POROČILO o prednostnih nalogah in splošnem pregledu novega političnega okvira EU za boj proti nasilju nad ženskami

18.3.2011 - (2010/2209(INI))

Odbor za pravice žensk in enakost spolov
Poročevalka: Eva-Britt Svensson

Postopek : 2010/2209(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
A7-0065/2011

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o prednostnih nalogah in splošnem pregledu novega političnega okvira EU za boj proti nasilju nad ženskami

(2010/2209(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju določb pravnih instrumentov OZN na področju človekovih pravic, zlasti tistih, ki zadevajo pravice žensk, kot so ustanovna listina Organizacije združenih narodov, Splošna deklaracija o človekovih pravicah, mednarodna pakta o državljanskih in političnih pravicah ter o gospodarskih, družbenih in kulturnih pravicah, Konvencija o preprečevanju in odpravljanju trgovine z osebami in izkoriščanja prostituiranja drugih ter Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) in njen izbirni protokol, Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju ter Konvencija o statusu beguncev in načelu nevračanja iz leta 1951,

–   ob upoštevanju drugih instrumentov OZN o nasilju nad ženskami, kot so Dunajska deklaracija in akcijski program z dne 25. junija 1993, sprejeta na svetovni konferenci o človekovih pravicah (A/CONF. 157/23), ter Deklaracija o odpravi nasilja nad ženskami z dne 20. decembra 1993 (A/RES/48/104),

–   ob upoštevanju resolucij Generalne skupščine OZN z dne 12. decembra 1997 z naslovom „Preprečevanje kaznivih dejanj in ukrepi kazenskega pravosodja za odpravo nasilja nad ženskami” (A/RES/52/86), z dne 18. decembra 2002 z naslovom „Prizadevanje za odpravo kaznivih dejanj proti ženskam v imenu časti” (A/RES/57/179) in z dne 22. decembra 2003 z naslovom „Odprava družinskega nasilja nad ženskami” (A/RES/58/147),

–   ob upoštevanju poročil posebnih poročevalcev visokega komisarja OZN za človekove pravice o nasilju nad ženskami in splošnega priporočila št. 19, ki ga je sprejel odbor za odpravo diskriminacije nad ženskami (enajsto zasedanje, 1992),

–   ob upoštevanju Pekinške izjave in izhodišč za ukrepanje, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah, ki je potekala 15. septembra 1995 v Pekingu, ter resolucij Parlamenta z dne 18. maja 2000 o ukrepih po pekinških izhodiščih za ukrepanje in z dne 10. marca 2005 o ukrepih po 4. svetovni konferenci o ženskah – Izhodišča za ukrepanje (Peking +10)[1] in z dne 25. februarja 2010 o izhodiščih OZN za ukrepanje na področju enakosti spolov (Peking +15),

–   ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–   ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine OZN z dne 19. decembra 2006 z naslovom „Povečanje prizadevanj za odpravo vseh oblik nasilja nad ženskami” (A/RES/61/143) ter resolucij Varnostnega sveta OZN št. 1325 in št. 1820 o ženskah, miru in varnosti,

–   ob upoštevanju dela posebnega odbora Sveta Evrope za preprečevanje nasilja nad ženskami in v družini ter boj proti njima, ustanovljenega decembra 2008 z namenom priprave prihodnje konvencije Sveta Evrope na to temo,

–   ob upoštevanju sklepov Sveta za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov z dne 8. marca 2010 o nasilju,

–   ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 14. decembra 2010 o osnutku direktive Evropskega parlamenta in Sveta o evropski odredbi o zaščiti[2],

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. novembra 2009 o odpravi nasilja nad ženskami[3],

–   ob upoštevanju svoje pisne izjave z dne 21. aprila 2009 o kampanji „Recimo NE nasilju nad ženskami”,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2009 o boju proti pohabljanju ženskih spolnih organov v EU[4],

–   ob upoštevanju strategije za enakost žensk in moških za obdobje 2010– 2015, ki jo je Komisija predstavila 21. septembra 2010,

–   ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7–0065/2011),

A. ker nasilja na podlagi spola ne more zaustaviti en sam posamičen poseg, vendar pa lahko kombinacija infrastrukturnih, pravnih, sodnih, izvršilnih, izobraževalnih, zdravstvenih in drugih s storitvami povezanih ukrepov bistveno zmanjša to nasilje in njegove posledice,

B.  ker izraz „nasilje nad ženskami” sicer nima mednarodno priznane opredelitve, vendar so ga pri OZN opredelili kot vsako dejanje nasilja na podlagi spola, ki ženskam povzroča ali bi lahko povzročilo fizično, spolno ali psihično škodo ali trpljenje, vključno z grožnjami s tovrstnimi dejanji, prisilo ali samovoljnim odvzemom prostosti, bodisi v javnem ali v zasebnem življenju[5],

C. ker je nasilje zelo huda izkušnja za vsakega moškega, žensko ali otroka, vendar nasilje na podlagi spola pretežno izvajajo moški nad ženskami in dekleti, hkrati pa odraža in krepi neenakosti med moškimi in ženskami ter ogroža zdravje, dostojanstvo, varnost in samostojnost njegovih žrtev,

D. ker študije o nasilju na podlagi spola kažejo, da je bila petina do četrtina žensk v Evropi vsaj enkrat v odraslosti žrtev fizičnega nasilja, več kot desetina žensk pa je bila žrtev spolnega nasilja, pri katerem je bila uporabljena sila; ker so raziskave tudi pokazale, da 26 % otrok in mladih poroča o fizičnem nasilju v otroštvu,

E.  ker oglaševanje in pornografija pogosto prikazujeta različne vrste nasilja na podlagi spola ter s tem ustvarjata vtis, da je nasilje nad ženskami nekaj vsakdanjega in nepomembnega, kar škodi strategijam za enakost spolov,

F.  ker moško nasilje nad ženskami oblikuje mesto žensk v družbi: njihovo zdravje, dostop do zaposlitve in izobraževanja, vključitev v družbene in kulturne dejavnosti, finančno neodvisnost, sodelovanje v javnem in političnem življenju in odločanju ter odnose z moškimi,

G. ker v mnogih primerih ženske ne vložijo pritožb zaradi nasilja na podlagi spola, razlogi za to pa so zapleteni in raznoliki ter vključujejo psihološke, gospodarske, družbene in kulturne dejavnike, obenem pa lahko gre tudi za pomanjkanje zaupanja v policijo, pravni sistem in socialno ter zdravstveno službo,

H. ker je nasilje na podlagi spola – največkrat moških nad ženskami – strukturen in zelo razširjen problem v Evropi in drugod po svetu, pojav, ki prizadeva žrtve in storilce ne glede na starost, izobrazbo, dohodek in položaj v družbi ter je povezan z neenako porazdelitvijo moči med ženskami in moškimi v naši družbi,

I.   ker stres zaradi gospodarskih težav pogosto vodi v pogostejšo, nasilnejšo in nevarnejšo zlorabo; ker so raziskave pokazale, da je nasilje nad ženskami še večje, če zaradi gospodarske krize moški izgubljajo službe in premoženje;

J.   ker nasilje nad ženskami obsega celo vrsto kršitev človekovih pravic, med drugim spolno zlorabo, posilstvo, nasilje v družini, spolni napad in spolno nadlegovanje, prostitucijo, trgovino z ženskami in dekleti, kršitev spolnih in reproduktivnih pravic žensk, nasilje nad ženskami na delovnem mestu, nasilje nad ženskami v konfliktnih razmerah, nasilje nad ženskami v zaporih ali domovih za oskrbo ter vrsto škodljivih tradicionalnih praks; vsaka od teh zlorab lahko pusti globoke psihološke rane, škoduje splošnemu zdravju žensk in deklet, vključno z njihovim reproduktivnim in spolnim zdravjem, v nekaterih primerih pa ima smrtne posledice,

K. ker se nasilje moških nad ženskami v obliki posilstva v več državah članicah ne obravnava kot kaznivo dejanje, ki zahteva pregon po uradni dolžnosti[6],

L.  ker se primerljivi podatki o različnih vrstah nasilja nad ženskami v Evropski uniji ne zbirajo redno, zaradi česar je težko preveriti dejansko razširjenost tega pojava in poiskati ustrezne rešitve; ker je zelo težko zbrati zanesljive podatke, saj ženske in moški zaradi strahu ali sramu neradi poročajo zadevnim deležnikom o svojih izkušnjah,

M. ker so po obstoječih študijah o državah članicah Sveta Evrope letni stroški nasilja nad ženskami ocenjeni na okrog 33 milijard EUR[7],

N. ker ženske v Evropski uniji zaradi različnih politik in zakonodaj držav članic niso enako zaščitene pred nasiljem moških,

O. ker je Evropska unija pridobila z Lizbonsko pogodbo več pristojnosti na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, vključno s kazenskim postopkovnim pravom in kazenskim materialnim pravom ter na področju policijskega sodelovanja,

P.  ob upoštevanju zaskrbljujočega števila žensk, ki so žrtve nasilja na podlagi spola,

Q. ker je nadlegovanje mater in nosečnic še ena oblika nasilja ali zlorabe žensk, ki poteka predvsem v krogu družine ali razmerja ter v družbenih in poklicnih krogih, kar pripelje do tega, da so odpuščene z delovnega mesta ali pa da ga same zapustijo, do diskriminacije in depresije,

R.  ker je Komisija v strategiji za enakost spolov za obdobje 2010–2015 poudarila, da je nasilje na podlagi spola eden od ključnih problemov, ki ga je treba obravnavati, da bi dosegli dejansko enakost med spoloma,

S.  ker je Komisija napovedala, da bo leta 2011 predstavila predlog strategije za boj proti nasilju nad ženskami, v njenem delovnem programu za leto 2011 pa ta strategija ni izrecno omenjena,

1.  pozdravlja zavezo Komisije v njenem akcijskem načrtu izvajanja stockholmskega programa, da v letu 2011 oziroma 2012 predstavi „Sporočilo o strategiji o boju proti nasilju nad ženskami, nasilju v družini in pohabljanju ženskih spolnih organov, čemur bo sledil akcijski načrt EU“[8],

2.  predlaga nov celovit pristop k politiki zoper nasilje na podlagi spola, ki bi vključeval:

-    kazenskopravni instrument v obliki direktive zoper nasilje na podlagi spola,

-    ukrepe za obravnavo šestih ciljev na področju nasilja nad ženskami (politika, preprečevanje, zaščita, pregon, skrbstvo in partnerstvo),

-    zahteve za države članice, da zagotovijo kaznovanje storilcev glede na težo kaznivega dejanja,

-    zahteve za države članice, da uslužbencem, ki bodo verjetno prišli v stik s primeri nasilja nad ženskami, zagotovijo usposabljanje, vključno z organi sodnega pregona, osebjem v socialnem, otroškem in zdravstvenem varstvu ter osebjem v centrih za nujno medicinsko pomoč, da bi take primere odkrivali, prepoznali in jih ustrezno obravnavali, s posebnim poudarkom na potrebah in pravicah žrtev,

-    zahteve za države članice, da s primerno skrbnostjo beležijo ter preiskujejo vse oblike kaznivih dejanj nasilja na podlagi spola, da bi uvedle kazenske postopke pred sodiščem,

-    načrte za oblikovanje posebnih preiskovalnih postopkov za policijske uradnike in zdravstvene delavce, da se zagotovijo dokazi za nasilje na podlagi spola,

-    oblikovanje partnerstev z visokošolskimi ustanovami za uvedbo tečajev usposabljanja o nasilju na podlagi spola za delavce z ustreznih področij, zlasti za sodnike, uradnike kriminalistične policije, zdravstvene delavce, delavce v izobraževanju in osebje za podporo žrtev,

-    predloge politik, ki bi žrtvam pomagale spet normalno zaživeti in ki bi obravnavale posebne potrebe različnih skupin žrtev, kot so pripadnice manjšin, poleg zagotavljanja njihove varnosti ter obnove njihovega telesnega in psihičnega zdravja, ter ukrepe, ki bi spodbujali izmenjavo informacij in najboljših praks glede ravnanja z ženskami, ki so preživele nasilna dejanja,

-    vključitev specifičnih mehanizmov za prepoznavanje in diagnozo v bolnišnične urgentne službe in v mrežo osnovne zdravstvene dejavnosti, da bi utrdili učinkovitejši sistem za dostop zadevnih žrtev in za njihovo spremljanje,

-    zahteve za države članice, da v sodelovanju z ustreznimi nevladnimi organizacijami zagotovijo zatočišča za žrtve nasilja na podlagi spola,

-    minimalne zahteve glede števila struktur za pomoč žrtvam na 10.000 prebivalcev za žrtve nasilja na podlagi spola v obliki centrov s strokovnim znanjem za pomoč žrtvam,

-    pripravo evropske listine, ki bo določala najmanjšo raven pomoči, ki jo je treba ponuditi žrtvam nasilja nad ženskami, vključno s pravico do pravne pomoči, vzpostavitvijo zatočišč za zaščito in začasno namestitev žrtev, nujno brezplačno psihološko pomočjo strokovnjakov, ki bo decentralizirana in dostopna, ter finančno pomočjo, ki bo spodbujala neodvisnost žrtev in njihovo vrnitev v običajno življenje in svet dela,

-    minimalne standarde, ki zagotavljajo, da žrtvam z nasveti strokovno pomagajo pravosodni delavci, ne glede na njihovo vlogo v kazenskem postopku,

-    mehanizme za lažji dostop do brezplačne pravne pomoči, ki bi žrtvam omogočala, da uveljavijo svoje pravice po vsej Uniji,

-    načrte za izdelavo metodoloških smernic in prizadevanja za nove zbirke podatkov za pridobivanje primerljivih statističnih podatkov o nasilju na podlagi spola, vključno s pohabljanjem ženskih spolnih organov, da se ugotovi obseg težave in da se ustvari temelj za spremembo ukrepov v zvezi s težavo,

-    pripravo evropskega leta proti nasilju nad ženskami v naslednjih petih letih, da bi povečali osveščenost evropskih državljanov,

-    zahteve Komisiji in državam članicam, da sprejmejo ustrezne ukrepe o preprečevanju, vključno s kampanjami za povečanje ozaveščenosti, po potrebi v sodelovanju z nevladnimi organizacijami,

-    izvajanje ukrepov v pogodbah o plačah in večjo usklajenost delodajalcev, sindikatov in podjetij, kot tudi njihovih vodstev, da bi žrtvam omogočili dostop do ustreznih informacij o njihovih zaposlitvenih pravicah,

-    večje število sodišč, ki se bodo specializirala za obravnavanje nasilja na podlagi spola, več sredstev in gradiva za usposabljanje o nasilju na podlagi spola za sodnike, državne tožilce in odvetnike, ter izboljšave v specializiranih oddelkih organov pregona v smislu povečanja števila osebja in izboljšanja njihove usposobljenosti in opreme;

3.  poziva države članice, naj posilstvo in spolno nasilje nad ženskami zlasti v zakonskih in zunajzakonskih zvezah in/ali v primerih, ko je storilec sorodnik, priznajo kot kaznivo dejanje, kadar žrtev ne privoli v odnose, in naj zagotovijo, da bodo storilci kazensko preganjani po uradni dolžnosti, ter zavrnejo navajanje kulturnih, tradicionalnih ali verskih običajev kot olajševalno okoliščino v primerih nasilja nad ženskami, tudi pri tako imenovanih zločinih iz časti in pohabljanju ženskih spolnih organov;

4.  priznava, da je nasilje nad ženskami ena najresnejših oblik kršitev človekovih pravic na podlagi spola in da je nasilje v družini nad drugimi žrtvami, kot so otroci, moški in starejše osebe, skrit pojav, ki se pojavlja v preveč družinah, da bi ga lahko prezrli;

5.  poudarja, da ima izpostavljenost fizičnemu, spolnemu ali psihičnemu nasilju in zlorabi med starši ali drugimi družinskimi člani resne posledice za otroke;

6.  poziva države članice, da v primerih, ki zadevajo otroke, ki so priča kateri koli obliki nasilja, razvijejo starosti primerno psihosocialno svetovanje, ki je posebej prirejeno otrokom, da bi se lahko spoprijeli s svojimi travmatičnimi izkušnjami, in da ustrezno upoštevajo otrokove koristi;

7.  poudarja, da so priseljenke, vključno s priseljenkami brez dokumentov, in prosilke za azil dve skupini žensk, ki jih nasilje na podlagi spola posebej ogroža;

8.  poudarja, kako pomembno je za vse, ki delajo z ženskami, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, da so ustrezno usposobljeni, zlasti predstavniki pravnega sistema in organov pregona, še posebej pa policisti, sodniki, socialni in zdravstveni delavci;

9.  poziva Evropsko komisijo, naj uporabi vse razpoložljivo strokovno znanje, da oblikuje in zagotovi letne statistike o nasilju na podlagi spola, vključno s podatkom o številu žensk, ki jih vsako leto umorijo njihovi partnerji ali bivši partnerji, na osnovi podatkov iz držav članic;

10. poudarja, da bi moralo biti raziskovanje nasilja nad otroki, mladino in ženskami ter splošneje nasilja na podlagi spola ter spolnega nasilja kot multidisciplinarno raziskovalno področje vključeno v prihodnji osmi okvirni program za raziskave in tehnološki razvoj;

11. poziva Komisijo, naj premisli o ustanovitvi opazovalnice za nasilje nad ženskami, ki bi temeljila na poročilih o sodnih zadevah, ki obravnavajo nasilje nad ženskami;

12. poziva Komisijo, naj nadaljuje s prizadevanji za boj proti nasilju na podlagi spola s pomočjo programov Skupnosti, zlasti programa Daphne, ki se je že izkazal za uspešnega v boju proti nasilju nad ženskami;

13. je seznanjen, da bo Agencija Evropske unije za temeljne pravice anketirala reprezentativen vzorec žensk iz vseh držav članic o njihovih izkušnjah nasilja, in jo prosi, naj se osredotoči na proučevanje odzivov, ki jih prejmejo ženske pri poročanju raznim organom in podpornim službam;

14. poziva države članice, naj zagotovijo, da bo iz nacionalnih statističnih podatkov jasno razviden obseg nasilja na podlagi spola in da bodo zbrani podatki o nasilju na podlagi spola, med drugim podatki o spolu žrtve in storilca, odnosu med njima, starosti, prizorišču zločina in poškodbah;

15. poziva Komisijo, naj pripravi študijo o finančnih posledicah nasilja nad ženskami, pri čemer naj se opre na raziskave z metodologijo, ki omogoča finančno merljivost posledic, ki jih ima ta oblika nasilja na zdravstvene storitve, sisteme socialnega skrbstva in trg dela;

16. poziva Agencijo EU za temeljne pravice ter Inštitut za enakost spolov, naj raziščeta prevlado nasilja v najstniških razmerjih ter njegove posledice za njihovo dobro počutje;

17. opozarja, da zalezovanje, katerega žrtve so v 87 % primerov ženske, povzroča psihološko travmo in resne čustvene težave, zato mora šteti kot oblika nasilja nad ženskami in ga je treba v vseh državah članicah obravnavati v skladu s pravnimi okviri;

18. ugotavlja, da škodljive tradicionalne prakse, vključno s pohabljanjem ženskih spolnih organov in tako imenovanimi zločini iz časti so zelo kontekstualizirane oblike nasilja nad ženskami, zato poziva Komisijo, naj v strategiji za boj proti nasilju nad ženskami posebno pozornost nameni škodljivim tradicionalnim praksam;

19. priznava resne težave s prostitucijo v Evropski uniji, vključno z otroško prostitucijo, in zahteva nadaljnje proučevanje povezave med pravnim okvirom zadevnih držav članic ter obliko in obsegom prostitucije v njih; poudarja zaskrbljujoč porast trgovine z ljudmi v Evropsko unijo in v njej, katere tarče so zlasti ženske in otroci, ter poziva države članice, naj sprejmejo stroge ukrepe za boj proti tej nezakoniti praksi;

20. zahteva, naj države članice priznajo resen problem nadomestnega materinstva, ki je izkoriščanje ženskega telesa in njenih rodil;

21. poudarja, da so ženske in otroci žrtve enakih oblik izkoriščanja, oboji se lahko štejejo kot blago na mednarodnem reproduktivnem trgu, te nove oblike dogovarjanja o reprodukciji, kot je nadomestno materinstvo, pa povečujejo trgovino z ženskami in otroki ter nezakonite posvojitve prek državnih meja;

22. poudarja, da je nasilje v družini pomemben vzrok za spontani splav, rojstvo mrtvega otroka ali smrt matere ob porodu, ter poziva Komisijo, naj posveti večjo pozornost nasilju nad nosečimi ženskami, kjer storilec škoduje več kot le eni osebi;

23. poudarja, da civilna družba, zlasti pa nevladne organizacije, ženska združenja in druge javne in zasebne prostovoljne organizacije, ki zagotavljajo podporo žrtvam nasilja, nudijo neprecenljive storitve zlasti s pomočjo ženskam žrtvam, ki želijo prekiniti tišino, v katero jih zavije nasilje, in bi jih morale države članice podpreti;

24. ponovno poziva k delu ne samo z žrtvami, pač pa tudi z napadalci, da bi izboljšali osveščenost slednjih in prispevali k spreminjanju stereotipov in mnenj, ki so zakoreninjeni v družbi in ki pripomorejo k ohranjanju pogojev, ki ustvarjajo tovrstno nasilje in ga podpirajo;

25. poziva države članice, naj zagotovijo zatočišča za ženske in otroke, kjer je mogoče živeti samostojno ter brez nasilja in revščine, kjer so jim na voljo specializirane službe, kjer bodo deležni zdravstvene nege, pravne pomoči, psihosocialnega in terapevtskega svetovanja, pravne pomoči na sodišču, pomoči za otroke, ki so žrtve nasilja, itd.;

26. poudarja, da bi morale države članice nameniti ustrezna sredstva za preprečevanje nasilja nad ženskami in boj proti njemu, vključno z uporabo strukturnih skladov;

27. poudarja pomen ukrepov držav članic in regionalnih ter lokalnih oblasti, katerih cilj je spodbujanje vračanja žensk, ki so bile žrtve nasilja na podlagi spola, na trg dela, prek instrumentov, kot so ESS ali program Progress;

28. poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj vzpostavijo pravni okvir, ki bo dal priseljenkam pravico do lastnega potnega lista in dovoljenja za prebivanje ter omogočal kazensko odgovornost osebe, ki bi te dokumente odvzela;

29. ponovno izraža mnenje, da bi morala Evropska unija z novim pravnim okvirom, ki ga vzpostavlja Lizbonska pogodba, postati pogodbenica Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) in njenega izbirnega protokola[9];

30. poziva Komisijo in države članice, naj na mednarodni ravni obravnavajo nasilje nad ženskami in kršitve človekovih pravic, povezane s spolom, zlasti v okviru veljavnih dvostranskih pridružitvenih sporazumov in mednarodnih trgovinskih sporazumov in tistih, ki so še v postopku pogajanja;

31. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

  • [1]  UL C 320 E, 15. 12. 2005, str. 247.
  • [2]  Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0470.
  • [3]  UL C 285 E, 21. 10. 2010, str. 53.
  • [4]  UL C 117 E, 6. 5. 2010, str. 52.
  • [5]  1. člen Deklaracije OZN o odpravi nasilja nad ženskami z dne 20. decembra 1993(A/RES/48/104); 113. točka pekinških izhodišč OZN za ukrepanje iz leta 1995.
  • [6]  Študija Komisije iz leta 2010 z naslovom „Feasibility study to assess the possibilities, opportunities and needs to standardise national legislation on violence against women, violence against children and sexual orientation violence“ (Študija izvedljivosti za oceno možnosti, primernosti in potreb glede standardizacije nacionalne zakonodaje o nasilju nad ženskami, nasilju nad otroki in nasilju na podlagi spolne usmerjenosti), str.53.
  • [7]  „Boj proti nasilju nad ženskami. Študija pregleda stanja ukrepov, izvedenih v državah članicah Sveta Evrope“. Svet Evrope, 2006.
  • [8]  Zagotavljanje območja svobode, varnosti in pravice za državljane Evrope – Akcijski načrt izvajanja stockholmskega programa, KOM (2010)0171, str. 13.
  • [9]  P6_TA(2010)0037, odstavek 12.

OBRAZLOŽITEV

1. Okoliščine

Nasilje nad ženskami je mednarodni in evropski problem[1]. Čeprav se o njem razpravlja že več desetletij, mednarodna skupnost te zelo pogubne oblike kaznivih dejanj še ni uspela zaustaviti. Žalostno je, da žensk še vedno ne zmoremo zaščititi pred nasiljem. Gre za zapleteno problematiko, ki vključuje zaščito nedotakljivosti posameznih žrtev kaznivih dejanj, a tudi varovanje pomembnih skupnih družbenih interesov, kot sta svoboda in demokracija. Evropska unija mora zato prevzeti svojo odgovornost in uvesti zakonodajo, ki je nujna za odpravo nasilja.

Poročevalka je v tem strateškem poročilu navedla številne nujne ukrepe, da bi ženskam v Evropi zagotovili dostojno življenje.

Evropski parlament je že sprejel resolucijo o nasilju nad ženskami[2]. Poudaril je, da je nujno treba sprejeti celovit pravni akt za boj proti vsem oblikam nasilja nad ženskami. Prav tako je poudaril, da je mogoče izkoreniniti nasilje na podlagi spola, za kar so potrebna dolgoročna prizadevanja na številnih področjih. Sprejeti je treba različne politične, socialne in pravne ukrepe.

Komisija je v ta namen načeloma sprejela nekatere pomembne odločitve, predvsem je pripravila nov akcijski načrt za enakopravnost spolov (2010–2015), v katerem je poudarjeno, da je nasilje na podlagi spola eden od osrednjih problemov, s katerim se moramo soočiti, da bi dosegli resnično enakost spolov[3]. Napovedala je tudi, da bo leta 2011 predložila predlog strateškega načrta za boj proti nasilju na podlagi spola.

To poročilo je samoiniciativno poročilo Evropskega parlamenta.

1.1. Mednarodna pravna podlaga

Nasilje na podlagi spola je kršitev temeljnih svoboščin in pravic, kot sta pravica do varnosti in človekovega dostojanstva. Problematika je zato deležna mednarodne pozornosti. Na četrti svetovni konferenci Organizacije združenih narodov o ženskah, ki je potekala v Pekingu leta 1995, so bila sprejeta izhodišča za ukrepe, ki opozarjajo na nasilje nad ženskami[4]. V dokumentu je navedeno, da je preprečevanje in izkoreninjanje nasilja nad ženskami pomemben strateški cilj mednarodne skupnosti. Prav tako vsebuje jasno zahtevo, da morajo vlade številnih držav uvesti in izvajati zakonodajo za boj proti nasilju. Izhodišča ZN za ukrepanje so podpisale vse države članice Evropske unije, prav tako jih je po številnih pregledih[5] potrdila generalna skupščina. Ekonomski in socialni svet Organizacije združenih narodov (ECOSOC) bo na svoji seji leta 2013 posebej prednostno obravnaval odpravo nasilja nad ženskami in dekleti[6].

Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) je eden najpomembnejših dokumentov ZN o pravicah žensk. Konvencija od držav članic zahteva uvedbo jamstev za svoboščine in pravice žensk na številnih področjih. Nekatera področja so prav tako pomembna v povezavi s problematiko nasilja nad ženskami, na primer pravica do svobodne izbire življenjskega partnerja[7]. Vztrajati je treba, da mora tudi EU podpisati konvencijo CEDAW.

V skladu z načelom obveze primerne skrbnosti morajo sedaj države posredovati tudi v primerih, ko posamezniki podvržejo druge osebe nasilju. Ta obveza velja tako za preprečevanje kaznivih dejanj kot za posredovanje po storjeni krivici. To načelo je Evropsko sodišče za človekove pravice poudarilo v zadevi Opuz proti Turčiji, saj je v svoji obrazložitvi navedlo, da nasilje nad ženskami obravnava kot obliko diskriminacije, ki pa je v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah[8]. Prav tako so pomembni drugi mednarodni pravni instrumenti[9].

V zadnjih letih je Evropsko sodišče za človekove pravice jasno odredilo, da se od zakonodaje posameznih držav lahko zahteva učinkovita zaščita posameznikovih pravic do samoodločanja pri spolnosti. Sodišče je poudarilo, da mora zakonodaja obravnavati vsa spolna dejanja zoper osebo, storjena brez njene privolitve[10].

Svet Evrope je sprejel tudi številne pobude za zaščito žensk pred nasiljem. Sedaj si prizadeva za novo konvencijo o preprečevanju nasilja nad ženskami in v družini ter boju proti njima[11].

1.2 Pravna podlaga

Enakost spolov je temeljno načelo EU. V Pogodbi EU je spoštovanje človekovih pravic bistvena vrednota, Listina EU o temeljnih pravicah pa navaja, da mora biti enakost med ženskami in moškimi značilna za evropsko družbo[12].

Z Lizbonsko pogodbo lahko EU uvede skupne določbe na področju kazenskega prava. Unija je bila že pred tem pristojna za približevanje kazenske zakonodaje držav članic na področjih, zajetih v cilju uskladitve[13]. Prav tako ima Unija pravico uvesti minimalna pravila za opredelitev kaznivih dejanj in sankcij na področju posebno resnih oblik kaznivih dejanj s čezmejno razsežnostjo, ki izhajajo iz narave ali učinka takšnih kaznivih dejanj. Ta pristojnost velja tudi za primere, pri katerih je posebej pomemben skupen boj proti kriminalu[14]. Besedilo Pogodbe zlasti navaja trgovino z ljudmi in spolno zlorabo žensk in otrok.

Glede policijskega in sodnega sodelovanja v kazenskih zadevah s čezmejnimi posledicami lahko Parlament in Svet določita minimalne skupne standarde. Ta skupna pravila lahko zajamejo tudi pravice žrtev kaznivih dejanj[15].

Svet Evropske unije je na političnem področju svobode, varnosti in pravice sprejel stockholmski program[16]. V njemu se zahteva, da Komisija in države članice uvedejo kazensko zakonodajo ali druge nujne podporne ukrepe za zaščito žrtev kaznivih dejanj[17].

Letos je bil tudi predstavljen predlog direktive za evropsko odredbo o zaščiti[18]. Njen cilj je zaščita posameznikov po vsej Evropi, ki so v nevarnosti, da bi njihovo nedotakljivost resno kršila druga oseba. To bo pomemben instrument za prizadevanja za zaščito žensk, ki bežijo pred nasiljem in nadlegovanjem.

2.   Nasilje na podlagi spola

2.1 Kaj je nasilje na podlagi spola?

Nasilje nad ženskami je zgodovinsko in strukturno pogojeno in zadeva ženske tako na posamezni kot kolektivni ravni[19]. Po OZN je nasilje „vsako dejanje nasilja na podlagi spola, ki ženskam povzroča ali bi lahko povzročilo telesno, spolno ali psihično škodo ali trpljenje, vključno z grožnjami s tovrstnimi dejanji, prisilo ali samovoljnim odvzemom prostosti, bodisi v javnem ali v zasebnem življenju“[20]. Težavno področje, ki ga predstavlja nasilje na podlagi spola, se zato ne nanaša le na nasilje v smislu kazenskega prava, temveč zajema različne oblike kaznivih dejanj zoper ženske zgolj zato, ker so ženske[21]. Gre za obliko zlorabe, ki prispeva k zatiranju žensk kot posameznic in kot skupine. Značilno je, da ima ponavadi nasilje nad ženskami tudi spolno razsežnost.

Nasilje na podlagi spola zajema kazniva dejanja v obliki nasilja v intimnih razmerjih, spolne zlorabe, trgovine z ljudmi, prisilne poroke, pohabljanja spolovil in drugih oblik kršitev nedotakljivosti, ki zlasti prizadenejo ženske in mlada dekleta. Druge kršitve svoboščin in pravic žensk imajo lahko prav tako izredne posledice na telesno in duševno zdravje posameznice. To zlasti velja za primere kršitev reproduktivnih pravic žensk[22]. Bistveno je, da so vsi ukrepi na tem področju sprejeti na podlagi razumevanja celotne slike.

2.2 Nasilje na podlagi spola kot družbeni problem

Nasilje na podlagi spola resno škodi telesnemu in duševnemu zdravju posameznikov. To povzroča velik strošek za družbo v obliki socialnih problemov in stroškov za pravni in zdravstveni sistem. Ocene kažejo, da nasilje na podlagi spola (v obliki stroškov za zdravstveno varstvo, pravni sistem in socialne storitve) družbo skupaj stane 2 milijona EUR na uro v vseh državah članicah EU[23]. Nasilje na podlagi spola je tudi resen problem za demokracijo. Prav dejstvo, da so ženske žrtve nasilja, omejuje njihove priložnosti za udeležbo v družbenem življenju in pri delu. Nasilje škodi posameznim ženskam, a tudi njihovim družinam. Družinsko življenje izgubi svoj namen zagotavljanja varnosti posameznikom. Otroci, ki utrpijo nasilje v družini, so posredne žrtve tega nasilja. Eurobarometer 344 navaja, da 87 % vprašanih meni, da se mora EU vključiti v boj proti nasilju v intimnih razmerjih.

3.   Nujnost pravnega varstva

3.1 Nasilje v intimnih razmerjih

Bistveno je, da je nedotakljivost žensk v celoti in dosledno zaščitena v zakonodaji. Nasilje v intimnih razmerjih ni zasebna zadeva; prav tako ni zadeva, o kateri bi se udeleženi strani lahko pogodili.

Sodni organi bi morali imeti pregon nasilnih dejanj v intimnih razmerjih za prednostno nalogo.

Pri pripravi zakonodaje na ravni EU se je treba nujno zavedati posebne ranljivosti žensk in otrok v odnosu do nasilja v družini. Nasilje pogosto pomeni, da so te ženske nadzirane in izločene. Zaradi ponavljajočih se groženj in nadlegovanja izgubijo samozavest, prav tako pa se lahko začnejo počutiti ničvredne. Ženske, ki so žrtve nasilja v družini, zelo težko same prijavijo kaznivo dejanje. Morda imajo težave že pri izražanju svoje potrebe po pomoči. Velikokrat so pod ogromnim pritiskom storilca, sorodnikov ali drugih oseb, naj prekličejo pritožbo. Prav tako so lahko močno čustveno navezane na osebo, ki nad njimi izvaja nasilje, in zaradi tega hitro dopustijo uničujočo manipulacijo. Prav tako ni nenavadno za ženske, ki so žrtve nasilja, da zaidejo v finančne težave, izgubijo skrbništvo nad otroki ali postanejo brezdomke.

3.2      Najbolj izpostavljene skupine

Ranljivost, ki jo ustvari nasilje v intimnih razmerjih, postane še bolj nevarna pri nekaterih posebno izpostavljenih skupinah. To so lahko ženske z drugačno etnično pripadnostjo ali priseljenke brez dokumentov. Še večje težave pri zaščiti samih sebe in lastnih interesov imajo starejše osebe ter fizično ali telesno prizadete osebe. Težave, ki jih prinaša beg iz pogubnih življenjskih razmer, so za te skupine velikokrat še večje. To pa zlasti velja za osebe, ki živijo v ustanovah.

Homoseksualni, biseksualni ali transseksualni posamezniki se lahko soočajo z drugimi oblikami družbene stigmatizacije, zaradi katerih morda ne prijavijo nasilja.

Druge skupine, ki imajo lahko resne težave z zaščito lastne nedotakljivosti, so ženske, ki živijo v odvisnosti ali brezdomstvu.

3.3      Spolne zlorabe

Temeljno načelo evropske pravne tradicije je, da imajo vsi posamezniki pravico do osebne svobode delovanja; zato je za vsakršno obliko spolnega odnosa razumno zahtevati privolitev. To pomembno pravno načelo mora veljati ne glede na določeno razmerje med udeleženima stranema. Zakonski stan ali druga podobna družinska razmerja ne smejo pomeniti prostega območja, kjer postane telo žensk ali otrok spolno dostopno. Prav tako mora biti delovno mesto okolje, kjer se ženske počutijo varne pred kršitvami lastne nedotakljivosti in neprimernim pritiskom.

Spolno nasilje prizadene posameznice na zelo uničujoč način. To nasilje se lahko dojema kot del strukture moči, pri kateri se ženskam zanika pravica do spolne nedotakljivosti in osebna pravica do izbire. Na izkušnje posameznih žensk glede kršitev vpliva dejstvo, da se ta dejanja dogajajo v družbi, kjer ima spol svoj pomen. Telesni spolni napadi imajo zato zelo izrazite posledice na osebo, ki je napadena[24]. To je nasilje, ki ponižuje prizadetega posameznika.

Komisija je predlagala direktivo o spolni zlorabi otrok, ki bo temeljila na novih določbah Lizbonske pogodbe[25].

3.4      Pohabljanje ženskih spolnih organov in prisilna sklenitev zakonske zveze

Ženske trpijo zaradi nasilja na podlagi spola tudi prek drugih kršitev svobode. Pomembno področje, na katerem je treba žensko fizično in psihično nedotakljivost pravno zaščititi, je pohabljanje spolnih organov. Kulturno ozadje ne more upravičevati dejanj, ki resno ogrožajo zdravje žensk. Kriminalizacija pohabljanja ženskih spolnih organov je pomemben del procesa, ki ščiti mlade ljudi[26]. Pohabljanje spolnih organov je resno nasilje nad telesom, kateremu je Evropski parlament posvetil posebno pozornost[27]. Dejanja v zvezi s tem so takšne narave, da jih je treba obravnavati kot nasprotujoča pravici posameznika, da se z lastno odločitvijo z njimi strinja. Ženska, ki živi v okolju, ki izvaja hud kulturni pritisk nanjo, pravzaprav nima prave možnosti, da izrazi to strinjanje. Zato je zelo pomembno, da se vse ženske zaščitijo pred pohabljanjem spolnih organov.

Prisilna sklenitev zakonske zveze je druga oblika nasilja na podlagi spola, ki predstavlja resno kršitev pravice posameznika do lastne odločitve. Pomembno je, da so mlade ženske zaščitene pred takšnimi prisilnimi razmerji[28]. Nasilje v imenu časti je drugi bistveni dejavnik v tem okviru.

3.5      Trgovina z ljudmi in prostitucija

Trgovina z ljudmi, predvsem za spolne namene, je velik problem v Evropi. Gre za nasilno in ponižujočo dejavnost, v kateri so osebe, prisiljene v prostitucijo, neusmiljeno izkoriščane. Prizadeti so pogosto mladi, ki jim to uniči življenje. Ta dejavnost cveti zaradi razlik, ki so jih v Evropi povzročile gospodarske razlike in družbeni problemi. Trgovina z ljudmi je oblika čezmejnega kriminala, ki jo je Evropska unija že opredelila kot področje, ki ga je treba nujno obravnavati. Predlog Komisije za direktivo o trgovini z ljudmi je trenutno v obravnavi v Parlamentu in Svetu[29].

4.   Kazenska zakonodaja in drugi ukrepi

4.1 Kazenski pregon

Zahteve za kazenski pregon vseh oblik nasilja na podlagi spola so utemeljene. Interesi žrtev kriminalnih dejanj se morajo ščititi tako, da se pravnemu sistemu omogoči, da prek policije ali tožilstva sprejme končno odločitev, ali naj se domnevna zloraba preganja. Prav tako kot pri nasilju v ožjih razmerjih, je pritisk na posameznico, naj obtožbo umakne, ogromen. Vendar je to nasilje takšne narave, da je pregon storilca v interesu družbe.

4.2 Pravna pomoč

V sodnih postopkih tožilec zagovarja interese tožnika. Vendar žrtve kriminalnih dejanj pogosto potrebujejo pravno pomoč zase[30]. Interesi žrtev bodo učinkoviteje zaščiteni, če imajo dostop do pravne pomoči[31]. Zato osebni pravni svetovalec žrtvam kaznivih dejanj nudi pravno pomoč tudi v primerih, ko so samo priče. Pravni postopek se lažje izvaja, če za posamezno žensko zagotavlja varne razmere pri sodnih obravnavah in podobnih okoliščinah. Je tudi zelo učinkovit način za zagotavljanje, da se žrtvam ne zastavljajo nepotrebna vprašanja in da se opis njihovih izkušenj med sodnim postopkom ustrezno pojasni. Prav tako kot ima obtoženec dostop do odvetnika, potrebuje žrtev kriminalnega dejanja nekoga, ki ji bo pomagal[32]. Gre lahko za pomoč pri odgovarjanju na vprašanja ali obveščanje o poteku sodnega postopka.

4.3 Okrepljeno znanje organov

Ni dovolj, da se sprejme ali odobri kazenska zakonodaja za zaščito žensk. Tudi kazenski pregon mora biti učinkovitejši[33]. Družba mora s proaktivnim in preventivnim delom socialnih služb in drugih tovrstnih organov prepoznati te oblike nasilja že v začetni fazi. Preiskovalni organi opustijo veliko prijavljenih kriminalnih dejanj proti ženskam že v zgodnji fazi. V pravnem sistemu, zdravstvenih službah, policiji in socialnih službah je treba izboljšati poznavanje mehanizmov nasilja na podlagi spola.

Tudi sodišča se morajo seznaniti, kaj spolni napad pomeni za posameznico in kako se izogniti nadaljnjim zlorabam žrtve med sodnim postopkom. Če žrtve kriminalnih dejanj med sodnim postopkom prejmejo podporo, ki jo potrebujejo, bo to tudi olajšalo delo sodišč.

4.4 Učinkovita kazenska preiskava

Ključno področje za izboljšanje virov v okviru stockholmskega programa je dodatno usposabljanje policijskih organov v Evropi. Policija je prvi organ kazenskega pregona, na katerega se obrnejo ženske, ki so bile žrtve nasilja. Kot temelj vodenja preiskave se za policijo lahko pripravi priročnik, ki obravnava vprašanja, ki so lahko pomembna pri preiskavi težav s ponavljajočim se nasiljem. Ko obstaja sum nasilja v družini, je treba preveriti, ali je prihajalo do napadov tudi v preteklosti.

Ko obstaja sum spolnega napada, je pomembno, da žrtev pregleda zdravstveno osebje, ki lahko zagotovi dokaze, potrebne za sodni postopek. Izkušnje, pridobljene z razvojem in uporabo posebnih priročnikov za zagotavljanje dokazov, so dobre[34]. S pomočjo posebnih navodil se lahko dokazi zbirajo dosledno. To bo vneslo več pravne varnosti v policijsko preiskavo in sodni postopek, tako za storilca kot za žrtev kaznivega dejanja[35]. Žrtvam lahko prihranimo nepotrebni stres s premišljenim načinom vodenja preiskave in zasliševanja žrtev.

4.5 Varne hiše za žrtve kaznivih dejanj

Delo neprofitnih varnih hiš za ženske, ki so žrtve nasilja, se je pokazalo kot zelo učinkovito pri pomoči ranljivim ženskam, vendar ne zadostuje in odgovornosti ne moremo preprosto preložiti na prostovoljne delavce. Države članice morajo prevzeti pobudo pri širitvi mreže varnih hiš do te mere, da bodo lahko zadovoljile najosnovnejše potrebe. Cilj bi morala biti vsaj ena varna hiša za žrtve kaznivih dejanj na deset tisoč prebivalcev. Pri pripravi teh varnih hiš za žrtve kaznivih dejanj je bistveno, da v njih dela osebje, ki ima znanje in izkušnje v zvezi z nasiljem nad ženskami[36]. Ta oblika pomoči žrtvam kaznivih dejanj bi morala nuditi tudi varno nastanitev ter pravno in psihološko pomoč. Osebje varne hiše bi lahko nudilo podporo tudi med policijskimi zaslišanji in sodnim postopkom[37].

4.6 Številka za nujne primere

Kot praktičen ukrep bi lahko v državah članicah pripravili številko za nujne primere nasilja na podlagi spola. Ženske, ki so žrtve nasilja, lahko pokličejo to številko in nemudoma dobijo pomoč. Osebje službe za nujne primere mora biti ustrezno usposobljeno, da lahko prepozna in pomaga žrtvam nasilja na podlagi spola. Imeti mora jasna postopkovna navodila z vprašanji, ki jih je treba postaviti v primeru suma o nasilju na podlagi spola. Države članice bi morale omogočiti lahek dostop do informacij, zlasti na internetu, o podpori in pomoči, ki jo ranljive ženske lahko dobijo od družbe in prostovoljnih ter podobnih organizacij.

4.7 Ukrepi za mlade

Družabno življenje mladih se pogosto v večji meri odvija zunaj doma. Družijo se v večjih skupinah in v razmerah, kjer je prisoten alkohol. Zaradi teh dejavnikov mladi izvajajo nasilje ali so njegove žrtve. To še zlasti velja za mlade ženske, pri katerih je izpostavljenost spolnemu nasilju precejšnja. Pomembno je, da se šolarji in mladina poučijo in razumejo resnost spolnega nasilja. Mladi se morajo zgodaj naučiti, da je treba spoštovati nedotakljivost posameznika, in se morajo zavedati uničujočega in ponižujočega obnašanja, zlasti ko je usmerjeno proti dekletom. Posebni ukrepi za mlada dekleta lahko zatorej vključujejo tečaje samoobrambe, kjer se lahko naučijo različnih načinov obrambe pred nasiljem. Prav tako je mladim dekletom pomembno okrepiti samozavest in samospoštovanje tako, da se jim nudi znanje in pogum, da bodo branile sebe in svojo nedotakljivost[38]. Potrebne so posebne informacijske kampanje, da bi preprečili, da bi mladi postali žrtve trgovine z ljudmi ali kriminalnih dejanj, povezanih s častjo.

4.8 Storilci

Nasilje na osnovi spola je vedno kaznivo dejanje, zato se mora družba odzvati s kaznijo, ki je sorazmerna z resnostjo kaznivega dejanja. Pri določanju prednosti pri razporejanju sredstev družbe je pomembno imeti pred seboj vidik žrtve, saj je ravno ona tista, ki običajno potrebuje posebne zaščitne ukrepe. To ne pomeni, da se sredstva ne namenjajo posameznim storilcem za recimo terapevtske pogovore in druge metode preprečevanja nasilnega obnašanja. Ta oblika alternativnega obravnavanja moških, ki so izvedli resne napade na ženske, ne more nadomestiti kazni, ki jo predpisuje kazenska zakonodaja. Terapevtski pogovor in druge tovrstne oblike zdravljenja lahko samo dopolnjujejo druge oblike kaznovanja, kot je zapor.

Nasilje je v veliki meri posledica neenakega razmerja moči med moškimi in ženskami in je izraz prevlade/podrejanja v razmerju med storilcem in žrtvijo teh dejanj. Zato je treba terapevtske pogovore, katerih se udeležita storilec in žrtev, obravnavati kot nesprejemljive, saj je kaznivo dejanje takšne narave, da ti strani ne bosta nikoli v enakopravnem pogajalskem položaju.

Ocene tveganja, zlasti v zvezi z nasiljem v intimnih razmerjih, ko žrtev ni sama prijavila kaznivega dejanja, mora opraviti policija in ne socialna služba. Vse ocene tveganja se morajo osredotočiti na nevarnost storilca in ne na ranljivost žrtve. Odločilni dejavnik ocene je nagnjenje storilca k ponovnemu kaznivemu dejanju.

5. Znanje in informacije

5.1 Statistika

Evropski parlament je že opozoril, da je treba beležiti kazniva dejanja, kot je recimo umor, ki izhajajo iz nasilja v družini. Sistematično zbiranje podatkov bo omogočilo odločitev, kateri ukrepi kazenske politike naj bi imeli prednost, da bi se nasilje na osnovi spola preprečilo in dokončno izkoreninilo. Uradne statistike držav članic so pomanjkljive. Zdaj potrebujemo skupno zbirko ustreznih in primerljivih podatkov iz različnih držav članic. Novo ustanovljeni Evropski institut za enakost med spoloma ima pri tem pomembno vlogo.

Španija je vzpostavila sistem za zbiranje informacij, ki nastanejo v pravnem sistemu in so povezani s kazenskimi preiskavami in sodnimi postopki[39]. Ta beleži ustrezne podatke o tekočih kaznivih dejanjih in vpletenih strankah, kot so spol stranke, narodnost, kraj dejanja, uporaba orožja itd. Če so bile stranke predhodno v stiku z organi, bi to lahko bil pomemben podatek, ki ga je treba zabeležiti.

5.2 Raziskave

Potrebujemo več znanja o razširjenosti nasilja na osnovi spola v Evropi, zato je zelo pomembno, da se nudi ustrezna pomoč pri raziskovanju tega nasilja. V tem okviru je bil v veliko korist zlasti projekt Daphne.

6. Sklep

Poročevalka meni, da moramo prekiniti molk o teh resnih kršitvah. Boljše poznavanje nasilja na podlagi spola lahko tudi izboljša ozaveščenost javnosti o tem vprašanju. Države članice bi morale pripraviti nacionalne akcijske načrte za boj proti nasilju na podlagi spola.

  • [1]  Vsaj 20 % žensk v Evropi je izkusilo nasilje v intimnih razmerjih; je eden izmed najpogostejših razlogov smrti pri ženskah.
  • [2]  P7_TA(2009)0098, Odprava nasilja nad ženskami.
  • [3]  KOM(2010) Strategija za enakost 2010–2015, 4.
  • [4]  Četrta svetovna konferenca OZN o ženskah, Peking 1995.
  • [5]  Petletni pregled izvajanja pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje leta 2000, desetletni pregled leta 2005 in petnajstletni pregled leta 2010, resolucija OZN št. 63/155 in poročilo generalnega sekretarja o povečanju prizadevanj za odpravo vseh oblik nasilja nad ženskami.
  • [6]  Resolucija OZN ECOSOC št. 2009/15.
  • [7]  Konvencija CEDAW , člen 16.
  • [8]  Zadeva Opuz proti Turčiji (2009).
  • [9]  Konvencija ZN proti mučenju, 1§, in Konvencija ZN o žrtvah kaznivih dejanj, zlasti 1. odstavek dodatka, v katerem je opredeljen izraz "žrtev".
  • [10]  M.C. proti Bolgariji (št. 39272/98).
  • [11]  Svet Evrope, dokument št. 12013 (2009); CAHVIO (2010) 17, tretji osnutek konvencije za preprečevanje nasilja nad ženskami in v družini ter boj proti njima.
  • [12]  PEU, člen 2; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 23 o enakosti med moškimi in ženskami.
  • [13]  PDEU, člen 83(2); Evropsko sodišče (2005), zadeva C-176/03, Komisija proti Svet, ZOdl. I - 7879.
  • [14]  PDEU, člen 83(1).
  • [15]  PDEU, člen 82(2)(c).
  • [16]  Stockholmski program 17024/09, ki ga je Evropski svet sprejel na seji dne 10. in 11. decembra 2009.
  • [17]  Stockholmski program 17024/09, ki ga je Evropski svet sprejel na seji dne 10. in 11. decembra 2009, oddelek 2.3, zlasti odstavek 2.3.4.
  • [18]  Evropska odredba o zaščiti, 2010/C69/02.
  • [19]  OZN, Pekinška izhodišča za ukrepanje, točka 118: "Nasilje nad ženskami je izraz zgodovinskih neenakopravnih razmerij sil med moškimi in ženskami, ki so pripeljala do nadvlade moških, diskriminacije žensk in preprečevanja njihovega celovitega razvoja."
  • [20]  OZN, Pekinška izhodišča za ukrepanje, točka 113.
  • [21]  Splošno priporočilo odbora CEDAW št.19.
  • [22]  P7_TA-PROV(2010)0037 o Pekingu +15 – izhodišča OZN za ukrepanje za enakopravnost spolov, odstavka 9 in 10.
  • [23]  Psytel (2006) projekt Daphne o stroških nasilja v družini v Evropi.
  • [24]  K. Berglund ‘Gender and harm’, Scandinavian Studies in Law, str. 12-27.
  • [25]  KOM(2010)0094 – predlog direktive o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji, ki razveljavlja okvirni sklep 2004/68/PNZ.
  • [26]  Konvencija OZN o otrokovih pravicah, člen 4, odstavek 3.
  • [27]  P6_TA (2009)0161 o boju proti pohabljanju ženskih spolnih organov v EU; Škodljivi tradicionalni običaji (Harmful traditional practices), knjižice programa Daphne 2008.
  • [28]  CEDAW, člen 17.2.
  • [29]  KOM(2010)0095 – predlog direktive o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti žrtev, ki razveljavlja Okvirni sklep 2002/629/PNZ.
  • [30]  V skladu z Okvirnim sklepom Sveta 2001/220/PNZ morajo države članice žrtvam zagotoviti svetovanje – člen 6 in člen 4, odstavek f(iii); po poročilu Komisije SEC(2009)0476 države pomanjkljivo nudijo to pomoč.
  • [31]  V skladu z Okvirnim sklepom Sveta 2001/220/PNZ imajo žrtve pravico do pravne pomoči, ko lahko imajo status strank v kazenskem postopku – člen 6 in člen 4, odstavek f(ii); po poročilu Komisije SEC(2009)0476 je večina držav članic začela upoštevati to določbo.
  • [32]  Resolucija Sveta 2009/C 295/01, ukrep C.
  • [33]  Stockholmski program 17024/09, ki ga je Evropski svet sprejel na seji dne 10. in 11. decembra 2009. Okvirni sklep Sveta o položaju žrtev v kazenskem postopku, 2001/220/PNZ, odstavki 6, 8, 10 in 11.
  • [34]  Primer je priročnik za jemanje vzorcev in zaščito dokazov v primerih spolnih napadov, ki ga je razvil Nacionalni center za poznavanje nasilja moških nad ženskami z Univerze v Uppsali na Švedskem.
  • [35]  Stockholmski program 17024/09, ki ga je sprejel Evropski svet na seji 10. in 11. decembra 2009, prav tako predlaga ukrepe za izboljšanje pravne varnosti za osumljence in obdolžence.
  • [36]  Okvirni sklep Sveta o položaju žrtev v kazenskem postopku, 2001/220/PNZ, člen 13.
  • [37]  Okvirni sklep Sveta o položaju žrtev v kazenskem postopku, 2001/220/PNZ, člen 13, odstavek 2c.
  • [38]  Dosežki v boju proti dejanjem proti naši volji: učenje samoobrambe za ženske in dekleta v Evropi – poročilo projekta Daphne.
  • [39]  www.observatorioviolencia.org

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

15.3.2011

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

27

0

2

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Regina Bastos, Edit Bauer, Andrea Češková, Marije Cornelissen, Silvia Costa, Tadeusz Cymański, Edite Estrela, Ilda Figueiredo, Zita Gurmai, Lívia Járóka, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Rodi Kraca Cagaropulu (Rodi Kratsa-Tsagaropoulou), Constance Le Grip, Astrid Lulling, Barbara Matera, Elisabeth Morin-Chartier, Siiri Oviir, Antonija Prvanova (Antonyia Parvanova), Raül Romeva i Rueda, Nicole Sinclaire, Joanna Katarzyna Skrzydlewska, Eva-Britt Svensson, Britta Thomsen, Marina Yannakoudakis, Anna Záborská

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Vilija Blinkevičiūtė, Jill Evans, Norica Nicolai, Joanna Senyszyn