Postopek : 2011/2180(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A7-0035/2012

Predložena besedila :

A7-0035/2012

Razprave :

PV 12/03/2012 - 23
CRE 12/03/2012 - 23

Glasovanja :

PV 13/03/2012 - 8.7
CRE 13/03/2012 - 8.7
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2012)0072

POROČILO     
PDF 200kWORD 194k
9. 2. 2012
PE 472.247v02-00 A7-0035/2012

o prispevku evropskih institucij h konsolidaciji in napredku bolonjskega procesa

(2011/2180(INI))

Odbor za kulturo in izobraževanje

Poročevalec: Luigi Berlinguer

PRED. SPREM.
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 OBRAZLOŽITEV
 MNENJE Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov
 IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o prispevku evropskih institucij h konsolidaciji in napredku bolonjskega procesa

(2011/2180(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 165 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–   ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah in zlasti njenega člena 26(1),

–    ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in zlasti njenega člena 14,

–   ob upoštevanju skupne deklaracije o harmonizaciji arhitekture evropskega visokošolskega sistema, ki so jo 25. maja 1998 v Parizu podpisali štirje ministri, pristojni za visoko šolstvo v Franciji, Nemčiji, Italiji in Združenem kraljestvu (Sorbonska deklaracija)(2),

–   ob upoštevanju skupne deklaracije, ki so jo 19. junija 1999 v Bologni podpisali ministri za šolstvo iz devetindvajsetih evropskih držav (Bolonjska deklaracija)(3),

–   ob upoštevanju komunikéja konference evropskih ministrov za visoko šolstvo, ki je potekala od 28. do 29. aprila 2009 v mestih Leuven in Louvain-la-Neuve(4),

–   ob upoštevanju budimpeško-dunajske deklaracije, ki so jo 12. marca 2010 sprejeli ministri za šolstvo iz 47 držav in s katero je bil uradno vzpostavljen evropski visokošolski prostor(5),

–   ob upoštevanju Direktive 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij(6),

–   ob upoštevanju Priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. septembra 2005 za olajšanje izdaje enotnih vizumov, ki jih države članice izdajajo za kratkoročno bivanje raziskovalcem iz tretjih držav, ki potujejo znotraj Skupnosti z namenom izvajanja znanstvenih raziskav(7),

–   ob upoštevanju Priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. februarja 2006 o nadaljnjem evropskem sodelovanju pri zagotavljanju kakovosti v visokem šolstvu(8),

–   ob upoštevanju Priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o uvedbi evropskega ogrodja kvalifikacij za vseživljenjsko učenje(9),

–   ob upoštevanju Sklepov Sveta z dne 12. maja 2009 o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju („ET 2020“)(10),

–   ob upoštevanju sklepov Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 26. novembra 2009 o izoblikovanju vloge izobraževanja v brezhibno delujočem trikotniku znanja(11),

–   ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 11. maja 2010 o internacionalizaciji visokošolskih ustanov(12),

–   ob upoštevanju priporočil Sveta z dne 28. junija 2011 o politikah za zmanjševanje osipa(13),

–   ob upoštevanju priporočil Sveta z dne 28. junija 2011z naslovom Mladi in mobilnost – spodbujanje učne mobilnosti mladih(14),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. maja 2006 z naslovom Uresničevanje agende za posodobitev univerz: izobraževanje, raziskave in inovacije (KOM(2006)0208),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (KOM(2010)2020),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. avgusta 2010 z naslovom Evropska digitalna agenda (KOM(2010)0245/2),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. septembra 2011 z naslovom Spodbujanje rasti in delovnih mest – program za posodobitev evropskih visokošolskih sistemov (KOM(2011)0567),

–   ob upoštevanju poročila z naslovom Visokošolsko izobraževanje v Evropi 2009: razvoj bolonjskega procesa (Eurydice, Evropska komisija, 2009)(15),

–   ob upoštevanju poročila z naslovom Osredotočanje na visokošolsko izobraževanje v Evropi 2010: vpliv bolonjskega procesa (Eurydice, Evropska komisija, 2010)(16),

–   ob upoštevanju raziskave Eurobarometer o visokošolski reformi, izvedeni med učitelji leta 2007(17),

–   ob upoštevanju raziskave Eurobarometer o visokošolski reformi(18), ki so jo opravili med študenti leta 2009,

–   ob upoštevanju objave Eurostata z dne 16. aprila 2009 z naslovom Bolonjski proces v visokošolskem izobraževanju v Evropi – ključni kazalniki glede socialne razsežnosti in mobilnosti(19),

–   ob upoštevanju končnega poročila mednarodne konference o financiranju visokošolskega izobraževanja, ki je potekala 8. in 9. septembra 2011 v Erevanu v Armeniji(20),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. septembra 2008 o bolonjskem procesu in mobilnosti študentov(21),

–   ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje ter mnenja Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0035/2012),

A.  ker so še vedno zavezujoči cilji bolonjskega procesa, namreč zagotoviti združljive sisteme visokošolskega izobraževanja v Evropi in odpraviti ovire, zaradi katerih se ljudje še vedno ne morejo preseliti v drugo državo zaradi študija ali dela, ter da bi visokošolsko izobraževanje v Evropi pritegnilo čim več ljudi, tudi mladih iz držav nečlanic, in ker krepitev tega procesa, na primer z dialogom med različnimi ravnmi izobraževalnega sistema za razvoj učnih načrtov, ki bodo oblikovani na vseh začetnih ravneh, omogoča doseganje ciljev iz strategije Evropa 2020 o rasti, ki temelji na znanju in inovacijah, še posebej v sedanji gospodarski krizi; ker je potrebna ocena, da bi ugotovili razvijanje procesa in upoštevali uspehe, težave, pomanjkanje razumevanja in nasprotovanje;

B.   ker je vloga visokošolskega izobraževanja zagotoviti učno okolje, dostopno vsakomur brez razlikovanja, ki spodbuja samostojnost, ustvarjalnost, dostop do kakovostnega izobraževanja in širjenje znanja, v ta namen pa je bistveno zagotoviti sodelovanje akademske skupnosti kot celote, zlasti študentov, učiteljev in raziskovalcev pri oblikovanju različnih stopenj univerzitetnega izobraževanja;

C.  ker so univerze s svojo trojno vlogo (izobraževanje, raziskave in inovacije) bistvene za prihodnost Evropske unije in izobraževanje njenih državljanov;

D.  ker je univerza pomemben vidik evropske dediščine, danes star skoraj tisoč let, njenega pomena za družbeni napredek pa se ne sme omejiti zgolj na prispevek h gospodarstvu, njenega razvoja pa ne smejo voditi izključno gospodarske potrebe;

E.   ker se v večini držav, ki sodelujejo v bolonjskem procesu, kljub težavam uporablja tristopenjska struktura, ki se je v nekaterih primerih izkazala za uspešno;

F.   ker se zaveze za nadaljevanje reforme ne bi smele izvajati z razdrobljenimi ukrepi in brez ustrezne finančne podpore; ker zmanjšanje javne porabe na področju izobraževanja, do katere prihaja v nekaterih državah članicah, ne pripomore k spodbujanju potrebnih reform;

G.  ker mora biti mobilnost dostopna vsem in ker predstavlja temeljni kamen reforme visokega šolstva; ker lahko mobilnost študentov sčasoma pripomore k pospeševanju poklicne mobilnosti; ker je kljub temu treba v celotnem procesu upoštevati tudi dostopnost za vse;

H.  ker si morajo države članice še naprej prizadevati za zagotavljanje vzajemnega priznavanja diplom, ki je bistvenega pomena za uspeh procesa;

I.    ker je treba okrepiti socialno razsežnost kot nujni pogoj za razvoj bolonjskega procesa, da bi bila pravica do študija ekonomsko dostopna za vse študente, zlasti tiste iz ranljivih skupin, s čimer bi zagotovili pravičen dostop za vse in boljše možnosti za zaposlitev;

J.    ker morajo biti univerze, javne uprave in podjetja trdno zavezani reševanju vprašanja zaposljivosti; ker bi morale univerze posameznikom zagotoviti orodja in znanja, potrebna za celovit razvoj njihovega človeškega potenciala; ker mora akademsko učenje upoštevati tudi potrebe trga dela, da bi študentom ponudilo znanja, s katerimi bodo lahko našli stalno in dobro plačano zaposlitev;

K.  ker je dostop do izobraževanja, ki je temeljna vrednota Unije, javna odgovornost držav članic, institucij EU in drugih pomembnih akterjev in ker ima Evropska unija pomembno vlogo pri vzpostavitvi evropskega visokošolskega prostora, da podpira prizadevanja držav članic in sodelovanje na tem področju; ker je večja usklajenost izobraževanja in diplom ob upoštevanju načela subsidiarnosti nujni pogoj, da se uresničijo cilji zaposljivosti in rasti v Evropi;

L.   ker bolonjski proces nima retroaktivnega učinka na študente, ki so svoj študijski program začeli pred njegovo uvedbo;

Pomembnost procesa

1.  poudarja pomen izobraževanja kot glavnega področja za sodelovanje z državami članicami, da bi dosegli bistvene cilje strategije Evropa 2020 za delovna mesta in rast ter prepotrebno gospodarsko okrevanje;

2.   poziva h krepitvi podpore bolonjskemu procesu na ravni EU, predvsem pri medsebojnem priznavanju akademskih kvalifikacij ter usklajevanju akademskih standardov, spodbujanju mobilnosti, socialne razsežnosti in zaposljivosti, dejavne demokratične udeležbe ter pri analizi stanja na področju izvajanja bolonjskih načel in odpravi administrativnih ovir; poziva države članice, naj se ponovno zavežejo procesu in okrepijo sistem financiranja, da bi uresničili cilje za rast, zastavljene v strategiji Evropa 2020;

3.   ugotavlja, da predstavlja evropski visokošolski prostor pomemben dosežek z vidika oblikovanja in krepitve pravega evropskega državljanstva; meni, da se mora ta pomen kazati v krepitvi evropskega visokošolskega prostora z uporabo ustreznih orodij in postopkov;

4.   meni, da imata bolonjski proces in evropski visokošolski prostor osrednjo vlogo v strategiji Evropa 2020, in poudarja, da je povezovanje poučevanja in raziskav bistvenega pomena, saj je to posebnost evropskega visokošolskega izobraževanja;

5.   izpostavlja dejstvo, da predstavljajo prednostne naloge v okviru bolonjskega procesa, mobilnost, priznavanje in zaposljivost, pogoje, ki so potrebni, da bi vsem študentom, vpisanim na evropske univerze, zagotovili pravico do kakovostnega izobraževanja, pridobitve diplome in do priznavanja njihovih kvalifikacij v vseh državah EU;

Upravljanje

6.   poziva k razvoju učinkovitega pristopa od spodaj navzgor, ki bi v polni meri vključil vse pomembne akterje, kot so univerze, sindikati, strokovne organizacije, raziskovalne ustanove in gospodarstvo, še zlasti pa učitelje in študente, študentske organizacije in osebje na univerzah;

7.   ugotavlja, da nekatere evropske univerze niso pripravljene dovolj si prizadevati za uresničitev povezanega evropskega visokošolskega prostora, čeprav je vključenost v ta prostor za nekatere med njimi edina pot do večje konkurenčnosti in kakovosti znanja, ki ga ustvarjajo;

8.   poziva, naj se univerze zavežejo novim strategijam poučevanja ter strokovnega in vseživljenjskega usposabljanja, pri čemer naj kar najbolje uporabijo nove tehnologije in priznajo pomen dopolnilnih oblik učenja, kot je neformalno izobraževanje; te strategije pa temeljijo na univerzitetnem sistemu, ki je osredotočen na učenje, študenta in raziskave in ki lahko spodbuja kritično mišljenje, ustvarjalne sposobnosti, nenehen poklicni razvoj ter teoretično in praktično znanje, ki ga bodo študentje potrebovali v svojem poklicnem življenju, poziva države članice in Evropsko unijo, naj finančno podprejo univerze pri njihovih prizadevanjih za spremembo in razvoj praks izobraževanja;

9.   poziva, naj se okrepijo in razširijo programi za usposabljanje učiteljev ob upoštevanju možnosti, ki jih ponujajo vseživljenjsko učenje in nove tehnologije;

10. poudarja, da je treba na odpiranje evropskih univerz za potrebe svetovnega gospodarstva in na nadaljnje povezovanje evropskega visokošolskega prostora gledati kot na prizadevanja evropskih univerz, da bi Evropi pomagale preživeti obdobje splošne gospodarske negotovosti in se vrniti na pot trajnostnega razvoja in rasti;

11. poziva k razvoju „tretjega poslanstva“ univerz za družbo, ki ga je treba upoštevati tudi v povezavi z večdimenzionalnimi merili, ki jih je treba oblikovati zaradi razvrščanja in priznavanja odličnosti;

12. poziva k povečanju javnih naložb v visoko šolstvo, ki naj bodo usmerjene predvsem v premagovanje gospodarske krize z rastjo, temelječo na okrepljenih veščinah in znanju, ter naj se na večje povpraševanje študentov odzivajo z večjo kakovostjo in boljšo dostopnostjo izobraževanja in storitev, zlasti štipendij; meni, da zmanjševanje proračuna negativno vpliva na poskuse za krepitev socialne razsežnosti izobraževanja, kar je načelo, na katerem temelji bolonjski proces; zato poziva države članice in institucije EU, naj razvijejo nove, ciljno usmerjene in prožne mehanizme financiranja ter naj spodbujajo evropske štipendije, da bi tako podprli rast, odličnost ter posebne in raznolike strokovne usmeritve univerz; poudarja, da treba razviti pristop z več skladi, ki ga opredeljujejo jasna in učinkovita pravila ter je namenjen prilagajanju prihodnjemu modelu financiranja EU in zagotavljanju neodvisnosti univerz;

Povezovanje

13. poudarja, da bolonjski proces in program Erasmus spodbujata mobilnost študentov in ponujata veliko možnosti za večjo mobilnost delovne sile; vendar obžaluje, da je stopnja mobilnosti še vedno razmeroma nizka;

14. poziva EU, države članice in univerze, naj uvedejo mehanizme obveščanja ter finančne in upravne podpore za vse študente, akademske kroge in osebje, da bi spodbudile strukturirane tokove mobilnosti; pozdravlja uvedbo programa Erasmus za podiplomske študente in poziva h krepitvi storitev programa Erasmus kot celote in nove generacije izobraževalnih programov s pomočjo okrepljenega financiranja na podlagi socialnih meril, odprtja programa za več študentov, dejanskega in učinkovitega priznavanja kreditnih točk, večjih možnosti za vključitev semestrov v tujini med usposabljanje ter večje prožnosti glede dovoljenih časovnih rokov; vseeno poudarja dejstvo, da mobilnost v nobenem primeru ne sme povzročiti diskriminacije študentov z omejenimi finančnimi sredstvi;

15. meni, da mobilnost univerzitetnih predavateljev prinaša novo znanje in izkušnje njim samim, posredno pa tudi njihovim študentom, hkrati pa jim omogoča sodelovanje pri pripravi študijskega gradiva;

16. poziva države članice, naj izpolnijo zavezo o popolni prenosljivosti posojil in štipendij ter občutno izboljšajo finančno podporo mobilnim študentom v skladu s povečevanjem števila novih programov EU; poziva Evropsko unijo, naj razmisli, kako je v obstoječi zakonodaji mogoče izboljšati pravice do prostega pretoka z zagotavljanjem prenosljivosti posojil in štipendij;

17. poziva EU, naj celoviteje upošteva priseljevanje iz Afrike, Azije in Latinske Amerike, da se določijo pravila, ki urejajo priznavanje šolskih kvalifikacij, pridobljene v matičnih državah;

18. poziva Evropsko unijo, naj s pomočjo izvajanja evropskega ogrodja kvalifikacij v vseh državah članicah zagotovi medsebojno zaupanje in spodbuja priznavanje akademskih kvalifikacij, s čimer bi utrdili sistem za zagotavljanje kakovosti tako na evropski ravni kot tudi na ravni držav članic; poziva države članice, naj izvajajo svoje nacionalne sisteme za zagotavljanje kakovosti v skladu z evropskimi standardi in smernicami za zagotavljanje kakovosti ter naj pri tem spoštujejo različnost programov in pristopov med univerzami po vsebini in načinih poučevanja; spodbuja agencije za zagotavljanje kakovosti, naj uporabljajo Evropski register za zagotavljanje kakovosti, svoje evropsko sodelovanje in izmenjavo najboljših praks pa naj podpirajo tudi prek Evropskega združenja za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu (ENQA);

19. opozarja na različne ocenjevalne lestvice v državah članicah in na potrebo po ustrezni pretvorbi kreditnih točk ECTS v ocene;

20. poziva vse države, ki sodelujejo v bolonjskem procesu, naj izvajajo nacionalne okvire kvalifikacij, ki so povezani z okvirom kvalifikacij evropskega visokošolskega prostora, ter razvijejo in finančno podprejo vzajemno priznavanje kvalifikacij;

21. poziva k močni finančni podpori za sporazume o skupnih osnovnih učnih načrtih, ki zagotavljajo natančno opredeljene učne rezultate, med drugim tudi s preučevanjem metodološkega pristopa, ki je bil razvit v okviru projekta Tuning, in na podlagi izkušenj „akademije Tuning“; poziva, naj se posebna pozornost nameni posebni naravi učnih načrtov za humanistične vede, ki so trdnjava demokracije in gonilo za doseganje evropske kohezije, da bi določili posebna znanja in veščine, ki bi jih morali pokrivati študijski programi, in tako spodbudili učenje v obliki, ki združuje merljiva splošna znanja in veščine (ki se odražajo v sposobnosti uporabe znanja) ter poučevanje in raziskave kot izvirno kritično analizo; poudarja, da bi vsi programi in predmeti morali poleg poznavanja osnovne snovi zagotavljati tudi ključne horizontalne sposobnosti, kot so kritično mišljenje, komunikacija in podjetniška znanja in veščine;

22. poziva k nadaljnji podpori nacionalnim in evropskim ukrepom za enakopravno vključevanje in pravičen dostop do študija, uspešno nadaljevanje in vzdržen podporni sistem (na primer nastanitev, potni stroški itd.) za vse študente, pa tudi usmerjeno podporo zlasti za tiste iz slabo zastopanih skupin in socialno ogroženih okolij ter študente s finančnimi težavami, da bi zmanjšali stopnjo osipa in zagotovili neodvisnost izobraževanja in usposabljanja od socialno-ekonomskih dejavnikov, ki povzročajo prikrajšanost, in da poučevanje ustreza individualnim potrebam po učenju; priporoča, naj se pospeši postopek za ustanovitev centrov za poklicno svetovanje, ki bi študentom ponujali brezplačne storitve;

23. poudarja pomen londonskega sporočila iz leta 2007(22), s katerim je socialna razsežnost izobraževanja postala eden od ciljev bolonjskega procesa z namenom, da bi zagotovili enak dostop do izobraževanja ne glede na poreklo; obžaluje premajhen napredek pri uresničevanju tega cilja ter spodbuja Komisijo, naj ga spodbudi;

24. poziva Komisijo in države članice, naj odpravijo upravne ovire za vzajemno priznavanje in ga s tem spodbudijo;

25. opozarja na posebne potrebe na področju univerzitetne diplome, učnih načrtov, dostopa do magistrskih programov in zaposljivosti; pri tem poudarja, da so potrebni specifični ukrepi, kot je priprava učnih načrtov s teorijo in prakso, in učinkovitejše sodelovanje med univerzami, državami članicami ter gospodarskimi in socialnimi akterji, da bi imeli bodoči diplomanti več možnosti, da najdejo stalno in dobro plačano zaposlitev, ki ustreza njihovi stopnji izobrazbe; v tem smislu poziva univerze, naj razvijejo svojo ponudbo usposabljanja v obliki vajeništva in izboljšajo vključevanje prakse v univerzitetne programe;

26. poudarja, da morajo biti ukrepi za spodbujanje zaposljivosti, kot je vseživljenjsko učenje, in razvoj širšega nabora veščin, primernih za trg dela, najpomembnejše prednostne naloge pri uresničevanju ciljev za trajnostno rast in blaginjo; v tem okviru močno podpira izmenjave univerzitetnih učiteljev in študentov, dialog med univerzami in podjetji, prakse ter potni list znanj in spretnosti;

27. meni, da bo posodobitev direktive o poklicnih kvalifikacijah (2005/36/ES), s katero bodo kvalifikacije, pridobljene v drugi državi članici, priznane po celi EU, pripomogla k poklicni mobilnosti v Evropi in olajšala mobilnost študentov;

28. poziva države članice in institucije Evropske unije, naj podpirajo prehod z „enodisciplinarnega“ metodološkega koncepta znanosti, ki še vedno prevladuje na evropskih univerzah, k „interdisciplinarnemu“ in „meddisciplinarnemu“ konceptu;

29. poziva države članice in institucije EU, naj spodbujajo dialog in sodelovanje med univerzami in podjetji kot skupni cilj povezanega evropskega visokošolskega prostora, s čimer bi povečali zaposljivost evropskih univerzitetnih diplomantov;

30. opozarja, da so potrebni posebni ukrepi in učinkovitejše sodelovanje med univerzami in trgom dela, da bi razvili ustreznejše učne načrte, povečali usklajenost izobraževanja in izboljšali zaposljivost z določitvijo podobnih meril za izdajo dovoljenj za opravljanje dejavnosti;

31. poudarja, kako pomembno je zagotoviti zadostno število pripravniških mest za študente, s čimer bi še olajšali njihov vstop na trg dela;

32. poziva nacionalne vlade in Komisijo, naj razvijejo sistem strukturiranega sodelovanja, da bi zagotovili pridobivanje skupnih diplom v skupinah študijskih smeri, ki bi bile priznane po celotni Evropski uniji, kar je mogoče doseči s povečanjem učinkovitosti in finančne podpore pri programu Erasmus Mundus ter bodočih programih izobraževanja in usposabljanja ter s spodbujanjem vzpostavitve evropskega sistema akreditacije skupnih programov;

33. pozdravlja predlog Komisije glede programa mobilnosti Erasmus za magistrski študij;

34. meni, da so akademski doktorski programi, tudi tisti, ki se izvajajo v sodelovanju s podjetji, bistvena povezava med visokim šolstvom in raziskovalno dejavnostjo, in opozarja, da imajo ti programi velik potencial, saj so bistveni sestavni del pri ustvarjanju na znanju temelječih inovacij in gospodarske rasti, ; priznava pomen akademskih doktorskih programov, ki se izvajajo v podjetjih, za vključevanje visoko izobraženih na trg dela; pozdravlja zavezo Komisije, da bo razvila evropski industrijsko usmerjeni doktorski študij v okviru dejavnosti Marie Curie;

35. meni, da bi boljše sodelovanje med evropskim visokošolskim prostorom in evropskim raziskovalnim prostorom lahko pripomoglo h krepitvi evropske inovativnosti in razvoja;

36. opozarja na prispevek sedmega okvirnega programa EU za raziskave, okvirnega programa za konkurenčnost in inovacije ter evropskega raziskovalnega prostora pri spodbujanju mobilnosti znanstvenikov EU in sproščanju potenciala Unije na področju inovacij in konkurenčnosti;

37. poziva k oblikovanju učinkovite strategije, ki bo podpirala programe vseživljenjskega učenja v Evropi, in trajnostnih pobud, ki bodo v celoti vključene v institucijo in spodbujale kulturo vseživljenjskega učenja; prav tako poziva k spodbujanju vseživljenjskega učenja v podjetjih, da zaposleni dobijo priložnost za nadaljnje usposabljanje in širjenje svojega znanj in veščin; poziva visokošolske ustanove in univerze, naj zagotovijo več prožnosti pri programih na podlagi učnih rezultatov, priznavanju neformalnega in priložnostnega učenja ter storitvah za podporo učnih poti s spodbujanjem partnerstev med univerzami, podjetji in ustanovami višjega poklicnega usposabljanja, da bi povečali znanstvena, humanistična in tehnična znanja in veščine ter zapolnili vrzel;

38. opozarja, da je treba urediti status študentov predbolonjskih študijskih programov v tistih državah, kjer so ti študenti pri vpisu v magistrske programe v slabšem položaju;

39. opozarja, da mora biti evropski sistem zbiranja in prenašanja kreditnih točk (ECTS) preglednejši in mora ponujati natančnejše primerjave med kvalifikacijami in diplomami; spodbuja Komisijo in države članice, naj uporabijo izpopolnjeno orodje ECTS, da olajšajo mobilnost študentov in strokovnih delavcev;

Ukrepanje Evropske unije

40. pozdravlja predlog Komisije za znatno povečanje sredstev, namenjenih evropskim programom za izobraževanje in usposabljanje; poziva Komisijo, naj skladno s cilji bolonjskega procesa in načrtom EU za posodobitev pomemben delež teh sredstev nameni za podporo posodabljanju visokega šolstva in univerzitetne infrastrukture; poziva Komisijo, naj poišče rešitve, ki bodo dostop do teh programov omogočale tudi študentom s finančnimi težavami;

41. poziva države članice in Evropsko unijo, naj ocenijo, ali bi študijski programi lahko vsebovali obvezno obdobje usposabljanja, ki bi ga študenti morali opraviti na univerzi v državi članici, ki ni njihova matična država;

42. opozarja na tesno povezavo med bolonjskim procesom in direktivo o poklicnih kvalifikacijah ter poudarja, da mora Komisija usklajevati na način, ki bo v celoti skladen z bolonjskim procesom; trdi, da je mogoče povezavo še okrepiti tako, da se študentom zagotovijo vse ustrezne praktične informacije o priznavanju v tujini pridobljenih diplom ter zaposlitvenih možnostih, ki jih odpira usposabljanje v tujini;

43. pri pregledu direktive o poklicnih kvalifikacijah in da bi dosegli napredek pri vzpostavitvi dejanskega evropskega visokošolskega prostora, poziva k primerjavi minimalnih nacionalnih zahtev za usposabljanje in k bolj rednim izmenjavam med državami članicami, pristojnimi oblastmi in strokovnimi organi;

44. predlaga, naj bo priznavanje kreditnih točk, pridobljenih v okviru programa Erasmus na partnerskih univerzah, obvezno za vse ustanove, sodelujoče v študentskih izmenjavah, ki jih finančno podpira EU, s čimer bi okrepili evropski sistem zbiranja in prenašanja kreditnih točk;

45. opozarja na pomen doslednega izvajanja evropskega sistema zbiranja in prenašanja kreditnih točk; poziva Komisijo, države članice in visokošolske ustanove, naj pripravijo primerjalno tabelo, kjer bi bilo navedeno število kreditnih točk za predmete, s čimer bi povečali doslednost in olajšali mobilnost študentov in strokovnjakov; je seznanjen z ovirami, na katere naletijo študentje pri prenosu kreditnih točk med univerzami, ter meni, da lahko te ovire študente odvrnejo od sodelovanja pri akademskih izmenjavah;

46. poziva k pripravi učinkovite strategije za popolno uskladitev akademskih nazivov po celotni Evropski uniji z možnostjo priznavanja za nazaj (vključno s starejšimi akademskimi nazivi) od vzpostavitve bolonjskega procesa dalje;

47. poziva države članice EU, naj sprejmejo dokončno in jasno odločitev o popolnem medsebojnem priznavanju kvalifikacij in diplom ali pripravijo časovni načrt, kdaj bo to odločitev končno mogoče sprejeti;

48. poziva k bolj sistematični organizaciji in okrepitvi sodelovanja med univerzami, da se poveča vpliv na ustanove in sisteme visokošolskega izobraževanja v korist študentov in osebja;

49. predlaga, naj univerze v državah podpisnicah priznavajo praktična pripravništva, opravljena kot del programov mobilnosti, ki jih podpira Evropska komisija;

50. poziva k večji preglednosti pri informacijah, ki jih pred začetkom posamezne izmenjave dobijo študentje o številu kreditnih točk, ter poziva države članice in visokošolske ustanove, naj sodelujejo pri dodeljevanju števila kreditnih točk posameznim predmetom; spodbuja vzpostavitev skupnih platform, s čimer bi zagotovili osnovna znanja in veščine, ki jih opredelijo strokovnjaki in visokošolske ustanove, morebitni cilj pa bi bilo zbližanje nekaterih diplom, hkrati pa bi še naprej ohranjali nacionalne posebnosti, zgled za to pa je sistem samodejnega priznavanja poklicnih kvalifikacij v EU(23),

51. poziva k boljšemu povezovanju, usklajevanju in komunikaciji med univerzami v Evropski uniji, s čimer bi pospešili priznavanje novih diplom, olajšali prenos kreditnih točk, izboljšali poznavanje in razumevanje različnih sistemov izobraževanja in usposabljanja ter študentom omogočili boljše razumevanje raznolikosti evropskih programov;

52. poziva Evropsko komisijo, naj v novem programu za izobraževanje in usposabljanje tudi s finančnimi spodbudami spodbuja sodelovanje na področju mednacionalnih učnih načrtov, skupnih diplom in vzajemnega priznavanja; se zavzema za povečanje števila partnerstev ERASMUS za praktično usposabljanje;

53. opozarja na obstoj številnih ustanov, ki se ukvarjajo z evropskim visokošolskim izobraževanjem in raziskavami; poziva Evropsko unijo, naj spodbuja načine za njihovo usklajevanje pod skupnim okriljem;

54. meni, da je treba oblikovati pobude, ki bodo študentom med študijem olajšale prenos dokumentacije z ene univerze na drugo;

55. poziva države članice in Evropsko unijo, naj zagotovijo posodobljene in primerljive podatke, med drugim o deležu zastopanosti ranljivih skupin, na podlagi katerih bo mogoče spremljati vzpostavljanje evropskega visokošolskega prostora, v ta namen pa naj odpravijo ovire in rešijo težave, povezane z izvajanjem procesa, in ne kaznujejo ustanov, ki še niso začele izvajati predvidenih reform; meni, da bi vsako leto vse države in univerze morale objaviti te podatke, da bi bilo lažje ugotoviti, kje je potrebnega več napredka;

56. poziva univerze, naj uskladijo svoje akademske standarde z oblikovanjem partnerstev za izmenjavo dobrih praks;

57. poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo programe sodelovanja in raziskav ter razvijejo nove, ki temeljijo na skupnih interesih z univerzami iz tretjih držav, zlasti tistimi na območjih spopadov, da se študentom iz teh držav omogoči dostop do visokošolskega izobraževanja in usposabljanja brez kakršne koli diskriminacije;

58. meni, da je evropski visokošolski prostor, oblikovan z bolonjskim procesom, napreden; zato poziva, naj se evro-sredozemski visokošolski prostor vključi v obstoječo strukturo, ter k napredku pri vzpostavitvi učinkovitega visokošolskega prostora za države, vključene v sodelovanje vzhodnega partnerstva, ter druge meddržavna območja v Evropski uniji; poziva Evropsko komisijo, naj odpravi ovire za prost pretok študentov in profesorjev, podpre povezovanje evro-sredozemskih univerz, tudi evro-sredozemske univerze EMUNI, ter nadaljuje dobre prakse programov Tempus in Erasmus Mundus;

59. opozarja, da je treba o bolonjskem procesu in evropskem visokošolskem prostoru posredovati boljše informacije s pomočjo celovite in učinkovite evropske komunikacijske politike, katere namen je povečati privlačnost univerz v Evropi in zunaj nje;

60. poziva Evropsko komisijo in države članice, naj zagotovijo prenosljivost posojil in štipendij, zlasti štipendij, dodeljenih na osnovi dosežkov in potreb, med vsemi evropskimi državami, da bodo možnosti za mobilnost enako dostopne;

61. spodbuja oblikovanje enotnih univerzitetnih blagovnih znamk na regionalni ravni, da se v skladu s cilji bolonjskega procesa poveča ugled teh univerz na mednarodni ravni;

62. poziva institucije EU, naj vzpostavijo mehanizme za podporo državam članicam in visokošolskim ustanovam pri uresničevanju bolonjskih ciljev, kar je mogoče storiti z rednim poročanjem in ciljno uporabo programov EU, tudi programov s sodelovanjem z državami nečlanicami EU v evropskem visokošolskem prostoru;

63. poziva Evropsko unijo, naj podpre uresničevanje svojih bolonjskih zavez pri svojem političnem sodelovanju z ustreznimi državami nečlanicami EU; poziva Komisijo in Evropski parlament, naj prevzameta vodilno vlogo v teh prizadevanjih;

64. verjame, da se bo na podlagi pregleda stanja na ministrskem zasedanju prihodnje leto v Bukarešti izoblikoval jasen časovni načrt za vzpostavitev v celoti delujočega evropskega visokošolskega prostora do roka leta 2020; vztraja, da je treba pripraviti medsektorske predloge za usposabljanje na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij, poklicno in vseživljenjsko učenje ter prakse v podjetjih ter da je treba s temi predlogi dejavno spodbujati vključevanje ter pametno in trajnostno rast, kar bo Evropski uniji prineslo konkurenčno prednost v svetu po krizi na področjih ustvarjanja delovnih mest, človeškega kapitala, raziskav, inovacij, podjetništva in širšega gospodarstva, temelječega na znanju;

65. poziva Komisijo in ministre EU za šolstvo, naj v celoti izkoristijo možnosti skupnega sodelovanja v evropskem visokošolskem prostoru in prevzamejo vodilno vlogo pri uresničevanju bolonjskih ciljev, ministri pa naj svoje zaveze v bolonjskem procesu podkrepijo s skupnimi zavezami v Svetu na ravni EU in ob podpori Komisijo, da bo naslednji korak pri tem medsebojno podprtem procesu usklajeno izvajanje;

66. poudarja, da je treba na bienalnem ministrskem zasedanju o bolonjskem procesu leta 2012 potekalo v Bukarešti upoštevati dejstvo, da vzpostavitev evropskega visokošolskega prostora Evropski uniji in državam članicam omogoča močan in enoten prispevek v bolonjskem procesu na podlagi skupnih odgovornosti pri vprašanju visokošolskega izobraževanja, skupno sodelovanje v procesu in skupno zavezo ukrepanju, kar podpirajo politične izjave institucij EU;

o

o        o

67. naroči svojemu predsedniku, naj posreduje to resolucijo Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1)

http://www.ohchr.org/EN/UDHR/Documents/UDHR_Translations/frn.pdf

(2)

http://www.ehea.info/Uploads/Declarations/SORBONNE_DECLARATION1.pdf

(3)

http://www.ehea.info/Uploads/Declarations/BOLOGNA_DECLARATION1.pdf

(4)

http://www.ehea.info/Uploads/Declarations/Leuven_Louvain-la-Neuve_Communiqu%C3%A9_April_2009.pdf

(5)

http://ceps.pef.uni-lj.si/knjiznica/doc/2010-03-12-Budapest-Wien-Communique-SLO.pdf

(6)

UL L 255, 30.9.2005, str. 22, popravek v UL L 271, 16.10.2007, str. 18, popravek v UL L 93, 4.4.2008, str. 28.

(7)

UL L 289, 3.11.2005, str. 23.

(8)

UL L 64, 4.3.2006, str. 60.

(9)

UL C 111, 6.5.2008, str. 1.

(10)

UL C 119, 28.5.2009, str. 2.

(11)

UL C 302, 12.12.2009, str. 3.

(12)

UL C 135, 26.5.2010, str. 12.

(13)

UL C 191, 1.7.2011, str. 1.

(14)

UL C 199, 7.7.2011, str. 1.

(15)

http://eacea.ec.europa.eu/education/eurydice/documents/thematic_reports/099EN.pdf

(16)

http://eacea.ec.europa.eu/education/eurydice/documents/thematic_reports/122EN.pdf

(17)

http://ec.europa.eu/public_opinion/flash/fl198_en.pdf

(18)

http://ec.europa.eu/public_opinion/flash/fl_260_en.pdf

(19)

http://epp.eurostat.ec.europa.eu/cache/ITY_OFFPUB/KS-78-09-653/EN/KS-78-09-653-EN.PDF

(20)

http://www.ehea.info/news-details.aspx?ArticleId=253

(21)

UL C 8 E, 14.1.2010, str. 18.

(22)

http://www.ehea.info/Uploads/Declarations/London_Communique18May2007.pdf

(23)

Priloga V o priznavanju na podlagi usklajevanja minimalnih pogojev usposobljenosti k Direktivi št. 2005/36/ES o priznavanju poklicnih kvalifikacij.


OBRAZLOŽITEV

Vzpostavitev odprtega evropskega visokošolskega prostora je velik dosežek in predstavlja širok institucionalni okvir za izvajanje ambicioznega procesa, ki ga je začel bolonjski proces.

Medvladno sodelovanje in strategije, ki so jih določile evropske institucije, so spodbudile široko zastavljeno strukturno reformo evropskega visokošolskega sistema. Evropske univerze so ne le podrobno pregledale in reorganizirale svoje dejavnosti poučevanja znotraj tristopenjskega okvira, ki ga je vzpostavil bolonjski proces, ampak tudi okrepile svojo družbeno vlogo z dejavnostmi, ki bolje ustrezajo t.i. „tretjemu poslanstvu“ univerzitetnega sistema.

Treba pa je poudariti, da povezava med tem sistemom in trgom delovne sile ni bila vedno uspešna. Ravno zato še vedno drži izjava v lizbonskem dokumentu („evropske univerze kljub precej visoki kakovosti poučevanja ne zmorejo izraziti svojega celotnega potenciala, da bi spodbudile gospodarsko rast, socialno kohezijo in izboljšale kakovost in količino delovnih mest“). Ta izjava je še posebej zaskrbljujoča v sedanjem obdobju gospodarske krize in zahteva dodatno pozornost, če želimo doseči cilj EU, in sicer „zgraditi najbolj konkurenčno in dinamično na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, v katerem bo mogoča trajnostna gospodarska rast s številčnejšimi in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo“.

V tem smislu je krepitev celotnega bolonjskega procesa bistvenega pomena za cilje na področju rasti, ki jih določa strategija Evropa 2020: ta namreč predstavlja zahtevo po popolnem povezovanju notranjega trga EU in nepogrešljivo orodje za spopadanje z izzivi, ki jih prinaša gospodarska in finančna kriza.

Prvi cilj bolonjskega procesa še naprej ostaja temeljna zahteva, in sicer: študent, ki se vpiše na evropsko univerzo, ima pravico do pridobitve diplome in do priznavanja svoje kvalifikacije v celotni Evropski uniji.

Upravljanje

Eden izmed dejavnikov, ki so upočasnili napredek pri doseganju rezultatov, je narava samega procesa, ki poteka od zgoraj navzdol.

Proces je bil najprej oblikovan na podlagi politične volje nacionalnih vlad; šele v drugi fazi pa so se vanj postopoma vključevali vodje akademskih institucij znotraj Evropskega združenja univerz (EUA), medtem ko proces še vedno ni v celoti integriran v evropske univerze, življenja študentov in družin.

Prav zato si je treba prizadevati za korenite spremembe in celovitejše vključevanje vseh deležnikov v upravljanje s cilji tega procesa in v določanje novih ukrepov za njegovo podporo.

Drugi vidik „nedokončanega upravljanja“ tega procesa pa se nanaša na razdrobljene ukrepe, ki jih sprejemajo posamezne države članice.

Nizka proračunska sredstva, ki so na voljo za doseganje njegovih ciljev, so ravno tako eden od razlogov za tovrstne kritike: obstaja namreč utvara, da je bolonjski proces mogoče doseči brez kakršnih koli stroškov.

Trenutna finančna kriza bo verjetno prispevala k nadaljnjemu zmanjševanju finančnih virov, ki bodo na voljo v celotnem sektorju izobraževanja.

Kljub temu pa bi prav zaradi gospodarskih razmer morali spodbujati pospeševanje tega procesa ter preučiti nove oblike in finančne okvire, ki bi omogočili učinkovitejše izvajanje ciljev na področju rasti in odličnosti evropskih univerz.

Poleg držav članic imajo bistveno vlogo v tem procesu tudi evropske institucije, predvsem pri priznavanju kvalifikacij in politikah mobilnosti.

Evropski visokošolski prostor v tem trenutku še ni v celoti oblikovan, zato je treba nujno povečati njegov potencial in odgovoriti na številna odprta vprašanja, vključno z nacionalno ureditvijo, proračunskimi omejitvami, nadzorom kakovosti in nacionalno akreditacijo.

Ostali akterji v bolonjskem procesu (univerze, študenti, učitelji, sindikati in gospodarstvo) nosijo izjemno odgovornost, saj morajo zagotoviti, da bo proces dejansko izhajal iz družbeno-akademske sfere.

Nizka raven skladnosti nekaterih evropskih univerz s smernicami tega procesa prav tako potrjuje potrebo po izvajanju novih strategij poučevanja.

Vedno večjo pozornost je treba nameniti vzpostavitvi sistema učenja, ki v središče postavlja študente in v katerem univerze in akademsko osebje študente spodbujajo k dejavnemu upravljanju svojih visokošolskih izkušenj.

Ovire

Mobilnost: Posebna pozornost je namenjena mobilnosti kot bistveni značilnosti evropskega visokošolskega prostora, kot je bila opredeljena v nedavno objavljenem sporočilu Evropske komisije o posodobitvi evropskega visokošolskega prostora in v zadnji resoluciji Evropskega parlamenta iz leta 2008 o bolonjskem procesu in mobilnosti študentov(1), pri kateri je bila poročevalka Doris Pack.

Mobilnost ni le ozemeljske narave (v državah in med njimi), ampak tudi horizontalne (med cikli posameznih stopenj) in vertikalne narave (znotraj ciklov posamezne stopnje).

Da bi povečali tokove mobilnosti študentov, je treba priskrbeti več spodbud na ravni politike financiranja ter zagotoviti dodeljevanje obsežnejših finančnih virov, kakovostne ukrepe za priznavanje kreditnih točk, višjo raven preglednosti in informacij o programih za mobilnost.

Priznavanje kvalifikacij in okvir kvalifikacij: Reforme, ki jih je opredelil bolonjski proces, vsebujejo nabor orodij za spodbujanje priznavanja kvalifikacij, kot je evropski sistem zbiranja in prenašanja kreditnih točk.

Do tega trenutka večina držav, ki sodelujejo v bolonjskem procesu, ni vzpostavila nacionalnih okvirov kvalifikacij, ki bi bili povezani z okvirom kvalifikacij evropskega visokošolskega prostora.

Da bi bile nacionalne kvalifikacije merljive in da bi olajšali primerljivost ter priznavanje formalnih, neformalnih in priložnostnih kvalifikacij, morajo nacionalne kvalifikacije temeljiti na učnih rezultatih.

V tem smislu bi bilo zanimivo preučiti, do kakšne mere bi bilo mogoče še dodatno razviti projekt „Tuning“ iz leta 2000, katerega cilj je bil oblikovati konkreten pristop k izvajanju bolonjskega procesa in določiti skupne referenčne točke za splošne in specifične kompetence diplomantov prvega in drugega cikla na številnih predmetnih področjih.

Zagotavljanje kakovosti: Ta čas še vedno poteka pregled nacionalnih sistemov za zagotavljanje kakovosti v večini držav, kjer si univerze prizadevajo za razvoj enotnih sistemov za zagotavljanje kakovosti, ki jih spremljajo postopki zunanjega ocenjevanja.

Evropski register za zagotavljanje kakovosti predstavlja pomemben dosežek, to pa velja tudi za ostale instrumente, kot so evropski standardi in smernice za zagotavljanje kakovosti; s tega vidika pa je treba nacionalne ukrepe za zagotavljanje kakovosti še dodatno prilagoditi.

Treba bo oblikovati spodbude, s katerimi bi spodbudili države, naj se pridružijo temu registru in izboljšajo svoje sisteme samoocenjevanja.

Pozitivne pristope sta razvili zlasti Avstrija in Danska, kjer lahko svojo dejavnost opravlja katera koli agencija za zagotavljanje kakovosti, če se je le pridružila registru. Na ta način je vsaka diploma, ki nosi oznako za zagotovljeno kakovost, priznana v vseh ostalih državah evropskega visokošolskega prostora.

Socialna razsežnost: Cilj socialne kohezije je postal osrednji del evropskega visokošolskega prostora in predstavlja pogoj, ki ga je treba izpolniti, če želimo ta prostor povezati. Večjo vlogo je treba pripisati tudi pravičnemu dostopu do visokošolskega izobraževanja na vseh ravneh in njegovemu zaključku.

To bo zahtevalo dodatno podporo vlad, ki bodo morale sprejeti ukrepe za povečanje dostopa za študente iz nezadostno zastopanih skupin in z nižjim socialno-ekonomskim statusom, pa tudi za priseljence, kulturne manjšine in študente invalide.

Zaposljivost in univerzitetna diploma: Zaradi pomanjkanja statističnih podatkov je težko spremljati zaposlovanje diplomantov. Zlasti zaposljivost bi lahko povečali s sodelovanjem delodajalcev v procesu vključevanja pripravništva v podjetjih kot sestavnega dela akademskih učnih načrtov.

Učinkovit sistem priznavanja na ravni EU bo bistvenega pomena tudi pri določanju standardov za sposobnosti ter znanja in spretnosti, potrebne na trgu delovne sile (tako za javni kot tudi za zasebni sektor).

Boljše sodelovanje med evropskim visokošolskim prostorom (EHEA) in evropskim raziskovalnim prostorom (ERA): Glavna povezava med visokošolskim izobraževanjem in raziskovalno dejavnostjo je vključitev doktorskega študija kot diplome tretjega cikla v bolonjski strukturi diplom.

Treba je namreč spremeniti splošno miselnost, da je doktorski študij namenjen izključno akademskim raziskavam. Doktorski programi imajo dejansko potencial, da postanejo bistveni sestavni del pri ustvarjanju na znanju temelječih inovacij in gospodarske rasti, lahko pa prispevajo tudi k napredku ter prenašanju znanja in tehnologije.

Ukrepanje Evropske unije

Veliko bolj prodorni so ukrepi na ravni Evropske unije, s katerimi bi izboljšali rezultate in rešili odprta vprašanja. Naloge na področju posodobitve in krepitve univerz so v rokah držav članic, evropskih institucij in vseh ostalih deležnikov (podjetij, univerz in študentov). Evropa ima sredstva za zagotovitev učinkovitejšega sistema tako s pomočjo politike spodbud kot s pomočjo povezav z evropskim raziskovalnim prostorom.

Zagotavljanje kakovosti: Brez vzajemnega priznavanja kvalifikacij in medsebojnega zaupanja preprosto ne moremo naprej. Evropska unija bi morala tovrstne težave rešiti s pomočjo politike spodbud.

Okvir kvalifikacij: Evropski okvir kvalifikacij je vzpostavljen za vse stopnje izobraževanja. Države članice Evropske unije morajo vzpostaviti lastne nacionalne okvire za vseživljenjsko učenje.

Osnovni učni načrti: Poudarek je treba dati sporazumom o skupnih osnovnih učnih načrtih v programih, ki pokrivajo enaka predmetna področja, da bodo ti strukturirani ter tako zagotovili natančno opredeljene minimalne učne rezultate.

Skupne diplome: Eden od najpomembnejših ciljev evropskega visokošolskega prostora bi morala biti vzpostavitev in razvoj sistema evropskih diplom, ki bodo priznane kjer koli v Evropi, tako da bodo vsi študenti, ki univerzitetni študij dokončajo v Evropi, pridobili kvalifikacijo, ki bo priznana in veljavna po vsej Evropi.

Prihajajoče vrhunsko zasedanje v Bukarešti

Ministrska konferenca o bolonjskem procesu bo potekala aprila 2012. Bistvenega pomena je, da oblikovanje novih zavez za tri leta, ki nas ločijo od naslednjega ministrskega zasedanja, ne bo omejeno na pripravo seznama meril za primerjanje uspešnosti, ampak bo vključevalo konkretne ukrepe za spodbujanje celovitega uresničevanja ciljev bolonjskega procesa na vsaki univerzi in v vsaki državi članici.

(1)

UL C 8 E, 14.1.2010, str. 18.


MNENJE Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (28. 11. 2011)

za Odbor za kulturo in izobraževanje

o prispevku evropskih institucij h konsolidaciji in napredku bolonjskega procesa

(2011/2180(INI))

Pripravljavka mnenja: Emma McClarkin

POBUDE

Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov poziva Odbor za kulturo in izobraževanje kot pristojni odbor, naj v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  poudarja pomen izobraževanja kot glavnega področja za sodelovanje z državami članicami, da bi dosegli bistvene cilje strategije Evropa 2020 za delovna mesta in rast ter prepotrebno gospodarsko okrevanje;

2.  poudarja, da sta bolonjski proces in program Erasmus spodbudila mobilnost študentov in ponujata veliko možnosti za večjo mobilnost delovne sile; vendar obžaluje, da je obseg mobilnosti še vedno razmeroma majhen; zato poziva Evropsko unijo, države članice in visokošolske ustanove, naj učinkovito komunicirajo med seboj in s študenti o možnostih študentov za mobilnost, tudi o možnostih štipendiranja; meni, da je treba ustrezno preučiti povečanje sredstev za program Erasmus;

3.  meni, da se lahko z ustrezno vzpostavitvijo enotnih kontaktnih točk za področje izobraževanja v državah članicah občutno zmanjša neenakomerno in nepravilno izvajanje različnih vidikov bolonjskega procesa, pripomore k posodobitvi nacionalnih politik na področju visokega šolstva ter omogoči boljše sodelovanje, usklajevanje, povezanost in izmenjava najboljših praks med 27 državami članicami EU;

4.  poudarja, da morajo biti ukrepi za spodbujanje zaposljivosti, kot je vseživljenjsko učenje, in razvoj širšega nabora spretnosti, primernih za trg dela, najpomembnejše prednostne naloge pri uresničevanju ciljev za trajnostno rast in blaginjo; v tem okviru močno podpira izmenjave univerzitetnih učiteljev in študentov, dialog med univerzami in podjetji, prakse ter potni list znanj in spretnosti;

5.  meni, da mobilnost univerzitetnih predavateljev prinaša novo znanje in izkušnje njim samim, posredno pa tudi njihovim študentom, hkrati pa jim omogoča sodelovanje pri pripravi študijskega gradiva;

6.  opozarja na prispevek sedmega okvirnega programa EU za raziskave, okvirnega programa za konkurenčnost in inovacije ter evropskega raziskovalnega prostora pri spodbujanju mobilnosti raziskovalcev v EU in sproščanju potenciala Unije na področju inovacij in konkurenčnosti, ter poziva h krepitvi vezi med evropskim visokošolskim prostorom in evropskim raziskovalnim prostorom;

7.  poziva Komisijo, naj države članice podpre v medvladnem procesu in jim pri tem pomaga pred bližnjo konferenco ministrov za visoko šolstvo aprila 2012 v Bukarešti; podpira pristop, ki ga je Komisija predstavila v nedavnem poročilu „Spodbujanje rasti in delovnih mest – program za posodobitev evropskih visokošolskih sistemov“(1);

8.  verjame, da se bo na podlagi pregleda stanja na ministrskem zasedanju v Bukarešti prihodnje leto izoblikoval jasen časovni načrt za vzpostavitev v celoti delujočega evropskega visokošolskega prostora do roka leta 2020; vztraja, da je treba pripraviti medsektorske predloge za usposabljanje na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij, poklicno in vseživljenjsko učenje ter prakse v podjetjih ter da je treba s temi predlogi dejavno spodbujati vključevanje ter pametno in trajnostno rast, kar bo Evropski uniji prineslo konkurenčno prednost v svetu po krizi na področjih ustvarjanja delovnih mest, človeškega kapitala, raziskav, inovacij, podjetništva in širšega gospodarstva, temelječega na znanju;

9.  poudarja pomen londonskega sporočila iz leta 2007, s katerim je socialna razsežnost izobraževanja postala eden od ciljev bolonjskega procesa z namenom, zagotoviti enak dostop do izobraževanja ne glede na poreklo; obžaluje premajhen napredek pri uresničevanju tega cilja ter spodbuja Komisijo, naj ga pospeši;

10. opozarja na tesno povezavo med bolonjskim procesom in direktivo o poklicnih kvalifikacijah ter poudarja, da mora Komisija usklajevati na način, ki bo v celoti skladen z bolonjskim procesom; trdi, da je mogoče povezavo še bolj okrepiti tako, da se študentom zagotovijo vse ustrezne praktične informacije o priznavanju v tujini pridobljenih diplom ter zaposlitvenih možnostih, ki jih odpira usposabljanje v tujini;

11. poziva Komisijo, naj v okviru svojih pristojnosti oceni neizenačeno izvajanje bolonjskega procesa in pripravi pregled rezultatov, da bi proces postal dejanski instrument za pospeševanje mobilnosti strokovnjakov med državami članicami, pa tudi med Evropsko unijo in tretjimi državami podpisnicami; poudarja, da bi morali pri pregledu rezultatov izvajanja bolonjskega procesa to vprašanje temeljito preučiti v kvalitativnem in kvantitativnem pogledu, da bi usmerjali razvoj v prihodnje in omogočili sprejemanje odločitev na podlagi pristopa, podprtega z dokazi;

12. kot del pregleda direktive o poklicnih kvalifikacijah in da bi dosegli napredek pri oblikovanju dejanskega evropskega visokošolskega prostora, poziva k primerjavi minimalnih nacionalnih zahtev za usposabljanje in k bolj rednim izmenjavam med državami članicami, pristojnimi oblastmi in strokovnimi organi;

13. poziva Komisijo, naj države članice podpre pri krepitvi preglednosti evropskega sistema zbiranja in prenašanja kreditnih točk, da bi ga lahko uporabili kot primerjalno orodje za lažje priznavanje poklicnih kvalifikacij, ter trdi, da bi pristop, bolj usmerjen na spretnosti in znanja, lahko omogočil boljše primerjave med različnimi sektorji; poziva ustrezne zainteresirane strani, naj preučijo možnost vključitve obdobja usposabljanja, opravljenega kot del visokošolskega izobraževanja, v sistem zbiranja in prenašanja kreditnih točk;

14. opozarja na pomen doslednega izvajanja evropskega sistema zbiranja in prenašanja kreditnih točk; poziva Komisijo, države članice in visokošolske ustanove, naj pripravijo primerjalno tabelo, kjer bi bilo navedeno število kreditnih točk za predmete, s čimer bi povečali doslednost in olajšali mobilnost študentov in strokovnjakov; je seznanjen z ovirami, na katere naletijo študentje pri prenosu kreditnih točk med univerzami, ter meni, da lahko te ovire odvrnejo študente od sodelovanja pri akademskih izmenjavah;

15. poziva k večji preglednosti pri informacijah, ki jih pred začetkom posamezne izmenjave dobijo študentje o številu možnih kreditnih točk, ter poziva države članice in visokošolske ustanove, naj sodelujejo pri dodeljevanju števila kreditnih točk posameznim predmetom; spodbuja vzpostavitev skupnih platform, s čimer bi zagotovili osnovna znanja in veščine, ki jih opredelijo strokovnjaki in visokošolske ustanove, morebitni cilj pa bi bilo zbližanje nekaterih diplom, hkrati pa bi še naprej ohranjali nacionalne posebnosti, zgled za to pa je sistem samodejnega priznavanja poklicnih kvalifikacij v EU(2),

16. poziva k boljšemu medsebojnemu povezovanju, usklajevanju in komunikaciji med univerzami v EU, s čimer bi pospešili priznavanje novih diplom, olajšali prenos kreditnih točk, izboljšali poznavanje in razumevanje različnih sistemov izobraževanja in usposabljanja ter študentom omogočili boljše razumevanje raznolikosti evropskih programov.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

22.11.2011

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

32

2

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Pablo Arias Echeverría, Adam Bielan, Lara Comi, Anna Maria Corazza Bildt, António Fernando Correia De Campos, Jürgen Creutzmann, Cornelis de Jong, Evelyne Gebhardt, Małgorzata Handzlik, Ilijana Ivanova (Iliana Ivanova), Eija-Riitta Korhola, Edvard Kožušník, Hans-Peter Mayer, Phil Prendergast, Mitro Repo, Robert Rochefort, Heide Rühle, Matteo Salvini, Christel Schaldemose, Andreas Schwab, Róża, grofica Thun Und Hohenstein (Róża Gräfin von Thun und Hohenstein), Emilie Turunen, Bernadette Vergnaud, Barbara Weiler

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Regina Bastos, María Irigoyen Pérez, George Lyon, Emma McClarkin, Konstantinos Pupakis (Konstantinos Poupakis), Silvana Rapti (Sylvana Rapti), Marc Tarabella, Kiriakos Triantafilidis (Kyriacos Triantaphyllides), Wim van de Camp

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Ramona Nicole Mănescu

(1)

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij „Spodbujanje rasti in delovnih mest – program za posodobitev evropskih visokošolskih sistemov“ (COM(2011)0567).

(2)

Priloga V o priznavanju na podlagi usklajevanja minimalnih pogojev usposobljenosti k Direktivi št.2005/36/ES o priznavanju poklicnih kvalifikacij.


IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

24.1.2012

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

23

2

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Maria Badia i Cutchet, Zoltán Bagó, Malika Benarab-Attou, Piotr Borys, Santiago Fisas Ayxela, Lorenzo Fontana, Mary Honeyball, Petra Kammerevert, Morten Løkkegaard, Emma McClarkin, Marek Henryk Migalski, Katarína Neveďalová, Doris Pack, Hrisula Paliadeli (Chrysoula Paliadeli), Marie-Thérèse Sanchez-Schmid, Marco Scurria, Emil Stojanov (Emil Stoyanov), Hannu Takkula, László Tőkés, Helga Trüpel, Gianni Vattimo, Sabine Verheyen, Milan Zver

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Heinz K. Becker, Ivo Belet, Seán Kelly, Iosif Matula, Georgios Papanikolau (Georgios Papanikolaou), Inês Cristina Zuber

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Luigi Berlinguer

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov