POROČILO o priporočilu Sveta o imenovanju predsednika Evropske centralne banke
16. 6. 2011 - (10057/2011 – C7‑0134/2011 – 2011/0804(NLE))
Odbor za ekonomske in monetarne zadeve
Poročevalka: Sharon Bowles
PR_NLE_art109
PREDLOG SKLEPA EVROPSKEGA PARLAMENTA
o priporočilu Sveta o imenovanju predsednika Evropske centralne banke
(10057/2011 – C7‑0134/2011 – 2011/0804(NLE))
(Posvetovanje)
Evropski parlament,
– ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 17. maja 2011 (10057/2011)[1],
– ob upoštevanju drugega pododstavka člena 283(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C7–0134/2011),
– ob upoštevanju člena 109 svojega poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0000/2011),
A. ker se je Evropski svet 20. maja 2011 pisno posvetoval z Evropskim parlamentom o imenovanju Maria Draghija za predsednika Evropske centralne banke za mandat osmih let z začetkom 1. novembra 2011,
B. ker je odbor Parlamenta za ekonomske in monetarne zadeve nato ocenil kandidatova priporočila, zlasti glede na zahteve iz drugega pododstavka člena 283(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ter potrebo po polni neodvisnosti Evropske centralne banke v skladu s členom 130 PDEU, in ker je med ocenjevanjem odbor prejel življenjepis kandidata ter njegove odgovore na pisni vprašalnik, ki mu je bil poslan,
C. ker je imel nato kandidat 14. junija 2011 dveinpolurno predstavitev v odboru, ki jo je začel z uvodno izjavo, nadaljeval pa z odgovori na vprašanja članov odbora,
1. daje pozitivno mnenje o priporočilu Sveta o imenovanju Maria Draghija za predsednika Evropske centralne banke;
2. naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Evropskemu svetu, Svetu in vladam držav članic.
PRILOGA 1: ŽIVLJENJEPIS Maria Draghija
Rodil se je v Rimu 3. septembra 1947, je poročen in oče dveh otrok.
Dne 29. decembra 2005 je bil imenovan za guvernerja Banke Italije. Zaradi svojega položaja je član sveta in razširjenega sveta Evropske centralne banke ter član sveta direktorjev Banke za mednarodne poravnave.
Kot guverner zastopa Italijo v svetih guvernerjev Mednarodne banke za obnovo in razvoj in Azijske razvojne banke.
Od aprila 2006 predseduje forumu za finančno stabilnost, ki se je spomladi 2009 preoblikoval v odbor za finančno stabilnost. Odbor, ki združuje nacionalne in mednarodne organe, odgovorne za finančno stabilnost, je bil ustanovljen zato, da bi na mednarodni ravni usklajeval delo nacionalnih finančnih organov oblasti in mednarodnih organov, ki določajo standarde, ter da bi oblikoval in spodbujal izvajanje učinkovitih regulativnih, nadzornih in drugih politik v finančnem sektorju.
Diplomiral je na rimski univerzi La Sapienza pri prof. Federicu Cafféju (1970) z diplomsko nalogo na temo gospodarskih povezav in nihanj obrestnih mer („Integrazione economica e variazioni dei tassi di cambio“).
Na Massachusetts Institute of Technology je doktoriral iz ekonomije („Essays on Economic Theory and Applications“ – „Eseji o ekonomski teoriji in njeni uporabi“) pod mentorstvom prof. Franca Modiglianija in prof. Roberta Solowa (1976).
Od leta 1975 je predaval ekonomijo na univerzah v Trentu, Padovi in Benetkah. Od leta 1981 do 1991 je predaval ekonomijo in monetarno politiko na univerzi v Firencah.
Od leta 1984 do 1990 je bil izvršni direktor pri Svetovni banki
V letih 1989 in 1990 je sodeloval v delovni skupini za oblikovanje novega konsolidiranega zakona o finančnem posredništvu, ki jo je ustanovil takratni finančni minister in nekdanji guverner Banke Italije Guido Carli. Leta 1990 je bil ekonomski svetovalec Banke Italije.
Leta 1991 je postal generalni direktor Italijanske zakladnice in na tem položaju ostal 10 let pod osmimi različnimi vladami. V tej funkciji je leta 1993 predsedoval odboru za privatizacijo in pozneje odboru, ki je revidiral italijansko zakonodajo o gospodarskih družbah in finančno zakonodajo ter pripravil zakon, ki ureja italijanske finančne trge (znan tudi kot „Legge Draghi“).
Bil je vodja italijanske delegacije v pogajanjih o Maastrichtski pogodbi.
Leta 1999 je bil imenovan za predsednika 3. delovne skupine OECD.
Leta 2000 je postal predsednik evropskega Ekonomsko-finančnega odbora.
Bil je tudi eden od ministrskih namestnikov skupine G7.
Od 2002 do 2005 je bil podpredsednik upravnega odbora in direktor Goldman Sachs International.
Je član sveta Inštituta za napredne študije univerze Princeton in ustanove Brookings Institution.
Je avtor in urednik več publikacij o makroekonomski in finančni tematiki.
Leta 2009 je prejel častni doktorat iz statistike na padovski univerzi.
Leta 2010 je prejel častni doktorat iz poslovodenja in organizacije na Fundaciji CUOA v Vicenzi.
Seznam publikacij o makroekonomski in finančni tematiki:
· Essay on economic theory and applications (Esej o ekonomski teoriji in njeni uporabi) – doktorska disertacija, MIT, Oddelek za ekonomijo, 1977.
· Studi di economia monetaria internazionale (Študije mednarodne monetarne ekonomije), Giuffrè Editore, 1978.
· Produttività del lavoro, salari reali e occupazione (Produktivnost dela, realne plače in zaposlovanje), Franco Angeli Editore, 1979.
· Aspettative razionali e politica economica (Racionalna pričakovanja in ekonomska politika), v: Banca Toscana, Studi e informazioni št. 2 / junij 1983.
· Debito pubblico, saldo di parte corrente e tassi di interesse (Javni dolg, saldo tekočega računa in obrestne mere) v: Ricerche economiche, št. 1, januar–marec 1984.
· Macroeconomic policies in an interdependent world (Makroekonomske politike v soodvisnem svetu) – komentar na: F. Giavazzi „Exchange Rate Question in Europe“ (Vprašanje obrestne mere v Evropi), 1989, uredil IMF.
· Economists as policymakers (Ekonomisti kot oblikovalci politik), v: European economic review št. 36, 1992.
· The case for and against financial conglomerate groups (Argumenti za in proti finančnim konglomeratom) v: Financial Regulation, Svetovna banka, 1992.
· Commento su privatizzazioni e struttura del controllo societario (Komentar na privatizacije in strukturo družbenega nadzora) v: Le nuove frontiere della politica economica – zbirka „Le tematiche economiche e finanziarie“, Sole 24 Ore libri, april 1995.
· Il processo di riforma dell’ordinamento finanziario (Proces reforme finančne ureditve), v: Bancaria, št. 9/95 ABI, september 1995.
· Da Sim a Eurosim: nuovi assetti per mercati e intermediari (Od Sima do Eurosima: nova tržna in posredniška sredstva), v: Quaderni IRS, št. 14, maj 1996.
· Il riordinamento normativo dei mercati finanziari e mobiliari (Normativna preureditev finančnih in nepremičninskih trgov), v: Diritto e Economia, št. 1–3, 1997.
· La riforma dei mercati mobiliari e il TUF (Reforma premičninskih trgov in finančni zakon), v: Bancaria, št. 7–8 1997, ABI.
· Il TUF nel panorama dei sistemi di corporate governance (Finančni zakon v luči sistemov upravljanja družb), v: ll controllo delle imprese italiane: la necessità di una riforma, S. De Angeli (ur.), Vita e pensiero, 1998.
· Indagine conoscitiva sull’evoluzione del mercato mobiliare italiano - Audizione innanzi alla Commissione Finanze della Camera (Raziskava o evoluciji italijanskega premičninskega trga – zaslišanje pred odborom za finance poslanske zbornice), julij 1998, v: in Rivista delle Società, št. 43/1998.
· Corporate governance e competitività (Upravljanje družb in konkurenčnost), v: Economia e Management št. 6/98 – SDA Bocconi.
· Il percorso futuro delle privatizzazioni, il ruolo del Ministero del Tesoro (Prihodnost privatizacij, vloga Ministrstva za zakladništvo), v: Economia e Management št. 1/99, SDA Bocconi.
· Il mercato finanziario a una svolta: linee guida dell’azione di riforma (Finančni trg na prelomnici: smernice za reformne ukrepe), v: La riforma dei mercati mobiliari italiani, G. Morelli (ur.), zbirka ABI Diritto e fisco, 1999.
· Ragioni e obiettivi del Testo unico della finanza (Razlogi in cilji finančnega zakona), v: Il Testo Unico della Finanza, zbirka ABI Diritto e fisco, 1999.
· Strenghtening Financial System (Krepitev finančnega sistema), v: Financial Liberalisation in Asia, D. H. Brooks, M. Queisser, Azijska razvojna banka, 1999.
· Privatizzazioni e governo societario (Privatizacije in družbena vlada), v: Interessi pubblici nella disciplina delle public companies, Giuffrè editore, 2000.
· Reform: economic policy administration (Reforma: upravljanje ekonomske politike), v: International Journal of Public Administration, letnik 23, št. 2–3, 2000.
· Investor and consumers protection in global financial services markets (Zaščita vlagateljev in potrošnikov na svetovnih trgih finančnih storitev) v: Globalisation of Financial Markets and Financial Stability, C. Randzio-Plath, 2001.
· Predgovor v L’Euro, scenari economici e dimensione simbolica (Euro, ekonomski scenariji in simbolna razsežnost), L. Sommo in G. Campani (ur.), Edizioni Guerini e Associati, 2001.
· Transparency and risk management (Transparentnost in upravljanje tveganj), 2003.
· Transparency, Risk Management and International Financial Fragility (Transparentnost, upravljanje tveganj in mednarodna finančna krhkost), soavtor (F. Giavazzi, Robert C. Merton), referat 9806, National Bureau of Economic Research, 2003.
· Predgovor v La Moneta (Valuta), M. Merlino, Sperling & Kupfer 2003.
· I conflitti d’interesse: un approccio internazionale (Navzkrižja interesov: mednarodni pristop), v: Bancaria, št. 2/2005, ABI 2005.
· Research of a New Bretton Woods: Reserve currencies and global imbalances (Raziskava o novem Bretton Woodsu: Nadomestne valute in svetovna nesorazmerja), uvodne opombe, 4. firenški kolokvij, Ass. Guido Carli e Fondazione Cesifin, 2007.
· Public debt management (Upravljanje javnega dolga), soavtor (R. Dornbusch), Cambridge University Press, 2008.
PRILOGA 2: ODGOVORI Maria Draghija NA VPRAŠALNIK
A. Zasebno in poklicno življenje
1. Navedite svoje najpomembnejše strokovne izkušnje z monetarnega, finančnega in poslovnega področja.
2. Navedite najpomembnejše vidike svojih evropskih in mednarodnih izkušenj.
V zvezi s 1. in 2. vprašanjem:
Dne 29. decembra 2005 sem bil imenovan za guvernerja Banke Italije. Zaradi svojega položaja sem član sveta in razširjenega sveta Evropske centralne banke ter član sveta direktorjev Banke za mednarodne poravnave.
Kot guverner zastopam Italijo v svetih guvernerjev Mednarodne banke za obnovo in razvoj in Azijske razvojne banke. Od aprila 2006 predsedujem forumu za finančno stabilnost, ki se je spomladi 2009 preoblikoval v odbor za finančno stabilnost. Odbor, ki združuje nacionalne in mednarodne organe, odgovorne za finančno stabilnost, je bil ustanovljen zato, da bi na mednarodni ravni usklajeval delo nacionalnih finančnih organov oblasti in mednarodnih organov, ki določajo standarde, ter da bi oblikoval in spodbujal izvajanje učinkovitih regulativnih, nadzornih in drugih politik v finančnem sektorju.
Diplomiral sem na rimski univerzi pri prof. Federicu Cafféju (1970) z diplomsko nalogo na temo gospodarskih povezav in nihanj obrestnih mer („Integrazione economica e variazioni dei tassi di cambio“).
Na Massachusetts Institute of Technology sem doktoriral iz ekonomije pod mentorstvom prof. Franca Modiglianija in prof. Roberta Solowa (1976).
Od leta 1975 sem predaval ekonomijo na univerzah v Trentu, Padovi in Benetkah. Od leta 1981 do 1991 sem predaval ekonomijo in monetarno politiko na univerzi v Firencah.
Od leta 1984 do 1990 sem bil izvršni direktor pri Svetovni banki.
V letih 1989 in 1990 sem sodeloval v delovni skupini za oblikovanje novega konsolidiranega zakona o finančnem posredništvu, ki jo je ustanovil takratni finančni minister in nekdanji guverner Banke Italije Guido Carli. Leta 1990 sem bil ekonomski svetovalec Banke Italije.
Leta 1991 sem postal generalni direktor Italijanske zakladnice in na tem položaju ostal 10 let pod osmimi različnimi vladami. V tej funkciji sem predsedoval odboru za privatizacijo in pozneje odboru, ki je revidiral italijansko zakonodajo o gospodarskih družbah in finančno zakonodajo ter pripravil zakon, ki ureja italijanske finančne trge (znan tudi kot „Legge Draghi“).
Bil sem vodja italijanske delegacije v pogajanjih o Maastrichtski pogodbi.
Leta 1999 sem bil imenovan za predsednika 3. delovne skupine OECD.
Leta 2000 sem postal predsednik evropskega Ekonomsko-finančnega odbora.
Bil sem tudi eden od ministrskih namestnikov skupine G7.
Od 2002 do 2005 sem bil podpredsednik upravnega odbora in direktor Goldman Sachs International.
Sem član sveta Inštituta za napredne študije univerze Princeton in ustanove Brookings Institution.
Sem avtor in urednik več publikacij o makroekonomski in finančni tematiki.
Leta 2009 sem prejel častni doktorat iz statistike na padovski univerzi.
Leta 2010 sem prejel častni doktorat iz poslovodenja in organizacije na Fundaciji CUOA v Vicenzi.
3. Katere so najpomembnejše odločitve, pri katerih ste bili udeleženi v svoji poklicni karieri?
Na kratko bom naštel trenutke v svoji poklicni karieri, ko sem v vodilni vlogi sodeloval pri pomembnih odločitvah:
1991: Bil sem vodja italijanske delegacije v pogajanjih o Maastrichtski pogodbi;
1992: Italijanska lira je zapustila ERM;
1993–2001: Kot generalni direktor Italijanske zakladnice sem predsedoval odboru za privatizacijo. V isti vlogi sem predsedoval odboru, ki je revidiral italijanski zakon o upravljanju družb in delovanju finančnih trgov;
2008: Oddaja prvega poročila foruma za finančno stabilnost (prvega celovitega poročila o vzrokih za finančno krizo). Njegovih 77 priporočil je podprl vrh predsednikov držav in vlad skupine G20 v Londonu.
2007–2008: Odziv ECB na finančno krizo.
4. Ali imate poslovne ali finančne deleže ali druge obveznosti, ki bi utegnili biti v navzkrižju z vašimi prihodnjimi nalogami in ali obstaja kakšen drug pomemben osebni ali drugačen dejavnik, ki bi ga moral Parlament upoštevati pri odločanju o vašem imenovanju?
Ne.
B. Denarna in ekonomska politika
5. Katere vodilne cilje boste kot predsednik Evropske centralne banke poskušali doseči v osemletnem mandatu?
Kar je najpomembneje, v celoti bom spoštoval pooblastilo iz Pogodbe.
Trdno sem prepričan, da delovanje prihodnjega predsednika Evropske centralne banke sloni na treh temeljnih načelih, ob upoštevanju cilja stabilnosti cen, določenega v Pogodbi. Prvič, najvišja stopnja verodostojnosti pri doseganju tega cilja stabilnosti cen. Drugič, popolnoma neodvisno delovanje v splošnem interesu evroobmočja, EU kot celote ter njenih državljanov. Tretjič, srednjeročna usmerjenost – skupaj z dobro mero zdrave pameti – pri ocenjevanju nenehno razvijajočega se finančnega in gospodarskega okolja.
Naj dodam, da integriteto, preglednost in odgovornost cenim kot ključne vrednote pri izvajanju pomembnih odgovornosti, zaupanih ECB.
6. Kako ocenjujete denarno politiko, ki jo je Evropski sistem centralnih bank (ESCB) izvajal dvanajst let? Katere spremembe, če sploh, bi spodbujali kot predsednik?
V skladu z našimi pooblastili po Pogodbi se od nas pričakuje, da bomo srednjeročno zagotovili stabilnost cen v celotnem evroobmočju.
V zvezi s tem je ECB že uspešna pri zagotavljanju stabilnosti cen vsem državljanom v evroobmočju. To kaže povprečna stopnja inflacije v evroobmočju, tik pod 2 %, v zadnjih 12 letih, v skladu z opredelitvijo stabilnosti cen ECB. Ta dosežek je še bolj dragocen, če pomislimo, kaj vse je moralo prebroditi evroobmočje, na primer tako rekoč nenehno občutno rast cen nafte in drugih surovin ter finančno krizo.
Poleg tega so kot posledica verodostojnega zagotavljanja stabilnih cen v zadnjih 12 letih pričakovanja glede inflacije ostala trdno zasidrana na ravni, skladni z našim ciljem, da bomo stopnjo inflacije v evroobmočju srednjeročno ohranili tik pod 2 %. To je pomembno za učinkovitost denarne politike, tj. zagotavljanje stabilnosti cen tudi za naprej. Po mojem mnenju to jasno kaže, da finančni trgi in širša javnost našo zavezo in zmožnost za vodenje enotne denarne politike na način, ki omogoča doseganje stabilnosti cen, cenijo kot verodostojni.
Dejstvo, da so inflacijska pričakovanja ostala razmeroma stabilna tudi v finančni krizi, ko so nekateri napovedovali obdobje deflacije in je bila stopnja inflacije več mesecev negativna, lahko nakazuje na verodostojnost denarne politike ECB. Zato ne vidim nobenega razloga za uvajanje sprememb v načinu izvajanja denarne politike, kot je veljal zadnjih 12 let.
7. Pogosto se pojavljajo trditve, da se je inflacija zaradi strukturnih sprememb svetovnega gospodarstva preselila z življenjskih potrebščin na premoženje. Kako gledate na te trditve in kakšne bodo po vašem mnenju posledice za denarno politiko?
Pred finančno krizo je bila ena od osrednjih tem, o katerih so razpravljali opazovalci, akademski krogi in oblikovalci politik, tako imenovana velika zmernost. V preteklih tridesetih letih se je uveljavil trend zmanjševanja inflacije in njenih nihanj, kar so pripisovali boljši denarni in fiskalni politiki ter strukturnim spremembam, kot je globalizacija (najverjetneje je šlo za splet obeh dejavnikov). S finančno krizo se je pozornost z realnega gospodarstva preusmerila na finančne trge; pojavljajo se trditve, da čeprav so centralne banke uspešno premagale inflacijo cen blaga in storitev, se zdaj soočajo z novim izzivom, inflacijo cen premoženja.
To ne drži v celoti, saj je ohranjanje trajne stabilnosti cen vedno izziv. Centralne banke ne bi smele misliti, da je bila v boju proti inflaciji blaga in storitev dosežena nepreklicna zmaga. Ohraniti morajo svojo verodostojnost, ki so si jo s težavo pridobile v minulih 30 letih, ter ostati osredotočene na svoj cilj stabilnosti cen.
Hkrati ni mogoče zanikati, da je zaradi razvoja finančnih trgov in njihovega povezovanja na svetovni ravni dinamika cen premoženja najbrž pomembnejša za denarno politiko kot pred 30 leti. Paradoksalno je mogoče trditi, da je uspeh denarne politike pri obvladovanju inflacijske dinamike pravzaprav eden od dejavnikov, ki so z zmanjšanjem premije za tveganje, kakršno so zahtevali finančni trgi, morda prispevali k spodbujanju nevzdržnega razvoja nekaterih cen premoženja. Centralne banke tako v prihodnosti čaka izziv, da upoštevajo posledice razvoja cen premoženja za srednje- do dolgoročna tveganja za stabilnost cen.
Vsekakor pa denarna politika ni nujno najprimernejše orodje za obravnavo skokovite rasti cen kreditov in premoženja. Bolj primerna bi utegnila biti uporaba makro bonitetnih instrumentov, usmerjenih v izvor pretirane finančne živahnosti. Vendar pa morajo centralne banke vlagati v svoje razumevanje dinamike finančnih trgov in spreminjajočih se razmerij med realnim in finančnim sektorjem gospodarstva.
V tem pogledu je spremljanje kopičenja denarnih in kreditnih nesorazmerij ter razvoja dogodkov glede cen premoženja pomemben del trdne strategije denarne politike; ključnega pomena je tudi srednjeročna usmerjenost. Strategija ECB je zasnovana tako, da se v rutinski presoji tveganj za stabilnost cen ustrezno upoštevajo tudi tista tveganja, ki izhajajo iz nevzdržne denarne in kreditne dinamike ter dinamike cen premoženja, ki bi se utegnila pojaviti bolj dolgoročno in pogosto napovedujejo težke in nenadne prilagoditve, celo nekaj časa po tistem, ko se ustvari balon cen premoženja in se močno napihne.
Monetarna analiza ima zato pomembno vlogo pri oblikovanju srednjeročnih in dolgoročnih obetov glede razvoja cen; ustrezno upoštevanje ocene razvoja na denarnem in kreditnem področju omogoča spremljanje vzajemnega delovanja med oblikovanjem cen na premoženjskih trgih ter ustvarjanjem kreditov in likvidnosti v finančnem sektorju.
Tak pristop je pomemben, saj denarni politiki pomaga, da se ustrezno pripravi na začetna neravnovesja v cenah premoženja, ki se kažejo v dinamiki denarnih in kreditnih agregatov. Če se denarna politika „upre vetru“ nevzdržne denarne in kreditne dinamike ter dinamike cen premoženja, lahko bolje ustavi nastajanje balonov cen premoženja in ni omejena zgolj na naknadno ukrepanje po tem, ko balon poči in so zaradi makroekonomske nestabilnosti stroški lahko izredno visoki.
8. Kako ocenjujete posledice rastočih cen surovin za denarno politiko? Ali v smislu denarne politike obstaja nasprotje med bojem proti recesiji in previdnostjo glede inflacije (pričakovanji)?
Kakor sem že navedel, je denarna politika ECB usmerjena v srednjeročno ohranjanje stabilnosti cen. Zato je ključnega pomena oceniti, ali so rastoče cene surovin prehodnega ali stalnega značaja in ali utegnejo imeti sekundarne posledice. Če so spremembe cen surovin začasne, je načeloma mogoče spregledati nihanja inflacije, ki jih sprožijo njihove primarne posledice. Vendar pa je treba s tem primerjati tveganje sekundarnih posledic, da te ne bi trajno vplivale na srednjeročna pričakovanja glede inflacije in razvoja dogodkov. Denarna politika se mora izogniti predvsem temu, da bi začasna povišanja inflacije prinesla sekundarne posledice za določanje plač in cen, na primer zaradi indeksacije plač in cen glede na preteklo inflacijo ali, bolj na splošno, poslabšanje inflacijskih pričakovanj.
Če poleg tega vztrajen trend gibanja cen surovin navzgor sistematično vpliva na inflacijo, se kaže še bolj nujna potreba po vnaprejšnji primerjavi tveganja, da tak vztrajen odklon od cilja stabilnosti cen navzgor spodkoplje trdno zasidrana inflacijska pričakovanja. V teh primerih bi bila potrebna prilagoditev denarne politike, da bi ohranili stabilnost cen in trdno zasidrana inflacijska pričakovanja.
V tem trenutku ECB skrbno spremlja razvoj dogodkov v zvezi s tveganji za stabilnost cen.
Kar zadeva drugi del vprašanja, dolgoročno kompromisa med rastjo in inflacijo ni. Stabilnost cen je nujen pogoj za vzdržno rast. Zato povsem soglašam s pogledom, ki je bil vodilo za dosedanje odločitve sveta: Izpolnjevanje glavne naloge ECB, zagotavljati srednjeročno stabilnost cen, je najpomembnejši prispevek denarne politike k spodbujanju vzdržne gospodarske rasti in ustvarjanju delovnih mest v gospodarstvu evroobmočja.
9. Kako naj po vašem mnenju ECB izpolnjuje sekundarne obveznosti iz Pogodbe (prispevati h gospodarski rasti in polni zaposlenosti) brez poseganja v cilj stabilnosti cen in katere instrumente bi lahko pri tem uporabila?
Sekundarne obveznosti po členu 127 Pogodbe o delovanju EU ne vodijo do obstoja kompromisa med osrednjim ciljem ECB, zagotavljanjem stabilnosti cen, in podpiranjem splošnih gospodarskih politik Unije.
Vlada pa široko soglasje, tako na podlagi akademskih raziskav kot zgodovinskih izkušenj, češ da centralna banka ne more vplivati na gospodarsko rast na vzdržen način s spreminjanjem denarne mase, lahko pa k njej prispeva s spodbujanjem stabilnega okolja. Okolje stabilnih cen, ki je verodostojen dosežek centralne banke, spodbuja splošno makroekonomsko stabilnost, saj so tako inflacijska pričakovanja trdno zasidrana, to pa gospodarstvo najbolje varuje pred posledicami nepredvidenih pretresov.
V zvezi s tem opažam, da je ECB – prav po zaslugi te verodostojnosti in ne da bi ogrozila stabilnost cen – hkrati zagotovila tudi bistveno podporo gospodarstvu med zadnjo finančno krizo, s tradicionalnim znižanjem obrestnih mer, in sicer na najnižjo raven v zgodovini, in „nestandardnimi ukrepi“, da bi zagotovila nemoten prenos denarne politike.
Kot smo videli v zadnjih letih, finančna nestabilnost poleg tega močno ogroža rast in zaposlovanje. Analiza porajajočih se tveganj za finančno stabilnost in sodelovanje pri oblikovanju nadzornih, regulatornih in drugih finančnih politik, ki naj bi okrepile odpornost finančnega sistema in preprečile tveganja za finančno stabilnost, neposredno na področjih, na katerih ima ECB pristojnost, ali prek njenega sodelovanja v drugih organih, sta prav tako načina, kako prispevati k pogojem za vzdržno rast.
10. Kako ocenjujete institucionalne odnose med ECB, Svetom in/ali euroskupino? Ali menite, da je treba usklajevanje in gospodarski nadzor znotraj euroskupine izboljšati?
ECB v skladu z ustreznimi določbami Pogodbe redno sodeluje na sestankih Ecofina, Euroskupine in njunih pripravljalnih odborov. Poleg tega predsednik ECB pogosto sodeluje na zasedanjih Evropskega sveta, kjer se razpravlja o vprašanjih, ki zadevajo ECB. Podobno sta predsedujoči Ecofinu in komisar za ekonomske zadeve redno vabljena na zasedanja sveta ECB. Tako tesen institucionalni odnos ECB omogoča, da ministre obvešča o svojih odločitvah glede denarne politike in o svoji oceni gospodarskih in finančnih gibanj.
ECB poleg tega z državami članicami EU razpravlja o njihovi fiskalni, makroekonomski in strukturni politiki (v okviru gospodarskega nadzora EU), mednarodnih finančnih zadevah in politikah v finančnem sektorju.
Torej se ponujajo številne priložnosti za stike ECB s Svetom in euroskupino, ob upoštevanju pristojnosti različnih institucij in neodvisnosti ECB.
Ne glede na to je nujno, da države članice izboljšajo usklajevanje politik in da se gospodarski nadzor okrepi. Da bi zagotovili predvsem nemoteno delovanje EMU in v celoti sledili temu, kar s seboj prinaša članstvo v območju z enotno valuto, mora euroskupina svoje razprave usmeriti v dosego vzdržnega fiskalnega položaja v evroobmočju, okrepitev svojega potenciala rasti in se na splošno izogibati nastajanju nevzdržnih nesorazmerij. To zahteva tudi okrepljen medsebojni pritisk med državami članicami.
11. Kakšno je vaše mnenje o zakonodajnih predlogih o reformi gospodarskega upravljanja, o katerih trenutno teče razprava?
Trenutna prizadevanja za okrepitev gospodarskega upravljanja v EU in evroobmočju so nadvse pomembna. Zlasti v evroobmočju je treba poglobiti in razširiti nadzor v skladu z že doseženo stopnjo gospodarske povezanosti ter v podporo nemotenemu delovanju EMU.
Obstoječa pravila in postopki niso zagotovili preudarnih fiskalnih politik v vseh državah: mnoge države članice so v krizo vstopile z že visokim javnim dolgom in nezadostnim manevrskim prostorom. Poleg tega makroekonomska neravnovesja niso dobila primerne vloge pri oblikovanju upravljanja EMU: stiske glede državnega dolga niso prizadele samo držav s težavami na področju javnih financ, temveč tudi tiste z visokim zunanjim primanjkljajem, neuravnoteženo rastjo ali zelo zadolženim zasebnim sektorjem. Navsezadnje je manjkal tudi ustrezen okvir za zaščito finančne stabilnosti evroobmočja v kriznih razmerah.
V tem pogledu sta nova usmerjenost v zmanjšanje visokega javnega dolga in omejevanje rasti javne porabe pomembna koraka za okrepitev fiskalnega nadzora. Poleg tega je treba nakopičena dolgotrajna makroekonomska neravnovesja v evroobmočju prepričljivo obravnavati znotraj novega okvira. Zato zelo podpiram razširitev področja nadzora. Da bo novi okvir makroekonomskega nadzora učinkovit, se mora usmeriti na škodljiva neravnovesja, predvsem vztrajno izgubo konkurenčnosti, ter upoštevati specifične značilnosti evroobmočja.
Uvedba tako imenovanega evropskega semestra naj bi zagotovila, da bodo različni procesi nadzora prinesli skladne rezultate, hkrati pa bodo ostali pravno in postopkovno ločeni.
Odločno odobravam predloge Evropskega parlamenta za večjo stopnjo samodejnosti v postopkih nadzora, tako da bodo odkloni od trdnih politik takoj odpravljeni. Po mojem mnenju je to ključnega pomena za večjo skladnost s priporočili politik ter boljšo verodostojnost nadzornega okvira. Zato bi morali izkoristiti vse možnosti v tej smeri, vključno s pogostejšo uporabo obratnega glasovanja s kvalificirano večino, kadar je to mogoče: predlogi Parlamenta za uvedbo političnih ukrepov in ukrepov, ki se nanašajo na ugled, namenjenih spodbujanju čimprejšnje skladnosti z nadzornim okvirom, zgodnejša in bolj postopna uporaba finančnih sankcij ter uvedba nove kazni za potvarjanje statistike ter strožje minimalne zahteve za nacionalne proračunske okvire držav evroobmočja so nadaljnji ukrepi v pravi smeri, da bi nadzor postal bolj učinkovit in da bi odpravili nekatere pretekle napake.
Zdaj je zelo pomembno, da se zagon za reforme izkoristi za uspešno dokončanje trenutnega trialoga do junijskega roka, ki ga je zastavil Evropski svet, ter da privede do drznega kompromisa med Svetom in Parlamentom, ki bo vključeval tudi Komisijo, pri čemer bodo v celoti izkoriščene možnosti, ki izhajajo iz Pogodb.
12. Katere vloge, odnosi in izzivi po vašem mnenju čakajo ECB in prihodnji evropski mehanizem za stabilnost?
Nezavezujoč dogovor o evropskem mehanizmu za stabilnost (ESM), sprejet na Evropskem svetu 24.–25. marca 2011, predvideva vključitev ECB v nekatere dele postopkov ESM.
Prvič, po prošnji države članice iz evroobmočja za pomoč bo ECB v povezavi s Komisijo in Mednarodnim denarnim skladom ocenila, ali je ogrožena finančna stabilnost evroobmočja kot celote, kar bi zahtevalo aktiviranje ESM in v tem primeru izvedbo temeljite analize vzdržnosti javnega zadolževanja.
Drugič, če se bo na podlagi analize vzdržnosti ocenilo, da lahko program za makroekonomsko prilagoditev stvarno povrne javni dolg v vzdržno smer, bo ECB v povezavi s Komisijo in Mednarodnim denarnim skladom ocenila dejanske potrebe države članice po financiranju.
Tretjič, osebje ECB bo prispevalo, kjer je to ustrezno, tudi s svojim tehničnim znanjem, k pogajanjem o programu za makroekonomsko prilagoditev ter poznejšemu spremljanju izvajanja takega programa. To sledi uveljavljeni praksi za posojila Grčiji in pomoč iz evropskega instrumenta za finančno stabilnost (EFSF) in evropskega mehanizma za finančno stabilizacijo (EFSM).
Tako kot za operacije denarne politike v Eurosistemu se bodo kot jamstvo lahko uporabljali dolžniški instrumenti, ki jih bo izdal ESM (kot obveznice EFSF); ESM kot tak ne bo imel dostopa do operacij denarne politike v Eurosistemu.
13. Kaj bi izdaja evroobveznic pomenila za gospodarsko upravljanje v evroobmočju?
„Evroobveznice“ ali obveznice s skupnim jamstvom vseh držav članic evroobmočja naj bi bile instrument za povečevanje obsega in likvidnosti na trgih državnih dolgov, ki bi znižal stroške zadolževanja in predstavljal mehanizem za reševanje sedanje krize državnega dolga.
Toda obstoječi institucionalni okvir, v katerem so fiskalne politike decentralizirane, ni skladen z zgoraj opisanim konceptom evroobveznic. Enotna dolgoročnejša obrestna mera za celotno evroobmočje bi prinesla predvsem posredno subvencijo, ki bi jo države članice s trdnim fiskalnim sistemom plačevale državam članicam z manj trdnim fiskalnim sistemom. Tako bi lahko neprimerno nagrajevali nepremišljene politike in ogrozili spodbude za fiskalno preudarnost v prihodnosti. Hkrati bi se pred očmi fiskalno preudarnih držav članic del koristi te preudarnosti prenesel v druge države.
Obstajajo kompleksnejši predlogi, v skladu s katerimi evroobveznice ne bi v celoti nadomestile državnih, a se zaenkrat zdi, da so tudi ti povezani s tehničnimi in ekonomskimi težavami.
Iz teh razlogov bi bilo izdajanje evroobveznic ustrezno le v institucionalnem okviru, v katerem bi se določen del pristojnosti na fiskalnem področju prenesel z nacionalne ravni na raven Unije, s čimer bi se internalizirale tako koristi kot tudi obveznosti v zvezi z izdajanjem evroobveznic.
Vendar bi bile za to potrebne velike institucionalne spremembe, ki v sedanjih razmerah verjetno ne bi bile deležne velike podpore.
14. Kako bi se po vašem mnenju morala odzvati ECB na dejanske odbitke vrednosti državnih obveznic, katerih izdajatelj je država članica evroobmočja?
Odbitki vrednosti državnih obveznic so posledica procesa prestrukturiranja državnega dolga. Prestrukturiranje dolga prinaša več stroškov kot koristi.
Ob polnem izvajanju programa reform v Grčiji bi se začelo razmerje med dolgom in BDP trajnostno zniževati po letu 2013. Jasno je, da gre za velik izziv; toda v primerjavi z vsemi drugimi možnostmi je izvajanje gospodarskega programa najverjetneje najcenejša pot naprej za vse vpletene strani.
V primeru prestrukturiranja bi bila hkrati ogrožena ustreznost zavarovanja državnih obveznic in verjetno tudi obveznic vseh drugih izdajateljev v zadevni državi. Prav tako bi bila najverjetneje ogrožena finančna trdnost domačih bank (ki so v splošnem zelo izpostavljene prestrukturiranim obveznicam).
Poleg tega je prestrukturiranje državnega dolga povezano z resnimi finančnimi in makroekonomskimi tveganji. Zaradi prestrukturiranja v državi članici evroobmočja je lahko znatno ogrožena stabilnost finančnega sistema, kar močno vpliva na obete za rast v evroobmočju.
Prav tako ni mogoče izključiti znatnih učinkov na druge države članice evroobmočja, z izgubo zaupanja in poslabšanjem pričakovanj v zvezi s prihodnjim prestrukturiranjem v tej ali kateri drugi državi. V državah članicah evroobmočja bi se lahko pojavili dvomi o vzdržnosti dolga in večje obrestne marže.
Za rešitev krize državnega dolga v evroobmočju je potrebna fiskalna disciplina in po potrebi konsolidacija. Konkretneje to pomeni, da bi morale države članice še naprej izvajati ambiciozne ukrepe za konsolidacijo, dokler ne bi bili pretirani primanjkljaji odpravljeni, pri čemer bi čim prej jasno opredelile tudi povezane davčne in varčevalne ukrepe. Okrepiti je treba javnofinančno upravljanje (s sprejetjem strogih večletnih fiskalnih predpisov in sankcij v primeru neizvajanja), da bi povečali verodostojnost prihodnjih ciljev na fiskalnem področju. Države. ki so vključene v programe EU oz. Mednarodnega denarnega sklada, lahko fiskalno disciplino in zaupanje v očeh upnikov obnovijo le s polnim izvajanjem programa. Ključne so tudi gospodarske reforme za spodbujanje konkurenčnosti in rasti.
Zato bi morala ECB v primeru, če bi res prišlo do takih neljubih razmer, seveda ukrepati v okviru, ki ga določa Pogodba (gl. tudi 16. vprašanje).
15. Ali predstavljata mandat ECB in dejstvo, da ima le-ta obveznice držav članic evroobmočja, za navzkrižje interesov?
Naj najprej opozorim na tri bistvene značilnosti našega programa trga vrednostnih papirjev: po svoji naravi je začasen in vrednostno omejen, njegovi denarni učinki pa se v celoti sterilizirajo.
Namen odločitve o nakupu (državnih) obveznic držav članic evroobmočja (in drugih že uvedenih začasnih nestandardnih ukrepov) je bil zagotoviti globino in likvidnost na tistih segmentih trga javnega in zasebnega dolga, ki niso več opravljali svoje funkcije, da bi tako ohranili mehanizem prenosa denarne politike. To delovanje je nepogrešljivo, če želimo zagotoviti učinkovito izvajanje denarne politike. Tako je bilo posredovanje ECB na nekaterih trgih državnih obveznic ključno, saj je lahko ECB tako še naprej izvajala svojo funkcijo, tj. zagotavljala srednjeročno stabilnost cen v celotnem evroobmočju.
Tako dejstvo, da ima ECB državne obveznice nekaterih držav članic evroobmočja, nikakor ne vpliva na njeno delovanje in izvajanje mandata. ECB namerava kupljene obveznice obdržati do dospetja. Na njeno bilanco stanja torej ne vplivajo nihanja tržnih cen zaradi sprememb naravnanosti denarne politike. Povedano bolj splošno, odločitve ECB o standardnih ukrepih – ključnih obrestnih merah ECB – niso nikakor povezane z nestandardnimi ukrepi. Tako lahko ECB sčasoma spreminja držo na področju denarne politike, da na srednji rok ohrani stabilnost cen, hkrati pa z nestandardnimi ukrepi odpravlja preostale ovire v okviru mehanizma prenosa.
Naj še dodam, da je morda že sama možnosti posredovanja na trgu obveznic omejila širjenje negativnih vplivov iz držav, ki jih je kriza državnega dolga neposredno prizadela, v druge države, kar bi močno oviralo proces prenosa denarne politike v celotnem evroobmočju, če ne bi bilo programa trga vrednostnih papirjev.
16. Predsednik ECB je zagrozil, da bo odrekel denarna sredstva bančnemu sektorju države članice evroobmočja, ki bi poskušala prestrukturirati svoj javni dolg. Ali bi bili tudi vi pripravljeni uporabiti svoje pristojnosti na tak ali podoben način?
Eurosistem lahko v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije in Statutom ESCB denarna sredstva zagotovi le bankam, ki so finančno trdne in lahko ustrezno zavarujejo posojila. ECB trenutno sprejema državne vladne obveznice kot zadostno zavarovanje za posojila, potem ko je začasno ukinila uporabo minimalnega bonitetnega praga v okviru zahteve za ustreznost zavarovanj; ta odločitev temelji na podrobni analizi programa EU/Mednarodnega denarnega sklada in odločitvi ECB, da je ta program ustrezen za reševanje sedanje krize državnega dolga. Ta pozitivna ocena in trdna zavezanost grške vlade polnemu izvajanju programa sta torej podlaga za napovedano začasno neuporabo (gl. 14. vprašanje).
Ta program ne predvideva prestrukturiranja dolga. Namesto tega bo v skladu s tem programom Grčija v celoti odplačala svoj dolg, ko bo dospel. Izvajanje programa prinaša več verodostojnosti, zato je v tem smislu grški dolg zaradi izvajanja programa primeren kot zavarovanje.
17. Kako ocenjujete povečanje obveznosti in terjatev članic ECB v okviru sistema Target II?
Obveznosti in terjatve do ECB v okviru sistema TARGET2 so zrcalna slika čezmejnih tokov med bankami v evroobmočju: ko gredo čezmejni tokovi skozi plačilni sistem TARGET2, nastane obveznost nacionalne centralne banke plačnika v dani državi do nacionalne centralne banke prejemnika v drugi državi. Tako nastanejo obveznosti znotraj Eurosistema: ob koncu delovnega dne se seštejejo in pregledajo in tako ima vsaka nacionalna centralna banka terjatev ali obveznost do ECB.
Obveznost nacionalne centralne banke do ECB v okviru sistema TARGET2 nastane, če nacionalna centralna banka zagotovi več sredstev za druge banke (tj. za banke, ki jim posoja denarna sredstva v zameno za zavarovanja), kot bi jih potrebovale v normalnih razmerah (normalne potrebe so vsota rezerv, ki jih imajo banke pri nacionalni centralni banki, in „neto avtonomnih dejavnikov“ – predvsem bankovcev v obtoku in vladnih depozitov pri nacionalni centralni banki – brez neto finančnih sredstev nacionalne centralne banke). Trenutno npr. negativna stanja beležijo nacionalne centralne banke Irske, Grčije, Portugalske in Španije, kar pomeni, da imajo obveznosti do ECB.
V sedanji krizi se nekatere poslovne banke soočajo s težavami pri dostopu do financiranja na trgu, kar se lahko še poslabša zaradi dvigov depozitov. Nacionalne centralne banke lahko zagotovijo potrebno likvidnost za svoje banke, da izničijo čezmejne odlive. Po drugi strani banke v državah s čezmejnimi prilivi potrebujejo manj denarnih sredstev od svojih nacionalnih bank kot v normalnih razmerah (nacionalne banke v teh državah imajo torej terjatve do ECB v okviru sistema TARGET2).
Kot sem že večkrat povedal, je treba nujno rešiti vprašanje nesorazmerne ponudbe nekaterih bank na dražbah za refinanciranje v okviru Eurosistema.
Toda terjatev v okviru sistema TARGET2 v bilanci stanja nacionalne centralne banke sama po sebi ne pomeni, da je zadevna nacionalna centralna banka podvržena finančnemu tveganju.
18. Kako boste zagotovili preglednost nakupov državnih obveznic s strani ECB na sekundarnem trgu in kritih obveznic (program nakupa kritih obveznic)? Ali boste razkrili, katere obveznice je ECB kupila in po kakšni ceni?
Naj najprej spomnim, da je svet ECB zagotovil pregledne podatke o skupnih zneskih kupljenih obveznic v okviru obeh programov. Kot veste, se je program nakupa kritih obveznic zaključil junija 2010, ko je bil dosežen znesek 60 milijard evrov. Neporavnani znesek je vsak dan objavljen na spletni strani ECB. Enako velja za program trga vrednostnih papirjev, kjer so podatki o neporavnanem znesku objavljeni tedensko, vključeni pa so tudi v tedensko finančno poročilo in v napovedi tedenskih operacij za steriliziranje nakupov obveznic v okviru programa trga vrednostnih papirjev.
Poleg tega naj spomnim še, da je cilj obeh programov zagotoviti nadaljnje delovanje mehanizma prenosa denarne politike v evroobmočju. V ta namen smo v okviru programa nakupa kritih obveznic podpirali tržne segmente, ki jih je prizadela finančna kriza, kar je pomembno za ohranjanje kreditnih tokov v gospodarstvu. Program za trg vrednostnih papirjev je bil uveden ob izbruhu krize državnega dolga maja 2010. Ta program se osredotoča na vrednostne papirje, kot so državne obveznice, ki jih izdajo države članice evroobmočja, saj so ti običajno bistveni element bilanc stanja bank in so zato ključni za proces prenosa denarne politike.
Če bi ECB v celoti razkrila svoje stališče do vsakega posameznega vrednostnega papirja, ki ga je kupila v okviru obeh programov, bi težje dosegla svoj cilj. Udeleženci na trgu bi lahko recimo poskušali ustvariti dobiček v okviru programa za trg vrednostnih papirjev z oblikovanjem strategij visokofrekvečnega trgovanja, kar bi resno ogrozilo učinkovitost programa. Zaradi neučinkovitosti programa za trg vrednostnih papirjev bi bilo ogroženo delovanje mehanizma prenosa denarne politike, ki je ključno orodje ECB za ohranjanje stabilnosti cen v evroobmočju.
Po oceni Sveta ECB stroški razkrivanja informacij o nakupu posameznih vrednostnih papirjev s strani ECB bistveno presegajo koristi. Zato smo se odločili, da ne razkrivamo podrobne razčlenitve nakupov in tega tudi v prihodnje ne nameravamo početi.
19. Baloni na trgu nepremičnin so imeli pomembno vlogo v tej gospodarski krizi.
S kakšnimi ukrepi naj oblikovalci politik v Evropi po vašem mnenju v prihodnje omejijo nihanje cen na evropskih trgih nepremičnin?
Kriza je potrdila, da prenapihnjene cene premoženja, ko se razpočijo kot balon, močno vplivajo na realno gospodarstvo. Zadnja izkušnja tako kot prejšnje kaže, da so bile prenapihnjene cene premoženja in odstopanje vrednosti nepremičnin od njihove „temeljne“ vrednosti povezani z izrazitim nastajanjem finančnih neravnovesij v zasebnem sektorju.
Zato bi najprej priporočal pozorno spremljanje narave gibanja cen premoženja ter oblikovanje vzvodov in vlaganje v orodja za zaznavanje neravnovesij in neskladij. Z rutinskim in podrobnim spremljanjem razvoja na denarnem in kreditnem področju, kar predvideva tudi strategija denarne politike ECB, je mogoče izvedeti veliko o povezavi med presežkom likvidnostnih sredstev in preveliko dostopnostjo kreditov na eni ter spodbujanjem nevzdržnih gibanj cen premoženja na drugi strani. Zadnja prizadevanja na ravni EU za izboljšanje nadzora na makroekonomski ravni, kot je na primer mehanizem opozarjanja s preglednico, so korak v pravo smer v procesu oblikovanja kazalnikov za zgodnje opozarjanje.
Moje drugo priporočilo je, da je potreben dogovor o učinkovitih orodjih za predhodno ukrepanje, da bi preprečili nastajanje neravnovesij, in o jasnem razumevanju primerjalnih prednosti različnih področij politik pri tem preprečevanju. Denarna politika nikakor ne vpliva na usmerjanje cen premoženja, čeprav lahko dejansko deluje proticiklično, če upoštevamo posledice nastajanja denarnih in kreditnih neravnovesij za srednjeročne napovedi stabilnosti cen za potrošnike (gl. tudi odgovor na 7. vprašanje). Toda odpravljanje napihnjenih balonov cen premoženja zgolj z obrestnimi merami centralne banke ni najboljša rešitev. Orodja na drugih področjih politik, na primer v okviru fiskalnih in regulativnih politik, so v takih okoliščinah bolj učinkovita.
V splošnem bi morale oblasti razmisliti o izvajanju cele vrste ukrepov ob upoštevanju specifičnih značilnosti trgov nepremičnin v njihovi pristojnosti. V tem kontekstu sta ključna ustrezna opredelitev ter učinkovito in dosledno izvajanje preudarnih makrobonitetnih ukrepov v vseh jurisdikcijah.
Prvo resnično makrobonitetno orodje je proticiklična kapitalska rezerva, ki se bo postopno izvajala po letu 2016 in bo aktivirana v obdobjih pretirane rasti kreditov, ki ga spremlja nastajanje sistemskih tveganj. Ker je razcvet kreditov pogosto posledica balonov cen premoženja in hkrati tudi spodbuja nastajanje teh balonov, bo mogoče s proticiklično kapitalsko rezervo omejiti rast cen premoženja, saj bodo morale imeti v takih obdobjih vse banke dodaten kapital za posojila.
Druga makrobonitetna orodja utegnejo biti ustreznejša za odziv na pregrevanje na trgu nepremičnin. Med temi orodji so na primer uporaba zgornjih mej razmerij med posojilom in vrednostjo nepremičnin ter opredelitev zgornjih mej razmerij med posojilom in dohodkom ali med servisiranjem hipotekarnega dolga in dohodkom. Ti instrumenti so dokaj razumljivi in jih nekatere države že uporabljajo. Načeloma pa obstaja široka paleta orodij (tudi mikrobonitetnih ali fiskalnih), ki jih je mogoče uporabljati tudi na makrobonitetnem področju, da bi preprečili napihovanje cen premoženja in povezana sistemska tveganja.
Med drugimi ukrepi so lahko tudi dodatne kapitalske zahteve, ki jih nadzorni organi v okviru 2. stebra sporazuma Basel II postavijo posameznim bankam, ki so po oceni organov posebej izpostavljene nekaterim vrstam tveganj (npr. tveganju koncentracije na stanovanjskem trgu). Poleg tega je mogoče banke k previdnejšim politikam odobritve posojil spodbuditi tudi z okrepljenim nadzorom in posebnimi testi izjemnih situacij. Makrobonitetno orodje je lahko tudi odprava neustreznih davčnih spodbud za hipotekarna posojila, da bi omejili prekomerno rast kreditov v tem tržnem segmentu.
Delovanje teh orodij z makrobonitetnega vidika zaenkrat še slabo poznamo – tako teoretično kot tudi empirično. Evropski odbor za sistemska tveganja (ESRB) in drugi makrobonitetni organi po vsem svetu se že ukvarjajo s temi vprašanji.
Naj na koncu omenim le še, da lahko tudi z zagotavljanjem večje preglednosti in učinkovitejšim posredovanjem informacij o tveganjih (tudi s spodbujanjem finančne pismenosti) potrošnikom omogočimo, da sprejemajo bolj informirane odločitve o financiranju stanovanj in da so na tem področju bolj previdni.
20. Kateri so po vašem mnenju najpomembnejši cilji strategije za rast in delovna mesta do leta 2020? Kako bi lahko ECB in instrumenti za usklajevanje gospodarskih politik prispevali k uspehu te strategije? Razvrstite po pomembnosti strukturne reforme, za katere menite, da so prednostna naloga v EU, in utemeljite svoj izbor.
Evropa mora utrditi ključne pogoje za doseganje in vzdrževanje visoke dolgoročne gospodarske rasti. Za to so potrebni ustrezni pogoji za inovacije in povečanje človeškega kapitala. Potrebna je višja produktivnost, da bi zvišali življenjski standard, omogočili vzdržnost javnih financ ob upoštevanju posledic staranja prebivalstva ter spodbujali gospodarnejše ravnanje z naravnimi viri in energijo ob varovanju okolja.
Evropa mora, da bi dosegla te cilje, omogočiti napredek z vidika povečanja produktivnosti ter pospešiti prestrukturiranje gospodarstva in vlaganja. Zato so potrebne obsežne strukturne reforme za obnovitev konkurenčnosti, spodbujanje izobraževanja, poklicnega usposabljanja in raziskav ter dodatne spodbude za zaposlovanje; te reforme so nujne in jih je treba tudi izvajati.
Odprava nominalnih in dejanskih omejitev, zaradi katerih je trg dela tako neprožen, in politike za umiritev rasti plač bi znatno pripomogle k nižji strukturni brezposelnosti v prihodnjih letih. Te ukrepe morajo spremljati tudi politike za spodbujanje domače in čezmejne konkurence na trgih produktov. V zvezi s tem je treba v celoti izvajati direktivo o storitvah, da bi okrepili čezmejno konkurenco na trgih storitev in naredili korak naprej v procesu oblikovanja skupnega trga.
Strukturne reforme je treba podkrepiti tudi s konsolidacijo finančnega trga. Tudi trdne bilance stanja, učinkovito upravljanje tveganja in pregledni, robustni poslovni modeli so še naprej ključni za okrepitev odpornosti bank na pretrese in za zagotavljanje ustreznega dostopa do financiranja, s čimer se oblikujejo temelji za trajnostno rast in finančno stabilnost.
Boljši in okrepljen nadzor nad politikami držav članic, tudi z uporabo predlaganega novega makroekonomskega nadzornega mehanizma, je ključen za uspešno izvajanje strategije EU 2020. Po mojem mnenju ECB k temu največ prispeva z ustvarjanjem okolja za spodbujanje rasti, v katerem zagotavlja stabilnost cen in trdnejši okvir za finančno stabilnost v Evropi.
21. Kaj menite, kako hitro naj se nove države članice glede na vsa konvergenčna merila in sodelovanje v mehanizmu deviznega tečaja evropskega monetarnega sistema (ERM II) pridružijo monetarni uniji in sprejmejo evro? Kakšen je vaš pogled na dolgoročnejšo prihodnost evropske monetarne unije in kakšni izzivi so pred nami, zlasti glede na sedanje težave?
S podpisom Pogodbe so se države članice, ki so se EU pridružile po letu 2004, zavezale, da bodo sprejele evro. V skladu s konvergenčnimi merili, ki jih določata Pogodba in Protokol, lahko države članice sprejmejo evro, ko dosežejo visoko stopnjo trajnostne konvergence. Konvergenčna merila so merilo uspešnosti, ki ga ECB in Komisija uporabljata pri ocenjevanju te stopnje konvergence. Kdaj bodo države članice sprejele evro, je odvisno od njihovega napredka pri doseganju visoke stopnje trajnostne konvergence – različne države članice jo dosežejo z različno hitrostjo. V času sodelovanja v mehanizmu deviznega tečaja evropskega monetarnega sistema (ERM II), ki mu sledi sprejetje evra, morajo države članice dokazati, da lahko ohranijo stabilnost cen, fiskalno disciplino in konkurenčnost hkrati, ne da bi bistveno spreminjale devizni tečaj.
Ta kriza je med drugim pokazala, da je treba znatno okrepiti okvir ekonomskega upravljanja ekonomske in monetare unije. Oblikovalci politik v državah evrooobmočja se morajo zavedati, da sodelovanje v evroobmočju vpliva na gospodarske politike na nacionalni ravni. Ključna prednostna naloga je vzpostavitev okvira ekonomskega upravljanja, ki omogoča preprečevanje in odpravo fiskalnih in makroekonomskih neravnovesij. Tak okvir omogoča trajnostno rast in finančno stabilnost celotnega evroobmočja.
Zato se strinjam z mnenjem nekaterih, da dosedanji predlogi za krepitev okvira ekonomskega upravljanja niso dovolj velikopotezni. Potrebujemo več samodejnih nadzornih postopkov, vključno z novim okvirom makroekonomskega nadzora, o katerem trenutno teče razprava. Upanje mi daje dejstvo, da je tudi Evropski parlament bolj ambiciozno pristopil k tej temi, zlasti v smislu omogočanja bolj samodejnega delovanja ter splošnejše in hitrejše uporabe sankcij. Po mojem mnenju bi bilo pametno zagotoviti tudi, da se makroekonomski nadzor jasno osredotoča na države članice evrooobmočja z velikimi primanjkljaji na tekočem računu, velikim padcem konkurenčnosti ter visoko javno in zasebno zadolženostjo.
22. Kaj menite o obdavčitvi kratkoročnih finančnih transakcij? Ali menite, da je davek na devizne transakcije skladen s pogodbami EU, ki zagotavljajo prosti pretok kapitala? Ali menite, da bi lahko imel davek na devizne transakcije z evrom ugodne učinke – na primer stabilizacijo menjalnih tečajev držav, ki se v prihodnosti želijo pridružiti evroobmočju?
Glede obdavčitve finančnih transakcij sem skeptičen.
Prvič zato, ker dvomim, da lahko imajo ugodne učinke. Tak davek bi povišal stroške transakcij, kar bi zmanjšalo likvidnost trga. V nasprotju z upi nekaterih zagovornikov bi tako davek na transakcije najbrž povečal in ne zmanjšal nihanje cen. Poleg tega bi tak davek vplival tudi na nešpekulativne poslovne transakcije, zlasti v sodobnih proizvodnih procesih, v katerih sodeluje veliko mednarodnih dobaviteljev in podizvajalcev. Ena sama trgovinska transakcija na deviznih trgih sproži celo vrsto povezanih transakcij, saj trgovci med seboj prerazporejajo z naročili povezane terjatve. Če bo obdavčena vsaka posamezna transakcija, se lahko stroški poslovanja znatno povečajo – tako za uvoznike kot za izvoznike.
Drugič zato, ker bi uvedba takega davka prinesla ogromne praktične težave. Če ne bo uveden tudi drugod po svetu, bo davek na kratkoročne finančne transakcije skoraj zagotovo odvrnil in odgnal akterje na deviznih trgih drugam. Če bi poskušali izključiti nešpekulativne tokove, bi se soočili z veliko drugimi težavami pri razločevanju med različnimi vrstami transakcij. Povedano bolj splošno, bi lahko z uvedbo tega davka spodbudili dejavnost davčnega strukturiranja, s katerim bi skušali udeleženci na trgu zmanjšati svoje davčne obveznosti, zaradi česar bi bil trg manj pregleden. Sprašujem se tudi glede skladnosti te pobude s Pogodbama EU, pri čemer opozarjam, da je ECB v uradnem mnenju o tem že zastavila pravno vprašanje.
Zato tudi menim, da tak davek ne bi koristil državam kandidatkam za vstop v evroobmočje. Stabilne devizne tečaje je mogoče zagotoviti tudi s preudarnimi makroekonomskimi politikami in v okviru obstoječih evropskih mehanizmov deviznega tečaja.
23. Kakšen je vaš pogled na vlogo Sveta in Evropske centralne banke pri zunanjem zastopanju evroobmočja?
Denarna politika je v evroobmočju pristojnost Unije. Za zunanje zastopanje je torej pristojna ECB kot institucija Unije. ECB zastopa tudi druge cilje Eurosistema v mednarodnih institucijah in forumih. Podobno velja tudi za evrsko politiko deviznih tečajev, za katero sta odgovorna ECB in Svet, ki jo skupaj tudi zastopata na mednarodni ravni.
Ekonomske politike so v veliki meri v pristojnosti držav članic, ki jih izvajajo v evropskem okviru. Zato je zunanje zastopanje ekonomskih politik v prvi vrsti odgovornost držav članic, ki nosijo tudi finančno odgovornost v zvezi z njihovim članstvom v mednarodnih institucijah in forumih. Glede na to se morajo države članice tesno usklajevati s pristojnimi institucijami Unije, kadar zadeva delno ali v celoti spada med pristojnosti Unije.
Vendar bi lahko države članice ob okrepljenem sodelovanju znotraj ekonomske in monetarne unije v prihodnje bolj usklajeno zastopale svoje politike na mednarodni ravni, zlasti v okviru evroobmočja, saj bo okvir za okrepljeno usklajevanje ekonomskih politik za države s skupno valuto strožji.
Pot za napredek v evroobmočju je uporaba člena 138 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki državam članicam evroobmočja omogoča, da sprejemajo „skupna stališča o zadevah posebnega pomena za ekonomsko in monetarno unijo“ ter „ukrepe za zagotovitev enotnega zastopanja v mednarodnih finančnih institucijah in na konferencah“. Zato osebno menim, da je treba to možnost bolje raziskati, kar je seveda v končni fazi politična odločitev držav članic.
24. Kako ocenjujete nedavni razvoj menjalnega tečaja med ameriškim dolarjem in evrom?
Kako ocenjujete nedavni razvoj menjalnega tečaja med renmimbijem in evrom v zadnjem času? Ali menite, da so se centralne banke sposobne uspešno boriti proti prevelikim nihanjem? Ali menite, da je treba mednarodno vlogo evra spodbujati?
Podobno kot predsednik ECB tudi sam raje ne komentiram menjalnih tečajev. Ob tem pa lahko dodam, da se v celoti strinjam z oceno predsednika Tricheta, ameriškega ministra za finance g. Geithnerja in predsednika Sveta guvernerjev ameriške centralne banke (US Federal Reserve) g. Bernankeja, da je močan in stabilen dolar v razmerju do glavnih drsečih valut v interesu Združenih držav in svetovnega gospodarstva.
Odkar od junija 2010 renminbi ni več dejansko vezan na ameriški dolar, se je njegova vrednost povišala za 5 % v primerjavi z ameriškim dolarjem, vendar je padel za več kot 8 % v primerjavi z evrom, njegov nominalni efektivni tečaj pa je padel za skoraj 4 % (podatki so z dne 24. maja 2011). Kitajske oblasti spodbujamo, da bi uporabile prožnost, ki jo omogoča nova politika, da bi omogočile postopno efektivno povišanje vrednosti renminbija. Mednarodna skupnost se strinja – kar so ponovili tudi voditelji skupine G20 na vrhu lansko leto v Seulu – da je premik k bolj tržnim sistemom deviznih tečajev, okrepitev stabilnosti deviznih tečajev tako, da bodo odražali gospodarske temelje, ter izogibanje konkurenčni devalvaciji valut v interesu držav v gospodarskem vzponu, vključno s Kitajsko, pa tudi mednarodne skupnosti.
Nam in predstavnikom oblasti drugih držav, ki uporabljajo glavne drseče valute, je v skupnem interesu, da zagotovimo močan in stabilen mednarodni finančni sistem. Devizni tečaji morajo odražati ekonomske temelje. Jasno je, da imajo prevelika nihanja in neurejena gibanja deviznih tečajev neugodne posledice za gospodarsko in finančno stabilnost. To pomeni, da moramo še naprej pozorno spremljati devizne trge in ustrezno sodelovati.
V skladu z akademsko literaturo je sodelovanje, npr. v obliki posegov v devizne tečaje, v izjemnih okoliščinah lahko učinkovito, če so taki posegi usklajeni ter skladni s temeljnimi ekonomskimi razmerami in uradno komunikacijo ter če se uporabljajo, kadar je neravnovesje deviznih tečajev relativno veliko. S tega vidika so usklajeni posegi skupine G7 (npr. leta 2000 v zvezi z evrom ali leta 2011 v zvezi z jenom) v splošnem ocenjeni kot uspešni.
V zvezi z mednarodno vlogo evra se strinjam z nevtralnim stališčem, ki ga je leta 1999 zavzela ECB, ki ne poskuša niti ovirati niti spodbujati njegove mednarodne uporabe. To politično stališče je še naprej v celoti ustrezno, saj mora biti mednarodna uporaba valut rezultat tržnih procesov, v katerih tuji ekonomski akterji odločajo, ali je neka valuta privlačno pribežališče vrednosti. ECB in Eurosistem bi lahko z denarno politiko, ki je usmerjena v zagotavljanje stabilnosti, in s spodbujanjem finančnega povezovanja v Evropi morda posredno prispevala k mednarodni uporabi evra, ki je postal druga najpomembnejša svetovna rezervna valuta.
25. Kako ocenjujete dosežke skupine G20? Kaj menite o sedanji ravni usklajevanja?
Skupina G20 je imela odločilno vlogo pri zagotavljanju političnega zagona na visoki ravni za obvladovanje krize, krizno upravljanje in preprečevanje kriz v prihodnosti. Skupina G20 mora tudi po koncu krize delovati usklajeno, vsaj zato, da zagotovi polno in dosledno izvajanje politik, o katerih so se države že dogovorile. Zato je zelo dobrodošlo, da voditelji skupine G20 poudarjajo pomembnost nadaljnjega sodelovanja v mednarodni politiki za reševanje temeljnih vzrokov finančne krize in ustvarjanje temeljev za zanesljivo svetovno gospodarsko rast. Tudi sam sem se udeležil številnih sestankov finančnih ministrov in guvernerjev centralnih bank držav skupine G20, pa tudi srečanj na vrhu, in povedati moram, da je visoka zavest o kolektivni odgovornosti držav skupine G20 spodbudna.
Med raznimi točkami na dnevnem redu skupine G20 bi poudaril naslednje:
Prvič, okvir skupine G20 za močno, trajnostno in uravnoteženo rast je ključni mehanizem za večstransko sodelovanje. Namen tega okvira je pomagati pri upravljanju prehoda iz krize v obdobje močne, trajnostne in uravnotežene svetovne rasti ter odpraviti svetovna neravnovesja, ki so prispevala k finančni krizi. Zdaj morajo vse članice skupine G20 v celoti izpolniti svoje zaveze v tem okviru. V tej zvezi so osrednjega pomena drzni ukrepi za varovanje fiskalne vzdržnosti in ambiciozne strukturne reforme.
Drugič, voditelji skupine G20 so potrdili ključne sestavine za preobrazbo finančnega sistema, vključno z delom, ki sta ga opravila Baselski odbor in odbor za finančno stabilnost. Članice skupine G20 morajo zdaj v celoti in dosledno izvajati dosežene sporazume in zgledno izpolnjevati svoje zaveze. Na nacionalnih in regionalnih ravneh že uresničujejo cilje skupine G20 ter konkretna, podrobna in ambiciozna priporočila odbora za finančno stabilnost, da bi okrepili finančno stabilnost, in vidni so že prvi rezultati. Toda med pomembnimi nalogami so med drugim še naprej polno izvajanje novih standardov v zvezi s kapitalom in likvidnostjo bank v okviru sporazuma Basel III, sistemska obravnava pomembnih finančnih institucij ter boljše spremljanje in regulacija bančnega sistema v senci. Poleg tega je treba povečati robustnost in preglednost izvedenih finančnih instrumentov na prostem trgu in trga izvedenih finančnih instrumentov na blago, razviti makrobonitetne okvire in orodja ter dosegati konvergenco na podlagi okrepljenih računovodskih standardov.
Pomembna so tudi sedanja prizadevanja za boljše delovanje mednarodnega monetarnega sistema. Med drugim poteka razvoj skladnih pristopov in ukrepov za obravnavo kapitalskih tokov, ki bi lahko destabilizirali trge, in za upravljanje likvidnosti na svetovni ravni. V zvezi s kapitalskimi tokovi želim poudariti, da bi morali instrument začasnega nadzora prilivov kapitala praviloma uporabljati v skrajnih primerih in ne namesto preudarnih makroekonomskih, makrobonitetnih in strukturnih ukrepov. Da bi omejili izkrivljanje in negativne zunanje vplive nadzora kapitalskih tokov, je treba zares okrepiti mednarodno sodelovanje, npr. z dogovorom o načelih in najboljših praksah. V zvezi z upravljanjem likvidnosti na svetovni ravni bi poudaril, da so dobrodošla vsa prizadevanja, da bi bolje razumeli medsebojno povezanost finančnih sistemov. Ob tem mehanizmi za usmerjanje čezmejne likvidnosti na svetovni ravni ne bodo delovali brez neposrednega ali posrednega sodelovanja centralnih bank, saj lahko le te zagotovijo želeno likvidnost. V tem kontekstu se centralne banke ne morejo in ne smejo predhodno zavezati, da bodo zagotavljale likvidnost na mednarodni ravni v primeru krize.
C. Finančna stabilnost in nadzor
26. Kako bi po vašem lahko utrdili povezavo med makro- in mikronadzorom? Ali menite, da bodo imeli Evropski odbor za sistemska tveganja in evropski nadzorni organi učinkovita pooblastila?
Povezavo in usklajevanje med mikro- in makrobonitetnim nadzorom zagotavlja medinstitucionalna struktura Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB), pri kateri evropske nadzorne organe (ESA) zastopajo njihovi predsedniki kot člani z glasovalno pravico. Poleg tega sodelovanje med ESRB in ESA (in splošneje z nacionalnimi nadzornimi organi) predpisuje določba v zakonodaji v zvezi s splošno dolžnostjo sodelovanja in izmenjave informacij med udeleženci evropskega sistema finančnih nadzornih organov (ESFS[2]).
Sodelovanje med makro in mikro nadzornimi organi bo zlasti pomembno, saj naj bi se makrobonitetni nadzor izvajal predvsem z bonitetnimi nadzornimi in regulativnimi orodji. Zato bo za izvajanje makrobonitetnega mandata, dodeljenega ESRB, potrebno ustrezno usklajevanje z nacionalnimi nadzornimi organi, na katere bo ESRB naslavljal priporočila. V zvezi s tem bo zlasti pomembna vloga ESA, ki so v skladu z zakonodajnim okvirom pristojni za zagotavljanje ustreznega nadaljnjega ukrepanja na podlagi opozoril in priporočil ESRB.
Zakonodajni okvir pooblašča ESRB za izdajo opozoril o tveganjih in priporočil glede politike. To v veliki meri odraža priporočila de Larosierove skupine za ustanovitev organa, pristojnega za makrobonitetni nadzor, ki bi se izvajal na podlagi in ob upoštevanju pristojnosti in strokovnega znanja ECB, nacionalnih centralnih bank in nacionalnih nadzornih organov.
Odbor ESRB, ki je bil pravno ustanovljen 16. decembra 2010, je že organiziral dve seji splošnega odbora, vzpostavil svetovalne odbore in zdaj v celoti opravlja svoje naloge. ECB je v skladu z zakonodajnim okvirom pristojna za nudenje analitične, statistične, logistične in upravne podpore ESRB. V tem okviru si ECB močno prizadeva za krepitev zmogljivosti in analitičnih orodij za izvajanje analize sistemskega tveganja. Bolj natančno je vloga ECB pri podpiranju ESRB (poleg zagotavljanja tajniških storitev) sledeča:
· ECB bo ESRB zagotavljala redne prispevke, na podlagi katerih bo lahko ugotavljal in ocenjeval sistemsko tveganje v EU ob upoštevanju organizacije, sprejete za izvajanje nalog ECB v zvezi s finančno stabilnostjo;
· Redni prispevki ECB bodo podprti z: (i) analitično infrastrukturo, ki bo razvijala in vzdrževala analitična orodja in metodologije za analizo sistemskega tveganja; (ii) infrastrukturo za makrobonitetne podatke, ki bo temeljila na statistični funkciji ECB in (iii) omrežji tržnih informacij, ki jih bo treba razviti.
Uspeh ESRB bo zelo odvisen od razpoložljivosti visokokakovostnih in pravočasnih informacij, ki omogočajo makrobonitetni nadzor. Za to bo potrebno tesno sodelovanje med ESRB, tremi ESA, ECB in ustreznimi nacionalnimi (nadzornimi) organi in centralnimi bankami. Izmenjava informacij bo potrebna predvsem v zbirni obliki (po možnosti z ukrepi razpršitve) in redno (običajno v četrtletnih razmikih) ali le za posamezne institucije, ki pa je v skladu z uredbo ESRB (člen 15) mogoča le za določen namen. Pomembna bosta tudi sodelovanje in izmenjava informacij z drugimi oblastmi in podobnimi organi po vsem svetu.
V zvezi z mikrobonitetnim stebrom institucionalnega okvira EU je bil evropskim nadzornim organom dodeljen pomemben niz pristojnosti na področju sprejemanja zakonodaje, izvrševanja predpisov in usklajevanja nadzora ter niz učinkovitih orodij za izvajanje teh nalog. Prvič, v zvezi s sprejemanjem zakonodaje lahko ESA izdajo tehnične standarde za finančno ureditev in nadzor, ki lahko postanejo zakonsko zavezujoči, če jih sprejme Komisija, ali pa ostanejo v okviru mehkega prava. S temi orodji naj bi ESA oblikovali pravilnik EU, s čimer bi odpravili zgoraj omenjeno veliko vrzel v veljavnem okviru, tj. obstoječe razlike v ključnih regulativnih elementih po državah.
Drugič, ESA morajo zagotoviti, da se predpisi o nadzoru dosledno uporabljajo. V ta namen imajo ESA zelo učinkovito pooblastilo, in sicer možnost sprejemanja pravno zavezujočih odločitev za nacionalne nadzorne organe ali (če jih ti ne upoštevajo) celo za posamezne finančne institucije v posebnih primerih, ko je ogrožena finančna stabilnost. Taka pomembna pooblastila (za katera velja poseben postopek) je mogoče uveljaviti zlasti za obravnavanje (i) kršitev zakonodaje EU s strani nadzornih organov, (ii) razhajanj med nacionalnimi nadzornimi organi v čezmejnih zadevah in (iii) primerov, ko Svet razglasi izredne razmere. V zadnjih dveh primerih velja za pooblastila ESA pomembna „fiskalna klavzula“ iz člena 38 Uredbe ESA, ki določa, da pooblastila ESA ne smejo vplivati na nacionalne fiskalne pristojnosti. Nazadnje poudarjam, da ESA nimajo posebnega orodja za obvladovanje in reševanje krize.
S stališča ECB je treba v kratkoročnem smislu poudariti naslednje ključne izzive za ESA:
1) opredelitev operativnega okvira za sodelovanje in izmenjavo informacij med ESA in ESRB ter med ESRB in ECB;
2) vzpostavitev verodostojnega režima testov izjemnih situacij.
V srednjeročnem smislu bi bil lahko ključni izziv, ki sta ga poudarila predsednik Evropskega bančnega organa (EBA) in podpredsednik ESRB med obravnavo v Evropskem parlamentu, odpor finančnega sektorja do strožje ureditve ter tako tudi do regulativnih ukrepov, ki izhajajo iz pooblastil ESA ali priporočil za regulativne posege, ki jih je oblikoval ESRB.
27. Ali glede Evropskega odbora za sistemska tveganja menite, da obstaja potencial za navzkrižje interesov z mandatom Evropske centralne banke (ECB) glede denarne politike?
Politične odgovornosti ECB in Evropskega odbora za sistemska tveganja se jasno razlikujejo. Kot veste, je glavni cilj ECB ohranjanje stabilnosti cen v evroobmočju. Poleg tega prispeva k „nemotenemu vodenju politik pristojnih oblasti glede …. stabilnosti finančnega sistema“ in spodbuja nemoteno delovanje tržnih infrastruktur. Na drugi strani pa je na novo ustanovljeni Evropski odbor za sistemska tveganja pristojen za makrobonitetni nadzor nad celotnim finančnim sistemom EU, ugotavljanje tveganj za finančno stabilnost ter izdajanje morebitnih potrebnih opozoril o tveganjih in priporočil za ukrepe za odpravo teh tveganj.
Ne glede na to je jasno, da stabilnosti cen in finančne stabilnosti ni mogoče analizirati neodvisno ene od druge. Dolgoročno gledano stabilnost cen prispeva k finančni stabilnosti, medtem ko je finančna stabilnost pogoj, da lahko centralna banka ohranja stabilnost cen. Torej se cilji ECB in ESRB vzajemno krepijo. Dejansko bo treba za celovito upoštevanje vloge ESRB kot organa, pristojnega za makrobonitetno politiko EU, vzpostaviti dialog med tema dvema organoma o vprašanjih politike, ki lahko vplivajo na sistemsko tveganje.
Prepričan sem, da je institucionalna neodvisnost ECB in ESRB zagotovilo, da bodo njuni politični instrumenti usmerjeni k ciljem, za katere so bili ti instrumenti načrtovani.
28. Kakšna bo po vašem mnenju vloga ECB pri nadzoru bančnega poslovanja v prihodnosti?
Vloga ECB pri finančnem nadzoru je jasno določena v Pogodbi, in sicer vključuje prispevanje k nemotenemu vodenju politik pristojnih nacionalnih organov na področju bančnega nadzora in finančne stabilnosti. Poleg tega Pogodba zagotavlja državam članicam možnost, da pooblastijo ECB za izvajanje posebnih nalog v zvezi s politikami na področju bonitetnega nadzora kreditnih in drugih finančnih institucij. To možnost so izkoristile, na primer s pooblastitvijo ECB za nudenje analitične, statistične, logistične in upravne podpore ESRB.
Podpiram nov institucionalni okvir EU, osredotočen na ESRB in ESA, in pričakujem, da bosta nemotena povezanost in učinkovito delovanje zadevnih dveh stebrov, makro- in mikrobonitetnega nadzora, zagotovila učinkovit okvir za spodbujanje finančne stabilnosti v EU.
29. Katera so po vašem mnenju najbolj pereča vprašanja v zvezi z zakonodajo na področju finančnih storitev?
Pod okriljem G20 je Odbor za finančno stabilnost, kateremu imam čast predsedovati, opravil ogromno dela. Vendar tako na mednarodni kot na evropski ravni delo še zdaleč ni končano. Naj omenim štiri področja, ki morajo hitreje napredovati.
Prvič, glavni izziv v zvezi s pravili Basel III je pravočasno, celovito in dosledno izvajanje novega okvira ter celovitejša ocena nekaterih novih ukrepov, kot so kazalniki vzvoda in likvidnostni standardi, ter morebitna prilagoditev nanje v obdobju opazovanja. Prilagajanje na te ukrepe bo temeljilo na informacijah, zbranih med opazovanjem, in bo vključevalo obvladovanje nenačrtovanih posledic za posamezne banke, bančni sektor, finančni trg in gospodarstvo kot celoto. Poleg tega je za vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev in preprečevanje regulativne arbitraže na svetovni ravni in ravni EU pomembno, da se pravila Basel III v celoti in dosledno prenesejo v nacionalno zakonodajo in predpise (v Evropi prek Direktive o kapitalskih zahtevah – CRD IV), in sicer tako po črki zakona kot v duhu. Glede na nedavne razprave o osnutku besedila CRD IV opozarjam, da pravila Basel III določajo minimalne standarde, ki jih države lahko presežejo.
Drugič, v zvezi s sistemsko pomembnimi finančnimi institucijami si Odbor za finančno stabilnost in Baselski odbor za bančni nadzor prizadevata, da bosta na novembrskem vrhu G20 v potrditev predložila priporočila o opredelitvi globalnih sistemsko pomembnih finančnih institucij (G-SIFI) ter o ustrezni stopnji nadomestitve dodatnih izgub in ukrepih za izboljšanje orodij in režimov za reševanje. Bistveno je, da se ti izvajajo na mednarodno dosleden način, odbor za finančno stabilnost pa bo ustanovil strokovni svet za ocenjevanje, ki bo to spremljal.
Tretjič, bistveno je, da se razvije dosleden okvir za obvladovanje in reševanje kriz, na podlagi katerega bi lahko verodostojno obravnavali problematiko čezmejnih institucij in tako učinkovito obvladovali krize v prihodnosti. V zvezi s tem bo zakonodajni predlog Evropske komisije o okviru za obvladovanje krize, ki naj bi bil po pričakovanjih pripravljen jeseni, pomemben mejnik. Bistveno je, da se v zvezi z razvojem okvira za reševanje sprejme celovita zbirka pooblastil in verodostojnih finančnih ureditev, ki preprečujejo zanašanje na državne proračune. Medtem ko na mednarodni ravni že vlada precejšnje soglasje glede najučinkovitejših orodij za reševanje v nacionalnem okviru, odbor za finančno stabilnost še naprej pripravlja priporočila za obravnavanje čezmejnih vprašanj in analizira možnosti uporabe dolga, na katerega je mogoče prenesti izgube (z odpisom ali preoblikovanjem v lastniški kapital) z različnih vidikov (tj. dokapitalizacija ali pokrivanje izgub s strani nosilcev podrejenega in prednostnega dolga).
Nazadnje je pomembno, da se nadalje krepi nadzor t.i. „bančništva v senci“. Bolje je treba razumeti zapleteno verigo dejavnosti in subjektov, ki opravljajo vlogo kreditnih posrednikov zunaj reguliranega bančnega sektorja, ter posledično oceniti ustreznost veljavnega regulativnega okvira in opredeliti področja sistemskih tveganj, ki so zunaj obsega reguliranih bančnih dejavnosti.
Ob upoštevanju zgoraj navedenega svoje obveznosti in kolektivne odgovornosti v zvezi s trdnejšim finančnim sistemom ne bomo izpolnili, če se dogovorjene reforme ne bodo dosledno izvajale v vseh večjih jurisdikcijah. ZDA in EU imata v zvezi s tem posebno odgovornost. Nacionalni in regionalni organi ne smejo dovoliti, da nacionalni interesi oslabijo izvajanje globalnih reform, ki so potrebne za preprečevanje prihodnjih kriz.
D. Delovanje ECB in demokratična odgovornost ter preglednost
30. Ali se ne bi morale različne odgovornosti članov odbora spreminjati, skladno s spremembami nalog in prednostnih nalog ECB?
Odgovornosti izvršilnega odbora ECB so določene v členu 12 Statuta ESCB in ECB („Statut“), na podlagi katerega je pristojen za izvajanje denarne politike v skladu z odločitvami sveta ECB in pripravljanje sej sveta ECB. Poleg tega člen 11 Statuta določa, da je izvršilni odbor odgovoren za tekoče poslovanje ECB.
Oba člena se nanašata na izvršilni odbor kot celoto, kar je v skladu s sestavo izvršilnega odbora kot kolegijskega organa, ki sprejema odločitve. Vse odločitve sprejema izvršilni odbor kot celota, ne da bi prelagal odgovornost na svoje posamezne člane. Zato so vsi člani izvršilnega odbora po definiciji vključeni v vsa področja njegove pristojnosti, kot so denarna politika, plačilni sistemi, bankovci itd. Narava izvršilnega odbora kot kolegijskega odbora, ki sprejema odločitve, se izraža tudi v načinu, kako je v njegovih publikacijah običajno prikazana organizacijska struktura ECB.
Vendar je glede na veliko število vprašanj, ki jih mora izvršilni odbor obravnavati, povsem smiselno, da se njegovi člani iz upravnih razlogov medsebojno dogovorijo, katera področja poslovanja ECB bodo dodeljena kateremu članu izvršilnega odbora, ne da bi se odrekli kolektivni odgovornosti celotnega izvršilnega odbora.
Seveda se zavedam, da poslovnik dodeljuje predsedniku posebno odgovornost v zvezi z „razdelitvijo resorjev“, kar omogoča upoštevanje strokovnega znanja posameznih članov izvršilnega odbora in njegovo kar najboljšo uporabo v korist banke. Imenovanje članov izvršilnega odbora poteka s časovnim zamikom, kar omogoča občasen pregled dodeljevanja linij poročanja. Občasna sprememba odgovornosti med člani izvršilnega odbora krepi tudi kolegialnost v postopku odločanja.
31. Kakšen sistem se vam zdi primeren za zagotovitev pravičnega izmenjevanja članov izvršilnega odbora ECB tudi v smislu enakovredne zastopanosti različnih narodnosti in spola?
Pogodba se – po mojem mnenju upravičeno – osredotoča predvsem na merilo poklicnih izkušenj in strokovnega znanja, saj določa, da se člani izvršilnega odbora ECB imenujejo „med osebami, ki imajo ugled in poklicne izkušnje na monetarnem ali bančnem področju“. Ti členi upoštevajo vidik nacionalnosti le omejeno, in sicer z določitvijo, da so lahko člani izvršilnega odbora le državljani držav članic v evroobmočju. Na ta način se pravna besedila zavestno izogibajo določitvi kakršnih koli pogojev v zvezi z nacionalnostjo (razen očitne omejitve na državljane evroobmočja) ali spolom.
Naj dodam, da je ECB nadnacionalna institucija, kar pomeni, da njeni organi odločajo izključno v interesu evroobmočja in ne v skladu z nacionalnimi interesi. Člani odborov ECB, ki sprejemajo odločitve, ne zastopajo držav članic, iz katerih prihajajo, temveč pri sprejemanju odločitev delujejo kot posamezniki.
Vključitev dodatnih vidikov v postopek imenovanja, kot je zastopanost po nacionalnosti in spolu, bi uvedla samovoljne elemente, ki bi lahko dejansko negativno vplivali na izbiro najbolj sposobnih oseb. Postopek imenovanja, ki predvideva posvetovanje z Evropskim parlamentom, je pomembno varovalo v celotnem izbirnem procesu, saj zagotavlja skladnost z določenimi merili.
32. Kakšno je vaše stališče glede potrebe po povečanju raznolikosti strokovnih izkušenj članov odbora ECB namesto opiranja izključno na predstavnike centralnih bank?
Kot sem že omenil, Pogodba in Statut zahtevata, da morajo biti člani izvršilnega odbora osebe, „ki imajo ugled in poklicne izkušnje na monetarnem ali bančnem področju“. Seveda to ne pomeni, da morajo biti člani nujno predstavniki centralnih bank, vendar ni presenetljivo, da so bogate izkušnje centralnih bank pomembne in jih je vredno upoštevati.
To ne pomeni, da druge poklicne izkušnje in znanja niso dragoceni. Če upoštevamo poklicno ozadje in izkušnje sedanjih in preteklih članov izvršilnega odbora, dejansko vidimo, da člani niso bili vedno le predstavniki centralnih bank ter da so njihova znanja in izkušnje raznoliki, kar zagotavlja dragoceno dodano vrednost v procesu sprejemanja odločitev. Tudi moje poklicne izkušnje ter izkušnje mnogih višjih centralnih bančnikov dejansko kažejo, da sem v času kariere pridobil obsežen in raznolik vpogled v vrsto področij, tako v javnem kot zasebnem sektorju in v akademskih krogih, kar mi bo zagotovo dobro služilo na področju delovanja ECB.
33. Kakšen bo vaš osebni pristop k socialnemu dialogu z uslužbenci ECB?
Uslužbenci ECB so glavna dragocenost te institucije. Z njimi si želim vzpostaviti ploden in učinkovit socialni dialog, h kateremu bi prispevalo tudi ohranjanje konstruktivnega sodelovanja z njihovimi predstavniki, ki so bili izvoljeni, da zastopajo interese vseh uslužbencev (tj. z odborom uslužbencev), in tistimi, ki v skladu z ustreznimi merili, zastopajo posebno interesno skupino (tj. s predstavniki reprezentativnih sindikatov). K temu bi pristopil tako, da bi z obojimi delil informacije, jih že v zgodnji fazi vključeval v svoje delo ter se z njimi posvetoval o pomembnih zadevah. Skratka, s predstavniki uslužbencev nameravam sodelovati v duhu partnerstva, dobre vere in medsebojnega spoštovanja.
Poleg tega ECB, na ravni ESCB/Eurosistema, z izdajo e-novic dvakrat letno in organizacijo dveh letnih sestankov za socialni dialog ESCB v Frankfurtu vzdržuje dialog s predstavniki uslužbencev nacionalnih centralnih bank in z združenji sindikatov, s katerimi so slednje povezane. To so pomembna orodja, s pomočjo katerih je predstavnike uslužbencev in združenja sindikatov mogoče obveščati o novostih v zvezi s projekti ESCB/Eurosistema ter z njimi o njih razpravljati. S temi praksami nameravam nadaljevati, saj ugodno vplivajo na sodelovanje znotraj sistema in na oblikovanje ekipnega duha.
34. Ali bi podprli postopek potrditve v Evropskem parlamentu (kljub ustavnim vprašanjem, ki bi jih sprožila takšna sprememba)?
Evropski parlament je v zadnjih letih, in zlasti z Lizbonsko pogodbo, pridobil številne daljnosežne pristojnosti. Pogodba določa tudi jasen postopek imenovanja članov izvršilnega odbora ECB, po katerem ima Evropski parlament, ki lahko kandidate, ki jih predlaga Svet, zasliši in zanje glasuje, posvetovalno vlogo.
Menim, da je ta postopek imenovanja ECB vsa ta leta dobro služil. Za tak postopek je bistvenega pomena, da poteka nemoteno in da zagotavlja, kot mu je uspevalo doslej, neprekinjeno delovanje vodstva ter verodostojnost izbirnega postopka v očeh državljanov in trgov EU. V duhu zahteve, naj se člane imenuje med „osebami, ki imajo ugled in poklicne izkušnje na monetarnem ali bančnem področju“, je zagotavljal visoko sposobne in predane osebe, ki jih odlikujeta neodvisnost in poštenost. Glede na rezultate, dosežene s sedanjim postopkom, ne vidim potrebe po njegovih spremembah.
35. Bi nam lahko predstavili svoje stališče glede koncepta demokratične odgovornosti, ko gre za ECB in centralno bančništvo nasploh?
Da centralne banke lahko učinkovito opravljajo svojo nalogo, morajo imeti visoko stopnjo neodvisnosti. Ta neodvisnost pa mora iti z roko v roki z odgovornostjo. Na demokratično odgovornost centralnih bank lahko gledamo kot na njihovo obveznost, da državljanom ustrezno predstavijo in utemeljijo sprejete odločitve ter pred njimi prevzamejo odgovornost za izpolnjevanje svoje naloge. Centralne banke s svojo odgovornostjo in preglednostjo povečujejo svojo verodostojnost, ki je že v normalnih razmerah pomemben dejavnik, še posebej pomembna pa je v kriznih časih, kakršne trenutno doživljamo.
Neodvisnost ECB je jasno opredeljena v Pogodbi, ki določa tudi njeno odgovornost. ECB je najprej in predvsem odgovorna evropskim državljanom, institucionalno pa Evropskemu parlamentu, kot instituciji, ki jo sestavljajo neposredno izvoljeni predstavniki evropske javnosti. Izpolnjevanje odgovornosti ECB do Evropskega parlamenta je osrednjega pomena za njeno demokratično legitimnost. Zavedam se, da je ECB v preteklosti svoje sodelovanje z Evropskim parlamentom, ne le v zvezi z gospodarskimi in monetarnimi zadevami, ampak tudi v zvezi z lansko reformo nadzornega okvira EU in letošnjim zakonodajnim svežnjem o upravljanju, vedno visoko cenila. Z veseljem si bom prizadeval za nadaljevanje tega plodnega dialoga.
Zelo pomembna se mi zdi tudi cela vrsta drugih dobro uveljavljenih sredstev, prek katerih, kot zelo dobro veste, ECB izpolnjuje svojo odgovornost prek meja zakonskih obveznosti. ECB Evropskemu parlamentu (in Svetu) predstavlja letna poročila; predsednik ECB štirikrat na leto nastopi v odboru ECON; k razpravam o specifičnih tematikah so povabljeni tudi drugi člani Izvršilnega odbora. Med dopolnilnimi ukrepi so mesečne tiskovne konference ECB z uvodno izjavo predsednika ECB; mesečni bilten ECB; druge uradne objave; govori in intervjuji članov Izvršilnega odbora. Prepričan sem, da ECB izpolnjuje najstrožje zahteve glede preglednosti in odgovornosti centralne banke, in ta dosežek nameravam ohraniti tudi v prihodnje.
36. ECB se že dolgo izogiba sprejetju zahteve Evropskega parlamenta po objavi zapisnika sestankov svojega sveta. Kakšne so po vašem mnenju ovire in težave v zvezi z objavo teh zapisnikov? Bi se zavzeli za objavo zapisnikov sestankov sveta ECB v bližnji prihodnosti?
Neodvisna centralna banka mora spoštovati zahteve glede svoje pravne odgovornosti. Odgovornost je osnovni predpogoj za demokratično legitimnost in njen temeljni element; od neodvisne centralne banke zahteva, da svoje naloge izpolnjuje v skladu z najvišjimi standardi profesionalnosti, in ima bistveno vlogo pri ohranjanju srednjeročne stabilnosti cen.
Pri odgovornosti se upoštevajo načela, ki so določena v Pogodbi. Tako je ECB odgovorna državljanom EU in njihovim predstavnikom v Evropskem parlamentu, edini evropski instituciji, ki jo neposredno izvolijo državljani EU. Statut ESCB pa določa, da so seje tajne.
Odgovornost se mora odražati v učinkoviti oskrbi javnosti z informacijami, ki so potrebne za razumevanje odločitev sveta ECB glede denarne politike. V tem pogledu bi objava prepodrobnih informacij lahko imela celo nasprotni učinek od želenega, ker bi sporočila o politiki lahko postala nejasna.
Drži, da bi objava zapisnika s številom glasov članov sveta javnosti zagotovila dodatne informacije glede raznolikosti stališč znotraj tega organa. Vendar pa je svet ECB kolegialen organ odločanja, ki si tako kot številni drugi odbori za denarno politiko prizadeva za kolektivno odgovornost. To pomeni, da so njegovi člani skupaj odgovorni za odločitve, ki jih sprejme svet. Sprotna objava zapisnikov bi člane sveta lahko izpostavila neželenim in neprimernim poskusom medijev, da bi člane prikazali kot individualno odgovorne, s čimer bi ogrožala kolektivno odgovornost in osebno neodvisnost članov sveta.
Poleg tega javnost informacije, ki so potrebne za popolno razumevanje odločitev ECB glede denarne politike, že prejema prek drugih komunikacijskih orodij. Pri ocenjevanju delovanja ECB si slednja pomaga s kvantitativno opredelitvijo stabilnosti cen in strategijo denarne politike; k lažjemu zunanjemu ocenjevanju ECB pripomore sprotna objava zadevnih informacij, na primer v izjavah za javnost, mesečnem biltenu ECB in v predsednikovi uvodni izjavi po mesečnih tiskovnih konferencah.
37. Kakšen je vaš sklep, če primerjate politiki preglednosti, ki jima sledita Ameriška centralna banka in ECB? Kaj menite o objavi zapisnikov sestankov, kot to prakticirata Fed in Bank of England? Ali menite, da bi morala tako ravnati tudi ECB?
Menim, da je za centralne banke, ki si prizadevajo za stabilnost cen, preglednost bistvenega pomena, kar potrjujejo prakse vseh pomembnejših centralnih bank. Preglednost prispeva k zmanjšanju negotovosti glede prihodnjih ukrepov glede politike, zmanjšanju nestanovitnosti inflacije in utrditvi inflacijskih pričakovanj. ECB, Ameriška centralna banka (Fed) in Bank of England so svoje prakse izboljšale in jih lahko danes po preglednosti uvrščamo med vodilne na svetu.
Da centralna banka ustreza zahtevam preglednosti, mora jasno razložiti, kako si razlaga svojo nalogo, ter biti pripravljena obrazložiti cilje svoje politike, s čimer javnosti pomaga nadzorovati in ocenjevati svoje delovanje. Poleg tega mora predstaviti analitični okvir, ki ga uporabi v notranjem procesu odločanja in pri oceni gospodarskega položaja, ter pogosto pojasnjevati ekonomsko logiko, na kateri temeljijo njene odločitve glede politike.
Med centralnimi bankami je zaznati skupno težnjo k večji preglednosti, pri čemer je ECB po mojem mnenju v preteklosti imela veliko vlogo. ECB je napovedala formalno strategijo denarne politike in v skladu s to strategijo politične odločitve redno pojasnjuje. Tako ECB kot Bank of England sta pomen stabilnosti cen jasno kvantitativno opredelili. To za Fed v preteklosti ni veljalo, iz novejših sporočil pa je razvidno, da slednja stabilnost cen opredeljuje na podoben način kot ECB.
Vse tri centralne banke, Fed, Bank of England in ECB, poudarjajo pomen učinkovitega komuniciranja in ustreznih izmenjav z javnostjo. Vendar pa je za okrepitev obveščanja več možnosti in objavljanje zapisnikov je le ena izmed njih. Za odbor za denarno politiko centralne banke Bank of England, ki prakticira individualno odgovornost, je objava zapisnikov sestankov o politiki povsem razumljiva izbira. Fed k objavi zapisnikov zavezuje formalna zahteva, vendar pa ni nujno, da objavljeni zabeleženi glasovi v celoti odražajo raznolikost stališč v notranjih razpravah odbora za odprti trg Ameriške centralne banke; Fed za obveščanje o slednjih uporablja druga orodja.
Kot sem omenil v odgovoru na prejšnje vprašanje, morajo biti razprave sveta ECB tajne, kar slednjemu omogoča, da odločitve na področju denarne politike sprejema popolnoma neodvisno in na način, ki izpostavlja kolektivno odgovornost. Za zagotavljanje informacij, ki jih lahko primerjamo z zapisniki drugih omenjenih centralnih bank, pa ECB porablja druga komunikacijska orodja. Predsednikova uvodna izjava, objavljena na tiskovni konferenci, na primer, zagotavlja celovit povzetek ocene gospodarskih gibanj, pomembnih za politiko. To je ocena, narejena po kolektivno dogovorjenih smernicah sveta ECB. Te informacije so javnosti posredovane skoraj v realnem času. Poleg tega mesečna tiskovna konferenca vključuje del z vprašanji in odgovori, ki ponuja priložnost za sprotno in nepristransko razlago odločitev glede denarne politike javnosti.
Menim, da uspešnost prakse organizacije tiskovnih konferenc ECB za obširnejše obveščanje javnosti in medijev o sprejetih odločitvah jasno dokazuje dejstvo, da so jo prevzele tudi druge centralne banke, med njimi Bank of England in pred kratkim (aprila letos) tudi Fed.
38. Kaj menite o monetarnem dialogu z Evropskim parlamentom? Ali bi lahko člani sveta ECB razpravljali o denarni politiki in o svojih sklepih z drugimi političnimi akterji ali bi to ogrožalo neodvisnost banke?
Predsednik ECB štirikrat letno nastopi pred Odborom za ekonomske in monetarne zadeve Evropskega parlamenta. Ta redna srečanja dopolnjujejo neodvisnost ECB in so osrednjega pomena za izpolnjevanje njene demokratične odgovornosti. Za ECB je to zelo pomembna priložnost, da svoje politike predstavi neposredno izvoljenim predstavnikom evropskih državljanov.
Ta okvir rednih srečanj je omogočil celovito in plodno sodelovanje obeh institucij ter pripomogel k boljšemu razumevanju politik ECB po celi Evropi.
Dobro je uveljavljen tudi institucionalni okvir za odnose ECB z drugimi institucijami in forumi EU. Sedanji okvir omogoča učinkovito sodelovanje med različnimi oblikovalci politike, kot so, na primer, tisti znotraj Euroskupine in sveta ECOFIN, ali, na nižji ravni, v Ekonomsko-finančnem odboru in Odboru za ekonomsko politiko EU. Poleg tega ta sodelovanja potekajo na podlagi določb Pogodbe in ob polnem spoštovanju naloge in neodvisnosti ECB.
E. Splošno
39. Katera so po vašem mnenju najpomembnejša tveganja in izzivi, s katerimi se sooča ECB?
Naj se na tem mestu omejim na tri poglavitne izzive in tveganja, s katerimi se sooča ECB:
kar zadeva denarno politiko, sta med velikimi izzivi prav gotovo uglasitev odprave še vedno zelo ekspanzivne naravnanosti denarne politike in postopna opustitev preostalih nestandardnih ukrepov. Standardna denarna politika (tj. določanje vodilnih obrestnih mer) bi kot vedno morala biti usklajena s ciljem izpolnjevanja naloge ECB, ki je srednjeročno ohranjanje stabilnosti cen v celotnem evroobmočju; nestandardne ukrepe je treba postopno odpraviti, tako da ne bodo več potrebni za podpiranje delovanja prenosa denarne politike v gospodarstvo, končno pa tudi na cene. Zaradi nenehno visoke stopnje negotovosti v makroekonomskem in finančnem okolju, pa tudi preostale ranljivosti, je potrebna natančna ocena celotne situacije in obetov. Slednja nato zagotavlja postopno spreminjanje standardne in nestandardne denarne politike.
Drugi izziv, ki bi ga želel izpostaviti, se nanaša na finančno stabilnost. Finančna kriza je sprožila veliko vprašanj glede odnosa med denarno politiko in finančno stabilnostjo, obenem pa je prinesla spoznanje, da med ciljem stabilnosti cen in podporo, ki jo ECB lahko nudi na drugih področjih, kot je finančna stabilnost, ni kompromisa. V tem pogledu je predvsem pomembno boljše razumevanje vloge finančnega sektorja v mehanizmu prenosa.
Na koncu naj omenim še Evropo samo. Kriza državnega dolga je pravi preizkus evropske politične volje, da se stori vse potrebno za dosego gospodarske in monetarne povezanosti v Evropi. V tem smislu je slednja tudi pravi preizkus trdnosti evropskih in nacionalnih institucij. Potrebno je odločno ukrepanje, zlasti vlad držav, ki jih je kriza državnega dolga prizadela, za ponovno pridobitev zaupanja ter preprečitev širjenja škodljivega vpliva. V prihodnje bi bilo treba ustanoviti institucije, ki bodo preprečile ponoven pojav takih neravnovesij, oziroma jih bodo v primeru, če se slednja kljub temu ponovijo, znale učinkovito odpraviti.
To zahteva vse večjo evropsko usmerjenost nacionalnega razvoja. Davčne politike, strukturne reforme in finančni nadzor morajo v celoti spoštovati evropsko razsežnost, še zlasti razsežnost evroobmočja. . Evropske države lahko vse prednosti svojega članstva v ekonomski in monetarni uniji izkoristijo le s političnimi ukrepi, ki so v skladu s strožjimi evropskimi zahtevami. To pa ni velik izziv le zame kot prepričanega Evropejca, temveč tudi za denarno politiko ECB, saj slednja vpliva na okolje, v katerem ECB deluje.
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
|
Datum sprejetja |
15.6.2011 |
|
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
33 2 4 |
|||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Sharon Bowles, Udo Bullmann, Pascal Canfin, Nikolaos Huntis(Nikolaos Chountis), George Sabin Cutaş, Leonardo Domenici, Diogo Feio, Elisa Ferreira, Ildikó Gáll-Pelcz, José Manuel García-Margallo y Marfil, Jean-Paul Gauzès, Sven Giegold, Sylvie Goulard, Liem Hoang Ngoc, Gunnar Hökmark, Wolf Klinz, Jürgen Klute, Philippe Lamberts, Werner Langen, Astrid Lulling, Arlene McCarthy, Ivari Padar, Alfredo Pallone, Ani Podimata (Anni Podimata), Antolín Sánchez Presedo, Olle Schmidt, Edward Scicluna, Peter Simon, Peter Skinner, Theodor Dumitru Stolojan, Ivo Strejček, Kay Swinburne, Marianne Thyssen, Ramon Tremosa i Balcells, Corien Wortmann-Kool |
||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
David Casa, Ashley Fox, Thomas Mann, Claudio Morganti |
||||