POROČILO s priporočili Komisiji o uporabi načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske

10.5.2012 - (2011/2285(INI))

Odbor za pravice žensk in enakost spolov
Poročevalka: Edit Bauer
(Pobuda – člen 42 Poslovnika)

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

s priporočili Komisiji o uporabi načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske

(2011/2285(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–   ob upoštevanju členov 8 in 157 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–   ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (preoblikovano)[1],

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. septembra 2010 „Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015“ (COM(2010)0491),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. marca 2010 z naslovom „Okrepljena zaveza za enakost med ženskami in moškimi – Listina žensk (COM(2010)0078)“,

–   ob upoštevanju poročila Komisije iz maja 2010 o razlikah v plačilu med spoloma v Evropi s pravnega vidika,

–   ob upoštevanju poročila Komisije iz februarja 2009, ki ga je pripravila evropska mreža pravnih strokovnjakov s področja enakosti spolov, o prenosu preoblikovane Direktive 2006/54/ES,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Odprava razlike v plačilu med ženskami in moškimi“ (COM(2007)0424),

–   ob upoštevanju poročila Komisije iz februarja 2007, ki ga je pripravila mreža pravnih strokovnjakov Komisije na področju zaposlovanja, socialnih zadev in enakosti med moškimi in ženskami, z naslovom „Pravni vidiki razlik v plačilu med spoloma“,

–   ob upoštevanju evropskega pakta za enakost med spoloma (2011–2020), ki ga je Svet sprejel 7. marca 2011,

–   ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije, ki temelji na členu 157 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–   ob upoštevanju poročila Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev (EUROFOUND) z dne 5. marca 2010 z naslovom „Odprava razlik v plačilu med spoloma: ukrepi vlad in socialnih partnerjev“,

–   ob upoštevanju okvira ukrepov evropskih socialnih partnerjev za enakopravnost žensk in moških z dne 1. marca 2005 in njihovih poročil o spremljanju iz let 2006, 2007 in 2008 ter končnega poročila o oceni iz leta 2009,

–   ob upoštevanju določb Konvencije Mednarodne organizacije dela (MOD) iz leta 1994 o delu s krajšim delovnim časom[2], v skladu s katero morajo države v pogodbe o javnih naročilih vključiti delovno klavzulo, ki vključuje vprašanje enakega plačila,

–   ob upoštevanju konvencije št. 100 MOD z naslovom „Enako plačilo“,

–   ob upoštevanju spletnega seminarja MOD in OZN o globalnem dogovoru iz marca 2011 z naslovom „Kako doseči enako plačilo za delo enake vrednosti?“,

–   ob upoštevanju člena 11(1)(d) Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki jo je z resolucijo 34/180 z dne 18. decembra 1979 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. novembra 2008 o uporabi načela enakega plačila za moške in ženske[3],

–   ob upoštevanju poročila Komisije z dne 3. februarja 2009 o nadaljnjem ukrepanju v zvezi z resolucijo z dne 18. novembra 2008,

–   ob upoštevanju pobude desetih poslank z dne 8. marca 2010 za oblikovanje zakonodajnega samoiniciativnega poročila o „enakem plačilu za enako delo“ v skladu s členom 42 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju členov 42 in 48 Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov in mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7–0160/2012),

A. ker po najnovejših začasnih in nepopolnih podatkih ženske v Evropski uniji v povprečju zaslužijo 16,4 % manj kot moški (razlika v plačilu med spoloma se v državah članicah giblje med 4,4 % in 27,6 %) in ker je, kljub obsežni zakonodaji, ki je v veljavi že skoraj 40 let, ter sprejetim ukrepom in sredstvom, porabljenim za poskuse zmanjševanja te razlike[4], napredek izjemno počasen (na ravni EU je bilo leta 2006 razhajanje 17,7 %, leta 2008 17,6 %, leta 2009 16,9 % in leta 2010 16,4 %), in se je v nekaterih državah članicah razlika celo povečala; ker bi lahko bila dejanska razlika v plačilu med spoloma višja, saj še manjkajo podatki za tri države članice;

B.  ker so vzroki za še vedno visoko razliko v plačilu med spoloma kompleksni, številni in pogosto soodvisni ter segajo veliko dlje od izplačila enakega zneska za enako delo enake vrednosti; ker so med vzroki posredna in neposredna diskriminacija ter tudi družbeni in gospodarski dejavniki, kot so poklicno ter horizontalno in vertikalno močno segregirani trgi dela, podcenjevanje ženskega dela, neenakost pri usklajevanju delovnega in zasebnega življenja ter tradicija in stereotipi, med drugim pri izbiranju izobraževalnih poti, šolskem usmerjanju, dostopu do poklicev in zaposlitvenih vzorcih ter posledično pri poklicni poti, zlasti za dekleta in ženske, ki jih vodijo do tipično ženskih poklicev, ki so slabše plačani; ker strokovne analize kažejo, da sta posredna in neposredna diskriminacija odgovorni za približno polovico razlike;

C. ker je razlika v plači prepogosto vezana na kulturno tradicijo ter pravne in gospodarske dejavnike, ki so prisotni v sodobni družbi;

D. ker morajo ženske v poprečju delati do 2. marca 2012, da bi zaslužile toliko, koliko so v povprečju zaslužili moški v letu do 31. decembra 2011;

E.  ker je uporaba načela enakega plačila za enako delo in delo enake vrednosti bistvena za zagotovitev enakosti med spoloma; ker bi bilo treba Komisijo in države članice pozvati, naj zbirajo in redno objavljajo statistične podatke, ki kažejo ne samo povprečne urne postavke, temveč tudi višino plače, ki jo moški in ženske prejmejo za enako ali enakovredno delo;

F.  ker je preoblikovana Direktiva 2006/54/ES pripomogla k izboljšanju položaja žensk na trgu dela, vendar ni bistveno spremenila zakonodaje o odpravi razlik v plačilu med spoloma; ker predhodne raziskave, ki so jih opravili strokovnjaki, kažejo, da se je zakonodaja v državah članicah le malo spremenila – ali pa sploh ne – in da delodajalci niso bili kaznovani; ker je problematika tako kompleksna, da terja ne le izboljšanje zakonodaje, temveč tudi vseevropsko strategijo za odpravljanje razlik v plačilu med spoloma, kar posledično zahteva močno vodilno vlogo EU pri usklajevanju politik, spodbujanju dobrih praks in vključevanju različnih udeležencev;

G. ker trendi kažejo, da se višina plače vse pogosteje dogovori z vsakim posameznikom posebej, kar vodi v individualiziran plačni sistem, ki je nejasen in nepregleden, to pa povzroča vse večje razlike v plačilu med zaposlenimi na podobnih ravneh in lahko povzroči večanje razlik v plačilu med spoloma; ker je treba manj centralizirane in bolj individualizirane sisteme določanja plač razumeti kot precej zaskrbljujoč pojav, varstvo podatkov pa ne sme biti upravičen izgovor za neobjavo statističnih podatkov o plačah;

H. ker so v vseh državah članicah študentke uspešnejše od študentov in predstavljajo 59 % vseh oseb z univerzitetno izobrazbo; ker so po drugi strani zaradi tradicije in stereotipov v manjšini med diplomiranci na področjih, kot sta matematika in računalništvo;

I.   ker so veščine in znanje žensk ter poklici, v katerih ženske prevladujejo, pogosto podcenjeni, ne da bi za to nujno obstajala utemeljitev na podlagi objektivnih meril; ker bi lahko povečevanje poklicnih možnosti žensk in spreminjanje izobraževalnih vzorcev pozitivno vplivalo na reševanje vprašanja razlike v plačilu med spoloma, recimo s povečanjem števila znanstvenic in inženirk;

J.   ker so ženske pogosto zaposlene za krajši delovni čas in ker je razlika v plačilu med spoloma pri zaposlenih za krajši delovni čas skoraj dvakrat večja kot pri zaposlenih za polni delovni čas;

K. ker strokovne analize kažejo, da se razlika v plačilu med spoloma začne kazati, ko se ženska vrne na trg dela po prvem porodniškem dopustu in se povečuje s ponavljajočimi se prekinitvami poklicne poti zaradi zunanjih dejavnikov, kot so prekinitve v zaposlitvi zaradi otrok in zaradi skrbi za odvisne družinske člane, in se ponavadi povečuje s starostjo in s stopnjo izobrazbe; ker zaradi počasnejših, krajših in/ali prekinjenih poklicnih poti žensk nastanejo razlike med spoloma tudi pri prispevkih za sisteme socialne varnosti in so zato ženske bolj izpostavljene tveganju revščine v starosti;

L.  ker podatki kažejo, da so pridobljena izobrazba in izkušnje pri ženskah finančno slabše nagrajene kot pri moških; ker je treba, poleg načela enakega plačila za enakovredno delo, ki ne sme biti izkrivljeno zaradi stereotipnega pristopa, odpraviti družbene vloge, ki so do sedaj precej vplivale na izobraževalne in poklicne izbire moških in žensk, izobraževanje pa lahko in mora prispevati k odpravi stereotipov v zvezi s spoloma v družbi; ker zaradi porodniškega in starševskega dopusta ne sme priti do diskriminacije žensk na trgu dela;

M. ker delodajalci v pretežno ženskih panogah in dejavnostih v povprečju plačujejo nižje plače in ker imajo te panoge in dejavnosti ponavadi manj kolektivnega zastopanja in pogajalske moči;

N. ker morajo delodajalci v skladu z zakonodajo in evropsko sodno prakso uporabljati enaka merila ocenjevanja za vse zaposlene, ker morajo biti dogovori o prejemkih razumljivi in pregledni ter ker morajo uporabljena merila upoštevati naravo in vrsto dela in ne smejo vsebovati diskriminacijskih elementov;

O. ker so med ženskami, ki so večkratno prikrajšane, recimo invalidkami, pripadnicami manjšin in nekvalificiranimi delavkami, razlike v plačilu še večje;

P. ker do pristojnih sodišč pride le malo pritožb glede diskriminacije v obliki razlike v plačilu med spoloma[5]; ker za to, da je tožb tako malo, obstaja veliko razlogov, vključno s pomanjkanjem informacij o plačilu, problematičnim obsegom primerjave, pomanjkanjem lastnih sredstev tožnika ter pomanjkanjem nadzora nad organizacijami, ki ne objavljajo podatkov o plačah, ter njihovega kaznovanja;

Q. ker ima lahko Evropski inštitut za enakost med spoloma temeljno vlogo pri spremljanju razvoja razlik v plačilu med spoloma ter analizi vzrokov za te razlike in oceni učinka zakonodaje;

R.  ker je Parlament večkrat pozval Komisijo, naj sprejme pobude, tudi za revizijo obstoječe zakonodaje, da bi se odpravile razlike v plačilu med spoloma ter da bi se odstranila grožnja revščine med upokojenci, ki je večja med ženskami, kar je neposredna posledica razlike v plačilu med moškimi in ženskami;

1.  poziva Komisijo, naj najpozneje do 15. februarja 2013 pregleda Direktivo 2006/54/ES v skladu z njenim členom 32 in naj na osnovi člena 157 PDEU predlaga spremembe ob upoštevanju podrobnih priporočil, navedenih v prilogi te resolucije, vsaj glede naslednjih vidikov problematike razlik v plačilu med spoloma:

–   opredelitve,

–   analiza stanja in preglednost rezultatov,

–   ocena dela in razvrstitev delovnih mest,

–   organi za enakost in pravna sredstva,

–   socialni dialog,

–   preprečevanje diskriminacije,

–   vključevanje načela enakosti spolov,

–   sankcije,

–   izboljševanje predpisov in politike EU;

2.  potrjuje, da ta priporočila spoštujejo temeljne pravice in načelo subsidiarnosti;

3.  meni, da zahtevani predlog ne bo imel finančnih posledic;

4.  priznava, da obstaja več vzrokov za povečevanje razlik v plačilu in da je zato za vsestranski pristop na več ravneh potrebna močna vodilna vloga Evropske unije pri usklajevanju politik, spodbujanju najboljših praks in vključevanju različnih udeležencev, kot so evropski socialni partnerji in nevladne organizacije, da bi se oblikovala vseevropska strategija za odpravljanje razlik v plačilu med spoloma;

5.  poziva države članice, naj dosledno izvajajo preoblikovano Direktivo 2006/54/ES in naj spodbujajo zasebni in javni sektor k aktivnejšemu sodelovanju pri odpravljanju razlik v plačilu med spoloma, partnerjem pa naj omogočijo pogajanja o načrtih za enakost med moškimi in ženskami na ravni podjetij, držav in EU; meni, da bi morale države članice in Komisija spodbujati socialne partnerje, vključno z delodajalci, naj uvedejo sheme ocenjevanja dela, ki ne bodo pristranske glede na spol, naj izvajajo sisteme razvrstitve delovnih mest ter pospešujejo koncept dela, ki temelji na enakem plačilu;

6.  poziva države članice, naj same delujejo kot zgled v boju proti neenakosti plač za ženske v javni upravi, javnih ustanovah in javnih podjetjih na splošno;

7.  poudarja, da so kolektivna pogajanja pomembna za preprečevanje diskriminacije žensk, predvsem v zvezi z dostopom do zaposlitve, plačo, delovnimi pogoji, poklicnim napredovanjem in poklicnim usposabljanjem;

8.  pozdravlja pobudo Komisije o dnevu enakega plačila, ki je bil prvič razglašen 5. marca 2011, drugič pa je bil obeležen 2. marca 2012;

9.  opozarja, da neenako plačilo na podlagi katerega koli drugega dejavnika, na primer rasne ali etnične pripadnosti, spolne usmerjenosti ali veroizpovedi, ni dopustno;

10. pozdravlja pobudo Sveta pod belgijskim predsedstvom leta 2010 o oceni in posodobitvi količinskih in kakovostnih kazalnikov;

11. spodbuja Komisijo, naj razvija tesnejše sodelovanje med državami članicami v zvezi z raziskovanjem, analiziranjem in celovitim izkoriščanjem izmenjave najboljših praks;

12. spodbuja države članice, naj – kadarkoli je to mogoče ob sodelovanju socialnih partnerjev – izmenjujejo najboljšo prakso in poglabljajo sodelovanje pri razvijanju novih zamisli za odpravljanje razlik v plačilu;

13. poziva Komisijo in države članice, naj se v vseh ustreznih politikah EU in v nacionalnih programih, zlasti tistih za boj proti revščini, borijo proti razliki v plačilu med moškimi in ženskami;

14. predlaga, naj države članice razmislijo, ali bi bile pripravljene imenovati varuha enakega plačila, ki bi spremljal stanje v svoji državi članici ter o doseženem napredku poročal nacionalnemu parlamentu in Evropskemu parlamentu;

15. poziva Komisijo, naj pregleda direktivo Sveta o okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, da bi odpravili razliko v plačilu med spoloma;

16. spodbuja socialne partnerje, naj prevzamejo svoj del odgovornosti za oblikovanje plačne strukture, ki bi bolj upoštevala enakost spolov, naj zagotovijo tečaje pogajalskih spretnosti, ki vključujejo pogajanja o plačilu, naj spodbujajo ozaveščanje o enakem plačilu, predvsem zaradi uvedbe obveznih revizij plač, ter naj okrepijo položaj žensk v okviru strukture socialnega partnerstva, zlasti na položajih, kjer se sprejemajo odločitve;

17. poziva države članice, naj zagotovijo možnost uporabe kolektivnih pravnih sredstev v primerih kršitev načela enakega plačila in na ta način omogočijo posameznikom in/ali predstavniškim telesom, da s privolitvijo tožnika v njegovem imenu sprožijo sodne postopke, nevladnim organizacijam in sindikatom pa naj podelijo pravni status, ki jim bo omogočal zastopanje žrtev diskriminacije tudi v upravnih postopkih; poziva Evropsko komisijo, naj v povezavi s prihajajočim predlogom horizontalnega instrumenta o kolektivnih pravnih sredstvih preuči možnost vključitve kolektivne poprave krivic za kršitve načela enakega plačila;

18. poudarja, da se zelo malo pritožb zaradi spolne diskriminacije pri plačilu prebije do pristojnih sodišč (rednih ali upravnih); zato spodbuja Komisijo in države članice, naj nadaljujejo s kampanjami za ozaveščanje, ki vključujejo ustrezne informacije o bremenu dokazovanja, glede na to, da je to zelo pomembno pri zagotavljanju načela enakega obravnavanja;

19. meni, da je treba izboljšati in poenostaviti postopke in mehanizme za zaščito načela enakega plačila za delo enake vrednosti in za prepoved vseh oblik diskriminacije na podlagi spola;

20. poziva države članice ter delavske in delodajalske organizacije, naj skupaj oblikujejo instrumente za objektivno ocenjevanje dela, da bi se zmanjšale razlike v plačilu moških in žensk;

21. spodbuja države članice, naj določijo cilje, strategije in roke za zmanjšanje razlik v plačilu med spoloma ter za izenačenje plačila za enako in enakovredno delo;

22. poziva Komisijo, naj spodbuja nadaljnje raziskave o različnih strategijah prožne varnosti, da bi ocenili, kako vplivajo na razlike v plačilu glede na spol, in ugotovili, kako lahko te strategije pomagajo v boju proti diskriminaciji na podlagi spola;

23. pozdravlja sklepe Sveta z dne 6. decembra 2010, v katerih ta poziva države članice, naj sprejmejo celovite ukrepe za odpravo vzrokov za neenako plačilo;

24. meni, da bi se lahko razlike v plačilu glede na spol zmanjšale, če bi se povečal delež zaposlenih žensk, zlasti na najvišjih delovnih mestih; poudarja, da morajo imeti ženske aktivnejšo vlogo pri gospodarskem odločanju in zastaviti svoj vpliv za rešitve, ki bodo vključevale vidik enakosti spolov; opozarja na ugotovitve raziskav, po katerih obstaja močna korelacija med večjim številom žensk na vodilnih položajih in višjimi dobički teh podjetij iz sredstev, prodaje in naložbenega kapitala;

25. opozarja države članice na sprejete zaveze o tem, da bodo preučile, kako na razlike v plačilu vplivata zaposlitvena in davčna politika;

26. predlaga, da Evropski parlament začne podeljevati nagrado „Ženske v poslovnem svetu v Evropi“, ki bi bila namenjena delodajalcem (podjetjem, institucijam in javnim organom), ki so v ospredju pri spodbujanju žensk, podpirajo ženske na vodilnih položajih in upoštevajo načelo enakega plačila;

27. poudarja, da so potrebni ukrepi za poklicen razvoj in sistem napredovanja, ki bosta dejansko spodbujala enakost moških in žensk; opozarja, da je to načelo del koncepta socialne odgovornosti podjetij, ki se spodbuja na mednarodni in nacionalni ravni in bi ga bilo treba razvijati v vseh državah članicah;

28. naroči svojemu predsedniku, naj posreduje to resolucijo in spremljajoča podrobna priporočila Komisiji in Svetu ter vladam in parlamentom držav članic.

• [1]  UL L 204, 26.7.2006, str. 23.
• [2]  http://www.ilo.org/ilolex/cgi-lex/pdconv.pl?host=status01&textbase=iloeng&document=178&chapter=1&query=%23status%3D01&highlight=on&querytype=bool&context=0.
• [3]  UL C 16 E, 22.1.2010, str. 21.
• [4]  Trajnostni razvoj v Evropski uniji: poročilo o spremljanju strategije trajnostnega razvoja EU za leto 2011, Eurostat, 2011.
• [5]  Referenčni dokument, priložen sporočilu Komisije z naslovom Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015, SEC(2010)1080, str. 36.

PRILOGA K PREDLOGU RESOLUCIJE:PODROBNA PRIPOROČILA O VSEBINI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

Priporočilo št. 1: OPREDELITVE POJMOV

Direktiva 2006/54/ES vsebuje opredelitev enakega plačila z določbami iz Direktive 75/117/EGS. Da bi imeli na voljo natančnejše kategorije kot orodja za obravnavanje razlike v plačilu glede na spol, je treba podrobneje opredeliti različne pojme, kot so:

– razlika v plačilu med spoloma, katere opredelitev ne sme zajemati le bruto urnega plačila, temveč mora ločiti med neprilagojeno in „neto“ razliko v plačilu med spoloma;

– neposredna in posredna diskriminacija pri plačilu;

– plačilo, pri čemer mora opredelitev zajemati neto plače ter vse finančne dodatke in prejemke v naravi, povezane z delom;

– razlika v pokojninah (v različnih stebrih pokojninskih sistemov, na primer v sistemih sprotnega plačevanja, poklicnih pokojninah, kot nadaljevanje razlike v plačilu po upokojitvi);

– delo, ki se obravnava kot „enako“ (v posameznih poklicnih kategorijah),

– enakovredno delo, da se navedejo pomembni dejavniki;

– delodajalec, da se zagotovi jasna opredelitev odgovornosti za delavsko plačo in vsako morebitno neenakost v plači;

– panoge in kolektivni sporazumi: treba bi bilo bolje pojasniti, da se na sodišču lahko primerjajo delovna mesta iz različnih kolektivnih sporazumov in različnih panog, če so ta delovna mesta primerljiva kot enako ali enakovredno delo;

Priporočilo št. 2: ANALIZA STANJA IN PREGLEDNOST REZULTATOV

2.1. Pomanjkanje informacij in osveščenosti med delodajalci in zaposlenimi o obstoječih ali možnih razlikah v plačilu znotraj podjetja ter njihovo nezanimanje slabita izvajanje načela, zapisanega v Pogodbi in v veljavni zakonodaji.

2.2. Ker primanjkuje natančnih, primerljivih in skladnih statističnih podatkov, vključno s podatki o razlikah v plačilu med spoloma v primeru dela s skrajšanim delovnim časom, razlikah v pokojnini in obstoječih nižjih plačah žensk, zlasti v poklicih, ki jih po tradiciji opravljajo predvsem ženske, bi morale države članice v celoti upoštevati razliko v plačilu moških in žensk v svoji socialni politiki in jo obravnavati kot resen problem.

2.3. Zato morajo redni plačilni pregledi in objava njihovih rezultatov postati obvezni, ob upoštevanju varstva osebnih podatkov (na primer v podjetjih z najmanj 30 zaposlenimi, kjer vsak spol predstavlja najmanj 10 % zaposlenih). Ta zahteva lahko velja tudi za podatke o drugih prejemkih poleg plače. Te informacije bi morale biti dostopne zaposlenim, sindikatom in ustreznim organom (na primer delovnim inšpekcijam in organom za vprašanja enakosti med spoloma).

2.4. Delodajalci bi morali zaposlenim in njihovim predstavnikom zagotoviti rezultate v obliki statistik o plači, ločenih po spolu, pri tem pa upoštevati varstvo osebnih podatkov. Te podatke je treba zbirati na sektorski in nacionalni ravni v vsaki državi članici.

2.5. Delodajalci bi morali biti zavezani k izvajanju politike preglednosti v zvezi s komponentami in strukturo plače, vključno z dodatnimi plačili, bonusi in drugimi prejemki, ki so del plačila.

2.6. Kadar plačna statistika pokaže skupinske ali posamične razlike v plačilu na podlagi spola, so delodajalci dolžni analizirati te razlike in ukrepati, da jih odpravijo.

Priporočilo št. 3: OCENA DELA IN RAZVRSTITEV DELOVNIH MEST

3.1. Pojem vrednosti dela mora temeljiti na kvalifikacijah, medosebnih veščinah in odgovornosti s poudarkom na kakovosti dela, da bi se spodbujale enake možnosti med ženskami in moškimi, ter ne sme biti zaznamovan s stereotipnim pristopom, ki ni v prid ženskam, na primer s poudarjanjem telesne moči namesto medosebnih spretnosti ali odgovornosti, ter mora zagotoviti, da delovna mesta, ki vključujejo skrb za ljudi, niso obravnavana kot manj vredna od delovnih mest, kjer gre za skrb za materialne ali finančne vire; Ženskam je zato treba zagotoviti informacije, pomoč in/ali usposabljanje na področju pogajanja o plačah, razvrstitve delovnih mest in plačilnih lestvic. Obstajati mora možnost, da se od panog in podjetij zahteva, da preučijo, ali njihovi sistemi razvrstitve delovnih mest na zahtevan način upoštevajo vprašanje spolov, in da jih v nasprotnem primeru ustrezno spremenijo.

3.2. Pobuda Komisije bi morala spodbuditi države članice, da uvedejo razvrstitev delovnih mest, ki bo v skladu z načelom enakosti med ženskami in moškimi, da bodo lahko delodajalci in zaposleni zaznali potencialno diskriminacijo na podlagi pristranske opredelitve plačilne lestvice. Še vedno je pomembno spoštovanje nacionalne zakonodaje in tradicij na področju razmerij med delodajalci in zaposlenimi. Ocena dela in razvrstitev delovnih mest bi morali biti tudi pregledni in na voljo vsem zainteresiranim stranem ter inšpektoratom za delo in organom za vprašanja enakosti.

3.3. Države članice bi morale izvesti poglobljeno oceno, osredotočeno na poklice, v katerih prevladujejo ženske.

3.4. Ocena dela, ki je nevtralna glede na spol, mora temeljiti na sistemih za razvrščanje in organizacijo osebja in dela ter na poklicnih izkušnjah in produktivnosti, ki se oceni predvsem z vidika kakovosti, na primer glede na izobrazbo in druge kvalifikacije, psihične in telesne zahteve, odgovornost za ljudi in materialne vire, uporabi pa se kot vir podatkov in kot ocenjevalna lestvica za določanje plačila ob upoštevanju načel preglednosti in primerljivosti.

Priporočilo št. 4: ORGANI ZA VPRAŠANJA ENAKOSTI MED SPOLOMA IN PRAVNA SREDSTVA

Organi za spodbujanje enakosti in spremljanje bi morali imeti večjo vlogo pri odpravi razlik v plačilu med spoloma. Ti organi bi morali biti pristojni za spremljanje, poročanje, po možnosti pa tudi učinkovitejše in bolj neodvisno izvajanje zakonodaje na področju enakosti spolov, morali pa bi biti tudi ustrezno financirani. Člen 20 Direktive 2006/54/ES bi bilo treba spremeniti, da bi pristojnosti teh organov razširili na:

– podporo in svetovanje žrtvam diskriminacije pri plačilu;

– zagotavljanje neodvisnih raziskav o razlikah v plačilu;

– objavljanje neodvisnih poročil in dajanje priporočil o kakršnih koli vprašanjih v zvezi z diskriminacijo pri plačilu;

– pravno pristojnost za sprožitev lastne raziskave;

– pravno pristojnost za uvedbo sankcij v primeru kršitve načela enakega plačila za enako delo in/ali za sprožitev sodnih postopkov v primeru diskriminacije pri plačilu;

– zagotavljanje posebnega usposabljanja za socialne partnerje ter pravnike, sodnike in varuhe človekovih pravic, temelječega na zbirki analitičnih instrumentov in usmerjenih ukrepov, namenjenih za uporabo pri oblikovanju pogodb oziroma pri preverjanju, ali se pravila in politike, ki obravnavajo razliko v plačilu, izvajajo, kakor tudi zagotavljanje programov usposabljanja za delodajalce in ustreznih gradiv o nediskriminatorni oceni dela.

Priporočilo št. 5: SOCIALNI DIALOG

Še naprej je treba nadzorovati kolektivne pogodbe in veljavne plačilne lestvice ter sheme za razvrstitev delovnih mest, predvsem za obravnavo delavcev, zaposlenih za polovični delovni čas in z drugimi netipičnimi delovnimi pogodbami, ali glede dodatnih plačil/bonusov, vključno s plačili v naravi. Nadzorovati je treba ne le primarne, temveč tudi sekundarne delovne pogoje in poklicne sisteme socialne varnosti (pravila o dopustu, pokojninski sistemi, službena vozila, storitve varstva otrok, prilagodljiv delovni čas, bonusi itd.). Države članice bi morale ob spoštovanju nacionalne zakonodaje, kolektivnih pogodb in praks spodbujati socialne partnerje, da uvedejo razvrstitev delovnih mest, ki bo nevtralna glede na spol, da bi delodajalci in zaposleni lahko prepoznali potencialno diskriminacijo na podlagi pristranske opredelitve plačilne lestvice.

Uprava lahko ima pomembno vlogo, ne le v zvezi z enakostjo plačila, temveč tudi pri ustvarjanju okolja, ki podpira enako delitev družinskih obveznosti in poklicno napredovanje za delavke in delavce.

Socialni partnerji bi morali biti pooblaščeni, da na dnevni red uvrstijo vprašanja o enakem plačilu, ne le znotraj lastnega sektorja, temveč tudi v okviru ustvarjanja medsektorskega ravnotežja[1].

Komisija bi morala izdelati operativen, praktičen in uporabniku prijazen priročnik za socialni dialogu v podjetjih in državah članicah. Vključevati bi moral smernice in merila za določanje vrednosti dela in primerjanje delovnih mest. Vsebovati bi moral tudi predloge metod ocenjevanja dela.

Priporočilo št. 6: PREPREČEVANJE DISKRIMINACIJE

Posebej je treba omeniti diskriminacijo pri plačilu v členu 26 (preprečevanje diskriminacije) Direktive 2006/54/ES, da bi zagotovili, da bodo države članice v sodelovanju s socialnimi partnerji in organizacijami za zagotavljanje enakih možnosti sprejele:

– posebne ukrepe za usposabljanje in razvrščanje delovnih mest na področju sistema poklicnega usposabljanja, s katerimi bi odpravili in preprečevali diskriminacijo pri usposabljanju, razvrščanju in ekonomski oceni znanj in veščin,

– posebne politike za lažje usklajevanje dela z družinskim in zasebnim življenjem, ki bi zajemale kakovostno varstvo otrok ter drugih odvisnih oseb po dostopnih cenah in druge varstvene storitve, prožno organizacijo dela in delovnega časa ter porodniški, očetovski, starševski in družinski dopust,

– konkretne ukrepe (v skladu s členom 157(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije) za odpravo razlik v plačilu in razlik med spoloma, ki bi jih izvajali socialni partnerji in organizacije za zagotavljanje enakih možnosti na različnih pogodbenih in sektorskih ravneh, kot so: spodbujanje pogodb o plačah za odpravo razlik v plačilu glede na spol, preiskave v zvezi z enakim plačilom za enako delo, določitev količinskih in kakovostnih ciljev in meril uspešnosti ter podpiranje izmenjave najboljših praks,

– vključitev klavzule o spoštovanju enakosti spolov in enakega plačila za enako delo v javne pogodbe.

Priporočilo št. 7: VKLJUČEVANJE NAČELA ENAKOSTI MED SPOLOMA

Vključevanje načela enakosti spolov bi bilo treba okrepiti z vključitvijo podrobnih smernic za države članice o načelu enakega plačila in odpravi razlik v plačilu v člen 29 Direktive 2006/54/ES. Komisija bi morala podpreti države članice in druge zainteresirane strani pri odpravljanju razlik v plačilu med ženskami in moškimi, in sicer z:

– uvedbo sistemov poročanja o ocenjevanju razlik v plačilu med moškimi in ženskami,

– vzpostavijo podatkovne baze za spremembe sistemov razvrščanja in organizacije delavcev,

– zbiranjem in razširjanjem rezultatov poskusov v zvezi s preoblikovanjem organizacije dela,

– razširjanjem informacij in smernic o praktičnih sredstvih, zlasti za mala in srednja podjetja (na primer o orodju informacijske tehnologije LOGIB-D), za odpravo razlik v plačilu, vključno z nacionalnimi ali sektorskimi kolektivnimi pogodbami,

– evropskim certifikatom o enakem plačilu za enako delo, ki bi ga razvili v sodelovanju s socialnimi partnerji in združenji; s tem bi institucije, podjetja in javni organi imeli dokaz o izpolnjevanju določenih meril za pridobitev certifikata, npr. preglednost plač,

– oblikovanjem posebnih smernic za nadzor razlike v plačilu v okviru kolektivnih pogajanj, na voljo vsem na spletni strani v različnih jezikih.

Priporočilo št. 8: SANKCIJE

8.1. Zakonodaja na tem področju je iz različnih razlogov očitno manj učinkovita in upoštevajoč, da vseh težav ni mogoče odpraviti zgolj z zakonodajo, bi morale Komisija in države članice veljavno zakonodajo utrditi z ustreznimi vrstami učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih sankcij.

8.2. Države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev, da bodo kršitve načela enakega plačila za delo enake vrednosti ustrezno kaznovane v skladu z veljavnimi zakonskimi določbami.

8.3. Kljub veljavni zakonodaji so inšpekcije in kazenski ukrepi pogosto nezadostni, kjer gre za načelo enakega plačila. Te zadeve je treba obravnavati kot prednostne, pristojne agencije in organi pa morajo za to imeti na voljo potrebne tehnične in finančne vire.

8.4. Opozoriti je treba, da so države članice v skladu z Direktivo 2006/54/ES že obvezane k zagotavljanju odškodnine ali povračila (člen 18) in kazni (člen 25). Kljub temu pa te določbe niso dovolj za preprečevanje kršitev načela enakega plačila. Zato je bilo predlagano, da se izvede študija o izvedljivosti, učinkovitosti in vplivu morebitnih sankcij, kot so:

– kazni, ki morajo zajemati plačilo nadomestila žrtvam;

– upravne kazni (če podjetje na primer ne sporoči analize in ocene plačne statistike, ločene po spolu (v skladu s priporočilom 2) oziroma o tem ne posreduje obveznega sporočila ali pa tovrstnih podatkov nima), ki jih zahteva inšpektorat za delo ali pristojni organi za vprašanja enakosti;

– izguba pravic do državnih ugodnosti, subvencij (vključno s sredstvi EU, s katerimi upravljajo države članice) in do sodelovanja v javnih razpisih, kot je predvideno v direktivah 2004/17/ES[2] in 2004/18/ES[3] o javnih naročilih.

– identifikacija kršiteljev, katerih imena bi treba objaviti.

Priporočilo št. 9: USKLAJEVANJE PREDPISOV IN POLITIKE EU

9.1. Kaže, da je manjše plačilo povezano z delom s skrajšanim delovnim časom, zato je v zvezi s tem treba nujno ukrepati. Zato bi bilo treba oceniti in morebiti revidirati Direktivo Sveta 97/81/ES z dne 15. decembra 1997 o okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenem med UNICE, CEEP in ETUC – Priloga: okvirni sporazum o delu s krajšim delovnim časom[4], v katerem je določeno enako obravnavanje delavcev za poln in skrajšani delovni čas, pa tudi bolj usmerjeni in učinkovitejši ukrepi v kolektivnih pogodbah.

9.2. V smernicah za zaposlovanje bi bilo treba nujno uvesti konkreten cilj za zmanjšanje razlik v plačilu, vključno z dostopom do poklicnega usposabljanja in priznanjem kvalifikacij in znanj žensk.

• [1]  Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer: Odprava razlik v plačilu med spoloma: ukrepi vlad in socialnih partnerjev, 5. marec 2010, stran 30.
• [2]  UL L 134, 30.4.2004, str.1.
• [3]  UL L 134, 30.4.2004, str. 114.
• [4]  UL L 14, 20.1.1998, str. 9.

MNENJE Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (28.3.2012)

za Odbor za pravice žensk in enakost spolov

o priporočilih Evropskega parlamenta Komisiji o uporabi načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske
(2011/2285(INI))

Pripravljavka mnenja: Gabriele Zimmer

(Pobuda – člen 42 Poslovnika)

POBUDE

Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve poziva Odbor za pravice žensk in enakost spolov kot pristojni odbor:

–   da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  obžaluje, ker Komisija do danes še vedno ni ustrezno obravnavala resolucije Parlamenta z dne 18. novembra 2008 ali resolucije z dne 10. februarja 2010 in ni sprožila zakonodajne pobude ali celovito izrabila leta 2007, ki je bilo razglašeno za evropsko leto enakih možnosti za vse, da bi omogočila učinkovito ukrepanje zoper problem neenakega plačila za enako delo moških in žensk, saj odprava razlike v plačilu glede na spol ostaja prednostna politična naloga vseh držav članic in drugih glavnih akterjev na evropski ravni, kot to izhaja iz sklepov Sveta o Evropskem paktu za enakost med spoloma za obdobje 2011–2020;

2.  poudarja, da razlika v plačilu med spoloma obstaja predvsem zaradi stereotipov in ker se na ženske gleda zgolj z vidika tradicionalne razdelitve vlog; zato poziva države članice, naj enako plačilo spodbujajo s socialnimi spodbudami na nacionalni in lokalni ravni;

3.  je zelo zaskrbljen, ker je bil v zadnjih desetih letih dosežen le majhen napredek in je razlika v plačilu med ženskami in moškimi še vedno visoka, saj so ženske v EU-27 v letu 2009 kljub pravno zavezujočemu načelu enakega plačila za enakovredno delo prejemale povprečno 17,5 % nižje urno plačilo za enako delo kot moški (v zasebnem sektorju razlika v plačilu za enako delo in kvalifikacije presega 30 %); meni, da je sporno, da je v nekaterih državah članicah razlika v plačilu zelo visoka zlasti med visoko kvalificiranimi ženskami in moškimi; opozarja, da se ženske uvrščajo v skupine, ki so jih negotovost zaradi krize in njene socialne posledice najbolj prizadele; poudarja, da po podatkih iz poročila Mednarodne organizacije dela z naslovom „Svetovna gibanja v zaposlovanju v letu 2012 – Preprečevanje poglabljanja zaposlitvene krize” delež žensk na negotovih delovnih mestih presega delež moških, in znaša 50,5 % v primerjavi z 48,2 % za moške;

4.  meni, da zaščita žensk prek pogodbene ureditve po načelu prožne varnosti krepi socialno kohezijo na trgu dela, zlasti za ženske, ki postanejo matere ali skrbijo za starejše; meni, da bi moral biti delovni čas žensk dovolj prožen, da bi upošteval njihove potrebe in bi zagotavljal večje ravnotežje med njihovim poklicnim in zasebnim življenjem;

5.  poziva države članice, naj priznajo resnično dodano vrednost žensk na delovnih mestih in s cenovno dostopno nego in otroškim varstvom, možnostjo koriščenja starševskega dopusta in prožnimi delovnimi pogoji ustvarijo ustrezne pogoje za izboljšanje njihovih zaposlitvenih možnosti in njihovo večjo udeležbo na trgu dela, zlasti kadar se ženske nanj vrnejo po daljšem obdobju poklicne nedejavnosti zaradi rojstva otroka ali drugih družinskih obveznosti;

6.  poziva Komisijo, naj spodbuja še nove raziskave o različnih strategijah prožne varnosti, da bi ocenili, kako vplivajo na razlike v plačilu glede na spol, in ugotovili, kako se lahko z njimi borimo proti diskriminaciji na podlagi spola;

7.  pozdravlja sklepe Sveta z dne 6. decembra 2010 s pozivom državam članicam, naj sprejmejo celovite ukrepe za odpravo vzrokov za neenako plačilo;

8.  poudarja, da se razlika v plačilu v škodo žensk povečuje glede na položaj, ki ga zasedajo, in njihovo izobrazbo;

9.  poudarja, da se v nekaterih državah ta razlika v škodo žensk še poveča v zanje najtežjih časih, na primer ko so v rodnem obdobju ali se približujejo upokojitveni starosti;

10. poudarja, da so razlike v plačilu glede na spol posledica številnih in kompleksnih razlogov; meni, da ta neenakost zelo negativno vpliva na življenje številnih žensk, zlasti po upokojitvi, saj so zaradi nizkih plač lahko nizke tudi pokojnine, kar lahko pojasni, zakaj revščina v starosti ženske (22 %) prizadene kot moške (16 %); poudarja, da starejše ženske pogosto živijo v revščini, ker so prevzele skrb za druge družinske člane, saj je običajnejše, da se začasno zaposlijo ali sprejmejo zaposlitev s krajšim delovnim časom prav ženske, da bi delo uskladile z družinskimi obveznostmi; zato poziva Komisijo in države članice, naj si še naprej prizadevajo za odpravljanje tovrstnih neenakosti in zagotovijo, da bodo moški in ženske pri pokojnini obravnavani enako;

11. meni, da bi morale imeti ženske, ki opravljajo delo, za katerega je potrebno podobno znanje, trud in odgovornost kot za delo, ki ga opravljajo moški, enake možnosti za usposabljanje, napredovanje, prekvalificiranje in ponovno usposabljanje ne glede na njihovo starost, prav tako pa bi morale uživati enake pokojninske pravice in prejemati enaka nadomestila za primer brezposelnost, kot veljajo za moške;

12. meni, da bi zmanjšanje razlik v plačah med ženskami in moškimi pozitivno vplivalo na pogostejše odločitve za starševstvo, kar bi upočasnilo vse bolj negativne demografske trende, ki so prav dramatični v primeru vzhodnega dela Evrope, izboljšal pa bi se tudi položaj žensk z otroki, zlasti mater samohranilk, kar bi vplivalo na manjše tveganje revščine med otroki;

13. meni, da bi se ob trgu dela brez vsakršnih stereotipov povečal ne le dohodek žensk, ampak tudi bruto domači proizvod držav članic; je seznanjen z ugotovitvami več študij, da bi, če bi se stopnja udeležbe žensk na trgu dela dvignila na 70 % in se izenačila z moško, to imelo zelo ugoden ekonomski učinek na bruto domači proizvod Evropske unije (porast od 4 % do 8 %);

14. poudarja, da neizvajanje načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti spodkopava cilje zaposlovanja iz strategije Evropa 2020; opozarja, da dejavnejša udeležba žensk na trgu dela pomaga krepiti vzdržnost sistemov zavarovanja, zlasti ob sedanjih demografskih trendih;

15. ugotavlja pa, da posamezni ukrepi za odpravo tega ali onega vzroka za različno plačilo glede na spol niso prinesli ustreznih rezultatov za dejansko odpravo teh razlik;

16. poudarja, da se je treba osredotočati na zasebna podjetja in javni sektor, pozornost pa je treba nameniti tudi neenaki obravnavi žensk v družinskih podjetjih in kmetijstvu, kjer so ženske plačane manj kot moški, pogosto pa sploh ne; poziva k ukrepom za ozaveščanje javnosti o posledicah, ki jih ima takšen neugoden položaj žensk za njihovo socialno varnost in pokojnine;

17. opozarja, da morajo biti statistike skladne, primerljive, ločene po spolu, popolne in prilagojene novim sistemom razporejanja in organiziranja zaposlenih ter prenovi organizacije dela; meni, da bi bilo treba pri vrednotenju razlik v plačilu poleg različnih bruto urnih plačil upoštevati tudi druge postavke, kot so individualna plača, vrsta pogodbe, dodatki, nagrade, poklicne kvalifikacije, osebne veščine in sposobnosti, organizacija dela, strokovne izkušnje in produktivnost, ki bi jih bilo treba meriti kvantitativno (dejanska prisotnost na delovnem mestu) in kvalitativno, pa tudi po tem, kako krajši delovni čas, dopusti in odsotnosti zaradi nege in varstva učinkujejo na avtomatično povišanje plač;

18. poziva države članice, naj izvajajo strategije za vključevanje načela enakosti spolov, saj se vprašanja, povezana s spoloma, prekrivajo s področji otroškega varstva, davčne politike in javnih naročil;

19. meni, da bi se lahko razlike v plačilu glede na spol zmanjšale, če bi se povečal delež zaposlenih žensk, zlasti na najvišjih delovnih mestih; poudarja, da morajo imeti ženske aktivnejšo vlogo pri gospodarskem odločanju in zastaviti svoj vpliv za rešitve, ki bodo vključevale vidik enakosti spolov; opozarja na ugotovitve raziskav, po katerih obstaja močna korelacija med večjim številom žensk na vodilnih položajih in višjimi dobički teh podjetij iz sredstev, prodaje in naložbenega kapitala;

20. poudarja, da je s strategijo EU 2020 izrecno zastavljen cilj, da se stopnja zaposlenosti žensk in moških, starih od 20 do 64 let, dvigne na 75 %, kar je mogoče spodbuditi z ukrepi za odpravo razlik v plačilu med spoloma, obsežnejšim usposabljanjem žensk in spodbujanjem podjetništva med ženskami v okviru širšega načrta gospodarske oživitve, seveda ob upoštevanju dejanskega stanja v državah članicah in njihovih posebnosti;

21. poziva države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za večjo preglednost pri plačilih; meni, da bi bilo treba razvijati in spodbujati pregledne plačne sisteme, delodajalci pa bi morali plače – denarna in nedenarna plačila – spremljati glede na naloge, kvalifikacije in izkušnje, pri tem pa upoštevati vprašanje enakosti spolov; opozarja na potrebo po pregledni plačni politiki podjetij in pravilih za izplačevanje nadomestil in nagrad;

22. opozarja, da je izvajanje strategije EU 2020 odvisno od držav članic in da so države članice najbolj pristojne za razporeditev svojih sredstev za uspešno doseganje dogovorjenih ciljev;

23. poudarja, da so potrebni ukrepi za poklicen razvoj in sistem napredovanja, ki bosta dejansko spodbujala enakost moških in žensk; opozarja, da je to načelo del koncepta socialne odgovornosti podjetij, ki se spodbuja na mednarodni in nacionalni ravni in bi ga bilo treba razviti v vseh državah članicah;

24. meni, da so razlike v plačilu pogosto odvisne od niza pravnih, družbenih in gospodarskih faktorjev v moderni družbi, vendar meni, da je edini način za praktično učinkovanje načela enakega plačila za enako ali enakovredno delo ta, da se sprejmejo politike, ki bodo omogočale enakopravno porazdelitev družinskih obveznosti med moške in ženske;

25. poudarja, da je treba spodbujati standarde za pošteno in etično obnašanje do zaposlenih, in se zlasti osredotočiti na enakopraven in pregleden plačni sistem;

26. poudarja, da družinske obveznosti omejujejo poklicne možnosti žensk; ugotavlja, da zaradi tega nesorazmerno velik delež žensk dela s krajšim delovnim časom, kar zelo vpliva na dolžino redne zaposlitve, poleg tega pa ženske predstavljajo večino delovne sile v neformalni ekonomiji, kjer je večja verjetnost, da bo njihova zaposlitev negotova, da bodo bolj izpostavljene odpuščanju ter neustrezno vključene v sisteme socialne varnosti;

27. meni, da bi bilo treba ne le v zasebnem življenju, temveč tudi v delovnem okolju prednostno spodbujati novo kulturo deljene odgovornosti pri vzgoji otrok in gospodinjskem delu, saj bo s tem lažje usklajevati družinsko in poklicno življenje; vztraja, da bi bilo treba spodbujati varstvo otrok, sosedske in negovalne storitve, ki jih ponujajo različne ustanove; poziva države članice, naj za stroške teh storitev omogočijo uveljavljanje davčne olajšave;

28. opozarja Komisijo in države članice, da so potrebni pozitivni ukrepi za ženske in moške, nenazadnje da se omogoči njihova vrnitev na delo po obdobju, ki so ga namenili družini (vzgoja otrok in/ali oskrba bolnih ali invalidnih sorodnikov), potrebne pa so tudi politike za njihovo spodbujeno (ponovno) vključevanje na trg dela, s tem pa ponovne finančne osamosvojitve;

29. meni, da je treba zlasti na vseh stopnjah izobraževanja na nacionalni in evropski ravni sprejeti pobude in ukrepe za boj proti stereotipnemu razumevanju zaposlovanja žensk kot vira pomožnega dohodka gospodinjstev, saj je takšno razumevanje zelo prispevalo k ohranjanju razlike v plačilu med spoloma;

30. poudarja, da je prav, da se poklicne možnosti žensk povečajo, zato je treba ženske spodbujati k zaposlovanju v tradicionalno „moških“ tehničnih in znanstvenih poklicih;

31. meni, da so zakonodajni in nezakonodajni ukrepi na nacionalni ravni in na ravni EU potrebni za odpravo razlik v plačilu med spoloma, večjo udeležbo žensk v pretežno moških sektorjih, pa tudi za večje priznavanje sposobnosti ženk in njihove ekonomske učinkovitosti na delovnem mestu, saj bi s tem preprečili horizontalno in vertikalno izključevanje in odpravili stereotipe v zvezi s tipično ženskimi dejavnostmi in sektorji; poudarja, da bi morali taki ukrepi spodbujati soudeležbo žensk pri sprejemanju odločitev na vseh ravneh in v vseh sektorjih ter Komisijo in države članice poziva, naj razmislijo o pravno zavezujoči kvoti za ženske v javnih in zasebnih podjetjih, in zlasti na vodilnih mestih, obžaluje, da razlike v plačilu še toliko bolj prizadenejo ženske, ki so večkratno prikrajšane (npr. invalidke, pripadnice manjšin ali priseljenke);

32. meni, da so nujno potrebni ukrepi za boj proti diskriminaciji pri plačilu, bodisi z revizijo veljavne direktive, oblikovanjem postopnih in jasno opredeljenih ciljev za celotno gospodarstvo – na primer zmanjšanje razlik v plačilu na 0,5 % do leta 2020 –, ki bodo namenjeni odpravi neposredne in posredne diskriminacije, ali s spodbujanjem kolektivnih pogajanj, izobraževanjem posebnih svetovalcev s tega področja, odpravljanjem neenakosti med ženskami in moškimi pri neplačanem delu in pripravo načrtov za enakost v tovarnah in na drugih delovnih mestih; meni, da bi morala preglednost pri določanju plač postati pravilo, saj bi se s tem okrepilo pogajalsko izhodišče zaposlenih žensk;

33. obžaluje, da kljub temu, da je Parlament revizijo Direktive 92/85/EGS o porodniškem dopustu potrdil že 20. oktobra 2010, Svet še vedno ni sprejel uradnega stališča o predlogu; poudarja, da so potrebni še novi ukrepi za omogočanje ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem, če naj se stopnja zaposlenosti žensk dvigne na 75°%, razlika v plačilu med spoloma pa zmanjša, kot to določa strategija EU 2020; poziva države članice, naj opredelijo svoja stališča do teh vprašanj in s tem omogočijo institucionalna pogajanja, ki bodo pripeljala do potrebnega dogovora;

34. poziva države članice, naj se bojujejo proti neprijavljenemu zaposlovanju žensk, saj to ne spodkopava zgolj vzdržnosti zavarovalnih skladov, temveč prispeva tudi k popolni deregulaciji plačilnih struktur za ženske in s tem povzroča večjo revščino med ženskami, zlasti v starejšem življenjskem obdobju;

35. pozdravlja odločitev Komisije o razglasitvi dneva EU za enako plačilo, s katerim želi opozoriti, da si moški in ženske pri plačilu niso enaki, pozdravlja pa tudi razvoj računalniških programov za merjenje razlik v plačilu; meni, da mora Komisija v 27 državah članicah nadaljevati kampanjo obveščanja in ozaveščanja o razlikah v plačilu;

36. poziva, naj pravni postopki za izvajanje pravno zavezujočega načela enakega plačila za enako delo, postanejo preprostejši, hitrejši in zaposlenim lažje dostopni;

37. poziva države članice, naj preučijo strukturo plač v poklicih, kjer prevladujejo ženske, saj bi bil to način za odpravo stereotipov o spolih, ki so tesno povezani z vprašanjem razlik v plačilu;

38. poziva države članice, naj ženskam omogočijo dostop do izobraževanja, usposabljanja in vseživljenjskega učenja na vseh ravneh, v boju proti spolnim stereotipom pa naj ženske spodbujajo pri odločitvi za strokovni naravoslovni študij in poklicno pot; poudarja, da bi večje število mladih usposobljenih žensk v znanosti in tehnologiji pospešilo evropsko rast in konkurenčnost;

39. poziva Komisijo, naj si pri smernicah za zaposlovanje prizadeva za optimalno usklajevanje med državami članicami, da bi se načelo enakega plačila za enako in enakovredno delo dejansko uporabljajo; poziva države članice, naj za praktično izvajanje tega načela sprejmejo dosledna pravno zavezujoča pravila, po potrebi pa naj zaostrijo nacionalne predpise in uvedejo kazni, ki bodo enakovredne tistim, ki se uporabljajo za druge kršitve delovne zakonodaje, na primer za neprijavljeno delo; poudarja, da je nujno ukrepanje za izboljšanje položaja žensk v negotovih delovnih razmerjih, saj so prav te ženske še posebej prizadete in ranljive v času gospodarske in družbene krize;

40. poziva Komisijo in države članice, naj se proti razliki v plačilu med moškimi in ženskami borijo pri vseh evropskih politikah in nacionalnih programih, zlasti tistih za boj proti revščini;

41. opozarja na potrebno sodelovanje socialnih partnerjev, ki imajo pomembno vlogo v vseh fazah plačnih pogajanj, saj le tako lahko nastopajo proti neenakemu plačilu moških in žensk in se borijo proti diskriminaciji žensk, tudi kar zadeva njihov dostop do zaposlitve, plačo, delovne pogoje, poklicno napredovanje in strokovno usposabljanje; zato od Komisije in držav članic zahteva, naj okrepijo sodelovanje s socialnimi partnerji;

42. opozarja, da morajo biti poleg držav članic in socialnih partnerjev neposredni sogovorniki za ukrepe Komisije tudi uradi za enake možnosti, ženska združenja, ženske pobude ter predstavniki za enake možnosti v lokalnem okolju in podjetjih, ki bi lahko nudili tudi usposabljanje za socialne partnerje, odvetnike, sodnike in javne varuhe pravic o vprašanjih v zvezi s spoloma, s posebnim poudarkom na razliki v plačilu glede na spol;

43. meni, da je treba natančneje opredeliti koncept „dela enake vrednosti“; meni, da bi bilo treba naloge, zaradi katerih so različne vrste dela „enake vrednosti“, opredeliti na podlagi objektivnih meril in nediskriminatorne analize; meni tudi, da je treba pri ovrednotenju „enakega plačila“ in določitvi plačne lestvice upoštevati posamezne komponente svežnja, ki ureja plačila, zlasti osnovno plačo in dodatne ugodnosti;

44. spodbuja države članice in socialne partnerje, naj sprejmejo ukrepe proti diskriminaciji na podlagi spola, neenakosti v izobraževanju moških in žensk in ločevanju na trgu dela, dalje ukrepe za učinkovito usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter polno preglednost plačil, vsa ta vprašanja pa naj vključijo v zakonodajo in kolektivne pogodbe;

45. poziva države članice, naj za odpravo razlik v plačilu glede na spol in v boju proti diskriminaciji na delovnem mestu v sodelovanju s socialnimi partnerji spodbujajo tako politiko zaposlovanja, ki bo zagotavljala ravnovesje med spoloma, ter naj za delodajalce uvedejo enotno, spolno nevtralno ocenjevanje delovnih mest; poudarja, da je treba najti ustrezno ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem, in sicer s kakovostnim otroškim varstvom in z dogovori o prožnem, družini prijaznem delovnem času;

46. meni, da so za odpravo razlik v plačilu potrebni učinkoviti pravni postopki; se zaveda, da so pri tem koristne delovne inšpekcije, in meni, da je treba sodnikom, odvetnikom in delovnim inšpektorjem zagotoviti posebno usposabljanje in jim ponuditi možnosti, da si pridobijo potrebno strokovno znanje o tematiki diskriminacije pri plačilu;

47. poudarja, da je treba za učinkovito zmanjševanje razlik v plačilu med moškimi in ženskami izvajati ukrepe iz evropske strategije za rast in zaposlovanje ter podpirati izmenjavo dobrih praks na ravni Unije in kadar je le mogoče pritegniti socialne partnerje;

48. meni, da je treba izboljšati in poenostaviti postopke in mehanizme za zaščito načela enakega plačila za delo enake vrednosti in za prepoved vseh oblik diskriminacije na podlagi spola;

49. spodbuja države članice, naj zagotovijo ustrezno finančno podporo in primerno usposabljanje za ženske, ki želijo ustanoviti podjetje, da bi tako spodbudili podjetništvo med ženskami;

50. opozarja države članice na sprejete zaveze o tem, da bodo preučile, kako na razlike v plačilu vplivata zaposlitvena in davčna politika;

51. meni, da bi morale države članice zaradi majhnega napredka na tem področju sprejeti učinkovite, po potrebi zakonske ukrepe in določiti kazni proti delodajalcem, ki kršijo načelo enakega plačila; vztraja, da bi moralo biti zlasti mogoče vložiti tožbo zaradi diskriminacije pri plači; hkrati bi morale države članice spodbujati podjetja, ki so sprejela ukrepe za doseganje enakih plačil, da bi na ta način širili dobro prakso;

–   da v svojo prilogo k predlogu resolucije vključi naslednje pobude:

52. meni, da bi lahko razlike v plačilu glede na spol odpravili z mešanico strategij in ukrepov, ki bi upoštevali vključevanje načela enakosti med spoloma in vsebovali naslednje:

(a) posebne ukrepe za usklajevanje dela, študija, poklicnega izobraževanja in usposabljanja ali prekvalifikacije z družinskim in zasebnim življenjem z dostopom do storitev nege in pomoči (ki morajo biti dosegljive, lahko dostopne in neodvisne od zaposlenosti ter vrste pogodbe o zaposlitvi), z modeli delovnega časa, prilagojenimi potrebam zaposlenih, zlasti staršev samohranilcev, ter s porodniškim, očetovskim, starševskim in družinskim dopustom, ki bi ga bilo možno koristiti, ne da bi to vplivalo na kasnejšo nemoteno vrnitev v poklicno življenje,

(b) ustrezno davčno politiko in politiko socialnega varstva ter ukrepe za zaščito družine, vključno z ukrepi za odpravo znatne zapostavljenosti pri pokojninskem zavarovanju zaradi prekinitve dela staršev in njihove zaposlitve s krajšim delovnim časom, ter specifične ukrepe v zvezi s spoloma, usmerjene v nadomeščanje nepravičnih in neupravičenih razlik v plačilu, kakovostnejšo zaposlitev žensk in netipične ponudbe za storitev nege in oskrbe v družini ali širšem okolju,

(c) konkretne ukrepe, ki jih morajo izvajati socialni partnerji in uradi za enake možnosti (v skladu s členom 157(4) PDEU) za premagovanje razlik v plačilu in izključevanja na različnih pogodbenih in sektorskih ravneh, kot npr. obveza socialnih partnerjev k sklenitvi plačnih sporazumov, redne preiskave enake obravnave pri plačilu, uresničevanje načrtov vzpostavitve enakopravnosti v posameznih podjetjih, določanje kvalitativnih in kvantitativnih ciljev in standardov za primerjavo, izmenjava dobre prakse, ki jo potrdijo udeležene stranke in ki jo spremljajo poročila o nastalih ovirah in težavah,

(d) vključitev klavzule o spoštovanju načel enakosti med spoloma in enakega plačila v javna naročila,

(e) pobude, ki jih sprejmejo podjetja za izvajanje politike enakosti in enakega plačila za ženske in moške;

(f)  evropski certifikat o enakem plačilu za enako delo, ki bi ga razvili v sodelovanju s socialnimi partnerji in združenji; s tem bi institucije, podjetja in javni organi imeli dokaz o izpolnjevanju določenih meril za pridobitev certifikata, npr. preglednost plač;

(g)            seznam primerov za preprečevanje diskriminacije na podlagi spola in pri plačilu,

(h)            informacije in smernice o praktičnih rešitvah za odpravo razlike v plačilu,

(i)  oblikovanje preglednih in neodvisnih sistemov ocenjevanja dela za ugotavljanje tega, ali so opis delovnega mesta in merila za plačilo nediskriminatorni,

53. predlaga, da Evropski parlament začne podeljevati nagrado "Ženske v poslovnem svetu v Evropi"; nagrajenci bi bili lahko delodajalci (podjetja, institucije in javni organi), ki so vzor pri spodbujanju žensk, podpirajo ženske na vodilnih položajih in upoštevajo načelo enakega plačila;

54. meni, da je treba člen 157(1) in (2) Pogodbe o delovanju Evropske unije ustrezno razložiti in uveljaviti, ustrezno direktivo pa prilagoditi na ravni EU in – glede prenosa in uporabe– na nacionalni ravni;

55. je prepričan, da je za dejansko odpravo razlik v plačilu med spoloma z ukrepi, ki bi jih izvajale države članice skupaj s socialnimi partnerji in uradi za enake možnosti, potrebno boljše, odločnejše izvajanje predpisov iz direktive, ki zadevajo urade za enake možnosti in socialni dialog;

56. meni, da sta enako plačilo za enako delo žensk in moških ter nediskriminacija pri plačilih v času gospodarske krize in demografskih sprememb zelo pomembna dejavnika konkurenčnosti, gospodarske rasti in dostojnega življenja žensk v Evropski uniji;

57. meni, da bi bilo prav, da se v sprejemanje politik in ukrepov iz nacionalnih programov držav članic za enakost pri delu vključijo organizacije delavcev in delodajalcev ter drugi ustrezni organi, kot so vladni odbori za enakost spolov; meni, da je namen njihovega sodelovanja izboljšati razumevanje primerov najboljše prakse in zakonov za spodbujanje širše uporabe enakega plačila ter obveščanje o njih, ter vzpostavitev sistemov spremljanja in nadzorovanja njihovega izvajanja;

58. poziva Komisijo, naj Parlamentu posreduje analizo o tem, kateri pravni akti na ravni EU oziroma na nacionalni ravni bi bili primerni za čimprejšnjo in znatno zmanjšanje razlike v plačilu.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	27.3.2012
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	39 0 5
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Regina Bastos, Edit Bauer, Phil Bennion, Pervenche Berès, Vilija Blinkevičiūtė, Philippe Boulland, David Casa, Alejandro Cercas, Ole Christensen, Derek Roland Clark, Marije Cornelissen, Emer Costello, Frédéric Daerden, Karima Delli, Sari Essayah, Thomas Händel, Marian Harkin, Roger Helmer, Nadja Hirsch, Danuta Jazłowiecka, Jean Lambert, Veronica Lope Fontagné, Olle Ludvigsson, Thomas Mann, Elisabeth Morin-Chartier, Csaba Őry, Siiri Oviir, Konstantinos Pupakis (Konstantinos Pupakis (Konstantinos Poupakis)), Elisabeth Schroedter, Joanna Katarzyna Skrzydlewska, Jutta Steinruck, Traian Ungureanu, Inês Cristina Zuber
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Sergio Gaetano Cofferati, Tamás Deutsch, Sergio Gutiérrez Prieto, Richard Howitt, Filiz Hakaeva Hjusmenova (Filiz Hakaeva Hjusmenova (Filiz Hakaeva Hyusmenova)), Ramona Nicole Mănescu, Ria Oomen-Ruijten, Csaba Sógor, Gabriele Zimmer
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Ioan Enciu, Louis Grech

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	24.4.2012
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	28 0 1
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Edit Bauer, Emine Bozkurt, Andrea Češková, Iratxe García Pérez, Zita Gurmai, Mikael Gustafsson, Mary Honeyball, Lívia Járóka, Nicole Kiil-Nielsen, Silvana Koch-Mehrin, Rodi Kraca-Cagaropulu (Rodi Kratsa-Tsagaropoulou), Astrid Lulling, Barbara Matera, Elisabeth Morin-Chartier, Angelika Niebler, Siiri Oviir, Antonija Prvanova (Antonyia Parvanova), Joanna Katarzyna Skrzydlewska, Marc Tarabella, Britta Thomsen, Marina Yannakoudakis, Anna Záborská, Inês Cristina Zuber
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Franziska Katharina Brantner, Christa Klaß, Ana Miranda, Marija Nedelčeva (Mariya Nedelcheva), Katarína Neveďalová, Antigoni Papadopulu (Antigoni Papadopoulou)
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Tamás Deutsch