POROČILO o priporočilu Sveta o imenovanju člana Izvršilnega odbora Evropske centralne banke

10. 10. 2011 - (14862/2011 – C7‑0312/2011 – 2011/0806(NLE))

Odbor za ekonomske in monetarne zadeve
Poročevalka: Sharon Bowles

PREDLOG SKLEPA EVROPSKEGA PARLAMENTA

o priporočilu Sveta o imenovanju člana Izvršilnega odbora Evropske centralne banke

(14862/2011 – C7‑0312/2011 – 2011/0806(NLE))

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 4. oktobra 2011 (14862/2011)[1],

–   ob upoštevanju druge alinee člena 283(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim se je Evropski svet posvetoval s Parlamentom (C7‑0312/2011),

–   ob upoštevanju člena 109 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7‑0337/2011),

A. ker se je Evropski svet 4. oktobra 2011 pisno posvetoval z Evropskim parlamentom o imenovanju Jörga Asmussena za člana izvršilnega odbora Evropske centralne banke za mandat osmih let z učinkom od 1. novembra 2011,

B.  ker je odbor Parlamenta za ekonomske in monetarne zadeve nato ocenil kandidatova priporočila, zlasti glede na zahteve iz člena 283(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ter potrebo po polni neodvisnosti Evropske centralne banke v skladu s členom 130 PDEU, in ker je med ocenjevanjem odbor prejel življenjepis kandidata ter njegove odgovore na pisni vprašalnik, ki mu je bil poslan,

C. ker je imel nato kandidat 10. oktobra 2011 enoinpolurno predstavitev v odboru, ki jo je začel z uvodno izjavo, nadaljeval pa z odgovori na vprašanja članov odbora,

1.  daje pozitivno mnenje o priporočilu Sveta o imenovanju Jörga Asmussena za člana izvršilnega odbora Evropske centralne banke;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Evropskemu svetu, Svetu in vladam držav članic.

• [1]  UL L 0, 0. 0. 0000, str. 0.

PRILOGA 1: ŽIVLJENJEPIS JÖRGA ASMUSSENA

Življenjepis

Jörg Asmussen

rojen v Flensburgu leta 1966

državni sekretar na nemškem zveznem ministrstvu za finance

Poklicna pot

od julija 2008             državni sekretar na zveznem ministrstvu za finance, odgovoren za:

-            generalni direktorat I (fiskalna politika in makroekonomske zadeve)

-            generalni direktorat VII (politika finančnih trgov)

-            generalni direktorat E (evropska politika)

od marca 2003            vodja generalnega direktorata VII

do junija 2008            politika finančnih trgov

od oktobra 2002         vodja direktorata E A

do februarja 2003        odgovoren za ključna vprašanja na področju evropskih zadev;

                                   splošna finančna vprašanja glede evropskih zadev

od julija 1999             vodja urada ministra in osebni tajnik

do oktobra 2002         zveznega ministra za finance

od 1998 do 1999        osebni tajnik državnega sekretarja

pristojnosti državnega sekretarja so vključevale evropske zadeve, monetarna in kreditna vprašanja ter mednarodno finančno in monetarno politiko

od 1996 do 1998        funkcionar na oddelku za mednarodni ekonomski in monetarni razvoj, Mednarodni monetarni sklad in za ekonomska vrhunska srečanja

od leta 1996               Zvezno ministrstvo za finance, Berlin

od 1994 do 1996        vodja projektov na področju evropske gospodarske in socialne politike ter

                                   politike trga dela na Inštitutu za socialne raziskave in družbeno politiko (Institut für Sozialforschung und Gesellschaftspolitik GmbH) v Kölnu (inštitut, ki opravlja sociološke raziskave)

Članstva in mandati

-    član ekonomsko-finančnega odbora EU in delovne skupine Evroskupine

-    predstavnik Nemčije na srečanju finančnih ministrov G7 in G20

-    član odbora za finančno stabilnost

-    namestnik guvernerja pri Svetovni banki

-    namestnik guvernerja Evropske banke za obnovo in razvoj

-    predsednik razširjenega sveta nemškega zveznega organa za finančni nadzor

-    član nadzornega odbora družbe Deutsche Telekom AG

-    član nadzornega odbora nemške družbe za mednarodno sodelovanje (Deutsche Gesellschaft für Internationale Zusammenarbeit)

-    vršilec dolžnosti osebnega predstavnika predsednice vlade za Nemčijo (šerpe) na srečanju G20

-    predsednik delovne skupine za mednarodni monetarni sistem v okviru G20

-    Svetovni gospodarski forum: član usmerjevalnega odbora za projekt o prihodnosti mednarodnega monetarnega sistema

-    član skupine varuhov načela stabilnih kapitalskih tokov in poštenega prestrukturiranja dolga

Izobrazba

od 1991 do 1992        magisterij iz poslovnega upravljanja na Univerzi Bocconi, Milan

od 1988 do 1994        študiral ekonomijo na univerzi v Gießnu

in Bonnu; kvalifikacije: diploma iz ekonomije; specializacija: monetarna politika.

PRILOGA 2: ODGOVORI JÖRGA ASMUSSENA NA VPRAŠALNIK

A.     Zasebno in poklicno življenje

1.     Navedite svoje najpomembnejše strokovne izkušnje z monetarnega, finančnega in poslovnega področja.

Moja poklicna kariera je v celoti povezana z različnimi vidiki monetarnih, finančnih in poslovnih zadev, pri čemer sem deloval na različnih položajih.

Leta 1996 sem začel delati na nemškem finančnem ministrstvu, pred tem pa sem bil vodja projektov na raziskovalnem in svetovalnem inštitutu Institut für Sozialforschung und Gesellschaftspolitik GmbH v Kölnu. Vodil sem projekte PHARE v državah pristopnicah iz vzhodne Evrope in baltske regije. Na ministrstvu za finance sem v času azijske krize najprej (1996–1998) delal na oddelku za svetovno gospodarstvo, zadeve s področja Mednarodnega denarnega sklada in skupine G-7. Med letoma 1999 in 2002 sem bil najprej osebni tajnik državnega sekretarja, nato pa sekretar in vodja kabineta ministra. Oktobra 2002 sem prevzel vodenje poddirektorata na direktoratu za evropsko politiko, marca 2003 pa sem napredoval na mesto generalnega direktorja direktorata za politiko finančnih trgov, kjer sem delal več kot pet let.

Od julija 2008, ko sem bil imenovan za državnega sekretarja na Ministrstvu za finance, sem se ukvarjal s široko paleto monetarnih, finančnih in poslovnih zadev. Trenutno sem vodja treh (od devetih) direktoratov:

Direktorata I – fiskalna politika in makroekonomske zadeve, mednarodna finančna in monetarna politika: ta direktorat predstavlja notranji miselni trust, ki ministrstvu svetuje pri oblikovanju gospodarske politike, hkrati pa je zadolžen tudi za izvajanje operativnih nalog, kot so dodeljevanje sredstev iz svežnja gospodarskih spodbud iz leta 2009 in upravljanje zvezne jamstvene sheme. Poddirektorat za mednarodne zadeve je med drugim zadolžen za dejavnosti v okviru skupin finančnih ministrov držav G-7 in G-20, Mednarodnega denarnega sklada, dvostranskih odnosov zunaj Evrope, večstranskih razvojnih bank in prestrukturiranja dolga.

Direktorat VII – politika finančnega trga se ukvarja z regulacijo finančnih trgov na področju bančništva, zavarovalništva, upravljanja premoženja in vrednostnih papirjev na mednarodni (v okviru Odbora za finančno stabilnost in G-20), evropski in nacionalni ravni. Poleg tega je Direktorat VII zadolžen za nadzor agencije za zvezni dolg (Finanzagentur), skupine KfW Banking Group, zvezne agencije za stabilizacijo finančnega trga (FMSA) in zvezne službe za finančni nadzor (BaFin).

Direktorat E – evropska politika ima osrednjo vlogo v kontekstu sedanje dolžniške krize v nekaterih državah na obrobju evroobmočja. Zadolžen je za zadeve v zvezi z evropsko monetarno unijo, vključno z zadevami s področja ECB in dvostranskimi odnosi v Evropi. Poleg tega Direktorat E ureja vsa proračunska vprašanja v zvezi z evropsko politiko in Evropsko investicijsko banko (EIB).

Od novembra 2009 do januarja 2011 sem bil zadolžen tudi za poddirektorat za zvezno premoženje, zlasti zvezne nepremičnine, in za naloge nekdanje agencije za privatizacijo (Treuhandanstalt).

Pole tega sem bil član več nadzornih svetov zveznih holdingov in agencij. Zdaj sem član nadzornega sveta Deutsche Telekom AG in agencije zvezne vlade za gospodarsko sodelovanje in razvoj (GIZ – Gesellschaft für Internationale Zusammenarbeit GmbH). Predsedujem medresorskemu usmerjevalnemu odboru zvezne agencije za stabilizacijo finančnega trga (FMSA), ki je bila ustanovljena konec leta 2008 v okviru nemške sheme za reševanje bank. Usmerjevalni odbor je zadolžen za oblikovanje politik na področju stabilizacije finančnega trga in prestrukturiranja bank. Sem predsednik generalnega sveta zvezne službe za finančni nadzor (BaFin) Nemčije in član strokovnega odbora vlade za borzne zadeve (Börsensachverständigenkommission).

Odkar sem leta 2002 postal vodja poddirektorata, opravljam pomembne vodstvene naloge v zvezi z organizacijo, kadrovanjem in proračunom ministrstva. Trije direktorati, za katere sem zadolžen, so sestavljeni iz sedmih poddirektoratov in 43 oddelkov, v njih pa je zaposlenih približno 370 ljudi.

2.     Navedite najpomembnejše vidike svojih evropskih in mednarodnih izkušenj.

Od prvega dne svoje poklicne kariere delujem na področju evropskih in/ali mednarodnih zadev. Podrobneje je to opisano v odgovoru na 1. vprašanje.

Od leta 2003, ko sem postal generalni direktor za politiko finančnih trgov (tedaj je v okviru tega direktorata deloval poddirektorat za mednarodno finančno in monetarno politiko), še v večji meri pa od leta 2008, ko sem postal državni sekretar, sem (bil) član številnih evropskih in mednarodnih odborov na visoki ravni in predstavnik Nemčije, zlasti v teh vlogah:

-          finančni namestnik G-7,

-          finančni namestnik G-20,

-          osebni predstavnik zvezne kanclerke v skupini G-20 leta 2011,

-          član Ekonomsko-finančnega odbora (EFC),

-          član delovne skupine Evroskupine (EWG),

-          član upravnega odbora evropskega instrumenta za finančno stabilnost (EFSF),

-         član odbora za finančno stabilnost (FSB), član stalnega odbora FSB za izvajanje standardov,

-          namestnik guvernerja Svetovne banke,

-         namestnik guvernerja Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD),

-         član delovne skupine št. 3 (WP 3) organizacije OECD.

V vlogi generalnega direktorja za politiko finančnih trgov sem bil član odbora za finančne storitve (FSC) in predsednik ad hoc delovne skupine za finančno povezovanje (2003/2004).

Nemškega finančnega ministra sem spremljal na ministrskih sestankih v okviru Evroskupine, Sveta za ekonomske in finančne zadeve (ECOFIN), Evropske investicijske banke, Evropske banke za obnovo in razvoj, skupin G-7, G-8 in G-20, pa tudi v okviru mednarodnega monetarno-finančnega odbora (IMFC) v Mednarodnem denarnem skladu, pri čemer sem ga večkrat tudi nadomeščal, kadar se sestankov ni mogel udeležiti osebno.

Kot generalni direktor za politiko finančnih trgov sem bil zadolžen za dvostranske odnose z vsemi državami zunaj EU. Pri tem sem se osredotočal na ZDA, Kitajsko in afriške države. Kot državni sekretar sem bil zadolžen za vse dvostranske odnose Ministrstva za finance z državami v Evropi in zunaj nje. Seveda je na tem področju največ pozornosti namenjene državam članicam EU, a hkrati sem ohranjal tesne vezi zlasti z ZDA in afriškimi državami, kolikor mi je čas to dopuščal.

V letu 2011 sem postal sopredsedujoči delovni skupini G-20 (ki je sestavljena iz uradnikov finančnih ministrstev in centralnih bank) za reformo mednarodnega monetarnega sistema. Sem član usmerjevalnega odbora v projektu Svetovnega gospodarskega foruma za prihodnost mednarodnega monetarnega sistema, imenovan pa sem bil tudi za člana skupine skrbnikov za načela za stabilne kapitalske tokove in pravično prestrukturiranje dolga.

3.     Navedite najpomembnejše vidike svojega akademskega ozadja in najpomembnejše objave na področju monetarne in gospodarske politike ter finančne regulacije.

Od leta 1988 do 1994 sem študiral ekonomijo na univerzah v Gießenu in Bonnu, pri čemer sem se na Inštitutu za mednarodno gospodarsko politiko v Bonnu specializiral za monetarno politiko in politiko deviznega tečaja. V Bonnu sem magistriral; naslov moje magistrske naloge je „Posledice inflacije za rast – teoretična in empirična analiza“ („Die Implikationn von Inflation für Wachstum – eine theoretische und empirische Analyse“). V letu 1991/92 sem se udeležil programa MBA na šoli Bocconi’s Scuola di Direzione Aziendale v Milanu. Tam sem se specializiral za strateška in organizacijska vprašanja.

Objavil sem naslednje članke in prispevke:

-         Asmussen, Jörg; Bruch, Eva: Nobelpreis für die Spieltheorie: Die Methoden der Spieltheorie und ihre Anwendung auf Arbeitsmarktfragen, 1995

-         Asmussen, Jörg; Schneider, Carsten: Haushaltskonsolidierung heißt Gerech-tigkeit für kommende Generationen, 2002

-          Asmussen, Jörg: Rating-Agenturen und Finanzaufsicht;

Betriebswirtschaftliche Forschung und Praxis, Heft 3/2005

-         Asmussen, Jörg; Mai, Stefan; Nawrath, Axel: Zur Weiterentwicklung der EU-Finanzmarktintegration; Zeitschrift für das gesamte Kreditwesen 4/2004

-         Asmussen, Jörg: Ein Jahr Pfandbriefgesetz aus Sicht des Bundesministeri-ums der Finanzen;

Immobilien & Finanzierung, Juli 2006

-         Asmussen, Jörg: Verbriefungen aus Sicht des Bundesfinanzministeriums;

Zeitschrift für das gesamte Kreditwesen 19/2006

-         Asmussen, Jörg: Politische Antworten auf die Finanzmarktkrise;

Neue Gesellschaft Frankfurter Hefte 11/08

-         Asmussen, Jörg: Politische Antworten auf die Finanzmarktkrise;

WPg - Die Wirtschaftsprüfung 15. November 2008

-         Asmussen, Jörg: Der Pfandbrief - eine Stütze des deutschen Finanzsystems;

Immobilen & Finanzierung 23 - 2008

-         Asmussen, Jörg: Mastering Global Financial Crises: A German Perspective;

The Washington Quarterly, July 2009

-         Asmussen, Jörg: Finanz- und wirtschaftspolitische Herausforderungen für Deutschland und Europa;

ifo Schnelldienst 4/10, 26. Februar 2010

-         Asmussen, Jörg: Die KfW als Partner des Bundes und der Wirtschaft in der Krise;

Unternehmermagazin 3/2010, Juni 2010

-         Asmussen, Jörg: Restrukturierungsverfahren für Kreditinstitute;

Die Wirtschaftsprüfung 13/2010, 1. Juli 2010

-          Asmussen, Jörg: Neue Eigenkapital- und Liquiditätsvorschriften;

VDMA-Nachrichten, Oktober 2010

-         Asmussen, Jörg: Die Verhandlungsziele der Bundesregierung bei der EU-Umsetzung von Basel III;

Recht der Finanzinstrumente 2/2011, 21. März 2011

-         Asmussen, Jörg: Umbruch im Weltwährungssystem: Sollte die Zeit freier Wechselkurse beendet werden?;

ifo Schnelldienst 7/11, 8. April 2011

-         Asmussen, Jörg: Position des BMF zur Reform der EU-Einlagensicherungsrichtlinie;

Zeitschrift für das gesamte Kreditwesen 15/2011, 1. August 2011

Poleg tega sem objavil več časopisnih člankov, trenutno pa pripravljam dva prispevka za zbornike. Prvi zadeva evro („Evro: včeraj, danes, jutri“) in bo objavljen v zborniku o valutah, ki ga ureja Sara Eisen iz Bloomberga in bo izšel konec leta 2011 pri založbi McGraw Hill. Drugi prispevek obravnava finančno krizo in države v razvoju, objavljen pa bo v zborniku prispevkov o razvojni pomoči, ki bo izšel leta 2012.

4.     Katere so najpomembnejše odločitve, pri katerih ste bili udeleženi v svoji poklicni karieri?

Sodeloval sem pri sprejemanju številnih odločitev na gospodarskem in finančnem področju na nacionalni, evropski in mednarodni ravni. Med najpomembnejše sodijo:

-         od začetka dolžnike krize v nekaterih državah na obrobju evroobmočja se veliko ukvarjam z upravljanjem krize, med drugim tudi z oblikovanjem evropskega instrumenta za finančno stabilnost (EFSF), reformo ekonomskega upravljanja v evroobmočju in pripravo evropskega mehanizma stabilnosti (ESM);

-         po propadu skupine Lehman Brothers jeseni 2008 sem skupaj z Jensom Weidmannom, ki je bil tedaj zaposlen v kabinetu kanclerke, usklajeval odziv nemške vlade na finančno krizo, med drugim tudi s stabilizacijo banke Hypo Real Estate (HRE), pripravo zakona o stabilizaciji finančnih trgov in oblikovanjem sklada, pozneje pa tudi agencije za stabilizacijo finančnih trgov (SoFFin/FMSA), pri čemer sem postal predsednik medsektorskega usmerjevalnega odbora te agencije. V tej vlogi sem se med drugim ukvarjal s primeroma WestLB in Commerzbank. V okviru te naloge je bilo treba oblikovati usklajen odziv ne le na nacionalni, temveč tudi na evropski (med drugim tudi z vidika državnih pomoči) in mednarodni ravni;

-         ko se je nemška vlada leta 2009 odločila pripraviti sveženj gospodarskih spodbud, da bi izničili negativne vplive finančne krize na realno gospodarstvo, sem sodeloval pri zasnovi in izvajanju teh ukrepov ter bil član medsektorskega usmerjevalnega odbora t. i. sklada za Nemčijo (Deutschlandfonds). Tako sem med drugim sodeloval pri reševanju družbe Opel, ki je podružnica skupine General Motors v Nemčiji;

-         sodeloval sem na vseh dosedanjih vrhunskih srečanjih voditeljev skupine držav G-20, ki so zadevala predvsem program finančne obnove in reform po finančni krizi. Med pomembnimi vrhunskimi srečanji, ki sem se jih udeležil pred tem, sta srečanje skupine G-8 v Kölnu (leta 1999) o odpisu dolga na dvostranski ravni in srečanje skupine G-8 v Gleneaglesu leta 2005 o odpisu dolga na večstranski ravni. Na vrhunskem srečanju skupine G-20 v Seulu (2010) sem veliko sodeloval pri pripravi svežnja reform Mednarodnega denarnega sklada;

-         V zvezi z regulacijo finančnih trgov naj omenim, da sem vodil proces oblikovanja nemškega stališča v pogajanjih na evropski ravni o direktivi o trgih finančnih instrumentov, direktivi o ponudbah za prevzem in direktivi o plačilnih storitvah v času nemškega predsedovanja Svetu leta 2007. Na nacionalni ravni sem med drugim vodil izvajanje teh projektov in projektov v okviru procesa Basel 2.

5.     Ali imate poslovne ali finančne deleže ali druge obveznosti, ki bi utegnili biti v navzkrižju z vašimi prihodnjimi nalogami, in ali obstaja kakšen drug pomemben osebni ali drugačen dejavnik, ki bi ga moral Parlament upoštevati pri odločanju o vašem imenovanju?

Ne.

6.     Kako boste ob nastopu funkcije ohranjali neodvisnost od ministrstva g. Schäubla, iz katerega boste ravno odšli?

Kar nekaj uspešnih članov centralne banke je poklicno pot začelo v ministrstvih za finance ali kakem drugem ministrstvu, pa jim ni mogoče očitati, da zaradi tega v centralnih bankah ne delujejo neodvisno. V Nemčiji sta taka bančnika zlasti Hans Tietmeyer in Jürgen Stark, v novejšem času pa tudi predsednik nemške centralne banke (Bundesbank) Jens Wiedmann, ki je na ta položaj prišel neposredno iz kabineta kanclerke. Še en tak novejši primer je Klaas Knot, ki je postal guverner nizozemske centralne banke (De Nederlandsche Bank) julija 2011, tik pred tem pa je delal prav na nizozemskem finančnem ministrstvu. Na evropski ravni imata tako poklicno pot tudi Jean-Claude Trichet in Mario Draghi, pa tudi zunaj Evrope ni neobičajno, da vodstvo centralne banke prevzame nekdanji član vlade; guverner banke Kanade Mark Carney in njegov namestnik Tiff Macklem sta prišla iz vladnih vrst, pa tudi Lesetja Kganyago iz južnoafriške centralne banke.

Po mojem mnenju mora vsak javni uradnik sprejeti in ponotranjiti mandat institucije, institucionalni okvir, kulturo in zgodovinsko ozadje institucije. Sam vse te vidike ECB dobro poznam, saj sem tesno sodeloval z ECB in z zaposlenimi v ECB v različnih skupinah, odborih in kontekstih od same ustanovitve te institucije in še prej, v okviru Evropskega monetarnega inštituta. Če postanem član odbora ECB, bom zvest evru in ECB.

7.     Katere vodilne cilje boste poskušali doseči v okviru mandata v Evropski centralni banki?

Vodilno načelo bo mandat, ki ga Evropski centralni banki dodeljuje Pogodba, zlasti z vidika ciljev in nalog ECB. To pomeni, da je glavni cilj ohraniti stabilnost cen in – brez ogrožanja stabilnosti cen – podpirati splošne gospodarske politike Unije. Poleg tega bi rad poudaril, da mora ECB v skladu s Pogodbo tudi prispevati k zagotavljanju stabilnosti finančnega sistema, kar je drugi vodilni cilj.

Deloval bom neodvisno in v skladu z mandatom ECB, ki ga določa Pogodba, v splošnem interesu državljanov Evropske unije in zlasti celotnega evroobmočja. V celoti se zavedam, da kot član odbora ECB ne bom smel delovati kot zastopnik države, iz katere prihajam.

Močno cenim vrednote, kot so sposobnost, jasnost, skladnost in verodostojnost.

B.     Monetarna politika ECB

8.     Kako ocenjujete monetarno politiko, ki jo je Evropski sistem centralnih bank (ESCB) izvajal dvanajst let? Katere spremembe, če sploh, bi spodbujali?

V skladu s Pogodbo mora ECB ohranjati srednjeročno stabilnost cen v celotnem evroobmočju. Glede na povprečno inflacijo v obdobju, odkar je začela ECB izvajati monetarno politiko, je treba ugotoviti, da je ECB zelo uspešna. Povprečna stopnja inflacije v evroobmočju je približno 2 %, medtem ko je bila povprečna stopnja inflacije v zadnjih 30 letih obstoja nemške marke približno 3 %. Ta uspeh je bil dosežen kljub številnim preglavicam v evroobmočju, ki so segale od hitre rasti cen surovin do pritiska za zniževanje inflacije zaradi zelo hude svetovne gospodarske recesije.

Še pomembneje je, da javnost in finančni trgi trdno verjamejo in zaupajo, da bo ECB dosegla svoj cilj. Inflacijska pričakovanja so ves čas blizu ravni, ki so v skladu s cilji Sveta ECB, da stopnjo inflacije srednjeročno ohrani pod 2 %, vendar blizu tej vrednosti. Celo v času hude gospodarske krize, ko so bile stopnje inflacije v evroobmočju nekaj mesecev negativne, so bila srednjeročna inflacijska pričakovanja nespremenjena, kar je v skladu s ciljem Sveta ECB. To dokazuje izjemno verodostojnost monetarne politike ECB, kar je za centralno banko zelo pomembno. Tako uspešne monetarne politike po mojem mnenju ne bi bilo smiselno spreminjati.

9.     Pogosto se pojavljajo trditve, da se je inflacija zaradi strukturnih sprememb svetovnega gospodarstva preselila z življenjskih potrebščin na premoženje. Izhajajoč iz izkušenj zadnje krize, ali menite, da naj ECB ne bi upoštevala gibanja cen premoženja?

Upadanje ravni in manjše nihanje inflacije cen blaga in storitev sta očitni dejstvi, ki zaznamujeta zadnjih 30 let gospodarskega razvoja v svetu. Na to so pomembno vplivale bistvene izboljšave v institucijah, ki sprejemajo odločitve, in splošno dojemanje stabilnosti cen kot družbene vrednote, ki jo je treba ohranjati za dobro vseh državljanov. Strukturne spremembe, tudi globalizacija svetovnih gospodarstev, so najbrž prispevale k stabilnosti cen, a preudarno oblikovanje politik ostaja ključna gonilna sila.

Toda stabilna inflacija cen domačega blaga in storitev v monetarni politiki ne sme biti samoumevna. Zelo podrobno je treba spremljati vse dogajanje na tem področju.

Obenem je finančna kriza, ki se je začela sredi leta 2007, le zadnji – in zelo resen – v nizu dogodkov, ki dokazuje, kako težko centralne banke spremljajo gibanje cen premoženja. Mednarodna razprava o finančni in gospodarski krizi v akademski sferi in med nosilci odločitev v gospodarski politiki je po mojem mnenju prispevala k razširjenemu mnenju, da morajo države in centralne banke v primeru izrednih dogodkov na makroekonomski ravni nasploh in zlasti v primeru neugodnega gibanja cen premoženja aktivno ukrepati. Strategija „čakanja križem rok“ očitno ni več aktualna. Profesor Ottmar Issing je pred kratkim lepo povedal: „Vprašanje, kaj storiti, ko balon poči, ostaja. Toda odgovor nanj je treba iskati šele, če tudi kljub vsem prizadevanjem ni mogoče preprečiti nastanka takega balona.“

Pri tem ne gre za določanje ciljnih cen nekaterih vrst premoženja, temveč za to, da je treba preprečiti, da bi se nevzdržno gibanje cen premoženja sprevrglo v pravo finančno krizo, ki bi (pa četudi šele v daljni prihodnosti) lahko onemogočala centralni banki, da ohrani stabilnost cen, s tem pa bi zelo negativno vplivala na končni rezultat in na stabilnost cen.

Strategija ECB na področju monetarne politike je zasnovana tako, da se pri razmisleku o politikah upošteva gibanje cen premoženja, toda ne kot cilj, temveč kot ključni kazalnik prihodnje gospodarske aktivnosti v smislu vpliva gibanja cen premoženja na bogastvo, strošek kapitala in stanje bilanc v različnih sektorjih evroobmočja. Poleg tega je mogoče zaradi srednjeročne naravnanosti monetarne politike ECB upoštevati tudi tveganja za finančno stabilnost, ki se običajno razvijajo dlje časa kot drugi gospodarski pretresi. V okviru monetarne analize ECB je mogoče predvsem spremljati interakcije med oblikovanjem cen na premoženjskih trgih ter posojili in likvidnostjo v finančnem sektorju; navsezadnje so finančna neravnovesja pogosto povezana s prekomerno monetarno rastjo in porastom posojil. Na podlagi teh informacij lahko ECB oceni srednje- in dolgoročne napovedi gibanja cen.

V splošnem srednjeročna naravnanost monetarne strategije ECB in pomembna vloga monetarne analize v širšem okviru ECB, usmerjenem v stabilnost, omogočata, da ECB pri oblikovanju odločitev na področju monetarne politike ustrezno upošteva nastajanje in posledice finančnih neravnovesij in neusklajenosti cen premoženja.

10.   Kako ocenjujete posledice rastočih cen surovin za monetarno politiko? Ali v smislu monetarne politike obstaja nasprotje med bojem proti recesiji in previdnostjo glede inflacije (pričakovanji)?

Odgovor na to vprašanje mora temeljiti na razlikovanju med začasnimi in trajnimi učinki rasti cen surovin ter na oceni, ali lahko taka rast povzroči tudi sekundarne učinke. V primeru začasnih učinkov monetarna politika ni treba igrati aktivne vloge, saj je usmerjena srednjeročno. Toda rast cen surovin je pomembna za monetarno politiko, če je dlje časa prisoten trend rasti teh cen ali če se prvotno začasni učinki prelevijo v sekundarne – posredne – učinke ter prek plač in določanja cen, pa tudi zaradi večjih inflacijskih pričakovanj, povzročijo inflacijo cen življenjskih potrebščin. To se lahko na primer zgodi zaradi indeksacije plač in cen glede na inflacijo v preteklosti ali pa zaradi splošnejšega vpliva na inflacijska pričakovanja. V teh primerih je morda treba prilagoditi monetarno politiko, da bi znova vzpostavili srednjeročno stabilnost cen in umirili srednjeročna inflacijska pričakovanja.

Kar zadeva drugi del vprašanja, dolgoročno kompromisa med rastjo in inflacijo ni. Ohranjanje srednjeročne stabilnosti cen je ključen in nujen prispevek monetarne politike k spodbujanju vzdržne gospodarske rasti in ustvarjanju delovnih mest v gospodarstvu evroobmočja.

11.   Kakšen je vaš pogled na heterogenost monetarnih pogojev v evroobmočju in na njen vpliv na enotno monetarno politiko ECB?

Določena stopnja heterogenosti je v monetarni uniji normalen pojav. Sedanja heterogenost monetarnih pogojev v evroobmočju – pri čemer predpostavljam, da govorite o razlikah v stopnjah inflacije in rasti – je v glavnem rezultat uravnavanja nevzdržnih makroekonomskih gibanj v nekaj državah, ki so jih pogosto zaznamovale strme rasti cen premoženja, primanjkljaji tekočih računov ter bančni in zasebni sektor z velikim finančnim vzvodom.

ECB poskuša s svojo monetarno politiko ohranjati srednjeročno stabilnost cen v celotnem evroobmočju. Pogoji v posameznih državah na vodenje monetarne politike vplivajo le, kolikor taka gibanja vplivajo (ali je moč pričakovati, da bodo vplivala) na gibanja na ravni evroobmočja s prelivanjem v druge države prek običajnih trgovinskih kanalov ali pa s širjenjem negativnih vplivov ali nezaupanja, pri čemer je lahko ogrožena srednjeročna stabilnost cen v evroobmočju. Ravno zaradi obstoja enotne monetarne politike in z njo enotne politike obrestnih mer v vseh državah evroobmočja z monetarno politiko ni mogoče vplivati na gibanja, ki so značilna za neko državo. To je naloga drugih gospodarskih politik, široke palete strukturnih in fiskalnih politik in tudi plačne politike.

12.   Ali menite, da se banke iz evroobmočja preveč zanašajo na likvidnost, ki jo zagotavlja ECB?

Kot veste, se je ECB na propad skupine Lehman Brothers, zaradi katerega se je finančna kriza še poglobila, leta 2008 odzvala z uvedbo več nestandardnih ukrepov monetarne politike za banke (glede na finančno strukturo evroobmočja), vključno s postopki neomejene dodelitve sredstev z nespremenljivo obrestno mero v vseh operacijah refinanciranja. V teh postopkih lahko banke v evroobmočju pridobijo neomejena likvidnostna sredstva iz Eurosistema po lastni izbiri in z nespremenljivo obrestno mero, če le lahko te banke zagotovijo zadostno in primerno zavarovanje. Načeloma ECB banke ne ocenjuje glede na njeno vedenje v operacijah refinanciranja, saj je zagotavljanje likvidnostnih sredstev centralne banke ena od ključnih nalog centralne banke. Poleg tega se lahko zaradi strukture finančnega sistema zahteve bank v vsaki taki operaciji močno spreminjajo. Hkrati se bančni sistemi več držav evroobmočja zaradi težav pri financiranju iz zunanjih virov trenutno neobičajno močno zanašajo na operacije ECB. V hujših primerih so te države uvedle programe gospodarskih reform, ki bi morale sčasoma voditi v postopno zmanjšanje povečanega povpraševanja bank v teh državah po likvidnostnih sredstvih centralne banke. Svet ECB zelo pozorno spremlja razmere, da bi zagotovil, da podpora za zagotavljanje likvidnosti ne bi ovirala izvajanja monetarne politike, in sicer z usmerjanjem kratkoročnih obrestnih mer na monetarnem trgu v skladu z naravnanostjo monetarne politike.

13.      Kako naj po vašem mnenju ECB izpolnjuje sekundarne obveznosti iz Pogodbe (prispevati h gospodarski rasti in polni zaposlenosti) brez poseganja v cilj stabilnosti cen in katere instrumente bi lahko pri tem uporabila?

V splošnem obstaja konsenz, da je ohranjanje srednjeročne stabilnosti cen najboljši prispevek monetarne politike k trajnostni gospodarski rasti in ustvarjanju delovnih mest. Danes dobro vemo, da centralna banka ne more trajnostno vplivati na gospodarsko rast s spreminjanjem denarne mase. Stabilnost cen na primer prinaša večjo preglednost relativnih cen, nižje pribitke za inflacijsko tveganje pri obrestnih merah in manj izkrivljanj davčnih sistemov in sistemov socialne varnosti. Tako je stabilnost cen najpomembnejši prispevek monetarne politike k ustvarjanju ugodnega gospodarskega okolja in visoki ravni zaposlenosti. Čisto na kratko: stabilnost cen je temelj za rast. V skladu s členom 127 Pogodbe o delovanju EU je poglavitni cilj Eurosistema ohranjati stabilnost cen. Stabilnost cen torej ni le poglavitni cilj monetarne politike ECB, temveč je tudi cilj EU v celoti. Svet ECB je določil jasno številčno merilo za doseganje stabilnosti cen. Cilj ECB je srednjeročno ohraniti inflacijo pod 2 %, vendar blizu tej vrednosti, in že od začetka ta cilj uspešno izpolnjuje.

Pogodba določa sekundarne obveznosti ECB (brez poseganja v cilj stabilnosti cen) za podporo splošnim gospodarskim politikam v Uniji, ki vključujejo uravnoteženo gospodarsko rast in polno zaposlenost. Tako Pogodbi vzpostavljata jasno hierarhijo ciljev Eurosistema, iz katere je jasno, da verodostojno zagotavljanje stabilnosti cen prispeva k splošni makroekonomski stabilnosti in najbolje varuje gospodarstvo pred posledicami nepredvidenih pretresov. V času finančne krize se je monetarna politika na gospodarske in finančne pretrese odzvala z ustrezno srednjeročno usmeritvijo, da bi zagotovila utrditev inflacijskih pričakovanj in stabilizirala makroekonomski razvoj. ECB je ves čas pomagala gospodarstvu s prilagajanjem usmeritve monetarne politike, ne da bi negativno vplivala na srednjeročne napovedi o stabilnosti cen, s čimer je trdno zasidrala srednjeročna inflacijska pričakovanja.

14.   Kaj menite o svežnju za gospodarsko upravljanje, kot je bil nedavno sprejet? Kateri nadaljnji ukrepi so po vašem mnenju potrebni za okrepitev gospodarskega upravljanja v EU?

Nedavno sprejetje svežnja za gospodarsko upravljanje eno leto po objavi zakonodajnih predlogov Komisije pozdravljam, saj to vliva zaupanje državljanom EU in finančnemu trgu, kar je v sedanjih razmerah še posebej pomembno. Sprejeti ukrepi so nedvomno korak v pravo smer na poti k okrepljenemu in širšemu nadzoru gospodarstva. Zdaj je ključno, da se nova zakonodaja in povezana načela (npr. pravilo „upoštevaj ali pojasni“) dosledno izvajajo (ne le dobesedno, temveč je treba delovati tudi v duhu teh pravil). To bo mogoče le, če vsi ustrezni nacionalni organi ta pravila zares sprejmejo za svoja. Klavzula o ponovnem pregledu, ki je vključena v zakonodajo, bo omogočila nadaljnjo krepitev gospodarskega upravljanja v EU in evroobmočju. Ponovni pregled bo priložnost za okrepitev sistema, ki temelji na pravilih, in za odpravljanje nekaterih preostalih pomanjkljivosti na področju gospodarskega upravljanja.

Da bi še okrepile gospodarsko upravljanje, morajo države članice uvesti močne nacionalne fiskalne okvire, na primer z vključevanjem „omejitev zadolževanja“ v nacionalne ustave. Upravljanje evroobmočja je treba okrepiti tudi z nadaljnjimi institucionalnimi reformami, npr. z imenovanjem rednega predsednika Ekonomsko-finančnega odbora/delovne skupine Evroskupine (EWG). Poleg tega bi lahko zaveze v okviru pakta za evro+ in strategije Evropa 2020 vključili v sekundarno zakonodajo in bi postale zavezujoče v obliki „evropskega pakta za konkurenčnost“. Pomemben je tudi nadaljnji napredek pri uresničevanju skupnega trga, zlasti na področju storitev, s čimer bi okrepili potencial EU za rast. Končno bi bil nadaljnji napredek pri oblikovanju gospodarske unije nepopoln brez dodatnih ukrepov za okrepitev evropske razsežnosti na področju regulacije in nadzora finančnih trgov v EU in zlasti v evroobmočju, pri čemer gre predvsem za instrumente za upravljanje finančne krize (sklad za reševanje, sistemi zajamčenih vlog). Gospodarsko unijo bo moral spremljati ustrezen napredek v smeri bolj povezane fiskalne in politične unije, za kar bo treba spremeniti Pogodbi.

15.   Katere vloge, odnosi in izzivi po vašem mnenju čakajo ECB in prihodnji evropski mehanizem za stabilnost?

Evropski mehanizem za stabilnost (ESM) in Evropska centralna banka (ECB) imata različna mandata. Evropski mehanizem za stabilnosti bo uporabljen, če bo to nujno za ohranjanje stabilnosti evroobmočja v celoti, pri čemer bo zagotavljal podporo za stabilnost pod ustreznimi pogoji v korist držav članic ESM, kot tak pa bo široko makrofinančno usmerjen. Glavni cilj ECB je ohranjati srednjeročno stabilnost cen v evroobmočju. Mandata ECB in ESM se torej dopolnjujeta, saj je stabilnost cen nujen pogoj za širšo makrofinančno stabilnost.

Poleg tega pogodba o ESM dodatno ureja vključevanje ECB v evropski mehanizem za stabilnost na štirih glavnih področjih.

Prvič, po prošnji države članice iz evroobmočja za pomoč bo ECB v povezavi s Komisijo in Mednarodnim denarnim skladom ocenila, ali je ogrožena finančna stabilnost evroobmočja kot celote, kar bi zahtevalo uporabo ESM.

Drugič, kadar bo potrebna uporaba ESM, bo ECB v povezavi s Komisijo in Mednarodnim denarnim skladom ocenila dejanske finančne potrebe zadevne države članice.

Tretjič, osebje ECB bo prispevalo, kjer je to ustrezno, tudi s svojim tehničnim znanjem, k pogajanjem o memorandumu o soglasju, v katerem bodo ustrezno opredeljeni pogoji, ter pri poznejšem spremljanju in izvajanju takega memoranduma o soglasju.

Četrtič, v skladu s sklepi voditeljev na vrhu držav evroobmočja z dne 21. julija naj bi uvedba sekundarnih intervencij na trgu v okviru evropskega mehanizma za stabilnost temeljila na analizi ECB, v kateri bi ugotovili, da obstajajo izjemne okoliščine na finančnem trgu in izredna tveganja za finančno stabilnost.

Vrednostni papirji, ki bi jih izdal evropski mehanizem za stabilnost, naj bi bili primerno zavarovanje za ukrepe monetarne politike ECB, kot velja za evropski instrument za finančno stabilnost. Vendar zaradi prepovedi financiranja v skladu s členom 123 Pogodbe o delovanju EU evropski mehanizem za stabilnost ne bo upravičen do ukrepov monetarne politike ECB.

Glavni cilj ECB je in ostaja ohranjanje stabilnosti cen v evroobmočju. Vse aktivnosti v zvezi z delovanjem evropskega mehanizma za stabilnost so lahko izključno pomožne narave in bi jih ECB izvajala pod jasnim pogojem, da obstaja jasno razumevanje, da ne smejo posegati v mandat ECB, kot ga določata Pogodbi o EU.

16.   Pred kratkim se je pojavila ideja o vključitvi ECB v financiranje operacij evropskega instrumenta za finančno stabilnost. Kaj menite o tem?

Splošno razširjeno mnenje je, da bi bilo treba sredstva evropskega instrumenta za finančno stabilnost uporabljati čim učinkoviteje. To bi najbolj povečalo koristi za evroobmočje kot celoto, ki so povezane z vsakim potrošenim evrom v okviru državnega programa, hkrati pa zaščitilo denar evropskih davkoplačevalcev. V zvezi s tem je bistvenega pomena tudi, da države hitro uveljavijo nove instrumente evropskega instrumenta za finančno stabilnost v skladu s sklepom voditeljev držav in vlad z dne 21. julija. Pomembno je, da je evropski instrument za finančno stabilnost zmožen izpolniti svojo funkcijo za učinkovito in uspešno varovanje finančne stabilnosti.

Glede vključevanja ECB v financiranje zadolževanja evropskega instrumenta za finančno stabilnost je treba po mojem mnenju pojasniti, da bo ECB vedno strogo spoštovala duh in pravno razsežnost prepovedi financiranja iz Pogodbe.

Glede na to, da je edini namen evropskega instrumenta za finančno stabilnost zagotoviti financiranje tistim državam evroobmočja, ki so v finančnih težavah, bi bilo vključevanje ECB v tako financiranje v nasprotju s prepovedjo iz člena 123 PDEU. Ne glede na tako pravno presojo pa bi bilo videti, da ECB s financiranjem evropskega instrumenta za finančno stabilnost krši duh določb iz Pogodbe, kar bi predstavljalo resno tveganje za verodostojnost in ugled ECB. Če bi bilo videti, da bi bila monetarna politika podrejena vprašanjem fiskalne politike, bi bilo kršeno ključno načelo, ki je zaznamovalo sodobne okvire monetarnih politik centralnih bank, in sicer neodvisnost centralnih bank, s tem pa bi bila ogrožena zmožnost monetarnih oblasti, da dosežejo stabilnost cen.

17.   Kaj bi izdaja evroobveznic pomenila za gospodarsko upravljanje v evroobmočju?

Izraz „euroobveznice“ obsega številne različne ideje. Predlogi za euroobveznice se med drugim razlikujejo glede na jamstveno strukturo, kapitalsko strukturo in strukturo upravljanja, zato posledice vsakega primera za gospodarsko upravljanje niso enake.

Glede na navedeno, vsi predlogi euroobveznic predvidevajo skupno izdajanje dolga med državami članicami evroobmočja in določeno obliko vzajemnega jamstva. Če je to jamstvo solidarno, ga Pogodba v sedanji obliki prepoveduje. Bolj na splošno, tako solidarno jamstvo nujno zmanjšuje spodbudo za trdne fiskalne (in makro) politike sodelujočih držav. Bistvenega pomena je, da struktura upravljanja vseh takih ureditev zagotavlja, da te učinke zmanjševanja spodbude v celoti izravnajo drugi mehanizmi. Videti je, da sedanji predlogi ne zagotavljajo takih okvirov, ki bi bili združljivi s spodbudami, brez večjih sprememb strukture upravljanja EU (vključno s spremembami Pogodbe). Če bi taka izdaja izenačila obrestne mere med sodelujočimi državami članicami, bi poleg tega ustvarila posredno subvencijo med fiskalno trdnimi in fiskalno manj trdnimi državami članicami in s tem še bolj oslabila spodbude za fiskalno disciplino v EMU.

18.   Ali mislite, da bi ECB potrebovala več novih instrumentov za reševanje krize evroobmočja?

Naj najprej poudarim, da je ECB bančnemu sistemu evroobmočja zagotovila izjemno visoko stopnjo likvidnostne podpore med finančno krizo in je zavezana, da bo s tem nadaljevala, dokler bo taka pomoč potrebna. Banke evroobmočja imajo že od oktobra 2008 možnost pridobiti, na podlagi zavarovanja z raznovrstnimi vrednostnimi papirji in po fiksni obrestni meri, neomejene zneske likvidnostnih sredstev centralne banke (pri vseh operacijah refinanciranja ECB z zapadlostmi od 1 tedna do trenutno treh mesecev). Ta postopek neomejene dodelitve s fiksno obrestno mero dejansko zagotavlja bankam zavarovanje pred likvidnostnimi tveganji po sorazmerno nizki ceni. Po takem zavarovanju je v sedanjih razmerah veliko povpraševanje in na medbančnih trgih je njegova pridobitev le zelo draga ali pa skoraj nemogoča.

Čeprav ECB poudarja, da je ta instrument začasen, je že izjavila, da bo veljal, dokler bo potreben, vendar vsaj do začetka leta 2012. ECB nenehno pregleduje splošne razmere.

V kolikor sedanje težave na finančnih trgih evroobmočja presegajo likvidnostne omejitve solventnih bank in se bolj kot to nanašajo na težave glede solventnosti, je treba rešitve poiskati drugje, zlasti pri nacionalnih vladah, ki bi morale zagotoviti pomoč pri dokapitalizaciji, v skladu z ugotovitvami zadnjih testov izjemnih situacij, če za zadevne banke ne bi bilo mogoče pridobiti tržnega financiranja. Glavnega vzroka za sedanje težave pa ne moremo in ne bi smeli reševati z intervencijo centralne banke. Zato ne vidim potrebe po novih instrumentih za ECB.

19.   Kakšno vlogo naj imajo po vašem mnenju bonitetne ocene držav v politiki ECB? Ali mislite, da bi morala ECB praviloma sprejeti vse državne obveznice evroobmočja kot vrednostne papirje?

Pri ocenjevanju kreditnih standardov upravičenih sredstev kot zavarovanja pri operacijah monetarne politike so bonitetne ocene bonitetnih agencij samo eden od uporabljenih podatkov, ne pa edini. Eurosistem upošteva tudi druge lastnosti, ki zagotavljajo varstvo pred tveganji. V primeru države, v kateri poteka program prilagajanja, je bistvenega pomena skladnost države s programom in ocena programa, ki jo določi ECB.

V zvezi z državnimi obveznicami evroobmočja in tudi z vsemi drugimi vrednostnimi papirji je standarde določil Eurosistem v svojem bonitetnem okviru. Eurosistem si upravičeno pridržuje pravico, da ugotovi, ali izdaja, izdajatelj, dolžnik ali jamstvo izpolnjujejo njegove zahteve po višjih kreditnih standardih na podlagi vseh informacij, ki jih šteje za ustrezne, in lahko zavrne, omeji uporabo sredstva ali uporabi dodatne odbitke, če so potrebni za zagotovitev primernega varstva Eurosistema pred tveganji v skladu s členom 18.1 Statuta ESCB.

20.   Kaj menite o evropski bonitetni agenciji?

Morebitna ustanovitev nove neodvisne evropske bonitetne agencije bi lahko bila koristna, zlasti zato, ker bi zaostrila konkurenco med bonitetnimi agencijami in s tem pripomogla k boljšemu ocenjevanju, možno pa je tudi, da bi lahko bolj upoštevala evropske finančne posebnosti. Vendar bi morala taka agencija ostati popolnoma neodvisna od političnih ali drugih vplivov. Verjetno bi tudi trajalo nekaj časa, dokler taka agencija ne bi mogla verodostojno izdajati bonitetnih ocen, ki bi bile stroge, trdne, neprekinjene in bi se preverjale na podlagi preteklih izkušenj, tako da bi ustrezale zahtevam uredbe o bonitetnih agencijah.

Glede na navedeno je po mojem mnenju pomembno poudariti osnovno težavo prekomernega zanašanja na zunanje bonitetne ocene. Odbor za finančno stabilnost, Komisija EU in Baselski odbor za bančni nadzor trenutno opravljajo pomembno delo na tem področju.

21.   Kaj menite o programu za trge vrednostnih papirjev? Ali postaja ECB po vašem mnenju s tem dejansko fiskalni akter in bi lahko bila ogrožena njena neodvisnost?

Program za trge vrednostnih papirjev, kakor ga je objavila ECB, je bil uveden maja 2010 za podporo prenosu odločitev monetarne politike v zvezi s segmenti finančnih trgov, ki ne opravljajo svoje funkcije, z namenom zagotoviti stabilnost cen v evroobmočju kot celoti. Odločitev o ponovnem začetku kupovanja obveznic avgusta 2011 je bila sprejeta glede na znatno tveganje, da nekateri trgi državnih dolžniških vrednostnih papirjev ne bi več opravljali svoje funkcije in bi se napetosti v odsotnosti intervencije preselile na druge trge. Trgi vrednostnih papirjev, zlasti pa trgi državnih obveznic, ki ne opravljajo svoje funkcije, lahko zelo škodljivo vplivajo na prenos usmeritve monetarne politike v realno gospodarstvo (in s tem nazadnje tudi na cene). Gledano od zunaj, je skoraj nemogoče presoditi, ali in v kolikšni meri se taki škodljivi učinki na prenos usmeritve monetarne politike na realno gospodarstvo tudi resnično dogajajo. Publikacije ECB, npr. mesečni bilten, bi morale zagotoviti čim več informacij. Po mojem mnenju je nujno, da je program za trge vrednostnih papirjev samo začasen in omejen in da je konec sheme predvidljiv, da lahko okrepljeni instrument za finančno stabilnost prevzame dejavnosti na sekundarnih trgih. Drugi pomemben vidik je, da so dejavnosti na sekundarnih trgih v celoti sterilizirane, tako da ne ovirajo izvajanja monetarne politike z usmerjanjem kratkoročnih obrestnih mer na denarnih trgih v skladu z usmeritvijo monetarne politike.

Cilj ECB je samo stabilizirati tiste trge, ki ne delujejo več normalno. Prvi in absolutno potreben pogoje za uspeh pa je, da vlade pospešijo fiskalno konsolidacijo in so neomajne pri izvajanju strogih ukrepov, ki so nepogrešljivi. Motnje na trgu, v primeru trgov vrednostnih papirjev v nekaterih državah članicah, so posledica dejstva, da morajo vlade posamezno še zagotoviti svojo verodostojnost na trgih, in da medsebojni nadzor, ki ga zahteva pakt za stabilnost in rast, ni bil pravilno izvajan. Nesporno je, da je bila ECB v določenih primerih edini deležnik v evroobmočju, ki je bil sposoben ukrepati, vendar pa je fiskalno in monetarno politiko načeloma treba jasno ločevati. Zato mora evroobmočje ukrepati in izvesti potrebne predpogoje (ukrepe za prilagajanje na nacionalni ravni, okrepljeni instrument za finančno stabilnost, evropski mehanizem za finančno stabilnost, boljše strukture upravljanja), da se ponovno vzpostavi spodobnost ukrepanja in omogoči ECB umik iz teh dejavnosti, takoj ko bodo to dovoljevale razmere na trgu.

22.   Kdaj predvidevate dejanski umik ECB iz sedanjih nestandardnih ukrepov?

Nestandardni ukrepi monetarne politike ECB so bili sprejeti zato, da bi se glede na oslabljene finančne trge okrepil proces prenosa monetarne politike. Izhod iz teh ukrepov je torej povezan s postopnim razvojem razmer na finančnih trgih, to pa je spet v veliki meri odvisno od ustreznih nacionalnih politik, ki jih je treba sprejeti in izvajati. Odločna fiskalna konsolidacija in strukturne reforme v državah, ki so v finančnih težavah, bi omejila premije za tveganja v donosnosti vrednostnih papirjev. Odločni ukrepi za dokapitalizacijo bank v finančnih težavah bi znatno pripomogli k obnovitvi dostopa teh bank na denarne trge in ECB omogočili, da omeji svojo posredniško vlogo.

Program za trge vrednostnih papirjev je začasen, enako kot vsi drugi nestandardni ukrepi monetarne politike, ki jih je ECB sprejela v odgovor na krizo. Sklepov Sveta ECB o ključnih obrestnih merah ne nadgrajuje, ampak ga dopolnjuje, ker krepi proces prenosa monetarne politike. Kot vsi nestandardni ukrepi monetarne politike bi bilo treba program za trge vrednostnih papirjev čim prej postopoma ukiniti, takoj ko se umirijo razmere, ki so botrovale njegovemu začetku.

23.   Ali predvidevate, da se bo stališče ECB spremenilo, kar zadeva močno nasprotovanje prestrukturiranju grškega dolga?

Kar zadeva vprašanje prestrukturiranja dolga v Grčiji, je ECB nenehno vztrajala pri treh ključnih sporočilih. Prvič, ECB je rekla, da mora biti vsako sodelovanje zasebnega sektorja prostovoljno, in to se spoštuje. Drugič, ECB je rekla, da se je treba izogibati „kreditnim dogodkom“, in videti je, da se bo zgodilo tudi to. Tretjič, ECB je tudi rekla, da se je treba izogibati plačevanju le nekaterih obveznosti (selective default), tako da bi Grčija spoštovala svoje dolžniške obveznosti in strogo upoštevala dogovorjeni program, s tem pa bi pomagala zagotoviti minimiziranje stroškov za izgube, učinke prelivanja in širitev na druge države evroobmočja. Sklepi, ki so jih 21. julija sprejeli voditelji držav in vlad, vključujejo vse potrebne previdnostne ukrepe, da lahko obravnavajo pomisleke ECB v tej zvezi.

Kar zadeva specifično vključevanje zasebnega sektorja, ki je predvideno za Grčijo, so voditelji držav in vlad 21. julija priznali, da je bil pristop, zavzet v primeru Grčije, izjemen in edinstven odgovor na izjemne in edinstvene razmere. Vse druge države članice evroobmočja so potrdile, da so trdno odločene v celoti spoštovati svoj državni dolg in svoje sprejete obveznosti za vzdržno fiskalno konsolidacijo in strukturne reforme. Po mnenju ECB je ta odločnost absolutno temeljnega pomena in meni, da je verodostojnost vsega državnega dolga odločilen element za zagotavljanje finančne stabilnosti v evroobmočju kot celoti.

Z vidika predvidenega drugega programa evroobmočja/MDS za Grčijo, ki je bil načeloma prav tako sklenjen 21. julija, mora trojica zagotoviti analizo vzdržnosti dolga. Program in vključevanje zasebnega sektorja morata biti pripravljena tako, da se v Grčiji ohrani ali doseže vzdržna zadolženost. ECB je del trojice in bo spoštovala svojo usmeritev glede zagotavljanja finančne stabilnosti v evroobmočju kot celoti.

24.   Kako boste zagotoviti preglednost v zvezi s programom za trge vrednostnih papirjev in programom za nakup kritih obveznic?

ECB v celoti podpira načela preglednosti in odprtosti. Vendar pa se lahko pojavijo razmere, ki zahtevajo odstopanje od teh načel. Navajanje več podrobnosti o transakcijah, ki se opravljajo v okviru programa za trge vrednostnih papirjev in programa za nakup kritih obveznic, bi lahko škodovalo učinkovitosti in uspešnosti navedenih programov. Udeležencem na finančnih trgih pa bi lahko omogočilo predvidevanje nakupov s strani Eurosistema in razvoj strategij trgovanja, ki bi jim omogočile okoriščanje z intervencijami ECB. To bi pomenilo, da bi moral Eurosistem kupiti večje količine obveznic, da bi dosegel predvidene učinke. Kar zadeva nakupe v okviru programa za trge vrednostnih papirjev, ki še potekajo, ECB že tedensko zagotavlja informacije o zneskih, za katere je skupno intervenirala na obvezniških trgih.

25.   Kako ocenjujete povečanje obveznosti in terjatev članic ECB v okviru sistema Target II?

Veliki čezmejni plačilni tokovi med bankami v evroobmočju so običajna značilnost monetarne unije. Pred nastopom finančne krize so bili tokovi na splošno precej uravnoteženi po državah: bančni sistem države je lahko na splošno nadomestil odlive plačil, povezane z neto uvozom blaga in storitev ali pridobivanjem sredstev v tujini, s prilivi, zlasti z zbiranjem sredstev na čezmejnem medbančnem trgu. Z nastopom finančne in državne dolžniške krize to ni bilo več mogoče: odlivi so večji kakor prilivi za bančne sisteme nekaterih držav evroobmočja (kot so Grčija, Portugalska in Irska) in nasprotno za druge države evroobmočja (kot je Nemčija). Taki neuravnoteženi čezmejni plačilni tokovi pomenijo, da bančni sistemi potrebujejo več likvidnostnih sredstev centralne banke v enih državah kot v drugih, kjer denar komercialnih bank priteka. S tem postane neto porazdelitev likvidnosti v Eurosistemu neenakomerna: nekatere nacionalne centralne bank neto zagotavljajo več likvidnosti (glede na velikost bančnih sistemov svojih držav) kakor druge. To povzroča različna stanja znotraj Eurosistema: nekatere nacionalne centralne banke imajo terjatve do ECB, druge obveznosti. Ta stanja nacionalnih centralnih bank se imenujejo terjatve in obveznosti v okviru sistema TARGET2, ker se neravnovesja plačilnih tokov med državami pokažejo v plačilnem sistemu, ki se uporablja za obdelavo in poravnavo takih tokov v denarju centralne banke in ki je v Eurosistemu TARGET2.

Neravnovesja nacionalnih centralnih bank (ki skupaj znašajo nič) v sistemu TARGET2 tako izkazujejo neenakomerno razporeditev likvidnostnih sredstev centralne banke po nacionalnih centralnih bankah Eurosistema. Ta neenakomerna porazdelitev v Eurosistemu zagotavlja stabilnost, saj omogoča finančno trdnim bankam – tudi v državah v finančnih težavah – pokrivanje likvidnostnih potreb v zameno za primerno zavarovanje. To prispeva k učinkovitemu prenosu monetarne politike na širše gospodarstvo evroobmočja in s tem srednjeročno vzdrževanje stabilnosti cen v evroobmočju.

V gospodarski in monetarni uniji terjatev nacionalne centralne banke v okviru sistema TARGET2 sama po sebi ne izraža izpostavljenosti nacionalne centralne banke finančnemu tveganju. Izpostavljenost Eurosistema tveganjem je povezana z zagotavljanjem likvidnosti bankam in s tem samim operacijam monetarne politike. Operativno tveganje se zmanjšuje s trdnim okvirom za upravljanje s tveganji, vsa preostala tveganja pa se praviloma razdelijo med nacionalne centralne banke Eurosistema v skladu z njihovimi deleži v kapitalu ECB; to ni povezano s pozicijami posameznih centralnih bank v sistemu TARGET2.

26.   Kateri so po vašem mnenju najpomembnejši cilji strategije za rast in delovna mesta do leta 2020? Kako bi lahko ECB in instrumenti za usklajevanje gospodarskih politik prispevali k uspehu te strategije? Razvrstite po pomembnosti strukturne reforme, za katere menite, da so prednostna naloga v EU, in utemeljite svoj izbor.

Vse države članice evroobmočja morajo izvesti obsežne in celovite strukturne reforme, da bodo okrepile svojo konkurenčnost in zaposlovanje, povečale prilagodljivost svojih gospodarstev ter izboljšale svoje možnosti za dolgoročno rast. Ambiciozne strukturne reforme so nujne za ponovno pridobitev zaupanja.

Instrumenti usklajevanja gospodarske politike morajo biti usmerjeni v podporo tem ciljem. Z uvedbo evropskega semestra se zdaj tako programi za stabilnost in konvergenčni progami kot tudi nacionalni programi reform, vključno z zavezami iz pakta „euro plus“, pošiljajo in ocenjujejo istočasno, kar povečuje skladnost priporočil glede politike na evropski ravni. Zdaj je bistveno, da se izdana politična priporočila za posamezno državo v celoti uresničujejo. Države članice evroobmočja morajo nadaljevati s sprejemanjem ambicioznih reform. Tudi v skladu z novim „postopkom v zvezi s čezmernimi neravnovesji“ bodo države članice, v katerih so se nakopičila velika gospodarska in fiskalna neravnovesja, morale ta neravnovesja odpraviti z izvajanjem ustreznih ukrepov gospodarske in fiskalne politike. Zato je nujno, da se novi instrumenti za nadzor politik držav članic prepričljivo izvajajo v podporo ciljev za strategijo za rast in delovna mesta. Z zagotavljanjem stabilnosti cen in prispevanjem k finančni stabilnosti tudi Evropska centralna banka prispeva k ustvarjanju okolja za krepitev rasti.

Pri razmišljanju o strukturnih reformah je največjo prednost treba nameniti krepitvi konkurenčnosti in možnosti za rast Evropske unije ob upoštevanju konkurence z razvitimi državami in državami v vzponu v svetovnem merilu. To je povezano z različnimi področji, na primer z izobraževanjem, storitvami, trgi dela, trajnostnostjo, raziskavami in razvojem ter s krepitvijo notranjega trga. Hkratno udejstvovanje na teh področjih lahko sproži celoten proces in ima vzajemne pozitivne učinke. Konkretni ukrepi na teh področjih bi lahko bili:

-         Na področju izobraževanja zadostno javno vlaganje, dostopnost izobrazbe ne glede na družbeni položaj in čezmejno priznavanje diplom.

-         V storitvenem sektorju nadaljnja liberalizacija na primer v obrtniških zaščitenih poklicih. Tudi sektor zdravstvenih storitev ima velike možnosti.

-         Na trgih delovne sile nadaljnja čezmejna liberalizacija. Vendar pa si velja zapomniti, da je delo večdimenzionalno. Ni le proizvodni dejavnik, ampak tudi pomembno sredstvo sodelovanja v družbi in vključevanja vanjo. Pravica do kolektivnega pogajanja ne bi smela biti vprašljiva, vendar pa je treba odpraviti vse oblike indeksacije plač.

-         Kar zadeva trajnostnost, je glede na demografske spremembe ključna fiskalna vzdržnost. Staranje družbe, pa tudi migracije in mobilnost na notranjem trgu ter prek njegovih meja, predstavljajo izzive za vzdržnost sistemov socialnega varstva. Učinkovitost javnega sektorja se mora izboljšati.

-         Na področju raziskav in razvoja bi bilo treba olajšati dostop do naložbenega kapitala.

-         Trgovinske ovire – odkrite in skrite – bi bilo treba še zmanjšati z namenom krepitve notranjega trga, hkrati pa je treba ohranjati visoko raven varstva potrošnikov, zlasti na področju finančnih storitev.

27.   Kaj menite, kako hitro naj se nove države članice glede na vsa konvergenčna merila in sodelovanje v mehanizmu deviznega tečaja evropskega monetarnega sistema (ERM II) pridružijo monetarni uniji in sprejmejo evro?

Naj najprej povem, da ekonomska in monetarna unija ni zaprt klub, kot je na primer pred kratkim dokazala Estonija.

S podpisom Pogodbe so se države članice, ki so v EU vstopile od leta 2004, zavezale, da bodo sprejele evro. V skladu s konvergenčnimi merili, ki jih določata Pogodba in Protokol, lahko države članice sprejmejo evro, ko dosežejo visoko stopnjo trajnostne konvergence, kar kaže na to, da za pridruževanje evroobmočju ni vnaprej določenega urnika.

Tudi na podlagi izkušenj iz prvih 13 let obstoja ekonomske in monetarne unije bi rad poudaril, da poleg štirih nominalnih konvergenčnih meril pogodba določa tudi vrsto dodatnih preudarkov, zlasti „združevanje trgov, stanje in razvoj tekočega računa plačilne bilance ter preverjanje gibanja stroškov dela na enoto in drugih cenovnih kazalcev“ (čl. 140 PDEU). Ti vidiki ter trajnostnost dosežene konvergence bodo pri ocenjevanju igrali pomembno vlogo.

Sodelovanje v mehanizmu menjalnih tečajev ERM II predstavlja ključni element konvergenčnega procesa. Pokaže, ali država članica lahko dosega ključne cilje politik, na primer ohranjanje stabilnosti cen, fiskalno disciplino in konkurenčnost, ob spoštovanju normalnih meja nihanja brez hujših zapletov – in zlasti brez devalvacije dvostranskega osrednjega tečaja svoje valute glede na evro na lastno pobudo – vsaj zadnji dve leti pred preverjanjem konvergence.

28.   Kaj menite o obdavčitvi kratkoročnih finančnih transakcij? Ali menite, da bi lahko imel davek na devizne transakcije z evrom ugodne učinke – na primer stabilizacijo menjalnih tečajev držav, ki se v prihodnosti želijo pridružiti evroobmočju?

V sedanji razpravi se govori o različnih vrstah davkov na finančne dejavnosti. Davek na finančne transakcije, davek na finančne dejavnosti ali Tobinov davek. Koristnost vsakega davka je treba oceniti iz dveh vidikov: njegovega cilja glede usmerjanja ravnanja ter njegove prihodkovne funkcije.

Sam bi podprl uvedbo celovitega davka na finančne transakcije. Tak davek bi bilo najbolje uvesti na svetovni ravni. Glede na razgreto razpravo, ki smo jo o tem vprašanju imeli na zasedanju G20 v Torontu, se to kratkoročno ne zdi dosegljivo. Treba je preučiti drugo najboljšo možnost, in sicer uvedbo takega davka v Evropski uniji, ter tretjo možnost, to je njegovo uvedbo v evroobmočju.

Glede funkcije usmerjanja ravnanja: Medtem ko zagovorniki katere koli vrste davka na finančne dejavnosti pogosto poudarjajo upanje na zmanjšanje nestanovitnosti kot posledice takih davkov, ta trditev ne zdrži večine teoretičnih in empiričnih analiz. V resnici bi posledično povečanje transakcijskih stroškov zmanjšalo likvidnost trgov in bi lahko privedlo do večje nestanovitnosti.

Davka na finančne transakcije kot instrumenta zato na smemo obravnavati zunaj konteksta. Obravnavati ga je treba v okviru okrepljene regulacije zlasti visokofrekvenčnega trgovanja in ga oceniti v primerjavi z alternativami držav članic (ali v prihodnje morda tudi Evropske unije) za povečanje prihodkov. Po premisleku se veselim zakonodajnega predloga, ki ga bo kmalu predložila Komisija EU.

29.   Kakšen je vaš pogled na vlogo Sveta in Evropske centralne banke pri zunanjem zastopanju evroobmočja?

Zunanje zastopanje evroobmočja odraža institucionalno strukturo ekonomske in monetarne unije: ker sta monetarna politika in politika deviznih tečajev v pristojnosti Unije, ju zastopajo institucije EU (Evropska centralna banka za monetarno politiko in Svet EU, v sestavi evroobmočja, skupaj z Evropsko centralno banko za politiko deviznih tečajev). Nasprotno pa zastopanje gospodarskih politik ni enotno, kar kaže na dejstvo, da so pristojnosti v veliki meri ostale v rokah nacionalnih vlad, ki jih zastopajo tudi navzven (npr. v Mednarodnem denarnem skladu).

Glede na navedeno in kot posledica enega ključnih spoznanj sedanje finančne in gospodarske krize smo trenutno priča okrepljenim prizadevanjem za tesnejše gospodarsko povezovanje v evroobmočju, kar je tudi namen nedavno sprejetega svežnja za gospodarsko upravljanje in nadaljnjih predlogov, ki jih trenutno razvijamo. Po mojem mnenju se bo ta povečana „evropska razsežnost“ v odločitvah o gospodarski politiki sčasoma morala odražati tudi v njihovem zunanjem zastopanju, na primer z uporabo člena 138 PDEU, ki določa, da Svet po posvetovanju z Evropsko centralno banko sprejme skupna stališča in ustrezne ukrepe za zagotavljanje enotnega zastopanja v mednarodnih finančnih institucijah in na konferencah. Seveda je to politična odločitev in o njej ne morejo odločati centralne banke.

30.   Kako ocenjujete nedavni razvoj menjalnega tečaja med ameriškim dolarjem in evrom?

Organi, odgovorni za vse glavne drseče valute, imajo skupni interes za močan in stabilen mednarodni finančni sistem z menjalnimi tečaji, ki odražajo gospodarske temelje. To je zapisano v različnih sporočilih držav G7. Prevelika nihanja in neurejena gibanja menjalnih tečajev imajo neugodne posledice za gospodarsko in finančno stabilnost.

Menjalni tečaj med ameriškim dolarjem in evrom je od začetka leta precej nihal. To je bil v veliki meri odraz velike negotovosti glede makroekonomskega razvoja in politik, in zlasti reševanja fiskalnih položajev na obeh straneh Atlantika. Pravzaprav je izredno veliko nihanje zaznamovalo vse devizne trge, ne samo menjalnega tečaja med ameriškim dolarjem in evrom.

31.   Kako ocenjujete nedavni razvoj menjalnega tečaja med renmimbijem in evrom v zadnjem času? Ali menite, da so se centralne banke sposobne uspešno boriti proti prevelikim nihanjem? Ali menite, da je treba mednarodno vlogo evra spodbujati?

Odkar od junija 2010 renminbi ni več dejansko vezan na ameriški dolar, se je njegova vrednost v primerjavi z ameriškim dolarjem do konca julija 2011 povišala za skoraj 6 %, vendar je v primerjavi z evrom padel za 9 %, njegov nominalni efektivni tečaj pa je padel za 5 %. Od izbruha zadnjega finančnega pretresa se je vrednost ameriškega dolarja v primerjavi z evrom občutno povišala, zato se je tudi renminbi v primerjavi z evrom ponovno okrepil, njegov nominalni efektivni tečaj pa je dosegel raven iz junija 2010. Na splošno kitajske oblasti spodbujamo, naj uporabijo prožnost, ki jo omogoča nov politični okvir, da bi omogočile postopno efektivno povišanje vrednosti renminbija.

Kar zadeva tržna gospodarstva v vzponu, ki imajo trenutno presežke v plačilni bilanci in nezadostno prožne menjalne tečaje, se mednarodna skupnost strinja – kot je bilo večkrat poudarjeno na zasedanjih G20 –, da je premik k bolj tržnim sistemom deviznih tečajev in okrepitev stabilnosti deviznih tečajev, tako da bodo odražali gospodarske temelje, v interesu vpletenih gospodarstev in mednarodne skupnosti. Na zasedanjih v Torontu in Seulu so se gospodarstva v vzponu, ki beležijo presežke v plačilni bilanci, dogovorila, da bodo uvedla reforme za zagotavljanje večje prožnosti menjalnih tečajev, zato bi bila dobrodošla nadaljnja prizadevanja kitajskih oblikovalcev politik v tej smeri.

Kar zadeva čezmerno nihanje, imamo z oblastmi, ki so odgovorne za druge glavne drseče valute, skupni interes za močan in stabilen mednarodni finančni sistem in podpiramo tržne devizne tečaje. Prevelika nihanja in neurejena gibanja deviznih tečajev imajo neugodne posledice za gospodarsko in finančno stabilnost. To pomeni, da se moramo tesno posvetovati glede ukrepov na deviznih trgih in ustrezno sodelovati.

Strokovna literatura kaže, da je v izjemnih okoliščinah sodelovanje, na primer prek posegov v devizne tečaje, lahko učinkovito, zlasti če so taki posegi usklajeni, skladni s temeljnimi ekonomskimi razmerami in uradno komunikacijo ter če se uporabljajo, kadar so neravnovesja deviznih tečajev velika. Usklajeni posegi gospodarstev skupine G7 (na primer poseg v zvezi z evrom leta 2000 ali poseg v zvezi z jenom leta 2011) na splošno veljajo kot uspešni s tega vidika.

V zvezi z mednarodno vlogo evra sem seznanjen z nevtralnim stališčem, ki ga je leta 1999 zavzela Evropska centralna banka, ki ne poskuša niti ovirati niti spodbujati njegove mednarodne uporabe. Mednarodna uporaba valut bi morala biti rezultat tržnega procesa. Vendar bi bilo, glede na to, da je mednarodni monetarni sistem na prehodu v večpolni valutni sistem, to politiko mogoče revidirati.

32.   Kako ocenjujete dosežke skupine G20? Kaj menite o sedanji ravni usklajevanja?

Skupina G20 kot glavni forum za svetovno gospodarsko upravljanje je imela odločilno vlogo pri zagotavljanju političnega zagona na visoki ravni za obvladovanje krize, krizno upravljanje in preprečevanje kriz v prihodnosti. Kohezijo skupine G20 je treba zagotoviti tudi potem, ko bo kriza minila. Zato je zelo dobrodošlo, da voditelji skupine G20 poudarjajo pomembnost nadaljnjega sodelovanja v mednarodni politiki za reševanje temeljnih vzrokov finančne krize in ustvarjanje temeljev za zanesljivo svetovno gospodarsko rast. Tudi sam sem se udeležil številnih sestankov finančnih ministrov in guvernerjev centralnih bank držav skupine G20, pa tudi srečanj voditeljev držav skupine G20, in povedati moram, da je visoka zavest o kolektivni odgovornosti držav skupine G20 spodbudna.

Med raznimi točkami na dnevnem redu skupine G20 bi poudaril naslednje:

Prvič, v letošnjem letu je bilo pod francoskim predsedstvom opravljenega veliko dela za krepitev delovanja mednarodnega monetarnega sistema. Skupaj z mehiškim kolegom sem predsedoval delovni skupini G20 na to temo. Dosegli smo napredek, med drugim na področju krepitve nadzora, oblikovanja skladnih sklepov o upravljanju kapitalskih tokov ter spremljanja in ocenjevanja likvidnosti na svetovni ravni. Po mojem mnenju je pomemben dosežek to, da so se države G20 strinjale, da morata obe področji postati – skupaj z zadevami, povezanimi z menjalnimi tečaji, in gibali kopičenja rezerv – del rednega nadzora, glede na potencialne zunanje dejavnike, ki jih imajo lahko politike držav na teh področjih na druge. Kar zadeva vprašanje likvidnosti na svetovni ravni, bi poudaril, da je zelo pomembno, da se začne redni proces spremljanja in ocenjevanja, ter da lahko centralne banke najbolje spremljajo razvoj likvidnosti na globalni ravni v kontekstu struktur za sodelovanje centralnih bank Banke za mednarodne poravnave v Baslu. Kar zadeva zagotavljanje likvidnosti po velikih pretresih, so se v skupini držav G20 začele razprave, ki se bodo nadaljevale v Mednarodnem denarnem skladu, o tem, ali in kako še naprej krepiti posojilne instrumente Mednarodnega denarnega sklada.

Drugič, voditelji skupine G20 so potrdili ključne sestavine za globalno regulativno reformo, vključno z delom, ki sta ga opravila baselski odbor in odbor za finančno stabilnost. Članice skupine G20 morajo zdaj doseči nadaljnji napredek pri izvajanju doseženih sporazumov in zgledno izpolnjevati sprejete zaveze. Glavna vprašanja vključujejo: (i) polno izvajanje sporazumov Basel II in III v skladu z dogovorjeno časovnico; (ii) izvajanje okvira baselskega odbora za bančni nadzor za sistemsko pomembne banke in širitev okvira za zajem vseh sistemsko pomembnih finančnih institucij; (iii) soglasje s priporočili za krepitev nadzora in regulacije vzporednega bančnega sistema; (iv) polno in dosledno izvajanje priporočil za izvedene finančne instrumente OTC. Druga pomembna področja vključujejo zmanjšanje pretiranega zanašanja na bonitetne agencije ob hkratni krepitvi njihove regulacije in nadzora nad njimi ter krepitvi upravljanja in sredstev odbora za finančno stabilnost.

Tretjič, okvir skupine G20 za močno, trajnostno in uravnoteženo rast je ključni mehanizem za večstransko sodelovanje. Namen tega okvira je pomagati pri upravljanju prehoda iz krize v obdobje močne, trajnostne in uravnotežene svetovne rasti ter odpraviti svetovna neravnovesja, ki so prispevala k finančni krizi. Zdaj morajo vse članice skupine G20 v celoti izpolniti svoje zaveze v tem okviru. V tej zvezi so osrednjega pomena drzni ukrepi za varovanje fiskalne vzdržnosti in ambiciozne strukturne reforme.

C.     Finančna stabilnost in nadzor

33.   Kakšna bo po vašem mnenju vloga ECB pri nadzoru bančnega poslovanja v prihodnosti?

Ustanovitev treh evropskih nadzornih organov (ESA) predstavlja velik korak naprej. To omogoča nadaljevanje prizadevanj na podlagi izkušenj in dela odborov Lamfalussy na 3. ravni, ki so imeli pomembno vlogo pri spodbujanju zbliževanja na področju nadzora v Evropi in vzpostavljanju medsebojnega zaupanja med nacionalnimi nadzorniki. Z vzpostavitvijo ESA naj bi odpravili eno večjih pomanjkljivosti teh odborov, in sicer neobvezujočo naravo njihovih smernic. Možnost izdajanja pravno zavezujočih tehničnih standardov na podlagi uredb/direktiv, ki jih Parlament in Svet sprejmeta s soodločanjem, bo omogočila oblikovanje pravilnika EU na področju finančnih storitev, ki bo spodbujal enotne konkurenčne pogoje in prispeval k ustrezni zaščiti deponentov, vlagateljev in potrošnikov v Evropi.

Kar zadeva možno vlogo Evropske centralne banke na področju bančnega nadzora, velja opozoriti na naslednje: Prvič, v splošnem so izkušnje, ki jih je prinesla finančna kriza, okrepile argumente v prid vključitvi centralnih bank v bonitetni nadzor. V vedno bolj tržno usmerjenem in medsebojno povezanem finančnem sistemu je verjetno, da motnje vplivajo na temeljne tržne mehanizme, kot je distribucija likvidnosti, da imajo čezmejen vpliv in da se širijo bolj nepredvidljivo. Za ustrezno oceno takšne dinamike je potreben čezmejni sistemski vpogled, kot tudi ustrezna sredstva in znanja za analiziranje finančne stabilnosti, kar lahko zagotovijo centralne banke. Poleg tega so v času finančne krize v ospredje prišle sinergije med centralnim bančnim poslovanjem in funkcijami nadzora, še posebej pri zbiranju in ocenjevanju podatkov.

Drugič, ob upoštevanju izkušenj iz obdobja krize se je v številnih državah članicah vloga centralnih bank pri bonitetnem nadzoru močno okrepila. Ti dogodki bi lahko na daljši rok spodbudili dodatni premislek o institucionalni vlogi Evropske centralne banke in možnosti, ki je omenjena v Pogodbi, da se specifične naloge na področju bonitetnega nadzora prenesejo na Evropsko centralno banko, tudi v luči morebitnih nadaljnjih širitev evroobmočja.

Institucionalni okvir Eurosistema se opira na decentraliziran pristop delovanja, ki omogoča, da se v celoti izkoristijo strokovna znanja in obstoječe infrastrukture nacionalnih oblasti. To je se izkazalo kot učinkovito pri upravljanju institucionalnih nalog, ki jih opredeljuje Pogodba, in sicer tudi v okviru finančne krize. Zagotavlja namreč ustrezen okvir za izvajanje nalog na področju nadzora.

Ta mikrobonitetni nadzor dopolnjuje vloga Evropske centralne banke v novo ustanovljenem Evropskem odboru za sistemska tveganja v zvezi z makrobonitetnim nadzorom.

Delovanje ECB ter demokratična odgovornost in preglednost

34.   Ali menite, da bi se morale različne odgovornosti članov odbora spreminjati, skladno s spremembami nalog in prednostnih nalog ECB?

Člen 12 Statuta ESCB in ECB („Statut“) določa odgovornosti izvršilnega odbora ECB. Ta člen nalaga izvršilnemu odboru izvajanje monetarne politike v skladu z odločitvami, ki jih sprejme Svet ECB, in pripravo sej Sveta ECB. Poleg tega člen 11 Statuta določa, da je izvršilni odbor odgovoren za tekoče poslovanje ECB, vendar ne podaja natančne opredelitve izraza „tekoče poslovanje“.

Oba člena se nanašata na izvršilni odbor kot celoto in ne dodeljujeta posebnih nalog posameznim članom izvršilnega odbora kot kolegijskega organa, ki sprejema odločitve. To pomeni, da odločitve sprejema izvršilni odbor kot celota in ne posamezni člani izvršilnega organa. Poleg tega so vprašanja pogosto medsebojno povezana, odločitve pa morajo upoštevati vse vidike zadeve, tj. pravne, operativne in strateške. Zato se vsi člani izvršilnega odbora posvečajo vsem področjem njegove pristojnosti, kot so monetarna politika, plačilni sistemi, bankovci itd., in so vključeni vanje.

Vendar se od zunaj zdi, da so se člani izvršilnega odbora medsebojno dogovorili, da bodo za olajšanje učinkovitega upravnega obravnavanja spisov poskrbeli, da bodo posamezna področja poslovanja ECB neposredno dodeljena posameznim članom izvršilnega odbora, ne da bi se odrekli kolektivni odgovornosti celotnega izvršilnega odbora.

Ta pristop zagotavlja dodatno prednost, saj omogoča kar najboljšo uporabo znanja posameznih članov izvršilnega odbora. Dodelitev posameznih področij se občasno pregleduje, zlasti pri spremembah v sestavi izvršilnega odbora. Poleg tega prerazporeditev odgovornosti za posamezna delovna področja med člani izvršilnega odbora prispeva tudi h krepitvi kolegialnosti.

35.   Kakšen sistem se vam zdi primeren za zagotovitev pravičnega izmenjevanja članov izvršilnega odbora ECB tudi v smislu enakovredne zastopanosti različnih narodnosti in spola?

Pogodba izrecno navaja, da je treba pri izbiri članov izvršilnega odbora upoštevati merilo poklicnih izkušenj in strokovnega znanja. Pogodba navaja, da se člane izvršilnega odbora ECB „imenuje med ljudmi z ugledom in s poklicnimi izkušnjami na monetarnem ali bančnem področju“. Edini razmislek, ki je povezan z državljanstvom in je skoraj samoumeven, je zahteva, da mora biti bodoči član izvršilnega odbora državljan evroobmočja. Pravna besedila se zavestno izogibajo določitvi kakršnih koli drugih pogojev v zvezi z državljanstvom ali spolom, saj to ne bi bilo v skladu z izborom na podlagi kvalifikacij. Kljub tem pravnim razmislekom osebno menim, da je raznolikost institucij pomembna; ta je povezana z državljanstvom, spolom, starostjo ter poklicnimi in osebnimi izkušnjami.

Glede na to, da je ECB nadnacionalna institucija, mora svoje odločitve sprejemati izključno v interesu evroobmočja, zato je upoštevanje posebnih nacionalnih interesov izključeno. Temelj sestave Eurosistema je, da člani odborov ECB, ki sprejemajo odločitve, sodelujejo pri sprejemanju odločitev kot posamezniki in ne zastopajo držav članic, iz katerih prihajajo.

Dejstvo, da ima v postopku imenovanja ključno vlogo Evropski parlament, zagotavlja, da je postopek objektiven in v skladu z določenimi merili.

36.   Kakšno je vaše mnenje o potrebi po zaposlitvi „najboljše ekipe“ (tj. najbolj delujočega kolektiva) članov izvršilnega odbora v nasprotju z zaposlitvijo „najboljših posameznikov“ v ožjem smislu?

Pravni okvir je zelo jasen pri navajanju kvalifikacij, ki jih mora imeti član izvršilnega odbora, zato bi bilo precej tvegano, če bi se uvedla dodatna „mehka“ merila, ki jih je težko meriti in izvajati. Glede na to, da je izvršilni odbor kolegijski organ s kolegijsko odgovornostjo za vse odločitve, ki jih sprejme, mora seveda dobro delovati kot skupina. Upravičeno je mogoče pričakovati, da morajo imeti osebe, predlagane kot kandidati za člane izvršilnega odbora, poleg priznanega ugleda in poklicnih izkušenj na monetarnem ali bančnem področju tudi omenjene dodatne veščine in znanja. V tem smislu močno strokovno ozadje/izkušnje posameznikov dejansko ne morejo odtehtati opravljanja nalog v odlično delujočem kolektivu. Na podlagi svojih poklicnih izkušenj, ki sem jih predstavil tudi na predavanjih na poslovni šoli v Milanu, lahko trdim, da so skupine v povprečju uspešnejše pri doseganju trajnih rešitev in bolj ustvarjalne od posameznikov (razen izjemnih posameznikov, vendar so to redki primeri).

37.   Kakšno je vaše stališče glede potrebe po povečanju raznolikosti strokovnih izkušenj članov odbora ECB namesto opiranja izključno na predstavnike centralnih bank?

Pogodba in Statut ne vsebujeta nobenih določb v zvezi s tem. Seveda oseba „priznanega ugleda in poklicnih izkušenj na monetarnem ali bančnem področju“ ne pomeni nujno predstavnika centralne banke. Vendar ni presenetljivo, da so bogate izkušnje iz centralnih bank pogosto pomembne in jih je vredno upoštevati. Vendar sem sam dokaz, da lahko tudi različna ozadja, v mojem primeru je to ministrstvo za finance, zagotovijo izkušnje, ki jih potrebuje član izvršilnega odbora ECB. Moje lastne poklicne izkušnje in znanja mi bodo zagotovo dobro služili na področju delovanja ECB.

To jasno kaže, da so lahko druge poklicne izkušnje in znanja izredno dragoceni. Poklicno ozadje in izkušnje sedanjih in preteklih članov izvršilnega odbora dokazujejo, da raznoliko znanje in izkušnje zagotavljajo dragoceno dodano vrednost v procesu sprejemanja odločitev.

38.   Kakšen bo vaš osebni pristop k socialnemu dialogu z uslužbenci ECB?

Menim, da je konstruktiven socialni dialog eden od ključnih dejavnikov uspeha za dobro delujočo organizacijo. Do tega spoznanja sem prišel v okviru sedanjega delovnega mesta na nemškem Zveznem ministrstvu za finance. V celoti sem zavezan sodelovanju v dialogu z osebjem ECB in njihovimi predstavniki ter pričakujem plodno in učinkovito izmenjavo mnenj z njimi, na primer o delovnih razmerah in drugih socialnih zadevah.

Zlasti podpiram pristop izmenjave informacij s predstavniki osebja in posvetovanja o pomembnih zadevah v zgodnji fazi. Tak pristop zahteva odprtost in občutek odgovornosti na obeh straneh, da bi se dosegel končni cilj odličnega delovanja ECB, ki služi interesom državljanov držav, ki so prevzele evro, ter Evropski uniji kot celoti. V to sodelovanje se bom zagotovo vključil brez zadržkov ter v duhu zaupanja, partnerstva in spoštovanja.

ECB na ravni ESCB vzdržuje dialog s predstavniki uslužbencev nacionalnih centralnih bank in z združenji sindikatov, s katerimi so slednje povezane, in prepričan sem, da na primer seje, ki potekajo dvakrat letno v Frankfurtu med ECB, predstavniki uslužbencev in združenji sindikatov, omogočajo bogate in koristne razprave o projektih ESCB/Eurosistema. Te izmenjave zagotavljajo tudi priložnosti za krepitev sodelovanja znotraj sistema in ekipnega duha, ki ju zavzeto spodbujam.

39.   Ali bi podprli postopek potrditve v Evropskem parlamentu (kljub ustavnim vprašanjem, ki bi jih sprožila takšna sprememba)?

Pogodba določa jasen postopek imenovanja članov izvršilnega odbora ECB. Izbrani so „med osebami, ki imajo ugled in poklicne izkušnje na monetarnem in bančnem področju“. Pogodba predvideva posvetovalno vlogo Evropskega parlamenta. Odbor za ekonomske in monetarne zadeve (ECON) v praksi organizira javne predstavitve kandidatov, ki jih je predlagal Svet.

Pretekle izkušnje so pokazale, da je ta ureditev ustrezna. Od ustanovitve ECB je zagotavljala nemoten in verodostojen postopek imenovanja ter izbiro visoko usposobljenih, neodvisnih in poštenih oseb. Glede na to po mojem mnenju ni potrebna sprememba sedanjega postopka. Če bi bilo treba v določeni fazi ta postopek ponovno preučiti, bi se morale o tem odločiti strani, ki sodelujejo pri spreminjanju Pogodb.

40.   Kakšno je vaše mnenje o problematiki „menjave stolčkov“ med nadzornimi ali regulativnimi organi ter zasebnimi ustanovami na istem področju? Menite, da bi morala obstajati „abstinenčna obdobja“ med poklicnimi dejavnostmi v javnih in zasebnih institucijah?

V zvezi s člani Sveta ECB in izvršilnega odbora ECB je bil priznan in obravnavan obstoj navzkrižja interesov. Kar se tiče članov Sveta ECB, etična pravila Sveta ECB predvidevajo enoletno prehodno obdobje po koncu mandata za nove zasebne ali poklicne dejavnosti, v zvezi s katerimi bi se lahko pojavilo navzkrižje interesov. Za guvernerje nacionalnih centralnih bank se lahko poleg pogojev za zaposlitev, ki veljajo za nacionalne centralne banke, določijo dodatna pravila. Pogoji za zaposlitev članov izvršilnega odbora določajo, da ti ne smejo zasesti položajev uslužbencev, vodij ali svetovalcev, bodisi plačanih ali neplačanih, v podjetju ali subjektu, ki deluje kot nasprotna stran ESCB pri monetarnih ali deviznih poslih, ali v podjetju ali subjektu, ki pripada njegovi konsolidirani skupini, in sicer eno leto po koncu njihovega mandata v skladu z odločitvijo Sveta ECB. Če povzamem: menim, da je to abstinenčno obdobje 12 mesecev ustrezno.

41.   Bi nam lahko predstavili svoje stališče glede koncepta demokratične odgovornosti, ko gre za ECB in centralno bančništvo nasploh?

Po mojem mnenju sta neodvisnost in odgovornost „dve plati iste medalje“. Neodvisnost centralne banke je nepogrešljiv element režimov monetarne politike naših sodobnih gospodarstev na splošno in zlasti „monetarne ustave“ EMU. Prav tako mora biti neodvisna centralna banka, da bi ohranila legitimnost, tekom mandata za svoja dejanja odgovorna demokratičnim institucijam in širši javnosti. Z drugimi besedami mora ustrezno predstaviti in utemeljiti sprejete odločitve državljanom in predstavnikom.

Pojem demokratične odgovornosti je v osrčju odnosov ECB z Evropskim parlamentom kot institucijo, ki neposredno zastopa evropske državljane. ECB pri izpolnjevanju odgovornosti v veliki meri presega zakonske obveznosti. Predsednik ECB na primer štirikrat na leto nastopi pred odborom ECON; ECB Evropskemu parlamentu predstavlja letna poročila; člani izvršilnega odbora se udeležujejo začasnih obravnav posebnih tem.

Odgovornost in preglednost se med drugim spodbujata tudi prek mesečnih tiskovnih konferenc ECB z uvodno izjavo predsednika ECB ter prek mesečnega biltena ECB, govorov in intervjujev članov izvršilnega odbora. Na splošno menim, da je ECB v prvih 13 letih pokazala trdno zavezanost demokratični odgovornosti. Če in ko se bom pridružil instituciji, nameravam te rezultate ohranjati.

42.   Kakšen je vaš sklep, če primerjate politiki preglednosti, ki jima sledita Ameriška centralna banka in ECB? Kaj menite o objavi zapisnikov sestankov, kot to prakticirata Fed in Bank of England? Ali menite, da bi morala tako ravnati tudi ECB?

Centralna banka mora za namene preglednosti pojasniti, kako si razlaga svoj mandat in kako uporablja strategijo monetarne politike za ocenjevanje stanja gospodarstva in sprejemanje odločitev o monetarni politiki. To pomaga javnosti pri spremljanju in vrednotenju učinkovitosti centralne banke ter tudi prispeva k zmanjševanju negotovosti v zvezi s prihodnjimi ukrepi politike ter s tem k zmanjševanju nestanovitnosti inflacije. Na splošno sta preglednost in jasnost komunikacije prispevali k boljšemu razumevanju monetarne politike, ki si prizadeva za stabilnost cen, s čimer je monetarna politika postala verodostojnejša in učinkovitejša.

Mednarodna primerjava kaže, da je ECB po preglednosti med vodilnimi na svetu. ECB je napovedala formalno strategijo monetarne politike in v skladu s to strategijo pojasnjuje politične odločitve. V okviru te strategije je ECB jasno kvantitativno opredelila, kako razume stabilnost cen. Jasen in nedvoumen cilj ohranjanja stabilnosti cen je v središču vseh odločitev ECB in je osrednja točka za usklajevanje pričakovanj zasebnega sektorja. Čeprav Fed – tudi zaradi dvojnega mandata – v preteklosti ni bila tako jasna, je iz novejših sporočil razvidno, da Fed opredeljuje stabilnost cen na podoben način kot ECB.

Centralna banka ima več možnosti za pojasnjevanje svojih odločitev, sporočanje svojih političnih namer in razkrivanje razlik v procesu monetarne politike. Iz akademske literature in praktičnih izkušenj ni vedno razvidno, kakšen model preglednosti je v dani situaciji najustreznejši. V zvezi s tem bi lahko objava zapisnikov zagotovila dodatne informacije o raznolikosti odbora in obrazložitvi odločitve. Za odbor za monetarno politiko centralne banke Bank of England, ki prakticira individualno odgovornost, je objava zapisnikov sestankov o politiki povsem razumljiva izbira. ECB ima drugačen režim odgovornosti, tj. člani Sveta ECB so kolektivno odgovorni za odločitve, ki jih sprejmejo. Poleg tega statut ECB zahteva, da morajo biti razprave Sveta ECB tajne, kar izključuje možnost objave zapisnikov sej. To Svetu ECB omogoča, da odločitve na področju monetarne politike sprejema popolnoma neodvisno in na način, ki izpostavlja kolektivno odgovornost. Za zagotavljanje informacij, ki jih lahko primerjamo z zapisniki drugih omenjenih centralnih bank, uporablja ECB druga komunikacijska orodja. Predsednikova uvodna izjava, objavljena na tiskovni konferenci, na primer, zagotavlja celovit povzetek ocene gospodarskih gibanj, pomembnih za politiko. Poleg tega mesečna tiskovna konferenca vključuje del z vprašanji in odgovori, ki ponuja priložnost za sprotno in nepristransko razlago odločitev glede monetarne politike in notranje raznolikosti javnosti.

43.   Kaj menite o monetarnem dialogu z Evropskim parlamentom? Ali bi lahko člani sveta ECB razpravljali o monetarni politiki in o svojih sklepih z drugimi političnimi akterji ali bi to ogrožalo neodvisnost banke?

Srečanja predsednika ECB pred odborom ECON vsako četrtletje so bistven element demokratične odgovornosti ECB. So zelo pomembna priložnost, ob kateri lahko ECB pojasni in utemelji politike ter tako prispeva k izboljšanju razumevanja odločitev ECB po vsej Evropi, predstavniki evropskih državljanov pa lahko ECB zastavijo vprašanja in od nje zahtevajo pojasnila. Ta srečanja so omogočila izčrpen in ploden dialog med obema institucijama, ne le v zvezi z gospodarskimi in monetarnimi zadevami, ampak tudi v zvezi s pomembnimi zakonodajnimi dokumenti (npr. reforma nadzornega okvira EU, sveženj za gospodarsko upravljanje itd.).

ECB je tesno povezana z drugimi oblikovalci politike EU, kot so, na primer, tisti znotraj Euroskupine in sveta ECOFIN, ali, na nižji ravni, v Ekonomsko-finančnem odboru, delovni skupini Evroskupine in Odboru za ekonomsko politiko EU. Navsezadnje ima ECB posebno in jasno opredeljeno vlogo pri izvajanju finančne pomoči in okvirov za krizno upravljanje, ki so bili nedavno vzpostavljeni.

Vsi ti stiki se izvajajo ob popolnem spoštovanju mandata in neodvisnosti ECB. Pri tem menim, da razpravljanje o monetarni politiki in odločitvah v okviru te politike s temi akterji ne ogroža neodvisnosti ECB.

E.     Splošno

44.   Katera so po vašem mnenju najpomembnejša tveganja in izzivi, s katerimi se sooča ECB?

ECB se v teh izrednih časih srečuje z veliko izzivi. Omejil se bom na tri medsebojno povezane izzive:

Naj začnem z glavnim ciljem ECB, ki je ohranjanje stabilnosti cen v evroobmočju v srednjeročnem smislu. To še zdaleč ni enostavno v sedanjih razmerah z zelo visoko ravnjo negotovosti in oslabljenim prenosom monetarne politike. Obrestne mere ECB morajo biti določene tako, da v srednjeročnem smislu ohranjajo stabilnost cen v celotnem evroobmočju. Nestandardni ukrepi monetarne politike morajo podpirati delovanje mehanizma prenosa monetarne politike, tako da obrestne mere ECB na bolj ali manj običajen način vplivajo na gospodarstvo in v končni fazi na cene. Glede na visoko raven negotovosti v zvezi z makroekonomskim razvojem v tujini in evroobmočju ter spreminjajoče se finančne pogoje v zvezi s krizo državnega dolga je to zelo težka naloga, ki zahteva stalno pozornost in po potrebi pogumno politično delovanje. Prav tako mora biti ECB v skladu s srednjeročno naravnanostjo monetarne politike usmerjena v prihodnost in pripravljena na umik izrednih ukrepov po normalizaciji pogojev na finančnih trgih.

Drugi ključni izziv, s katerim se mora soočiti ECB, je prispevanje k zaščiti stabilnosti finančnega sistema. Ti izzivi so prišli v ospredje prek številnih faz finančne krize. Učinkovito podpiranje delovanja Evropskega odbora za sistemska tveganja je in ostaja zahtevna naloga, ki zahteva stalno opredeljevanje in ocenjevanje virov makrobonitetnega tveganja, pri čemer se lahko v ta namen uporabljajo tudi obstoječa orodja. Zagotoviti bo treba, da se ne bo pojavila zmeda v zvezi z zelo različnima mandatoma Evropskega odbora za sistemska tveganja in Sveta ECB: še posebej je treba poudariti, da ne obstaja kompromis med ciljem stabilnosti cen in vlogo, ki jo lahko ima ECB pri spodbujanju finančne stabilnosti. V zvezi s tem je finančna kriza sprožila veliko vprašanj glede odnosa med monetarno politiko in finančno stabilnostjo. V tem pogledu je predvsem pomembno boljše razumevanje vloge finančnega sektorja v mehanizmu prenosa.

Ob upoštevanju povedanega je velik izziv tudi splošni razvoj Evrope in zlasti evroobmočja. Kriza državnega dolga je razkrila slabosti gospodarskega upravljanja Evrope, ki ga je treba nujno izboljšati. Prednosti članstva v ekonomski in monetarni uniji so velike, vendar je treba zanj plačati ceno. Članstvo v ekonomski in monetarni uniji zahteva močno politično voljo vlad v evroobmočju za izpolnjevanje obveznosti in spoštovanje skupnih pravil. Vlade držav članic, ki jih je neposredno prizadela kriza državnega dolga, morajo najprej urediti svoje zadeve. Poleg tega je treba okrepiti institucionalne temelje EMU, tako na nacionalni kot na evropski ravni, da bi bolje izražali visoko stopnjo povezanosti gospodarstev v evroobmočju. Monetarno unijo je treba dopolniti z več povezovanja v fiskalno in politično unijo, kar zahteva spremembo Pogodbe o EU. Pri tem je treba preprečevati novo kopičenje neravnovesij. Način obvladovanja teh izzivov je pomemben za ECB, saj to vpliva na okolje, v katerem deluje. Kot zavednemu Evropejcu, ki opaža velik prispevek Evropske unije in evra k blaginji državljanov, mi je ta tema zelo pri srcu.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	10.10.2011
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	20 2 1
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Sharon Bowles, Udo Bullmann, Pascal Canfin, Nikolaos Huntis (Nikolaos Chountis), George Sabin Cutaş, Leonardo Domenici, Jean-Paul Gauzès, Sven Giegold, Sylvie Goulard, Gunnar Hökmark, Jürgen Klute, Werner Langen, Íñigo Méndez de Vigo, Antolín Sánchez Presedo, Olle Schmidt, Peter Skinner, Ivo Strejček, Ramon Tremosa i Balcells, Corien Wortmann-Kool
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Elena Băsescu, Iliana Ivanova, Danuta Jazłowiecka, Olle Ludvigsson