Postopek : 2012/2055(INL)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A7-0197/2012

Predložena besedila :

A7-0197/2012

Razprave :

PV 03/07/2012 - 13
CRE 03/07/2012 - 13

Glasovanja :

PV 04/07/2012 - 7.16
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2012)0293

POROČILO     
PDF 202kWORD 174k
8.6.2012
PE 480.691v02-00 A7-0197/2012

s priporočili Komisiji o dostopu do osnovnih bančnih storitev

(2012/2055(INI))

Odbor za ekonomske in monetarne zadeve

Poročevalec: Jürgen Klute

(Pobuda – člen 42 Poslovnika)

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 PRILOGA K PREDLOGU RESOLUCIJE:PODROBNA PRIPOROČILA O VSEBINI ZAHTEVANEGA PREDLOGA
 MNENJE Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov
 IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

s priporočili Komisiji o dostopu do osnovnih bančnih storitev

(2012/0000(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. oktobra 2010 z naslovom Delovni program Komisije za leto 2011 (COM(2010)0623), zlasti omembe zakonodaje o dostopu do osnovnih bančnih storitev,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. aprila 2011 z naslovom Akt za enotni trg – dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja (COM(2011)0206),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (COM(2010)2020),

–   ob upoštevanju Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu(1), zlasti ustanovitve enotnega območja plačil v evrih (SEPA),

–   ob upoštevanju Direktive 2005/60/EG Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma(2),

–   ob upoštevanju posvetovanj Komisije o finančnem vključevanju in zagotovitvi dostopa do osnovnega bančnega računa iz leta 2009 ter o dostopu do osnovnega plačilnega računa iz leta 2010,

–   ob upoštevanju priporočila Komisije 2011/442/EU z dne 18. julija 2011 o dostopu do osnovnega plačilnega računa(3) ter priložene ocene učinka (SEC(2011)0906),

–   ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom Enotni trg skozi oči ljudi, mnenja in pomisleki državljanov in podjetij (SEC(2011)1003), zlasti sedmega vprašanja, ki se nanaša na težave državljanov pri odpiranju bančnega računa v državi članici, ki ni država njihovega stalnega prebivališča,

–   ob upoštevanju členov 42 in 48 Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in mnenja Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0197/2012),

A. ker sta nemoteno delovanje notranjega trga in razvoj sodobnega socialnega tržnega gospodarstva odvisna od splošnega zagotavljanja cenovno ugodnih in zlahka dostopnih osnovnih bančnih storitev ter družbeno odgovornega bančnega sektorja;

B.  ker je dostop do osnovnih plačilnih storitev eden od osnovnih pogojev za to, da bodo imeli potrošniki korist od notranjega trga, zlasti od svobode gibanja, denarnih nakazil ter nakupa blaga in storitev ob razumnih transakcijskih stroških; ker so osnovne plačilne storitve bistvenega pomena za potrošnike, da bodo lahko izkoristili ugodnosti e-trgovine; ker letni oportunitetni stroški, do katerih pride zaradi onemogočenega dostopa do plačilnega računa, po nekaterih ocenah znašajo od 185 EUR do 365 EUR na potrošnika; ker je dostop do osnovnih plačilnih storitev vse pomembnejši pogoj za socialno vključenost z vidika dostopa do zaposlitve, zdravstvenega varstva in stanovanj;

C. ker Komisija ocenjuje, da 7 % odraslega prebivalstva EU, tj. približno 30 milijonov ljudi, nima bančnega računa, od tega naj bi bilo odprtje bančnega računa okoli 6,4 milijona osebam zavrnjeno ali pa si zanj niso upale zaprositi; ker se finančna izključenost med državami članicami razlikuje; ker so bančni računi v nekaterih državah članicah zelo slabo razširjeni ­– najmanj v Romuniji in Bolgariji, kjer ima samo okrog 50 % odraslih prebivalcev svoj bančni račun;

D. ker ima vsak potrošnik pravico do odločitve, da ne bo odprl bančnega računa ali osnovnega plačilnega računa; ker torej ne bi smeli biti obvezani k odprtju bančnega računa ali osnovnega plačilnega računa; vendar pri tem poudarja, da je pomembno finančno izobraževanje v smislu poudarjanja prednosti finančne vključenosti;

E.  ker banke lahko odklonijo možnost odprtja bančnega računa, če prosilec ni rezident države članice, v kateri je banka registrirana; ker težave, s katerimi se nerezidenti srečujejo pri odpiranju bančnih računov, ovirajo dobro delovanje notranjega trga;

F.  ker splošni gospodarski in socialni razvoj prispeva k visokemu številu bančnih računov; ker je mogoče 33-odstotno odstopanje med državami članicami v deležu prebivalstva, ki uporablja tekoči račun, razložiti z ravnjo gospodarske razvitosti, 67 % razlik pa je odvisnih od drugih dejavnikov, na primer ureditve regulacije in samoregulacije;

G. ker se ponudniki plačilnih storitev, ki delujejo po tržni logiki, pogosto osredotočijo na komercialno zanimive potrošnike, tako da tržno manj zanimivi potrošniki ostanejo brez enake izbire produktov; ker so bančni kodeksi, ki so jih uvedli v Nemčiji, na Irskem, v Italiji, Luksemburgu, Sloveniji in Združenem kraljestvu, med drugim nastali pod pritiskom javnosti in zaradi zahtev po zakonodajnih pobudah; ker so instrumenti samoregulacije prinesli pozitivne ali mešane rezultate, zaenkrat pa ne zagotavljajo dostopa do osnovnih plačilnih storitev v vseh državah članicah;

H. ker so z zakonodajnim pristopom za zagotovitev splošnega dostopa do osnovnih bančnih storitev že dosegli zadovoljive rezultate; na Finskem in Danskem na primer uporablja plačilne storitve skoraj 100 % gospodinjstev, v Belgiji in Franciji pa se je zaradi izvajanja zakonodajnih pobud znatno zmanjšalo število državljanov, ki nimajo dostopa do bančnih storitev;

I.   ker se vse države članice niso primerno odzvale na zgoraj omenjeno priporočilo Komisije o dostopu do osnovnega plačilnega računa, mnoge države članice pa še vedno nimajo niti pravne niti prostovoljne zahteve, da bi morali ponudniki omogočati osnovne plačilne storitve;

J.   ker mora biti odprtje osnovnega plačilnega računa, če naj bo učinkovit, enostavno in ker mora ta račun zagotavljati posebej opredeljeno vrsto osnovnih storitev ter ker je treba uvesti ukrepe za učinkovit nadzor in reševanje sporov ter lažji dostop do teh računov za potrošnike, ki nimajo stalnega naslova; ker bi bilo treba predpise proti pranju denarja in financiranju terorizma uporabljati sorazmerno, nikoli pa kot neutemeljen izgovor za zavrnitev komercialno manj zanimivih potrošnikov; ker bi morala Komisija preučiti, ali bi morali imeti potrošniki povezavo z zadevno državo članico, da bi bili upravičeni do osnovnega plačilnega računa;

K. ker bi morali ponudniki plačilnih storitev zagotoviti dostop do osnovnega plačilnega računa brezplačno ali po razumni ceni;

L.  ker bi morali ponudniki plačilnih storitev pri ponujanju prekoračitev in dodatnih posojilnih produktov nameniti posebno pozornost finančno ranljivim potrošnikom, da bi preprečili prezadolženost; ker bi morale države članice preprečiti morebitno zaračunavanje osnovnih plačilnih storitev, da to ne bi postalo ovira za finančno izključene potrošnike pri dostopanju do osnovnih plačilnih storitev;

M. ker je postala prezadolženost, deloma tudi zaradi socialne in gospodarske krize, največje „novo socialno tveganje“ v vsej Uniji, varstvo pred izvršbo pa bi morali urejati in razviti izključno na ravni držav članic, kar je pomemben vidik;

N.  ker bi bilo treba preprečiti izkrivljanje konkurence in upoštevati potrebe potrošnikov v regijah, v katerih ni veliko bank, zaradi česar bi moralo biti področje uporabe te pobude čim širše; ker bi bilo treba pri oblikovanju in ocenjevanju novih pobud na tem področju upoštevati razvoj dogodkov na trgu plačilnih storitev, na primer predplačniške rešitve ali mobilno bančništvo;

O. ker je pri vseh pobudah o dostopu do osnovnih plačilnih storitev poglavitni element razumljiva informacija za potrošnike; ker bi morala zato Komisija spodbuditi države članice, naj razvijejo dobre ciljno usmerjene komunikacijske kampanje, v katerih bodo obravnavale posebne potrebe in pomisleke ranljivih in mobilnih potrošnikov, ki nimajo bančnega računa; ker bi morali ponudniki zagotoviti, da bo njihovo osebje ustrezno usposobljeno, če naj ustrezno delajo za potrošnike z osnovnim plačilnim računom; ker bi morali ponudniki tudi zagotoviti, da morebitna navzkrižja interesov tem potrošnikom ne bi škodovala;

P.  ker je treba študentom, delavcem in ponudnikom storitev zagotoviti možnost prehajanja meja in enostavno izkoriščanje mobilnosti znotraj Evropske unije;

Q. ker se za odprtje plačilnega računa v državi članici od potrošnika ne bi smelo zahtevati, da zapre obstoječi račun v drugi državi članici;

R.  ker so obstoječe zahteve ponudnikov plačilnih storitev za odprtje osnovnega plačilnega računa omejujoče in bi utegnile ovirati čezmejno mobilnost znotraj Unije;

1.  poziva Komisijo, naj do septembra 2012 pripravi natančno poročilo o stanju v vseh državah članicah; poziva jo, naj do januarja 2013 zakonodajni predlog na podlagi člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije vloži, s katerim bi zagotovili dostop do osnovnih plačilnih storitev za vse potrošnike, ki uradno bivajo v Uniji, razen če bi poglobljena ocena pokazala, da tak predlog ni potreben, in sicer upoštevaje podrobna priporočila iz priloge k temu poročilu;

2.  potrjuje, da ta priporočila spoštujejo temeljne pravice ter načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

3.  je mnenja, da zahtevani predlog ne bo imel nobenih finančnih posledic za proračun Evropske unije;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in spremljajoča natančna priporočila posreduje Komisiji in Svetu ter vladam in parlamentom držav članic.

(1)

UL L 319, 5.12.2007, str. 1.

(2)

UL L 267, 10.10.2009, str. 7.

(3)

UL L 190, 21.7.2011, str. 87.


PRILOGA K PREDLOGU RESOLUCIJE:PODROBNA PRIPOROČILA O VSEBINI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

Evropski parlament meni, da se mora direktiva, ki bi naj bila sprejeta, osredotočiti na ureditev naslednjega:

Priporočilo 1 (o področju uporabe)

1.  Izraz „osnovni plačilni račun“ bi moral biti opredeljen kot plačilni račun, omogočen v skladu z določbami predlagane zakonodaje. Za plačilne račune osnovne narave, ki niso popolnoma skladni s temi določbami, ne bi smelo šteti, da so zajeti v tem pojmu.

2.  Direktiva bi morala od držav članic zahtevati, da morajo zagotoviti dostop do osnovnih plačilnih storitev tako, da bi k zagotavljanju osnovnega plačilnega računa obvezale vse ponudnike plačilnih storitev, opredeljene v členu 4(9) Direktive 2007/64/ES, ki kot sestavni del rednega poslovanja ponujajo plačilne račune potrošnikom.

3.  Morebitna zakonodajna pobuda bi morala spoštovati načelo subsidiarnosti in obstoječo zakonsko ali prostovoljno ureditev v državah članicah, kjer je pravica dostopa in uporabe osnovnega bančnega računa že uspešno zagotovljena.

4.  V skladu s tem je treba za preprečitev nepotrebnega obremenjevanja ponudnikov plačilnih storitev, ki potrošnikom ne ponujajo plačilnih računov, iz obveznosti zagotovitve osnovnega plačilnega računa izvzeti:

(a) ponudnike plačilnih storitev iz točk (e) in (f) člena 1(1) Direktive 2007/64/ES;

(b)  plačilne institucije, ki so pooblaščene samo za zagotavljanje ene ali več plačilnih storitev, navedenih v točkah od 4 do 7 priloge k Direktivi 2007/64/ES.

5.  Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da iz obveznosti zagotovitve osnovnega plačilnega računa izvzamejo tudi druge ponudnike plačilnih storitev. Vse izjeme bi morale temeljiti na objektivnih in zelo strogih merilih, zajemati pa bi morale samo ponudnike plačilnih storitev, na primer take, ki delujejo po neprofitnem poslovnem modelu ali tiste, ki niso dejavni v plačilnih storitvah za občane. Nobena izjema pa potrošnikom ne bi smela onemogočati pravice do dostopa in bi jih moralo biti čim manj, da ne bi bilo negativnih učinkov za konkurenco.

Priporočilo 2 (o zahtevah glede dostopa in identifikacije)

6.  Nova zakonodaja bi morala zagotoviti, da bi imel vsak potrošnik oziroma vsaka fizična oseba, katere delovanje ni povezano s trgovsko, poslovno, obrtno ali poklicno dejavnostjo in ki je zakonit rezident Unije, pravico, da odpre in uporablja osnovni plačilni račun pri ponudniku plačilnih storitev, ki posluje v državi članici, pod pogojem, da že ne poseduje tovrstnega računa v drugi državi članici. Države članice bi morale zagotoviti, da bodo potrošnikom na voljo delujoči mehanizmi za zaprtje običajnega plačilnega računa in njegovo pretvorbo v osnovni plačilni račun. Za odprtje slednjega bi bilo treba zahtevati dokazilo o identiteti.

7.  Nova zakonodaja bi morala preprečiti nepotrebno obremenjevanje potrošnikov z dokazovanjem, da še nimajo na plačilnega računa. To bi med drugim lahko dosegli s podpisano častno izjavo.

8.  Pri odprtju osnovnega plačilnega računa se ne bi smela upoštevati merila, kot so raven ali redni prilivi dohodka, zaposlenost, pretekla najeta posojila, raven zadolženosti, individualni položaj v zvezi s plačilno nezmožnostjo ali pričakovani imetnikov promet, se pri . Dostop do osnovnega plačilnega računa se v nobenem primeru ne bi smel pogojevati z nakupom drugih proizvodov ali storitev, na primer zavarovanja, ali z odprtjem dodatnega računa.

9.  Predlog bi moral zagotoviti, da se lahko osnovni plačilni račun zavrne ali razveljavi samo v objektivno utemeljenih okoliščinah po ustrezni evropski ali nacionalni zakonodaji, ki ni povezana z merili iz odstavka 8 – če gre na primer za:

(a)    neskladnost z zakonodajo o pranju denarja in financiranju terorizma, 

(b)    goljufijo, zlorabo zaupanja ali ponarejanje dokumentov,

(c)    hudo in ponavljajoče se neizpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz osnovnega plačilnega računa.

10. Države članice po potrebi uvedejo nediskriminativne in prožne ukrepe, s katerimi pomagajo potrošnikom pri izpolnjevanju zahtev glede dolžne skrbnosti, pri čemer upoštevajo zakonodajo o pranju denarja in financiranju terorizma. Pri teh ukrepih bi morale predvsem upoštevati potrebe potrošnikov, ki nimajo stalnega naslova.

11. Da bi to omogočili, bi morali državam članicam dopustiti klasifikacijo osnovnih plačilnih računov kot produktov z nizkim tveganjem v skladu s členom 3(3) Direktive Komisije 2006/70/ES o izvajanju Direktive 2005/60/ES. Zato bi bili lahko ponudniki obvezani za potrošnike uporabiti poenostavljene previdnostne ukrepe. Komisija bi si morala prizadevati za razjasnitev razlag zakonodaje proti pranju denarja in financiranju terorizma ter tako zagotoviti, da bi se ti predpisi v okviru osnovnih plačilnih storitev uporabljali uravnoteženo in sorazmerno. Na tej podlagi se nikomur ne bi smel odkloniti ali onemogočiti dostop do osnovnega plačilnega računa, če za to ni utemeljenih in objektivnih razlogov. Teh predpisov ne bi smeli nikoli uporabljati kot neutemeljen izgovor za zavrnitev komercialno manj zanimivih potrošnikov.

12. Nova zakonodaja bi morala ponudnike plačilnih storitev obvezovati, da morajo v zvezi z odločitvami o odklonitvi ali zaprtju osnovnega plačilnega računa delovati pregledno in hkrati spoštovati zakonodajo o pranju denarja in financiranju terorizma ter o preprečevanju in preiskovanju kaznivih dejanj. Da bi potrošniku omogočili ugovor zoper odločitev ponudnika plačilnih storitev, mora ponudnik potrošnika pisno obvestiti o razlogih za zavrnitev odprtja osnovnega plačilnega računa ali o odločitvi o njegovem zaprtju. Prav tako bi ga moral obvestiti o alternativnih možnostih reševanja sporov.

13. Nova zakonodaja bi morala od ponudnika zahtevati, da pri preverjanju potrošnikove upravičenosti do osnovnega plačilnega računa ukrepa hitro, pri čemer ga mora obvestiti o razlogih za zamudo, daljšo od dveh tednov. Razlogi, za katere je odgovoren ponudnik, kot je prevelika delovna obremenitev, ne morejo biti opravičilo za takšne zamude. Ponudnik lahko od potrošnika zahteva, da je pri odprtju računa fizično navzoč v najbližji razpoložljivi podružnici. Če bi bila osebna navzočnost za potrošnike nemogoča ali preveliko breme, bi bilo treba najti druge rešitve.

Priporočilo 3 (o funkcionalnostih in stroških)

14. Zakonodaja bi morala uporabniku osnovnega plačilnega računa omogočati opravljanje vseh najpomembnejših plačilnih transakcij, kot so prejemanje dohodka ali izplačil, plačevanje računov ali davkov ter nakup blaga in storitev prek fizičnih načinov komunikacije in komunikacije na daljavo z uporabo glavnih nacionalnih sistemov.

15. Po potrebi bi morale imeti države članice možnost, da ponudnikom plačilnih storitev dovolijo zagotavljanje manjših prekoračitvenih limitov za pokritje začasnega negativnega stanja. Ti bi morali imeti tudi možnost, da strankam z osnovnim plačilnim računom kot ločeno storitev ponudijo kreditne produkte. Dostop do osnovnega plačilnega računa nikakor ne bi smel biti omejen ali pogojen z nakupom tovrstnih dodatnih storitev ali produktov. Zaračunane provizije za prekoračitve in za ločene kreditne produkte bi morali biti jasno razvidni in vsaj enako ugodni kot ponudnikova običajna cenovna politika.

16. Dostop do osnovnega plačilnega računa bi moral biti brezplačen ali ponujen po razumni ceni. Če se zaračunavajo provizije, morajo biti jasno razvidne. Vse države članice bi morale postaviti zgornjo mejo za skupni letni znesek provizij, povezanih z odprtjem in uporabo osnovnega plačilnega računa. Komisija pa bi morala oceniti, ali bi bilo izvedljivo določiti vseevropsko zgornjo mejo za skupni letni znesek tovrstnih provizij. Komisija bi morala tudi preučiti načine za prilagoditev evropske zgornje meje nacionalnim okoliščinam, kot so splošne potrošniške cene, višina dohodkov in povprečni stroški, povezani z običajnimi plačilnimi računi. Od ponudnikov plačilnih storitev bi bilo treba zahtevati, da zagotovijo, da bo osnovni plačilni račun v njihovi ponudbi produktov vedno najugodnejši za opravljanje osnovnih plačilnih transakcij – ne glede na to, kako je narejena primerjava.

17. Vsi stroški v primeru zamude pri odplačevanju bi morali biti razumni in vsaj tako ugodni kot ponudnikova običajna cenovna politika. Stroški v primeru zamude ne bi smeli biti upoštevani v izračunu skupnih letnih provizij.

18. Ponudniki bi morali biti obvezani vključiti le tiste funkcionalnosti, ki so del njihove redne ponudbe. V tem primeru bi moral osnovni plačilni račun vključevati naslednje storitve:

A. Osnovne storitve upravljanja računa

(a)    odprtje in zaprtje plačilnega računa;

(b)    storitve, ki omogočajo polog gotovine in prejemanje transakcij na plačilni račun;

(c)    storitve, ki omogočajo dvig gotovine s plačilnega računa;

(d)    zagotavljanje bančnih izpiskov.

B. Standardne plačilne storitve

(a)    prenos sredstev v valuti države članice, kjer je račun odprt, prek izvrševanja kreditnih prenosov, vključno z medbančnimi izvršitvami;

(b)    prenos sredstev v valuti države članice, kjer je račun odprt, prek izvrševanja plačilnih transakcij z uporabo plačilne kartice, s katero ni mogoče izvrševati plačilnih transakcij, ki bi presegale stanje na plačilnem računu;

(c)    izvrševanje trajnih nalogov v valuti države članice, kjer je račun odprt, vključno z medbančnimi izvršitvami;

(d)    izvrševanje neposrednih bremenitev v valuti države članice, kjer je račun odprt, vključno z medbančnimi izvršitvami v državah članicah, kjer je njihova uporaba potrebna za izvrševanje najpomembnejših transakcij.

Število izvršenih operacij iz točke A ali B ne bi smelo biti omejeno. Za izvrševanje storitev pod točkama A in B bi moral imeti potrošnik pravico do nediskriminatornega dostopa do različnih kanalov, ki jih ponuja ponudnik, kot so transakcije prek bančnega okenca v podružnicah, transakcije prek bankomata, vključno z bankomati drugih ponudnikov, če je to tehnično izvedljivo, spletno bančništvo in telefonsko bančništvo.

C. Dodatne storitve

Države članice lahko zahtevajo vključitev nadaljnjih funkcionalnosti v osnovni plačilni račun. Ponudnikom plačilnih storitev mora biti dovoljeno, da lahko na lastno pobudo razširijo ponudbo funkcionalnosti, na primer z možnostjo varčevanja ali mednarodnimi nakazili na račune ali z računov zunaj Unije.

Priporočilo 4 (o informiranju)

19. Države članice bi morale potrošnikom zagotoviti potrebne in razumljive informacije o razpoložljivosti osnovnih plačilnih računov, pri čemer bi se morale še posebej usmeriti na pomisleke ranljivih in mobilnih potrošnikov, ki nimajo bančnega računa. Komisija in države članice bi morale pripomoči k visoki ravni ozaveščenosti med potrošniki in zainteresiranimi stranmi. Ponudniki bi morali uporabljati različne kanale, na primer svojo spletno stran, po možnosti pa tudi podružnice, kjer bi bile informacije za potrošnike dobro vidne.

20. Države članice bi morale banke spodbujati k oblikovanju rešitev za svetovanje najbolj ranljivim strankam, da bi jim pomagale pri odgovornem ravnanju in gospodarjenju z denarjem.

21. Da bi ustrezno ravnali s strankami z osnovnim plačilnim računom, bi morala nova zakonodaja od ponudnikov zahtevati zagotovitev, da bo njihovo osebje ustrezno usposobljeno, tako da morebitna navzkrižja interesov teh potrošnikov ne bi negativno prizadela.

22. Zahteve v zvezi z informacijami, ki izhajajo iz nove zakonodaje, ne bi smele posegati v zahteve, ki jih določa Direktiva 2007/64/ES o zagotavljanju informacij potrošnikom.

Priporočilo 5 (o nadzoru, reševanju sporov in nadomestilih)

23. Nova zakonodaja bi morala države članice obvezati, da imenujejo pristojne organe za zagotavljanje in spremljanje dejanske skladnosti z njenimi zahtevami. Imenovani pristojni organi bi morali biti neodvisni od ponudnikov plačilnih storitev.

24. Države članice bi morale biti obvezane, da določijo načela sankcioniranja ponudnikov, ki ne bi spoštovali okvira osnovnega plačilnega računa, tudi za kršitve zahtev o statističnih podatkih iz odstavka 25.

25.  Države članice bi morale zagotoviti, da bi ponudniki nacionalnim organom neprekinjeno posredovali zanesljive informacije o odprtih in zaprtih osnovnih plačilnih računih, zavrnjenih vlogah za odprtje osnovnega plačilnega računa in o razlogih za njihovo zavrnitev. Prav tako bi morali ponudniki nacionalnim pristojnim organom dati na voljo natančne informacije o stroških v zvezi z osnovnimi plačilnimi računi.

26. Države članice bi morale vsako leto, kot je opisano v odstavku 25 te priloge, posredovati združene informacije Komisiji in Evropskemu bančnemu organu. Objavljeni bi morali biti v zbirni in razumljivi obliki.

27. Države članice bi morale zagotoviti vzpostavitev ustreznih in učinkovitih pritožbenih ter odškodninskih postopkov za zunajsodno poravnavo sporov glede pravic in obveznosti, ki nastanejo v skladu z načeli te zakonodaje med ponudniki plačilnih storitev in potrošniki, za kar se po potrebi uporabijo obstoječi organi. Alternativni organi za reševanje sporov morajo biti neodvisni, zlahka dostopni, njihove storitve pa bi morale biti brezplačne. Da se zagotovi nepristranskost, je treba zagotoviti enako zastopanost ponudnikov, potrošnikov in drugih uporabnikov. Države članice bi morale zagotoviti, da vsi ponudniki osnovnih plačilnih računov spadajo k enemu ali več organom, ki izvajajo takšne pritožbe in postopke odškodnin.

28. Države članice bi morale zagotoviti, da bi alternativni organi za reševanje sporov dejavno sodelovali pri reševanju čezmejnih sporov. Če spori vključujejo stranke v različnih državah članicah, bi bilo treba za reševanje pritožb uporabiti mrežo FIN NET.

Priporočilo 6 (o izvajanju in pregledu)

29. Novo zakonodajo bi morale države članice izvajati v roku 12 mesecev po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

30. Komisija bi morala v tesnem sodelovanju z državami članicami in zainteresiranimi stranmi v roku treh let od začetka veljavnosti zakonodaje in nato vsakih pet let objaviti poročilo o izvajanju direktive. V poročilu bi moralo biti ovrednoteno:

(a)    ali države članice v celoti izvajajo zakonodajo;

(b)    napredek pri zagotavljanju dostopa do osnovnih plačilnih storitev za vse potrošnike v Uniji, vključno z neposrednimi in posrednimi učinki zakonodaje na odpravljanje finančne izključenosti;

(c)    ozaveščenost zadevnih potrošnikov, ki jim je direktiva namenjena, o razpoložljivosti ter lastnostih osnovnih plačilnih računov ter o njihovih pravicah v zvezi s tovrstnimi računi.

(d)    ocena stroškov v zvezi z zagotavljanjem osnovnega plačilnega računa, tudi v povezavi z ravnjo potrošniških cen;

(e)    najboljše prakse in konkretna priporočila za države članice z visoko ali trajno stopnjo izključenosti potrošnikov iz plačilnih storitev;

(f)     učinke na integracijo in strukturo notranjega trga za bančno poslovanje z občani v vsej Uniji in kršitve konkurence med ponudniki osnovnih plačilnih računov.

Po potrebi bi bilo treba navedenemu poročilu priložiti predlog za spremembo zakonodaje in priporočila za njeno boljše izvajanje v državah članicah. Poročilo bi bilo treba poslati Evropskemu parlamentu in Svetu.

31. Komisija bi morala dopolniti predlagano direktivo o osnovnih plačilnih računih z nadaljnjimi pobudami, s katerimi bi si prizadevala za nadaljnjo integracijo in uskladitev bančnih storitev ter za preprečevanje finančne izključenosti. Ta sveženj bi moral predvsem:

(a)    izboljšati konkurenco na področju plačilnih in bančnih storitev ter:

(i) zagotoviti preglednost in primerljivost provizij za bančne račune, tako da lahko potrošniki primerjajo tarife različnih bank in se odločijo za boljše pogoje;

(ii) odpraviti vse tehnične in upravne ovire za spremembo plačilnih računov ter tako omogočiti potrošnikom enostaven prenos plačilnega računa z ene banke na drugo;

(b)    izboljšati sprejetost različnih vrst plačilnih metod pri prodajalcih, tako da bodo potrošniki lahko izkoristili ugodnosti, ki jih ponuja elektronsko poslovanje; zato bi morali prodajalci ponujati možnost plačevanja z osnovno plačilno kartico brez doplačil;

(c)    nadalje razjasniti razlage predpisov proti pranju denarja in financiranju terorizma ter preprečiti, da bi se ti predpisi uporabljali kot neutemeljen izgovor za zavrnitev komercialno manj zanimivih potrošnikov;

(d)    izboljšati finančno usposobljenost, tudi v šolah, se boriti proti prezadolženosti, ki je v vsej Uniji največje „novo socialno tveganje“ ter v vsej Uniji omogočiti dostop do pravičnega posojila in do mikrokreditov.


MNENJE Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (9.5.2012)

za Odbor za ekonomske in monetarne zadeve

o dostopu do osnovnega plačilnega računa

(2012/2055(INI))

Pripravljavka mnenja: Evelyne Gebhardt (*)

(Pobuda – člen 42 Poslovnika)

(*)       Postopek s pridruženimi odbori – člen 50 Poslovnika

POBUDE

Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov poziva Odbor za ekonomske in monetarne zadeve kot pristojni odbor:

I.   naj v predlog resolucije vključi naslednje pobude:

–     ob upoštevanju člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–     ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 13. aprila 2011 z naslovom „Akt za enotni trg – Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja – Skupaj za novo rast“ (COM(2011)0206),

–     ob upoštevanju poročila profesorja Maria Montija Komisiji z dne 9. maja 2010 z naslovom „Nova strategija za enotni trg“,

–     ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2010 o uresničitvi enotnega trga za potrošnike in državljane(1),

–     ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. aprila 2011 o enotnem trgu za Evropejce(2),

–     ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2011 o prihodnosti socialnih storitev splošnega pomena(3),

–     ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2011o novi strategiji za potrošniško politiko(4),

–     ob upoštevanju Direktive 2011/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov(5),

–     ob upoštevanju delovnega programa Komisije za leto 2011 z dne 27. oktobra 2010 (COM(2010)0623),

–     ob upoštevanju delovnega programa Komisije za leto 2012 z dne 15. novembra 2011 (COM(2011)0777),

–     ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o alternativnem reševanju potrošniških sporov ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES (direktiva o alternativnem reševanju potrošniških sporov) z dne 29. novembra 2011 (COM(2011)0793),

–     ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 18. julija 2011 o dostopu do osnovnega plačilnega računa(6),

–     ob upoštevanju ocene učinka priporočila Komisije z dne 18. julija 2011 o dostopu do osnovnega plačilnega računa (SEC(2011)0906, SEC(2011)0907),

–     ob upoštevanju Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu(7),

–     ob upoštevanju predloga Komisije z dne 16. decembra 2010 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o uvajanju tehničnih zahtev za kreditne prenose in neposredne bremenitve v eurih in o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009 (COM (2010)0775),

–     ob upoštevanju Direktive 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja(8),

–     ob upoštevanju Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma(9),

–     ob upoštevanju Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov(10),

–     ob upoštevanju študije o osnovnih bančnih storitvah z dne 15. novembra 2011, ki jo je naročil Evropski parlament,

–     ob upoštevanju peticije št. 0963/2011 estonske državljanke Triin Saag z dne 17. februarja 2012 o težavah pri zaprtju bančnega računa v Evropski uniji,

A. ker bi morala biti potrošnikom v Uniji zagotovljena pravica do dostopa do plačilnih storitev in bi morali imeti možnost v celoti izkoristiti prednosti enotnega trga;

B.  ker bi morala biti ta pravica dostopna vsem osebam, ki zakonito prebivajo v Uniji, in ker je prosto gibanje oseb izredno pomembna;

C. ker bi morale imeti to pravico tudi osebe, ki potrebujejo bančni račun v več kot eni državi članici zaradi dejanskega odnosa z vsako od teh držav članic;

D. ker pravica do dostopa do osnovnega plačilnega računa ne sme biti pogojena z nakupom dodatnih bančnih storitev in proizvodov;

E.  ker sedanja omejevalna merila upravičenosti, ki so jih uvedli ponudniki plačilnih storitev za odprtje plačilnih računov in ki presegajo zakonska določila, omejujejo pravico do prostega gibanja prebivalcev EU v Uniji;

F.  ker je treba upoštevati raznolike bančne prakse v Uniji;

G. ker je Komisija v delovnem programu za leto 2011 napovedala, da bo objavila predlog za zakonodajni instrument o dostopu do bančnega računa, namesto tega pa je 18. julija 2011 objavila zgolj priporočilo o dostopu do osnovnega plačilnega računa; ker kljub priporočilu 15 držav članic še vedno nima pravno zavezujočih ali prostovoljnih določb, ki bi zahtevale, da banke ponujajo osnovne bančne storitve;

H. ker temu, da so se banke prostovoljno obvezale, še ni sledilo učinkovito zavarovanje splošnega dostopa do osnovnega plačilnega računa; ker lahko samo zakonodajni instrument zagotovi potrebno pravno varnost državljanov;

I.   ker se mora trg prilagoditi tudi tako, da vsesplošno sprejme kartice osnovnih bančnih računov poleg kreditnih kartic, če želimo, da postanejo osnovni plačilni računi bolj razširjeni;

J.   ker pomanjkanje dostopa do plačilnih računov potrošnikom preprečuje dostop do trga glavnih finančnih storitev ter pridobitve osnovnega blaga in storitev ter s tem otežuje oziroma preprečuje socialno in finančno vključenost;

K. ker je treba v celotni Uniji določiti in dosledno uporabljati načela za dostop do osnovnih plačilnih računov, pri čemer je treba spodbujati socialno vključenost in kohezijo;

L.  ker nesporno obstaja močna povezava med nizko ravnijo dohodka, neposedovanjem bančnega računa ter socialno in finančno izključenostjo;

M. ker se prebivalci EU, ki bi radi izkoristili prednosti mobilnost v Uniji, pogosto srečujejo s velikimi ovirami;

N. ker je namen sedanje faze razvoja enotnega območja plačil v evrih (SEPA) zagotoviti, da bo z enim bančnim računom mogoče izvrševati vse nacionalne in mednarodne transakcije, vendar območje še ni dokončno vzpostavljeno; ker je treba zagotoviti preglednosti v zvezi s storitvami in povezanimi stroški, pa tudi sprejeti dopolnilne ukrepe za okrepitev učinka tega območja v vseh državah članicah;

O. ker so potrošniki brez bančnega računa prisiljeni uporabljati gotovino; ker jih to ne omejuje le pri izbiri plačilnih možnosti in jih izključuje iz elektronskega poslovanja, ampak je tudi dražje;

P.  ker je brez bančnega računa v državi prebivališča precej težje najti stalno zaposlitev, najeti stanovanje, plačevati davke in prejemati plačo; ker je zavrnitev odprtja bančnega računa ali ponudba manj ugodnih pogojev na podlagi stalnega prebivališča ter socialnih in gospodarskih razmer diskriminativna;

Q. ker bi imeli od tega, da se ljudem brez bančnega računa, ki so starejši od 18 let in ki jih je po podatkih študije, ki jo je naročil Evropski parlament, 30 milijonov, omogoči dostop do osnovnega plačilnega računa; ker bi se tako okrepili notranji trg in pravice potrošnikov;

II.  naj v prilogo svojega predloga resolucije vključi naslednja priporočila:

     Priporočilo 1 (o opredelitvi pojmov)

V skladu z Direktivo 2011/83/EU je potrošnik vsaka fizična oseba, ki deluje za namene, ki so zunaj njene trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti. Komisija bi morala zagotoviti, da so v opredelitev pojma „potrošnik“ zajete vse mobilne osebe s stalnim prebivališčem v Uniji, ki imajo zato pravico dostopa do osnovnega plačilnega računa.

Osnovni plačilni račun bi moral biti opredeljen kot bančni račun, ki potrošniku omogoča izvrševanje vseh standardnih plačilnih transakcij, ki jih omogoča stanje na računu.

Pravico do dostopa do osnovnega plačilnega računa morajo imeti vsi potrošniki, če ni pomembnih nediskriminatornih razlogov, ki temu nasprotujejo. Pravica do dostopa do osnovnega plačilnega računa pa ne pomeni, da je obvezno imeti bančni račun.

     Priporočilo 2 (o dostopu do osnovnega plačilnega računa)

Države članice bi morale zagotoviti, da ima vsak potrošnik, ki zakonito prebiva v Uniji, pravico do odprtja in uporabe osnovnega plačilnega računa pri ponudniku, ki deluje na njegovem ozemlju. Pri tem ni pomembno, ali ima potrošnik v drugi državi članici že odprt račun, s katerim lahko na njenem ozemlju uporablja plačilne storitve iz priporočila št. 3. Takšna pravica mora veljati ne glede na potrošnikove finančne razmere.

Države članice bi morale določiti, da je ponudba osnovnih plačilnih računov za vse banke, katerih komitenti so tudi fizične osebe, obvezna, da tako preprečijo diskriminacijo in nepošteno konkurenco med bankami, če še niso sprejele posebnih ukrepov v zvezi s tem.

Zaradi raznolikih razlogov za zmanjšanje in zavrnitev dostopa do bančnega računa je nujno, da se v vseh državah članicah čim prej poišče rešitev, da bi potrošniki lahko uveljavljali splošno pravico do bančnega računa; Komisija bi morala zato o tem nemudoma predstaviti zakonodajni predlog, da bi bila pravica do dostopa do osnovnega plačilnega računa zapisana v pravu Unije.

Kako bodo države članice opredelile pravico do dostopa do osnovnega plačilnega računa, bi moralo zaradi raznolikih ureditev zagotavljanja finančnih storitev ostati v pristojnosti samih držav članic.

Države članice bi morale zagotoviti, da ponudnik plačilnih storitev v primeru zavrnitve vloge za dostop do osnovnega plačilnega računa potrošnika nemudoma pisno, v razumljivem in jasnem jeziku in brezplačno obvesti o razlogih in utemeljitvi takšne zavrnitve ter opozori na pravna sredstva, ki so mu na voljo. Ta pravica do informacij se lahko omeji s pravnimi ukrepi, kadar takšna omejitev pomeni potreben in sorazmeren ukrep za zaščito ciljev javne varnosti ali javnega reda. Države članice bi morale potrošnikom zagotoviti možnost pritožbe na sklep o zavrnitvi.

Priporočilo 3 ( pravo na področju pranja denarja in financiranja terorizma)

Pravica do dostopa do osnovnega plačilnega računa v državi članici bi morala biti zagotovljena v skladu z Direktivo 2005/60/ES.

Na obveznost ponudnika plačilnih storitev, ki izhaja iz zadevnega prava Unije ali države članice na področju pranja denarja in financiranja terorizma, ne bi smel vplivati akt Unije, h kateremu se poziva.

     Priporočilo 4 (o lastnostih osnovnega plačilnega računa)

Osnovni plačilni račun bi moral brez razlikovanja služiti izvajanju vseh postopkov, ki so potrebni za odprtje, vodenje in zaprtje plačilnega računa, izdajanje izpiskov iz bančnega računa, izvajanje storitev, ki omogočajo polog denarja na plačilni račun, prejetje transakcij in dvig gotovine s plačilnega računa ter izvrševanje direktnih bremenitev, nakazil in plačilnih transakcij po fizični poti in na daljavo, tudi prek spleta. Število izvršenih operacij ne bi smelo biti omejeno. Dostop do osnovnega plačilnega računa ne bi smel biti pogojen z nakupom dodatnih storitev, kot so zavarovanje, odprtje dodatnega bančnega računa ali nedenarnimi razlogi, kot so predhodna sklenitev najemne pogodbe.

Države članice morajo zagotoviti, da je osnovni plačilni račun na voljo brezplačno ali so stroški zanj razumni.

Kot dopolnitev osnovnega plačilnega računa je treba preveriti in nadalje razviti predplačilne kartice ali druge možnosti plačevanja, ki imajo enak namen in so že na voljo v nekaterih državah članicah.

Danes je večina osnovnih plačilnih računov izključno spletnih, zato so idealni za elektronsko poslovanje, hkrati pa izključujejo tiste, ki nimajo dostopa do spleta. Osnovni plačilni račun bi moral biti uporabniku prijazen, enostaven in varen. Poleg tega je treba omogočiti upravljanje takih računov ne samo na spletu, prek sporočil SMS in drugih obstoječih bančnih postopkov na daljavo, temveč tudi na lokalnih podružnicah.

Treba je preprečiti vse oblike diskriminacije, ki bi izhajale iz uporabe osnovnega plačilnega računa.

Menjava banke ali zaprtje bančnega računa ne smeta biti povezana s previsokimi upravnimi stroški ali ovirami za potrošnika.

Po potrebi morajo imeti države članice možnost, da bankam dovolijo zagotavljanje majhnih prekoračitvenih kreditov za pokritje začasnega negativnega stanja. Kakršni koli stroški za taka majhna premostitvena posojila bi morali biti razumni in vsaj tako ugodni kot običajna cenovna politika ponudnika.

Države članice lahko sicer v primernem okviru predvidijo možnost prekoračitvenih kreditov.

Vsekakor je treba osebne podatke potrošnika, vključno s podatki o njegovem finančnem položaju, ustrezno varovati in jih ne posredovati naprej brez njegovega soglasja. To velja zlasti v po zavrnitvi vloge za odprtje bančnega računa.

Države članice in Komisija morajo prek javnih organov in sodelovanja s potrošniškimi organizacijami začeti kampanje obveščanja o osnovnem plačilnem računu, da bi povečali razumevanje potrošnikov o pravici do dostopa do tega računa.

Na ravni Unije bi morale take kampanje obveščanja zlasti povečati zavedanje o dostopnosti osnovnih bančnih storitev v celotni Uniji in o čezmejnih pravicah do dostopa. Na ravni države članice bi moral biti namen takih kampanj obveščanja zagotavljanje potrebnih in razumljivih informacij o lastnostih, pogojih in praktičnih korakih, pri tem pa obravnavati posebne skrbi potrošnikov. Komunikacijske kampanje na ravni države članice bi morale biti po potrebi zagotovljene v več jezikih.

Opozarjanje na prednosti uporabe osnovnega plačilnega računa in posredovanje finančnega znanja sta izredno pomembna, saj krepita položaj potrošnikov in jim omogočata, da se vključijo na notranji trg.

Ponudniki plačilnih storitev morajo potrošnikom v pisni obliki zagotoviti potrebne informacije o osnovnem plačilnem računu, ki jim ga ponujajo, in morebitnih stroških ter pogojih, ki veljajo za njihovo uporabo. Potrošnikom bi morali tudi povedati, da jim ni treba uporabljati dodatnih storitev, da bi imeli dostop do osnovnega plačilnega računa. Stroški storitev bi morali biti podrobno in primerljivo razloženi, brez drobnega tiska in skritih stroškov.

Pogoji za opravljanje plačilnih storitev in informacije o plačilnih storitvah morajo biti pregledni.

Dvig gotovine z bankomatov bi moral biti kolikor je mogoče brezplačen, ne glede na to, katera banka je njihov lastnik.

     Priporočilo 5 (o izvensodni poravnavi sporov)

Države članice morajo zagotoviti, da so vzpostavljena ustrezna in učinkovita pravna sredstva za izvensodno poravnavo sporov, pri čemer se lahko po potrebi uporabijo obstoječi organi.

Države članice bi morale zagotoviti vzpostavitev ustreznih in učinkovitih pritožbenih postopkov ter postopkov odškodnin za izvensodno poravnavo v primeru sporov glede pravic in obveznosti, ki nastanejo v skladu z načeli zakonodaje, ki se uporablja za ponudnike plačilnih storitev in potrošnikov. Ti pritožbeni in odškodninski postopki, bodisi na nacionalni ali čezmejni ravni, bi morali biti na voljo v skladu z veljavnim pravom. K sodelovanju pri reševanju pritožb bi bilo treba pritegniti mrežo FIN NET.

Organi na ravni držav članic, katerih naloga je nadzorovati skladnost s pravom na tem področju, bi morali oblikovati postopke zgledov najboljše prakse za bančne institucije ter spodbujati njihovo uporabo na svojem celotnem ozemlju. Komisija bi morala tudi obveščati o razvoju dogodkov na tem področju. Pobude Komisije, kot so Europe Direct ali SOLVIT ter nacionalne institucije, kot so varuh finančnih pravic in organizacije potrošnikov, ki prejmejo pritožbe državljanov v zvezi z dostopom do bančnih storitev, bi morale tudi obveščati Komisijo o svojih ugotovitvah in zaključkih, saj ti odražajo problematiko, s katero se srečujejo običajni državljani in potrošniki.

Pristojni nacionalni organi bi morali raziskati primere zgledov najboljše prakse in sprejeti ukrepe proti ravnanju bančnih institucij, ki kršijo pravice potrošnikov do osnovnega plačilnega računa.

     Priporočilo 6 (o izvajanju in pregledu)

Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu najpozneje tri leta po začetku veljavnosti akta Unije predloži izčrpno poročilo o njeni uporabi in izvajanju. Poročilo bi moralo tudi preveriti, ali so potrebni dodatni ukrepi, in po potrebi navesti predloge za prilagoditev ali spremembo akta Unije.

Države članice bi morale zagotoviti, da ponudniki plačilnih storitev nacionalnim organom redno posredujejo točne informacije o številu odprtih osnovnih plačilnih računov, številu zavrnjenih vlog za osnovni plačilni račun in razlogih za njihovo zavrnitev, koliko teh računov je bilo zaprtih in o stroških, povezanih z osnovnimi plačilnimi računi.

Komisija preveri prejete podatke in na njihovi podlagi ugotovi, kako učinkovit je ta instrument za prebivalce, ki nimajo bančnega računa, ter za mobilne delavce. Po potrebi Komisija pripravi ustrezne predloge za nadaljnji razvoj prava Unije na tem področju.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

8.5.2012

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

36

0

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Pablo Arias Echeverría, Adam Bielan, Jorgo Chatzimarkakis, Sergio Gaetano Cofferati, Birgit Collin-Langen, Cornelis de Jong, Christian Engström, Vicente Miguel Garcés Ramón, Evelyne Gebhardt, Mikael Gustafsson, Małgorzata Handzlik, Iliana Ivanova, Sandra Kalniete, Edvard Kožušník, Toine Manders, Hans-Peter Mayer, Franz Obermayr, Sirpa Pietikäinen, Mitro Repo, Zuzana Roithová, Heide Rühle, Christel Schaldemose, Andreas Schwab, Catherine Stihler, Róża, grofica Thun Und Hohenstein, Bernadette Vergnaud, Barbara Weiler

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Raffaele Baldassarre, Marielle Gallo, Anna Hedh, Emma McClarkin, Antonija Prvanova (Antonyia Parvanova), Konstantinos Pupakis (Konstantinos Poupakis), Olle Schmidt, Sabine Verheyen

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Joseph Cuschieri

(1)

                 UL C 161 E, 31.5.2011, str. 84.

(2)

                 Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0145.

(3)

                 Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0319.

(4)

                 Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0491.

(5)

                 UL L 304, 22.11.2011, str. 64.

(6)

              UL L 190, 21.7.2011, str. 87.

(7)

            UL L 319, 5.12.2007, str. 1.

(8)

            UL L 267, 10.10.2009, str. 7.

(9)

            UL L 309, 25.11.2005, str. 15.

(10)

            UL L 281, 23.11.1995, str. 31.


IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

31.5.2012

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

37

2

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Burkhard Balz, Elena Băsescu, Udo Bullmann, Nikolaos Huntis (Nikolaos Chountis), George Sabin Cutaş, Leonardo Domenici, Derk Jan Eppink, Diogo Feio, Elisa Ferreira, Ildikó Gáll-Pelcz, Jean-Paul Gauzès, Sven Giegold, Sylvie Goulard, Liem Hoang Ngoc, Othmar Karas, Wolf Klinz, Jürgen Klute, Rodi Kraca-Cagaropulu (Rodi Kratsa-Tsagaropoulou), Philippe Lamberts, Werner Langen, Astrid Lulling, Arlene McCarthy, Ivari Padar, Alfredo Pallone, Olle Schmidt, Edward Scicluna, Peter Simon, Ivo Strejček, Sampo Terho, Marianne Thyssen, Ramon Tremosa i Balcells, Pablo Zalba Bidegain

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Sophie Auconie, Thijs Berman, Philippe De Backer, Roberto Gualtieri, Danuta Maria Hübner, Olle Ludvigsson, Mario Mauro

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov