobno jasno je tudi glede vprašanj deviznega tečaja, ki je prav tako v izključni pristojnosti EU. Zastopanje te pristojnosti je zagotovljeno prek ECB in sveta ECOFIN-a (v sestavi predstavnikov euroobmočja).

Zunanje zastopanje ekonomskih politik euroobmočja je v skladu z razdelitvijo notranjih pristojnosti med Unijo in državami članicami, ki so skladno z evropskim okvirom pristojne za ekonomske politike. Medtem ko so države članice članice mednarodnih forumov, kot je Mednarodni denarni sklad, kjer imajo morda finančne odgovornosti, pa morajo ukrepati v tesnem sodelovanju s pristojno institucijo Unije, kadar koli je celotna zadeva ali njeni deli v pristojnosti Unije.

Potekajo prizadevanja za večje usklajevanje. Člen 138 Pogodbe določa, da lahko Svet (v sestavi predstavnikov euroobmočja) sprejema „skupna stališča o zadevah posebnega pomena za ekonomsko in monetarno unijo“ ter „ukrepe za zagotovitev enotnega zastopanja v mednarodnih finančnih institucijah in na konferencah“. Ko se bo okrepilo gospodarsko upravljanje, stališča pa bodo bolj usklajena, sem dolgoročneje osebno naklonjen enotnemu zastopanju eura ali EU v mednarodnih forumih, pod pogojem, da bodo notranji mehanizmi odločanja učinkoviti.

17.      Kako ocenjujete nedavni razvoj menjalnega tečaja med ameriškim dolarjem in eurom? Kako ocenjujete nedavni razvoj menjalnega tečaja med renmimbijem in eurom v zadnjem času? Ali menite, da so se centralne banke sposobne uspešno boriti proti prevelikim nihanjem? Ali menite, da je treba mednarodno vlogo eura vzpodbujati?

Razvoj menjalnih tečajev so v zadnjih 14 mesecih v veliki meri oblikovali razvoj oživitve gospodarstva, fiskalni pogoji in monetarna politika po svetu. V prvi polovici 2010 je vrednost eura v primerjavi z ameriškim dolarjem padla zaradi zaskrbljenosti glede razmer na področju državnega dolga v nekaterih državah euroobmočja in hitrejšega makroekonomskega okrevanja v Združenih državah kot v euroobmočju. V drugi polovici leta si je euro z nekaj nihanji opomogel, kar lahko v glavnem pripišemo zmanjšanju zaskrbljenosti zaradi državnega dolga in dodatnim gospodarskim spodbudam v Združenih državah. Januarja in februarja 2011 so devizni tečaji v glavnem odražali negotovost zaradi prihodnjega razvoja dogodkov v nekaterih državah proizvajalkah nafte.

Odkar od junija 2010 renminbi ni več dejansko vezan na ameriški dolar, se je njegova vrednost povišala za 4 % v primerjavi z ameriškim dolarjem, vendar je padel za več kot 7 % v primerjavi z eurom, njegov nominalni efektivni tečaj pa je padel za 3 %. Menim, da bi lahko kitajske oblasti uporabile prožnost, ki jo omogoča nova politika, da bi omogočile postopno efektivno povišanje vrednosti renminbija. Mednarodna skupnost se strinja – kar so ponovili tudi voditelji skupine G20 lansko leto v Seulu –, da je premik k bolj tržnim sistemom deviznih tečajev, okrepitev stabilnosti deviznih tečajev tako, da bodo odražali gospodarske temelje, ter izogibanje konkurenčne devalvacije valut v interesu držav v gospodarskem vzponu, vključno s Kitajsko, pa tudi mednarodne skupnosti.

Jasno je, da imajo prevelika nihanja in neurejena gibanja deviznih tečajev neugodne posledice na gospodarsko in finančno stabilnost. Glede sposobnosti centralnih bank, da se spoprimejo s prevelikim nihanjem deviznih tečajev, je euroobmočje sprejelo režim fleksibilnega deviznega tečaja, kar pomeni, da zunanjo vrednost eura v primerjavi z valutami tretjih držav določa trg. To ECB omogoča, da se osredotoča na svoj cilj – ohranjanje stabilnosti cen –, in bi moralo prispevati k omejevanju nihanj deviznih tečajev.

Strinjam se s politiko, ki ji Evropska centralna banka sledi že od začetka monetarne unije leta 1999, da mednarodne uporabe eura niti ne pospešuje niti ne zavira. Razvoj vloge eura v tujini je zlasti rezultat sil na trgu in odločitev zasebnega sektorja. Verodostojnost monetarne politike ECB bo spodbujala k večji uporabi eura v mednarodnih transakcijah.

18.      Kako ocenjujete dosežke skupine G20? Kaj menite o sedanji ravni usklajevanja?

Skupina G20 je bila izjemno pomembna pri zagotavljanju političnega zagona na visoki ravni za obvladovanje krize, krizno upravljanje in preprečevanje kriz v prihodnosti. Kohezijo skupine G20 je treba zagotoviti tudi potem, ko bo kriza minila. Zato je zelo dobrodošlo, da so voditelji skupine G20 (nazadnje na njihovem vrhu v Seulu novembra 2010) poudarili pomembnost nadaljnjega sodelovanja v mednarodni politiki za reševanje temeljnih vzrokov finančne krize in ustvarjanje temeljev za trdno svetovno gospodarsko rast. Menim, da je visoka raven kolektivne odgovornosti članov skupine G20 spodbudna. Obenem sem opazil, da je zaradi heterogenosti članstva skupino G20 težje usklajevati in se je težko dogovarjati o skupnih stališčih. Pomembno je tudi, da mora postati postopek bolj vključujoč, da bodo v njem sodelovale druge države.

Med raznimi točkami na dnevnem redu skupine G20 bi poudaril naslednje:

Prvič, okvir skupine G20 za močno, trajnostno in uravnoteženo rast je uporaben mehanizem za večstransko sodelovanje. Odločilno je, da vse članice skupine G20, skupaj z Mednarodnim denarnim skladom, v celoti izpolnijo svoje obveznosti, ki so jih sprejele v tem okviru. V tej zvezi so osrednjega pomena drzni ukrepi za varovanje fiskalne vzdržnosti in ambiciozne strukturne reforme. Evropa bi morala biti vzor.

Drugič, voditelji skupine G20 so potrdili ključne sestavine za preobrazbo finančnega sistema, vključno s pomembnim delom, ki sta ga opravila Baselski odbor in odbor za finančno stabilnost. Zdaj je pomembno, da člani skupine G20 dodatno napredujejo pri izvajanju sprejetih dogovorov.

C. Finančna stabilnost in nadzor

19.      Kako bi po vašem lahko utrdili povezavo med makro- in mikronadzorom? Ali menite, da bosta imela Evropski odbor za sistemska tveganja in evropski nadzorni organ učinkovita pooblastila?

Novoustanovljeni Evropski sistem finančnih nadzornih organov je prvi korak k večjemu sodelovanju med mikro- in makrobonitetnim nadzorom. Za izboljšanje dopolnjevanja med mikro- in makrobonitetnim nadzorom in za okrepitev čezmejnega nadzora bi se moral sistem razvijati v skupni kulturi nadzora med organi. Trije evropski nadzorni organi in Evropski odbor za sistemska tveganja bi morali ukrepati na podlagi ustrezne in učinkovite izmenjave podatkov, analiz podatkov in metodologij.

Da bodo učinkoviti, bi morali Evropski odbor za sistemska tveganja in evropski nadzorni organi polno izkoristiti pristojnosti in instrumente, ki jim jih zagotavljajo predpisi. Natančneje, pravni okvir predvideva za evropske nadzorne organe nekatera zavezujoča pooblastila, vključno s tehničnimi standardi, ki so izvršljivi po prenosu v pravo EU, pooblastilo za preiskavo kršitev prava EU in možnost uporabe pravnih instrumentov, ki so zavezujoča za podjetja ali udeležence na trgu. Evropskemu odboru za sistemska tveganja pa je zakonodajalec dodeli vlogo „ukrepaj ali pojasni“. Ta pooblastila so učinkovita, dokler temeljijo na verodostojnosti, ugledu institucij in odličnosti. Ta intelektualna pooblastila se med drugim zanašajo na neodvisnost, ustrezno kadrovanje in zadostna proračunska sredstva, namenjena Evropskemu odboru za sistemska tveganja in evropskemu nadzornemu organu.

20.      Ali glede Evropskega odbora za sistemska tveganja menite, da obstaja potencial za navzkrižje interesov z mandatom Evropske centralne banke (ECB) glede denarne politike?

Ne vidim nikakršnega navzkrižja interesov. Politične odgovornosti ECB in Evropskega odbora za sistemska tveganja se jasno razlikujejo. Glavni cilj ECB je ohranjanje stabilnosti cen na euroobmočju. Poleg tega prispeva k „nemotenemu vodenju politik pristojnih oblasti glede …. stabilnosti finančnega sistema“ in spodbuja nemoteno delovanje tržnih infrastruktur. Evropski odbor za sistemska tveganja pa je pristojen za makrobonitetni nadzor nad celotnim finančnim sistemom EU in ugotavlja tveganja za finančno stabilnost ter po potrebi izdaja opozorila o tveganjih in priporočila za ukrepe za odpravo teh tveganj. Naloga, da uporablja monetarno politiko za ohranjevanje stabilnosti cen, makrobonitetno orodje (ki ga je treba še dodatno razviti) pa za obravnavo tveganj za finančni sistem, je jasna in učinkovita.

Ob tem je treba priznati, da stabilnosti cen in finančne stabilnosti ni mogoče analizirati neodvisno ene od druge. Dolgoročno gledano stabilnost cen prispeva k finančni stabilnosti, medtem ko je finančna stabilnost pogoj, da lahko centralna banka ohranja stabilnost cen. Torej se cilji ECB in Evropskega odbora za sistemska tveganja vzajemno krepijo.

Vseeno pa lahko pomislimo na veliko situacij, v katerih uporaba instrumentov monetarne politike vpliva na finančno stabilnost in obratno, ko instrumenti makrobonitene politike vplivajo na inflacijo. Prepričan sem, da je neodvisnost ECB in Evropskega odbora za sistemska tveganja zagotovilo, da bodo njuni politični instrumenti usmerjeni k ciljem, za katere so bila ta orodja načrtovana. Poleg tega je skoraj po definiciji zajamčena ustrezna zastopanost guvernerjev centralnih bank v Evropskem odboru za sistemska tveganja in nujni pretok informacij o makroekonomskih razmerah in tveganjih za finančno stabilnost.

Celo če makrobonitetna politika ne bi bila uspešna (če bi bila neučinkovita ali pa jo pristojni organi ne bi izvajali na zadovoljiv način) za centralno banko zaradi dolgoročnega usklajevanja cen in finančne stabilnosti ni dolgoročnega nasprotja interesov (glej 6. vprašanje). Morda se bo banka v tem primeru morala kratko- do srednjeročno sprijazniti z naraščajočimi finančnimi neravnovesji in začasno odstopati od svoje kvantitativne opredelitve stabilnost cen (na primer rahlo zmanjšana inflacija cen življenjskih potrebščin v obdobju hitro naraščajih cen premoženja). Takšna politika bi zagotovila dolgoročno stabilnost cen in finančno stabilnost, saj bi pripomogla k obvladovanju finančnega neravnovesja in se s tem izognila močnemu zmanjšanju inflacije ali celo deflaciji v fazi razpleta teh neravnovesij. Načelo uporabe proaktivnih in procikličnih ukrepov je bilo preko monetarnega stebra vedno sestavni del dvostebrne strategije ECB, še zlasti pa povezava med razvojem na monetarnem in kreditnem področju ter dragimi cikli finančnega razcveta in propada. Verjetno je tudi, da se bosta zaradi ustanovitve Evropskega odbora za sistemska tveganja zmanjšala pogostost in resnost razmer, ki pomenijo večji izziv za oblikovalce monetarne politike.

21       Kakšna bo po vašem mnenju vloga ECB pri nadzoru bančnega poslovanja v prihodnosti?

Ustanovitev evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB) kot novega organa za makrobonitetni nadzor nad finančnim sistemom EU ter vzporedna krepitev okvira EU za usklajevanje med nacionalnimi organi za mikrobonitetni nadzor z ustanovitvijo evropskih nadzornih organov predstavljata pomemben napredek pri soočanju z izzivi in odpravi pomanjkljivosti, ki so se izkazale s finančno krizo.

ECB bo v novem okviru igrala pomembno vlogo, saj ESRB in tudi njegovemu sekretariatu nudi analitično, statistično, administrativno in logistično podporo. Poleg tega bi morala ECB, ob sodelovanju vseh članov razširjenega sveta ECB, ESRB omogočiti dostop do makroekonomskega, finančnega in monetarnega strokovnega znanja vseh centralnih bank EU. Ta prispevek bodo podprle dejavnosti ECB in ESCB na različnih področjih centralnega bančništva (analiza finančne stabilnosti, makroekonomska analiza, zbiranje statističnih podatkov) ter splošna sinergija na področju strokovnega znanja, virov in infrastrukture nacionalnih centralnih bank EU. Odbor ECB za bančni nadzor, ki sem mu predsedoval med letoma 2007 in 2011, je bil na tem področju že dejaven. Njegove izkušnje in pripravljalno delo bodo koristni za novi svetovalni tehnični odbor ESRB.

ECB se tudi udeležuje sestankov Evropskega bančnega organa (EBA) in na ravni 2 Evropskega odbora za bančništvo (EBC) ter bo zagotovila svoj prispevek k tehničnim razpravam na teh forumih. Poleg tega, kot veste, ECB pripravlja pravna mnenja o vseh pobudah EU (in nacionalnih pobudah), ki lahko vplivajo na finančno stabilnost, kot je CRD IV (direktiva o kapitalskih zahtevah).

22       Katera so po vašem mnenju najbolj pereča vprašanja v zvezi z zakonodajo na področju finančnih storitev?

Prvič, nova pravila Basel III, ki zajemajo nove ukrepe o kazalnikih finančnih vzvodov, likvidnostnih standardih in proticikličnih rezervah. V Evropi izvajanje teh pravil poteka prek sprememb direktive o kapitalskih zahtevah, ki jo Komisija prav zdaj obravnava. Na tem mestu bi želel poudariti, da so nekateri elementi bonitetne ureditve zelo tesno povezani z makrobonitetnim nadzorom, denimo proticiklične rezerve, pri čemer se pričakuje, da bo ESRB igral pomembno vlogo v sodelovanju z EBA.

Drugič, delo na področju sistemsko pomembnih finančnih institucij (SIFI), ki bi moralo biti zaključeno leta 2011.

Tretjič, krizno upravljanje in reševanje. Kar zadeva EU je Evropska komisija napovedala javno razpravo o tem v januarju. Predlagani okvir bi vseboval določbe za izboljšanje pripravljenosti tako organov kot institucij na krize. Novi okvir EU bi moral uskladiti nacionalne sisteme in zagotoviti mehanizme za sodelovanje, ki bi bili učinkoviti ob propadu čezmejnih bank. Prav tako so potrebne verodostojne finančne ureditve, za ta namen pa bi lahko za napolnitev bančnih reševalnih skladov uporabili bančne dajatve.

Četrtič, bančni sistem v senci. Skupina G20 je na srečanju novembra 2010 v Seulu odbor za finančno stabilnost (FSB) pozvala, naj do sredine 2011 oblikuje priporočila za okrepitev ureditve in nadzora tega bančnega sistema.

Petič, makrobonitetni nadzor. Delo, ki ga opravljajo Banka za mednarodne poravnave, Mednarodni denarni sklad in FSB, poteka na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni, in sicer na področju (i) odpravljanja podatkovnih vrzeli in krepitve analitičnih orodij za prepoznavanje in ocenjevanje sistemskih tveganj, (ii) oblikovanja političnih odzivov v zvezi s finančnimi institucijami, trgi in infrastrukturo ter (iii) splošnih prizadevanj za oblikovanje skladnih okvirov za makrobonitetni nadzor in politiko.

Šestič, varstvo potrošnikov. Skupina G20 je odbor za finančno stabilnost, OECD in druge mednarodne organizacije pooblastila, da preučijo možnosti za okrepitev varstva potrošnikov. To bo omogočilo upoštevanje obstoječih pravil ali načel varstva potrošnikov, ki se na evropski ravni že izvajajo, na primer direktiva MiFID ali direktiva o potrošniških kreditih, ki potrošnikom zagotavljata visoko raven varstva.

Kočno, računovodski standardi. Razveseljiva so nedavna prizadevanja uprave za računovodske standarde (FASB) in dveh uprav IASB v odzivu na poziv skupine G20 h približevanju in usklajevanju splošnih računovodskih standardov ZDA (US GAAP) in mednarodnih računovodskih standardov poročanja (MSRP). Vendar ostajajo precejšnje konceptualne razlike med ključnimi področji, kot so klasifikacija in meritev finančnih instrumentov, ki jih je treba razrešiti, da bi se odzvali na zahtevo skupine G20 po visokokakovostnih računovodskih standardih.

D. Delovanje ECB in demokratična odgovornost ter preglednost

23.      Ali se ne bi morale različne odgovornosti članov odbora spreminjati, skladno s spremembami nalog in prednostnih nalog ECB?

Želel bi poudariti, da je izvršilni odbor ECB organ, ki odločitve sprejema kot kolegij. V sklopu te skupne odgovornosti za splošno delovanje ECB razumem, da odbor iz operativnih/praktičnih razlogov skupno odloča o linijah poročanja za vsako področje poslovanja ECB. To konkretno pomeni, da vsako področje poslovanja poroča posameznim članom izvršilnega odbora, izvršilni odbor kot celota pa je skupno odgovorno za odločanje ECB. Obenem tudi razumem, da izvršilni odbor pregleduje dodelitev linij poročanja v določenem obdobju, kar je po mojem zelo dobra praksa, saj po eni strani omogoča upoštevanje specifičnega strokovnega znanja, glede na posamezni primer pa tudi prilagoditev zunanjim dogodkom (denimo ustanovitev novih področij poslovanja, na primer v okviru sistema T2S), eventualno pa tudi krepi kolegialnost odbora.

24.      Kakšen sistem se vam zdi primeren za zagotovitev pravičnega izmenjevanja članov izvršilnega odbora ECB tudi v smislu enakovredne zastopanosti različnih narodnosti?

Merila za imenovanje članov izvršilnega odbora ECB so zelo jasno opredeljena v Pogodbi o delovanju EU ter v statutu ESCB in ECB, kjer je določeno, da „naj se člane izvršilnega odbora izbere med ljudmi z ugledom in s poklicnimi izkušnjami na monetarnem ali bančnem področju“ in da so lahko „člani izvršilnega odbora samo državljani držav članic (euroobmočja)“.

Menim, da ta postopek po priporočilu Sveta ter posvetovanju z Evropskim parlamentom in ECB zagotavlja, da sta čim bolje izpolnjeni zahtevi glede imenovanja članov izvršilnega odbora ECB.

Rad bi poudaril, da je ECB nadnacionalna institucija, kar pomeni, da njeni organi odločajo izključno v interesu euroobmočja in ne v skladu z nacionalnimi interesi. Zato tudi člani odborov ECB, ki sprejemajo odločitve, ne zastopajo držav članic, iz katerih prihajajo, temveč pri sprejemanju odločitev delujejo kot posamezniki. Menim, da je zahteva, „naj se člane izvršilnega odbora izbere med ljudmi z ugledom in s poklicnimi izkušnjami na monetarnem ali bančnem področju“ ustrezna za zagotovitev kompetentne in v euroobmočje usmerjene sestave izvršilnega odbora ECB.

25.      Kakšno je vaše stališče glede potrebe po povečanju raznolikosti strokovnih izkušenj članov odbora ECB namesto opiranja izključno na predstavnike centralnih bank?

Pogodba zahteva, da se člane izvršilnega odbora „imenuje med ljudmi z ugledom in s poklicnimi izkušnjami na monetarnem ali bančnem področju“. Ni nobene zahteve, v skladu s katero bi bilo treba imenovati le centralne bančnike. Seveda to zahtevo izpolnjujejo centralni bančniki, vendar to nikakor ne izključuje posameznikov z drugačnim poklicnim ozadjem in izkušnjami. Tudi moje poklicne izkušnje ter izkušnje mnogih višjih centralnih bančnikov so precej raznolike in niso le s področja centralnega bančništva. Poklicno ozadje sedanjih članov izvršilnega odbora je prav tako raznoliko, kar zagotavlja dragoceno dodano vrednost v procesu sprejemanja odločitev.

26.      Bi nam lahko predstavili svoje stališče glede koncepta demokratične odgovornosti, ko gre za ECB in centralno bančništvo nasploh?

Menim, da mora biti neodvisnost centralne banke uravnotežena z odgovornostjo do javnosti in njenih izvoljenih članov. Na splošno je odgovornost osnovni predpogoj za demokratično legitimnost in njen temeljni element. Lahko se jo razume kot obveznost neodvisne centralne banke, da državljanom ustrezno predstavi in utemelji sprejete odločitve, s čimer je v celoti odgovorna za izpolnjevanje svojega mandata. Odgovornost tudi zagotavlja, da se naloge centralne banke opravljajo na zelo strokovni ravni.

ECB ima kot organ, ki je bil ustanovljen s Pogodbo in ki deluje v okviru dodeljenih pristojnosti, zakonsko nalogo, da ohranja stabilnost cen, in druge naloge s področja centralnega bančništva za celotno euroobmočje. Zato je ECB najprej in predvsem odgovorna državljanom EU, bolj formalno pa Evropskemu parlamentu, ki je edina evropska institucija, ki jo neposredno izvolijo državljani EU.

EBC lahko svojo odgovornost izpolnjuje na več načinov. ECB poleg mesečnih tiskovnih konferenc predsednika in podpredsednika (gl. tudi 28. odgovor) objavlja mesečni bilten ter Evropskemu parlamentu (in Svetu) sako leto predstavi letno poročilo. Predsednik ECB štirikrat na leto nastopi v odboru ECON in tudi druge člane izvršilnega odbora ta odbor/Parlament pogosto povabi k razpravi o specifični tematiki. Sam osebno podpiram redni dialog med člani odbora ECB in poslanci Evropskega parlamenta. Člani izvršilnega odbora tudi velikokrat javno nastopajo ter dajejo intervjuje na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni.

27.      ECB se že dolgo izogiba sprejetju zahteve Evropskega parlamenta po objavi zapisnika sestankov svojega sveta. Kakšne so po vašem mnenju ovire in težave v zvezi z objavo teh zapisnikov? Bi se zavzeli za objavo zapisnikov sestankov sveta ECB v bližnji prihodnosti?

Z objavo zapisnikov bi lahko izvršilni odbor ECB uveljavljal svojo odgovornost. Vendar je treba priznati, da gre za hkrati kolegialen in nadnacionalen organ. To pomeni, da so člani izvršilnega odbora ECB, ki prihajajo iz različnih držav članic, skupaj odgovorni za odločitve, ki jih odbor sprejme, zato imajo kolektivno odgovornost.

Obstaja skrb, da bi objava zapisnikov ogrožala neodvisnost članov odbora, ker bi lahko bili s tem izpostavljeni neželenim poskusom poseganja v njihovo nepristranskost, s čimer bi postali individualno odgovorni. Osebno sem tudi zaskrbljen, da bi lahko to povzročilo kategorizacijo članov izvršilnega odbora glede na njihove države, ki jih v tem odboru ne zastopajo.

Zato menim, da je sedanja praksa predsednikovih tiskovnih konferenc, ki potekajo takoj po sestankih o monetarni politiki, ter objava uvodne izjave, kar zagotavlja celovit povzetek politično relevantne ocene ekonomskih sprememb, učinkovit način predstavitve in pojasnitve stališča izvršilnega odbora javnosti, ki obenem ščiti osebna stališča članov. Ker je javnost s tem pristopom obsežno in v realnem času seznanjena na podlagi vseh ustreznih pojasnitev, ne vidim nobenega pomembnega razloga za to, da bi sedanjo prakso spremenili. Poleg tega mora centralna banka pojasniti analitični okvir, ki ga uporabi v notranjem procesu odločanja in pri oceni gospodarskega položaja, in redno pojasnjevati ekonomsko logiko, na kateri temeljijo njene politične odločitve, ter načine, kako dosega ravnovesje.

28.      Kakšen je vaš sklep, če primerjate politiki preglednosti, ki jima sledita Ameriška centralna banka in ECB? Kaj menite o objavi zapisnikov sestankov, kot to prakticirata Fed in Bank of England? Ali menite, da bi morala tako ravnati tudi ECB?

Za sodoben sistem preglednosti mora centralna banka jasno pojasniti, kako razlaga svoj mandat, ter biti pripravljena pojasniti svoje politične cilje. Tako lahko javnost nadzoruje in ocenjuje delovanje centralne banke.

Poglavitni cilj ECB glede preglednosti monetarne politike mora biti učinkovitost te politike pri uresničevanju njenih zakonsko določenih ciljev. ECB je napovedala formalno strategijo monetarne politike in politične odločitve pojasnjuje dejansko na podlagi te strategije ter v realnem času.

V sedanjem času je za večino centralnih bank preglednost bistvena komponenta njihovega okvira monetarne politike. Zaželena so prizadevanja za izboljšanje preglednosti, če s tem javnost bolje razume monetarno politiko in da ta postane bolj verodostojna in učinkovitejša. V zvezi s tem večina centralnih bank, tudi Fed in ECB, poudarja pomen učinkovitega komuniciranja in ustreznih izmenjav z javnostjo. Ker ima lahko centralna banka več možnosti za okrepitev svojega obveščanja, ni vedno jasno, kakšen model preglednosti je v dani situaciji najustreznejši.

Objava zapisnikov organov, ki sprejemajo odločitve, je eden izmed možnih načinov za obveščanje javnosti o sprejetih odločitvah. V določenih okoliščinah lahko zagotovi koristne dodatne informacije glede raznolikosti stališč znotraj teh organov in glede razlogov, na podlagi katerih je bila dana odločitev sprejeta. Vendar, kot sem navedel v odgovoru na 27. vprašanje, ima lahko to vprašanje precejšne negativne vidike, ki komunikacije ne izboljšujejo. Zato je objavljanje zapisnikov, kot je praksa bank Fed in Bank of England, eden od možnih pristopov.

Dejstvo, da ECB ne objavlja svojih zapisnikov, je treba pojasniti na podlagi specifičnih potreb in okoliščin te banke in Eurosistema v širšem smislu. Izvršilnemu odboru omogoča, da odločitve na področju monetarne politike sprejema popolnoma neodvisno in na način, pri čemer je v ospredju kolektivna odgovornost njegovih članov. Poleg tega je v skladu z zahtevo Pogodbe, da morajo biti razprave izvršilnega odbora zaupne.

29.      Kaj menite o monetarnem dialogu? Ali bi lahko člani sveta ECB razpravljali o monetarni politiki in o svojih sklepih z drugimi političnimi akterji ali bi to ogrožalo neodvisnost banke?

Četrtletna srečanja med predsednikom ECB in Odborom za ekonomske in monetarne zadeve so edinstvena priložnost za ECB, da svojo monetarno politiko predstavi predstavnikom evropskih državljanov in dobi povratne informacije. Poleg tega se člani izvršilnega odbora udeležujejo sej odbora ECON in plenarnih zasedanj, pa tudi poslanci EP neuradno obiščejo ECB, zlasti odbor ECON enkrat na leto. Vse to je del izpolnjevanja odgovornosti ECB do Evropskega parlamenta in bi moralo prispevati k nadvse učinkovitem in konstruktivnem dialogu med institucijami.

Drugih rednih izmenjav z evropskimi institucijami in organi, na primer Euroskupino in svetom ECOFIN, ni. V skladu z določbami Pogodbe in ob upoštevanju neodvisnosti banke poteka tudi izmenjava informacij s Komisijo in nacionalnimi vladami na tehnični ravni, in sicer v posameznih odborih EU.

30.      Katera so po vašem mnenju najpomembnejša tveganja in izzivi, s katerimi se sooča ECB?

V sedanjem času je kar nekaj izzivov na različnih področjih, naj se osredotočim na tri pomembnejše.

Prvič, normalizacija monetarne politike. Euroobmočje se postopoma normalizira po veliki gospodarski in finančni krizi, čeprav različne države, trgi in sektorji ne dosegajo enakega napredka. ECB bo sčasoma zopet vzpostavila nekdanje ravni ključne obrestne mere, nestandardni ukrepi pa bodo postopoma odpravljeni, tako da ne bodo več potrebni za prenos monetarne politike v gospodarstvo, končno pa tudi v cene. Izziv predstavlja ustrezna časovna umestitev teh ukrepov, zlasti v sedanjem okolju, ki je še vedno zaznamovano z negotovostjo in ranljivostjo.

Drugi izziv sem omenil že poprej. Finančna kriza je sprožila veliko vprašanj glede odnosa med monetarno politiko in finančno stabilnostjo. Pri tem je predvsem pomembno boljše razumevanje vloge finančnega sektorja v mehanizmu prenosa. Bistvenega pomena pa bo tudi dober delovni odnos z Evropskim odborom za sistemska tveganja in evropskimi nadzornimi organi.

Tretji večji izziv, ki bi ga želel na tem mestu izpostaviti, zadeva prihodnost Evrope in Evropske monetarne unije. Nacionalne politike, sprejete na začetku sedanje krize, niso uvedle potrebnih mehanizmov za zagotovitev stabilnosti in nemotenega delovanja EMU. Fiskalna konsolidacija, strukturne reforme in odprava neravnovesij v mnogih primerih niso zadostovale in evropski predpisi ponekod niso bili upoštevani oziroma so bili celo spremenjeni, če niso ustrezali državni politični agendi. Zato je potreben nov evropski okvir upravljanja, pri čemer je treba države članice opomniti, da ima EU, zlasti EMU, prednosti, vendar so z njimi povezane tudi obveznosti. Kot je dejala ECB, potrebujemo „kvantitativni preskok“. Za vzdržno Evropo ni sprejemljivo, če bi rekli, da se je treba le nekako prebiti skozi te kritične čase. To dogajanje je zame, ne le kot prepričanega Evropejca, temveč tudi kot monetarnega politika, pomembno, saj zadeva okoliščine, v katerih ECB izvaja svojo monetarno politiko, da bi dosegla svoj poglavitni cilj, namreč stabilnost cen.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	16.3.2011
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	42 0 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Burkhard Balz, Sharon Bowles, Udo Bullmann, Pascal Canfin, Nikolaos Huntis (Nikolaos Chountis), George Sabin Cutaş, Rachida Dati, Leonardo Domenici, Derk Jan Eppink, Diogo Feio, Vicky Ford, Ildikó Gáll-Pelcz, José Manuel García-Margallo y Marfil, Jean-Paul Gauzès, Sven Giegold, Sylvie Goulard, Liem Hoang Ngoc, Wolf Klinz, Philippe Lamberts, Astrid Lulling, Hans-Peter Martin, Íñigo Méndez de Vigo, Ivari Padar, Antolín Sánchez Presedo, Olle Schmidt, Edward Scicluna, Peter Simon, Peter Skinner, Theodor Dumitru Stolojan, Ivo Strejček, Marianne Thyssen, Corien Wortmann-Kool
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Sophie Auconie, Elena Băsescu, David Campbell Bannerman, Saïd El Khadraoui, Ashley Fox, Danuta Jazłowiecka, Olle Ludvigsson, Thomas Mann, Sirpa Pietikäinen, Catherine Stihler