POROČILO o alternativnem reševanju sporov v civilnih, gospodarskih in družinskih zadevah
13. 10. 2011 - (2011/2117(INI))
Odbor za pravne zadeve
Poročevalka: Diana Wallis
Pripravljavec mnenja (*):
Robert Rochefort, Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov
(*) Pridruženi odbor – člen 50 Poslovnika
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o alternativnem reševanju sporov v civilnih, gospodarskih in družinskih zadevah
Evropski parlament,
– ob upoštevanju člena 3(2) Pogodbe o Evropski uniji ter člena 67 in člena 81(2)(g) Pogodbe o delovanju Evropske unije,
– ob upoštevanju posvetovalnega dokumenta z naslovom „O alternativnem reševanju sporov kot sredstvu za reševanje sporov pri gospodarskih transakcijah in praksi v Evropski uniji“ z dne 18. januarja 2011 in povzetka prejetih odgovorov, ki je bil objavljen aprila 2011,
– ob upoštevanju posvetovalnega dokumenta Komisije z naslovom „Alternativno reševanje sporov na področju finančnih storitev“ z dne 11. decembra 2008 in povzetka odgovorov po javnem posvetovanju o alternativnem reševanju sporov na področju finančnih storitev z dne 14. septembra 2009,
– ob upoštevanju zelene knjige o alternativnem reševanju sporov v civilnem in gospodarskem pravu z dne 19. aprila 2002 (KOM(2002)0196),
– ob upoštevanju priporočil Komisije z dne 30. marca 1998 o načelih, ki se uporabljajo za organe, pristojne za izvensodno reševanje potrošniških sporov[1], in z dne 4. aprila 2001 o načelih za izvensodne organe, ki so vključeni v sporazumno reševanje potrošniških sporov[2],
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. aprila 2011 z naslovom „Akt za enotni trg – Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja – Skupaj za novo rast“ (KOM(2011)0206),
– ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 25. maja 2000 o vseskupnostni mreži za izvensodno reševanje potrošniških sporov[3] in evropskega izvensodnega omrežja (omrežje EIS), ki je bilo vzpostavljeno 16. oktobra 2001,
– ob upoštevanju memoranduma o soglasju o omrežju čezmejnih izvensodnih pritožb v zvezi s finančnimi storitvami in evropskem gospodarskem prostoru z dne 30. marca 1998 ter omrežju FIN-NET,
– ob upoštevanju Odločbe Sveta z dne 28. maja 2001 o ustanovitvi evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah[4],
– ob upoštevanju evropskega kodeksa ravnanja mediatorjev (v nadaljevanju: kodeks ravnanja) iz leta 2004,
– ob upoštevanju Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah[5],
– ob upoštevanju študije o stroških neobstoja alternativnega reševanja sporov – pregled in predstavitev dejanskih stroškov gospodarskih sporov znotraj Skupnosti z dne 9. junija 2010, ki jo je pripravil center ADR v Rimu, v Italiji,
– ob upoštevanju ugotovitev testne skupine evropskih podjetij (European business test panel – EBTP) o alternativnem reševanju sporov v obdobju od 17. decembra 2010 do 17. januarja 2011,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2003 o zeleni knjigi Komisije o alternativnem reševanju sporov v civilnem in gospodarskem pravu[6],
– ob upoštevanju Poročila preiskovalnega odbora o krizi družbe Equitable Life Assurance Society, sprejetega dne 19. junija 2007[7],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2009 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu: območje svobode, varnosti in pravice za državljane – stockholmski program[8],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. aprila 2011 o upravljanju in partnerstvu na enotnem trgu[9],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2011 o izvajanju direktive o mediaciji v državah članicah, njenih posledicah za mediacijo in njeni uporabi na sodiščih[10],
– ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenja Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7 0343/2011),
A. ker je dostop do sodnega varstva temeljna pravica;
B. ker mora območje svobode, varnosti in pravice, kot ga določajo Pogodbe, zadostiti potrebam državljanov in podjetij, na primer s preprostejšimi in jasnejšimi postopki, hkrati pa mora krepiti dostop do sodnega varstva;
C. ker imata sodni postopek in alternativno reševanje sporov tesno povezane cilje in sta namenjena hitri ponovni vzpostavitvi miru med strankami v sporu, ustrezni zaščiti subjektivne materialne pravice in reševanju sporov med strankami;
D. ker lahko alternativno reševanje sporov, s pomočjo katerega se lahko stranke izognejo običajni sodbi sodišča ponudi hitro in stroškovno učinkovito alternativo postopkom pred sodišči;
E. ker je alternativno reševanje sporov mehanizem zunajsodnega reševanja, ki potrošniku in trgovcu pomaga rešiti spor preko posredovanja tretje strani (mediator, arbiter);
F. ker imajo v številnih državah javni organi – vključno z varuhi človekovih pravic in regulativnimi organi – pomembno vlogo pri spodbujanju reševanja sporov;
G. ker lahko večje zaupanje državljanov v notranji trg in zaupanje v uveljavljanje pravic v čezmejnih sporih dodatno spodbudi gospodarstvo EU;
H. ker državljani EU slabo poznajo in razumejo sisteme alternativnega reševanja sporov po Evropi ter samo majhen delež državljanov ve, kako vložiti zahtevek pri organu za alternativno reševanje sporov;
I. ker je pomembno, da se zagotovi boljše seznanjanje z obstojem alternativnega reševanja sporov in da se naredi več za spodbujanje potrošnikov in strokovnjakov k uporabi takega reševanja kot alternative za sodne postopke, ki omogoča izognitev soočenju in ponuja možnost rešitve, ugodne za vse udeležene;
J. ker si je treba prizadevati za uravnotežen pristop, ki bo upošteval tako prožnost sistemov alternativnega reševanja sporov kot potrebo po zagotavljanju varstva potrošnikov in pravičnih postopkov;
K. ker se je Parlament že večkrat zavzel za nadaljnja prizadevanja pri razvoju alternativnega reševanja sporov; ker je v svoji resoluciji z dne 6. aprila 2011 o upravljanju in partnerstvu na enotnem trgu pozval Komisijo, naj do konca leta 2011 predloži zakonodajni predlog o uporabi alternativnih načinov reševanja sporov v EU;
L. ker je Komisija vključila v svoj delovni program za leto 2011 zakonodajni predlog o alternativnem reševanju sporov kot strateško pobudo, v svoje sporočilo z dne 13. aprila 2011 z naslovom „Akt za enotni trg“ pa kot eno od dvanajstih pobud za okrepitev rasti in zaupanja s ciljem krepitve moči potrošnika;
M. ker se je rok za izvedbo Direktive 2008/52/ES iztekel 21. maja 2011;
Horizontalni pristop k alternativnemu reševanju sporov
1. pozdravlja nedavno posvetovanje Komisije o alternativnem reševanju sporov, ki se je kljub zelo široko zastavljenemu naslovu izključno osredotočilo na transakcije potrošnikov;
2. vseeno meni, da alternativno reševanje sporov tvori del splošnega načrta „pravičnosti za rast“ po različnih sektorjih; meni, da bi bilo treba pri vsakem pristopu k alternativnemu reševanju sporov preseči zgolj potrošniške spore in vanj vključiti civilne in gospodarske transakcije med podjetji, ne glede na to, ali potekajo med zasebnimi ali javnimi podjetji, družinske spore, dejanja zoper čast in dobro ime ter druge spore splošnega interesa ali med strankami z različnim pravnim statusom;
3. pozdravlja, da so bili z Direktivo 2008/52/ES usklajeni nekateri standardi mediacije; poudarja, da je treba na vseh področjih alternativnega reševanja sporov opredeliti splošne pogoje in ohranjati postopkovna jamstva; meni, da bi bilo treba pregledati priporočila Komisije in kodeks ravnanja iz let 1998 in 2001;
4. meni, da je samoregulacija sicer še naprej pomembna, vseeno pa je potrebno zakonodajno ukrepanje, ki bo določilo minimalne standarde, na katerih lahko temeljijo sheme alternativnega reševanja sporov, da se alternativnemu reševanju sporov zagotovi okvir v pravnemu redu držav članic, kot to kaže primer Direktive 2008/52/ES; poudarja, da je pri vsakem tovrstnem okviru potrebna previdnost, da se ne omeji raznolikosti na področju alternativnega reševanja sporov, saj ni rešitve, ki bi bila primerna za vse in bi lahko odpravila raznovrstne težave, ki se pojavljajo na različnih pravnih področjih;
5. poudarja, da je treba bolje razumeti številne različne vrste mehanizmov in postopkov (vključno z dejavnostmi javnih organov, na primer varuha človekovih pravic), ki jih pogosto skupno imenujemo alternativno reševanje sporov; meni, da se struktura in zasnova alternativnega reševanja sporov med državami članicami precej razlikuje, čeprav obstaja precej podobnosti med tehnikami pogajanj in lajšanja sporov, ki so pogosto del sistemov alternativnega reševanja sporov;
6. meni, da bodo zakonodajni ukrepi, sprejeti na ravni Evropske unije, uporabo alternativnega reševanja sporov olajšali, fizične in pravne osebe pa spodbudili k njegovi pogostejši uporabi, zlasti pri čezmejnih sporih, saj so za reševanje teh vrst sporov sodni postopki zapletenejši, dražji in dolgotrajnejši;
7. v zvezi s tem poziva Komisijo, naj do konca leta 2011 predloži zakonodajni predlog o uporabi alternativnega reševanja potrošniških sporov v Uniji, in poudarja, da je treba ta predlog hitro sprejeti;
Skupni standardi za alternativno reševanje sporov
8. meni, da bi standardi za alternativno reševanje sporov morali vključevati: spoštovanje alternativnega reševanja sporov/sporazum o njem; neodvisnost, preglednost, učinkovitost, pravičnost, nepristranskost in zaupnost; posledice za prekluzivne in zastaralne roke; izvršljivost doseženih dogovorov po alternativnem reševanju sporov; kvalifikacijo tretjih strank;
9. meni, da bi morali organe alternativnega reševanja sporov spremljati in redno ocenjevati neodvisni ocenjevalci;
10. da ne bi bil dostop do sodnega varstva kakorkoli omejen, zavrača vsako posplošeno vsiljevanje alternativnega reševanja sporov na ravni EU, predlaga pa, da bi se preučilo obvezen sistem, po katerem se stranke napoti, da pretehtajo možnosti alternativnega reševanja sporov;
11. je seznanjen s primerom italijanske „skupne sprave“ kot morebitnega modela najboljše prakse, ki temelji na protokolu, o katerem se dogovorijo in ga podpišejo podjetje in združenja potrošnikov ter od podjetja zahteva, da vnaprej privoli v alternativno reševanje sporov, nastalih na področju, na katerega se nanaša protokol;
12. poudarja, da ne bi smela nobena klavzula o alternativnem reševanju sporov vplivati na dostop do sodnega varstva, zlasti za šibkejše stranke, ki so v določenih okoliščinah lahko tudi mala ali srednja podjetja, ter zato meni, da so odločitve v okviru alternativnega reševanja sporov lahko zavezujoče le, če se vse vpletene strani izrecno tako dogovorijo;
13. meni, da bi moralo za alternativno reševanje sporov na splošno veljati obvezno razkritje okoliščin, ki vplivajo na neodvisnost tretje stranke ali ki vodijo v konflikt interesov, ter obvezno enako ravnanje z vsemi strankami, kot to določa kodeks ravnanja;
14. poziva k temu, da se določi obveznost iz kodeksa ravnanja, po kateri bodo vključene stranke in, če je to primerno, tretja stranka dolžne podatke o alternativnem reševanju sporov obravnavati kot zaupne; razmišlja tudi o bolj daljnosežnih ukrepih, kjer bi bili ti primerni, kot je vzpostavitev poklicne skrivnosti, vzporedno z določbami člena 7 Direktive 2008/52/ES;
15. vendar opozarja, da bi morala biti – čeprav je spoštovanje zaupnosti osebnih podatkov pomembno – zagotovljena določena raven preglednosti v postopku alternativnega reševanja sporov, ki bi državam članicam in organom alternativnega reševanja omogočala opredelitev in izmenjavo najboljših praks, neodvisnim regulatorjem pa bi dala priložnost, da podrobno preučijo postopek v primerih, ko so bile podane pritožbe;
16. je prepričan, da bi moralo alternativno reševanje sporov na splošno in ne zgolj mediacija (člen 8 Direktive 2008/52/ES) vplivati na prekluzivne in zastaralne roke; priznava tveganje, ki ga predstavljajo številne oblike alternativnega reševanja sporov, in tveganje zlorab z zavlačevanjem sodnih postopkov; ugotavlja, da je v študiji izvedljivosti o evropskem pogodbenem pravu[11] predvidena odložitev zastaralnega roka v primeru postopkov arbitraže in mediacije ter v nekaterih drugih okoliščinah alternativnega reševanja sporov; poziva Komisijo, naj nadaljuje z delom na tem področju;
17. je prepričan, da je nujno, da se dogovori iz alternativnega reševanja sporov izvršijo hitro in poceni, tudi čez mejo; poziva k ustreznim zakonodajnim ukrepom;
18. opozarja, da je izredno pomembno posebno usposabljanje za nevtralne tretje osebe; poziva Komisijo, naj zbere podatke o zahtevani vrsti in obsegu usposabljanja in naj sektorjem pomaga pri razvoju načrtov usposabljanja in nadziranja kakovosti;
Alternativno reševanje sporov na različnih področjih
19. podpira namen Komisije, da spodbudi uporabo dostopnega, hitrega, učinkovitega in poceni alternativnega reševanja sporov, ki lahko omogoča vzpostavitev in vzdrževanje kakovostnih trgovinskih, gospodarskih, socialnih in sosedskih odnosov, ki temeljijo na zaupanju, ter prispevajo k visoki ravni varstva potrošnikov, s čemer v primerjavi s sedanjo pravosodno prakso pridobita obe strani;
20. poudarja, da je kljub temu, da trenutno v Evropi učinkovito delujejo številni sistemi za alternativno reševanje sporov, ena glavnih ovir za njihovo uporabo pomanjkanje enakomernega razvoja tovrstnih sistemov po vsej EU tako v geografskem kot panožnem smislu; zato predlaga, da je treba hitro zapolniti sedanje vrzeli v geografski pokritosti z alternativnim reševanjem sporov v Evropi, obžaluje velike panožne pomanjkljivosti, ki ostajajo v večini držav članic, ter obenem spodbuja izboljšanje pokritosti po panogah z udeleženci, ki poznajo načine delovanja določene panoge; spodbuja države članice, naj predvidijo vzpostavitev enotnih kontaktnih točk po posameznih panogah za zagotavljanje informacij in sprožanje postopkov alternativnega reševanja sporov;
21. opozarja, da je alternativno reševanje sporov še zlasti v interesu malih in srednjih podjetij; ponavlja poziv Komisiji, naj pretehta sinergije med alternativnim reševanjem sporov in posebnim instrumentom znotraj evropskega pogodbenega prava; bi rad pozdravil smernice za klavzule o alternativnem reševanju sporov pri standardnih pogodbah;
22. je seznanjen z dosežki omrežij FIN-NET, ECC-Net in SOLVIT, vendar meni, da so še mogoče izboljšave kar zadeva obveščanje strank in financiranje, ter poziva Komisijo, naj podpre, okrepi in poveča zmogljivosti že obstoječih organov, kot so tisti, ki so že dokazali svojo učinkovitost in vrednost;
23. meni, da ponuja spletno alternativno reševanje sporov velike možnosti, zlasti za manjše zahtevke; ugotavlja, da na spletu obstajajo tradicionalni postopki alternativnega reševanja sporov, pa tudi taki, ki skušajo preprečiti spore ali prispevati k njihovi lažji razrešitvi; poudarja, da se postopkovnih standardov ne bi smelo zniževati, če pride do tradicionalnega alternativnega reševanja sporov prek spleta, in da bi bilo treba tudi rešiti vprašanja, kot je izvršljivost nagrad; vidi posebno korist spletnih sistemov znakov zaupanja; opozarja na delo delovne skupine o spletnem reševanju sporov UNCITRAL[12], ki je namenjeno transakcijami med podjetji ter med podjetji in potrošniki;
24. meni, da se bo z nekakšno hierarhijo poravnave, ki bo vključevala, prvič, interne možnosti za pritožbo, drugič, alternativno reševanje sporov in, kot skrajno sredstvo, postopek pred sodiščem, skrajšal čas in se bodo omejili stroški; poziva Komisijo, naj sektorjem pomaga pri spodbujanju takih sistemov;
25. poudarja osrednjo vlogo določenih vrst alternativnega reševanja sporov v družini, saj lahko prispevajo k manjši psihološki škodi, pomagajo strankam, da hitreje ponovno spregovorijo, s tem pa zlasti prispevajo k zaščiti otrok; vidi velike možnosti pri čezmejnem alternativnem reševanju sporov, zlasti zaradi njegove prilagodljivosti; opozarja na delo mediatorke Evropskega parlamenta za mednarodne starševske ugrabitve otrok;
26. se strinja s Komisijo, da ustrezen dostop do odškodnine na notranjem trgu zahteva hkrati možnost preproste uporabe alternativnega reševanja sporov in tudi učinkovit sistem kolektivne tožbe, saj se dopolnjujeta in medsebojno ne izključujeta;
27. meni, da ima alternativno reševanje sporov velike možnosti v okviru sedanje razprave o kolektivnih pravnih sredstvih, saj zagotavlja učinkovito sredstvo reševanja sporov, s katerim se je mogoče izogniti reševanju sporov pred sodišči;
28. vidi potrebo na ravni EU za alternativno reševanje sporov na področju svobode tiska in osebnostnih pravic, saj so lahko zlasti v primerih zoper čast in dobro ime in pri kršitvah osebnostnih pravic stroški sodnih postopkov, še posebej v nekaterih državah članicah, izredno visoki in bi alternativno reševanje sporov lahko prispevalo k izboljšanju sedanjega stanja;
Alternativno reševanje sporov kot mehanizem za reševanje potrošniških sporov
29. poudarja, da je treba evropskim potrošnikom zagotoviti dostop do sistemov alternativnega reševanja sporov za nadnacionalne in nacionalne spore, zlasti na spletnem trgu, ki se v EU hitro povečuje; ugotavlja, da uporaba sistemov alternativnega reševanja sporov omogoča boljše varstvo pravic potrošnikov in dviguje njihovo zaupanje v trg, podjetja in ustanove za varstvo pravic potrošnikov, saj jih dela privlačnejše, obenem pa spodbuja čezmejno trgovino in povečuje uspeh vseh udeležencev na trgu EU;
30. poziva k učinkovitemu sistemu zunajsodnega reševanja potrošniških sporov, ki bo deloval v celotni Evropski uniji;
31. predlaga, naj prihodnji zakonodajni predlog Komisije o uporabi alternativnega reševanja sporov za potrošnike v Evropski uniji vključuje naslednje smernice, ki jih je treba upoštevati v povezavi s sistemi alternativnega reševanja sporov, vzpostavljenimi v Evropi:
– neodvisnost, nepristranskost in zaupnost: pri imenovanju mediatorjev je treba preprečiti možnost pojava navzkrižja interesov; uspešen temelj za zagotavljanje nepristranskih odločitev je načelo sodelovanja oseb iz združenj potrošnikov in predstavniških organizacij podjetij;
– usposobljenost: pristojni strokovnjaki morajo imeti strokovne sposobnosti, izobrazbo in izkušnje za opravljanje funkcije in morajo biti nepristranski, neodvisni in kompetentni;
– učinkovitost in hitrost: mediatorji morajo imeti na voljo zadostna sredstva (ustrezne človeške, materialne in finančne vire) in biti sposobni upoštevati kratek rok med začetkom postopka in sprejetjem odločitve;
– enakost potrošnikov in strokovnjakov glede informacij, pa tudi konceptualno in postopkovno, ter dvostranske izmenjave, kar pomeni, da lahko obe strani izrazita svoje stališče ter se seznanita s stališčem druge strani in dejstvi, ki jih ta predstavi;
– financiranje: vprašanje stroškov alternativnega reševanja sporov je treba rešiti, da se zagotovi privlačnost takega načina za stranke; ob tem bi moral biti sistem brezplačen za stranko, ki v zadevi zmaga, ali pa bi moral za potrošniku predstavljati zelo zmeren strošek;
– svoboda izbire in zunajsodni značaj postopka: alternativno reševanje sporov mora biti izbirno in temeljiti na spoštovanju svobodne izbire strank v celotnem postopku, tako da imajo vedno možnost, da spor rešijo pred sodiščem; istočasno je treba zagotoviti, da si stranki resnično prizadevata za uspešno mediacijo; alternativno reševanje sporov nikakor ne sme biti prva obvezna faza pred začetkom sodnega postopka, odločitve, sprejete v okviru takega reševanja, pa so lahko zavezujoče le, če so bile stranke o tem predhodno obveščene in so to izrecno sprejele; kljub taki odločitvi, morata stranki še vedno imeti možnost, da se odločita za sodno obravnavo;
– sorazmernost postopkov, sklepov in stroškov, da se prepreči, da bi njihov učinek presegel predmet in težo spora; nastali stroški morajo biti prilagojeni povzročeni škodi;
– preglednost: poleg zagotavljanja splošnih informacij (vrsta pravnega spora, pravila za začetek postopka, podrobna pravila za sprejemanje odločitev itd.) mora vsaka oseba, ki deluje kot mediator, obvezno objaviti letno poročilo;
32. poziva Komisijo, naj za čezmejne potrošniške spore predvidi koordinacijski organ, ki bo olajšal dostop do nacionalnih sistemov alternativnega reševanja sporov in sistemov alternativnega reševanja sporov, ki jih vodijo podjetja, ter njihovo usklajevanje;
33. poziva Komisijo, naj za čezmejne potrošniške spore na področju elektronskega trgovanja predvidi hitro vzpostavitev večjezične platforme, ki bo potrošnikom omogočala, da bodo spore v celoti rešili na spletu, morala pa bo izpolnjevati standarde kakovosti in temeljiti na sistemih alternativnega reševanja sporov, ki obstajajo v državah članicah;
34. meni, da je obveščanje potrošnikov odgovornost, ki si jo delijo javni organi, mreže za obveščanje in svetovanje, regulativni organi in združenja potrošnikov, ter jim priporoča, naj vsak na svoji ravni izvede kampanje ozaveščanja in pilotne projekte o tej temi;
35. graja nepreglednost trenutne zbirke podatkov Komisije o alternativnem reševanju sporov; Komisiji predlaga, naj oblikuje večjezični evropski internetni portal o alternativnem reševanju sporov, na katerem bodo lahko vsi državljani dobili informacije o delovanju alternativnega reševanja sporov, njegovih posledicah ter svojih pravicah in dolžnostih, pri tem pa naj izhaja iz obstoječih podatkovnih zbirk in mrež; poudarja, da je treba v interesu potrošnikov zagotoviti, da bo spletni portal zlahka razumljiv in jasen;
36. poudarja, da morajo imeti potrošniki možnost pridobiti na spletu vse potrebne informacije o alternativnem reševanju sporov, ustrezno prevedene v njihov jezik z uporabo vedno dostopnih, do uporabnika prijaznih spletnih strojnih prevajalnikov;
37. poudarja, da je bistveno ozaveščati potrošnika o obstoju in koristih alternativnega reševanja sporov, preden nastane potrošniški spor; vztraja, da je treba s tem v zvezi okrepiti občutek odgovornosti podjetij in poslovnih organizacij; meni, da so podjetja in poslovna združenja dolžna obvestiti potrošnike o razpoložljivih mehanizmih za alternativno reševanje sporov; predlaga, naj se ta predhodna informacija zagotovi z navedbo možnosti uporabe alternativnega reševanja sporov v vseh pogodbenih dokumentih in naj se za poklicne delavce, ki jo uporabljajo, dopolni s kontaktnimi podatki in podrobnimi pravili za uporabo teh sistemov alternativnega reševanja sporov; ta zahteva pa ne sme povzročati dodatnih stroškov in birokracije;
38. kot mogočo spodbudo za podjetja priporoča, naj se na evropski ravni uvede znak kakovosti, povezan z mediacijo v potrošniških sporih, za katero bi se sprejele smernice o najboljših praksah, tako da bi lahko potrošniki hitro določili podjetja, ki so se odločila za sisteme alternativnega reševanja sporov. meni, da bi bilo treba v zvezi s tem predlogom izvesti analizo stroškov in koristi; poudarja, da bi morala Komisija zagotoviti, da se znak pravilno uporablja in uveljavlja;
Naslednji koraki
39. ugotavlja, da je potrebno boljše splošno obveščanje o pravicah in njihovem uveljavljanju, pa tudi posebno obveščanje o shemah alternativnega reševanja sporov, tudi o njihovem obstoju, delovanju in lokaciji; meni, da bi morali informacijski programi izpostaviti tudi glavne prednosti izbire alternativnega reševanja sporov, na primer stroške v primerjavi s sodnim postopkom, stopnje uspešnosti in časovno učinkovitost v primerjavi s sodnim postopkom; meni, da bi morali biti taki programi namenjeni predvsem državljanom ter malim in srednjim podjetjem; meni, da je alternativno reševanje sporov najučinkovitejše, če deluje v omrežjih blizu državljanov in temelji na sodelovanju z državami članicami;
40. sočasno poziva Komisijo, naj nemudoma sprejme ukrepe za ozaveščanje potrošnikov in podjetij o obstoječih zakonodajnih instrumentih, kot so Uredba (ES) št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, Direktiva 2008/52/ES o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah in Uredba (ES) št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov; s tem namenom predlaga, naj se v obsežne informacijske kampanje vključijo nacionalni organi, sodišča, odvetniške in gospodarske zbornice, uradi za svetovanje potrošnikom, zavarovatelji stroškov postopka ter druge pristojne organizacije; poziva, naj se zagotovi finančna podpora za tovrstne kampanje na evropski in nacionalni ravni;
41. ugotavlja, da ostaja uporaba sodišč za spore majhne vrednosti v številnih državah članicah zelo nizka in da je treba narediti več na področju pravne varnosti, jezikovnih ovir in preglednosti postopkov; poziva Komisijo, naj pri oblikovanju zakonodajnega predloga o uporabi alternativnega reševanja sporov v potrošniških zadevah v EU tem pravnim organom nameni posebno pozornost;
42. ugotavlja, da je zaradi spravne narave alternativnega reševanja sporov rešitev mogoče razumeti kot obojestransko zadovoljiv rezultat, in opozarja na dejstvo, da je spoštovanje odločitev, doseženih v okviru alternativnega reševanja sporov, na splošno visoko; zato meni, da bi morali biti najnovejši statistični podatki o tem objavljeni skupaj z javnimi informacijami o alternativnem reševanju sporov;
43. poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami izvede informacijske kampanje, usmerjene v izobraževanje in ozaveščanje potrošnikov in podjetij o prednostih uporabe tega instituta;
44. meni, da bi bilo treba informacijske kampanje o alternativnem reševanju sporov voditi v sodelovanju z gospodarskimi zbornicami, združenji potrošnikov in uradi pravične trgovine (ali enakovrednimi ustanovami), da bi zagotovili usklajene in učinkovite kampanje;
45. meni, da je obveščanje podjetij odgovornost, ki si jo delijo javni organi in predstavniške organizacije, ter jim priporoča, naj vsak na svoji ravni izvede kampanje osveščanja in pilotne projekte o tej temi;
46. priznava, da je ena glavnih ovir pri uporabi sistemov alternativnega reševanja sporov nepripravljenost podjetij, da bi sodelovala v teh mehanizmih; predlaga, da morajo gospodarske zbornice in krovne organizacije na nacionalni in EU ravni in druge strokovne organizacije obveščati podjetja o obstoju alternativnega reševanja sporov in morebitni koristi njegove uporabe, zlasti z vidika: vnaprejšnjega preprečevanja sodnih sporov pri, ugleda podjetja; nazadnje pa tudi o možnosti, da tako reševanje v nasprotju z arbitražno odločbo ali sodbo sodišča ponuja ponovno vzpostavitev poslovnih odnosov med strankami, ki temeljijo na zaupanju;
47. poziva Komisijo, naj na podlagi zbranih podatkov in zanesljive presoje vplivov, skladne s pravili za boljšo zakonodajo, prouči možnost določitve minimalnih standardov alternativnega reševanja sporov med sektorji, hkrati pa razvija že obstoječe sheme in spodbuja države članice in sektorje, ki so vključeni v sheme, naj povečajo financiranje, pri čemer morajo upoštevati, da alternativno reševanje sporov strankam sicer ponuja cenovno ugodno alternativo, ne sme pa postati „cenena pravica“;
o
o o
48. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.
- [1] UL L 115, 17.4.1998, str. 31.
- [2] UL L 109, 19.4.2001, str. 56.
- [3] UL C 155, 6.6.2000, str. 1.
- [4] UL L 174, 27.6.2001, str. 25.
- [5] UL L 136, 24.5.2008, str. 3.
- [6] UL C 61 E, 10.3.2004, str. 256.
- [7] UL C 146 E, 12.6.2008, str. 110.
- [8] UL C 285E, 21.10.2010, str. 12.
- [9] Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0144.
- [10] Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0361.
- [11] Glej http://ec.europa.eu/justice/policies/consumer/docs/explanatory_note_results_feasibility_study_05_2011_en.pdf.
- [12] Glej http://www.uncitral.org/uncitral/commission/working_groups/3Online_Dispute_Resolution.html.
MNENJE Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (1. 9. 2011)
za Odbor za pravne zadeve
o alternativnem reševanju sporov v civilnih, gospodarskih in družinskih zadevah
(2011/2117(INI))
Pripravljavec mnenja (*): Robert Rochefort(*) Pridruženi odbor – člen 50 poslovnika
POBUDE
Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov poziva Odbor za pravne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
A. ker je alternativno reševanje sporov mehanizem zunajsodnega reševanja, ki potrošniku in trgovcu pomaga rešiti spor s pomočjo tretjega (mediator, arbiter),
B. ker državljani EU slabo poznajo in razumejo sisteme alternativnega reševanja sporov po Evropi ter samo majhen delež državljanov ve, kako vložiti zahtevek pri organu za alternativno reševanje sporov,
C. ker je pomembno, da se zagotovi boljše seznanjanje z obstojem alternativnega reševanja sporov in da se naredi več za spodbujanje potrošnikov in strokovnjakov k uporabi takega reševanja kot alternative za sodne postopke, ki omogoča izognitev soočenju in ponuja možnost rešitve, ugodne za vse udeležene;
D. ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. aprila 2011 o upravljanju in partnerstvu na enotnem trgu[1], v kateri je Komisijo pozval, naj do konca leta 2011 predloži zakonodajni predlog o uporabi alternativnih načinov reševanja sporov,
E. ker je razvoj zakonodaje o alternativnem reševanju sporov del dvanajstih pobud za okrepitev rasti in zaupanja v okviru Akta za enotni trg, ki ga je Komisija sprejela 13. aprila 2011,
F. ker je zakonodajni predlog o alternativnem reševanju sporov v EU omenjen v delovnem programu Komisije kot strateška pobuda,
1. poziva Komisijo, naj do konca leta 2011 predloži zakonodajni predlog o uporabi alternativnega reševanja potrošniških sporov v Uniji, in poudarja, da je treba ta predlog hitro sprejeti;
2. sočasno poziva Komisijo, naj nemudoma sprejme ukrepe za ozaveščanje potrošnikov in podjetij o obstoječih zakonodajnih instrumentih, kot so Uredba (ES) št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, Direktiva 2008/52/ES o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah in Uredba (ES) št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov; s tem namenom predlaga, naj se v obsežne informacijske kampanje vključijo nacionalni organi, sodišča, odvetniške in gospodarske zbornice, uradi za svetovanje potrošnikom, zavarovatelji stroškov postopka ter druge pristojne organizacije; poziva, naj se zagotovi finančna podpora za tovrstne kampanje na evropski in nacionalni ravni; zahteva enako podporo in izvedbo kampanje tudi za postopek alternativnega reševanja sporov, in sicer ob začetku veljavnosti tega postopka;
3. poudarja, da mora vsak predlog Komisije spremljati celovita ocena učinka, skladno s pravili za boljšo zakonodajo;
4. podpira namen Komisije, da spodbudi uporabo dostopnega, hitrega, učinkovitega in poceni alternativnega reševanja sporov, ki lahko omogoča vzpostavitev in vzdrževanje kakovostnih trgovinskih, gospodarskih, socialnih in sosedskih odnosov, ki temeljijo na zaupanju, ter prispevajo k visoki ravni varstva potrošnikov, s čemer v primerjavi s sedanjo pravosodno prakso pridobita obe strani;
5. se strinja s Komisijo, da ustrezen dostop do odškodnine na notranjem trgu zahteva hkrati možnost preproste uporabe alternativnega reševanja sporov in tudi učinkovit sistem kolektivne tožbe, saj se dopolnjujeta in medsebojno ne izključujeta;
6. poudarja, da je treba evropskim potrošnikom zagotoviti dostop do sistemov alternativnega reševanja sporov za nadnacionalne in nacionalne spore, zlasti na spletnem trgu, ki se v EU hitro povečuje; ugotavlja, da uporaba sistemov alternativnega reševanja sporov omogoča boljše varstvo pravic potrošnikov in dviguje njihovo zaupanje v trg, podjetja in ustanove za varstvo pravic potrošnikov, saj jih dela privlačnejše, obenem pa spodbuja čezmejno trgovino in povečuje uspeh vseh udeležencev na trgu EU;
7. poudarja, da je kljub temu, da trenutno v Evropi učinkovito delujejo številni sistemi za alternativno reševanje sporov, ena glavnih ovir za njihovo uporabo pomanjkanje enakomernega razvoja tovrstnih sistemov po vsej EU tako v geografskem kot panožnem smislu; zato predlaga, da je treba hitro zapolniti sedanje vrzeli v geografski pokritosti z alternativnim reševanjem sporov v Evropi, in poziva k učinkovitemu sistemu zunajsodnega reševanja potrošniških sporov, ki bo pokrival celotno ozemlje Evropske unije; obžaluje velike panožne vrzeli, ki ostajajo v večini držav članic, ter hkrati spodbuja izboljšanje pokritosti po panogah z udeleženci, ki poznajo mehanizme delovanja določene panoge; spodbuja države članice, naj predvidijo vzpostavitev enotnih kontaktnih točk po posameznih panogah za zagotavljanje informacij in sprožanje postopkov alternativnega reševanja sporov;
8. ugotavlja, da ostaja uporaba sodišč za spore majhne vrednosti v številnih državah članicah zelo nizka in da je treba narediti več na področju pravne varnosti, jezikovnih ovir in preglednosti postopkov; poziva Komisijo, naj pri oblikovanju zakonodajnega predloga o uporabi alternativnega reševanja sporov v potrošniških zadevah v EU tem pravnim organom nameni posebno pozornost;
9. predlaga, naj prihodnji zakonodajni predlog Komisije o uporabi alternativnega reševanja sporov v Evropski uniji vključuje naslednja glavna načela, ki jih je treba upoštevati v sistemih alternativnega reševanja sporov, vzpostavljenih v Evropi:
– neodvisnost, nepristranskost in zaupnost: pri imenovanju mediatorjev je treba preprečiti možnost pojava navzkrižja interesov; uspešen temelj za zagotavljanje nepristranskih odločitev je načelo sodelovanja oseb iz združenj potrošnikov in predstavniških organizacij podjetij;
– usposobljenost: pristojni strokovnjaki morajo imeti strokovne sposobnosti, izobrazbo in izkušnje za opravljanje funkcije in morajo biti nepristranski, neodvisni in kompetentni;
– učinkovitost in hitrost: mediatorji morajo imeti na voljo zadostna sredstva (ustrezne človeške, materialne in finančne vire) in biti sposobni upoštevati kratek rok med začetkom postopka in sprejetjem odločitve;
– enakost potrošnikov in strokovnjakov glede informacij, pa tudi konceptualno in postopkovno, ter dvostranske izmenjave, kar pomeni, da lahko obe strani izrazita svoje stališče ter se seznanita s stališčem druge strani in dejstvi, ki jih ta predstavi;
– financiranje: vprašanje stroškov alternativnega reševanja sporov je treba rešiti, da se zagotovi privlačnost takega načina za stranke; ob tem bi moral biti sistem brezplačen za stranko, ki v zadevi zmaga, ali pa bi moral za potrošniku predstavljati zelo zmeren strošek;
– svoboda izbire in zunajsodni značaj postopka: alternativno reševanje sporov mora biti izbirno in temeljiti na spoštovanju svobodne izbire strank v celotnem postopku, tako da imajo vedno možnost, da spor rešijo pred sodiščem; sočasno je treba zagotoviti, da si stranki resnično prizadevata za uspešno mediacijo; alternativno reševanje sporov nikakor ne sme biti prva obvezna faza pred začetkom sodnega postopka, odločitve, sprejete v okviru takega reševanja, pa so lahko zavezujoče le, če so bile stranke o tem predhodno obveščene in so to izrecno sprejele; kljub taki odločitvi, morata stranki še vedno imeti možnost, da se odločita za sodno obravnavo;
– sorazmernost postopkov, sklepov in stroškov, da se prepreči, da bi njihov učinek presegel predmet in težo spora; nastali stroški morajo biti prilagojeni povzročeni škodi;
– preglednost: poleg zagotavljanja splošnih informacij (vrsta pravnega spora, pravila za začetek postopka, podrobna pravila za sprejemanje odločitev itd.) mora vsaka oseba, ki deluje kot mediator, obvezno objaviti letno poročilo;
10. poziva Komisijo, naj preuči formulacijo „alternativno reševanje sporov kot sredstvo za reševanje sporov, povezanih s trgovinskimi transakcijami in praksami v Evropski uniji“, ki jo je težko jasno razumeti; priporoča poenostavitev izraza, večji poudarek na razlikovanju med to možnostjo in izvedbo sodnega postopka ter pojasnitev dejstva, da se ta vrsta pravnega sredstva uporablja zlasti za potrošniške spore;
11. poziva Komisijo, naj za čezmejne potrošniške spore predvidi koordinacijski organ, ki bo olajšal dostop do nacionalnih sistemov alternativnega reševanja sporov in sistemov alternativnega reševanja sporov, ki jih vodijo podjetja, ter njihovo usklajevanje; Komisijo tudi spodbuja, naj na spletni strani sistema SOLVIT vzpostavi pregled nacionalnih postopkov v vseh uradnih jezikih in objavi enotno evropsko telefonsko številko za lažji dostop javnosti do sistema alternativnega reševanja sporov v njihovi državi članici in drugih državah članicah ter jim zagotovi jasne smernice o njihovi uporabi;
12. poziva Komisijo, naj podpre, okrepi in celo podeli več pristojnosti za delovanje organom, ki že obstajajo na tem področju, delujejo učinkovito in so dokazali svojo vrednost, kot so SOLVIT, Europe Direct, ECC-Net in FIN-NET;
13. poziva Komisijo, naj za čezmejne potrošniške spore na področju elektronskega trgovanja predvidi hitro vzpostavitev večjezične platforme, ki bo potrošnikom omogočala, da bodo spore v celoti rešili na spletu, morala pa bo izpolnjevati standarde kakovosti in temeljiti na sistemih alternativnega reševanja sporov, ki obstajajo v državah članicah;
14. meni, da je obveščanje potrošnikov odgovornost, ki si jo delijo javni organi, mreže za obveščanje in svetovanje, regulativni organi in združenja potrošnikov, ter jim priporoča, naj vsak na svoji ravni izvede kampanje ozaveščanja in pilotne projekte o tej temi;
15. meni, da je obveščanje potrošnikov odgovornost, ki si jo delijo javni organi in predstavniške organizacije, ter jim priporoča, naj vsak na svoji ravni izvede kampanje ozaveščanja in pilotne projekte o tej temi;
16. graja nepreglednost trenutne zbirke podatkov Komisije o alternativnem reševanju sporov; Komisiji predlaga, naj oblikuje večjezični evropski internetni portal o alternativnem reševanju sporov, na katerem bodo lahko vsi državljani dobili informacije o delovanju alternativnega reševanja sporov, njegovih posledicah ter svojih pravicah in dolžnostih, pri tem pa naj izhaja iz obstoječih podatkovnih zbirk in mrež; poudarja, da je treba v interesu potrošnikov zagotoviti, da bo spletni portal zlahka razumljiv in jasen;
17. poudarja, da morajo imeti potrošniki možnost pridobiti na spletu vse potrebne informacije o alternativnem reševanju sporov, ustrezno prevedene v njihov jezik z uporabo vedno dostopnih, do uporabnika prijaznih spletnih strojnih prevajalnikov;
18. poudarja, da je bistveno ozaveščati potrošnika o obstoju in koristih alternativnega reševanja sporov, preden nastane potrošniški spor; vztraja, da je treba s tem v zvezi okrepiti občutek odgovornosti podjetij in poslovnih organizacij; meni, da so podjetja in poslovna združenja dolžna obvestiti potrošnike o razpoložljivih mehanizmih za alternativno reševanje sporov; predlaga, naj se ta predhodna informacija zagotovi z navedbo možnosti uporabe alternativnega reševanja sporov v vseh pogodbenih dokumentih in naj se za poklicne delavce, ki jo uporabljajo, dopolni s kontaktnimi podatki in podrobnimi pravili za uporabo teh sistemov alternativnega reševanja sporov; ta zahteva pa ne sme povzročati dodatnih stroškov in birokracije;
19. poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami izvede informacijske kampanje, usmerjene v izobraževanje in ozaveščanje potrošnikov in podjetij o prednostih uporabe tega instituta;
20. priznava, da je ena glavnih ovir pri uporabi sistemov alternativnega reševanja sporov nepripravljenost podjetij, da bi sodelovala v teh mehanizmih; predlaga, da morajo gospodarske zbornice in krovne organizacije na nacionalni in EU ravni in druge strokovne organizacije obveščati podjetja o obstoju alternativnega reševanja sporov in morebitni koristi njegove uporabe, zlasti z vidika: vnaprejšnjega preprečevanja pravnih sporov, ugleda podjetja; nazadnje pa tudi o možnosti, da tako reševanje v nasprotju z arbitražno odločbo ali sodbo sodišča ponuja ponovno vzpostavitev poslovnih odnosov med strankami, temelječih na zaupanju;
21. kot mogočo spodbudo za podjetja priporoča, naj se na evropski ravni uvede znak kakovosti, povezan z mediacijo v potrošniških sporih, za katero bi se sprejele smernice o najboljših praksah, tako da bi lahko potrošniki hitro določili podjetja, ki so se odločila za sisteme alternativnega reševanja sporov; meni, da bi bilo treba v zvezi s tem predlogom izvesti analizo stroškov in koristi; poudarja, da bi morala Komisija zagotoviti, da se znak pravilno uporablja in uveljavlja.
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
Datum sprejetja |
31.8.2011 |
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
34 0 1 |
|||
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Adam Bielan, Lara Comi, Anna Maria Corazza Bildt, António Fernando Correia De Campos, Jürgen Creutzmann, Christian Engström, Małgorzata Handzlik, Malcolm Harbour, Ilijana Ivanova (Iliana Ivanova), Philippe Juvin, Sandra Kalniete, Eija-Riitta Korhola, Edvard Kožušník, Kurt Lechner, Toine Manders, Hans-Peter Mayer, Gianni Pittella, Phil Prendergast, Robert Rochefort, Zuzana Roithová, Heide Rühle, Matteo Salvini, Christel Schaldemose, Andreas Schwab, Catherine Stihler, Róża grofica Thun und Hohenstein, Kiriakos Triantafilidis (Kyriacos Triantaphyllides), Emilie Turunen, Bernadette Vergnaud, Barbara Weiler |
||||
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Ashley Fox, Anna Hedh, Pier Antonio Panzeri, Søren Bo Søndergaard, Marc Tarabella |
||||
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
Datum sprejetja |
10.10.2011 |
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
18 0 0 |
|||
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Raffaele Baldassarre, Luigi Berlinguer, Sebastian Valentin Bodu, Françoise Castex, Christian Engström, Marielle Gallo, Sajjad Karim, Antonio Masip Hidalgo, Jiří Maštálka, Bernhard Rapkay, Evelyn Regner, Francesco Enrico Speroni, Dimiter Stojanov (Dimitar Stoyanov), Diana Wallis |
||||
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Kurt Lechner, Toine Manders, Paulo Rangel |
||||
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Pablo Zalba Bidegain |
||||