POROČILO o bančnem sistemu v senci

    25.10.2012 - (2012/2115(INI))

    Odbor za ekonomske in monetarne zadeve
    Poročevalec: Saïd El Khadraoui

    Postopek : 2012/2115(INI)
    Potek postopka na zasedanju
    Potek postopka za dokument :  
    A7-0354/2012
    Predložena besedila :
    A7-0354/2012
    Sprejeta besedila :

    PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

    o bančnem sistemu v senci

    (2012/2115(INI))

    Evropski parlament,

    –   ob upoštevanju predlogov in sporočila Evropske komisije z dne 12. septembra 2012 o bančni uniji,

    –   ob upoštevanju sklepov G20 z dne 18. junija 2012, ki pozivajo k dokončanju dela glede bančnega sistema v senci, da bi dosegli celovito izvajanje reform,

    –   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2011 o finančni, gospodarski in socialni krizi: priporočila za ukrepe in pobude, ki naj bi jih sprožili[1],

    –   ob upoštevanju vmesnega poročila delovnega področja Odbora za finančno stabilnost o poslih začasne prodaje/začasnega odkupa in izposoje vrednostnih papirjev, objavljenega dne 27. aprila 2012, in poročila o posvetovanju o skladih denarnega trga (MMF), ki ga je istega dne objavilo Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostih papirjev (IOSCO),

    –   ob upoštevanju priložnostnega dokumenta (št. 133) Evropske centralne banke o bančnem sistemu v senci v evroobmočju, objavljenega dne 30. aprila 2012,

    –   ob upoštevanju zelene knjige Komisije o bančnem sistemu v senci (COM(2012)0102),

    –   ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 26. julija 2012 o predpisih za produkte, upravljanju likvidnosti, depozitarjih, MMF in dolgoročnih naložbah za KNPVP,

    –   ob upoštevanju poročila Odbora za finančno stabilnost, objavljenega 27. oktobra 2011, o okrepitvi nadzora in zakonske ureditve bančnega sistema v senci, s katerim se je odzval na poziva G20 v Seulu leta 2010 in Cannesu leta 2011,

    –   ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

    –   ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0354/2012),

    A. ker pojem bančnega sistema v senci, kot ga je opredelil Odbor za finančno stabilnost, zajema sistem kreditnega posredovanja, ki vključuje subjekte in dejavnosti zunaj konvencionalnega bančnega sistema;

    B.  ker se regulirani subjekti v konvencionalnem bančnem sistemu v veliki meri vključujejo v tiste dejavnosti, ki so opredeljene kot del bančnega sistema v senci, in so na več načinov medsebojno povezani s subjekti bančnih sistemov v senci;

    C. ker je velik del dejavnosti bančnega sistema v senci deloma vezan na regulirani bančni sektor in bi bilo treba ta del v celoti zajeti v veljavni regulativni okvir;

    D. ker je nekaj sestavin, ki spadajo v pojem bančništva v senci, ključnega pomena za financiranje realnega gospodarstva in ker bi morali posebno skrbno opredeliti področje uporabe novih ali razširitev že veljavnih regulativnih ukrepov;

    E.  ker del bančništva v senci prikladno pripomore k temu, da ostanejo tveganja ločena od bančnega sektorja ter tako ne morejo vplivati na davkoplačevalce in sistem; ker je kljub temu boljše poznavanje delovanja bančništva v senci, njegovih povezav s finančnimi institucijami in regulacije za zagotovitev preglednosti, zmanjšanje sistemskega tveganja in odpravo vseh neprimernih praks kljub temu je nujna sestavina finančne stabilnosti;

    F.  ker je nujno, če hočemo dobiti pregled nad bančništvom v senci, da vsako pravno urejanje v celoti obravnava vprašanja rešljivosti, kompleksnosti in nepreglednosti finančnih dejavnosti, ki so del tega sistema, še zlasti v izrednih razmerah;

    G. ker je obseg svetovnega bančnega sistema v senci po ocenah Odbora za finančno stabilnost leta 2011 znašal približno 51 bilijonov EUR, kar je porast v primerjavi z 21 bilijoni EUR leta 2002; ker to pomeni 25 do 30 % celotnega finančnega sistema in polovico vseh sredstev bank;

    H. ker je bančni sistem v senci kljub nekaterim pozitivnim učinkom, kot so večja učinkovitost finančnega sistema, večja raznolikost produktov in večja konkurenca, opredeljen kot eden od glavnih možnih sprožilcev kot dejavnikov, ki prispevajo k finančni krizi in lahko ogrozijo stabilnost finančnega sistema; ker Odbor za finančno stabilnost zahteva okrepljen nadzor nad razširitvijo bančništva v senci, ki poraja pomisleke i) v zvezi s sistemskimi tveganji, zlasti zaradi spremembe ročnosti in/ali likvidnosti, deleža zunanjega financiranja in nezadostnega prenosa kreditnega tveganja, ter ii) v zvezi z regulativno arbitražo;

    I.   ker so predlogi o bančnem sistemu v senci ter strukturi bančnega poslovanja s prebivalstvom in investicijskega bančništva pomembne sestavine učinkovitega prenosa sklepa z vrha G20 leta 2008, da je treba pravno urediti vsak produkt in vsakega akterja ter da mora Evropska komisija to področje preučiti hitreje in bolj kritično;

    J.   ker bančni sistem v senci kot svetovni pojav zahteva usklajen regulativni pristop na svetovni ravni, ki bo temeljil na priporočilih Odbora za finančno stabilnost (ki bodo objavljeni v prihodnjih tednih), ki se dopolnijo s tistimi katerega koli drugega ustreznega nacionalnega ali nadnacionalnega regulativnega organa;

    A. Opredelitev bančnega sistema v senci

    1.  pozdravlja zeleno knjigo Komisije kot prvi korak k strožjemu spremljanju in nadzoru bančnega sistema v senci; potrjuje pristop Komisije, ki temelji na posredni ureditvi in primerni razširitvi ali reviziji obstoječega bančnega sistema v senci; hkrati poudarja, da je treba nekatere njegove vidike na funkcionalen način neposredno pravno urediti brez podvajanja in z zagotavljanjem skladnosti z obstoječimi uredbami; poziva k celovitemu pristopu do bančništva v senci, za katerega sta pomembna bonitetni vidik in vidik ravnanja na trgu; opozarja na čedalje več prehajanja na tržno financiranje in prodajo zelo kompleksnih finančnih produktov v manjših količinah; zato poudarja, da je treba upoštevati ravnanje na trgu in varstvo potrošnikov;

    2.  poudarja dejstvo, da bo vsaka oblika okrepljenega pravnega urejanja kreditnih institucij, investicijskih podjetij ter zavarovalnic in pozavarovalnic neizogibno ustvarila spodbude, da se dejavnosti prenesejo iz področja uporabe veljavne sektorske zakonodaje; zato poudarja, da je treba okrepiti postopke za sistematično, predhodno oceno morebitnega učinka, ki bi ga spremembe zakonodaje v finančnem sektorju imele na tok tveganj in kapitala po manj reguliranih ali nereguliranih finančnih subjektih, ter v skladu s tem razširiti regulativni režim, da se prepreči arbitraža;

    3.  se strinja z opredelitvijo Odbora za finančno stabilnost za bančni sistem v senci, po kateri gre za „sistem posrednikov, instrumentov, subjektov ali finančnih pogodb, ki zagotavlja kombinacijo funkcij, kakršne opravljajo banke, vendar zunaj regulativnega okvira ali pod regulativnim režimom, ki je bodisi šibek bodisi obravnava zadeve, ki niso sistemska tveganja, in nima zagotovljenega dostopa do likvidnostnih posojil centralnih bank ali kreditnih jamstev javnega sektorja“; poudarja, da v nasprotju s tem, kar bi lahko pod tem izrazom sklepali, ni nujno, da bančništvo v senci predstavlja neregulirani ali nezakoniti del finančnega sektorja; poudarja, da upoštevanje te opredelitve v okviru spremljanja, zakonske ureditve in nadzora predstavlja izziv tudi ob upoštevanju stalne nepreglednosti in pomanjkljivih podatkov o tem sistemu ter njegovem pomanjkljivem razumevanju;

    B. Kartiranje podatkov in analiza

    4.  poudarja, da je od začetka krize izginilo le malo praks bančnega sistema v senci; vseeno ugotavlja, da lahko bančni sistem v senci s svojim inovativnim značajem pripelje do novih gibanj, ki so lahko vir sistemskega tveganja, in s tem bi se morali spopasti; zato poudarja, da je treba na evropski in svetovni ravni zbrati več podatkov boljše kakovosti o poslih bančnega sistema v senci, udeležencih na trgu, finančnih tokovih in medsebojnih povezavah, da bi si ustvarili popoln pregled nad tem sektorjem;

    5.  meni, da so tesno sodelovanje na mednarodni ravni in skupna prizadevanja na svetovni ravni nujni za celovit pregled nad bančnim sistemom v senci;

    6.  meni, da bo s celovitejšim pregledom ter boljšim spremljanjem in analizo mogoče odkriti tako vidike bančnega sistema v senci, ki ugodno vplivajo na realno gospodarstvo, kot tiste, ki povzročajo skrbi v zvezi s sistemskim tveganjem ali regulativno arbitražo; poudarja, da so potrebni temeljitejši postopki ocenjevanja tveganj, razkritja in nadzora pri vseh institucijah, ki imajo povečan profil tveganja in ki so sistemsko pomembne; opozarja na obveznosti vrha G20 iz Los Cabosa, da se uvede sistem identifikatorja pravnih oseb (LEI), in poudarja, da morajo biti pri njegovem upravljanju ustrezno zastopani evropski interesi;

    7.  ugotavlja, da je nujno, da nadzorniki institucij vsaj v skupni vrednosti poznajo njihov obseg pogodb o začasni prodaji/začasnem odkupu, izposojo vrednostnih papirjev ter vseh oblik obremenitev ali sporazumov o pogojnih plačilih; poleg tega opozarja, da z namenom, da bi se s tem lahko spoprijeli, poročilo Odbora za ekonomske in monetarne zadeve o direktivi o kapitalskih zahtevah IV (CRD IV), o kateri zdaj potekajo pogajanja s Svetom, poziva, da se tovrstne informacije sporočajo repozitoriju sklenjenih poslov ali centralni depotni družbi, da se omogoči dostop med drugim Evropskemu bančnemu organu, Evropskemu organu za vrednostne papirje in trge, ustreznim pristojnim organom, Evropskemu odboru za sistemska (ESRB) tveganja ter ustreznim centralnim bankam in Evropskemu sistemu centralnih bank; poudarja tudi, da to poročilo odbora poziva, naj se za nezapisane sporazume o pogojnih plačilih v likvidacijskih postopkih šteje, kot da nimajo pravnega učinka;

    8.  podpira oblikovanje in upravljanje osrednje zbirke podatkov EU o poslih začasne prodaje/začasnega nakupa (kar naj po možnosti stori ECB), v katero bi podatke posredovale infrastrukture in depozitne banke tako, da same knjižijo posle začasne prodaje/začasnega nakupa; meni pa, da bi morala tovrstna zbirka podatkov zajemati posle v vseh valutah, kar bi nadzornikom zagotovilo popolno sliko in razumevanje svetovnega trga poslov začasne prodaje/začasnega nakupa; poziva Komisijo, naj napreduje k hitremu sprejetju (v začetku leta 2013) usklajenega pristopa za zbiranje podatkov za osrednjo zbirko, ki bi omogočal odkrivanje vrzeli v podatkih in povezoval prizadevanja že obstoječih pobud drugih organov in nacionalnih oblasti, zlasti repozitorije sklenjenih poslov, uvedenih z uredbo o infrastrukturi evropskega trga; poziva Komisijo, naj predloži poročilo (do sredine leta 2013), ki bo zajemalo, med drugim, potrebno institucionalno ureditev (npr. ECB, ESRB, neodvisni centralni register), vsebino in pogostost preverjanj podatkov, zlasti o poslih začasne prodaje/začasnega nakupa v evrih in prenosih finančnega tveganja, ter obseg potrebnih sredstev;

    9.  meni, da bi Komisija kljub veliki količini podatkov in informacij, ki jih zahteva direktiva o kapitalskih zahtevah na podlagi obveznosti poročanja o poslih začasne prodaje/začasnega nakupa, morala preučiti razpoložljivost, pravočasnost in popolnost podatkov za namene načrtovanja in spremljanja;

    10. odobrava razvoj identifikatorja pravnih oseb (LEI) in meni, da bi bilo treba na podlagi njegove koristnosti razviti podobne skupne standarde v zvezi s poročanjem o poslih začasne prodaje/začasnega nakupa in vrednostnih papirjih, ki bi zajemali glavnico, obrestno mero, zavarovanje s premoženjem, odbitke, ročnost, nasprotne stranke in druge vidike, ki omogočajo oblikovanje agregatov;

    11. poudarja, da so za to, da bi regulatorji imeli skupen globalni pristop pri analizi podatkov in da bi si slednje med seboj lahko izmenjevali ter po potrebi ukrepali in s tem preprečili pojav sistemskih tveganj ter zaščitili finančno stabilnost, nujni skupni obrazci za poročanje, osnovani na odprtih panožnih standardih;

    12. poudarja tudi, da je treba pridobiti celovitejši pregled nad prenosi tveganja finančnih institucij, med drugim tudi nad prenosi, ki se izvršijo prek poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti, za katere bodo podatki zagotovljeni na podlagi Uredbe o infrastrukturi evropskega trga ter direktive MIFID/uredbe MIFIR, da bi ugotovili, kdo je od koga kaj odkupil in kako se financirajo prenesena tveganja; poudarja, da bi moral biti eden od ciljev doseči pregled poslov v realnem času v vseh finančnih storitvah ter da lahko standardizirana sporočila in identifikatorji podatkov to olajšajo in omogočijo avtomatsko obdelavo; zato poziva Komisijo, naj ob posvetu z ESRB in mednarodnimi organi, kot je Odbor za finančno stabilnost, vključi v svoje poročilo o osrednji zbirki podatkov v zvezi s sedanjim delom o standardiziranih sporočilih in formatih podatkov ter izvedljivostjo ustanovitve osrednjega registra za prenose tveganja, ki bi moral omogočati zajetje in spremljanje podatkov o prenosu tveganj v realnem času, ter naj pri tem v celoti izkoristi podatke, ki jih v zvezi s poročanjem zahteva zdaj veljavna in prihodnja finančna zakonodaja, in vključi podatke, ki so na voljo na mednarodni ravni;

    13. meni, da so zahteve v zvezi s poročanjem za banke nujno in dragoceno orodje za opredeljevanje dejavnosti bančništva v senci; ponovno poudarja, da bi računovodska pravila morala odražati stvarnost in da bi v najboljšem primeru iz bilance stanja morali biti razvidni agregati, in sicer v največji možni meri;

    14. poudarja, da bo za te nove naloge potreben zadosten obseg novih virov;

    C. Spoprijemanje s sistemskimi tveganji bančništva v senci

    15. poudarja, da so nekatere dejavnosti in subjekti bančnih sistemov v senci lahko regulirani ali neregulirani, kar je odvisno od posamezne države; poudarja pomen enakih konkurenčnih pogojev med državami ter med subjekti bančnega sektorja in subjekti bančništva v senci, da bi se izognili regulativni arbitraži, ki bi pripeljala do izkrivljenih regulativnih spodbud; ugotavlja tudi, da je med subjekti bančnega sektorja in subjekti bančništva v senci v tem trenutku prevelika finančna medsebojna odvisnost;

    16. ugotavlja, da so natančna zakonska ureditev, ocena in revizija v tem trenutku skoraj nemogoče, kjer je najti izkrivljanje v zvezi s kreditnim tveganjem ali motnje v zvezi z denarnimi tokovi;

    17. meni, da bi skladi in upravitelji morali dokazati, da so zanesljivi, njihove pozicije pa drugi lahko razumejo in jih prevzamejo;

    18. poudarja potrebo po tem, da se z odpravo vrzeli v mednarodnih standardih računovodskega poročanja izboljša razkritje prenosov finančnih sredstev iz bilance stanja; poudarja odgovornost finančnih varuhov, kot so računovodje in notranji revizorji, da opozarjajo na potencialno škodljiva gibanja in kopičenje tveganj;

    19. meni, da bi računovodska pravila morala odražati realnost ter da je dejstvo, da so se sredstva lahko vrednotila po nabavni ceni, čeprav je ta veliko višja od tržne vrednosti, prispevalo k nestabilnosti v bančnih in drugih subjektih, ter da tega ne bi smeli dovoliti; poziva Komisijo, naj spodbuja spremembe mednarodnih standardov računovodskega poročanja, pri čemer je treba več pozornosti posvetiti agregatom brez pobotanja in utežem tveganja;

    20. meni, da bi moral biti namen regulacije finančnega sektorja obravnavati vprašanja kompleksnosti in nepreglednosti finančnih storitev in produktov, regulativi ukrepi, kot so večje kapitalske zahteve in odprave znižanj uteži tveganja, pa bi morali prispevati k odvračanju od kompleksnih zavarovanj v obliki izvedenih finančnih instrumentov. meni, da se novi finančni produkti ne bi smeli tržiti ali odobriti, če regulatorji ne dobijo dokazila, da so rešljivi;

    21. predlaga, da bi bilo treba asimetrijo informacij kaznovati, zlasti v zvezi z dokumentacijo in izjavami o omejitvi odgovornosti, ki se pripisujejo finančnim storitvam in proizvodom; meni, naj bi za takšne izjave o omejitvi odgovornosti po potrebi veljalo plačilo za „drobni tisk“ (na stran in izjavo omejitvi odgovornosti);

    22. poudarja, da so poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve o direktivi o kapitalskih zahtevah IV (CRD IV)[2], o kateri zdaj razpravlja s Svetom, pomemben korak v spoprijemanju z bančništvom v senci na pozitiven način, ki nosilcem strukturiranih naložb in posebnim posredniškim družbam (programom) nalaga kapitalsko obravnavanje likvidnostnih linij, za vse neregulirane subjekte, kar bo pomagalo pri spodbujanju bank k uporabi količnika neto stabilnih virov financiranja, določa zgornjo mejo velike izpostavljenosti v višini 25 % lastnih sredstev in ki večjo tveganost izpostavljenosti do takih subjektov – v primerjavi z izpostavljenostjo do reguliranih in nefinančnih subjektov – priznava v bonitetnih določbah za likvidnostna tveganja;

    23. ugotavlja, da je eden od naukov finančne krize ta, da je razlika med zavarovalniškim in kreditnim tveganjem običajno jasna, pri produktih za zavarovanje kreditov pa ta razlika ni vedno tako jasna; poziva Komisijo, naj preuči zakonodajo, ki ureja bančne, zavarovalniške in zlasti finančne konglomerate, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje med bankami in zavarovalnicami ter preprečili regulativno in/ali nadzorno arbitražo;

    24. poleg tega meni, da je predlagana razširitev nekaterih elementov direktive CRD IV na nekatere finančne institucije, ki ne sprejemajo depozitov in ki niso zajete v opredelitvi iz uredbe o kapitalskih zahtevah (CRR), nujna, da bi obravnavali posebna tveganja, pri tem pa upoštevali dejstvo, da se nekatere določbe lahko prilagodijo posebnostim teh subjektov, da bi preprečili nesorazmeren vpliv na te institucije;

    25. meni, da Evropski bančni organ ne sme izvzeti bančnega sistema v senci;

    26. poudarja, da je treba zagotoviti, da so vsi subjekti bančništva v senci, ki imajo bančnega sponzorja ali so povezani z banko, za namene bonitetne konsolidacije vključeni v bilanco stanja banke; poziva Komisijo, naj do začetka leta 2013 preuči, kako bi zagotovili, da bodo subjekti, ki niso konsolidirani z računovodskega vidika, konsolidirani za namene bonitetne konsolidacije, da bi tako izboljšali globalno finančno stabilnost; spodbuja Komisijo, naj upošteva vsa navodila Baselskega odbora za bančni nadzor (BCBS) ali drugega mednarodnega organa za boljšo uskladitev obsega konsolidacije za računovodske namene in za namene ocene tveganja;

    27. poudarja, da je treba zagotoviti večjo preglednost strukture in dejavnosti finančnih institucij; poziva Komisijo, naj ob upoštevanju sklepov iz poročila komisarja Liikanena predlaga ukrepe za strukturo evropskega bančnega sektorja, in sicer ob upoštevanju prednosti in morebitnih tveganj združevanja dejavnosti bančnega poslovanja s prebivalstvom in investicijskih bančnih dejavnosti;

    28. je seznanjen s tem, kako pomemben je trg poslov začasne prodaje/začasnega nakupa in izposoje vrednostnih papirjev; poziva Komisijo, naj do začetka leta 2013 sprejme ukrepe, ki bodo povečali preglednost, zlasti za stranke,– med take ukrepe bi lahko spadala identifikator zavarovanja s premoženjem in ponovna uporaba zavarovanja s premoženjem, o katerih bi se v agregatni obliki poročalo regulatorjem – in omogočili, da bodo regulatorji lahko določili priporočene minimalne odbitke ali ravni kritja za trge financiranja, zavarovanega s premoženjem, ne da bi jih standardizirali; v tem smislu priznava, kako pomembno je jasno opredeliti lastništvo vrednostnih papirjev in zagotoviti njegovo varstvo; vseeno poziva Komisijo, naj poleg sektorskih pristopov, ki so že v teku, sproži obsežno razpravo o ravneh kritja, pa tudi preučevanje in upoštevanje uvedbe omejitev za ponovno uporabo zavarovanja s premoženjem za lastne razmere; poudarja, da je treba pregledati stečajno pravo v zvezi s trgom poslov začasne prodaje/začasnega nakupa in izposoje vrednostnih papirjev ter listinjenjem, da bi dosegli uskladitev in obravnavali izdaje s prednostnimi pravicami, ki so bistvene za reševanje reguliranih finančnih institucij; poziva Komisijo, naj preuči različne pristope za omejevanje stečajnih prednostnih pravic, tudi predloge o omejevanju prednostnih pravic pri stečaju na posle s centralnim kliringom ali zavarovanje s premoženjem, ki izpolnjujejo usklajena, vnaprej določena merila upravičenosti;

    29. meni, da je treba ustrezno obravnavati spodbude, ki so povezane z listinjenjem; poudarja, da bi morale zahteve za listinjenje, ki so povezane s solventnostjo in likvidnostjo, spodbujati visoko kakovosten in zelo razpršen naložbeni portfelj, kar bi preprečilo čredno vedenje; poziva Komisijo, naj preuči trg listinjenja in pregleda tudi krite obveznice, ki lahko povečajo tveganja v bilancah stanja bank; poziva Komisijo, naj predlaga ukrepe za bistveno povečanje njegove preglednosti; poziva Komisijo, naj po potrebi posodobi sedanjo pravno ureditev, da jo uskladi z novim okvirom za listinjenje BCBS, o katerem zdaj poteka razprava, najkasneje do začetka leta 2013; predlaga uvedbo omejitve, kolikokrat je možno listinjenje posameznega finančnega proizvoda, posebne zahteve za dobavitelje listinjenja (npr. originatorje ali sponzorje), da obdržijo del tveganj, povezanih z listinjenjem, in tako zagotovijo, da bo dobavitelj dejansko obdržal tveganja, namesto da bi se ta prenesla na upravitelje premoženja, in ukrepe za večjo preglednost; še posebej poziva k uvedbi dosledne metodologije za oceno vrednosti osnovnih sredstev in standardizacijo produktov listinjenja v različnih zakonodajah in jurisdikcijah;

    30. ugotavlja, da so bile košarice sredstev, ki so v nekaterih primerih pridobile visoke ocene, predmet začasne prodaje/začasnega nakupa, in sicer po modelu „originate-to-repo“ (ustvari in začasno prodaj/začasno kupi); poudarja, da se takšni posli ne bi smeli uporabljati kot regulativni ukrep za likvidnost (glej poročilo odbora ECON o direktivi CRD IV);

    31. priznava, da imajo MMF pomembno vlogo v kratkoročnem financiranju finančnih institucij in omogočanju diverzifikacije tveganj; priznava, da se MMF s sedežem v EU in ZDA razlikujejo po svoji vlogi in strukturi; priznava, da so smernice 2010 Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (ESMA) vzpostavile strožje standarde za MMF (bonitetna ocena, ročnost osnovnih vrednostnih papirjev in večje razkritje vlagateljem); vseeno ugotavlja, da so nekateri MMF, zlasti tisti, ki vlagateljem ponujajo stabilno čisto vrednost sredstev, občutljivi na obsežne umike sredstev; zato poudarja, da je treba sprejeti dodatne ukrepe, ki bi izboljšali odpornost teh skladov in pokrili likvidnostna tveganja; podpira končno poročilo IOSCO iz oktobra 2012 in njegova predlagana priporočila za pravno urejanje in upravljanje MMF v različnih jurisdikcijah; meni, da bi bilo treba MMF, ki ponujajo stabilno čisto vrednost sredstev, podvreči ukrepom, namenjenim zmanjšanju posebnih tveganj, povezanih s funkcijo stabilne čiste vrednosti sredstev ter internalizaciji stroškov, ki izhajajo iz teh tveganj; meni, da bi morali regulatorji zahtevati, kjer je to izvedljivo, preusmeritev na spremenljivo/variabilno čisto vrednost sredstev, oziroma bi bilo treba kot alternativo uvesti okrepitev vzdržljivosti stabilne čiste vrednosti sredstev MMF in zmožnost, da se soočijo z znatnim odkupom; poziva Komisijo, naj v prvi polovici leta 2013 predloži pregled okvira KNPVP, posebej pa se osredotoči na vprašanje MMF, tako da od njih zahteva, da bodisi sprejmejo spremenljivo vrednost sredstev z dnevnim vrednotenjem, ali da morajo, če ohranijo konstantno vrednost, zaprositi za omejeno dovoljenje za opravljanje bančnih storitev ter da zanje veljajo kapitalske in druge bonitetne zahteve; poudarja, da je treba čim bolj zmanjšati regulativno arbitražo;

    32. poziva Komisijo, naj v okviru pregleda KNPVP nadalje preuči zamisel o uvedbi posebnih določb o likvidnosti za MMF, tako da določi minimalne zahteve za likvidnost čez noč, tedensko in mesečno likvidnost [20 %, 40 %, 60 %], in naj ob nastopu sprožilnega dogodka, ki pomeni tudi obveznost neposrednega obveščanja pristojnega nadzornega organa in ESMA, zaračuna pristojbino za likvidnost;

    33. priznava ugodnosti, ki jih prinašajo indeksni investicijski skladi (Exchange Traded Funds – ETF), saj malim vlagateljem omogočajo dostop do večjega izbora sredstev (še zlasti na primer do surovin), poudarja pa tveganja, ki jih nosijo ETF v smislu kompleksnosti, tveganja nasprotne stranke, likvidnosti proizvodov in morebitne regulativne arbitraže; svari pred tveganji, ki so povezana s sintetičnimi ETF zaradi njihove čedalje večje nepreglednosti in kompleksnosti, zlasti kadar se sintetični ETF tržijo malim vlagateljem; zato poziva Komisijo, naj oceni te morebitne strukturne šibke točke v potekajočem pregledu KNPVP VI ob upoštevanju različnih kategorij strank (npr. mali vlagatelji, profesionalni vlagatelji, institucionalni vlagatelji) in njihovih različnih profilov tveganja;

    34. poziva Komisijo, naj pri vseh novih zakonodajnih predlogih izvede obsežne študije učinkov na financiranje realnega gospodarstva;

    35. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in Odboru za finančno stabilnost.

    OBRAZLOŽITEV

    Od začetka finančne krize leta 2007 se je skupina G 20 dogovorila o vrsti regulativnih ukrepov, ki bi zagotovili varnejši in bolj vzdržen finančni sistem. Od tedaj so bile med številnimi drugimi ukrepi okrepljene kapitalske zahteve za finančne institucije, narejen je bil prvi korak k strožji zakonski ureditvi bonitetnih agencij in razvita je bila nova arhitektura finančnega nadzora. Kljub tem novim regulativnim okvirom ali morda zaradi njih velik del kreditnega posredovanja še vedno ni zadostno nadzorovan in pravno urejen. Bančni sistem v senci kot takšen deluje prek subjektov ali finančnih pogodb, ki zagotavljajo kombinacijo funkcij, kakršne opravljajo banke, a to počne zunaj regulativnega okvira ali pod regulativnim režimom, ki je bodisi šibek bodisi obravnava zadeve, ki niso sistemska tveganja, in nima dostopa do likvidnostnih posojil centralnih bank ali kreditnih jamstev javnega sektorja. Subjekti, kot so namenske družbe (Special Purpose Vehicles – SPV), posebne posredniške družbe (programi), posebni nosilci naložb (Special Investment Vehicles – SIV), skladi denarnega trga (MMF), indeksni investicijski skladi (ETF) in investicijski skladi, se v skladu z zeleno knjigo Evropske komisije lahko obravnavajo kot subjekti bančništva v senci. Evropska komisija med dejavnostmi bančnih sistemov v senci razlikuje posle začasne prodaje/začasnega nakupa, izposoje vrednostnih papirjev in listinjenje.

    Ker gre za svetovni pojav, je Odbor za finančno stabilnost (FSB) prevzel vodilno vlogo pri vzpostavljanju večjega nadzora in pravne ureditve bančništva v senci. Za različne vidike bančništva v senci so določili pet različnih področij dela: Baselski odbor za bančni nadzor (Basel Committee on Banking Supervision – BCBS) si bo prizadeval za nadaljnjo zakonsko ureditev interakcije med bankami in subjekti bančništva v senci; Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev (International Organization of Securities Commissions – IOSCO) si bo prizadevalo za zakonsko ureditev, ki bi zmanjšala sistemska tveganja (vključno s tveganji, podobnimi obsežnim umikom sredstev) MMF; IOSCO bo s pomočjo BCBS ocenil obstoječe zahteve glede listinjenja; podskupina FSB bo preučila zakonsko ureditev drugih subjektov bančništva v senci, druga podskupina FSB pa se bo posvetila izposoji vrednostnih papirjev in poslom začasne prodaje/začasnega nakupa.

    Ko bodo končni rezultati različnih področij dela objavljeni, bo FSB predložil nekaj priporočil o obravnavanju bančništva v senci. Evropska komisija je po delu, ki ga je začel FSB, v začetku tega leta predložila zeleno knjigo o bančništvu v senci, v kateri se osredotoča na potencialna tveganja bančništva v senci v EU in na to, kako se te zadeve lotiti z vidika zakonske ureditve.

    Očitno je, da bančništvo v senci ne obstaja samostojno. Kriza je banke dejansko močno prizadela ne le zaradi vsesplošnih motenj na trgu, temveč tudi zaradi njihove izpostavljenosti bančništvu v senci. Banke so investirale v listinjene proizvode (banke so kot vlagatelji refinancirale te listinjene proizvode, tako da so jih uporabile za zavarovanje poslov začasne prodaje/začasnega nakupa) in številnim subjektom bančništva v senci zagotovile pomoč v obliki kreditnih jamstev. Vendar so banke kljub morebitnim pozitivnim učinkom listinjenja ostale povezane z zunajbilančnimi subjekti in prevzele večino izgub. Finančna kriza se je dejansko začela, ko je trg spoznal, da je listinjenje posojil potekalo na podlagi pomanjkljivih spodbud, njegova posledica pa so bili nizki posojilni standardi (npr. drugorazredna hipotekarna posojila). Posebni nosilci naložb (SIV) in programi komercialnih vrednostnih papirjev s premoženjskim kritjem (ABCP) (posebne posredniške družbe) ter druge družbe, ki so odkupile listinjene proizvode, svojega financiranja niso mogle obnoviti in reševati so jih morali njihovi sponzorji, predvsem banke. Posojilni hedge skladi, banke in druge institucije, ki so vlagale v listinjene proizvode, so utrpele velike izgube tržne vrednosti. Ti hedge skladi in banke so svojo naložbo v listinjene proizvode financirali s posli začasne prodaje/začasnega nakupa in te listinjene proizvode uporabile kot zavarovanje. Ko se je vrednost listinjenih proizvodov, zlasti tistih, ki vsebujejo drugorazredna hipotekarna posojila, znižala, so nasprotne stranke pri poslih začasne prodaje/začasnega nakupa zvišale odbitke na zavarovanje (zaradi česar so morali posojilojemalci zagotoviti več zavarovanja) ali odklonile obnovitev financiranja. To je prispevalo k neplačilu posojilojemalca (primer Lehman) ali prisililo matične institucije, da so zagotovile ogromno pomoč (tako kot Bear Stearns svojim hedge skladom).

    Zato bi morala biti medsebojna povezanost med „konvencionalnimi bankami“ ter zunajbilančnimi instrumenti in dejavnostmi bolj pregledna in bi jo morali obravnavati z vidika zakonske ureditve.

    Poročevalec kljub tej potencialno nevarni medsebojni povezanosti meni, da bi nekateri subjekti in dejavnosti, ki so vpleteni v bančništvo v senci, kot ga opredeljuje FSB, lahko pozitivno vplivali na običajno gospodarstvo in spodbudili rast, saj bi prispevali k boljši razpršitvi tveganj zunaj konvencionalnega bančnega sektorja. Toda boljša razpršitev tveganja lahko običajnemu gospodarstvu koristi le v primeru, da poteka popolnoma pregledno in brez povečevanja sistemskih tveganj. Zato bi morala obstajati jasna ločnica med izvornimi bankami in drugimi namenskimi družbami (SPV) za listinjenje. Morali bi poskusiti razlikovati med želenimi in neželenimi učinki bančništva v senci.

    Kot je bilo poudarjeno v zeleni knjigi Komisije, so bili za spoprijemanje s sistemskimi tveganji, ki jih povzroča bančništvo v senci, že sprejeti različni ukrepi. Odzval se je tudi trg in od začetka krize so nekatere prakse bančnega sistema v senci že izginile. Toda bančništvo v senci lahko s svojim inovativnim značajem pripelje do novih gibanj, ki so lahko vir sistemskega tveganja, in s tem bi se morali spoprijeti. Najustreznejši način bi bil ta, da bi oblikovali potrebna orodja za spremljanje, ki bi omogočala jasen pregled nad celotnim sistemom kreditnega posredovanja.

    Prvič, za popoln pregled nad bančnim sistemom v senci so potrebne večja količina in zanesljivost podatkov in zmogljivosti za analizo. Menim, da bi morala ECB (skupaj z Evropskim odborom za sistemska tveganja) imeti pomembno vlogo pri tem. Pobuda za podatkovno skladišče o poslih začasne prodaje/začasnega nakupa je lahko ključen korak k večji preglednosti. Poleg tega bi morala Evropska komisija, da bi osvetlili prenose tveganj v finančnem sektorju in odkrili, kdo je od koga kaj odkupil in kako se financirajo prenesena tveganja, nujno obravnavati izvedljivost ustanovitve javne službe.

    Drugič, to kartiranje podatkov bi moralo omogočati, da bi prepoznali tiste vidike bančništva v senci, ki pozitivno vplivajo na realno gospodarstvo, in tiste vidike, ki povzročajo sistemsko tveganje ali skrbi v zvezi z regulativno arbitražo, kot so čezmerna sprememba ročnosti in likvidnosti, finančni vzvod in regulativna arbitraža.

    Ko so ta sistemska tveganja enkrat razkrita, bi za reševanje teh zadev morali imeti na voljo boljše spremljanje in zakonsko ureditev. Poročevalec zato meni, da bi bilo v naslednjih mesecih treba resno obravnavati oziroma bi lahko obravnavali naslednje predloge:

    A. V skladu s stališčem odbora ECON v okviru direktive o kapitalskih zahtevah CRD IV, ki nalaga kapitalsko obravnavanje likvidnostnih linij za nosilce strukturiranih naložb (structured investment vehicles – SIV) in posebne posredniške družbe (programe) in ki za vse neregulirane subjekte določa zgornjo mejo velike izpostavljenosti v višini 25 % lastnih sredstev; resno bi morali razmisliti o nadaljnji razširitvi zahtev CRD IV na nebančne subjekte.

    B. Za večjo zanesljivost bančnih bilanc naj Komisija do začetka leta 2013 preuči, kako bi lahko zagotovili, da bodo subjekti, ki niso konsolidirani z računovodskega vidika, konsolidirani za namene bonitetne konsolidacije.

    C. Poročevalec nadalje poziva Evropsko komisijo, naj pripravi zakonodajni predlog za razmejitev dejavnosti bančnega poslovanja s prebivalstvom in dejavnosti investicijskega bančništva.

    D. Trga za posle začasne prodaje/začasnega nakupa in za izposojo vrednostnih papirjev imata pomembno vlogo pri financiranju finančnih institucij. Vendar je nujno potrebna večja preglednost; zato bi regulatorjem morali omogočiti, da lahko za trge financiranja, zavarovanega s premoženjem, določijo minimalne odbitke ali ravni kritja.

    E. Metoda listinjenja lahko pozitivno vpliva na porazdelitev tveganja. Toda večja preglednost je vsekakor nujna. Zato bi morala Evropska komisija do začetka leta 2013 predložiti zakonodajni predlog o tem, kolikokrat je možno listinjenje posameznega finančnega proizvoda. Poleg tega je treba sprejeti več ukrepov za večjo standardizacijo proizvodov listinjenja in za uveljavljanje strožjih zahtev o zadržanju.

    F. MMF so imeli pomembno vlogo v finančni krizi. Priznava, da se ti v EU in ZDA razlikujejo; poziva Evropsko Komisijo, naj na začetku leta 2013 predloži zakonodajni predlog, ki bo določal, da skladi denarnega trga ali sprejmejo spremenljivo vrednost sredstev z dnevnim vrednotenjem, ali da, če ohranijo konstantno vrednost, zanje veljajo kapitalske zahteve.

    G. Poročevalec ugotavlja, da so indeksni investicijski skladi (ETF) pomembno naložbeno orodje. Vendar so ETF tvegani v smislu kompleksnosti, tveganja nasprotne stranke, likvidnosti proizvodov in morebitne regulativne arbitraže. S temi strukturnimi šibkimi točkami bi se moral spoprijeti zakonodajni predlog z začetka leta 2013.

    IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

    Datum sprejetja

    22.10.2012

     

     

     

    Izid končnega glasovanja

    +:

    –:

    0:

    39

    0

    1

    Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

    Burkhard Balz, Elena Băsescu, Leonardo Domenici, Derk Jan Eppink, Diogo Feio, Markus Ferber, Elisa Ferreira, Ildikó Gáll-Pelcz, Sven Giegold, Sylvie Goulard, Liem Hoang Ngoc, Syed Kamall, Wolf Klinz, Jürgen Klute, Rodi Kraca-Cagaropulu (Rodi Kratsa-Tsagaropoulou), Philippe Lamberts, Hans-Peter Martin, Ivari Padar, Alfredo Pallone, Ani Podimata (Anni Podimata), Olle Schmidt, Edward Scicluna, Peter Simon, Peter Skinner, Theodor Dumitru Stolojan, Kay Swinburne, Sampo Terho, Marianne Thyssen, Ramon Tremosa i Balcells, Corien Wortmann-Kool, Pablo Zalba Bidegain

    Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

    Jean-Pierre Audy, Saïd El Khadraoui, Sari Essayah, Roberto Gualtieri, Danuta Maria Hübner, Sophia in ‘t Veld, Olle Ludvigsson, Thomas Mann, Sirpa Pietikäinen, Gianni Pittella, Nils Torvalds