Postopek : 2009/0157(COD)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A7-0045/2012

Predložena besedila :

A7-0045/2012

Razprave :

PV 12/03/2012 - 19
CRE 12/03/2012 - 19

Glasovanja :

PV 13/03/2012 - 8.3
CRE 13/03/2012 - 8.3
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2012)0068

POROČILO     ***I
PDF 1060kWORD 488k
6.3.2012
PE 441.200v03-00 A7-0045/2012

o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb in javnih listin v zapuščinskih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju

(COM(2009)0154 – C7‑0236/2009 – 2009/0157(COD))

Odbor za pravne zadeve

Poročevalec: Kurt Lechner

PRED. SPREM.
OSNUTEK ZAKONODAJNE RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 OBRAZLOŽITEV
 POSTOPEK

OSNUTEK ZAKONODAJNE RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb in javnih listin v zapuščinskih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju

(KOM(2009)0154 – C7‑0236/2009 – 2009/0157(COD))

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2009)0154),

–   ob upoštevanju člena 251(2), člena 61(c) in druge alinee člena 67(5) Pogodbe o ES, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7–0236/2009),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Posledice začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe za še nedokončane medinstitucionalne postopke odločanja“ (COM(2009)0665),

–   ob upoštevanju člena 294(3) in člena 81(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–   ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 14. julija 2010(1),

–   ob upoštevanju člena 55 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A7-0045/2012),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Predlog spremembe 1

PREDLOGI SPREMEMB EVROPSKEGA PARLAMENTA(2)*

k predlogu Komisije

---------------------------------------------------------

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb, sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije ter zlasti člena 81(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(3),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)      Unija si je zastavila cilj ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice, na katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb. Za postopno vzpostavitev takšnega območja mora Unija sprejeti ukrepe na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, zlasti kadar je to potrebno za pravilno delovanje notranjega trga.

(2)      V skladu s točko (c) člena 81(2) Pogodbe so lahko med takšnimi ukrepi tudi ukrepi, katerih cilj je zagotoviti združljivost predpisov, ki se uporabljajo v državah članicah glede kolizije zakonov in sporov o pristojnosti.

(3)      Evropski svet je na zasedanju v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 potrdil načelo vzajemnega priznavanja sodb in drugih odločb pravosodnih organov kot temelj pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah ter pozval Svet in Komisijo, naj sprejmeta program ukrepov za izvajanje tega načela.

(4)      Skupni program Komisije in Sveta z ukrepi za izvajanje načela vzajemnega priznavanja sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah(4) je bil sprejet 30. novembra 2000. V tem programu so ukrepi za usklajevanje kolizijskih pravil opredeljeni kot ukrepi, ki naj bi olajšali vzajemno priznavanje sodnih odločb, predvidena pa je tudi priprava instrumenta, ki bo urejal oporoke in dedovanje.

(5)      Evropski Svet, ki se je sestal 4. in 5. novembra 2004 v Bruslju, je sprejel nov program, imenovan "Haaški program: krepitev svobode, varnosti in pravice v Evropski uniji(5)“.V tem programu je poudarjena potreba, da se ▌ sprejme instrument o dednih zadevah, ki bo obravnaval predvsem vprašanja navzkrižja zakonov, pristojnosti, medsebojnega priznavanja in izvrševanja odločb na tem področju ter evropskega potrdila o dedovanju ▌.

(5a)    Evropski svet je na zasedanju 10. in 11. decembra 2009 v Bruslju sprejel nov večletni program z naslovom Stockholmski program – odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje(6). V tem programu je menil, da bi bilo treba vzajemno priznavanje razširiti na področja, na katerih se to načelo še ne uporablja, so pa bistvena za vsakdanje življenje, kot na primer dedovanje in oporoke, ob upoštevanju pravnih sistemov, vključno z javnim redom, in nacionalnih izročil držav članic na tem področju.

(6)      Pravilno delovanje notranjega trga bi bilo treba omogočiti z odpravo ovir za prosto gibanje oseb, ki se danes srečujejo s težavami pri uveljavljanju svojih pravic pri dedovanju s čezmejnimi posledicami. V evropskem območju pravice morajo imeti državljani možnost vnaprej pripraviti svoje dedovanje. Učinkovito je treba zagotavljati pravice dedičev in volilojemnikov, drugih oseb, ki so blizu pokojniku, ter upnikov zapuščine.

(7)      Za dosego teh ciljev bi bilo treba v tej uredbi združiti določbe o ▌pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju ali, odvisno od primera, sprejemljivosti, izvršljivosti in izvrševanju sodnih odločb, javnih listin na tem področju in sodnih poravnav ter evropskem potrdilu o dedovanju.

(8)      Področje uporabe te uredbe bi moralo zajemati vsa civilnopravna vprašanja glede dedovanja zapuščine po zapustniku, torej vse oblike prehoda premoženja, pravic in obveznosti zaradi smrti ▌, ne glede na to, ali gre za prehod po volji zapustnika na podlagi razpolaganja za primer smrti ali za prenos z dedovanjem na podlagi zakona.

(8a)    Ta uredba ne bi smela veljati za davčne zadeve in upravne zadeve s področja javnega prava. Zato bi morala nacionalna zakonodaja določiti, kako bi bili na primer izračunani in plačani davki in obveznosti s področja javnega prava ne glede na to, ali bi šlo za davke, ki bi jih dolgoval zapustnik v trenutku smrti, ali kakršen koli davek na zapuščino, ki bi ga bilo treba plačati iz zapuščine ali bi ga morali plačati upravičenci. Prav tako bi nacionalna zakonodaja morala določiti, ali naj bo prenos premoženja na upravičence v skladu s to uredbo ali zapis premoženja v register pogojen s plačilom davkov.

(8b)    Ta uredba bi se morala uporabljati samo za dedovanje, ne pa tudi za druga področja civilnega prava. Zaradi jasnosti bi morala biti nekatera vprašanja, ki bi jih bilo mogoče označiti za povezana z dednimi zadevami, izrecno izključena iz področja uporabe te uredbe.

(8c)     Ta uredba se torej ne bi smela uporabljati za vprašanja v zvezi s premoženjskopravnimi razmerji med zakoncema, vključno s pogodbami o ureditvi premoženjskopravnih razmerij med zakoncema, kot jih poznajo nekateri pravni sistemi, kolikor te pogodbe ne urejajo dednih zadev, in vprašanja v zvezi s premoženjskopravno ureditvijo razmerij, ki imajo primerljiv učinek kot zakonska zveza. Organi, ki obravnavajo določeno dedno zadevo v skladu s to uredbo, pa bi morali glede na okoliščine posameznega primera pri določanju zapuščine zapustnika in posameznih deležev upravičencev upoštevati likvidacijo premoženjskopravnih razmerij med zakoncema ali podobnih premoženjskopravnih razmerij zapustnika.

(8d)    Iz področja uporabe te uredbe bi morala biti izključena tudi vprašanja v zvezi z ustanovitvijo, upravljanjem in likvidacijo skladov. Tega ne bi smeli razumeti kot splošne izključitve skladov. Če je sklad ustanovljen z oporoko ali na podlagi zakona v primeru zakonitega dedovanja, bi bilo treba za prehod premoženja in določitev upravičencev uporabljati pravo, ki se uporablja za dedovanje v skladu s to uredbo.

(9)      ▌Premoženjske pravice, deleže in stvari, ki so nastali ali prešli drugače kot z dedovanjem, na primer z darili, bi morali biti prav tako izključeni iz področja uporabe te uredbe. Vendar bi moralo biti pravo, ki je v tej uredbi opredeljeno kot pravo, ki se uporablja za dedovanje, tisto, ki določa, ali je treba ta darila ali druge oblike razpolaganj inter vivos s takojšnjim stvarnopravnim učinkom vrniti ali zmanjšati zaradi določitve deležev upravičencev po pravu, ki se uporablja za dedovanje.

(10)    Ta uredba bi morala omogočiti ustanovitev pravice na nepremičnini ali premičnini ali njen prehod z dedovanjem, kot je določeno v pravu, ki se uporablja za dedovanje. Vendar ne bi smela posegati v numerus clausus stvarnih pravic, ki jih pozna nacionalno pravo nekaterih držav članic. . Državi članici ne bi bilo treba priznati stvarne pravice na nepremičnini, ki je v tej državi članici, če njeno stvarno pravo takšne stvarne pravice ne pozna.

(10a)  Da pa bi lahko upravičenci uživali pravice, ki so nanje prešle z dedovanjem, v drugi državi članici, bi bilo treba v tej uredbi določiti, da se neznana stvarna pravica prilagodi najbolj enakovredni stvarni pravici po pravu te druge države. Pri tej prilagoditvi bi bilo treba upoštevati namene in interese določene stvarne pravice ter z njo povezane učinke. Organi ali pristojne osebe v državi, katere pravo se je uporabilo za dedovanje, se lahko zaprosijo za dodatne informacije o naravi in učinkih stvarne pravice, če je to potrebno za določitev najbolj enakovredne nacionalne stvarne pravice. V ta namen bi bilo treba uporabiti obstoječe mreže za pravosodno sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah in druga razpoložljiva sredstva za lažje razumevanje tujega prava.

(10b)  Prilagoditev neznanih stvarnih pravic, določena v tej uredbi, ne bi smela izključevati drugih oblik prilagoditev v okviru uporabe te uredbe.

(10c) Zahteve za vpis pravice na nepremičnini ali premičnini v register bi morale biti izključene iz področja uporabe te uredbe. Zato bi moralo zakonske pogoje in način vpisa pravice ter organe (kot so zemljiška knjiga ali notarji), pristojne, da preverijo, ali so izpolnjene vse zahteve in ali je predložena ali veljavna dokumentacija zadostna oziroma vsebuje vse potrebne informacije, določati pravo države članice, v kateri se vodi register (za nepremičnine, lex rei sitae). Organi lahko zlasti preverijo, ali je pravica zapustnika na zapuščinskem premoženju, ki je navedena v listini, predloženi za vpis, vpisana v register ali kako drugače izkazana v skladu s pravom države članice, v kateri se vodi register. Da ne bi prišlo do podvajanja listin, bi morali organi, pristojni za vpis, priznati listine, ki jih sestavijo pristojni organi v drugi državi članici in katerih obtok je predviden v tej uredbi. Zlasti evropsko potrdilo o dedovanju, ki se izda v skladu s to uredbo, bi moral biti veljavna listina za vpis zapuščinskega premoženja v register države članice. To ne pomeni, da organi, pristojni za vpis, ne morejo zahtevati, naj oseba, ki zaprosi za vpis, zagotovi dodatne informacije ali predloži dodatne listine, ki se zahtevajo po pravu države članice, v kateri se vodi register, na primer informacije ali lisitne v zvezi s plačilom davka. Pristojni organ lahko osebi, ki zaprosi za vpis, svetuje, kako lahko dobi manjkajoče informacije ali listine.

(10d)  Iz področja uporabe te uredbe bi morali biti izključeni tudi učinki vpisa pravice v register. Zato bi moralo pravo države članice, v kateri se vodi register, določati, ali ima vpis na primer deklaratorni ali konstitutivni učinek. Če je torej po pravu države članice, ki vodi register, pridobitev pravice na nepremičnini treba vpisati v register, da se zagotovi učinek erga omnes takega vpisa ali da se zaščitijo pravne transakcije, pravo te države določa, kdaj se takšna pravica pridobi.

(11)       Ta uredba bi morala upoštevati različne sisteme za urejanje dednih zadev, ki se uporabljajo v državah članicah. Zato bi moral imeti izraz „sodišče” v tej uredbi širok pomen, tako da se ne bi nanašal le na sodišča v pravem pomenu besede, ki izvajajo sodno funkcijo, temveč tudi na notarje ali matične urade v nekaterih državah članicah, ki v nekaterih dednih zadevah tako kot sodišča izvajajo sodno funkcijo, ter na notarje in poklicne pravnike v nekaterih državah članicah, ki v določenih dednih zadevah izvajajo sodno funkcijo na podlagi prenosa pooblastil s strani sodišča. Za vsa sodišča, kot so opredeljena v tej uredbi, bi morala veljati pravila o pristojnosti iz te uredbe. Nasprotno pa izraz „sodišče” ne bi smel vključevati zunajsodnih organov držav članic, ki so po nacionalnem pravu pooblaščeni za obravnavanje dednih zadev, kot so notarji v večini držav članic, v katerih navadno ne izvajajo sodne funkcije.

(11a)  Ta uredba bi morala vsem notarjem, ki so pristojni za obravnavanje dednih zadev v državah članicah, omogočiti izvajanje te pristojnosti. Ali za notarje v določeni državi veljajo pravila o pristojnosti iz te uredbe, bi moralo biti odvisno od tega, ali spadajo v opredelitev sodišča iz te uredbe.

(11b)  Listine, ki jih notarji izdajo v dednih zadevah v državah članicah, bi morale biti v obtoku v skladu s to uredbo. Če notarji izvajajo sodno funkcijo, zanje veljajo pravila o pristojnosti, sodne odločbe, ki jih izdajo, pa bi morale biti v obtoku v skladu z določbami o priznavanju, izvršljivosti in izvrševanju sodnih odločb. Če notarji ne izvajajo sodne funkcije, zanje ne veljajo pravila o pristojnosti, javne listine, ki jih izdajo, pa bi morale biti v obtoku v skladu z določbami o javnih listinah.

(12)    Ob upoštevanju vse večje mobilnosti evropskih državljanov bi bilo treba zaradi zagotovitve pravilnega delovanja pravosodja v Evropski uniji in zagotovitve, da med dedovanjem in državo članico, v kateri se izvaja pristojnost, obstaja resnična navezna okoliščina, v tej uredbi določiti, da mora biti splošna navezna okoliščina za določitev pristojnosti in tudi prava, ki se uporablja, običajno prebivališče zapustnika v trenutku njegove smrti. Da bi se določilo običajno prebivališče, bi moral organ, ki obravnava dedno zadevo, oceniti vse okoliščine življenja zapustnika v letih pred njegovo smrtjo in ob njegovi smrti, pri čemer bi moral upoštevati vsa pomembna dejstva, zlasti kako dolgo in kako pogosto je zapustnik bival v zadevni državi, pa tudi pod kakšnimi pogoji in zakaj je tam bival. Tako določeno običajno prebivališče bi moralo izkazovati posebej tesno in trdno povezavo z zadevno državo, upoštevajoč posebne cilje te uredbe.

(12a)  V nekaterih primerih se lahko izkaže, da je določitev običajnega prebivališča zapustnika zapletena. Do takšnega primera bi lahko zlasti prišlo, če je zapustnik iz poklicnih ali ekonomskih razlogov odšel delat v tujino, lahko tudi za dalj časa, vendar je ohranil tesno in trdno povezavo z državo izvora. V takšnem primeru se glede na okoliščine lahko šteje, da ima zapustnik še vedno običajno prebivališče v svoji državi izvora, ki je še vedno središče interesov njegove družine in kjer se je odvijalo njegovo družabno življenje. Do drugih zapletenih primerov bi lahko prišlo, če je zapustnik izmenično živel v več državah ali potoval iz ene države v drugo, ne da bi se v kateri stalno naselil. Če je bil zapustnik državljan ene od teh držav ali je imel vse glavno premoženje v eni od teh držav, bi bilo lahko državljanstvo ali kraj, kjer se premoženje nahaja, poseben dejavnik v skupni oceni vseh dejanskih okoliščin.

(12b)  Za določitev prava, ki se uporablja za dedovanje, lahko organ, ki obravnava dedovanje, v izjemnih primerih, če se je zapustnik na primer razmeroma nedavno pred smrtjo preselil v državo, v kateri je imel običajno prebivališče, in je iz vseh okoliščin zadeve jasno, da je bil očitno tesneje povezan z neko drugo državo, zaključi, da bi moralo biti pravo, ki se uporablja za dedovanje, pravo države, s katero je bil zapustnik očitno tesneje povezan, ne pa pravo države, v kateri je imel običajno prebivališče. Vendar se očitno najtesnejša povezava ne bi smela uporabljati kot pomožna navezna okoliščina vsakič, ko bi se določanje običajnega prebivališča zapustnika ob njegovi smrti izkazalo za težavno.

(12c)   Ta uredba v ničemer ne bi smela preprečevati sodiščem, da uporabijo mehanizme za preprečevanje izogibanja zakonov, kot je izigravanje zakonodaje (fraus legis) v mednarodnem zasebnem pravu.

(12d)  Pravila te uredbe so zasnovana tako, da bo organ, ki obravnava dedno zadevo, v večini primerov uporabil svoje pravo. Ta uredba zato predvideva vrsto mehanizmov, ki bi se uporabili v primerih, ko bi zapustnik za pravo, ki ureja dedovanje po njem, izbral pravo države članice, katere državljan je bil.

(12e)   Eden od teh mehanizmov bi moral strankam v dedni zadevi omogočiti, da sklenejo dogovor o izbiri sodišča v korist sodišč države članice, katere pravo je bilo izbrano. Za vsak primer posebej bi bilo treba glede na vprašanje, na katero se nanaša dogovor o izbiri sodišča, določiti, ali morajo dogovor skleniti vse stranke v dedni zadevi ali pa se lahko nekatere od njih dogovorijo, da pred izbranim sodiščem začnejo postopek glede točno določenega vprašanja, če odločitev sodišča o tem vprašanju ne bi vplivala na druge stranke.

(12f)      Sodišče, ki je začelo postopek v dedni zadevi po uradni dolžnosti, kot to poteka v nekaterih državah članicah, bi moralo končati postopek, če se stranke dogovorijo, da bodo dedovanje sporazumno uredile z izvensodno poravnavo v državi članici, katere pravo je bilo izbrano. Če sodišče postopka ni začelo po uradni dolžnosti, ta uredba ne bi smela preprečevati strankam, da dedovanje sporazumno uredijo zunaj sodišč (na primer pri notarju) v državi članici, ki so jo izbrale, če je to mogoče po pravu te države članice. To bi moralo veljati, tudi če pravo, ki se uporablja za dedovanje, ni pravo te države članice.

(13)    Da bi zagotovili, da bodo lahko sodišča vseh držav članic izvajala pristojnost za odločanje o dedovanju po osebah, ki ob smrti niso imele običajnega prebivališča v državi članici, na podlagi istih razlogov, bi bilo treba v tej uredbi taksativno in po pomembnosti našteti razloge, na podlagi katerih je mogoče izvajati takšno subsidiarno pristojnost.

(13a)  Da bi odpravili zlasti primere odrekanja sodnega varstva, bi bilo treba v tej uredbi določiti tudi forum necessitatis, tako da bi lahko sodišče neke države članice izjemoma odločalo o dedovanju, ki je tesno povezano s tretjo državo. Do takšnega izjemnega primera bi lahko prišlo, če postopek v tretji državi ne bi bili mogoč, na primer zaradi državljanske vojne, ali če ni mogoče upravičeno pričakovati, da bo upravičenec lahko začel ali izvedel postopek v tej državi. Pristojnost na podlagi forum necessitatis pa bi se lahko izvajala le, če bi bila zadeva v zadostni meri povezana z državo članico, v kateri je sodišče, pred katerim se je začel postopek.

(14)    Za olajšanje življenja dedičev in volilojemnikov, ki nimajo običajnega prebivališča v državi članici, v kateri poteka ali bo potekal zapuščinski postopek, bi morala ta uredba vsem osebam, ki lahko po pravu, ki se uporablja za dedovanje, dajo izjave o sprejemu dediščine, volila ali nujnega deleža ali odpovedi dediščini, volilu ali nujnemu deležu ali omejitvi svoje odgovornosti za zapustnikove dolgove, omogočiti, da dajo takšne izjave v obliki, določeni s pravom države, v kateri imajo običajno prebivališče, ▌pred sodišči te države članice. To ne bi smelo pomeniti, da takšnih izjav ni mogoče dati pred drugimi organi v tej državi članici, ki so v skladu z nacionalnim pravom pristojni za sprejemanje izjav. Osebe, ki se bodo odločile za možnost, da dajo izjavo v državi članici, v kateri imajo običajno prebivališče, bi morale sodišče ali organ, ki vodi ali bo vodil zapuščinski postopek, same obvestiti o obstoju takšnih izjav v roku, ki ga določa pravo, ki se uporablja za dedovanje.

(14a)  Če želi oseba omejiti svojo odgovornost za zapustnikove dolgove, za to ne bi smela zadostovati izjava v ta namen pri sodiščih ali drugih pristojnih organih države članice, v kateri ima običajno prebivališče, če pravo, ki se uporablja za dedovanje, od njega zahteva, da na pristojnem sodišču začne poseben sodni postopek, npr. postopek za popis dediščine. Izjava, ki jo v takšnih okoliščinah da oseba v državi članici, v kateri ima običajno prebivališče, v obliki, ki jo določa pravo te države članice, za namene te uredbe torej ne bi smela biti formalno veljavna, niti se ne bi smele listine, s katerimi se začne sodni postopek, šteti za izjave.

(16)    Zaradi pravilnega delovanja pravosodja se v različnih državah članicah ne bi smele izdajati nezdružljive sodne odločbe. Zato bi bilo treba v tej uredbi določiti splošna postopkovna pravila, podobna pravilom v drugih instrumentih Unije s področja pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah.

(16a)  Eno od takšnih postopkovnih pravil je pravilo o litispendenci, ki se bo uporabilo, če bo ista dedna zadeva predložena različnim sodiščem v različnih državah članicah. Na podlagi tega pravila se bo nato določilo, katero sodišče bo dejansko obravnavalo dedno zadevo.

(16b)  Ker lahko v nekaterih državah dedne zadeve obravnavajo izvensodni organi, kot so notarji, za katere ne veljajo pravila o pristojnosti iz te uredbe, ni mogoče izključiti možnosti, da se v zvezi z isto dedno zadevo v različnih državah članicah vzporedno začneta sporazumna izvensodna poravnava in sodni postopek ali dve sporazumni izvensodni poravnavi. V takšnem primeru bi se morali zadevni stranki, ko ugotovita, da potekata vzporedna postopka, dogovoriti o nadaljnjem postopku. Če se ne moreta dogovoriti, bi morala dedno zadevo obravnavati in o njej odločiti sodišča, ki so pristojna v skladu s to uredbo.

(17)    Da bi državljani ob upoštevanju načela pravne varnosti lahko uživali ugodnosti, ki jih ponuja notranji trg, bi jim morala ta uredba omogočiti vnaprejšnje poznavanje prava, ki se uporablja za njihovo zapuščino. Uvesti bi bilo treba usklajena kolizijska pravila, da bi se preprečilo, da se v dveh državah članicah izdajo nezdružljive sodne odločbe. Glavno pravilo bi moralo zagotoviti, da je dedovanje urejeno s predvidljivim pravom, s katerim je tesno povezano. Zaradi pravne varnosti in da bi preprečili razdrobljenost zapuščin, bi moralo to pravo urejati celotno dedovanje, torej vse premoženje, ki sestavlja zapuščino, ne glede na to, za kakšno premoženje gre, in ne glede na to, ali se premoženje nahaja v drugi državi članici ali v tretji državi.

(18)    Ta uredba bi morala državljanom omogočati, da vnaprej pripravijo dedovanje z izbiro prava, ki se bo uporabljalo za dedovanje po njih. Izbira bi morala biti omejena na pravo države, katere državljani so, da bi zagotovili povezavo med zapustnikom in izbranim pravom ter preprečili, da bi se pravo izbralo, zato da se ne bi uresničila legitimna pričakovanja oseb, ki so upravičene do nujnega deleža.

(18a)  Izbira prava bi se morala izrecno navesti v izjavi, v kateri je izražena volja v primeru smrti, ali pa pojasnjena na podlagi izražene volje. Da izbira prava izhaja iz izražene volje v primeru smrti, bi lahko veljalo, če je na primer zapustnik v navajanju svoje volje omenil določbe iz prava države, katere državljan je, ali je kako drugače omenil to pravo.

(18b)  Izbira prava v skladu s to uredbo bi torej morala biti veljavna tudi, če izbrano pravo ne določa izbire prava v dednih zadevah. Vendar pa bi moralo izbrano pravo določati materialno veljavnost dejanja, s katerim se izbere pravo, tj. ali se za osebo, ki izbira pravo, lahko domneva, da razume, kaj dela, in s tem soglaša. Isto bi moralo veljati za dejanje, s katerim se spremeni ali prekliče izbira prava.

(18c)   Za namene uporabe te uredbe bi bilo treba predhodno rešiti vprašanje ugotavljanja državljanstva ali več državljanstev zadevne osebe. Vprašanje, ali je oseba državljan določene države, ne spada v področje uporabe te uredbe in se rešuje po nacionalnem pravu, po potrebi pa tudi v skladu z mednarodnimi konvencijami, pri čemer se dosledno spoštujejo splošna načela Evropske unije.

(18d)  Pravo, določeno kot pravo, ki se uporablja za dedovanje, bi moralo urejati dedovanje od začetka postopka do prenosa lastništva premoženja, ki sestavlja zapuščino, na upravičence, kot jih določa zakon. Urejati bi moralo tudi vprašanja v zvezi z upravljanjem zapuščine in odgovornostjo za zapustnikove dolgove. Pri poplačilu zapustnikovih dolgov je morda treba upoštevati vrstni red poplačevanja upnikov, zlasti če to določa pravo, ki se uporablja za dedovanje.

(18e)     Pravila o pristojnosti iz te uredbe lahko v nekaterih primerih pripeljejo do okoliščin, ko sodišče, pristojno za odločanje o zapuščini, ne bo uporabljajo svojega prava. Če do takega primera pride v državi članici, katere pravo predvideva obvezno imenovanje upravitelja zapuščine, bi ta uredba morala sodiščem te države članice omogočiti, da, ko se pred temi sodišči začne postopek, v skladu s svojim pravom imenujejo enega ali več upraviteljev. To ne bi smelo posegati v morebitno odločitev strank, da se o dedovanju dogovorijo sporazumno zunaj sodišča v drugi državi članici, če je to po pravu tiste države članice možno. Da bi se zagotovilo nemoteno usklajevanje med pravom, ki se uporablja za dedovanje, in pravom države članice sodišča, ki imenuje upravitelje, bi sodišče moralo imenovati osebe, ki bi lahko upravljale zapuščino po pravu, ki se uporablja za dedovanje, kot so denimo izvršitelj zapustnikove oporoke ali dediči sami ali, če pravo, ki se uporablja za dedovanje to zahteva, tretja oseba. Sodišče lahko v posameznih primerih, če je to po pravu zahtevano, kot upravitelja imenuje tretjo osebo tudi, če tega pravo, ki se uporablja za dedovanje, ne predvideva. Če je zapustnik imenoval izvršitelja oporoke, se tej osebi pooblastila ne smejo vzeti, razen če pravo, ki se uporablja za dedovanje, predvideva prenehanje njenega mandata.

(18f)      Pooblastila upraviteljev, ki so bili imenovani v državi članici sodišča, kjer poteka postopek, bi morala biti pooblastila za upravljanje, ki jih lahko izvajajo v skladu pravom, ki se uporablja za dedovanje. Če je na primer dedič imenovan za upravitelja, bi moral imeti pooblastila za upravljanje premoženja, ki dediču pripadajo v skladu s tem pravom. Če pooblastila za upravljanje, ki se izvajajo v skladu z dednim pravom, ne zadostujejo za ohranitev zapuščinskega premoženja ali zaščito pravic upnikov ali drugih oseb, ki so jamčile za pokojnikove dolgove, upravitelj/-i, imenovan/-i v državi članici sodišča, kjer poteka postopek, lahko kot dodatni ukrep izvaja/-jo pooblastila za upravljanje, ki jih za to področje določa pravo te države članice. Ta dodatna pooblastila lahko vključujejo na primer sestavo seznama premoženja in dolgov, seznanitev upnikov o začetku zapuščinskega postopka in povabilo, naj oblikujejo svoje zahtevke, ter sprejetje začasnih ukrepov, tudi ukrepov zavarovanja, katerih namen je zaščita premoženja. Delovanje upravitelja v skladu z dodatnimi pooblastili mora biti v skladu s poglavjem dednega prava o prenosu lastništva zapuščine, vključno z vsemi transakcijami upravičencev pred imenovanjem upravitelja, odgovornostjo za zapustnikove dolgove in pravicami upravičencev, tudi z morebitno pravico za sprejetje ali zavrnitev zapuščine. Taka dejanja bi lahko denimo pomenila odtujitev premoženja ali plačilo dolgov, če je to dovoljeno po pravu, ki se uporablja za dedovanje. Če po pravu, ki se uporablja za dedovanje, imenovanje upravitelja, ki je tretja oseba, spremeni odgovornost dedičev, bi bilo treba tako spremembo spoštovati.

(18g)     Ta uredba ne bi smela posegati v dejstvo, da lahko dediči po potrebi in tudi s pomočjo pooblaščenca za zaščito svojih pravic sprejmejo nadaljnje ukrepe, ki so na voljo po nacionalnem pravu, v skladu z ustreznimi instrumenti Unije.

(18h)     Ta uredba bi morala omogočiti, da se o začetku zapuščinskega postopka obvestijo morebitni upniki v drugih državah članicah, v katerih se nahaja premoženje. V zvezi z izvrševanjem te uredbe bi bilo treba razmisliti o možnosti vzpostavitvi mehanizma, morda s pomočjo portala e-pravosodje, ki bi morebitnim upnikom v drugih državah članicah omogočil dostop do pomembnih podatkov, tako da lahko oblikujejo svoje zahtevke.

(18i)      Pravo, ki se uporablja za dedovanje, bi moralo določati, kdo so upravičenci v posamezni dedni zadevi. Izraz bo v večini pravnih sistemov obsegal dediče, volilojemnike in osebe, ki so upravičene do nujnega deleža, čeprav pravni položaj volilojemnikov v vseh pravnih sistemih ni enak. V nekaterih lahko volilojemnik prejme neposredni delež iz zapuščine, v drugih pa ima le pravico zahtevati izpolnitev volila od dedičev.

(18j)   Da bi zagotovili pravno varnost oseb, ki želijo vnaprej urediti svoje dedovanje, bi bilo treba v tej uredbi določiti posebno kolizijsko pravilo v zvezi z dopustnostjo in materialno veljavnostjo razpolaganja za primer smrti. Da bi zagotovili enotno uporabo tega pravila, bi bilo treba v uredbi navesti, kateri elementi naj veljajo za elemente materialne veljavnosti. Preverjanje materialne veljavnosti razpolaganja za primer smrti bi lahko pokazalo, da je razpolaganje za primer smrti neveljavno.

(18k)  Dednopravna pogodba je oblika razpolaganja za primer smrti, ki ima v državah članicah različno dopustnost in sprejemljivost. Da bi se dedne pravice, pridobljene z dednopravno pogodbo, laže priznale v državah članicah, bi bilo treba v tej uredbi določiti, katero pravo ureja dopustnost takšnih pogodb, njihovo materialno veljavnost in njihove zavezujoče učinke za stranke, vključno s pogoji razveze.

(18l)   Pravo, ki bo v skladu s to uredbo urejalo dopustnost in materialno veljavnost razpolaganja za primer smrti in v zvezi z dednopravnimi pogodbami zavezujoče učinke za stranke, ne bi smelo posegati v pravice oseb, ki so po pravu, ki se uporablja za dedovanje, upravičene do nujnega deleža ali imajo drugo pravico, za katero jih oseba, za katere zapuščino gre, ne more prikrajšati.

(18m) Napotila na pravo, ki bi se uporabljalo za dedovanje po osebi, ki je napravila razpolaganje, če bi umrla na dan, ko je bilo razpolaganje napravljeno oziroma spremenjeno ali preklicano, v tej uredbi bi bilo treba razumeti kot napotila na pravo države, v kateri je imela zadevna oseba na ta dan običajno prebivališče, ali, če je izbrala pravo v skladu s to uredbo, pravo države, katere državljan je bila na ta dan.

(19)    Ta uredba bi morala urejati formalno veljavnost vseh pisnih razpolaganj za primer smrti s pravili, ki so v skladu s Haaško konvencijo z dne 5. oktobra 1961 o koliziji zakonov glede testamentnih določb. Pri presojanju o tem, ali je določeno razpolaganje za primer smrti formalno veljavno v skladu s to uredbo, pristojni organ ne bi smel upoštevati mednarodnega elementa, ki je bil ustvarjen z goljufivim namenom izogniti se pravilom o formalni veljavnosti.

(19a)  Za namene te uredbe se vsaka pravna določba, ki omejuje dopustne oblike razpolaganj za primer smrti s sklicevanjem na določene osebne okoliščine osebe, ki napravi razpolaganje, kot je na primer starost, obravnava kot formalno vprašanje. Tega ne bi smeli razlagati tako, da naj bi pravo, ki se uporablja za formalno veljavnost razpolaganja za primer smrti v skladu s to uredbo, določalo, ali mladoletna oseba lahko napravi razpolaganje za primer smrti. To pravo bi moralo določati le, ali lahko osebna okoliščina, kot je na primer mladoletnost, onemogoča osebi, da napravi razpolaganje za primer smrti v določeni obliki.

(22)    Nekatere nepremičnine, podjetja in druge posebne kategorije premoženja so zaradi svojega gospodarskega, družinskega ali družbenega pomena predmet posebne ureditve ▌v državi članici, v kateri se nahajajo, ter za njih veljajo določene omejitve, ki zadevajo dedovanje tega premoženja ali nanj vplivajo. Ta uredba bi morala zagotoviti uporabo teh posebnih pravil. Vendar je treba to izjemo od uporabe prava, ki se uporablja za dedovanje, razlagati strogo, da ne bi bila v nasprotju s splošnim ciljem te uredbe. Zato niti kolizijska pravila, v skladu s katerimi za nepremičnine velja drugačno pravo kot za premičnine, niti določbe o nujnem deležu zapuščine, ki določajo drugačen delež, kot ga določa pravo, ki se uporablja za dedovanje v skladu s to uredbo, ne veljajo za posebna pravila o omejitvah, ki zadevajo dedovanje določenega premoženja ali nanj vplivajo.

(23)    Da bi zagotovili enotno obravnavo primerov, ko umreta dve ali več oseb, katerih dedovanje bi urejali različni pravni sistemi, pa ni gotov vrstni red smrti teh oseb, bi moralo biti v tej uredbi določeno, da nobeden od teh zapustnikov nima dednih pravic po drugem ali drugih.

(23a)  V določenih okoliščinah se lahko zgodi, da je zapuščina brez dediča. V različnih pravnih sistemih so ti primeri različno urejeni. Po nekaterih pravih ima država na primer pravico do dedovanja, ne glede na to, kje se premoženje nahaja. Po nekaterih drugih pravih pa si lahko država prisvoji samo premoženje, ki je na njenem ozemlju. V tej uredbi bi bilo zato treba določiti, da uporaba prava, ki se uporablja za dedovanje, ne bi smela preprečevati državi članici, da si po svojem pravu prisvoji premoženje, ki je na njenem ozemlju. Da bi zagotovili, da s tem pravilom ne bo oškodovani upniki, ki imajo terjatve do zapuščine, bi bilo treba dodati določbo o tem, da lahko upniki, ki imajo terjatve do zapuščine, zahtevajo, da se te pobotajo s celotnim zapuščinskim premoženjem, ne glede na to, kje se nahaja.

(23b)  Uporaba kolizijskih pravil iz te uredbe lahko pomeni, da se bo uporabilo pravo tretje države. V takšnem primeru bi bilo treba upoštevati pravila mednarodnega zasebnega prava te države. Če je v teh pravilih določeno odkazovanje na pravo države članice ali pravo tretje države, ki bi za dedovanje uporabila svoje pravo, bi bilo treba zaradi mednarodne skladnosti takšno odkazovanjee sprejeti. Odkazovanje pa bi moralo biti izključeno, če je zapustnik za dedovanje izbral pravo tretje države.

(24)    Zaradi javnega interesa bi morala imeti sodišča in drugi pristojni organi, ki obravnavajo dedne zadeve v državah članicah, v izjemnih okoliščinah možnost neupoštevanja nekaterih določb tujega prava, kadar bi bila njegova uporaba v določenem primeru očitno nezdružljiva z javnim redom zadevne države članice. Vendar sodišča ali drugi pristojni organi ne bi smela imeti možnosti uporabe izjeme javnega reda, da bi zavrnila pravo druge države članice ali priznanje ali mogoče izvršitev izdane sodne odločbe, javne listine, sodne poravnave, izdanih v drugi državi članici, kadar bi bilo to v nasprotju z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti s členom 21 Listine, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo.

(25)    Glede na splošni cilj te uredbe, ki je vzajemno priznavanje sodnih odločb, izdanih v državah članicah v zapuščinskih zadevahne glede na to, ali so bile takšne sodne odločbe izdane v pravdnem ali nepravdnem postopku, bi bilo treba v tej uredbi določiti pravila o priznavanju, izvršljivosti in izvrševanju sodnih odločb, podobnih tistim iz drugih instrumentov Unije s področja pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah.

(26)    Da bi upoštevali različne sisteme za obravnavo dednih zadev v državah članicah, bi bilo treba s to uredbo zagotoviti sprejemljivost in izvršljivost javnih listin, izdanih v dednih zadevah, v vseh državah članicah.

(26a)  Javne listine bi morale imeti v drugi državi članici enako dokazno moč kot v državi članici izvora ali najbolj primerljive učinke. Pri določanju dokazne moči neke javne listine v drugi državi članici ali njenih najbolj primerljivih učinkov bi bilo treba upoštevati vrsto in obseg dokazne moči javne listine v državi članici izvora. Zato bo dokazna moč javne listine v drugi državi članici odvisna od prava države članice izvora.

(26b)  Verodostojnost javne listine bi morala biti avtonomen pojem, ki naj zadeva vprašanja, kot so pristnost listine, obličnostne zahteve za listino, pooblastila organa, ki sestavi listino, in postopek, po katerem se listina sestavi. Vključevati bi moral tudi dejstva, ki jih v javno listino zapiše zadevni organ, kot je dejstvo, da sta se navedeni stranki določenega dne sestali v prisotnosti tega organa in dali navedene izjave. Stranka, ki želi izpodbijati verodostojnost javne listine, bi morala to storiti na pristojnem sodišču države članice, iz katere izvira javna listina, po pravu te države članice.

(26c)   Pojme "pravni posli ali pravna razmerja, zapisana v javni listini" bi bilo treba razlagati kot sklicevanje na materialno vsebino javne listine. Pravni posli, zapisani v javni listini, bi bili lahko na primer pogodba med strankama o delitvi zapuščine, oporoka ali dednopravna pogodba oziroma druga izjava volje. Pravna razmerja bi bila lahko na primer določitev dedičev in drugih upravičencev, določenih po pravu, ki se uporablja za dedovanje, ter določitev njihovih deležev, obstoj nujnega deleža ali drugi elementi po pravu, ki se uporablja za dedovanje. Stranka, ki želi izpodbijati pravne posle ali pravna razmerja, zapisana v javni listini, bi morala to storiti na sodiščih, pristojnih po tej uredbi, ki bi morala o tem odločati po pravu, ki se uporablja za dedovanje.

(26d)  Če je vprašanje, ki zadeva pravne posle ali pravna razmerja, zapisane v javni listini, obravnavano kot predhodno vprašanje na sodišču države članice, bi moralo biti za odločanje o tem vprašanju pristojno to sodišče.

(26e)   Izpodbijana javna listina ne bi smela imeti nobene dokazne moči v državi članici, ki ni država članica izvora, dokler postopek izpodbijanja ni končan. Če se izpodbija samo določena zadeva v zvezi s pravnimi posli ali pravnimi razmerji, zapisanimi v javni listini, izpodbijana javna listina v državi članici, ki ni država članica izvora, ne bi smela imeti nobene dokazne moči glede izpodbijane zadeve, dokler postopek izpodbijanja ni končan. Javna listina, ki je zaradi izpodbijanja razglašena za neveljavno, ne bi smela imeti nobene dokazne moči več.

(26f)   Organ, ki bi na podlagi uporabe te uredbe prejel neskladni javni listini, bi moral oceniti, katera od obeh, če sploh katera, naj ima prednost glede na okoliščine posamezne zadeve. Če iz teh okoliščin ni razvidno, katera od obeh javnih listin, če sploh katera, bi morala imeti prednost, bi morala o tem odločiti sodišča, ki so pristojna v skladu s to uredbo, ali – če se to vprašanje postavi kot predhodno vprašanje v postopku, sodišče, pred katerim teče ta postopek. Če sta neskladni javna listina in sodna odločba, bi bilo treba upoštevati razloge za nepriznanje iz te uredbe.

(27)    Za vzpostavitev hitre, poceni in učinkovite ureditve dedovanja s čezmejnimi posledicami v Evropski uniji bi moral imeti dedič, volilojemnik, izvršitelj oporoke ali upravitelj zapuščine možnost, da na zlahka dokaže svoj status in/ali uveljavlja svoje pravice in pooblastila v drugi državi članici, na primer v državi članici, v kateri je zapuščina. V ta namen bi morala ta uredba določati uvedbo enotnega potrdila, tj. evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljnjem besedilu: potrdilo), ki se izda za uporabo v drugi državi članici. To potrdilo zaradi upoštevanja načela subsidiarnosti ne bi smelo nadomestiti nacionalnih dokumentov, ki se lahko za enak namen izdajajo v državah članicah ▌.

(27a)  Organ, ki izda potrdilo, bi moral upoštevati obličnosti, ki so potrebne za registracijo nepremičnine v državi članici, kjer je register. Ta uredba mora zato določiti izmenjavo informacij med državami članicami o teh obličnostih.

(27b)  Uporaba potrdila ne bi smela biti obvezna. To pomeni, da osebam, ki lahko zaprosijo za potrdilo, tega ni treba storiti, temveč lahko uporabijo druge instrumente, ki so na voljo v skladu s to uredbo (sodne odločbe, javne listine ali sodne poravnave). Vendar pa noben organ ali oseba, ki se mu/ji predloži potrdilo, izdano v drugi državi članici, ne bi smela zahtevati, da se mu/ji namesto potrdila predloži sodna odločba, javna listina ali sodna poravnava.

(27c)     Potrdilo bi morala izdati država članica, katere sodišča so pristojna v skladu s to uredbo. Države članice bi morale v nacionalni zakonodaji določiti, kateri organi bodo pristojni za izdajo potrdila, tj. bodisi sodišča, kot so opredeljena v tej uredbi, bodisi drugi organi, ki so pristojni za dedne zadeve, kot so na primer notarji. Države članice bi morale v nacionalni zakonodaji določiti tudi, ali lahko organ, ki izda potrdilo, pri izdaji sodeluje z drugimi pristojnimi organi, na primer organi, ki so pristojni za sprejemanje zapriseženih izjav. Komisiji bi morale sporočiti ustrezne informacije o svojih organih, pristojnih za izdajo potrdil, da bi se lahko objavile.

(27d)  Potrdilo bi moralo imeti enake učinke v vseh državah članicah. Samo po sebi ne bi smelo biti izvršilni naslov, imeti pa bi moralo dokazno moč, poleg tega bi se moralo zanj predpostavljati, da točno odraža elemente, ki so bili ugotovljeni po pravu, ki se uporablja za dedovanje, ali po katerem koli drugem pravu, ki se uporablja za posamezne elemente, kot je materialna veljavnost razpolaganja za primer smrti. Dokazni učinek potrdila ne bi smel vključevati elementov, ki ne spadajo na področje uporabe te uredbe, kot je na primer očetovstvo ali vprašanje, če je določeno premoženje pripadalo ali ne pokojniku. Vsakomur, ki izroči plačilo ali preda zapuščinsko premoženje osebi, ki je v potrdilu navedena kot upravičena, da prejme takšno plačilo ali premoženje kot dedič ali volilojemnik, bi bilo treba zagotoviti ustrezno zaščito, če je ravnal v dobri veri in se pri tem zanašal na to, da so informacije, navedene v potrdilu, točne. Enako zaščito bi bilo treba zagotoviti vsakomur, ki se zanaša na to, da so informacije, navedene v potrdilu, točne, in ki kupi ali prejme premoženje od osebe, ki je v potrdilu navedena kot upravičena, da razpolaga s tem premoženjem. Če so predložene overjene kopije, bi bilo treba zagotoviti zaščito. Ta uredba ne bi smela urejati vprašanja, ali je takšna pridobitev premoženja veljavna ali ne.

(27e)   Pristojni organ bi moral izdati potrdilo na zahtevo. Organ, ki ga je izdal, bi moral izvirnik potrdila obdržati, prosilcu zahtevka in vsem drugim osebam, ki izkažejo upravičeni interes, pa izdati eno ali več overjenih kopij. To ne bi smelo preprečevati državam članicam, da v skladu z nacionalnimi pravili o dostopu javnosti do dokumentov dovolijo, da se kopije potrdila razkrijejo javnosti. Ta uredba bi morala omogočati pritožbe zoper odločitve organa izdajatelja, vključno zoper odločitev o zavrnitvi izdaje potrdila. Če je bilo potrdilo popravljeno, spremenjeno ali preklicano, bi moral organ izdajatelj s tem seznaniti osebo, ki so ji bile izdane kopije, da bi se preprečila njihova nepravilna uporaba.

(28)    Zaradi spoštovanja mednarodnih obveznosti, ki so jih sprejele države članice, ta uredba ne bi smela vplivati na uporabo mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so ena ali več držav članic v trenutku sprejetja te uredbe. Zlasti državam članicam, ki so pogodbenice Haaške konvencije z dne 5. oktobra 1961 o koliziji zakonov glede oblike oporočnih razpolaganj, bi moralo biti omogočeno, da za formalno veljavnost oporok in skupnih oporok še naprej uporabljajo določbe te konvencije namesto določb te uredbe. Zaradi skladnosti s splošnimi cilji te uredbe pa bi morala v razmerjih med državami članicami ta uredba prevladati nad konvencijami, sklenjenimi izključno med dvema ali več državami članicami, kolikor se te konvencije nanašajo na zadeve, ki jih ureja ta uredba.

(28a)  Ta uredba ne bi smela preprečevati, da države članice, ki so pogodbenice konvencije med Dansko, Finsko, Islandijo, Norveško in Švedsko z dne 19. novembra 1934, ki vsebuje določbe mednarodnega zasebnega prava o dedovanju, oporokah in upravljanju zapuščine, še naprej uporabljajo nekatere določbe iz te konvencije, kot je bila spremenjena z medvladnim sporazumom med državami pogodbenicami te konvencije.

(29)    Za lažjo uporabo te uredbe je treba določiti obveznost, da države članice sporočijo nekatere podatke o svoji zakonodaji in postopkih v zvezi z dedovanjem v okviru Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, ustanovljene z Odločbo Sveta 2001/470/ES z dne 28. maja 2001(7). Da bi lahko vse informacije, pomembne za uporabo te uredbe v praksi, pravočasno objavili v Uradnem listu Evropske unije, bi morale države članice takšne informacije Komisiji sporočiti pred začetkom uporabe te uredbe.

(29a)  Prav tako bi morali zaradi lažje uporabe te uredbe in da bi omogočili uporabo modernih komunikacijskih tehnologij pripraviti standardne obrazce za dokazila, ki se predložijo ob vložitvi zahtevkov za razglasitev izvršljivosti sodne odločbe, javne listine ali sodne poravnave in vložitvi zahtevka za izdajo evropskega potrdila o dedovanju ter za potrdilo samo.

(29b)  Pri izračunu rokov in iztekov rokov, določenih v tej uredbi, bi bilo treba uporabljati Uredbo Sveta (EGS, Euratom) št. 1182/71 z dne 3. junija 1971 o določitvi pravil glede rokov, datumov in iztekov rokov(8).

(30)    Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te uredbe bi bilo treba Komisiji podeliti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi se morala izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije(9).

(31)    Za sprejemanje izvedbenih aktov, s katerimi se sprejmejo in kasneje spreminjajo dokazila in obrazci, določeni v tej uredbi, bi bilo treba uporabljati svetovalni postopek v skladu s členom 4 Uredbe (EU) št. 182/2011.

(33)    Ker ciljev te uredbe, tj. prosto gibanje oseb, možnost, da lahko evropski državljani vnaprej pripravijo svoje dedovanje na ravni EU ter zaščita pravic dedičev in volilojemnikov ter ▌oseb, ki so blizu pokojniku, ter upnikov do zapuščine, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in se torej zaradi razsežnosti in učinkov te uredbe ti cilji lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega okvira, ki je potreben za doseganje navedenih ciljev.

(34)    Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Sodišča in drugi pristojni organi držav članic morajo pri uporabi te uredbe upoštevati te pravice in načela.

(35)    V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, ti dve državi članici ne sodelujeta pri sprejetju te uredbe, ki zanju ni zavezujoča in se zanju ne uporablja. Vendar to ne posega v možnost, da Združeno kraljestvo in Irska v skladu s členom 4 navedenega protokola po sprejetju te uredbe pošljeta uradno obvestilo o svoji nameri, da želita sprejeti to uredbo.

(36)    V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zanjo ni zavezujoča niti se zanjo ne uporablja –,

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Poglavje IPodročje uporabe in opredelitev pojmov

Člen 1 Področje uporabe

1.      Ta uredba se uporablja v zapuščinskih zadevah. Ne uporablja pa se v davčnih, carinskih ali upravnih zadevah.

3.      Ta uredba se ne uporablja za:

(a)    status fizičnih oseb ter družinska razmerja in razmerja, ki imajo primerljiv učinek po pravu, ki se uporablja za takšna razmerja;

(b)    pravno ali poslovno sposobnost fizičnih oseb, brez poseganja v člen 19(2)(c) in člen 19c;

(c)    vprašanja v zvezi s pogrešanostjo, odsotnostjo ali domnevno smrtjo fizične osebe;

(d)    vprašanja v zvezi s premoženjskimi razmerji med zakoncema in premoženjskimi razmerji, ki imajo po pravu, ki se uporablja za takšna razmerja, primerljiv učinek kot zakonska zveza;

(e)    preživninske obveznosti, ki ne izhajajo iz smrti;

(ea)  formalno veljavnost ustnega razpolaganja za primer smrti;

(f)     premoženjske pravice, deleže in stvari, ki so nastali ali bili preneseni drugače kot v zapuščinskem postopku, kot so na primer darila, skupna lastnina več oseb, vračljiva v korist preživelega, pokojninski načrti, zavarovalne pogodbe in podobni dogovori, brez poseganja v člen 19(2)(j);

(g)    vprašanja, ki jih ureja pravo družb in drugih subjektov s pravno osebnostjo ali brez nje, kot so klavzule v ustanovnih aktih in statutih družb in drugih subjektov s pravno osebnostjo ali brez nje, ki določajo, kaj se zgodi z deleži ob smrti članov;

(h)    likvidacijo, izbris in združitev družb in drugih subjektov, ki lahko so ali niso pravne osebe;

(i)     ustanovitev, upravljanje in likvidacijo skladov;

(j)     naravo stvarnih pravic ▌ in ▌

(ja) vpis pravic na nepremičnini ali premičnini v register, vključno s pravnimi zahtevami za takšen vpis, niti za učinke vpisa ali nevpisa takšnih pravic v register.

Člen 1a

Pristojnost za zapuščinske zadeve v državah članicah

Ta uredba ne vpliva na pristojnost organov držav članic za obravnavanje zapuščinskih zadev.

Člen 2

Opredelitev pojmov

1.      V tej uredbi:

(a) "zapuščinski postopek" pomeni vse oblike prenosa premoženja, pravic in obveznosti zaradi smrti lastnika, ne glede na to, ali gre za prenos po volji pokojnika na podlagi razpolaganja ▌ ali za prenos ▌ zaradi smrti na podlagi zakonitega dedovanja;

(c)    „dedna pogodba” pomeni dogovor, vključno z dogovorom, izhajajočim iz vzajemnih oporok, ki za plačilo ali brez plačila podeljuje, spreminja ali odvzema pravice ene ali več oseb, ki so stranke dogovora, do prihodnje zapuščine;

(d)    „skupna oporokapomeni oporoko, ki jo sestavita dve ali več oseb v enem aktu ▌;

(da)  „razpolaganje za primer smrti” pomeni oporoko, skupno oporoko ali dedno pogodbo;

(e)    „država članica izvora” pomeni državo članico, v kateri je bila, odvisno od primera, izdana sodna odločba, potrjena ali sklenjena sodna poravnava, izdana javna listina ali evropsko potrdilo o dedovanju;

(f)     „država članica izvršitve” pomeni državo članico, v kateri se zahteva izvršljivost ali izvršitev sodne odločbe, sodne poravnave ali javne listine;

(g)    „sodna odločba” pomeni vsako sodno odločbo v zapuščinskih zadevah, ki jo izda sodišče države članice, ne glede na to, kako je sodna odločba poimenovana, vključno s sklepom sodnega uradnika o odmeri stroškov sodnega postopka;

(ga)  „sodna poravnava” pomeni poravnavo v zapuščinski zadevi, ki jo je potrdilo sodišče ali je bila med postopkom sklenjena pred sodiščem;

(h)    „javna listina” pomeni listino v zapuščinski zadevi, uradno sestavljen ali overjen kot javna listina v državi članici in katere pristnost:

(i)      se nanaša na podpis in vsebino javne listine ter

(ii)     jo je potrdil javni organ ali drug organ, ki ga je za ta namen pooblastila država članica izvora.

2.      V tej uredbi izraz „sodišče” pomeni vsak sodni organ ter vse druge organe in poklicne pravnike, pristojne za zapuščinske zadeve, ki izvajajo sodno funkcijo, delujejo na podlagi pooblastil, ki jih nanje prenese sodni organ, ali pod nadzorom sodnega organa, če ti organi in poklicni pravniki zagotavljajo jamstva glede svoje nepristranskosti in pravice strank do zaslišanja in so odločbe, ki jih izdajo, po pravu države članice, v kateri poslujejo:

(a)     lahko predmet pritožbe, naslovljene na sodni organ, ali predmet ponovne preučitve s strani tega organa ter

(b)     imajo enakovredno veljavnost in učinek kot odločba sodnega organa glede iste zadeve.

Države članice v skladu s členom 47 uradno obvestijo Komisijo o drugih organih in poklicnih pravnikih iz prvega pododstavka.

Poglavje IIPristojnost

Člen 4Splošna pristojnost

Sodišča države članice, v kateri je imel pokojnik običajno prebivališče ob ▌smrti, so pristojna za odločanje o celotnem dedovanju.

Člen 5aDogovor o izbiri sodišča

1.      Če je pravo, ki ga je pokojnik izbral za urejanje dedovanja po njem v skladu s členom 17, pravo države članice, se zadevne stranke lahko dogovorijo, da je za odločanje o vseh vprašanjih, povezanih z dedno zadevo, izključno pristojno sodišče oziroma sodišča države članice, katere pravo je bilo izbrano.

2.      Takšen dogovor o izbiri sodišča, ki ga zadevne stranke datirajo in podpišejo, se sklene pisno. Komunikacije po elektronskih medijih, ki zagotavljajo trajen zapis dogovora, so enakovredne pisni obliki.

Člen 5bZavrnitev pristojnosti v primeru izbire prava

Če je pravo, ki ga je pokojnik izbral za urejanje dedovanja po njem v skladu s členom 17, pravo države članice, se sodišče, ki je začelo postopek v skladu s členom 4 ali 6:

(a)     na zahtevo ene od strank postopka lahko izreče za nepristojno, če meni, da so sodišča države članice, katere pravo je bilo izbrano, primernejša za odločanje o dedovanju glede na dejanske okoliščine dedovanja, na primer glede na to, kje imajo stranke običajno prebivališče in kje se nahaja premoženje, ali

(b)    izreče za nepristojno, če so se stranke v postopku v skladu s členom 5a dogovorile, da bodo pristojnost prenesle na sodišče ali sodišča države članice, katere pravo je bilo izbrano.

Člen 5cPristojnost v primeru izbire prava

Sodišča države članice, katere pravo je pokojnik izbral v skladu s členom 17, so pristojna za odločanje o dedovanju, če:

(a)      se je sodišče, ki je že začelo postopek, v skladu s členom 5b izreklo za nepristojno v isti zadevi ali

(b)      so se stranke postopka v skladu s členom 5a dogovorile, da bodo prenesle pristojnost na sodišče ali sodišča te države članice, ali

(c)       so se stranke postopka izrecno strinjale, da je pristojno sodišče, ki je začelo postopek.

Člen 5dKončanje postopka, začetega po uradni dolžnosti, v primeru izbire prava

Sodišče, ki je začelo postopek v zapuščinski zadevi po uradni dolžnosti v skladu s členom 4 ali 6, konča postopek, če so se stranke postopka dogovorile, da bodo dedovanje uredile z izvensodno poravnavo v državi članici, katere pravo je izbral pokojnik v skladu s členom 17.

Člen 5ePristojnost, ki temelji na vstopu v postopek

1.      Če se v postopku pred sodiščem države članice, ki je pristojno v skladu s členom 5c, izkaže, da dogovora o izbiri sodišča niso sklenile vse stranke v postopku, je sodišče še naprej pristojno, če stranke v postopku, ki dogovora niso sklenile , vstopijo v postopek, ne da bi ugovarjale pristojnosti sodišča.

2.      Če stranke v postopku, ki dogovora niso sklenile, ugovarjajo pristojnosti sodišča iz odstavka 1, se sodišče izreče za nepristojno.

         V tem primeru so za odločanje o dedovanju pristojna sodišča, ki so pristojna v skladu s členom 4 ali 6.

Člen 6

Subsidiarna pristojnost

1.        Če običajno prebivališče pokojnika ob smrti ni v državi članici, so za odločanje o celotnem dedovanju vseeno pristojna sodišča države članice, v kateri je zapuščinsko premoženje, če:

(b)    je bil pokojnik ob smrti državljan te države članice ali, če tega ni

(ba)  je imel pokojnik prejšnje običajno prebivališče v tej državi članici, če se njegovo prebivanje ni končalo več kot pet let pred začetkom postopka pred sodiščem.

2.        Če ni pristojno nobeno sodišče v državi članici v skladu z odstavkom 1, so sodišča države članice, v kateri se nahaja zapuščinsko premoženje, vseeno pristojna za odločanje o tem premoženju.

Člen 6 aForum necessitatis

Če ni pristojno nobeno sodišče države članice v skladu z drugimi določbami te uredbe, lahko sodišča države članice v izjemnih primerih odločajo o dedovanju, če v tretji državi, s katero je zadeva tesno povezana, postopka ni mogoče začeti ali izvesti v razumnih okvirih ali če postopek tam ni mogoč.

Zadeva mora biti v zadostni meri povezana z državo članico, v kateri je sodišče, pred katerim se je začel postopek.

Člen 6b

Omejitev postopka

1.      Če zapuščina pokojnika obsega premoženje, ki se nahaja v tretji državi, lahko sodišče, ki je začelo postopek, da bi odločilo o dedovanju, na zahtevo ene od strank odloči, da ne bo odločalo o takem premoženju, če je mogoče pričakovati, da njegova odločitev o tem premoženju ne bo priznana in, kjer je primerno, razglašena za izvršljivo v tej tretji državi.

2.      Odstavek 1 ne vpliva na pravico strank do omejitve predmeta postopka po pravu države članice, v kateri je sodišče, ki je začelo postopek.

Člen 8

Sprejem dediščine, volila ali nujnega deleža ali odpoved dediščini, volilu ali nujnemu deležu

Poleg sodišča, ki je pristojno za odločanje o dedovanju v skladu s to uredbo, so za sprejemanje izjav o sprejemu dediščine, volila ali nujnega deleža ali odpovedi dediščini, volilu ali nujnemu deležu ali izjav za omejitev odgovornosti zadevne osebe za obveznosti iz zapuščine pristojna sodišča države članice običajnega prebivališča katere koli osebe, ki lahko po pravu, ki se uporablja za dedovanje, da takšno izjavo pred sodiščem, če se po pravu te države članice takšne izjave lahko dajo pred sodiščem.

Člen 10Začetek postopka

Za namene tega poglavja se šteje, da je sodišče začelo postopek:

(a)    v trenutku, ko je pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje vloženo na sodišču, če stranka po tem ni opustila dejanj, ki bi jih morala opraviti v zvezi z vročitvijo pisanja nasprotni stranki; ali

(b)     če je treba vročiti pisanje še pred vložitvijo na sodišče, v trenutku, ko ga prejme organ, ki je odgovoren za vročitev, če stranka po tem ni opustila dejanj, ki bi jih morala opraviti v zvezi z vložitvijo pisanja na sodišče, ali

(ba)   če se postopek začne po uradni dolžnosti, v trenutku, ko sodišče sprejme sklep o začetku postopka, ali (če takšen sklep ni potreben) v trenutku, ko je zadeva vpisana pri sodišču.

Člen 11Preizkus pristojnosti

Če se pred sodiščem države članice začne postopek v zapuščinski zadevi, za katero to sodišče po tej uredbi ni pristojno, se sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno.

Člen 12

Preizkus dopustnosti

1.      Če se nasprotna stranka, ki nima običajnega prebivališča v državi, v kateri proti njej poteka postopek, ne spusti v postopek, pristojno sodišče prekine postopek, dokler se ne ugotovi, da je bilo nasprotni stranki omogočeno prejeti pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno, da je lahko pripravila obrambo, ali da je bilo za to storjeno vse potrebno.

2.      Če je treba v skladu s to uredbo poslati iz ene države članice v drugo pisanje o začetku postopka ali drugo enakovredno pisanje, se namesto ▌odstavka 1 ▌uporabi člen 19 Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah(10).

3.      Če se ▌Uredba (ES) št. 1393/2007 ne uporablja, se uporabi člen 15 Haaške konvencije z dne 15. novembra 1965 o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini, če je treba vročiti pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje v skladu s to konvencijo.

Člen 13

Litispendenca

1.      Če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, vsa sodišča razen tistega, pred katerim se je postopek najprej začel, po uradni dolžnosti prekinejo postopke, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, pred katerim se je postopek najprej začel.

2.      Če se ugotovi pristojnost sodišča, pred katerim se je postopek najprej začel, se vsa sodišča razen tistega, pred katerim se je postopek najprej začel, izrečejo za nepristojna v korist tega sodišča.

Člen 14

Sorodne pravde

1.      Če pred sodišči različnih držav članic tečejo sorodne pravde, lahko vsa sodišča, razen tistega, pred katerim se je postopek najprej začel, prekinejo postopke.

2.      Če tečejo te pravde na prvi stopnji, se lahko vsa sodišča, razen tistega, pred katerim se je postopek najprej začel, na zahtevo ene od strank izrečejo za nepristojna, če je sodišče, pred katerim se je postopek najprej začel, pristojno za odločanje v zadevnih postopkih in če zakon dovoljuje združitev pravd.

3.      Za namene tega člena se šteje, da so pravde sorodne, če so tako tesno povezane med seboj, da se zdita njihova skupna obravnava in odločanje o njih smiselni, da bi se s tem izognili nevarnosti nezdružljivih sodnih odločb, ki bi izhajale iz ločenih postopkov.

Člen 15Začasni ukrepi in ukrepi zavarovanja

Pri sodiščih države članice se lahko vloži zahteva za začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih predvideva pravo te države članice, tudi če je po tej uredbi za odločanje o glavni stvari pristojno sodišče druge države članice.

Poglavje IIIPravo, ki se uporablja

Člen 15aUniverzalna uporaba

Uporabi se vsako pravo, določeno v tej uredbi, ne glede na to, ali gre za pravo ene od držav članic ali ne.

Člen 16

Splošno pravilo

1.        Če v tej uredbi ni določeno drugače, je pravo, ki se uporablja za celotno dedovanje, pravo države, v kateri je imel pokojnik običajno prebivališče ob ▌smrti.

2.        Če je izjemoma iz vseh okoliščin zadeve jasno, da je bil pokojnik ob smrti očitno tesneje povezan z državo, ki ni država, katere pravo bi se uporabljalo v skladu z odstavkom 1, je pravo, ki se uporablja za dedovanje, pravo te druge države.

Člen 17

Izbira prava

1.      Oseba lahko za pravo, ki ureja vso njeno zapuščino, izbere pravo države, katere državljanstvo ima v času izbire ali v času smrti.

         Oseba, ki ima več državljanstev, lahko izbere pravo katere koli od držav, katerih državljanstvo ima v času izbire.

2.      Izbira prava se izrecno ▌navede v izjavi, ki ima obliko razpolaganja za primer smrti, ali pa jasno izhaja iz določil takšnega razpolaganja.

3.      Materialno veljavnost listine, v kateri je bilo izbrano pravo, ureja izbrano pravo.

4.      ▌ Sprememba ali razveljavitev izbire prava ▌ je v skladu s formalnimi zahtevami za spremembo ali razveljavitev razpolaganja za primer smrti.

Člen 19

Področje uporabe prava, ki se uporablja

1.      Pravo, določeno v skladu s členom 16 ali členom 17, ureja celotno delovanje▌.

2.      To pravo ureja zlasti:

(a)   vzroke, čas in kraj uvedbe dedovanja;

(b)   ▌določitev upravičencev, njihovih deležev ▌in obveznosti, ki jim jih je morebiti naložil pokojnik, ter določitev drugih dednih pravic, vključno z dednimi pravicami preživelega zakonca ali partnerja;

(c)   dedno sposobnost;

(e)   razdedinjenje in dedna nevrednost;

(f)    prenos ▌ premoženja, pravic in obveznosti, ki sestavljajo zapuščino, na dediče in, če je ustrezno, volilojemnike, skupaj s pogoji in učinki sprejema dediščine ali volila ali odpovedi dediščini ali volilu;

(g)   pooblastila dedičev, izvršiteljev oporoke in drugih upraviteljev zapuščine, zlasti za prodajo premoženja in poplačilo upnikov, brez poseganja v pooblastila iz člena 21;

(h)   odgovornost za zapustnikove dolgove;

(i)    razpoložljivi del zapuščine, nujne deleže in druge omejitve svobode razpolaganja za primer smrti ter terjatve, ki bi jih osebe, ki so bile blizu pokojniku, lahko uveljavljale iz zapuščine ali proti dedičem;

(j)     vrnitev in zmanjšanje daril, predujmov ali volil pri izračunavanju dednih deležev posameznih upravičencev;

(l)     delitev zapuščine.

Člen 19a

Razpolaganja za primer smrti, ki niso dedne pogodbe

1.        Dopustnost in materialno veljavnost razpolaganja za primer smrti, ki ni dedna pogodba, ureja pravo, ki bi se v skladu s to uredbo uporabljalo za dedovanje po osebi, ki je napravila razpolaganje, če bi umrla na dan, ko je bilo razpolaganje napravljeno.

2.      Ne glede na odstavek 1 lahko oseba za pravo, ki naj ureja dopustnost in materialno veljavnost razpolaganja za primer smrti, izbere pravo, ki bi ga oseba, ki je napravila razpolaganje, lahko izbrala v skladu s členom 17 pod tam določenimi pogoji.

3.      Odstavek 1 se, če je to primerno, uporablja za spremembo ali preklic razpolaganja za primer smrti, ki ni dednopravna pogodba. V primeru izbire prava v skladu z odstavkom 2 spremembo ali preklic ureja izbrano pravo.

Člen 19b

Dedne pogodbe

1.      Dopustnost in materialno veljavnost dedne pogodbe, ki se nanaša na dedovanje po eni osebi, ter njene zavezujoče učinke za stranke, vključno s pogoji razveze, ureja pravo, ki bi se v skladu s to uredbo uporabljalo za dedovanje po tej osebi, če bi umrla na dan sklenitve pogodbe.

2.      Dedna pogodba, ki se nanaša na dedovanje po več osebah, je dopustna le, če je dopustna po vsakem pravu, ki bi po tej uredbi urejalo dedovanje vsake od udeleženih oseb, če bi umrle na dan sklenitve pogodbe.

         Materialno veljavnost dedne pogodbe, ki je dopustna v skladu s prvim pododstavkom, in njene zavezujoče učinke za stranke, vključno s pogoji razveze, ureja pravo, ki je med navedenimi v prvem pododstavku in s katerim ima pogodba najtesnejšo povezavo.

3.      Ne glede na odstavka 1 in 2 lahko stranke za pravo, ki naj ureja dopustnost, materialno veljavnost njihove dedne pogodbe in njene zavezujoče učinke za stranke, vključno s pogoji razveze, izberejo pravo, ki bi jo lahko ena ali več oseb, katerih zapuščina se ureja, izbrala v skladu s členom 17 pod tam določenimi pogoji.

Člen 19c

Materialna veljavnost razpolaganj za primer smrti

1.        Za namene členov 19a in 19b so elementi materialne veljavnosti:

(a)      sposobnost osebe, ki napravi razpolaganje za primer smrti, da napravi takšno razpolaganje;

(b)      posebni razlogi, zaradi katerih oseba, ki napravi razpolaganje, ne more razpolagati v korist določenih oseb ali zaradi katerih določena oseba ne more dobiti zapuščinskega premoženja od osebe, ki napravi razpolaganje;

(c)       dopustnost zastopanja, da se napravi razpolaganje za primer smrti;

(d)       razlaga razpolaganja;

(e)       prevara, grožnja, zmota in vsako drugo vprašanje, povezano s soglasjem ali voljo osebe, ki napravi razpolaganje.

2.      Če ima oseba sposobnost, da napravi razpolaganje za primer smrti, po pravu, ki se uporablja v skladu s členoma 19a ali 19b, kasnejša sprememba prava, ki se uporablja, ne vpliva na njeno sposobnost, da spremeni ali prekliče takšno razpolaganje.

Člen 19d

Formalna veljavnost pisnega razpolaganja za primer smrti

1.      Pisno razpolaganje za primer smrti je formalno veljavno, če je formalno skladno s pravom:

(a)     države, v kateri je bilo napravljeno razpolaganje ali sklenjena dedna pogodba, ali

(b)     države, katere državljanstvo je imel oporočitelj ali vsaj ena od oseb, katere dedovanje zadeva dedna pogodba, bodisi takrat, ko je bilo napravljeno razpolaganje ali sklenjena pogodba, bodisi ob smrti, ali

(c)     države, v kateri je imel oporočitelj ali vsaj ena od oseb, katere dedovanje zadeva dedna pogodba, stalno prebivališče, bodisi takrat, ko je bilo napravljeno razpolaganje ali sklenjena pogodba, bodisi ob smrti, ali

(d)     države, v kateri je imel oporočitelj ali vsaj ena od oseb, katere dedovanje zadeva dednopravna pogodba, običajno prebivališče, bodisi takrat, ko je bilo napravljeno razpolaganje ali sklenjena pogodba, bodisi ob smrti, ali

(e)     v primeru dedovanja nepremičnin, države, v kateri je nepremičnina.

Ali je imel oporočitelj ali osebe, katerih dedovanje zadeva dedna pogodba, običajno prebivališče v neki državi ali ne, se ugotavlja po pravu te države.

2.        Odstavek 1 se uporablja tudi za razpolaganje za primer smrti, s katerim se spreminja ali preklicuje prejšnje razpolaganje. Sprememba ali preklic sta formalno veljavna tudi, če sta skladna s katerim koli pravom, po katerem je bilo v skladu z odstavkom 1 veljavno razpolaganje za primer smrti, ki je bilo spremenjeno ali preklicano.

3.      Za namene tega člena se vsaka pravna določba, ki omejuje dopustne oblike razpolaganj za primer smrti s starostjo, državljanstvom ali drugimi osebnimi okoliščinami oporočitelja ali oseb, katerih dedovanje zadeva dednopravna pogodba, šteje za formalno vprašanje. Isto pravilo se uporablja za lastnosti, ki jih morajo imeti priče, da bi bilo razpolaganje za primer smrti veljavno.

Člen 20Veljavnost oblike

izjave o sprejemu dediščine ali odpovedi dediščini

Izjava o sprejemu dediščine, volila ali nujnega deleža oziroma odpovedi dediščini, volilu ali nujnemu deležu oziroma izjava za omejitev odgovornosti osebe, ki da izjavo, je ▌veljavna, če je v skladu z zahtevami:

(a)       prava, ki se uporablja za dedovanje v skladu s členom 16 ali 17, ali

(b)      prava države, v kateri ima oseba, ki da izjavo, običajno prebivališče.

Člen 21

Posebna pravila za imenovanje in pooblastila upravitelja zapuščine v nekaterih primerih

1.        Če je imenovanje upravitelja obvezno ali obvezno na podlagi zahteve po pravu države članice, katere sodišča so pristojna za odločanje o dedovanju na podlagi te uredbe in je pravo, ki se uporablja za dedovanje, tuje pravo, lahko sodišča te države članice v skladu s svojim pravom in pod pogoji iz tega člena imenujejo enega ali več upraviteljev, ko se pred temi sodišči začne postopek.

Upravitelj/upravitelji, imenovani v skladu s tem odstavkom, so osebe, zadolžene za izvrševanje oporoke pokojnika in/ali upravljanje zapuščine po pravu, ki se uporablja za dedovanje. Če to pravo ne določa, da premoženje upravlja oseba, ki ni upravičenec, sodišča države članice, kjer se imenuje upravitelj, lahko za upravitelja imenujejo tretjo stranko v skladu z njihovim pravom, če to pravo tako zahteva ter se pojavlja veliko navzkrižje interesov med upravičenci ali med upravičenci in upniki ali drugimi osebami, ki so jamčile za dolgove pokojnika, ali se pojavljajo nesoglasja med upravičenci o upravljanju premoženja ali gre za upravljanje obsežnega premoženja, zapletenega zaradi njegovih značilnosti.

Upravitelj/upravitelji, imenovani v skladu s tem odstavkom, so edine osebe, ki izvajajo pooblastila iz odstavka 2 ali 3.

2.        Oseba/osebe, imenovane za upravitelje v skladu z odstavkom 1, izvajajo pooblastila za upravljanje premoženja, ki jih lahko izvajajo po pravu, ki se uporablja za dedovanje. Sodišče, ki imenuje upravitelja, lahko v svoji odločbi določi posebne pogoje za izvajanje takih pooblastil v skladu s pravom, ki se uporablja za dedovanje.

           Če pravo, ki se uporablja za dedovanje, ne določa pooblastil, ki bi zadostovala za ohranitev zapuščinskega premoženja ali zaščito pravic upnikov ali drugih oseb, ki so jamčile za pokojnikove dolgove, lahko sodišče, ki imenuje upravitelja/upravitelje, odloči, da upravitelj/upravitelji lahko izvajajo dodatne ukrepe, ki jih za dosego tega cilja določa njegovo pravo, ter lahko v svojo odločbi določi posebne pogoje za izvajanje takšnih pooblastil v skladu s tem pravom.

Ko se izvajajo takšna dodatna pooblastila, mora upravitelj/upravitelji upoštevati tisto poglavje prava, ki se uporablja za dedovanje, ki zadeva prenos lastništva zapuščine, odgovornost za pokojnikove dolgove, pravice upravičencev, vključno z morebitno pravico za sprejetje ali zavrnitev zapuščine, in, kjer je mogoče, pooblastila izvrševalca oporoke pokojnika.

3.        Ne glede na odstavek 2 sodišče, ki imenuje enega ali več upraviteljev v skladu z odstavkom 1, lahko, kjer je pravo, ki se uporablja za dedovanje, pravo tretje države, izjemoma odloči, da tem upraviteljem podeli vsa pooblastila za upravljanje, ki so predvidena v pravu države članice, v kateri so imenovani.

Ko se izvajajo takšna pooblastila, pa morajo upravitelji zlasti upoštevati določitev upravičencev in njihove dedne pravice, vključno s pravico do nujnega deleža ali terjatve do zapuščine ali dedičev po pravu, ki se uporablja za dedovanje.

Člen 22

Posebna pravila o omejitvah, ki se nanašajo na dedovanje določenega premoženja ali nanj vplivajo

Če pravo države, v kateri so določene nepremičnine, podjetja ali druge posebne kategorije premoženja, vsebuje posebna pravila, ki iz gospodarskih, družinskih ali socialnih razlogov določajo omejitve, ki se nanašajo na dedovanje tega premoženja ali nanj vplivajo, se ta posebna pravila uporabljajo za dedovanje pod pogojem, da se po pravu te države uporabljajo ne glede na pravo, ki se uporablja za dedovanje.

Člen 22aPrilagoditev stvarnih pravic

Če oseba uveljavlja stvarno pravico, do katere je upravičena po pravu, ki se uporablja za dedovanje, pravo države članice, v kateri to pravico uveljavlja, pa takšne stvarne pravice ne pozna, se ta stvarna pravica po potrebi in v možnem obsegu prilagodi najbolj enakovredni stvarni pravici po pravu te države, pri tem pa se upoštevajo nameni in interesi določene stvarne pravice ter z njo povezani učinki.

Člen 23Istočasno umrle osebe (komorienti)

Kadar dve ali več oseb, katerih dedovanje urejajo različna prava, umre v okoliščinah, v katerih ni gotovo, katera je umrla prva, in ▌ta prava urejajo ta položaj različno ali ga sploh ne urejajo, nobena od teh umrlih oseb nima pravice do dedovanja po drugi ▌ali drugih osebah.

Člen 24

Ležeča zapuščina

Kadar po pravu, ki se v skladu s to uredbo uporablja za dedovanje, za nobeno premoženje ni niti dediča niti volilojemnika, določenega z razpolaganjem za primer smrti, niti fizične osebe, ki bi dedovala po zakonu, uporaba tako določenega prava ne izključuje pravice države članice ali subjekta, ki ga v ta namen imenuje ta država članica, da si po svojem pravu prilasti zapuščinsko premoženje, ki je na njenem ozemlju, če lahko upniki zahtevajo pobotanje svojih terjatev s premoženjem, ki je predmet celotnega dedovanja.

Člen 26

Pravila o odkazovanju

1.      Uporaba prava katere koli tretje države po tej uredbi pomeni uporabo v tej državi veljavnih ▌pravil, vključno s pravili mednarodnega zasebnega prava, kolikor ta pravila odkazujejo na:

         (a)         pravo države članice ali

         (b)         pravo druge tretje države, ki bi uporabila svoje pravo.

2.      Pravila o odkazovanju se ne uporablja za pravo iz člena 16(2), člena 17, člena 19d, člena 20(b) in člena 22.

Člen 27

Javni red (ordre public)

Uporaba ▌določbe prava katere koli države po tej uredbi se lahko zavrne le, če je taka uporaba očitno nezdružljiva z javnim redom (ordre public) države sodišča▌.

Člen 28

Države z več kot enim pravnim sistemom – kolizija predpisov ozemeljskih enot

1.        Če je pravo, določeno s to uredbo, pravo države, ki obsega več ozemeljskih enot, od katerih ima vsaka svoja pravna pravila za zapuščinske postopke, se ustrezna ozemeljska enota, katere pravna pravila se uporabljajo, določi na podlagi notranjih kolizijskih pravil te države.

2.        Če takšnih notranjih kolizijskih pravil ni:

(a)      se vsako napotilo na pravo države iz odstavka 1 za namene določitve prava, ki se uporablja v skladu z določbami o običajnem prebivališču pokojnika, razlaga kot napotilo na pravo ozemeljske enote, v kateri je imel pokojnik ob smrti običajno prebivališče;

(b)      se vsako napotilo na pravo države iz odstavka 1 za namene določitve prava, ki se uporablja v skladu z določbami o državljanstvu pokojnika, razlaga kot napotilo na pravo ozemeljske enote, s katero je imel pokojnik najtesnejšo povezavo;

(c)       se vsako napotilo na pravo države iz odstavka 1 za namene določitve prava, ki se uporablja v skladu z drugimi določbami o drugih elementih kot naveznih okoliščinah razlaga kot napotilo na pravo ozemeljske enote, v kateri je zadevni element.

2a.      Ne glede na odstavek 2 se vsako napotilo na pravo države iz odstavka 1 za namene določitve ustreznega prava v skladu s členom 19d razlaga kot napotilo na pravo ozemeljske enote, s katero je imel oporočitelj ali osebe, katerih dedovanje zadeva dedna pogodba, najtesnejšo povezavo, če ta država nima notranjih kolizijskih pravil.

Člen 28aDržave z več kot enim pravnim sistemom – kolizije, povezane s kategorijami oseb

Če ima država za dedovanje dva ali več pravnih sistemov ali sklopov pravil, ki se za dedovanje uporabljajo za različne kategorije oseb, se vsako napotilo na pravo te države razlaga kot napotilo na pravni sistem ali sklop pravil, ki ga določajo veljavna pravila te države. Če teh pravil ni, se uporablja pravni sistem ali sklop pravil, s katerim je bil pokojnik najtesneje povezan.

Člen 28b

Neuporaba te uredbe za notranjo kolizijo zakonov

Državi članici, ki obsega več ozemeljskih enot, od katerih ima vsaka svoja pravna pravila za dedovanje, te uredbe ni treba uporabljati za kolizijo zakonov, ki nastane samo med temi ozemeljskimi enotami.

Poglavje IVPriznanje,

izvršljivost in izvrševanje sodnih odločb

Člen 29

Priznanje

1.        Sodna odločba, izdana v eni od držav članic, se v drugih državah članicah prizna, ne da bi bil za priznanje potreben kakršen koli poseben postopek.

2.        Vsaka zainteresirana stranka, ki kot glavni predmet spora uveljavlja priznanje sodne odločbe, lahko v skladu s postopkom iz členov 33b do 33o ▌zahteva, da se sodna odločba prizna.

3.        Če je izid postopka pred sodiščem države članice odvisen od odločitve o priznanju kot o predhodnem vprašanju, lahko o priznanju odloči to sodišče.

Člen 30Razlogi za nepriznanje

▌Sodna odločba se ne prizna:

(a)       če je njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom  (ordre public) v državi članici, v kateri se zahteva priznanje ▌;

(b)      če nasprotni stranki, ki se ni spustila v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravila obrambo, razen če nasprotna stranka ni začela postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imela to možnost;

(c)       če je nezdružljiva s sodno odločbo, izdano v postopku med istima strankama v državi članici, v kateri se zahteva priznanje;

(d)      če je nezdružljiva s predhodno sodno odločbo, izdano v drugi državi članici ali v tretji državi v postopku glede istega zahtevka med istima strankama, če predhodna sodna odločba izpolnjuje pogoje za priznanje v državi članici, v kateri se zahteva priznanje.

Člen 31Nepreverjanje vsebine ▌

Pod nobenim pogojem ni dovoljeno preverjati vsebine sodne odločbe, izdane v državi članici.

Člen 32Prekinitev postopka

za priznanje

Sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje odločbe, ki jo izda druga država članica, lahko prekine postopek, če je bilo v državi članici izvora zoper sodno odločbo vloženo redno pravno sredstvo.

Člen 33Izvršljivost

Sodne odločbe, izdane v državi članici in izvršljive v tej državi, so izvršljive v drugi državi članici, če so bile na zahtevo zainteresirane stranke tam razglašene za izvršljive po postopku iz členov 33b do 33o.

Člen 33aDoločitev stalnega prebivališča

Da bi sodišče, ki je začelo postopek, ugotovilo, ali ima stranka za namene postopka iz členov 33b do 33o stalno prebivališče v državi članici izvršitve, uporabi notranje pravo te države članice.

Člen 33bKrajevna pristojnost

1.      Zahteva za razglasitev izvršljivosti se vloži pri sodišču ali pristojnem organu države članice izvršitve; ime sodišča ali pristojnega organa ta država članica sporoči Komisiji v skladu s členom 46a.

2.        Krajevna pristojnost se določi glede na stalno prebivališče stranke, zoper katero se zahteva izvršitev, ali glede na kraj izvršitve.

Člen 33cPostopek

1.      Postopek za vložitev zahteve ureja pravo država članice izvršitve.

2.      Vlagatelju v državi članici izvršitve ni treba imeti poštnega naslova ali pooblaščenega predstavnika.

3.      Zahtevi se priložijo naslednje listine:

(a)        kopija sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za ugotovitev njene verodostojnosti;

(b)        dokazilo, ki ga izda sodišče ali pristojni organ države članice izvora na obrazcu, ki se sprejme po svetovalnem postopku iz člena 48(2), brez poseganja v člen 33d.

Člen 33dNepredložitev dokazila

1.  Če dokazilo iz člena 33c(3)(b) ni predloženo, lahko sodišče ali pristojni organ določi rok za njegovo predložitev, sprejme enakovredno listino ali, če je mnenja, da razpolaga z zadostnimi podatki, stranko oprosti predložitve.

2.  Na zahtevo sodišča ali pristojnega organa se listine prevedejo. Listine prevede oseba, ki je za to pooblaščena v eni od držav članic.

Člen 33eRazglasitev izvršljivosti

Odločba se razglasi za izvršljivo takoj, ko so izpolnjene formalnosti iz člena 33c, brez preverjanja iz člena 30. Stranka, zoper katero se zahteva izvršitev odločbe, v tej fazi postopka nima možnosti dajati nobenih izjav glede zahteve.

Člen 33fObvestilo o sodni odločbi o zahtevi za razglasitev izvršljivosti

1.      Vlagatelj je nemudoma obveščen o sodni odločbi o zahtevi za razglasitev izvršljivosti po postopku, ki ga predpisuje pravo države članice izvršitve.

2.      Potrdilo o izvršljivosti se vroči stranki, zoper katero se zahteva izvršitev, skupaj s sodno odločbo, če ji ta ni bila vročena že prej.

Člen 33gPritožba zoper sodno odločbo o zahtevi za razglasitev izvršljivosti

1.      Obe stranki lahko zoper sodbo odločbo o zahtevi za razglasitev izvršljivosti vložita pritožbo.

2.       Pritožba se vloži na sodišču, katerega ime zadevna država članica sporoči Komisiji v skladu s členom 46a.

3.      Pritožba se obravnava po pravdnem postopku.

4.      Če se stranka, zoper katero se zahteva izvršitev, ne pojavi pred sodiščem, ki odloča o pritožbi, ki jo je vložil vlagatelj, se uporabijo določbe člena 12, tudi če stranka, zoper katero se zahteva izvršitev, nima stalnega prebivališča v nobeni od držav članic.

5.      Pritožbo zoper razglasitev izvršljivosti se vloži v 30 dneh po njeni vročitvi. Če stranka, zoper katero se zahteva izvršitev, nima stalnega prebivališča v državi članici, v kateri je bila razglašena izvršljivost, temveč v drugi državi članici, je rok za vložitev pritožbe 60 dni, teči pa začne z dnem, ko je stranki potrdilo o izvršljivosti vročeno osebno ali na njenem prebivališču. Ta rok se ne sme podaljšati zaradi oddaljenosti.

Člen 33hPostopek izpodbijanja sodne odločbe o pritožbi

Sodna odločba o pritožbi se lahko izpodbija samo po postopku, o katerem je zadevna država članica obvestila Komisijo v skladu s členom 46a.

Člen 33iZavrnitev ali razveljavitev razglasitve izvršljivosti

Sodišče, pri katerem se vloži pritožba iz člena 33g ali 33h, zavrne razglasitev izvršljivosti ali prekliče razglasitev izvršljivosti samo na podlagi enega izmed razlogov iz člena 30. Odločbo mora sprejeti nemudoma.

Člen 33jPrekinitev postopka

Sodišče, pri katerem je vložena pritožba v skladu s členom 33g ali 33h, na zahtevo stranke, zoper katero se zahteva izvršitev sodne odločbe, prekine postopek, če je bila izvršljivost sodne odločbe v državi članici izvora zaradi pritožbe začasno zadržana.

Člen 33kZačasni ukrepi, vključno z ukrepi zavarovanja

1.      Če je treba sodno odločbo priznati v skladu s tem oddelkom, lahko vlagatelj vedno uveljavlja začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, po pravu države članice izvršitve, ne da bi bilo za to treba razglasiti izvršljivost sodne odločbe v skladu s členom 33e.

2.      Razglasitev izvršljivosti po zakonu vključuje pooblastilo za uvedbo ukrepov zavarovanja.

3.      V predpisanem roku za pritožbo iz člena 33g(5) zoper razglasitev izvršljivosti in vse do odločitve o tej pritožbi ni dovoljeno zoper lastnino stranke, zoper katero se zahteva izvršitev, sprejeti nobenega ukrepa izvršbe, razen zaščitnih ukrepov.

Člen 33lDelna izvršljivost

1.      Če je s sodno odločbo odločeno o več zahtevah, pa izvršljivosti ni mogoče razglasiti glede vseh zahtev, sodišče ali pristojni organ razglasi izvršljivost za eno ali več teh zahtev.

2.      Vlagatelj lahko zahteva, da se razglasitev izvršljivosti omeji na del sodne odločbe.

Člen 33mPravna pomoč

Če je bila vlagatelju zahteve v državi članici izvora odobrena popolna ali delna brezplačna pravna pomoč ali oprostitev stroškov postopka, je ta v postopku za razglasitev izvršljivosti upravičen do kar najširše brezplačne pravne pomoči ali oprostitve stroškov postopka, ki ju dopušča pravo države članice izvršitve.

Člen 33nBrez varščine, jamstva ali pologa

Od stranke, ki v eni od držav članic vloži zahtevo za priznanje, izvršljivost ali izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, ni dovoljeno zahtevati nobene varščine, jamstva ali pologa z razlogom, da je ta stranka tuj državljan ali da nima stalnega prebivališča oziroma ne prebiva v državi članici izvršitve.

Člen 33oBrez taks, pristojbin ali dajatev

V državi članici izvršitve v postopku za razglasitev izvršljivosti ni dovoljeno zahtevati nobene takse, pristojbine ali dajatve, izračunane glede na vrednost predmeta spora.

Poglavje VJavne listine in sodne poravnave

Člen 34

Sprejemljivost javnih listin

1.        Javna listina, sestavljena v eni državi članici, ima v drugi državi članici enako dokazno moč kot v državi članici izvora ali najbolj primerljive učinke, če to ni v očitnem nasprotju z javnim redom zadevne države članice.

Oseba, ki želi uporabiti javno listino v drugi državi članici, lahko zaprosi organ, ki je sestavil javno listino v državi članici izvora, naj izpolni obrazec, ki se sprejme po svetovalnem postopku iz člena 48(2), v katerem opiše dokazno moč javne listine v državi članici izvora.

2.        Verodostojnost javne listin se lahko izpodbija le na sodiščih v državi članici izvora in se presoja po pravu te države. Izpodbijana javna listina nima nobene dokazne moči v drugi državi članici, dokler postopek izpodbijanja pred pristojnim sodiščem ni zaključen.

3.       Pravni posli ali pravna razmerja, zapisana v javni listini, se izpodbijajo na sodiščih, ki imajo pristojnost v skladu s to uredbo, in se presojajo po pravu, ki se uporablja v skladu s poglavjem III. Izpodbijana javna listina nima nobene dokazne moči v drugi državi članici, dokler postopek izpodbijanja pred pristojnim sodiščem ni zaključen.

4.        Če je izid postopka na sodišču države članice odvisen od odločitve o predhodnem vprašanju, ki zadeva pravne posle ali pravna razmerja, zapisana v javni listini o dedni zadevi, je za odločanje o tem vprašanju pristojno to sodišče.

Člen 33Izvršljivost javnih listin

1.        Javna listina, ki je izvršljiva v državi članici izvora, se razglasi za izvršljivo v drugi državi članici na podlagi zahteve, ki jo vloži zainteresirana stranka v skladu s postopkom iz členov 33b do 33o.

1a.      Za namene člena 33c(3)(b) organ, ki je sestavil javno listino na zahtevo katere koli zainteresirane stranke, izda dokazilo na obrazcu, ki se sprejme po svetovalnem postopku iz člena 48(2).

2.        Sodišče, pri katerem je vložena pritožba iz člena 33g ali člena 33h, zavrne ali razveljavi razglasitev izvršljivosti samo v primeru, če je izvršitev javne listine očitno v nasprotju z javnim redom v državi članici izvršitve ▌.

Člen 35aIzvršljivost sodnih poravnav

1.        Sodna poravnava, ki je izvršljiva v državi članici izvora, se razglasi za izvršljivo v drugi državi članici na podlagi zahteve, ki jo vloži zainteresirana stranka po postopku iz členov 33b do 33o.

1a.      Za namene člena 33c(3)(b) sodišče, ki je potrdilo poravnavo ali pred katerim je bila poravnava sklenjena, na zahtevo katere koli zainteresirane stranke izda dokazilo na obrazcu, ki se sprejme po svetovalnem postopku iz člena 48(2).

2.        Sodišče, pri katerem je vložena pritožba iz člena 33g ali člena 33h, zavrne ali razveljavi razglasitev izvršljivosti samo v primeru, če je izvršitev sodne poravnave očitno v nasprotju z javnim redom v državi članici izvršitve.

Poglavje VIEvropsko potrdilo o dedovanju

Člen 36Uvedba evropskega potrdila o dedovanju

1.      Ta uredba uvaja evropsko potrdilo o dedovanju (v nadaljnjem besedilu: potrdilo), ki se izda za uporabo v drugi državi članici in ima učinke, ki so navedeni v členu 42.

2.      Uporaba potrdila ni obvezna.

2a.    Potrdilo ne nadomešča nacionalnih dokumentov, ki se za podobne namene uporabljajo v državah članicah. Vendar potrdilo, potem ko je bilo izdano za uporabo v drugi državi članici, učinkuje, kot je navedeno v členu 42, tudi v državi članici, katere organi so ga izdali v skladu s tem poglavjem.

Člen 36aNamen potrdila

1.        Potrdilo je namenjeno dedičem in volilojemnikom z neposrednimi pravicami v dedni zadevi ter izvršiteljem oporoke ali upraviteljem zapuščine, ki morajo v drugi državi članici dokazati svoj status ali uveljavljati svoje pravice kot dediči ali volilojemniki in/ali pooblastila kot izvršitelji oporoke ali upravitelji zapuščine.

2.        Potrdilo se lahko uporablja zlasti, da se dokaže eden ali več naslednjih elementov:

(a)       status in/ali pravice vsakega dediča oziroma volilojemnika, omenjenega v potrdilu, in njihovi deleži v zapuščini;

(b)       dodelitev določenega premoženja, ki je del zapuščine, dediču/dedičem oziroma volilojemniku/volilojemnikom, omenjenemu/omenjenim v potrdilu;

(c)       pooblastila osebe, omenjene v potrdilu, za izvrševanje oporoke ali upravljanje zapuščine.

Člen 37

Pristojnost za izdajo potrdila

Potrdilo se izda v državah članicah, katerih sodišča so pristojna v skladu s členi 4, 5c, 6 ali 6a. Organ izdajatelj je:

(a)      sodišče, kot je opredeljeno v členu 2(2), ali

(b)      drug organ, ki je po nacionalnem pravu pristojen za obravnavanje dednih zadev.

Člen 38Zahteva

za potrdilo

-1.     Potrdilo se izda na zahtevo katere koli osebe iz člena 36a(1) (v nadaljnjem besedilu: prosilec).

-1a.   Prosilec lahko za vložitev zahteve uporabi obrazec, ki se sprejme po svetovalnem postopku iz člena 48(2).

1.      Zahteva vsebuje podatke, naštete v nadaljevanju, kolikor prosilec takšne podatke pozna in kolikor so potrebni za to, da organ izdajatelj lahko potrdi elemente, za katere prosilec želi, da se potrdijo. Zahtevku se priložijo vse ustrezne listine bodisi v izvirniku bodisi kopije, ki izpolnjujejo pogoje, potrebne za ugotovitev njihove verodostojnosti, brez poseganja v člen 40(1a):

(a)       podatke o zapustniku: priimek (po potrebi dekliški priimek), ime(na), spol, datum in kraj rojstva, osebno stanje, državljanstvo, identifikacijsko številko (če obstaja), naslov v času smrti, datum in kraj smrti;

(b)      podatke o prosilcu: priimek (po potrebi dekliški priimek), ime/imena, spol, datum in kraj rojstva, zakonski stan, državljanstvo, identifikacijsko številko (če obstaja), naslov ter morebitno razmerje s pokojnikom;

(ba)    podatke o morebitnem predstavniku prosilca: priimek (po potrebi dekliški priimek), ime(na), naslov in pooblastila zastopnika;

(bb)    podatke o zapustnikovem zakoncu ali partnerju ter po potrebi bivšemu(ih) zakoncu(ih) ali bivšemu(ih) partnerju(ih): priimek (po potrebi dekliški priimek), ime(na), spol, datum in kraj rojstva, osebno stanje, državljanstvo, identifikacijsko številko (če obstaja) in naslov;

(bc)     podatke o morebitnih drugih upravičencih za razpolaganje s premoženjem ob primeru smrti po zakonu: priimek in ime(na) ali ime organizacije, identifikacijska številka (če obstaja) in naslov;

(bd)    predvideni namen potrdila v skladu s členom 36a;

(be)     kontaktne podatke sodišča ali drugega pristojnega organa, ki obravnava ali je obravnaval(o) dedovanje kot tako, če to pride v poštev;

(c)       elemente, na podlagi katerih prosilec, kjer je ustrezno, uveljavlja pravico do zapuščinskega premoženja kot upravičenec in/ali pravico do izvrševanja oporoke zapustnika in/ali pravico do upravljanja zapuščine zapustnika;

(ca)     podatek o tem, ali je zapustnik uredil razpolaganje s premoženjem za primer smrti; če ni priložen ne izvirnik ne kopija, podatek o tem, kje je izvirnik;

(e)       podatek o tem, ali je pokojnik sklenil predporočno pogodbo ali pogodbo o razmerju, ki ima lahko primerljiv učinek kot zakonska zveza; če nista priložena ne izvirnik in ne kopija pogodbe, podatek o tem, kje je izvirnik;

(ea)     podatek o tem, ali je kateri od upravičencev dal izjavo o sprejemu dediščine oziroma odpovedi dediščini;

(f)       izjavo, v kateri prosilec navede, da elementi, ki jih je treba potrditi, po njegovi vednosti niso predmet spora na sodišču;

(fa)     kateri koli drug podatek, ki se prosilcu zdi koristen za izdajo potrdila.

Člen 40

Preučitev zahteve

1.      Organ, ki izda potrdilo, po prejemu zahteve preveri podatke, izjave, listine in druga dokazila, ki jih predloži prosilec. Po uradni dolžnosti opravi poizvedbe, potrebne za to preverjanje, če tako določa ali dovoljuje nacionalno pravo, ali pozove prosilca, naj predloži dodatna dokazila, ki se mu zdijo potrebna.

1a.    Če prosilec ne more predložiti kopij ustreznih listin, ki izpolnjujejo pogoje, potrebne za ugotovitev njihove verodostojnosti, se lahko organ, ki izda potrdilo, odloči sprejeti druge oblike dokazil.

1b.    Organ, ki izda potrdilo, lahko, če je tako določeno v domačem pravu, zahteva, da se pod pogoji, ki jih to pravo določa, izjave dajo pod prisego ali v obliki častne izjave.

2a.    Organ, ki izda potrdilo, stori vse potrebno, da obvesti upravičence o zahtevi za potrdilo. Če je potrebno za ugotovitev elementov, ki jih je treba potrditi, zasliši vse udeležene osebe in izvršitelje ali upravitelje ter z javnimi obvestili da možnost drugim morebitnim upravičencem, da uveljavljajo svoje pravice.

3.      Za namene tega člena pristojni organ države članice organu druge države članice, ki izda potrdilo, na njegovo zahtevo zagotovi informacije, zlasti iz zemljiške knjige, matičnih knjig in registrov, v katere se vpišejo listine in dejstva, pomembna za dedovanje, premoženjskopravna razmerja med zakoncema ali enakovredna premoženjskopravna ureditev zapustnika, če je ta pristojni organ po nacionalnem pravu pooblaščen za zagotavljanje takšnih informacij drugemu nacionalnemu organu.

Člen 40aIzdaja potrdila

1.        Organ izdajatelj po postopku iz tega poglavja nemudoma izda potrdilo, ko so elementi, ki jih je treba potrditi, ugotovljeni po pravu, ki se uporablja za dedovanje, ali po katerem koli drugem pravu, ki se uporablja za posamezne elemente. Uporabi obrazec, ki se sprejme po svetovalnem postopku iz člena 48(2). Organ izdajatelj ne izda potrdila, zlasti če

(a)       se elemente, ki jih je treba potrditi, izpodbija ali

(b)       potrdilo ne bi bilo skladno z odločbo, ki zadeva iste elemente.

2.        Organ, ki izda potrdilo, stori vse potrebno, da obvesti upravičence o izdaji potrdila.

Člen 41

Vsebina potrdila

2.      Potrdilo vsebuje naslednje podatke, kolikor so potrebni za namen, za katerega je bilo potrdilo izdano:

(a)        ime in naslov organa, ki izda potrdilo;

(aa)      referenčno številko zadeve;

(ab)      elemente, na podlagi katerih organ, ki izda potrdilo, meni, da je pristojen za izdajo potrdila,▌;

(ac)      datum izdaje;

(ad)      podatke o prosilcu: priimek (po potrebi dekliški priimek), ime(na), spol, datum in kraj rojstva, osebno stanje, državljanstvo, identifikacijsko številko (če obstaja), naslov ter morebitno razmerje z zapustnikom;

(b)        podatke o zapustniku: priimek (po potrebi dekliški priimek), ime(na), spol, datum in kraj rojstva, osebno stanje, državljanstvo, identifikacijsko številko (če obstaja), naslov v času smrti, datum in kraj smrti;

(ba)      podatke o upravičencih: priimek (po potrebi dekliški priimek), ime(na) in identifikacijska številka (če obstaja);

(c)        podatek o tem, ali je zapustnik sklenil ženitno pogodbo, ali po potrebi podatek o tem, ali je zapustnik sklenil pogodbo glede razmerja, ki ima po pravu, ki se uporablja za takšna razmerja, primerljiv učinek kot zakonska zveza, in informacije o premoženjskopravnem razmerju med zakoncema ali enakovredni premoženjskopravni ureditvi;

(d)        pravo, ki se uporablja v zapuščinskem postopku, in elemente, na podlagi katerih je bilo to pravo določeno;

(e)        podatek o tem, ali se deduje po zakonu ali oporočno na podlagi razpolaganja s premoženje za primer smrti, vključno s podatki o elementih, iz katerih izhajajo pravice in/ali pooblastila dedičev, volilojemnikov, izvršiteljev oporoke ali upraviteljev zapuščine;

(g)        po potrebi se za vsakega upravičenca navede, kako je sprejel dediščino ali se ji odpovedal;

(h)        ▌delež, ki pripada vsakemu, in po potrebi seznam pravic in/ali premoženja, ki pripadajo določenemu dediču;

(i)         seznam pravic in/ali premoženja, ki pripadajo oziroma pripada posameznemu volilojemniku;

(j)         omejitve pravic dediča/dedičev in, če je ustrezno, volilojemnika/volilojemnikov po pravu, ki se uporablja v zapuščinskih postopkih, in/ali v skladu z razpolaganjem s premoženjem za primer smrti;

(k)        pooblastila izvršitelja oporoke in/ali upravitelja zapuščine ter omejitve teh pooblastil po pravu, ki se uporablja v zapuščinskih postopkih in/ali v skladu z razpolaganjem za primer smrti.

Člen 42Učinki

potrdila

1.      Potrdilo učinkuje v vseh državah članicah, ne da bi bilo treba začeti kakšen poseben postopek.

2.      Predpostavlja se, da potrdilo točno odraža elemente, ki so bili ugotovljeni po pravu, ki se uporablja za dedovanje, ali po katerem koli drugem pravu, ki se uporablja za posamezne elemente. Za osebo, ki je na potrdilu imenovana kot dedič, volilojemnik, izvršitelj oporoke ali upravitelj zapuščine se predpostavlja, da ima status, naveden v potrdilu, in/ali pravice ali pooblastila, navedena v potrdilu, in da ni nobenih drugih pogojev in/ali omejitev v zvezi s temi pravicami ali pooblastili, razen tistih, ki so navedeni v potrdilu.

3.      Za osebo, ki na podlagi podatkov, potrjenih v potrdilu, izvršuje plačila ali izroči premoženje imetniku potrdila, navedenem kot pooblaščenec za sprejem plačila ali premoženja, se šteje, da je poslovala z osebo, ki je pooblaščena za sprejem plačila ali premoženja, razen če ve, da vsebina potrdila ni točna, ali tega ne ve zaradi hude malomarnosti.

4.      Če oseba, ki je v skladu s potrdilom upravičena razpolagati z zapuščinskim premoženjem, razpolaga s tem premoženjem v korist druge osebe, za to drugo osebo, če deluje na podlagi podatkov iz potrdila, velja, da je poslovala z osebo, ki je pooblaščena za razpolaganje z zadevnim premoženjem, razen če je vedela, da vsebina potrdila ni točna, ali tega ni vedela zaradi hude malomarnosti.

5.      Potrdilo je veljavna listina za ▌vpis zapuščinskega premoženja v ustrezni register države članice, brez poseganja v člen 1(3)(j) in (ja).

Člen 42aOverjene kopije potrdila

1.      Organ, ki izda potrdilo, hrani izvirnik potrdila ter prosilcu in kateri koli drugi osebi, ki dokaže upravičeni interes, izda eno ali več overjenih kopij.

1a.    Organ, ki izda potrdilo, za namene členov 43(3) in 44a(2) hrani seznam oseb, ki so jim bile izdane overjene kopije v skladu z odstavkom 1.

2.      Izdane overjene kopije so veljavne v omejenem obdobju šestih mesecev, pri čemer mora biti v overjeni kopiji naveden datum prenehanja veljavnosti. V izjemnih upravičenih primerih se lahko organ, pristojen za izdajo potrdila, izjemoma odloči za podaljšanje obdobja veljavnosti. Po poteku tega roka mora vsaka oseba, ki ima overjeno kopijo, organ, ki je izdal potrdilo, zaprositi za podaljšanje obdobja veljavnosti overjene kopije ali zaprositi za novo overjeno kopijo, da bi lahko še naprej uporabljala potrdilo za namene, določene v členu 36a.

Člen 43Popravek,

sprememba ali preklic potrdila▌

1.      Organ, ki izda potrdilo, na zahtevo osebe, ki izkaže upravičeni interes, ali po uradni dolžnosti popravi potrdilo, če vsebuje administrativno napako.

2.      Organ, ki izda potrdilo, na zahtevo osebe, ki izkaže upravičeni interes, ali, če to omogoča nacionalno pravo, po uradni dolžnosti spremeni ali prekliče potrdilo, če je bilo ugotovljeno, da potrdilo ali posamezni elementi potrdila niso točni.

3.      Organ, ki izda potrdilo, o popravku, spremembi ali preklicu potrdila nemudoma obvesti vse osebe, ki so jim bile izdane overjene kopije potrdila v skladu s členom 42a(1).

Člen 44

Pravna sredstva

1.        Odločbe, ki jih organ, ki izda potrdilo, sprejme v skladu s členom 40a, lahko izpodbija vsak, ki je upravičen, da zaprosi za potrdilo.

           Odločbe, ki jih organ, ki izda potrdilo, sprejme v skladu s členoma 43 in 44a(1)(a), lahko izpodbija vsak, ki izkaže upravičeni interes.

           Pravno sredstvo se vloži pri sodnem organu v državi članici organa, ki izda potrdilo, v skladu z njenim nacionalnim pravom.

2.        Če se v postopku izpodbijanja odločitve iz odstavka 1 ugotovi, da izdano potrdilo ni točno, pristojni sodni organ spremeni ali prekliče potrdilo ali poskrbi, da potrdilo popravi, spremeni ali prekliče organ, ki je potrdilo izdal..

           Če se v postopku izpodbijanja odločitve iz odstavka 1 ugotovi, da zavrnitev izdaje potrdila ni bila upravičena, pristojni sodni organ izda potrdilo ali poskrbi, da organ, ki je potrdilo izdal, ponovno preuči primer in o njem na novo odloča.

Člen 44aZačasna odložitev učinkov potrdila

1.        Učinke potrdila lahko začasno odloži:

(a)      organ, ki je potrdilo izdal, na zahtevo osebe, ki izkaže upravičeni interes, dokler se potrdilo v skladu s členom 43 ne spremeni ali prekliče, ali

(b)      sodni organ na zahtevo osebe, upravičene, da izpodbija odločitev, ki jo organ, ki je izdal potrdilo, sprejme v skladu s členom 44, dokler ni razsojeno o izpodbijani odločitvi.

2.        Organ, ki je izdal potrdilo, oziroma sodni organ nemudoma obvesti vse osebe, ki so jim bile izdane overjene kopije potrdila v skladu s členom 42a(1), o začasni odložitvi učinkov potrdila.

           V času, ko so učinki potrdila odloženi, se ne smejo izdati nobene nove overjene kopije.

Poglavje VII

Splošne in končne določbe

Člen 44b

Uradna potrditev ali podobna formalnost

Za dokumente, izdane v državi članici v okviru te uredbe, se ne zahteva nikakršna uradna potrditev ali podobna formalnost.

Člen 45Razmerje do veljavnih mednarodnih konvencij

1.      Ta uredba ne vpliva na uporabo mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so ena ali več držav članic v času sprejetja te uredbe in ki se nanašajo na zadeve, urejene s to uredbo ▌.

         Zlasti države članice, ki so pogodbenice Haaške konvencije z dne 5. oktobra 1961 o koliziji zakonov glede oblike oporočnih razpolaganj, še naprej uporabljajo določbe te konvencije namesto člena 19d te uredbe, kar zadeva formalno veljavnost oporok in skupnih oporok.

2.      Ne glede na odstavek 1 ima ta uredba v odnosih med državami članicami prednost pred konvencijami, sklenjenimi izključno med dvema ali več državami članicami, kolikor se te konvencije nanašajo na zadeve, ki so urejene s to uredbo ▌

2a.  Ta uredba ne preprečuje uporabe konvencije med Dansko, Finsko, Islandijo, Norveško in Švedsko z dne 19. novembra 1934, ki vsebuje določbe mednarodnega zasebnega prava o dedovanju, oporokah in upravljanju zapuščine, kot so jo z medvladnim sporazumom med temi državami z dne [datum] 2012 spremenile države članice pogodbenice te konvencije, v kolikor določa:

(a)          pravila o postopkovnih vidikih upravljanja zapuščine, kot je opredeljeno v konvenciji, in tozadevno pomoč organov držav pogodbenic konvencije ter

(b)          enostavnejše in hitrejše postopke za priznanje in izvrševanje sodnih odločb v dednih zadevah.

Člen 45aRazmerje do Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000

Ta uredba ne vpliva na uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti(11).

Člen 46Informacije, ki so na voljo javnosti

Države članice pošljejo Komisiji kratek opis nacionalnega prava in postopkov v zvezi z dednim pravom, vključno z informacijami o tem, kateri organi so pristojni za dedne zadeve in kateri za sprejemanje izjav o sprejemu dediščine, volila ali nujnega deleža ali odpovedi dediščini, volilu ali nujnemu deležu v skladu s členom 8, zato da bi se dale te informacije na voljo javnosti v okviru Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah.

Države članice pošljejo tudi sezname z vsemi dokumenti ali podatki, običajno potrebnimi za vpis nepremičnin, ki so na njihovem ozemlju.

Države članice informacije nenehno posodabljajo.

Člen 46a

Obveščanje o kontaktnih podatkih in postopkih

1.      Države članice Komisiji do […](12) sporočijo:

(a)      imena in kontaktne podatke sodišč ali organov, ki so pristojni za obravnavanje zahtev za razglasitev izvršljivosti v skladu s členom 33b(1) in za obravnavanje pravnih sredstev zoper sodne odločbe o takšnih zahtevah v skladu s členom 33g(2);

(b)       pravna sredstva iz člena 33h;

(c)       ustrezne podatke o organih, ki so v skladu s členom 37 pristojni za izdajo potrdila; ter

(d)       pravna sredstva iz člena 44.

Države članice obveščajo Komisijo o naknadnih spremembah teh podatkov.

2.      Komisija objavi podatke, sporočene v skladu z odstavkom 1, v Uradnem listu Evropske unije, razen naslovov in drugih kontaktnih podatkov sodišč in organov iz točke (a).

3.      Komisija tudi na vsak drug ustrezen način, zlasti prek Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, omogoči, da so vsi podatki, sporočeni v skladu z odstavkom 1, na voljo javnosti.

Člen 47

Sestava in kasnejše spreminjanje seznama iz člena 2(2)

1.        Komisija na podlagi uradnih obvestil držav članic sestavi seznam drugih organov in poklicnih pravnikov iz člena 2(2).

2.      Države članice obvestijo Komisijo o naknadnih spremembah seznama. Komisija seznam ustrezno spremeni.

3.      Komisija seznam in morebitne naknadne spremembe objavi v Uradnem listu Evropske unije.

4.      Komisija tudi na vsak drug ustrezen način, zlasti prek Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, omogoči, da so vsi podatki, sporočeni v skladu z odstavkoma 1 in 2, na voljo javnosti.

Člen 47a

Sestava in kasnejše spreminjanje dokazil in obrazcev iz členov 33c, 34, 35, 35a, 38 in 40a

Komisija sprejme izvedbene akte, s katerimi sprejme in kasneje spreminja dokazila in obrazce iz členov 33c, 34, 35, 35a, 38 in 40a. Ta izvedbena pravila se sprejmejo v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 48(2).

Člen 48Postopek v odboru

1.      Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.      Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 4 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 49Pregled▌

Komisija […](13) Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo o uporabi te uredbe, vključno z oceno vseh praktičnih težav v zvezi z vzporednimi izvensodnimi poravnavami v dednih zadevah v različnih državah članicah ali izvensodnimi poravnavami v eni državi članici, ki potekajo vzporedno s poravnavami pred sodnim organom v drugi državi članici. Poročilu se po potrebi priložijo predlogi sprememb.

Člen 50Prehodne določbe

1.      Ta uredba se uporablja za dedovanje po osebah, umrlih ob ali po začetku njene uporabe.

2.      Če je pokojnik pred začetkom uporabe te uredbe izbral pravo, ki se uporablja za njegovo zapuščino, se ta določitev ▌šteje za veljavno, če izpolnjuje pogoje iz poglavja III ali če je bila veljavna po veljavnih pravilih mednarodnega zasebnega prava v času izbire v državi, v kateri je imel pokojnik običajno prebivališče, ali v kateri koli drugi državi, katere državljanstvo je imel.

2a.    Razpolaganje s premoženjem za primer smrti, napravljeno pred začetkom uporabe te uredbe, je materialno in formalno dopustno in veljavno, če izpolnjuje pogoje iz poglavja III ali če je bilo materialno in formalno dopustno in veljavno po veljavnih pravilih mednarodnega zasebnega prava v času, ko je bilo razpolaganje s premoženjem napravljeno, v državi, v kateri je imel zapustnik običajno prebivališče, ali v kateri koli drugi državi, katere državljanstvo je imel, ali v kateri koli drugi državi, kjer se vodi zapuščinski postopek.

2b.    Če je bilo razpolaganje s premoženjem za primer smrti sestavljeno pred dnem začetka uporabe te uredbe v skladu s pravom, ki ga je pokojnik lahko izbral v skladu s to uredbo, se to pravo šteje kot izbira za obravnavanje zapuščinske zadeve.

Člen 51Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od […](14), razen členov 46 in 46a, ki se uporabljata od […](15), in členov 47, 47a in 48, ki se uporabljajo od […](16).

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah v skladu s Pogodbama.

V …

Za Evropski parlament                                 Za Svet

Predsednik                                                    Predsednik

(1)

UL C 44, 11.02.11, str. 148.

(2)

* Spremembe: krepki ležeči tisk označuje novo ali spremenjeno besedilo, simbol ▌pa tiste dele besedila, ki so bili črtani.

(3)

            UL C 44, 11.02.11, str. 148.

(4)

          UL C 12, 15.1.2001, str. 1.

(5)

          UL C 53, 3.3.2005, str. 1.

(6)

         UL C 115, 4.5.2010, str. 1.

(7)

          UL L 174, 27.6.2001, str. 25.

(8)

         UL L 124, 8.6.1971, str. 1.

(9)

          UL L 55, 28.2.2011, str. 13.

(10)

         UL L 324, 10.12.2007, str. 79.

(11)

        UL L 160, 30.6.2000, str. 1.

(12)

        UL: Devet mesecev pred začetkom uporabe uredbe.

(13)

        UL: Deset let po začetku uporabe uredbe.

(14)

        UL: Šestintrideset mesecev po začetku veljavnosti uredbe.

(15)

        UL: Devet mesecev pred začetkom uporabe uredbe.

(16)

        UL: Dan po sprejetju uredbe.


OBRAZLOŽITEV

I. Uvod

Enotna povezovalna merila za sodno pristojnost in veljavno pravo so v središču evropskih rešitev. V predlogu Komisije je pri obeh odločilni dejavnik običajno prebivališče. S tem pa je povezana pravica pokojnika do izbire prava svoje države kot dednega prava, skupaj z možnostjo, da se primer lahko prenese na sodišče iz domače države.

Predlog je treba oceniti v luči te povezave.

Vsaka rešitev ima svoje prednosti in slabosti. Vedno bodo obstajala sosledja dogodkov, katerih rezultat ni popolnoma zadovoljujoč. Takšna je narava tega vprašanja: zahtevna snov, različnost življenjskih okoliščin in različna mnenja z nasprotujočimi si cilji. Ocena mora upoštevati vse vidike.

Osnovne odločitve predloga Komisije je zaradi tega treba podpreti. V osnovi ustrezajo tudi stališču Evropskega parlamenta o zeleni knjigi(1). Predlog ustvarja pravno varnost, je razmeroma jasen in preprost, obravnava najpomembnejših vprašanj pa je razumljiva tudi za laike. Izognil se je razdelitvi zapuščin. Zaradi povezave z običajnim prebivališčem bo pristojno sodišče praviloma lahko uporabilo domače pravo, in sicer tudi v povezavi z državljani tretjih držav. Večinoma bo kraj običajnega prebivališča pokojnika tudi središče njegovih interesov.

Pri izbiri prava se lahko zagotovi usklajenost prek prenosa na sodišče domače države.

Nova pravica do izbire prava krepi samostojnost državljanov. Z omejitvijo na državljanstvo je hkrati ohranjen javni red kot lastnost dednega prava, zagotovljeno je varstvo družinskih članov, v veliki meri pa se preprečijo utaje ali zlorabe. Državljanstvo je zanesljivo merilo za povezovanje.

Na tej podlagi je mogoče predvideti priznavanje in izvršbo odločb.

Predlog Komisije temelji na vzpostavitvi evropskega potrdila o dedovanju. Pri tem ne gre za zaključno, pravnomočno odločbo o dedovanju, ampak bolj za potrdilo o dedovanju, ki bo v čezmejnih razmerah dokazovalo vpise v registre in služilo kot izkaz dobre vere za prejemnike podedovanega premoženja, kar bi odločilno izboljšalo čezmejni pravni in poslovni promet na področju dedovanja.

Na kratko:

Za državljane, ki imajo običajno prebivališče v svoji domači državi in ki imajo tam vse svoje premoženje, se nič ne spremeni, Tudi za njihovo premoženje, zlasti nepremičnine, zunaj njihove domače države, v celoti in brez posebnih oporočnih določb velja pravo njihove države.

Če imajo državljani svoje običajno prebivališče zunaj domače države ali ga želijo tja prenesti, lahko izberejo pravo domače države, kar je bistvena izboljšava.

Tudi zapuščinski svetovalci s tem pridobijo zanesljivo osnovo za svoje delovanje.

Sodišča ali drugi pristojni organi bi lahko praviloma uporabljali domače pravo.

Reševanje čezmejnih dedovanj bo precej poenostavljeno.

Za državljane, ki so imeli običajno prebivališče zunaj svoje države in niso izbrali prava, v primeru smrti pogosto velja dedno pravo države prebivanja. To je novost za vse države članice. Glede pomislekov je treba omeniti, da je to pravno stanje že zdaj prisotno v mnogih primerih, ne da bi se državljani tega zavedali.

Te pomisleke je mogoče odpraviti z informacijskimi kampanjami. Vsak pristop ima prednosti in slabosti in ni mogoče naenkrat upoštevati vseh ciljev. Poročevalec meni, da je sedanje pravno stanje in kateri koli drug pristop precej bolj problematičen, zato ocenjuje, da je predlagani koncept najbolj zaželen.

Uredba ne more rešiti vseh težav in ne bi smela urejati vseh podrobnosti, bo pa precej izboljšala trenutno pravno stanje. Državljani pridobijo jasen in varen temelj za urejanje svoje zapuščine. Bolje lahko uveljavljajo svoje pravice na notranjem trgu. Pravna jasnost in pravna varnost sta osrednji pravni lastnosti prav v dednem pravu. Uredba te lastnosti krepi, koristi javnosti in prinaša veliko evropsko dodano vrednost.

Iz previdnosti je treba omeniti naslednje:

1) Pravo, ki se uporablja, ne vpliva na veljavno obdavčevanje dediščin.

2) Uredba ureja le mednarodno zasebno pravo, materialno dedno pravo ostaja nespremenjeno.

3) Združeno kraljestvo in Irska sta uporabili pravico do zavrnitve.

Pravna podlaga predloga uredbe je člen 81 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

II. Posamezna vprašanja

Kljub temu, da je poročevalec osnovne sklepe predloga podprl, ostajajo v predlogu resni problemi, potrebni so popravki in dodatki. Naj omenimo le nekatere.

Običajno prebivališče

Običajno prebivališče je ključni koncept uredbe. Upravičeno uživa posebno pozornost in vzbuja željo po čim jasnejši opredelitvi, vendar opredelitev z omejujočimi pogoji in/ali roki ne bi mogla zaobjeti množice različnih življenjskih razmer. Določitev prebivališča s tem ne bi postala zanesljivejša, zgolj dolgotrajnejša. Po smrti je treba čim prej določiti pristojno sodišče. To lahko in mora v konkretnem primeru določiti običajno prebivališče in svojo pristojnost na podlagi skupnih meril, kot je opisano v eni od uvodnih izjav. Poleg treba je treba omeniti, da je le v redkih nacionalnih pravnih ureditvah sprejeta zakonska opredelitev tega pojma, opredeljen ni niti v evropski uredbi o preživninskih obveznostih niti v celi vrsti mednarodnih sporazumov.

Pravica do izbire prava

Pravica do izbire prava, ki se uporablja, je za veliko državljanov in držav novost in hkrati poglavitni del predloga. V zvezi z „favor testamenti” bi bili potrebni različni dodatki in pojasnila.

Omejitev materialnega in postopkovnega prava držav članic

Uredba ureja le mednarodno zasebno pravo držav članic in ne njihovega materialnega dednega prava oziroma drugega materialnega ali postopkovnega prava. Vseeno obstajajo manjši vdori in prekrivanja. Razlog za to so razlike v dednem pravu, materialnem pravu in postopkih dedovanja v različnih državah članicah.

Materialno in postopkovno pravo držav članic ostaja na predlog poročevalca kar se da nedotaknjeno. Za dediče lahko to pomeni dodatne birokratske stroške (gl. člen 21). Zaradi tega je poročevalec preventivno pripravil drugi predlog, ki po njegovem mnenju vsebuje minimalne določbe, da ne bi ovirali nacionalnega materialnega in postopkovnega prava.

Dedne pogodbe

Dedne pogodbe predstavljajo v mednarodnem zasebnem pravu posebno težavo, saj jih nekatere države ne poznajo oziroma celo prepovedujejo. Jasno bi moralo biti, da uredba ločeno ureja dedno pravo in s tem pravo o nujnih deležih za vse udeležence dedne pogodbe.

Spremembe bi morale biti tudi v interesu držav članic, ki ne poznajo dednih pogodb.

Javni red

Pridržek javnega reda je priznano pravno načelo v mednarodnem zasebnem pravu. V odnosih med državami članicami bi moral spričo skupnih pravnih prepričanj in vrednot postati nepomemben.

Pomisleki, da se bodo pojavile nove možnosti za izogibanje pravu o nujnih deležih, so neutemeljeni. Praktično vse države članice poznajo pravo o nujnih deležih, čeprav morda ne v isti obliki. Če je pokojnik izbral svoje domače pravo, ni nobenega razloga, da bi razmišljali o izogibanju. Če bi pravico do izbire prava povezali z običajnim prebivališčem, bi bil to utemeljen pomislek. Po predlogu za državljana ni dovolj, da imajo običajno prebivališče v drugi državi članici, marveč mora imeti običajno prebivališče v tej državi ob smrti (ni pa nujno, da je tam tudi umrl). Nekoliko za lase privlečena se zdi domneva, da bi množica ljudi iz tega stališča spremenila svoje običajno prebivališče z namenom, da bi ga obdržali do svoje smrti. Posamezniki, ki se želijo na vsak način izogniti zakonu, bodo tudi v obstoječi ureditvi našli možnosti za to.

Priznavanje javnih listin

Poročevalec podpira priznavanje javnih listin v smislu njihovega prostega kroženja, priznanja njihove avtentičnosti in formalne moči dokazovanja. Beseda „priznavanje“ pa lahko pripelje do nesporazumov v nekaterih jezikih, saj ni sama po sebi umevna, temveč mora biti v nekaterih okoliščinah raztolmačena.

Evropsko potrdilo o dedovanju

Evropsko potrdilo o dedovanju bi se moralo omejiti na čezmejne zadeve. Za izdajo bi moral biti pristojen vsak organ – sodišče, javni organi, notarji in drugi organi – ki se ukvarja z zapuščino. Te organe bi morala določiti država članica, katere pristojnost je utemeljena v skladu s poglavjem II.

(1)

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. novembra 2006 s priporočili Komisiji o dedovanju in oporokah (UL C 314 E, 21.12.2006, str. 342).


POSTOPEK

Naslov

Pristojnost, pravo, ki se uporablja, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb in javnih listin v zapuščinskih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju

Referenčni dokumenti

COM(2009)0154 – C7-0236/2009 – 2009/0157(COD)

Datum predložitve EP

14.10.2009

 

 

 

Pristojni odbor

       Datum razglasitve na zasedanju

JURI

22.10.2009

 

 

 

Odbori, zaprošeni za mnenje

       Datum razglasitve na zasedanju

LIBE

22.10.2009

 

 

 

Odbori, ki niso podali mnenja

       Datum sklepa

LIBE

10.5.2010

 

 

 

Poročevalec/-ka

       Datum imenovanja

Kurt Lechner

9.11.2009

 

 

 

Obravnava v odboru

2.12.2009

28.1.2010

22.3.2010

29.4.2010

 

1.12.2010

21.3.2011

20.6.2011

11.7.2011

Datum sprejetja

1.3.2012

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

21

0

2

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Raffaele Baldassarre, Luigi Berlinguer, Sebastian Valentin Bodu, Françoise Castex, Christian Engström, Marielle Gallo, Giuseppe Gargani, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Sajjad Karim, Klaus-Heiner Lehne, Antonio Masip Hidalgo, Jiří Maštálka, Alajos Mészáros, Bernhard Rapkay, Evelyn Regner, Alexandra Thein, Rainer Wieland, Cecilia Wikström, Tadeusz Zwiefka

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Piotr Borys, Cristian Silviu Buşoi, Kurt Lechner, Eva Lichtenberger, Angelika Niebler, Dagmar Roth-Behrendt

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Oreste Rossi, Jacek Włosowicz

Datum predložitve

6.3.2012

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov