POROČILO o prihodnji evropski mednarodni naložbeni politiki

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

OBRAZLOŽITEV

MNENJE Odbora za razvoj (8.2.2011)

MNENJE Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (2. 3. 2011)

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

22.3.2011 - (2010/2203(INI))

Odbor za mednarodno trgovino
Poročevalec: Kader Arif

Postopek : 2010/2203(INI)

Potek postopka na zasedanju

Potek postopka za dokument :

A7-0070/2011

Predložena besedila :

A7-0070/2011

Razprave :

PV 04/04/2011 - 23
CRE 04/04/2011 - 23

Glasovanja :

PV 06/04/2011 - 8.15
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2011)0141

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
OBRAZLOŽITEV
MNENJE Odbora za razvoj
MNENJE Odbora za ekonomske in monetarne zadeve
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

o prihodnji evropski mednarodni naložbeni politiki

(2010/2203(INI))

Evropski parlament,

– ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu Parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 7. julija 2010 za dosego celovite evropske mednarodne naložbene politike (KOM(2010)0343) ter predloga Komisije z dne 7 julija 2010 za uredbo Evropskega Parlamenta in Sveta o prehodnih dogovorih za dvostranske sporazume o naložbah med državami članicami in tretjimi državami (KOM(2010)0344),

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 "Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast" (KOM(2010)2020) ter sporočila Komisije Evropskemu Parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 9. novembra 2010 "Trgovina, rast in svetovne zadeve – trgovinska politika je temeljna sestavina strategije EU 2020" (KOM(2010)0612),

– ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 25. oktobra 2010 o celoviti evropski mednarodni naložbeni politiki[1],

– ob upoštevanju posodobljenih smernic OECD za večnacionalna podjetja,

– ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije o neuspešnosti držav članic pri izpolnjevanju svojih obveznosti in zlasti sodbe z dne 3. marca 2009 v zadevi Komisija proti Avstriji (primer C-205/06), sodbe z dne 3. marca 2009 v zadevi Komisija proti Švedski (primer C-249/06) in sodbe z dne 19. novembra 2009 v zadevi Komisija proti Finski (primer C-118/07),

– ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

– ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7–0070/2011),

A. ker so v skladu z Lizbonsko pogodbo tuje neposredne naložbe v izključni pristojnosti EU, kakor določajo členi 3(1)(e), 206 in 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

B. ker so države članice na dvostranski ravni od leta 1959 sklenile več kot 1200 dvostranskih sporazumov o naložbah, skupno pa je bilo sklenjenih skupaj približno 3000 dvostranskih sporazumov o naložbah,

C. ker je splošno znano, da notranje naložbe lahko izboljšajo konkurenčnost držav gostiteljic, medtem ko se lahko v primeru zunanjih naložb pojavi potreba po pomoči za prilagajanje nizko usposobljenih delavcev; ker je vsaka vlada dolžna spodbujati koristne ter preprečevati vse škodljive učinke naložb,

D. ker člena 206 in 207 PDEU ne opredeljujeta tujih neposrednih naložb, ker je Sodišče Evropske unije[2] opredelilo svoje razumevanje pojma neposrednih tujih naložb na podlagi treh meril: obravnavajo se kot dolgoročna naložba, ki predstavlja vsaj 10 % lastniškega kapitala/delnic povezane družbe in zagotavlja vlagatelju vodstveni nadzor nad operacijami povezanega podjetja; ta opredelitev je v skladu z opredelitvami MDS in OECD ter v nasprotju zlasti s portfeljskimi naložbami in pravicami do intelektualne lastnine; ker je težko jasno razlikovati med neposrednimi tujimi naložbami in portfeljskimi naložbami, ozko pravno opredelitev pa bo težko uporabiti za dejansko naložbeno prakso,

E. ker nekatere države članice uporabljajo široke opredelitve pojma "tuji vlagatelj", v skladu s katerimi je mogoče "državljanstvo" podjetja opredeliti že na podlagi poštnega naslova, ker je to nekaterim podjetjem omogočilo sprožitev sodnih postopkov zoper lastne države preko dvostranskih sporazumov o naložbah, ki so jih podpisale tretje države, ker bi moralo vsako evropsko podjetje imeti možnost, da se zanese na prihodnje sporazume EU o naložbah ali sporazume o prosti trgovini, ki vsebujejo poglavja o naložbah,

F. ker je pojav novih držav v vlogi lokalnih ali svetovnih sil z veliko naložbeno zmogljivostjo spremenil klasično dojemanje, po katerem so bile razvite države edine vlagateljice,

G. ker so po prvih primerih reševanja sporov v 90. letih prejšnjega stoletja in kljub na splošno pozitivnim izkušnjam postale razvidne nekatere težave zaradi uporabe nejasnega jezika v sporazumih, kar je omogočilo različna tolmačenja, zlasti v zvezi z možnostjo navzkrižja med zasebnimi interesi in regulativno vlogo javnih organov, na primer, ko je sprejetje legitimne zakonodaje povzročilo, da so mednarodni razsodniki obsodili državo zaradi kršitve načela „poštene in enakopravne obravnave“,

H. ker so Združene države Amerike in Kanada, ki se uvrščajo med prve države, ki so se soočile s takšnimi sodbami, prilagodile svoj model dvostranskih sporazumov o naložbah, da bi tako omejile diskrecijsko pravico arbitraže, kar zadeva razlago, in zagotovile boljšo zaščito svojih območij javne intervencije,

I. ker je Komisija sestavila seznam držav, ki jih je treba obravnavati kot prednostne partnerke pri pogajanjih o prvih sporazumih o naložbah (Kanada, Kitajska, Indija, MERCOSUR, Rusija in Singapur),

J. ker bo novoustanovljena Evropska služba za zunanje delovanje okrepila tudi prisotnost in vlogo EU v svetu, vključno s promocijo in zaščito trgovinskih ciljev EU, tudi na področju naložb,

1. priznava, da so na podlagi Lizbonske pogodbe tuje neposredne naložbe sedaj v izključni pristojnosti EU; ugotavlja, da ta nova izključna pristojnost EU pomeni dvojni izziv, na eni strani za upravljanje obstoječih dvostranskih sporazumov o naložbah in na drugi za opredelitev evropske naložbene politike, ki bo izpolnila pričakovanja vlagateljev in držav prejemnic, vendar tudi širše gospodarske interese EU in zunanjepolitične cilje;

2. pozdravlja novo pristojnost EU in poziva Komisijo ter države članice, naj izkoristijo priložnost in skupaj s Parlamentom oblikujejo celovito in dosledno naložbeno politiko, ki bo spodbujala visokokakovostne naložbe in bo pozitivno prispevala k svetovnemu gospodarskemu napredku in trajnostnemu razvoju; meni, da mora biti Parlament ustrezno vključen v oblikovanje prihodnje naložbene politike ter da to zahteva ustrezno posvetovanje o mandatih za prihajajoča pogajanja ter redne in tehtne informativne sestanke o stanju potekajočih pogajanj;

3. ugotavlja, da je EU pomembna gospodarska sila, ki ima precejšnjo težo v pogajanjih; meni, da bo skupna naložbena politika izpolnila na pričakovanja tako vlagateljev kot zainteresiranih držav in bo prispevala k dvigu konkurenčnosti EU in njenih podjetij ter k povečanju zaposlovanja;

4. opaža potrebo po usklajenem evropskem okviru, ki bo oblikovan za zagotavljanje gotovosti in spodbujanje načel in ciljev EU;

5. opozarja, da so se v sedanji fazi globalizacije dramatično povečale tuje neposredne naložbe, ki so v letu 2007, tj. leto preden jih je prizadela svetovna gospodarska in finančna kriza, dosegle rekordno raven v višini skoraj 1.500 milijard EUR, pri čemer je EU največji vir tujih neposrednih naložb v celotnem svetovnem gospodarstvu; poudarja, da so se naložbe v letih 2008 in 2009 vseeno znižale zaradi svetovne finančne in gospodarske krize; poudarja tudi, da približno 80 % skupne vrednosti svetovnih neposrednih tujih naložb predstavljajo čezmejne združitve ali prevzemi;

6. pozdravlja sporočilo Komisije "Za dosego celovite evropske mednarodne naložbene politike", vendar poudarja, da bi moralo, medtem ko se obširno osredotoča na zaščito vlagateljev, boljše obravnavati pravico do zaščite javne vloge regulacije in uresničevati zaveze EU za izvajanje usklajenih politik za razvoj;

7. meni, da imajo lahko naložbe pozitiven vpliv na rast in zaposlovanje, ne samo v Evropski uniji, ampak tudi v državah v razvoju, če vlagatelji dejavno prispevajo k doseganju razvojnih ciljev držav gostiteljic, tako da s prenosom tehnologije ter uporabo lokalne delovne sile in virov podprejo njihovo lokalno gospodarstvo;

8. poziva Komisijo, naj upošteva izkušnje, pridobljene na večstranski in dvostranski ravni, zlasti v zvezi z neuspehom pogajanj OECD o večstranskem sporazumu o naložbah;

9. poziva Komisijo, naj skrbno in usklajeno razvije naložbeno strategijo EU z vključevanjem najboljših praks iz dvostranskih sporazumov; ugotavlja, da obstajajo razlike med vsebinami sporazumov držav članic, in poziva Komisijo, naj jih uskladi ter zagotovi stabilen vzorec EU za sporazume o naložbah, ki bi bil tudi prilagodljiv v skladu z ravnijo razvoja partnerskih držav;

10. poziva Komisijo, naj čim prej izda neobvezne smernice, na primer v obliki predloge za dvostranske sporazume o naložbah, ki jo lahko države članice uporabijo za povečanje gotovosti in usklajenosti;

Opredelitev pojmov in področje uporabe

11. poziva Komisijo, naj jasno opredeli naložbe, ki jih je treba zaščititi, vključno z neposrednimi tujimi naložbami in portfeljskimi naložbami; ne glede na to meni, da špekulativne oblike naložb, kot jih je opredelila Komisija, ne smejo biti zaščitene; vztraja, da če so pravice intelektualne lastnine vključene v obseg sporazumov o naložbah, vključno s sporazumi, v okviru katerih so bili že predlagani osnutki mandatov, bi se morali izogniti temu, da bi določbe negativno vplivale na proizvodnjo generičnih zdravil, prav tako morajo te določbe spoštovati izjeme TRIPS na področju javnega zdravja;

12. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bi pogajanja o široki raznolikosti naložb privedla do mešanja izključnih in deljenih pristojnosti;

13. poziva k uvedbi izraza „vlagatelj iz EU“, ki bi ob upoštevanju člena 207 PDEU poudarjal pomen enakega spodbujanja vlagateljev iz vseh držav članic z enakopravnim zagotavljanjem pogojev za delovanje in zaščito njihovih naložb;

14. opozarja, da se v standardnih dvostranskih sporazumih držav članic EU uporablja široka opredelitev pojma „tuji vlagatelj“; poziva Komisijo, naj oceni, v katerih primerih je to povzročilo zlorabe; poziva Komisijo, naj na podlagi te ocene in zadnje primerjalne opredelitve tujih neposrednih naložb OECD zagotovi strožjo opredelitev „tujega vlagatelja“;

Zaščita vlagateljev

15. poudarja, da mora zaščita vlagateljev za vse vlagatelje iz EU ostati najpomembnejša prednostna naloga sporazumov o naložbah;

16. opaža, da terjajo pogajanja za sklenitev dvostranskih sporazumov o naložbah precej časa; poziva Komisijo, naj uporabi svoje osebje in sredstva za pogajanja in sklenitev sporazumov EU o naložbah;

17. meni, da bi zaradi zahteve, ki jo je Svet izrazil v svojih sklepih glede sporočila – da nov evropski pravni okvir ne bi smel negativno vplivati na zaščito vlagateljev in na jamstva, ki jih ti že uživajo v okviru obstoječih sporazumov – lahko nastalo tveganje nasprotovanja vsem novim sporazumom, kar bi lahko v času povečanih notranjih naložb ogrozilo potrebno ravnovesje med zaščito vlagateljev in zaščito pravice do regulacije; poleg tega meni, da je takšna opredelitev merila za ocenjevanje lahko v nasprotju s pomenom in duhom člena 207 PDEU;

18. meni, da je potreba po opredelitvi primerov najboljše prakse, ki jo v svojih sklepih prav tako omenja Svet, razumnejša in učinkovitejša možnost, ki omogoča razvoj dosledne evropske naložbene politike;

19. meni, da bi morali prihodnji sporazumi o naložbah, ki jih je sklenila EU, temeljiti na najboljši praksi držav članic ter vključevati naslednje standarde:

- nediskriminacija (nacionalna obravnava in država z največ ugodnostmi) z natančnejšo omembo, da morajo tuji in domači vlagatelji delovati pod "enakimi pogoji", da se omogoči večja prožnost pri klavzulah o državi z največ ugodnostmi, da ne bi ovirali procesa regionalnega povezovanja v državah v razvoju;

- poštena in enakopravna obravnava, opredeljena na podlagi ravni obravnave, ki jo vzpostavlja mednarodno običajno pravo,

- zaščita pred neposredno in posredno razlastitvijo, ki opredeljuje jasno in pošteno ravnovesje med javnimi interesi države blaginje in zasebnimi interesi ter omogoča ustrezna nadomestila v skladu s škodo, povzročeno v primeru nezakonite razlastitve;

20. poziva Komisijo, naj oceni potencialni učinek vključitve krovne klavzule v prihodnje evropske sporazume o naložbah ter naj predstavi poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu;

21. poziva Komisijo, naj zagotovi vzajemnost pri pogajanjih o dostopu do trga z glavnimi razvitimi trgovinskimi partnerji in z najpomembnejšimi gospodarstvi v vzponu, pri čemer naj upošteva potrebo po izključitvi občutljivih sektorjev in ohranitvi nesorazmernosti v trgovinskih odnosih EU z državami v razvoju;

22. ugotavlja, da bo pričakovana večja gotovost malim in srednjim podjetjem pomagala pri naložbah na tujem ter da je zato treba med pogajanji upoštevati stališča teh podjetij;

Zaščita pravice do urejanja s predpisi

23. poudarja, da morajo prihodnji sporazumi o naložbah, ki jih je sklenila EU, spoštovati vlogo javne intervencije;

24. izraža globoko zaskrbljenost v zvezi z ravnjo presoje nekaterih mednarodnih razsodnikov, da bodo uporabljali široko razlago določb za zaščito vlagateljev, kar bo privedlo do izključitve zakonitih javnih uredb; poziva Komisijo, naj pripravi jasne opredelitve standardov za zaščito vlagateljev, da bi se izognili takšnim težavam v novih sporazumih o naložbah;

25. poziva Komisijo, naj v vse prihodnje sporazume vključi posebne določbe, s katerimi bo opredeljena pravica podpisnic do regulacije, med drugim na področjih, kot so nacionalna varnost, okolje, javno zdravje, pravice delavcev in potrošnikov, industrijska politika in kulturna raznolikost;

26. poudarja, da mora Komisija za vsak primer posebej odločati o sektorjih, ki ne bodo obravnavani s prihodnjimi sporazumi, to so na primer občutljivi sektorji, kot so kultura, izobraževanje, javno zdravje in sektorji, ki so strateško pomembni za državno obrambo, ter poziva Komisijo, naj obvesti Evropski parlament o mandatu, ki ga je prejela za vsak posamezen primer; ugotavlja, da bi se EU morala zavedati pomislekov svojih partneric v razvoju in ne bi smela pozivati k večji liberalizaciji, če bodo te menile, da je za njihov razvoj potrebno zaščititi nekatere sektorje, zlasti javne storitve;

Vključitev družbenih in okoljskih standardov

27. poudarja, da mora prihodnja politika EU spodbujati tudi trajnostne in okolju prijazne naložbe (zlasti v rudarstvu), ki spodbujajo kakovostne delovne razmere v podjetjih, v katera se vlaga; poziva Komisijo, naj vključi v vse prihodnje sporazume sklicevanje na posodobljene smernice OECD za večnacionalna podjetja;

28. v zvezi s poglavji o naložbah v širših sporazumih o prosti trgovini ponovno poziva, da se v vsak sporazum o prosti trgovini, ki ga sklene EU, vključijo klavzula o družbeni odgovornosti podjetij ter učinkovite socialne in okoljske klavzule;

29. zahteva, da Komisija oceni, kako so bile takšne določbe vključene v dvostranske sporazume držav članic o naložbah ter kako bi jih lahko vključili v prihodnje samostojne sporazume o naložbah;

30. pozdravlja dejstvo, da več dvostranskih sporazumov o naložbah že vključuje določbo, ki preprečuje slabljenje socialne in okoljske zakonodaje, da bi s tem pritegnili naložbe, ter poziva Komisijo, naj pretehta vključitev takšne določbe v vse svoje prihodnje sporazume;

Mehanizem reševanja sporov in odgovornost EU

31. meni, da je treba temeljito spremeniti sedanji sistem reševanja sporov, da se vključi večja preglednost, možnost, da stranke sprožijo pritožbeni postopek, obveznost, da je treba izčrpati lokalna pravna sredstva, če so dovolj zanesljiva, da lahko zagotovijo pošten postopek, možnost uporabe povzetkov prijateljev sodišča (amicus curiae) in obveznost, da se za arbitražo med vlagatelji in državo izbere en sam kraj;

32. meni, da je treba za zagotovitev celovitega varstva naložb poleg postopka za reševanje sporov med državami omogočiti tudi postopek za reševanje sporov med vlagatelji in državo;

33. se zaveda, da EU ne more uporabljati Mednarodnega centra za reševanje investicijskih sporov (ICSID) in mehanizmov za reševanje sporov Komisije Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo (UNCITRAL), ker EU kot taka ni članica teh organizacij; poziva EU, naj vključi poglavje o reševanju sporov v vse nove sporazume EU o naložbah v skladu z reformami, predlaganimi v tej resoluciji; zahteva, da Komisija in države članice prevzamejo svojo odgovornost kot pomembni mednarodni akterji in si prizadevajo za potrebne reforme pravil Mednarodnega centra za reševanje investicijskih sporov in Komisije Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo;

34. poziva Komisijo, naj predlaga rešitve, s katerimi bi malim in srednjim podjetjem olajšali financiranje visokih stroškov postopka reševanja sporov;

35. poziva Komisijo, naj čim prej predloži uredbo o načinu razdelitve pristojnosti med ravnjo EU in nacionalno ravnjo, zlasti v finančnem smislu, v primeru, da EU izgubi tožbo v mednarodni arbitraži;

Izbira partnerjev in pristojnosti Parlamenta

36. podpira načelo, da bi morali biti prednostni partnerji za prihodnje sporazume EU o naložbah države, ki imajo velik tržni potencial, a kjer tuje naložbe potrebujejo boljšo zaščito;

37. ugotavlja, da je naložbeno tveganje v državah v razvoju in najmanj razvitih državah na splošno višje, močna in učinkovita zaščita vlagateljev v obliki sporazumov o naložbah pa je bistvena za zaščito evropskih vlagateljev, kar lahko izboljša upravljanje in s tem ustvari stabilno okolje, ki je potrebno za povečanje neposrednih tujih naložb v teh državah; ugotavlja, da če naj bodo te države imele dodatne koristi od sporazumov o naložbah, bi morali takšni sporazumi temeljiti tudi na obveznostih vlagateljev v smislu spoštovanja človekovih pravic in standardov proti korupciji kot del širšega partnerstva med EU in državami v razvoju s ciljem zmanjšanja revščine; poziva Komisijo, naj oceni sprejemljive prihodnje partnerje ob upoštevanju najboljših praks držav članic pri dvostranskih sporazumih o naložbah;

38. izraža zaskrbljenost, ker so tuje neposredne naložbe v najmanj razvitih državah izjemno omejene in so ponavadi osredotočene na naravne vire;

39. meni, da bi bilo treba v državah v razvoju bolj podpreti lokalna podjetja, zlasti s spodbudami za krepitev njihove produktivnosti, tesneje sodelovati ter izboljšati usposobljenost delovne sile, ker so to področja, ki predstavljajo velik potencial za pospešitev gospodarskega razvoja, konkurenčnosti in rasti v državah v razvoju; spodbuja tudi prenos novih zelenih tehnologij iz EU v države v razvoju, saj je to najboljši način za spodbujanje zelene in trajnostne rasti;

40. poziva, da Komisija in države članice v celoti upoštevajo stališče Parlamenta pred začetkom pogajanj o naložbah ter tudi med takšnimi pogajanji; ponovno opozarja na vsebino okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Komisijo ter poziva Komisijo, naj se pravočasno posvetuje s Parlamentom o osnutku pogajalskih mandatov, da mu bo omogočeno oblikovanje stališča, ki ga morata nato Komisija in Svet ustrezno upoštevati;

41. poudarja, da je treba v strategijo o prihodnji naložbeni politiki vključiti vlogo delegacij Evropske službe za zunanje delovanje, ter priznava njihov potencial in lokalno znanje kot strateški prednosti za doseganje novih političnih ciljev;

o o

42. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, državam članicam, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter Odboru regij.

[1] http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/EN/foraff/117328.pdf
[2] Sodba z dne 12. decembra 2006, Test Claimants in the FII Group Litigation v. Commissioners of Inland Revenue (Zadeva C-446/04).

V skladu s členoma 206 in 207 PDEU sodijo tuje neposredne naložbe med izključne pristojnosti EU. Tak razvoj dogodkov, ki ima pomembne posledice, prinaša dvojni izziv, tako glede upravljanja več kot 1200 dvostranskih sporazumov o naložbah, ki so jih že sklenile države članice, kot glede opredelitve prihodnje evropske naložbene politike, ki bo izpolnila pričakovanja vlagateljev in držav upravičenk, obenem pa upoštevala cilje zunanjega delovanja EU.

Pri opredelitvi te prihodnje politike, vključene v skupno trgovinsko politiko, je treba najprej opraviti analizo naložbenih politik, kot so se vodile doslej.

Na dvostranski ravni je bilo od leta 1959 podpisanih skoraj 3000 dvostranskih sporazumov o naložbah. Cilj teh sporazumov, večinoma sklenjenih med razvitimi državami in državami v razvoju, je bil zagotoviti pravno in finančno zaščito vlagateljev iz razvitih držav, temeljijo pa na treh prednostnih načelih: nediskriminaciji, zaščiti vlagateljev in njihovih naložb ter obstoju pravnega mehanizma za zagotovitev spoštovanja teh načel, in sicer s pomočjo mednarodne arbitraže. Ko so se v 90. letih prejšnjega stoletja začeli vrstiti prvi sodni postopki, je prišlo na površje več težav, zlasti v zvezi z možnostjo navzkrižja med zasebnimi interesi in regulativnimi vlogami javnih organov.

Na mnogo- ali večstranski ravni so pogajanja v okviru Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) propadla, ko so se razprave o mednarodnem sporazumu o naložbah leta 1998 ustavile pri vprašanju varovanja območja javne intervencije, saj je grozilo, da to ne bo več moglo delovati neodvisno od zasebnih interesov. Pogajanja so se ponovno začela leta 2004 v okviru Svetovne trgovinske organizacije (STO), vendar so jih znova prekinile pritožbe držav v razvoju zaradi istih razlogov. Te dogodke iz preteklosti je treba ohraniti v zavesti na vseh stopnjah oblikovanja prihodnje evropske naložbene politike.

(1) Opredelitev pojmov in področje uporabe

Člena 206 in 207 PDEU med izključne pristojnosti EU uvrščata zgolj tuje neposredne naložbe. V sodni praksi Sodišča Evropske unije so take naložbe opredeljene na podlagi treh meril: obravnavati jih je treba kot dolgotrajne naložbe, v katerih je vsaj 10 % lastniškega kapitala/delnic pridruženega podjetja in ki vlagatelju zagotavljajo vodstveni nadzor nad delovanjem pridruženega podjetja. Opredelitev je v skladu z opredelitvami Mednarodnega denarnega sklada in OECD ter v nasprotju zlasti s portfeljskimi naložbami, dolžniškimi vrednostnimi papirji podjetja in pravicami do intelektualne lastnine.

Poročevalec meni, da vse vrste naložb ne zahtevajo enako visoke ravni zaščite in da denimo kratkoročne špekulativne naložbe ne zaslužijo enake ravni zaščite kot dolgoročne naložbe. Zato predlaga, da se področje uporabe prihodnjih evropskih sporazumov omeji le na tuje neposredne naložbe.

Če države članice Komisiji podelijo mandat za pogajanje o široki paleti naložb, s tem tvegajo pomembne evropske kompromise na področju naložb, saj izjemno odprto gospodarstvo EU pri mednarodnih trgovinskih pogajanjih dopušča le malo drugih vzvodov. Komisija in države članice bi morale upoštevati tudi dejstvo, da bodo morali vsi nacionalni parlamenti ratificirati mešane sporazume, kar bi sprožilo obsežno javno razpravo.

Več držav članic se je odločilo uporabiti široke opredelitve, v skladu s katerimi je mogoče „državljanstvo“ podjetja opredeliti že na podlagi poštnega naslova. Zaradi tega se je nekaterim podjetjem uspelo izogniti nacionalnim pravnim mehanizmom: prek hčerinskih družb ali vlagateljev v tujini so lahko sprožila sodni postopek zoper lastno državo, pri čemer so se sklicevala na dvostranski sporazum o naložbah, sklenjen s tretjo državo. Vlagatelji so to tehniko izrabljali tudi za izbiro dvostranskih sporazumov o naložbah, ki so bili ob sprožitvi sodnega postopka zanje najugodnejši. Takšno ravnanje je seveda treba prepovedati.

(2) Zaščita vlagateljev

Zaščita vlagateljev ostaja najpomembnejša prednostna naloga sporazumov o naložbah. Svet je v zaključkih v zvezi s sporočilom poudaril, da novi evropski okvir ne sme negativno vplivati na zaščito vlagateljev in jamstva, ki jih ti že uživajo. Takšno omejevalno merilo se lahko razvije v dejansko oviro, ki bi Komisiji preprečila podpis državam članicam sprejemljivega sporazuma. Zdi se, da je potreba po opredelitvi primerov najboljše prakse, ki jo v svojih zaključkih prav tako omenja Svet, razumnejša in učinkovitejša možnost, saj omogoča opredelitev načel za razvoj dosledne evropske naložbene politike.

Komisija razlikuje med relativnimi (nediskriminacija) in absolutnimi jamstvi za zaščito (poštena in enakopravna obravnava, zagotovitev odškodnine v primeru razlastitve). Kar zadeva načela nediskriminacije, je treba poudariti, da je mogoče s prenosom pristojnosti na evropsko raven v večstranskih razpravah o splošnem upravljanju naložb doseči večjo skladnost in večjo težo evropskih argumentov.

Pri pogajanjih z glavnimi razvitimi trgovinskimi partnerji o dostopu do trga bo treba zagotoviti tudi vzajemnost, hkrati pa upoštevati potrebo po izključitvi občutljivih sektorjev in ohraniti nesorazmernost v trgovinskih odnosih EU z državami v razvoju.

(3) Zaščita javnega območja

Pri opredelitvi prihodnje naložbene politike EU bo ključnega pomena vprašanje zaščite območja javne intervencije. Pojav novih držav v vlogi lokalnih ali svetovnih sil z veliko naložbeno zmogljivostjo spreminja klasično dojemanje, po katerem so bile razvite države edine vlagateljice. EU mora prav tako razmisliti o potrebni zaščiti pred morebitnimi napadalnimi tujimi naložbami.

In res se pojavlja vse več primerov, v katerih je posamezna država zaradi sprejetja nove zakonodaje spoznana za krivo posredne razlastitve. Opozoriti je treba na več primerov, zlasti na tistega iz Argentine, zoper katero so tri podjetja vložila obtožnico, ker je po gospodarski krizi leta 2001 zamrznila cene vode, ki so jo plačevali potrošniki. Julija 2010 je Mednarodni center za reševanje naložbenih sporov (ICSID) odločil, da je argentinska vlada kršila načelo „poštene in enakopravne obravnave“. Razsodniki niso sprejeli utemeljitve argentinske vlade o „skrajni sili“.

Združene države Amerike in Kanada, ki se uvrščajo med prve države, ki so občutile posledice preveč nejasnih formulacij iz Severnoameriškega sporazuma o svobodni trgovini (NAFTA), so prilagodile svoj model dvostranskih sporazumov o naložbah, da bi tako omejile diskrecijsko pravico, s katero razpolagajo sodišča, kar zadeva razlago, in zagotovile boljšo zaščito svojih območij javne intervencije. EU mora zato v vse prihodnje sporazume vključiti posebno klavzulo, s katero bo opredelila pravico EU in držav članic, da med drugim regulirajo varstvo okolja, javno zdravstvo, pravice delavcev in potrošnikov, industrijsko politiko in kulturno raznovrstnost.

Standardi zaščite morajo biti natančno opredeljeni, da bi pri mednarodnih vlagateljih preprečili zlorabe zaradi napačnega tolmačenja. Zlasti naslednje:

– nediskriminacija (nacionalna obravnava, država z največ ugodnostmi) mora zagotoviti podlago za primerjavo med tujimi in domačimi vlagatelji, pri čemer je treba opredeliti potrebo po delovanju „pod podobnimi pogoji“,

– poštena in enakopravna obravnava mora biti opredeljena na podlagi obravnave, ki jo vzpostavlja mednarodno običajno pravo,

– zaščita pred razlastitvijo mora najti jasno in pošteno ravnovesje med različnimi javnimi in zasebnimi interesi.

Iz prihodnjih sporazumov je treba prav tako umakniti t.i. „krovno klavzulo“, ki omogoča, da se v področje uporabe dvostranskega sporazuma o naložbah vključijo vse zasebnopravne pogodbe, ki jih skleneta vlagatelj in država podpisnica takega sporazuma.

Komisija in države članice morajo pripraviti seznam sektorjev, ki ne bodo vključeni v prihodnje sporazume, na primer sektorji, ki so strateškega pomena za obrambo posamezne države, ali občutljivi sektorji, kot sta kultura in izobraževanje. Evropa se mora prav tako zavedati pomislekov svojih partnerjev v razvoju in se odpovedati zahtevi po večji liberalizaciji, kadar ti partnerji menijo, da je treba za njihov razvoj zaščititi nekatere sektorje, zlasti na področju javnih služb.

(4) Vključitev družbenih in okoljskih standardov

Prihodnja politika EU mora spodbujati trajne in okolju prijazne naložbe (zlasti na področju pridobivanja surovin) in se zavzemati za dobre delovne pogoje v podjetjih, v katera se vlaga tuji kapital. Spodbujati mora tudi nedavno reformo smernic OECD, s katerimi se želi zagotoviti odgovorno ravnanje mednarodnih podjetij. Vsak sporazum o naložbah mora spremljati tudi vrsta družbenih in okoljskih standardov, in sicer ne glede na to, ali so naložbe zgolj poglavje, o katerem se EU pogaja v okviru širših pogajanj o sporazumu o prosti trgovini, ali pa gre za pogajanja o samostojnem sporazumu o naložbah.

V prvem primeru je treba spomniti na zahtevo EP, da se v vsak sporazum o prosti trgovini, ki ga sklene EU, vključi klavzula o družbeni odgovornosti podjetja. Ta mora vključevati obveznost glede preglednosti in spremljanja, pa tudi možnost, da se žrtve neupoštevanja teh določb obrnejo na sodišče. Kar zadeva okolje, bo morala evropska politika zaščititi biotsko raznovrstnost ter spodbujati prenos tehnologij, izboljšanje infrastruktur in krepitev zmogljivosti.

V samostojne sporazume o naložbah je treba vključiti družbene in okoljske standarde ter zagotoviti, da bodo postali zavezujoči. Več sklenjenih dvostranskih sporazumov o naložbah že vsebuje klavzulo, ki preprečuje slabljenje družbene in okoljske zakonodaje, da bi privabili naložbe, prav tako pa je treba takšno klavzulo vključiti v vse prihodnje sporazume.

(5) Mehanizem reševanja sporov in mednarodna odgovornost EU

Sedanji sistem reševanja sporov, ki večinoma deluje v skladu s pravili ICSID ali UNCTAD, je treba temeljito spremeniti in vanj vključiti več osnovnih elementov, na primer potrebo po večji preglednosti razsodb in vsebine sodb, možnost, da stranke sprožijo pritožbeni postopek, obveznost, da je treba pred sprožitvijo mednarodne arbitraže izčrpati lokalna pravna sredstva, možnost vključitve spisov prijateljev sodišča („amici curiae“) in obveznost, da se za arbitražo izbere en sam kraj, s čimer bi se izognili izbiri najugodnejšega sodišča („forum shopping“).

V sporočilu je poleg tega omenjena še možnost sistema za sprožitev sodnih postopkov med državami. Evropsko politiko je treba zasnovati bolj širokopotezno ter zagotoviti, da bodo lahko zadevo sodišču predložili tudi sindikati ali organizacije civilne družbe, ki lahko edini preverijo, ali stranke izpolnjujejo svoje družbene in okoljske zaveze.

Še eno vprašanje je mednarodna odgovornost EU, zlasti vprašanje finančne odgovornosti: kdo bo nosil finančne posledice, če sodišče odloči, da je EU kršila zakonodajo? Komisija in države članice se morajo kolikor hitro mogoče posvetiti temu vprašanju.

(6) Izbira partnerjev in pristojnosti EP

Komisija je sestavila seznam držav, ki bodo prednostne partnerice: Kanada, Kitajska, Indija, države Mercosurja, Rusija in Singapur. Izbor upošteva dvoje meril, tj. tržni potencial ter potrebo po boljši zaščiti tujih naložb.

Komisija je napovedala tudi, da ne želi vzpostaviti standardnega modela, ki bi se na enak način uporabljal za vse trgovinske partnerje. Čeprav je mogoče tak način razmišljanja upravičiti s potrebo po prilagoditvi položaju posameznih partnerjev, v nobenem primeru ne sme pripeljati do možnosti poljubne izbire med osnovnimi elementi, opredeljenimi v predhodnih poglavjih.

In nenazadnje, po mnenju poročevalca je prednostnega pomena, da Komisija in Svet prisluhneta stališču EP o prihodnosti naložbene politike in ga tudi upoštevata, in sicer še pred odprtjem poglavja o naložbah v pogajanjih s prvimi partnerji, tj. Kanado, Indijo in Singapurjem. To pomeni, da Komisija Svetu predloži osnutek pogajalskega mandata šele potem, ko EP sprejme resolucijo. EP mora prav tako zagotoviti, da bodo v celoti upoštevane nova pooblastila, ki jih je pridobil z Lizbonsko pogodbo in okvirnim sporazumom med Komisijo in EP, ter da mu bodo v skladu s tem pogajalski mandati posredovani dovolj zgodaj, da bo lahko izrazil svoje stališče, ki ga bosta nato Komisija in Svet ustrezno upoštevala.

za Odbor za mednarodno trgovino

o prihodnji evropski mednarodni naložbeni politiki
(2010/2203(INI))

Pripravljavec mnenja: Bill Newton Dunn

POBUDE

Odbor za razvoj poziva Odbor za mednarodno trgovino kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1. meni, da imajo lahko naložbe pozitiven vpliv na rast in zaposlovanje, ne samo v Evropski uniji, ampak tudi v državah v razvoju, če vlagatelji dejavno prispevajo k doseganju razvojnih ciljev držav gostiteljic, tako da s prenosom tehnologije ter uporabo lokalne delovne sile in virov podprejo njihovo lokalno gospodarstvo;

2. ugotavlja, da se mora prihodnja naložbena politika EU v državah v razvoju zelo osredotočiti na spodbujanje naložbenih tokov, ki ustvarjajo dostojna delovna mesta in zmanjšujejo revščino;

3. izraža zaskrbljenost, ker so tuje neposredne naložbe v najmanj razvitih državah zelo omejene in ponavadi osredotočene na naravne vire;

4. poudarja, da bi pošteni sporazumi o naložbah morali vključevati možnost, da države v razvoju diskriminirajo investicije na podlagi njihovega prispevka k razvojnim ciljem;

5. verjame tudi, da glede na zdravo gospodarsko rast in znaten potencial v številnih državah v razvoju, med katerimi nekatere uživajo dolgotrajne privilegirane odnose z Evropo, predlagane izboljšave za naložbeno politiko skupaj z uspešnim in učinkovitim sodelovanjem lahko izredno koristijo tako gospodarstvu Evropske unije kot gospodarstvom držav v razvoju;

6. ugotavlja, da je ponavadi naložbeno tveganje v državah v razvoju višje, dobro upravljanje, pravna država in preglednost pa so glavna načela za močno in učinkovito zaščito vlagateljev; meni, da so povečane naložbe v državah v razvoju bistvene za razvoj in da bi naložbeni sporazumi lahko pomagali izboljšati upravljanje in ustvariti stabilno in varno okolje za spodbujanje tujih neposrednih naložb v teh državah; vendar meni, da je to mogoče v naložbenem okviru, ki ne temelji zgolj na pravicah vlagateljev, temveč tudi na njihovih obveznostih in je del širšega partnerstva med Evropsko unijo in državami v razvoju, namenjenega zmanjševanju revščine v skladu z zavezami razvojnih ciljev tisočletja; meni, da bi naložbeni sporazumi EU s tem namenom morali vsebovati določbe o obveznostih države gostiteljice glede spodbujanja trajnostnih naložb, prenosa tehnologije in boja proti korupciji, pa tudi o obveznostih vlagateljev glede spoštovanja človekovih pravic, pravic delavcev in družbene odgovornosti gospodarskih družb;

7. poziva Komisijo, naj se bolj osredotoči na države v razvoju kot potencialne naložbene partnerje; ugotavlja tudi, da je glavna skrb Komisije oblikovati takšno naložbeno politiko Evropske unije, ki bo odražala cilj po doseganju čim višje stopnje zaščite za evropske vlagatelje; s tem v zvezi opozarja, da Pogodba o delovanju Evropske unije nalaga Evropski uniji, da izvršuje usklajenost politik za razvoj, torej določa, da mora Evropska unija upoštevati "cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju"[1];

8. svari pred oblikovanjem politike dvojnih meril glede pravic in obveznosti gospodarskih družb; poziva Komisijo, naj dejavno spodbuja družbeno in okoljsko odgovornost gospodarskih družb na podlagi mednarodnih standardov, kot so smernice OECD za večnacionalna podjetja in globalni dogovor Združenih narodov, da bi omogočili učinkovit nadzor vplivov (socialnih in okoljskih ter vplivov na področju človekovih pravic) dejavnosti nadnacionalnih podjetij in njihovih hčerinskih družb v državah v razvoju; ugotavlja, da pristop Komisije temelji na zamisli, da obveznosti gospodarskih družb ne bi smele biti pravno zavezujoče, temveč tudi v prihodnje prostovoljne na podlagi kodeksa ravnanja; meni, da morajo biti podjetja zavezana spoštovati mednarodno in nacionalno zakonodajo, odgovarjati za ugotovljene kršitve in objavljati posodobljena poročila o svojih dejavnostih tudi o področjih, kjer ne dosežejo napredka;

9. poudarja pomen zagotavljanja skladnosti naložbenih pogodb z drugimi politikami, ki vplivajo na države v razvoju, zato bi morale vključevati klavzule o človekovih pravicah, enakosti spolov, okolju, dostojnem delu, preglednosti in boju proti nezakonitim kapitalskim tokovom; zato meni, da bi bilo treba sporazume EU izboljšati na podlagi obstoječih dvostranskih naložbenih sporazumov, tako da bi se razširili njihovi cilji (v katere bi se vključil trajnostni razvoj), natančneje ubesedile določbe (zlasti kar zadeva opredelitev neposrednih tujih naložb in posredne razlastitve), vključile omejitve (da bi zagotovili nadzor pretoka kapitala) ter dodale obveznosti za vlagatelje in vlade držav gostiteljic;

10. ugotavlja, da je mogoče doseči ravnovesje med spodbujanjem konkurenčnosti EU z dostopom do trgov in zaščito naložb ter spoštovanjem pravice držav v razvoju do samostojnega urejanja, da bi sledile svoji razvojni agendi;

11. poudarja potrebo po določbah za večje spodbujanje naložb v naložbenih sporazumih, kadar gre za države v razvoju;

12. poziva Evropsko unijo, naj izpolni svoje zaveze v zvezi s pomočjo za trgovino, okrepi podporo za izgradnjo zmogljivosti ter dobro upravljanje, zlasti za parlamente, sodstvo, infrastrukturo, izboljša davčne sisteme ter spodbudi dostop do kapitala in mikrofinanciranja (vključno z neprofitnim mikrofinanciranjem) v državah v razvoju, v skladu z novo zeleno knjigo Komisije o razvojni politiki, da se te države naredi bolj privlačne za tuje naložbe ter se jim pomaga izboljšati njihovo sposobnost upravljanja tujih naložb;

13. meni, da bi morala naložbena politika Evropske unije upoštevati razlike med državami s srednjimi prihodki in državami z nizkimi prihodki ter si zlasti prizadevati za spodbujanje prožnosti glede tujih naložb v državah v razvoju v dejavnosti in sektorje, ki imajo jasen in močan vpliv na trajnostni razvoj, v katere drugače morda ne bi vlagali zaradi z njimi povezanih tveganj; meni, da bi bilo treba bolj podpreti lokalna podjetja, zlasti s spodbudami za krepitev njihove produktivnosti, tesneje sodelovati ter izboljšati znanja delovne sile, kar so področja, ki predstavljajo velik potencial za pospešitev gospodarskega razvoja, konkurenčnosti in rasti v državah v razvoju;

14. spodbuja tudi prenos novih zelenih tehnologij iz EU v države v razvoju, saj je to najboljši način za spodbujanje zelene in trajnostne rasti;

15. poudarja, da lahko industrijski razvoj močno preoblikuje nacionalna gospodarstva ter da v nasprotju s kmetijskim izvozom ali pridobivanjem naravnih virov, ki izpostavljata gospodarstvo pretresom, zagotavlja boljše možnosti za dolgoročno rast produktivnosti; zato poziva države v razvoju, naj se posvetijo temu vprašanju ter oblikujejo in uresničijo politike industrializacije s posebnim poudarkom na specializaciji proizvodnje in krepitvi trgovinske zmogljivosti;

16. priznava pomen enakih konkurenčnih pogojev pri naložbenih odnosih, vendar meni, glede na ogromen razkorak, ki obstaja med številnimi šibkimi razvijajočimi se gospodarstvi in tistimi v državah Evropske unije, da je treba v nekaterih primerih vzajemnost različno obravnavati;

17. poziva Evropsko unijo k spoštovanju nadzora, ki ga imajo države v razvoju nad svojimi gospodarskimi strategijami, in k sodelovanju z njimi, da se dosežejo naložbeni sporazumi, ki bodo imeli vzajemne koristi, tudi če to pomeni, da bo treba uporabiti drugačen model dvostranskega naložbenega sporazuma; poudarja, da morajo ti sporazumi državam v razvoju zagotoviti potrebno prožnost, da bodo lahko naložbe usmerile v sektorje, ki so zanje najpomembnejši in ki lahko najzanesljiveje zagotovijo trajnostni razvoj;

18. poudarja dodano vrednost skladne in integrirane naložbene politike EU; meni, da bodo koristi za države v razvoju velike, če bo Evropska unija njihov glavni sogovornik glede naložbenih sporazumov, namesto da bi se zanašale na številne sporazume s posameznimi državami članicami, vendar le, če bo naložbena politika EU našla ravnovesje med zaščito vlagateljev in razvojnimi cilji držav gostiteljic; zato meni, da je nujno določiti primeren rok za zamenjavo dvostranskih sporazumov držav članic s sporazumi na ravni EU; meni da morala naložbena politika EU vključevati stroge določbe o preglednosti, zlasti v zvezi z arbitražnimi pravili, ter obveznosti za vlagatelje, da najprej izčrpajo nacionalne pravne možnosti, preden se zatečejo k mednarodni arbitraži.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

[1] Pogodba o delovanju Evropske unije, člen 208.

za Odbor za mednarodno trgovino

o prihodnji evropski mednarodni naložbeni politiki
(2010/2203(INI))

Poročevalec: David Casa

POBUDE

Odbor za ekonomske in monetarne zadeve poziva Odbor za mednarodno trgovino kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1. poudarja, da trenutno ne obstaja nobena prepričljiva opredelitev tujih neposrednih naložb; ugotavlja, da so za sedanji naložbeni okvir značilni majhna predvidljivost razlage Pogodbe in dragi arbitražni postopki, ki ne zagotavljajo zadostnih postopkovnih jamstev; nadalje ugotavlja, da je pretok kapitala med državami članicami EU in državami v razvoju dvosmeren, kar je treba upoštevati pri obravnavi morebitnega evropskega naložbenega okvira;

2. priznava, da so na podlagi Pogodbe o delovanju Evropske unije tuje neposredne naložbe sedaj v izključni pristojnosti EU; meni, da mora biti Parlament ustrezno vključen v oblikovanje prihodnje naložbene politike ter da so za to potrebna resnična posvetovanja o mandatih za prihajajoča pogajanja in redna smiselna poročanja o stanju potekajočih pogajanj;

3. ugotavlja, da je EU pomembna gospodarska sila, ki ima znatno težo v pogajanjih, zato je treba EU, da bi dosegla uravnotežene sporazume s svojimi gospodarskimi partnerji, spodbujati, naj se, kadar je to primerno, pogaja z regionalnimi gospodarskimi in trgovinskimi območji namesto s posameznimi državami; meni, da bi lahko skupna naložbena politika odgovorila na pričakovanja tako vlagateljev kot zainteresiranih držav in prispevala k dvigu konkurenčnosti Evropske unije in njenih podjetij ter k povečanju zaposlovanja;

4. opaža potrebo po usklajenem evropskem okviru, ki bo oblikovan za zagotavljanje gotovosti in, kadar je mogoče, za spodbujanje načel in ciljev Evropske unije; opaža pozitiven nameravani premik od dvostranskih sporazumov o naložbah med državo članico in tretjo državo k dvostranskim sporazumom o naložbah med EU in tretjo državo ter ugotavlja, da je treba med takšnim prehodom v smeri evropskega naložbenega okvira uveljaviti prehodni sistem, dokler ne začne veljati stalni okvir;

5. ugotavlja, da so države članice odločne glede sprejetja zamenjave obstoječih dvostranskih sporazumov o naložbah, če bodo novi dvostranski sporazumi temeljili na enakih ali boljših pogojih. Zagotoviti je treba, da novi dvostranski sporazumi o naložbah niso v neskladju s splošnimi načeli EU, kot je spoštovanje človekovih pravic; meni, da bi morali takšni dvostranski sporazumi o naložbah temeljiti na primerih dobre prakse držav članic;

6. opaža, da terjajo pogajanja za sklenitev dvostranskih sporazumov o naložbah precej časa;

7. ugotavlja, da so reševanje sporov in arbitraža dragi in dolgotrajni in da so ti postopki zelo nepregledni;

8. poziva Komisijo, naj zagotovi, da prehodne zahteve in obveznosti državam članicam ne bodo nalagale nepotrebnih in nesorazmernih bremen ter da ne bodo po nepotrebnem posegale v njihove pogajalske zmožnosti;

9. priznava izjemno pomembnost zanesljivega pravnega okvira, ki bi varoval vlagatelje in njihove naložbe prek varstva pred in po naložbah, učinkovite zaščite naložb, mehanizmov pravnega varstva pred mednarodnimi pravnimi forumi in učinkovitimi mehanizmi za reševanje sporov, tudi med državami in vlagatelji iz drugih držav; meni, da je pomembno tudi, da se določijo pravila za odgovornost in plačevanje naloženih glob; poziva, naj se vse to upošteva pri oblikovanju morebitnega okvira, da se tako zagotovi največja možna gotovost v zvezi z dvostranskimi sporazumi o naložbah, ki že veljajo, kot tudi v zvezi s tistimi, ki se bodo še sklenili;

10. ugotavlja, da bo pričakovana večja gotovost malim in srednjim podjetjem pomagala pri naložbah na tujem ter da je zato treba med pogajanji upoštevati stališča malih in srednjih podjetij;

11. ugotavlja, da se v običajnem postopku priprave osnutkov dvostranskih sporazumov o naložbah uporablja nejasno besedilo, ki omogoča različne razlage, ter poziva Komisijo, naj izda neobvezne smernice v kar se da primerni obliki, na primer kot predlogo za dvostranske sporazume o naložbah, ki jo lahko države članice uporabijo za povečanje gotovosti in usklajenosti; meni, da bi hiter prehod na evropsko mednarodno naložbeno politiko zmanjšal negotovost in nedoslednost;

12. ugotavlja, da si je pri prihodnjih sporazumih EU o naložbah treba prizadevati, če je to mogoče, za spodbujanje splošnih političnih ciljev EU, vključno s tistimi, ki so povezani z zaščito človekovih pravic ter s socialnimi in z okoljskimi standardi;

13. meni, da mora Evropska unija v prihodnje dati prednost trajnostnim naložbam, tako na okoljskem kot socialnem področju, tudi na osnovi nedavnih predpisov Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi;

14. gleda z naklonjenostjo na uporabo mehanizmov za reševanje sporov med državami.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Thijs Berman, Nirj Deva, Leonidas Donskis, Charles Goerens, Catherine Grèze, Filip Kaczmarek, Miguel Angel Martínez Martínez, Gay Mitchell, Norbert Neuser, Bill Newton Dunn, Maurice Ponga, Birgit Schnieber-Jastram, Michèle Striffler, Eleni Teoharus (Eleni Theocharous), Ivo Vajgl, Iva Zanicchi

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Kriton Arsenis, Agustín Díaz de Mera García Consuegra, Santiago Fisas Ayxela, Emma McClarkin, Csaba Őry, Åsa Westlund

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Andres Perello Rodriguez, Teresa Riera Madurell

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov