Postopek : 2011/2088(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A7-0363/2011

Predložena besedila :

A7-0363/2011

Razprave :

Glasovanja :

PV 01/12/2011 - 6.12
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2011)0531

POROČILO     
PDF 212kWORD 216k
18.10.2011
PE 464.821v02-00 A7-0363/2011

o zmanjševanju šolskega osipa

(2011/2088(INI))

Odbor za kulturo in izobraževanje

Poročevalka: Mary Honeyball

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 OBRAZLOŽITEV
 MNENJE Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve
 IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o zmanjševanju šolskega osipa

(2011/2088(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 165 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–   ob upoštevanju člena 14 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije,

–   ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, zlasti njenih členov 23, 28 in 29,

–   ob upoštevanju Sklepa št. 1720/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o uvedbi akcijskega programa na področju vseživljenjskega učenja(1),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije o učinkovitosti in pravičnosti v evropskih sistemih izobraževanja in usposabljanja (KOM(2006)0481),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Pobuda Mladi in mobilnost za izkoriščanje potenciala mladih pri doseganju pametne, trajnostne in vključujoče rasti v Evropski uniji (KOM(2010)0477),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Zmanjševanje osipa kot ključni prispevek k strategiji Evropa 2020 (KOM(2011)0018),

–   ob upoštevanju predloga Komisije za priporočilo Sveta o politikah za zmanjševanje osipa (KOM(2011)0019),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Predšolska vzgoja in varstvo: najboljši začetek v jutrišnjem svetu za vse naše otroke (KOM(2011)0066),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Okvir EU za nacionalne strategije vključevanja Romov do leta 2020 (KOM(2011)0173),

–   ob upoštevanju sklepov Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se 21. novembra 2008 sestali v okviru Sveta, o pripravi mladih na 21. stoletje: agenda za evropsko sodelovanje v šolstvu(2),

–   ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2009 o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju („ET 2020“)(3),

–   ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. novembra 2009 o izobraževanju otrok iz migrantskih družin(4),

–   ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 11. maja 2010 o socialni razsežnosti izobraževanja in usposabljanja(5),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. februarja 2007 o diskriminaciji mladih žensk in deklet pri izobraževanju(6),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2008 z naslovom Strategiji EU o otrokovih pravicah naproti(7),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. septembra 2008 o izboljšanju kakovosti izobraževanja učiteljev(8),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. maja 2010 o ključnih kompetencah za spreminjajoči se svet: izvajanje delovnega programa Izobraževanje in usposabljanje 2010(9),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. maja 2010 o strategiji EU za mlade – vlaganje v mlade ter krepitev njihove vloge in položaja(10),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2011 o strategiji EU o vključevanju Romov(11),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o zgodnjem učenju v Evropski uniji(12),

–   ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje ter mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A6–0363/2011),

A. ker morajo imeti mladi širok spekter znanj in veščin, ki so ključne za njihov intelektualni in socialni razvoj, vključno s sposobnostjo za učinkovito komunikacijo, skupinsko delo, reševanje problemov in kritično presojo informacij, da se lahko dobro vključijo v družbo in se uspešno samouresničujejo kot posamezniki in kot državljani;

B.  ker izobrazba vzgaja vrednote pri mladih, kot so osebnostna rast, boljše vključevanje v družbo, močnejši občutek odgovornosti in večja iniciativnost;

C. ker je stopnja šolskega osipa različna v državah članicah EU, pa tudi v mestih in regijah ter v različnih socialno-ekonomskih skupinah prebivalstva, nanjo pa vpliva vrsta različnih dejavnikov,

D. ker je eden od petih krovnih ciljev strategije Evropa 2020 zmanjšati delež osipa pod 10 % ter povečati odstotek mladih z visokošolsko ali enakovredno ravnjo izobrazbe vsaj na 40 %;

E.  ker je bil leta 2003 med državami članicami dogovorjen cilj 10 %, vendar ga je doseglo samo sedem držav, in ker je povprečni šolski osip v letu 2009 znašal 14,4 %;

F.  ker ima večina držav članic kljub stalnemu upadanju stopenj šolskega osipa v zadnjem desetletju še vedno razdrobljen in nezadostno usklajen pristop k reševanju te problematike;

G. ker ima v državah članicah 24,1 % mladih, starih 15 let, slabe bralne zmožnosti,

H.  ker je branje osnovno in nujno potrebno orodje vsakega mladostnika za napredovanje pri vseh šolskih predmetih ter za vključevanje na trg dela, razumevanje in analizo informacij, ustrezno komuniciranje in sodelovanje v kulturnih dejavnostih, zaradi česar je treba uvesti posebne ukrepe za odpravo vrzeli v bralnih veščinah;

I.   ker ima šolski osip hude posledice za socialno kohezijo EU in ne le za gospodarsko rast, temelje evropskega strokovnega znanja in socialno stabilnost, ker ogroža poklicno pot, zdravje in blaginjo mladih, saj je nizka raven izobrazbe tudi ključni razlog za revščino in slabo zdravstveno stanje;

J.   ker je šolski osip temeljni dejavnik, ki prispeva k brezposelnosti, revščini in socialni izključenosti;

Značilnosti šolskega osipa

1.  poudarja, da so temelji bodoče otrokove izobrazbene poti in blaginje v zgodnjem otroštvu in lahko prispevajo k vzgajanju ideje o vseživljenjskem učenju; znova poudarja poziv iz svoje resolucije o zgodnjem učenju v EU k razvijanju evropskega okvira za predšolsko vzgojo in varstvo od najzgodnejšega otroštva, in sicer zlasti z razvijanjem javnih in brezplačnih jasli in vrtcev;

2.  ugotavlja, da je šolski osip zlasti prisoten pri otrocih iz revnih in prikrajšanih okolij in pri otrocih iz migrantskih družin ter da je pogosto povezan z revščino in socialno izključenostjo;

3.  predlaga zagotavljanje jezikovne podpore šolarjem iz migrantskih družin;

4.  v zvezi s tem poudarja, da je treba z ustreznimi ukrepi romskim otrokom in otrokom, ki nimajo dokumentov, omogočili dostop do šolanja;

5.  ugotavlja, da 20 % romskih otrok sploh ne obiskuje šole, 30 % pa jih prezgodaj opusti šolanje; poudarja, da je šolski usip sicer pogostejši pri fantih kot pri dekletih, da pa so tradicionalne romske skupnosti poseben primer, saj je zaradi običaja zgodnjih porok šolski usip pogostejši pri dekletih, ki poleg tega šolanje opuščajo pri nižji starosti (pri okoli 12–13 letih) kot fantje (pri okoli 14–15 letih); poudarja, da so pri tradicionalnih romskih skupnostih potrebni dodatni pozitivni ukrepi za zmanjšanje šolskega osipa, ki je posledica škodljivih tradicionalnih običajev;

6.  opozarja, da je zaradi neučinkovite politike za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja več šolskega osipa in šolskega neuspeha na splošno ter da je treba okrepiti prizadevanja za izboljšanje takšnih politik;

7.  ugotavlja, da obstaja medgeneracijski cikel, to je veliko nagnjenje otrok staršev, ki so zgodaj opustili šolanje, da tudi sami zgodaj opustijo šolanje; poudarja, da ima družinska struktura znaten vpliv na otrokovo zmožnost in motivacijo, da je uspešen v šoli;

8.  kar zadeva predšolsko vzgojo, ugotavlja, da je vloga družine in tesnih odnosov med otroci in starši v zgodnjem otroštvu bistvena za zagotovitev primerne integracije otrok v šoli;

9.  opozarja na vpliv posebnih učnih potreb in z njimi povezanih težav, ki povečajo tveganje opustitve šolanja pri zadevnih otrocih;

10. spodbuja države članice, naj za učence z učnimi težavami zagotovijo izvenšolske dejavnosti, da jim omogočijo razvijanje ključnih znanj, za katere obstaja očitna potreba na trgu dela;

11. opozarja, da ima lahko šolski osip škodljive posledice za dostop do visokokakovostnega vseživljenjskega učenja;

12. v zvezi s tem opozarja na raziskave programa PISA v okviru Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki kažejo, da v šolskih sistemih z nižjo stopnjo vertikalnega in horizontalnega razlikovanja šolarji redkeje ponavljajo razred ali so izključeni iz šole; poudarja ugotovitev OECD, da ponavljanje razreda in izključitev iz šole najbolj škodita šolarjem iz socialno šibkejšega okolja;

13. poudarja ugotovitev OECD, da zgodnja razdelitev šolarjev na različne izobraževalne smeri povečuje socialno-ekonomske razlike pri možnostih izobraževanja, ne da bi to vplivalo na izboljšanje povprečnih rezultatov v posameznih izobraževalnih sistemih;

14. glede na to opozarja na ugotovitev OECD v študiji programa PISA, da menjava šole zaradi slabega šolskega uspeha, vedenjskih težav ali posebnih učnih potreb ter razvrstitev šolarjev glede na njihove sposobnosti pri vseh predmetih negativno vplivata na primerjalne rezultate šolskih sistemov;

15. glede na to opozarja, da so po ugotovitvah OECD socialno-ekonomsko prikrajšani šolarji pogosto dvakratno prikrajšani, saj največkrat obiskujejo šole s slabšimi socialno-ekonomskimi razmerami, kjer poučujejo slabše usposobljeni učitelji;

Potreba po osebnem pristopu

16. meni, da so enake možnosti in enaka izbira v izobraževanju ter dostop do visokokakovostne izobrazbe za ljudi iz vseh socialnih, etničnih in verskih okolij, ne glede na njihov spol ali posebne potrebe, bistvene za ustvarjanje pravičnejše ter bolj enake in vključujoče družbe, ki je dinamična, inovativna in kohezivna; poudarja vlogo javnih služb na tem področju;

17. izjavlja, da je šolska izobrazba eden od najboljših načinov, kako vsem zagotoviti enake možnosti za uspeh, ter priložnost za pridobitev znanj in veščin, ki ljudem omogočajo vključevanje v poklicno življenje, s tem pa tudi izhod iz medgeneracijskega cikla; poziva k boljšemu usklajevanju ponudbe izobraževalne podpore, izboljšanju njene dostopnosti ter povečanju obsega zagotavljanja socialnih storitev in pomoči družinam;

18. poziva k osebnemu in vključujočemu pristopu k izobrazbi, ki se začne s predšolsko vzgojo in varstvom, kar pomeni ciljno usmerjeno pomoč za posameznike, ki so izpostavljeni tveganju šolskega osipa, kjer je potrebno, zlasti za invalidne otroke in mlade;

19. poziva h krepitvi prizadevanj za zagotovitev, da bo ta osebni pristop koristil zlasti učencem, ki imajo učne težave, na primer zaradi disleksije, dispraksije, diskalkulije, motnje pozornosti ali hiperaktivnosti;

20. ugotavlja, da težave, ki vodijo v šolski usip, izvirajo zunaj šole ter da jih je treba opredeliti in začeti reševati;

21. predlaga, naj srednje in poklicne šole zagotovijo svetovalno službo, ločeno od učnega osebja, ki dijakom z težavami omogoča zaupen pogovor o tem; poudarja, da mora biti svetovalno osebje ustrezno usposobljeno ter da mora imeti za ta namen na voljo zmogljivosti za tekoče usposabljanje in pridobivanje posebnih znanj;

22. spodbuja spopadanje s porajajočimi se težavami v zgodnji fazi učenja ter predlaga, naj se vzpostavijo mehanizem zgodnjega prepoznavanja težav ter postopki spremljanja, da se prepreči poslabšanje težav; poudarja, da je za to nujno treba vzpostaviti večstransko komunikacijo ter tesnejše sodelovanje med šolo, starši in voditelji skupnosti, pa tudi lokalna podporna omrežja, po potrebi ob sodelovanju šolskih mediatorjev;

23. meni, da bi bilo treba glede na vpliv družine na izobraževalni in socialni razvoj učencev ponuditi svetovalne storitve za starše;

24. poudarja, da je pogost razlog za neuspeh pri otrocih in mladih neprilagojenost šolskih učnih načrtov življenjskim potrebam otrok in njihovim socialno pogojenim interesom; opozarja, da prevelika togost in ukalupljenost izobraževalnega sistema otežujeta prilagajanje dela posameznemu učencu ter preprečujeta povezovanje šolskega učenja z vsakdanjimi potrebami;

25. se zavzema za boljše poklicno usmerjanje in visokokakovostne načrte za delovno prakso ter podpira kulturne in izobraževalne obiske in izmenjave, ki jih organizirajo šole, nenazadnje tudi stik s podjetništvom, da se demistificira poklicno življenje, s tem pa šolarjem zagotovi možnost ozaveščenih odločitev pri izbiri poklica; poudarja, da se morajo strokovnjaki za poklicno svetovanje ustrezno in stalno usposabljati, da lahko proaktivno sodelujejo z morebitnimi osipniki;

26. priznava potrebo po jasnih politikah za vključevanje učencev in dijakov s senzorno invalidnostjo v običajne šole ter poziva države članice, naj opustijo politike na podlagi ločenega posebnega izobraževanja;

27. znova poudarja ključno vlogo prostovoljnega sektorja pri spodbujanju socialnega vključevanja ter poziva države članice, naj kar najširše izkoristijo Evropsko prostovoljno službo kot dejavnik v osebnem, izobraževalnem in poklicnem razvoju;

28.  priporoča, naj šole oblikujejo mentorske sheme, da bodo šolarji prišli v stik zlasti z nekdanjimi učenci in dijaki njihove šole, kar bo omogočilo izmenjavo informacij o študijskih in poklicnih možnostih;

29. priznava, da lahko ponavljanje razreda oz. letnika stigmatizira šolarje s slabim učnim uspehom ter ne vodi nujno k boljšim rezultatom; poudarja, da je omejevanje ponavljanja v državah članicah, kjer je močno razširjeno, in njegova zamenjava z individualno prožno podporo bolj učinkovit način reševanja šolskega osipa;

30. poudarja, da lahko imajo informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) v strukturiranih učnih razmerah pozitiven učinek ter lahko spodbudijo motivacijo in učenje; predlaga, naj države članice spodbujajo in izboljšajo dostop šolarjev do IKT vse od začetka šolanja ter naj vzpostavijo programe usposabljanja za učitelje;

31. ugotavlja, da lahko socialni in finančni pritisk na prikrajšane družine otroke sili k zgodnji opustitvi šolanja in vstopu na trg dela, da bi tako prispevali k družinskim prihodkom; da bi se zoperstavili temu problemu, poziva države članice, naj razmislijo o možnosti uvedbe finančne pomoči za tiste, ki jo potrebujejo, glede na premoženjsko stanje; poziva države članice, naj staršem, ki v prvih letih življenja svojih otrok le-tem namenjajo svojo ljubezen in čas ter s tem družbi zagotavljajo prihodnje koristi, finančno pomagajo in na ta način vlagajo v vse prevečkrat podcenjeni človeški kapital;

32. predlaga, naj se uvedejo tudi drugi prerazporeditveni ukrepi, kot so brezplačni šolski obroki, šolske knjige in osnovna ššportna oprema, da se zmanjša vpliv socialne neenakosti, pri čemer je treba hkrati obvladati nevarnosti stigmatizacije teh učencev;

33. poudarja, da bi bilo treba invalidnim osebam nuditi dodatno podporo, s katero bi zmanjšali tveganje, da bi ti šolarji prezgodaj opustili šolanje, ter jim zagotovili pridobitev primerne kvalifikacije;

34. poudarja ključni pomen javnega izobraževalnega sistema najvišje kakovosti, v katerem je izobraževanje brezplačno in dostopno vsakomur, odvija pa se v varnem in spodbudnem okolju;

35. poziva k posebnim prizadevanjem za preprečevanje ustrahovanja in nasilja v šoli ter za obravnavo takih primerov;

36. znova poudarja pomen povečevanja števila šolarjev, ki končajo prvi del srednjega izobraževanja, ter s tem doseganja osnovne poklicne usposobljenosti;

Porazdelitev odgovornosti

37. poudarja, da lahko številni akterji ukrepajo za preprečitev prezgodnje opustitve šolanja; poudarja, da to niso samo starši in vsi nosilci izobraževanja, ampak tudi javni organi, tako na nacionalni kot lokalni ravni, zato poziva k tesnejšemu sodelovanju med njimi ter k sodelovanju z lokalnimi zdravstvenimi in socialnimi službami; ugotavlja, da je lahko skupen pristop učinkovit pri pomoči zadevnim posameznikom, da premagajo številne ovire na poti k izobrazbi in zaposlovanju; v zvezi s tem poudarja pomen štipendij, ki otrokom iz prikrajšanih okolij zagotavljajo enake možnosti, kot jih imajo ostali;

38. spodbuja države članice, naj sprejmejo ukrepe za boj proti stereotipom, ki jih imajo ljudje iz najbolj prikrajšanih socialno-kulturnih okolij, zaradi katerih se že v zgodnji fazi šolanja usmerjajo v kratke programe poklicnega usposabljanja, ne glede na otrokove izobraževalne dosežke;

39. predlaga, naj strategije boja proti šolskemu osipu izhajajo iz analize glavnih vzrokov šolskega osipa, ki naj jih usmerjajo ustrezni organi na lokalni in regionalni ravni, vključujejo pa naj različne skupine učencev, šol, regij in občin;

40. poudarja, da je treba okrepiti posebni odnos med starši in otroki, saj je bistvenega pomena za razvoj in prihodnjo stabilnost otrok ter njihov gladek prehod skozi šolanje; poudarja, da spremljanje otroka v njegovi najzgodnejši dobi razvoja družbi prinaša dodano vrednost in omogoča zmanjšanje stroškov, ki nastanejo zaradi mladoletniškega prestopništva, kriminala, depresije in drugih težav, ki izhajajo iz izgube stabilnosti otrok, kar jih pripravi do tega, da pustijo šolo;

41. poudarja, da morajo biti mladi, vključno s tistimi, ki prezgodaj opustijo šolanje, vključeni v razprave o oblikovanju in izvajanju politik in programov za preprečevanje šolskega osipa; ugotavlja, da lahko dejavna udeležba, na primer prek svetov učencev in dijakov, šolarje motivira, saj krepi njihov občutek vključenosti v razprave, ki zadevajo vprašanje njihovega šolskega uspeha;

42. poudarja, da je treba podrobno preučiti učinkovitost sedanjih nacionalnih strategij kot morebitni vir informacij za izmenjavo izkušenj in najboljših praks med državami članicami;

43. predlaga, naj države članice poskrbijo, da bodo starši odgovorni za izobraževanje svojih otrok do njihovega 18. rojstnega dne, ter tako podaljšajo obvezno šolanje otrok za dve leti, in sicer s 16. na 18. rojstni dan ali do zaključka srednjega izobraževanja;

44. priznava, da je opredeljevanje različnih vrst pomoči, ki jo nudijo različni akterji v državah članicah, lahko težavno, vendar ga je treba spodbujati z namenom izmenjave dobrih praks; poudarja, da je potrebna boljša usklajenost med različnimi službami v EU ter med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi v samih državah članicah;

45. poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo in razvijajo politike, ki bodo omogočile zgodnje odkrivanje šolarjev, pri katerih je opustitev šolanja najverjetnejša;

46. ugotavlja, da usmerjena visoko kakovostna vzgoje in varstvo v zgodnjem otroštvu, ki ju zagotavljajo usposobljeni strokovnjaki, zmanjšuje šolski osip;

47. spodbuja države članice, naj vlagajo v usposabljanje učiteljev in strokovno osebje v ustanovah za predšolsko vzgojo in na šoloobvezni ravni ter naj redno pregledujejo in posodabljajo izobraževalne sisteme in programe stalnega izpopolnjevanja znanja učiteljev; poudarja pomen varstva v šolskem okolju že od zgodnjega otroštva in predlaga, naj v šolah zaposlujejo pomožne učitelje za delo z učenci z učnimi težavami ter za pomoč učiteljem pri njihovem delu, pa tudi pomožno osebje, ki bo spremljalo šolanje invalidnih otrok v običajnem šolskem okolju ali v posebnih izobraževalnih strukturah, prilagojenih njihovi invalidnosti;

48. opozarja, da je dopolnilna učna podpora v šolah za pomoč učencem z učnimi težavami nadvse pomembna, ter poudarja, da je treba učence, ki se čutijo zapuščene in odrinjene iz šolskega in družinskega okolja, spodbujati in jim nuditi oporo; poziva države članice, naj vlagajo v usposabljanje in socialno pomoč za starše, ki se odločijo ostati doma, da bi skrbeli za svoje otroke v prvih letih njihovega življenja;

49. opominja države članice na obvezno predložitev nacionalnih akcijskih načrtov ter poziva Komisijo, naj Parlamentu v enem letu predstavi pregled, oceno in evalvacijo teh akcijskih načrtov;

50. poudarja, da so pozitivni odnosi med učitelji in šolarji bistveni za vključitev mladih v učni proces; zato poziva države članice, naj vlagajo v ustrezno usposabljanje za učitelje, ki jim bo zagotavljalo potrebno znanje in veščine za pridobivanje in motiviranje učencev;

51. poziva ustanove za usposabljanje učiteljev, naj oblikujejo programe za neprekinjen razvoj učiteljskih znanj, tako da bo delo s „tveganimi“ šolarji, pri katerih se kaže visoka stopnja izostajanja in nemotiviranost za učenje, vključeno v pedagoške, psihološke in didaktične dejavnosti, ter naj učiteljem in staršem dajo na voljo več didaktičnih priročnikov;

52. opozarja, da je treba vzroke in simptome učnih težav pri otrocih reševati z izobraževalno interakcijsko terapijo ter ob pomoči izobraževalnih in učnih virov, da bi odpravili neuspeh pri izobraževanju in njegove posledice;

53. priznava, da učitelji potrebujejo posebna socialna znanja in čas, prepoznajo in podprejo različne stile učenja, pa tudi svobodo in prostor, da v dogovoru s šolarji sprejmejo različne učne metode;

54. ugotavlja, da je treba dijake čimbolj zgodaj seznanjati z vsemi zaposlitvenimi možnostmi, ki jih imajo na voljo, ter predlaga šolam in univerzam, naj sklepajo partnerstva z lokalnimi organi, organizacijami in združenji, da bodo lahko učenci, dijaki in študenti srečevali strokovnjake z različnih področij in tudi izvedeli več o podjetništvu;

55. opozarja, da je za mlade pomembno učenje v skupinah in razredih primerne velikosti ter v spodbudnem in vključujočem učnem okolju;

56. poudarja, da imajo tudi pogoste menjave razrednih učiteljev, uporaba šolskega sistema dveh hitrosti in slabo pripravljeni urniki škodljiv učinek na zmožnost učinkovitega učenja šolarjev ter spodbujajo negativen odnos do obveznega šolanja;

Različni učni pristopi

57. priznava univerzalno pravico do vseživljenjskega učenja, ki ni samo formalno, ampak tudi neformalno in priložnostno;

58. poziva države članice in regionalne organe, pristojne za področje izobraževanja, naj priznajo in validirajo neformalno in priložnostno pridobljeno znanje ter tako olajšajo vračanje ljudi v izobraževalni sistem;

59. priznava koristi športa, kulturnih dejavnosti, prostovoljstva in dejavnega državljanstva pri zagotavljanju prostora za neformalno izobraževanje in vseživljenjsko učenje;

60. poudarja, da so za učence pomembni različni načini pridobivanja izobrazbe, ki združujejo splošno izobraževanje in poklicno usposabljanje, ter je prepričan, da učencem največje možnosti za dostop do kakovostne zaposlitve zagotavlja ravno prava kombinacija obeh glede na njihovo starost in usmerjenost; v zvezi s tem opozarja na pomen spodbujanja povezav med izobraževalnim sistemom in poklicnim svetom, pa tudi med sistemi usposabljanja; poudarja tudi pomen možnosti učenja drugega evropskega jezika za pospeševanje mobilnosti mladih ter za spodbujanje mladih, da razvijejo interese in obete zunaj svojega ožjega okolja;

61. poudarja dodano vrednost pobud in programov za starše, ki jim omogočajo izboljšanje izobrazbe s pristopom vseživljenjskega učenja, saj se s tem krepi tudi poučevanje in učenje z otroki v domačem krogu;

62. poziva k posodabljanju šolskih virov, da bi izkoristili potencialne koristi digitaliziranih metod poučevanja, ter k posvečanju pozornosti kvalifikacijam, kot je znanje jezikov ali digitalna pismenost, ki so nujne za delovna mesta prihodnosti;

63. poziva države članice, naj upoštevajo zahteve trga dela in sprejmejo ukrepe za izboljšanje statusa poklicnih kvalifikacij, hkrati pa okrepijo sodelovanje med ustanovami za poklicno izobraževanje in podjetji, tako da jih bo družba sprejemala kot ustrezno možnost za učence in dijake različnih nadarjenosti;

64. poudarja, da mora biti načelo „učenje za znanje“ temelj vseh šolskih programov; ugotavlja, da so aktivne učne metode bistvenega pomena za to, da se mlade pritegne k učnemu procesu in spodbudi k širjenju svojega znanja, ter za povečanje njihove motivacije in izboljšanje njihovih rezultatov predlaga vključevanje novih tehnoloških aplikacij, kot so tiste, ki jih ponuja internet stvari;

65. poudarja pomen razvijanja in spodbujanja dejavnosti zunaj izobraževalnega sistema; meni, da lahko dostop za vse do izvenšolskih dejavnosti, bodisi športnih, kulturnih ali zgolj prostočasnih, zmanjša stopnji izostajanja iz pouka in šolskega osipa, hkrati pa je zelo pomemben za otrokov razvoj;

66. poudarja, da bi bilo treba izvenšolske dejavnosti razvijati v šolah, saj to pomaga ustvarjati pozitivno podobo šolskega okolja; priznava, da je zagotavljanje spodbud učencem za obiskovanje šole eden izmed načinov za preprečevanje šolskega osipa;

67. priznava vlogo mladinskih organizacij pri preprečevanju šolskega osipa z zagotavljanjem neformalnega izobraževanja, saj mladi s tem pridobijo pomembna znanja, občutek odgovornosti in večje samospoštovanje;

68. priznava, da je v vseh državah članicah EU redkost, da vsi šolarji dosežejo zadostno stopnjo bralne in računske pismenosti, kar prispeva k šolskemu osipu; poudarja, da si morajo države članice nujno zastaviti cilje, s pomočjo katerih bodo zagotovile, da bodo ob zaključku osnovne šole vsi učenci sposobni brati, pisati in računati na ravni, primerni za njihovo starost; meni tudi, da morajo države članice poleg tega razviti sheme bralne in računske pismenosti, s pomočjo katerih bodo učencem, ki teh osnovnih veščin niso v zadostni meri usvojili med formalnim izobraževanjem, omogočile, da to čim hitreje nadoknadijo;

"Druga priložnost"

69. poziva države članice, naj poiščejo načine za ponovno vključitev učencev, ki so zgodaj zapustili šolo, v šolski sistem z izvajanjem ustreznih programov, na primer šole za „drugo priložnost“, ki ponujajo prilagojeno učno okolje in mladim pomagajo, da si povrnejo zaupanje vase in v svoje učne sposobnosti;

70. ugotavlja, da je treba storiti vse potrebno, da bodo te ukrepe za ponovno vključitev izkoristili prav tisti učenci, ki so najbolj potrebni pomoči, in sicer z odkrivanjem in spremljanjem takšnih učencev, ozaveščanjem in merjenjem rezultatov;

71. poudarja, da najvišjo stopnjo ponovne vključitve dosegajo programi, ki se prilagajajo individualnim potrebam osipnikov; poziva izobraževalne ustanove, naj pri pripravi programov za posameznike spoštujejo njihove potrebe in pravice;

72. poudarja, da je treba na lokalni ravni organizirati dejavnosti, s katerimi bi ljudi spodbudili k vrnitvi v šolo in vzpostavili ugodno okolje za tiste, ki so predčasno opustili šolanje in ga nameravajo nadaljevati;

73. ugotavlja, da je bilo v državah članicah opravljenih zelo malo evalvacij različnih ukrepov za ponovno vključitev; zato poziva države članice, naj spremljajo in ocenjujejo programe ponovnega vključevanja ter opredelijo cilje za njihovo izboljšanje;

74. poudarja, da je treba preučiti pojav ponavljanja letnika in njegov vpliv na šolski osip, pri čemer poudarja pomen individualnih programov za posamezne učence;

75. poziva države članice, naj ustanovijo več šol za drugo priložnost, izboljšajo vsebino njihovega učnega programa, gradivo in tehnično opremo ter povečajo zmogljivosti razpoložljivih učiteljev, saj se te šole kažejo kot pomembno orodje za ponovno vključevanje oseb, ki so padle skozi sito formalnega izobraževalnega sistema;

Izobraževalni sistem in zaposlovanje

76. opozarja, da bi zmanjšanje deleža šolskega osipa na največ 10 % in s tem uresničitev glavnega cilja strategije Evropa 2020 vplivalo na zmanjšanje brezposelnosti med mladimi in na stopnjo zaposlenosti, saj je trenutno 52 % osipnikov brezposelnih, po akademskih ocenah pa se bo v prihodnjih letih število delovnih mest za nizko kvalificirane ali nekvalificirane delavce še zmanjšalo; opozarja, da bi lahko že zgolj z zmanjšanjem tega deleža za 1 % pridobili 500.000 potencialnih kvalificiranih delavcev;

77. meni, da je zgodnja opustitev šolanja za mlade zamujena življenjska priložnost, za Evropsko unijo kot celoto pa izguba družbenega in gospodarskega potenciala; poudarja, da si poleg posledic sedanjih demografskih sprememb evropske države ne morejo privoščiti še velike izgube talentov ter da je treba to problematiko obravnavati z vidika trga dela in stopnje konkurenčnosti v EU, ki bosta dajala prednost imetnikom visoke izobrazbe; opozarja, da bo izboljšanje pridobljene izobrazbe pomagalo obrniti ta trend, saj bo višja raven znanja in spretnosti prispevala k „pametni rasti“, odpravljanje enega najpomembnejših dejavnikov tveganja za brezposelnost in revščino pa bo omogočilo „vključujočo rast“;

78. opozarja na povezavo med šolskim osipom in brezposelnostjo mladih; ugotavlja, da je bila v letu 2009 več kot polovica osipnikov v EU brezposelnih ter da lahko šolski osip vodi v prekomerno odvisnost od nestalne zaposlitve, prav tako pa lahko poveča problem strukturne brezposelnosti v širši populaciji;

79. ugotavlja, da je pri osipnikih manj verjetno, da se bodo dejavno lotili socialnega in gospodarskega podjetništva, to pa ima negativne posledice za gospodarstvo in družbo;

80. poudarja pomen boja proti šolskemu osipu, nenazadnje zaradi demografskih teženj v EU;

81. ugotavlja, da dolgoročne gospodarske in socialne posledice šolskega osipa precej povečujejo tveganje za revščino, boj proti njemu pa je način za preprečevanje socialne izključenosti mladih; zato meni, da je zmanjšanje števila osipnikov poglavitni ukrep za uresničitev cilja, ki ga vsebujejo strategije na nacionalni in evropski ravni, namreč da se število ljudi na pragu revščine zmanjša za najmanj 20 milijonov, ter poziva države članice, naj ne znižajo predpisane starosti ob zaključku obveznega šolanja;

82. poziva delodajalce, naj po možnosti z izvajanjem politik notranjega upravljanja za združevanje študija in dela mlade delavce, ki niso zaključili srednjega izobraževanja, spodbujajo k temu, da pridobijo zaključno spričevalo; v zvezi s tem opozarja, da je učence treba spodbujati k udeležbi v programu Leonardo da Vinci;

83. zato poziva države članice, naj v najkrajšem času oblikujejo politike, ki bodo ustvarjale nova delovna mesta na podlagi novih znanj;

84. poudarja, da je treba izobraževalne sisteme prilagoditi, da bodo zadostili zahtevam na trgu dela; poudarja, da morajo učenci pridobiti vrsto različnih sposobnosti, kot so ustvarjalnost, ustvarjalno mišljenje, splošne spretnosti ter zmožnost hitrega in prožnega prilagajanja spreminjajočim se pogojem in zahtevam, saj se bo v prihodnje redko možno zaposliti v enem samem sektorju za celo delovno obdobje;

85. poziva države članice, naj ob pomoči Komisije ravnajo učinkovito, da bodo zaznale pojav mladih, ki se ne izobražujejo, ne usposabljajo in niso zaposleni (NEET), ter proti temu ukrepale;

86. predlaga širitev možnosti pripravništva v podjetjih vzporedno s šolanjem;

87. poudarja, da morajo države članice še naprej izboljševati sisteme izobraževanja in usposabljanja, da bi bolje uskladile potrebe posameznika in trga dela, tudi z odpravljanjem težav pri osnovnih veščinah (bralna in računska pismenost), spodbujanjem poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter z ukrepi za lažji prehod od šolanja na trg dela;

88. ugotavlja, da dečki pogosteje zgodaj opustijo šolanje, kar je nevarno za nastanek nižjega sloja mladih, brezposelnih moških z malo ali nič izobrazbe ter slabimi možnostmi za vključitev na trg dela ter v družbo na splošno; poziva države članice, naj posebno pozornost namenijo dečkom s težavami pri prilagajanju na šolsko okolje, ter naj ne znižujejo predpisane starosti ob zaključku obveznega šolanja;

89. glede na to, da je kratkoročna in negotova zaposlitev pogostejša pri osebah z nizko izobrazbo, poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo prizadevanja za vrnitev osipnikov na trg dela usklajena s programi dodatnega usposabljanja, da bi izboljšali njihove prihodnje zaposlitvene možnosti;

90. opozarja, da je nujno treba vlagati v spremembe programov in posodabljanje poklicnega usposabljanja za ponovno vključitev mladih, ki so opustili šolanje, na trg dela;

91. poudarja, da je treba nadgraditi znanja, pridobljene pri tehničnem poklicnem usposabljanju, ter ponudbo specializacij bolj učinkovito prilagoditi zahtevam na trgu dela, saj je povezovanje izobraževanja z zaposlitvijo bistveno za zmanjšanje šolskega osipa;

92. meni, da je treba v boju proti šolskemu osipu izobraževalno politiko povezati s politikami za spodbujanje gospodarskega okrevanja, ustvarjanje stalnih delovnih mest ter preprečevanje opustitve šolanja, kratkoročne in negotove zaposlitve ter bega možganov;

93. se zavzema za zgodnje učenje novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter tehnologij za učenje jezikov, saj so to učinkovita sredstva komuniciranja, ki jih mladi hitro obvladajo;

Politika EU                              

94. pozdravlja predlog Komisije za priporočilo Sveta o politikah za zmanjševanje šolskega osipa, ki predlaga okvir za celostno politiko na tem področju, analizo vzrokov za osip na nacionalni in lokalni ravni v vseh državah članicah, oceno učinkovitosti obstoječih ukrepov ter vključitev politik preprečevanja, intervencijskega ukrepanja in nadomestnih ukrepov za boj proti temu pojavu;

95. meni, da bi lahko evropski okvir celostnih strategij za zmanjšanje šolskega osipa ob spoštovanju načela subsidiarnosti državam članicam dal koristno vodilo za pravi pristop k nadgradnji obstoječih politik in pripravi njihovih nacionalnih programov reform;

96. svari pred škodljivim vplivom morebitnega zmanjšanja javnih izdatkov za izobraževanje zaradi gospodarske krize in varčevalnih proračunskih politik v državah članicah, saj bo to še povečalo število osipnikov v EU;

97. poudarja, da bi lahko z višjimi finančnimi vložki za boj proti šolskemu osipu dolgoročno dosegli, da mladi ne bi bili odvisni od sistemov socialne varnosti;

98. podpira za predlagani pilotni projekt o mladih v okviru proračuna EU za leto 2012, katerega cilje je zagotoviti vključitev mladih in zlasti osipnikov na trg dela;

99. se zavzema, da bi bila sredstva strukturnih skladov, zlasti Evropskega socialnega sklada, namensko, učinkovito in usklajeno dodeljena za izvajanje strategij za mlade, predvsem osipnike, s čimer bi spodbudili njihovo boljšo socialno vključenost prek posebnih programov v vsaki državi članici, zagotovili kakovostno izobraževanje za vse in preprečili šolski osip in izostajanje od pouka;

100.    ugotavlja, da se problematika šolskega osipa med državami in tudi regijami zelo razlikuje ter da ni univerzalne rešitve zanjo;

101.    pozdravlja in podpira načrte glede socialnega „kartiranja“ osipnikov z zbiranjem podatkov iz vseh držav članic; poziva Komisijo, naj podpre to pobudo;

102.    poziva države članice, naj ob ustreznem upoštevanju zahtev glede varstva podatkov poglobljeno preučijo problematiko šolskega osipa ter opredelijo temeljne razloge na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

103.    vendar ugotavlja, da morajo za preučitev temeljnih razlogov za šolski osip države članice posredovati več izčrpnih, trdnih in jasnih podatkov;

104.    poziva, naj se programu EU za vseživljenjsko učenje namenijo večja sredstva in zagotovi njegova boljša dostopnost, da bo mogoče povečati mobilnost učencev in učiteljev, okrepiti izmenjavo dobre prakse in prispevati k izboljšanju učnih metod; poziva k učinkovitejši uporabi finančnih sredstev iz strukturnih skladov Evropske unije za izvajanje ukrepov preprečevanja izostajanja od pouka;

105.    poudarja pomen programa vseživljenjskega učenja in njegovih štirih podprogramov Comenius, Erasmus, Leonardo da Vinci in Grundtvig, ter da ima zlasti Comenius ključno vlogo pri boju proti šolskemu osipu;

106.    poziva Komisijo, naj spodbuja prepoznavnost akcijskega programa Comenius v smislu mobilnosti posameznih učencev, ki lahko prispeva k zmanjšanju šolskega osipa;

o

o   o

107.    naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1)

UL L 327, 24.11.2006, str. 45.

(2)

UL C 319, 13.12.2008, str. 20.

(3)

UL C 119, 28.5.2009, str. 2.

(4)

UL C 301, 11.12.2009, str. 5.

(5)

UL C 135, 26.5.2010, str. 2.

(6)

UL C 250E, 25.11.2007, str. 102.

(7)

UL C 41E, 19.2.2009, str. 24.

(8)

UL C 8E, 14.1.2010, str. 12.

(9)

UL C 161E, 11.12.2011, str. 8.

(10)

UL C 161E, 11.12.2011, str. 21.

(11)

Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0092.

(12)

Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0231.


OBRAZLOŽITEV

Uvod

Šolski osip je zapleten pojav in velik izziv za Evropo, zato začenja EU oblikovati številne ukrepe in načine za večjo podporo državam članicam pri razvijanju učinkovite in uspešne nacionalne politike za soočanje s tem izzivom. To so sporočilo Komisije o zmanjševanju šolskega osipa, nov predlog za priporočilo Sveta o politikah za zmanjševanje osipa ter vodilna pobuda Komisije Mladi in mobilnost.

Poleg tega strategija Evropa 2020 izpostavlja šest najpomembnejših ciljev držav članic, od katerih je eden zmanjšanje šolskega osipa do leta 2020 za 10 %. Leta 2003 je bil ta cilj dogovorjen med državami članicami, a ga je doseglo samo sedem držav. Leta 2009 je bil v Evropi odstotek šolskega osipa mladih med 18. in 24. letom 14,4 %.

Večina držav EU pa je vendarle napredovala pri zmanjševanju števila mladih, ki zgodaj zapustijo šolo ali imajo nizko izobrazbo, ter so opazne vidne in pozitivne spremembe pri njihovem pristopu k zgodnjemu opuščanju šolanja, vendar je v poročilu navedeno, da je treba narediti še mnogo več.

Kdo so mladi, ki zgodaj opustijo šolanje?

Da bi ugotovili, kdo spada v kategorijo mladih, ki zgodaj opustijo šolanje, in kdo so morebitni kandidati za to kategorijo, je treba opredeliti šolski osip. Enovite opredelitve pojma, ki bi lahko veljala za vse države članice EU, organizacije ali posameznike, ni. Komisija v svojem sporočilu o zmanjševanju šolskega osipa navaja, da so mladi, ki zgodaj opustijo šolanje, posamezniki med 18. in 24. letom, ki dosežejo le nižjo srednješolsko (poklicno) izobrazbo ali manj. Zaradi doslednosti in jasnosti se bo v tem poročilu uporabljala ta opredelitev.

Ne obstaja "tipičen profil" mladega, ki zgodaj opusti šolanje, tudi ni običajnih pokazateljev, ki bi omogočali prepoznavanje mladih, ki bodo najbrž zgodaj opustili šolanje. To so mladi iz različnih skupin in vsi ne opustijo šolanja iz negativnih razlogov. Vendar pa se v tem poročilu navaja, da so nekatere skupine, kjer je tveganje večje kot v drugih.

Eden od pokazateljev morebitnega šolskega osipa je slab uspeh. V zgodnjih letih šolanja so razlike v šolskem uspehu med učenci manj očitne. Vendar ko v kasnejših šolskih letih postanejo te razlike očitnejše, so učenci z učnimi težavami v nekaterih primerih čedalje manj motivirani za nadaljevanje šolanja. Nasprotno pa učenci z dobrim učnim uspehom nadaljujejo šolanje ne glede na zunanje dejavnike in okoliščine.

Pomembno je, da na neuspeh ne gledamo izolirano, saj je tesno povezan z drugimi dejavniki, kot so revščina, zlorabe in družinsko okolje. Raziskave so pokazale, da je pri učencih, ki imajo starše z nizko izobrazbo ali nizkokvalificirano službo, več verjetnosti, da bodo prej opustili šolanje. Učenci iz družin, ki nudijo stabilno okolje, kjer otroci lahko rastejo, se učijo in razvijajo, imajo dosti večje možnosti za nadaljevanje šolanja. Kjer pa družine mladih ne spodbujajo in jih ne podpirajo pri učenju, je zgodnja opustitev šolanja verjetnejša.

Učenci, ki zgodaj opustijo šolanje, imajo tudi druge opazne skupne značilnosti, kot so regionalne razlike v odstotkih šolskega osipa ter podeželsko-mestne delitve. Odstotek šolskega osipa je višji tudi med narodnostnimi manjšinami in priseljenci, zlasti med Romi. Še več, šolski osip je pojav, kjer se kaže razlika med spoloma, saj je mnogo nižji pri dekletih kot pri fantih (13 % proti 17 %).

Posledice šolskega osipa

Visok odstotek šolskega osipa ima velike socialne in ekonomske posledice. Šolski osip ima negativne posledice za gospodarsko rast ter povzroča ekonomsko in socialno nestabilnost. Ukrepi za izkoristek energije in razvoj spretnosti pri mladih so bistvenega pomena za prihodnji gospodarski in socialni razvoj držav članic. Domnevno bi znižanje deleža šolskega osipa za le 1 % vsako leto v Evropi ustvarilo približno pol milijona dodatnih kvalificiranih mladih ljudi.

Dokazano je, da je življenjski zaslužek ljudi, ki so zapustili šolo brez dosežene srednješolske izobrazbe, mnogo nižji kot zaslužek tistih, ki so opustili šolanje po srednji šoli. Znano je, da je izobrazba (ali pomanjkanje izobrazbe) znanilec morebitne revščine. Ker so mladi, ki zgodaj opustijo šolanje, manj usposobljeni od tistih, ki ga dokončajo, imajo mnogo manj možnosti za zaposlitev ter pogosto sprejmejo slabo plačane, negotove službe, z majhnimi možnostmi za razvoj. Zato lahko preprečevanje šolskega osipa prekine cikel medgeneracijske revščine in izboljša vsesplošno gospodarsko rast.

Šolski osip ima tudi neposredne medsebojno povezane družbene posledice, saj je povezan v višjim odstotkom asocialnega vedenja, najstniško nosečnostjo in zlorabo mamil.

Poročevalka priznava, da za problem šolskega osipa ni enostavne rešitve. Gre za zapleteno vprašanje, s katerim se je treba spopasti s celo vrsto ukrepov in pobud. Noben posamezen ukrep ne bo uspešen, če ga ne bodo dopolnjevali tudi drugi ukrepi.

Potreba po osebnem pristopu

S šolskim osipom se ukvarjajo različni dejavniki, zato je verjetno, da bodo na ta problem različno gledali učenci, njihovi učitelji, starši in druge zainteresirane strani. V poročilu je poudarjeno, da je pri določanju ukrepov za boj proti šolskemu osipu treba dati prednost tistemu, kar je najugodnejše za učence in je v njihovem interesu.

Ukrepi morajo upoštevati vsestranske potrebe posameznika. Mnogi mladi se odločijo za opustitev rednega izobraževanja iz osebnih razlogov, kot je nasilje v šolah, drugi imajo mogoče socialne težave, kot sta odvisnost od mamil ali brezdomstvo. V poročilu se predlaga, naj ima vsaka srednja šola svetovalno službo, ki naj dijakom z osebnimi težavami omogoča pogovor o tem ter pomoč pri iskanju rešitev. Šola nima samo izobraževalne vloge, ampak tudi obvezo, da poskrbi za duhovne potrebe. Če ji priznamo to oporno vlogo, je to lahko korak naprej pri reševanju problema šolskega osipa.

Poleg soočanja z osebnimi težavami ima lahko svet dela na učence zastrašujoč učinek. V poročilu se priporoča, naj se ustvarijo mreže, ki bodo učencem pomagale in svetovale pri iskanju poklicne poti, določanju ciljev, jim nudile usposabljanje in poklicno svetovanje. To jim bo pomagalo demistificirati svet dela, jih motiviralo pri zastavljanju ciljev in trudu za njihovo uresničevanje. Iz Združenega kraljestva prihaja primer dobre prakse: leta 2001 je bila ustanovljena zelo uspešna služba Connexions Service. Njen cilj je osebno svetovanje in pomoč mladim, saj pri svojem delu združuje storitve za mlade in poklicne storitve. Pri pristopu do mladih je vpeljala vrsto inovacij, zlasti široko uporabo spletnih storitev.

Iz poročila je jasno, da mora postopek za ponovno vključitev razočaranih mladih v izobraževalni sistem začeti čim prej. Z izostajanjem od pouka, vedenjskimi in drugimi težavami se je treba soočiti takoj, ko se pojavijo. Teh težav se ne sme podcenjevati ali ignorirati.

Šolske reforme

V nekaterih primerih se mladi izpišejo iz šole, ker menijo, da jim učni program ne ustreza ali ni pomemben za njihovo življenje. Vsak učenec je edinstven in vsem ne ustrezajo enake učne metode. Zato se v tem poročilu poziva šole k opuščanju tradicionalnega preverjanja, kjer je prihodnost posameznika odvisna od učinkovitosti, ki jo pokaže v enem samem dnevu, ter k poskusom, da se najdejo načini za trajno preverjanje učencev.

Jasno je, da tradicionalni šolski predmeti in usposabljanja ne privlačijo vseh mladih. Pokazalo se je, da je pri tistih, ki jih tradicionalni šolski predmeti ne zanimajo, največja nevarnost, da bodo opustili šolanje. Zato morajo države članice sprejeti ukrepe za prenovo nacionalnih predmetnikov in poskrbeti za njihovo raznolikost tako, da bodo razširili izbor izobraževalnih možnosti, ki so na voljo učencem. Strukturne reforme so pomembne zato, da mladi dobijo znanja in zmožnosti, ki jih potrebujejo za neboleč prehod v svet dela. Sem spadajo zmožnosti za reševanje problemov, kritično presojo informacij in učinkovito komunikacijo. Ena od možnosti, ki je že bila preizkušena v Španiji, je ta, da se spodbujajo tesnejša povezava in partnerski sporazumi med šolami in lokalnimi podjetji. Sistemi, ki dijakom dajejo možnost okusiti delovno življenje, jim lahko tudi pomagajo pri usmerjanju in jih spodbudijo k trdnejšemu delu.

Pomembno je, da šole spodbujajo dijaško mobilnost med različnimi izobraževalnimi sistemi: akademskim, poklicnim in podobno. Če se dijakom nudi širši izbor šol, jih to spodbuja k šolanju ter jim daje široko paleto znanj in nujnih spretnosti, ki jim bodo pomagale najti službo. Poročevalka meni, da mora biti načelo "učenje za znanje" temelj vseh šolskih politik in programov.

Dodatno priporočilo šolam je, naj se trudijo za boljše razmerje učenci-učitelji, zlasti pri učencih s slabšimi učnimi sposobnostmi. Majhni razredi za učence v posebnimi učnimi potrebami in vedenjskimi težavami lahko pozitivno vplivajo na delež šolskega osipa. Pogosto potrebujejo pomožne učitelje, ki pomagajo razrednim učiteljem. Pomožni učitelji so postali zelo priljubljeni v mnogih državah EU, saj posvečajo večjo pozornost učencem, ki potrebujejo dodatno pomoč, tako da imajo razredni učitelji več časa za druge učence.

Kot je poročevalka že izpostavila v svojem poročilu o zgodnjem učenju v EU, je skrb za visokokakovostne storitve na področju predšolske vzgoje in varstva za otroke od 0 do 6 let bistven dejavnik za zmanjšanje šolskega osipa. Zgodnje učenje postavlja pri otrocih temelje za njihovo uspešno vseživljenjsko učenje, naložbe v storitve na področju predšolske vzgoje in varstva pa poplačajo bolj kot naložbe v katero koli drugo izobraževalno obdobje.

Povezava s starši in skupnostjo

Šole niso edine ustanove, ki imajo odgovornost za izvajanje politike in programov za preprečevanje šolskega osipa. V tem poročilu je navedeno, da je to tudi odgovornost skupnosti. Vzpostaviti je treba povezave med socialnovarstvenimi službami, nevladnimi organizacijami, zasebnimi organizacijami, šolami in starši ter med nacionalno politiko in lokalnim pristopom na nizki ravni. Oblikovanje mreže med dejavniki z različnih področij skupnosti bo posameznikom olajšalo premagovanje številnih ovir pri izobraževanju. Starše, zlasti tiste, ki imajo invalidne otroke, bi tudi treba priznati kot usposobljene partnerje, ki lahko delajo z učitelji. Vsem staršem bi treba omogočiti, da v celoti sodelujejo pri šolanju svojih otrok.

V Združenem kraljestvu so bili prostovoljci in lokalni dejavniki zlasti uspešni pri dvigovanju šolskega uspeha mladih iz črnskih in manjšinskih skupnosti. Lokalni dejavniki pogosto uporabljajo inovativne in alternativne metode (glasba, gledališče, ples in šport) za motiviranje razpuščene mladine.

"Druga priložnost"

Treba je imeti sistem za ponovno vključitev v izobraževalni sistem tistih, ki zgodaj zapustijo šolo. Ena od rešitev je spodbujanje držav članic, naj ustanovijo alternativne šole ali šole za "drugo priložnost". To mora biti usklajeno s potrebami posameznikov, med katerimi bo mnogo takih, ki so zapustili šolo v mladih letih zaradi razočaranja nad šolskim sistemom. Sistem mora biti prilagodljiv, da bo posameznikom omogočal usklajevanje njihovih šolskih obveznosti z delovnimi in družinskimi obveznostmi.

Čeprav je zlasti preprečevanje zgodnjega opuščanja šolanja mnogo učinkovitejše na dolgi rok, morajo biti možnosti za "drugo priložnost" sestavni del strategij držav članic za zmanjševanje šolskega osipa.


MNENJE Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (14. 7. 2011)

za Odbor za kulturo in izobraževanje

o preprečevanju osipa v šolah

(2011/2088(INI))

Pripravljavka mnenja: Nadja Hirsch

POBUDE

Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve poziva Odbor za kulturo in izobraževanje kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  obžaluje, da je v EU delež osipnikov 14,4 %, od katerih jih ima 17,4 % celo samo osnovnošolsko izobrazbo; ugotavlja, da je zmanjšanje osipa v šolah že vrsto let cilj Evropske unije in držav članic, vendar ni bil dosežen zadosten napredek, saj v nekaterih državah članicah stopnja osipa presega 30 %; opozarja, da se stopnja osipa med državami članicami bistveno razlikuje in da je med posameznimi regijami in državami članicami težko primerjati razmere, kot so preseljevanje in stopnja izobrazbe družin; poudarja, da so to najpogosteje otroci, katerih starši imajo nizko izobrazbo, ali socialno-ekonomsko prikrajšani otroci, med njimi pa so pogosteje dečki kot deklice; poziva k večji zavezanosti držav članic ter k natančnejšemu spremljanju Komisije, da bodo države članice zanesljivo pripravile in izvajale strategije za zmanjšanje osipa; svari pred škodljivim vplivom morebitnega zmanjšanja javnih izdatkov za izobraževanje zaradi gospodarske krize in varčevalnih proračunskih politik v državah članicah, saj bo to še povečalo število osipnikov v EU;

2.  ugotavlja, da 20 % romskih otrok sploh ne obiskuje šole, 30 % pa jih prezgodaj opusti šolanje; poudarja, da kljub temu, da je običajno med osipniki več dečkov kot deklic, pa je v tradicionalnih romskih skupnostih poseben položaj, ko zaradi običaja zgodnjih porok deklice pogosteje kot dečki zgodaj opustijo šolanje; romske deklice prej opustijo šolanje (okrog 12. ali 13. leta) kot dečki (okrog 14. ali 15. leta); pri tradicionalnih romskih skupnostih so potrebni dodatni pozitivni ukrepi za zmanjšanje šolskega osipa, do katerega pride zaradi škodljivih tradicionalnih običajev;

3.  prav tako poudarja brezpogojno potrebo po zmanjšanju brezposelnosti v Evropski uniji s prilagoditvijo novim poklicnim potrebam in spodbujanjem zaposlovanja mladih, ki bodo nadomestili odhajajoči kader;

4.  meni, da je zgodnja opustitev šolanja za mlade zamujena življenjska priložnost, za Evropsko unijo kot celoto pa izguba družbenega in gospodarskega potenciala; opozarja na dejstvo, da si poleg sedanjih demografskih sprememb evropske države ne morejo privoščiti še velike izgube talentov, ter poudarja, da je to pomembno, ker bosta trg dela in stopnja konkurenčnosti v Evropi dajala prednost imetnikom visoke izobrazbe; izboljšanje pridobljene izobrazbe bo pripomoglo k temu, da bo višja raven znanja in spretnosti prispevala k „pametni rasti“, odpravljanje enega najpomembnejših dejavnikov tveganja za brezposelnost in revščino pa bo omogočilo „vključujočo rast“;

5.  opozarja, da bi zmanjšanje deleža na največ 10 % in s tem uresničitev glavnega cilja strategije EU 2020 vplivalo na zmanjšanje brezposelnosti med mladimi in na stopnjo zaposlenosti, saj je trenutno 52 % osipnikov brezposelnih, po akademskih ocenah pa se bo v prihodnjih letih število delovnih mest za nizko kvalificirane ali nekvalificirane delavce še zmanjšalo; opozarja, da bi lahko že zgolj z zmanjšanjem tega deleža za 1 % pridobili 500 000 potencialnih kvalificiranih delavcev;

6.  poudarja, da bi lahko z višjimi finančnimi vložki za boj proti osipu v šolah dolgoročno dosegli, da mladi ne bi bili odvisni od sistemov socialne varnosti;

7.  poudarja pomen boja proti šolskemu osipu, nenazadnje zaradi demografskega teženj v EU;

8.  ugotavlja, da dolgoročne gospodarske in socialne posledice zgodnje opustitve šolanja precej povečujejo tveganje za revščino, boj proti temu pa je način za preprečevanje socialne izključenosti mladih; zato meni, da je zmanjšanje števila osipnikov poglavitni ukrep za uresničitev cilja strategij na nacionalni in evropski ravni, da se število ljudi, ki tvegajo revščino, zmanjša za najmanj 20 milijonov, ter poziva države članice, naj ne znižajo zgornje starostne meje obveznega šolanja;

9.  poziva države članice, naj v najkrajšem času razvijejo politiko, ki bo ustvarjala nova delovna mesta na podlagi novih znanj;

10. poudarja, da je treba izobraževalne sisteme prilagoditi, da bodo zadostili zahtevam na trgu dela; poudarja, da morajo učenci pridobiti vrsto različnih sposobnosti, kot so ustvarjalnost, ustvarjalno mišljenje, splošne spretnosti ter zmožnost hitrega in prožnega prilagajanja spreminjajočim se pogojem in zahtevam, saj se bo v prihodnje redko možno zaposliti v enem samem sektorju za celo delovno obdobje;

11. meni, da mora Komisija Parlamentu v enem letu na podlagi natančnih kazalnikov predložiti pregled, vrednotenje in oceno nacionalnih programov reform, pa tudi rezultate spremljanja napredka držav članic na različnih izobrazbenih ravneh, navesti ukrepe, sprejete za boj proti brezposelnosti, kot so vajeništvo, programi, ki predvidevajo redno izmenjavo med šolo in delovnim okoljem, poklicno mentorstvo itd., predvidena delovna mesta po panogah in poklicnih ravneh, ter mora tudi redno predložiti poročila o napredku; spodbuja Komisijo, naj izvede raziskavo o vplivu posameznih nacionalnih šolskih sistemov na število osipnikov; želi, naj pregled temelji na nacionalnih, regionalnih in lokalnih posebnostih šolskega osipa;

12. meni, da bi lahko ob spoštovanju načela subsidiarnosti evropski okvir celostnih strategij za zmanjšanje šolskega osipa državam članicam dal koristno vodilo za pravi pristop k nadgradnji obstoječih politik in pripravi njihovih nacionalnih programov reform;

13. ugotavlja, da se problem šolskega osipa med državami in tudi regijami zelo razlikuje ter da ni univerzalne rešitve zanj;

14. poudarja, da je v boju proti šolskemu osipu pomembna izmenjava izkušenj in dobre prakse na nacionalni in evropski ravni; zato poziva Komisijo, naj spodbuja sodelovanje med državami članicami in naj podpre njihove strategije s pomočjo izmenjave izkušenj, znanja in dobre prakse; podpira priporočilo Sveta, ki predlaga vzpostavitev skupnega evropskega okvira za učinkovito in uspešno politiko boja proti šolskemu osipu ter zamisel, naj države članice do leta 2012 sprejmejo celovite nacionalne strategije za zmanjšanje tega pojava;

15. poziva države članice, naj ob upoštevanju ustreznega varstva podatkov poglobljeno preučijo problematiko šolskega osipa, ugotovijo temeljne razloge na nacionalni, regionalni in lokalni ravni ter pripravijo ustrezne svežnje ukrepov za preprečevanje, posredovanje in nadomestilo, tudi z odpiranjem specializiranih ustanov ali ustvarjanjem mest šolskih spremljevalcev za priznane invalidnosti; meni, da morajo strategije za zmanjševanje šolskega osipa temeljiti na analizah posebnih nacionalnih, regionalnih in lokalnih razsežnosti tega pojava ter da bi bilo treba na podlagi teh podatkov raziskati razloge za izjemno visoko stopnjo osipa v nekaterih kategorijah učencev ter najbolj prizadetih regijah, krajih in šolah;

16. opozarja, da morajo celovite strategije za zmanjšanje šolskega osipa vključevati skupek politik, usklajevanje med različnimi političnimi področji ter vključitev ukrepov v vse politike, ki zadevajo mlade in otroke;

17. poziva države članice, naj organizirajo programe za zdravljenje odvisnosti in socialne patologije ter programe za preprečevanje, ki bodo obravnavali vzročno zvezo med družinskimi razmerami in šolskim osipom;

18. poziva države članice, naj ob pomoči Komisije ravnajo učinkovito, da bodo zaznale pojav mladih, ki se ne izobražujejo, ne usposabljajo in niso zaposleni, ter proti temu ukrepale;

19. se zavzema za prožne oblike učenja v šolah, prilagojene potrebam, in poudarja, da se morajo zlasti osnovne in poklicne srednje šole spopasti s tem izzivom, in sicer z zgodnjim posredovanjem, s krepitvijo vezi s šolo in drugimi ukrepi; meni, da morajo učitelji, psihologi v izobraževalnih ustanovah, socialni delavci ter vse pomembne zainteresirane strani imeti ustrezne kvalifikacije in biti deležni visokokakovostnega usposabljanja skozi vso poklicno pot, da lahko spreminjajo svojo prakso in jo prilagajajo novim zahtevam; zato poudarja, da si morajo izobraževalne ustanove in ustanove poklicnega usposabljanja izmenjati izkušnje in preverjeno prakso ter razviti učinkovita sredstva za pomoč učencem, pri katerih je večja verjetnost za opustitev šolanja;

20. predlaga, da bi razširili možnost pripravništva v podjetjih vzporedno s šolanjem;

21. meni, da je za vseživljenjsko učenje družina enako pomembna kot učitelji;

22. želi, da se akterji zunaj šolskega okolja povežejo v mrežo, da bodo šole učinkoviteje pomagale učencem ter se spopadale s problemi, zaradi katerih imajo učenci težave;

23. poudarja, da morajo države članice še naprej izboljševati sisteme izobraževanja in usposabljanja, da bi bolje uskladile potrebe posameznika in trga dela, tudi z odpravljanjem težav pri osnovnih veščinah (pismenost in računanje), spodbujanjem poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter z ukrepi za lažji prehod od šolanja na trg dela;

24. spodbuja države članice, naj za učence z učnimi težavami zagotovijo izvenšolske dejavnosti, da bodo razvili ključne veščine glede na očitne potrebe na trgu dela;

25. poudarja, da je treba odločitve o izobraževalni politiki sprejeti na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni;

26. opozarja, da imajo vsi otroci enake zmožnosti za učenje in pravico do osnovnega izobraževanja; poudarja, da je treba upoštevati osebne okoliščine učencev, na primer spol, družinske okoliščine, manjšinsko ali migracijsko ozadje, invalidnost ali učne težave (na primer disleksija, disgrafija ali diskalkulija) in jih že od vsega začetka spodbujati ter jim nuditi pomoč, prilagojeno njihovim potrebam, da bi s povečanjem njihovih možnosti za vstop na trg dela preprečili ponovno socialno izključenost ter nevarnost revščine; poudarja, da je treba omogočiti šolanje tudi otrokom, ki nimajo dokumentov; priznava, da se ne sme ločeno obravnavati reform na področju politike integracije in izobraževanja; priporoča, da se proti tem okoliščinam izvaja politika za odpravo segregacije, ki naj spremeni socialno strukturo „prikrajšanih“ šol, ter spodbuja oblike pozitivne diskriminacije, kot so prednostna izobraževalna območja in programi, ki naj pomagajo šolam na prikrajšanih območjih; prav tako poudarja (kot to dokazujejo tudi številne študije), da je v izobraževalnih ustanovah, kjer je med učenci več težav pri sobivanju in integraciji, tudi več osipa, zato meni, da je treba vzpostaviti vključujoče šolsko vzdušje; ugotavlja tudi, da je zaradi neučinkovitih politik za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja več osipa in šolskega neuspeha na splošno, ter da je treba povečati prizadevanja za izboljšanje teh politik;

27. v zvezi s tem opozarja na raziskave PISA v okviru Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, kjer so ugotovili, da v šolskih sistemih z nižjo stopnjo vertikalnega in horizontalnega razlikovanja šolarji redkeje ponavljajo razred ali so izključeni iz šole; poudarja ugotovitev OECD, da ponavljanje razreda in izključitev iz šole najbolj škodita šolarjem iz socialno šibkejšega okolja; poudarja ugotovitev OECD, da zgodnja razdelitev na različne izobraževalne smeri povečuje socialno-ekonomske razlike pri možnostih izobraževanja, ne da bi to vplivalo na izboljšanje povprečnih rezultatov v posameznih izobraževalnih sistemih;

28. glede na to opozarja na ugotovitev OECD v študiji v okviru programa PISA, da menjava šole zaradi slabega šolskega uspeha, vedenjskih težav ali posebnih učnih potreb ter razvrstitev šolarjev glede na njihove sposobnosti pri vseh predmetih negativno vplivata na primerjalne rezultate šolskih sistemov;

29. glede na to opozarja, da so po ugotovitvah OECD socialno-ekonomsko prikrajšani šolarji pogosto dvakratno prikrajšani, saj največkrat obiskujejo šole v slabšem socialno-ekonomskem položaju, kjer poučujejo slabše usposobljeni učitelji;

30. ugotavlja, da dečki pogosteje zgodaj opustijo šolanje, kar je nevarno za nastanek nižjega sloja mladih, brezposelnih moških z malo ali nič izobrazbe ter slabimi možnostmi za vključitev na trg dela ter v družbo na splošno; poziva države članice, naj posebno pozornost namenijo dečkom s težavami pri prilagajanju na šolsko okolje, ter državam članicam odsvetuje skrajšanje obveznega šolanja;

31. poudarja, da najvišjo stopnjo ponovne vključitve dosegajo programi, ki se prilagajajo individualnim potrebam osipnikov; poziva institucije, naj pri pripravi programov za posameznike spoštujejo njihove potrebe in pravice;

32. poudarja, da je treba upoštevati, da je pri šolskem osipu večji delež dečkov kot deklic, zato je treba pripraviti več ukrepov za dečke, da bi izboljšali njihove možnosti na trgu dela;

33. predlaga, da je treba s posebnim individualnim poklicnim svetovanjem osipnikom olajšati vstop v delovno okolje in jim s posebno njim prilagojenimi ukrepi omogočiti, da pridobijo delovne kvalifikacije in znanje, pa tudi naknadno razvijejo socialne spretnosti, da bi povečali svoje možnosti za zaposlitev in socialno vključevanje, za prekvalifikacijo in izenačitev različnih usmeritev; poudarja, da morajo imeti učenci iz družin brez dokumentov pravico do šolanja;

34. poudarja, da je treba na lokalni ravni organizirati dejavnosti, s katerimi bi ljudi spodbudili k vrnitvi v šolo in vzpostavili ugodno okolje za tiste, ki so predčasno opustili šolanje in ga nameravajo nadaljevati;

35. glede na to, da je kratkoročna in negotova zaposlitev pogostejša pri osebah z nizko izobrazbo, poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo prizadevanja za vrnitev osipnikov na trg dela usklajena s programi dodatnega usposabljanja, da bi izboljšali njihove prihodnje zaposlitvene možnosti;

36. opozarja, da je nujno vlagati v spremembe programov in posodabljanje poklicnega usposabljanja za ponovno vključitev mladih, ki so opustili šolanje, na trg dela;

37. poudarja, da morajo člani izobraževalne skupnosti v sodelovanju s starši učencev in akademskimi strokovnjaki ukrepati ter sprožiti pobude, da bi korenito zmanjšali primere ustrahovanja, nasilja ter socialne diskriminacije in rasizma v šolah, ki učence odrivajo na rob družbe in tako ustvarjajo pogoje za šolski osip;

38. poziva države članice, naj razširijo ustanavljanje šol za drugo priložnost, izboljšajo vsebino njihovega učnega programa, gradivo ter tehnično opremo in povečajo zmogljivosti razpoložljivih učiteljev, saj se te šole kažejo kot pomembno orodje za ponovno vključevanje oseb, ki so padli skozi sito formalnega izobraževalnega sistema;

39. poudarja, da je treba nadgraditi veščine, pridobljene pri tehničnem poklicnem usposabljanju, ter ponudbo specializacij bolj učinkovito prilagoditi zahtevam na trgu dela, saj je povezovanje izobraževanja z zaposlitvijo bistveno za zmanjšanje šolskega osipa;

40. ugotavlja, da bi morala učinkovita politika za zmanjševanje šolskega osipa vključevati vse stopnje izobrazbe, treba bi jo spremljati in oblikovati na podlagi lokalnih, regionalnih, socialnih in individualnih meril na treh področjih: preprečevanje, posredovanje in nadomestilo;

41. se zavzema za predlagani pilotni projekt o mladih v okviru proračuna EU za leto 2012 zato, bi mlade in zlasti osipnike vključili na trg dela;

42. poudarja, da je treba preučiti pojav ponavljanja letnika in njegov vpliv na šolski osip, pri čemer poudarja pomen individualnih programov za posamezne učence;

43. meni, da je treba v boju proti šolskemu osipu izobraževalno politiko povezati s politikami za spodbujanje gospodarskega okrevanja, ustvarjanje stalnih delovnih mest ter preprečevanje opustitve šolanja, kratkoročne in negotove zaposlitve ter bega možganov;

44. se zavzema, da bi bila sredstva strukturnih skladov, zlasti Evropskega socialnega sklada, namensko, učinkovito in usklajeno dodeljena za izvajanje strategij za mlade, predvsem osipnike, prek posebnih programov v vsaki državi članici, za njihovo boljšo socialno vključenost, da se zagotovi kakovostno izobraževanje za vse in prepreči šolski osip in namerno izostajanje od pouka;

45. se zavzema za zgodnje učenje novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter tehnologij za učenje jezikov, saj so učinkovita sredstva komuniciranja, ki jih mladi hitro obvladajo;

46. poudarja, da je treba tudi osipnikom omogočiti dostop do skladov EU in programov mobilnosti, ne glede na njihov status "izven formalnega izobraževanja"; poziva Komisijo in države članice, naj spremljajo, ali v teh programih sodelujejo tudi osipniki in organizacije, ki delajo z njimi.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

13.7.2011

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

46

3

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Regina Bastos, Edit Bauer, Pervenche Berès, Mara Bizzotto, Philippe Boulland, David Casa, Alejandro Cercas, Ole Christensen, Derek Roland Clark, Sergio Gaetano Cofferati, Marije Cornelissen, Karima Delli, Proinsias De Rossa, Frank Engel, Sari Essayah, Ilda Figueiredo, Thomas Händel, Roger Helmer, Nadja Hirsch, Stephen Hughes, Danuta Jazłowiecka, Martin Kastler, Ádám Kósa, Patrick Le Hyaric, Olle Ludvigsson, Elizabeth Lynne, Thomas Mann, Elisabeth Morin-Chartier, Csaba Őry, Siiri Oviir, Rovana Plumb, Silvana Rapti (Sylvana Rapti), Licia Ronzulli, Elisabeth Schroedter, Joanna Katarzyna Skrzydlewska, Jutta Steinruck, Traian Ungureanu

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Georges Bach, Raffaele Baldassarre, Jürgen Creutzmann, Kinga Göncz, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Antigoni Papadopulu (Antigoni Papadopoulou), Evelyn Regner, Emilie Turunen, Peter van Dalen, Cecilia Wikström

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Ashley Fox, Marit Paulsen


IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

5.10.2011

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

24

1

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Magdi Cristiano Allam, Maria Badia i Cutchet, Zoltán Bagó, Malika Benarab-Attou, Lothar Bisky, Jean-Marie Cavada, Silvia Costa, Santiago Fisas Ayxela, Mary Honeyball, Cătălin Sorin Ivan, Morten Løkkegaard, Marek Henryk Migalski, Katarína Neveďalová, Doris Pack, Hrisula Paliadeli (Chrysoula Paliadeli), Marie-Thérèse Sanchez-Schmid, Marietje Schaake, Marco Scurria, Hannu Takkula, Sampo Terho, László Tőkés, Helga Trüpel, Sabine Verheyen, Milan Zver

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Ivo Belet, Nessa Childers, Seán Kelly, Iosif Matula

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Jacky Hénin

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov