Postopek : 2012/2223(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A7-0356/2012

Predložena besedila :

A7-0356/2012

Razprave :

PV 21/11/2012 - 13
CRE 21/11/2012 - 13

Glasovanja :

PV 22/11/2012 - 13.11
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2012)0456

POROČILO     
PDF 228kWORD 221k
30.10.2012
PE 492.839v02-00 A7-0356/2012

o klavzuli o medsebojni obrambi in solidarnostni klavzuli EU: politična in operativna razsežnost

(2012/2223(INI))

Odbor za zunanje zadeve

Poročevalec: Ioan Mircea Paşcu

Pripravljavec mnenja (*):

Andrew Duff, Odbor za ustavne zadeve

(*) Pridruženi odbori – Člen 50 Poslovnika

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 MANJŠINSKO MNENJE
 MNENJE Odbora za ustavne zadeve
 MNENJE Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve
 IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o klavzuli o medsebojni obrambi in solidarnostni klavzuli EU: politična in operativna razsežnost

(2012/2223(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 42(7) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in člena 222 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–   ob upoštevanju členov 24 in 42(2) PEU, členov 122 in 196 PDEU in izjave 37 o členu 222 PDEU,

–   ob upoštevanju Ustanovne listine Združenih narodov, zlasti določb iz poglavja VII in člena 51,

–   ob upoštevanju evropske varnostne strategije, ki jo je sprejel Evropski svet 12. decembra 2003, in poročila o njenem izvajanju, ki ga je Evropski svet odobril dne 11. in 12. decembra 2008,

–   ob upoštevanju strategije notranje varnosti Evropske unije, ki jo je odobril Evropski svet dne 25. in 26. marca 2010,

–   ob upoštevanju strategije Evropske unije za boj proti terorizmu, ki jo je Evropski svet sprejel 15. in 16. decembra 2005,

–   ob upoštevanju členov 4 in 5 Severnoatlantske pogodbe,

–   ob upoštevanju strateškega koncepta za obrambo in varnost članic Organizacije severnoatlantske pogodbe (NATO), sprejetega dne 19. in 20. novembra 2010 na vrhu zveze NATO v Lizboni,

–   ob upoštevanju sklepa za razpustitev ZEU,

–   ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 30. novembra 2009 o okviru Skupnosti za preprečevanje nesreč v EU,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. oktobra 2010 z naslovom „Za učinkovitejše evropsko odzivanje na nesreče: vloga civilne zaščite in humanitarne pomoči“ (COM(2010)0600),

­–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. novembra 2010 z naslovom „Izvajanje strategije notranje varnosti EU: pet korakov k varnejši Evropi“ (COM(2010)0673),

–   ob upoštevanju obvestila o idejni zasnovi o ureditvah za krizno usklajevanje na politični ravni EU, ki ga je 30. maja 2012 podprl odbor COREPER(1),

–   ob upoštevanju svojih resolucij z dne 22. maja 2012 o strategiji notranje varnosti Evropske unije(2), z dne 14. decembra 2011 o vplivu finančne krize na obrambne sektorje držav članic EU(3), z dne 27. decembra 2011 o učinkovitejšem evropskem odzivanju na nesreče: vloga civilne zaščite in humanitarne pomoči(4) in z dne 23. novembra 2010 o civilno-vojaškem sodelovanju in razvoju civilno-vojaških zmogljivosti(5),

–   ob upoštevanju akcijskega načrta EU na področju JRKB varnosti iz leta 2009(6) ter svoje resolucije z dne 2. decembra 2010 o krepitvi jedrske, radiološke, kemične in biološke (JRKB) varnosti v Evropski uniji – akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti(7),

–   ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenj Odbora za ustavne zadeve in mnenja Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A7-.../2011),

A. ker varnost držav članic EU ni deljiva in bi morali vsem evropskim državljanom jamčiti enako varnost in enako mero zaščite pred tradicionalnimi in neobičajnimi grožnjami; ker mora varovanje miru, varnosti, demokracije, človekovih pravic, pravne države in svobode v Evropi, ki so nujni za blagostanje naših narodov, ostati osrednji cilj in odgovornost evropskih držav in Unije;

B.  ker trenutni izzivi na področju varnosti vključujejo veliko zapletenih in spreminjajočih se tveganj, kot so mednarodni terorizem, širjenje orožja za množično uničevanje, razpadajoče države, zamrznjeni in brezkončni spori, organizirani kriminal, kibernetske grožnje, pomanjkanje energetskih virov, uničevanje okolja in s tem povezana varnostna tveganja, naravne in druge nesreče, pandemije itd.;

C. ker EU priznava mednarodni red, ki temelji na učinkovitem multilateralizmu na osnovi mednarodnega prava, in ker se na ta način izraža prepričanje Evropejcev, da se nobena država ne more sama soočiti z novimi grožnjami;

D. ker se varnost in boj proti mednarodnemu terorizmu obravnavata kot prednostna naloga EU; ker sta potrebna skupni odziv in skupna strategija vseh držav članic;

E.  ker so v zadnjih desetletjih naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek, in zlasti nesreče, povezane s podnebjem, vse pogostejše in vse večjih razsežnosti, pri čemer naj bi se ta trend s krepitvijo podnebnih sprememb še stopnjeval;

F.  ker postopno oblikovanje skupne obrambne politike, namenjene skupni obrambi, krepi evropsko identiteto in strateško neodvisnost EU; ker je hkrati močnejša in sposobnejša evropska obramba bistvena za utrjevanje čezatlantske vezi v kontekstu strukturnih geostrateških sprememb, ki jih še pospešuje svetovna gospodarska kriza, zlasti v času strateške preusmeritve ZDA proti azijsko-pacifiški regiji;

G. ker se lahko 21 držav članic EU, ki so tudi članice zveze Nato, med seboj posvetuje, ko je ogrožena njihova teritorialna integriteta, politična neodvisnost ali varnost, in ker so tako ali tako zavezane k skupni obrambi v primeru oboroženega napada;

H. ker so za krizno upravljanje na svojem ozemlju v prvi vrsti sicer še naprej odgovorne države članice same, vendar pa so resne in kompleksne varnostne grožnje, od oboroženih napadov do terorizma, naravnih ali JRKB nesreč in kibernetskih napadov, vse pogosteje čezmejne narave in lahko presežejo zmogljivosti za odzivanje posamezne države članice, zaradi česar je nujno zagotoviti zavezujočo solidarnost med državami članicami pri usklajenem odzivanju na take grožnje;

I.   ker sta bila z Lizbonsko pogodbo uvedena člen 42(7) PEU („klavzula o medsebojni obrambi“ ali „klavzula o medsebojni pomoči“(8)) in člen 222 PDEU („solidarnostna klavzula“), da bi se soočili s tovrstnimi vprašanji, vendar skoraj tri leta po začetku veljavnosti Pogodbe še vedno ni izvedbenih določb za uresničitev teh klavzul;

Splošne ugotovitve

1.  poziva države članice, Komisijo in podpredsednico/visoko predstavnico, naj v celoti izkoristijo potencial vseh zadevnih določb Pogodbe, zlasti klavzule o medsebojni obrambi in solidarnostne klavzule, da bi vsem evropskim državljanom zagotovili enako varnost pred tradicionalnimi in nekonvencionalnimi grožnjami, in sicer na podlagi načela nedeljivosti varnosti in vzajemne solidarnosti med državami članicami ter ob upoštevanju potrebe po večji stroškovni učinkovitosti in pravični delitvi bremen in stroškov;

2.  znova poudarja, da morajo države članice in Unija oblikovati politiko, ki bo temeljila na preprečevanju, pripravljenosti in odzivih na vse velike varnostne grožnje, zlasti tiste, ki so opredeljene v evropski varnostni strategiji, v strategiji za notranjo varnost in rednih poročilih koordinatorja EU za boj proti terorizmu Svetu;

3.  poudarja, da bi morale države članice in Unija redno izvajati skupne ocene groženj in tveganj na podlagi skupne analize izmenjanih obveščevalnih podatkov, za kar bi v celoti izkoristile obstoječe strukture EU;

4.  je seznanjen z novim strateškim konceptom zveze NATO, v skladu s katerim si ta poleg ohranjanja vloge vojaškega zavezništva prizadeva za razvoj zmogljivosti, da bi delovala kot politična in varnostna skupnost, in sicer v partnerstvu z EU; opaža, da se cilji zveze NATO in cilji, opredeljeni v členu 43 PEU, dopolnjujejo; zato svari pred dragim podvajanjem dela in posledičnim zapravljanjem virov v obeh organizacijah ter poziva k veliko tesnejšemu, rednemu političnemu sodelovanju med visoko predstavnico EU in generalnim sekretarjem zveze NATO pri ocenjevanju tveganj, upravljanju virov, načrtovanju politik in izvajanju ukrepov, tako civilnih kot vojaških;

5.  potrjuje, da ostaja zaščita ozemeljske nedotakljivosti in državljanov v središču obrambne politike, ter poziva Svet, naj posnema pristop Nata, ki predvideva ravnanje v neizogibnih okoliščinah, ko je za zaščito varnostnih interesov zaveznic potrebno preprečevanje zunanjih groženj in uporaba oboroženih sil;

6. vztraja, da je uporaba sile s strani EU ali njenih držav članic dopustna le, če je pravno upravičena na podlagi Ustanovne listine Združenih narodov; v zvezi s tem poudarja privzeto pravico do posamične ali kolektivne samoobrambe; znova poudarja svojo zavezanost smernicam iz Osla za uporabo tujih vojaških in civilnih zmogljivosti za obrambo pred nesrečami; poudarja, da je bolje preprečevati konflikte, napade in nesreče, kot pa soočati se z njihovimi posledicami;

7.  poudarja, da imajo Unija in države članice na voljo celo vrsto instrumentov za soočanje z izrednimi dogodki v solidarnem duhu; opozarja na koristnost pravne podlage iz člena 122 PDEU za ekonomsko in finančno pomoč državam članicam ob resnih težavah in člena 196 PDEU za ukrepe na področju civilne zaščite;

8.  ponovno opozarja na zavezo o sistematičnem razvijanju medsebojne politične solidarnosti v zunanji in varnostni politiki v skladu s členom 24 PEU; je seznanjen z možnostmi, ki jih omogoča Lizbonska pogodba za okrepljeno sodelovanje na področju SZVP, vključno z dodeljevanjem določenih nalog in misij skupinam držav ter načelom stalnega strukturiranega sodelovanja v vojaških zadevah;

9.  poudarja, da namen klavzule o medsebojni obrambi in solidarnostne klavzule ni nadomestiti katerega od teh instrumentov, temveč zagotoviti krovni okvir v primeru izredne grožnje ali škode, zlasti kadar bo odziv terjal politično usklajevanje na visoki ravni in sodelovanje vojske v skladu z načeli nujnosti in sorazmernosti;

10. poziva Komisijo in podpredsednico/visoko predstavnico, naj do konca leta 2012 predložita skupni predlog sklepa Sveta o izvedbenih določbah za uresničevanje solidarnostne klavzule v skladu z določbami člena 222(3) PDEU ter predvsem pojasnita vloge in pristojnosti različnih akterjev; zaradi skladnosti poziva, naj Politični in varnostni odbor ter Stalni odbor za notranjo varnost predložita skupno mnenje o izvajanju solidarnostne klavzule, pri tem pa upoštevata politične in operativne razsežnosti obeh klavzul, tudi sodelovanje z Natom; opaža, da bi moral Svet, ko gre za nevojaške vidike skupne pomoči in podpore, glasovati s kvalificirano večino; v zvezi s tem poudarja potrebo po celovitem obveščanju Parlamenta;

Klavzula o medsebojni obrambi

  Področje uporabe

11. opozarja države članice na njihovo nedvoumno obveznost, da z vsemi sredstvi po svojih močeh pomagajo, če je ena od držav članic žrtev oborožene agresije na svojem ozemlju; poudarja, da se agresija v velikem obsegu proti državi članici v bližnji prihodnosti sicer zdi malo verjetna, da pa morata tradicionalna obramba in obramba pred novimi grožnjami ostati ena od prednostnih nalog dnevnega reda; opozarja tudi, da Pogodba določa, da so obveznosti in sodelovanje na področju medsebojne obrambe skladni z obveznostmi v okviru Nata, ki za svoje države članice ostaja temelj njihove kolektivne obrambe in okvir za njeno izvajanje;

12. hkrati poudarja, da je enako pomembno pripraviti se na okoliščine, ki vključujejo države članice EU, ki niso članice Nata, ali ozemlja držav članic EU, ki so zunaj severnoatlantskega območja in jih zato Washingtonska pogodba ne zajema, ali na okoliščine, ko v Natu ne bo dosežen dogovor o kolektivnih ukrepih; v zvezi s tem poudarja tudi potrebo po možnosti uporabe zmogljivosti Nata, kot je predvideno v sporazumu Berlin Plus;

13. meni, da bi lahko to klavzulo uporabili tudi v zvezi z neoboroženimi napadi, na primer kibernetskimi napadi na kritično infrastrukturo, katerih namen je povzročiti hudo škodo in motnje v državi članici ter izvirajo od zunanjega subjekta, če je zaradi posledic takega napada resno ogrožena varnost države članice, pri čemer se v celoti upošteva načelo sorazmernosti;

   Zmogljivosti

14. poudarja potrebo po zanesljivih vojaških zmogljivostih v rokah evropskih držav; spodbuja države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja v smislu sodelovanja pri razvoju vojaških zmogljivosti, zlasti v okviru dopolnjujočih se pobud EU in Nata „Združevanje in skupno izkoriščanje“ ter „Pametna obramba“, ki ponujata ključno razvojno možnost v času omejenih obrambnih proračunov ter dajeta prednost evropskim in regionalnim sinergijam, ne pa kratkovidnemu nacionalnemu pristopu; v zvezi s tem poziva nacionalna obrambna ministrstva, naj bolj dosledno spoštujejo delo Evropske obrambne agencije in ga izkoriščajo, države članice in Evropsko službo za zunanje delovanje pa spodbuja k nadaljnji razpravi o uvedbi stalnega organiziranega sodelovanja, predvidenega v Lizbonski pogodb;

15. meni, da bi se tako Nato kot EU za okrepitev medsebojnega sodelovanja morala osredotočiti na krepitev svojih ključnih zmogljivosti, izboljšanje interoperabilnosti in usklajevanje svojih doktrin, načrtov, tehnologij, opreme in metod usposabljanja;

16. znova poziva k sistematični harmonizaciji vojaških zahtev ter usklajenemu načrtovanju obrambe in nakupov, ki ustrezata ambicijam EU in sta usklajena s procesom obrambnega načrtovanja v okviru zveze Nato; ob upoštevanju višje ravni varnosti, ki jo zagotavlja klavzula o medsebojni obrambi, spodbuja države članice, naj razmislijo o večnacionalnem sodelovanju na področju razvoja zmogljivosti in, kadar je to primerno, o specializaciji kot o osrednjih načelih svojega obrambnega načrtovanja;

   Strukture in postopki

17. poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj predlaga praktične ureditve in smernice za zagotavljanje učinkovitega odziva, kadar se država članica sklicuje na klavzulo o medsebojni obrambi, in analizo vloge institucij EU v primeru sklicevanja na klavzulo; meni, da bi morala biti obveznost zagotavljanja pomoči, ki je izraz politične solidarnosti med državami članicami, zagotovilo za hitro odločanje v Svetu v podporo napadeni državi članici; meni, da bi bila v ta namen ustrezna posvetovanja v skladu z zahtevo iz člena 32 PEU, brez poseganja v pravico vsake države članice, da medtem poskrbi za samoobrambo;

18. meni, da bi moralo biti v primeru, kadar se izvajajo kolektivni ukrepi za obrambo napadene države članice, mogoče uporabiti obstoječe strukture EU za krizno upravljanje, kadar je to primerno, in zlasti, da bi morali predvideti možnost aktiviranja operativnega poveljstva EU; poudarja, da je treba vzpostaviti polno delujoče operativno poveljstvo EU, da bi zagotovili zadostno raven pripravljenosti in hiter odziv, ter znova poziva države članice, naj vzpostavijo tako stalno zmogljivost na podlagi nedavno vzpostavljenega operativnega centra EU;

Solidarnostna klavzula

   Področje uporabe

19. opozarja, da morajo Unija in države članice v duhu solidarnosti skupaj ukrepati in na zaprosilo političnih organov države članice pomagati tej državi članici, če je žrtev terorističnega napada ali naravne nesreče ali nesreče, ki jo je povzročil človek, pri čemer Unija v takih primerih uporabi vse instrumente, ki so ji na voljo, vključno z vojaškimi sredstvi, ki jih dajo na razpolago države članice; opozarja tudi na obveznost Unije, da uporabi vse instrumente, ki so ji na voljo, da prepreči teroristične grožnje v EU ter zaščiti demokratične institucije in civilno prebivalstvo pred terorističnim napadom;

20. poziva k ustreznemu razmerju med prožnostjo in doslednostjo, ko gre za vrste napadov in nesreč, za katere je mogoče uporabiti klavzulo, da bi zagotovili, da nobena pomembna grožnja, kot so napadi v kibernetskem prostoru, pandemije ali pomanjkanje energije, ne bo spregledana; ugotavlja, da bi morala klavzula zajemati tudi resne incidente zunaj Unije, ki imajo neposreden in znaten vpliv na državo članico;

21. poudarja, da morajo države članice vlagati v lastno varnost in zmogljivosti za odzivanje na nesreče ter se ne smejo pretirano zanašati na solidarnost drugih; poudarja, da so za zagotavljanje civilne zaščite in varnosti na svojem ozemlju v prvi vrsti odgovorne države članice same;

22. meni, da bi morali solidarnostno klavzulo uporabiti, kadar okoliščine presegajo zmogljivosti prizadete države članice za odzivanje ali terjajo večsektorski odziv, ki vključuje več akterjev, toda ko se država članica odloči za uporabo klavzule, zagotavljanje pomoči ne bi smelo biti več predmet razprave med drugimi; poudarja, da solidarnost vključuje tudi obveznost vlaganja v zadostne nacionalne in evropske zmogljivosti;

23. meni, da lahko solidarnostna klavzula poveča vpliv EU med evropskimi državljani, saj ponuja oprijemljiv dokaz koristi okrepljenega sodelovanja na ravni EU pri obvladovanju kriz in zmogljivostih za odzivanje na nesreče;

   Zmogljivosti in viri

24. poudarja, da bi moralo biti izvajanje solidarnostne klavzule sestavni del stalnega sistema EU za odzivanje na krize, krizno upravljanje in krizno usklajevanje na podlagi obstoječih sektorskih instrumentov in zmogljivosti, pri čemer bi zagotavljali njihovo učinkovito uporabo za usklajen večsektorski odziv, kadar je to potrebno; poudarja, da izvajanje načeloma ne bi smelo voditi k ustvarjanju ad hoc orodij;

25. poudarja bistveno vlogo mehanizma na področju civilne zaščite kot ključnega instrumenta za hitro odzivanje na celo vrsto kriz, ki temelji na solidarnosti; podpira široko zastavljeni predlog Komisije o krepitvi mehanizma(9), ki temelji na sporočilu Komisije iz leta 2010 z naslovom „Za učinkovitejše evropsko odzivanje na nesreče“ in ga navdihuje Barnierjevo poročilo iz leta 2006;

26. poudarja delo, ki poteka v zvezi z izvajanjem strategije za notranjo varnost, zlasti na področjih boja proti terorizmu, boja proti kibernetskemu kriminalu in povečevanja odpornosti na krize in nesreče; poudarja, da pri izvajanju solidarnostne klavzule ne gre le za vzpostavljanje postopkov za trenutek, ko se zgodi huda kriza, temveč gre v bistvu za razvoj zmogljivosti, preprečevanje in pripravljenost; opozarja na pomen vaj kriznega upravljanja, ki so prilagojene specifičnim nepredvidenim dogodkom, ki jih zajema klavzula;

27. ugotavlja, da bi uvedba prostovoljnega združevanja vnaprej odrejenih sredstev civilne zaščite prispevala k bistveno večji pripravljenosti EU in omogočila prepoznavanje obstoječih pomanjkljivosti, ki jih je treba odpraviti; poudarja pomen skupnih analiz pomanjkljivosti, da bi učinkovito osredotočili prizadevanja vseh in zagotovili, da vsaka država članica prispeva svoj delež;

28. meni, da je v primeru dragih sredstev, zlasti tistih za manj verjetna tveganja, z gospodarskega vidika smiselno, da države članice opredelijo rešitve za skupna vlaganja in skupni razvoj takih potrebnih orodij, zlasti v sedanji finančni krizi; v zvezi s tem opozarja, da je treba izhajati iz strokovnega znanja in izkušenj Komisije, Evropske obrambne agencije in drugih agencij EU;

29. poudarja, da je treba zagotoviti, da je solidarnost podkrepljena z ustreznimi mehanizmi financiranja na ravni EU, ki zagotavljajo dovolj prožnosti v nujnih primerih; pozdravlja predlog o zvišani ravni sofinanciranja v okviru mehanizma na področju civilne zaščite, zlasti za stroške prevoza; opozarja na določbe o nujni pomoči v okviru predlaganega Sklada za notranjo varnost;

30. opozarja, da je mogoče iz Solidarnostnega sklada zagotoviti finančno pomoč po hudi nesreči; opozarja tudi, da lahko Svet na podlagi člena 122(2) PEU odobri dodatno finančno pomoč Unije, kadar je država članica v težavah ali ji zaradi naravnih nesreč ali izjemnih okoliščin, nad katerimi nima nadzora, resno grozijo hude težave;

31. opozarja, da lahko Svet v skladu z določbami člena 122(1) PEU v duhu solidarnosti med državami članicami odloči o ukrepih, ki ustrezajo gospodarskim razmeram, zlasti ob hudih težavah pri oskrbi z nekaterimi proizvodi, zlasti na področju energetike; poudarja, da je treba to določbo razumeti kot del celovitega nabora orodij Unije za solidarnost pri soočanju z nekaterimi novimi velikimi varnostnimi izzivi, kot so izzivi na področju zanesljive oskrbe z energijo in drugimi ključnimi proizvodi, zlasti v primeru politično motiviranih blokad;

   Strukture in postopki

32. poudarja, da mora imeti EU zmogljive strukture za odzivanje na krize z v vsakem trenutku razpoložljivo zmogljivostjo za spremljanje in odzivanje, ki lahko zagotovijo zgodnje opozarjanje in seznanjajo vse zadevne akterje s posodobljenimi informacijami o stanju; ugotavlja, da obstaja veliko centrov za spremljanje na ravni EU, zaradi česar je vprašljivo učinkovito usklajevanje v primeru kompleksnih večrazsežnostnih kriz; opozarja na vzpostavitev situacijskega centra v okviru Evropske službe za zunanje delovanje in na obstoj več sektorskih centrov za spremljanje v okviru oddelkov Komisije in specializiranih teles EU; zlasti opozarja na center za spremljanje in informiranje v okviru GD ECHO, zmogljivost za strateško analizo in odzivanje v okviru GD HOME, ustanovo za operacije v nujnih zdravstvenih primerih v okviru GD SANCO in situacijski center Frontexa;

33. poudarja, da se je treba izogniti nepotrebnemu podvajanju ter zagotoviti usklajenost in učinkovito usklajevanje ukrepov, sploh glede na trenutno pomanjkanje sredstev; ugotavlja, da obstaja več smeri razmišljanja o načinih racionaliziranja teh različnih zmogljivosti spremljanja, pri čemer nekateri predlagajo uvedbo osrednje točke „vse na enem mestu“, spet drugi pa so bolj naklonjeni boljšemu povezovanju specializiranih zmogljivosti;

34. meni, da je zaradi široke palete možnih kriz – od poplav do JRKB napadov ali nesreč – nujno razviti širok spekter specializiranih služb in omrežij, katerih združevanje ne bi nujno prineslo večje učinkovitosti; hkrati meni, da bi morale biti vse specializirane službe na ravni EU povezane v enotnem zavarovanem informacijskem sistemu, ter poziva Komisijo in podpredsednico/visoko predstavnico, naj si prizadevata za krepitev platforme ARGUS za notranje usklajevanje;

35. poudarja, da je treba v primeru hudih kriz zagotoviti politično usklajevanje v Svetu; opozarja na pregled ureditev EU za nujno in krizno usklajevanje (CCA) ter pozdravlja dogovor znotraj Sveta o novem konceptualnem okviru CCA, ki predvideva uporabo rednih postopkov Sveta, zlasti COREPER-ja, namesto ad hoc struktur; poudarja, da je za usklajen, učinkovit in pravočasen odziv na krize takih razsežnosti in narave na politični ravni EU potreben samo en nabor ureditev; zato meni, da bi morale tudi nove ureditve za nujno in krizno usklajevanje podpirati solidarnostno klavzulo;

36. spodbuja prizadevanja za racionalizacijo in boljše povezovanje cele vrste spletnih platform za komuniciranje in izmenjavo informacij o nesrečah, vključno s spletno stranjo ureditev EU za nujno in krizno usklajevanje (CCA), splošnim sistemom za hitro opozarjanje (ARGUS), skupnim komunikacijskim in informacijskim sistemom za primer nesreč (CECIS) ter informacijskim sistemom za izredne zdravstvene razmere in bolezni (HEDIS), da bi omogočili nemoten, prost in učinkovit pretok informacij med različnimi sektorji in institucijami; opozarja na odločitev Sveta, da izboljša spletno stran CCA, da bi jo lahko v prihodnje uporabljali za spletno platformo v kriznih razmerah, ki terjajo politično usklajevanje na ravni EU;

37. zahteva razvoj skupnega seznanjanja z razmerami, ki je ključno za soočanje z velikimi večsektorskimi krizami, kadar je treba političnim organom zagotoviti hitre in celovite posodobljene informacije; pozdravlja osredotočenost pregleda CCA na razvoj integriranega zavedanja o situaciji in analiz (ISAA) za institucije in države članice EU ter poziva Svet, naj zagotovi pravočasno izvajanje; poudarja, da skupno seznanjanje z razmerami skorajda ni mogoče brez kulture izmenjevanja informacij in da take kulture skorajda ni mogoče razviti brez jasne delitve vlog;

38. pozdravlja načrtovano nadgradnjo centra za spremljanje in informiranje v evropski center za odzivanje v izrednih razmerah, pri čemer poudarja, da bi moral biti eden od stebrov medsebojno povezanega sistema EU za hitro odzivanje; meni, da je treba odgovornost za usklajevanje v primeru večsektorskih kriz določiti za vsak primer posebej na podlagi načela „težišča“;

39. poudarja, da bi bile v sedanjem globalnem okolju, kjer je medsebojne odvisnosti vse več, velike krize, ki so take razsežnosti, da bi bila upravičena uporaba solidarnostne klavzule, verjetno večrazsežnostne in bi imele mednarodno razsežnost glede na državljane tretjih držav, ki bi jih prizadele, ali mednarodne ukrepe, ki bi bili potrebni za odziv nanje; poudarja pomembno vlogo, ki jo ima pri tem Evropska služba za zunanje delovanje;

40. poziva države članice h krepitvi njihovih zmogljivosti za zagotavljanje in prejemanje pomoči ter k izmenjavi najboljših praks na področju racionalizacije njihovih nacionalnih postopkov za krizno usklajevanje in k sodelovanju njihovih nacionalnih centrov za krizno usklajevanje z EU; meni, da bi morali premisliti tudi o možnosti načrtovanja in izvedbe ustreznih vaj za odzivanje na krize na ravni EU, v katerih bi sodelovale nacionalne strukture za odzivanje na krize in ustrezne strukture EU;

41. meni, da je treba vzpostaviti potrebne postopkovne in organizacijske vezi med ustreznimi službami držav članic, da bi zagotovili pravilno delovanje solidarnostne klavzule ob njeni uporabi;

42. poudarja, da proces odločanja v Svetu, ki sledi zahtevi za pomoč na podlagi solidarnostne klavzule, ne sme ogrožati odzivnosti EU in da mora biti krizno odzivanje v okviru obstoječih mehanizmov, kot je mehanizem na področju civilne zaščite, mogoče takoj, ne glede na kakršno koli tovrstno politično odločitev; poudarja, da je uporaba vojaških sredstev za podporo operacijam civilne zaščite na operativni ravni že mogoča brez uporabe solidarnostne klavzule, kar dokazuje uspešno sodelovanje med Komisijo in vojaškim štabom EU v preteklih operacijah v Pakistanu ali Libiji;

43. poudarja potrebo po podrobni opredelitvi demokratičnega postopka, ki velja ob uporabe te klavzule, pri čemer je treba zagotoviti tudi odgovornost za sprejete odločitve ter ustrezno vključiti nacionalne parlamente in Evropski parlament; poudarja, kako pomembno je preprečiti nesorazmerno uporabo klavzule na račun temeljnih pravic;

44. ugotavlja, da bi morala biti Evropski parlament in Svet kot sozakonodajalca in proračunska organa EU obveščena o stanju na terenu v primeru nesreče ali napada, zaradi katerega bi uporabili solidarnostno klavzulo, pa tudi o izvoru in morebitnih posledicah, tako da bi lahko izvedli temeljito in nepristransko oceno na podlagi posodobljenih in konkretnih informacij za prihodnje potrebe.

45. opozarja, da mora Evropski svet v skladu s solidarnostno klavzulo redno ocenjevati grožnje, s katerimi se sooča Unija; meni, da se mora vsaka taka ocena usklajevati z Natom ter potekati na vsaj dveh ločenih ravneh, npr. na dolgoročnejši osnovi v Evropskem svetu, v okviru procesa, ki bi moral biti tudi podlaga za strateški razmislek, ki se bo odražal v prihodnjih posodobitvah evropske varnostne strategije in strategije za notranjo varnost, in v okviru pogostejših celovitih pregledov trenutnih groženj;

46. meni, da je treba ocene groženj dopolniti z ocenami tveganj, pri čemer gre za analizo tveganj glede na obstoječe ranljivosti, da bi prepoznali vrzeli pri zmogljivostih, ki jih je treba najprej odpraviti; opozarja, da bi morala EU v okviru izvajanja strategije za notranjo varnost do leta 2014 vzpostaviti usklajeno politiko obvladovanja tveganj, ki povezuje ocene groženj in tveganj z odločanjem; prav tako opozarja, da bi morala Komisija pred koncem leta 2012 na podlagi nacionalnih analiz tveganj pripraviti medsektorski pregled velikih naravnih tveganj in tveganj, ki jih povzroči človek, s katerimi bi se lahko EU soočila v prihodnosti; spodbuja države članice, naj izmenjavajo nacionalne ocene tveganj in načrte za krizno upravljanje, da bo mogoče skupaj oceniti situacijo;

47. poudarja, da je treba pri pripravi teh ocen večkratne nevarnosti izkoristiti zmogljivosti centra EU za analizo obveščevalnih podatkov, pri čemer morajo ocene temeljiti na izmenjanih obveščevalnih podatkih in povezovanju prispevkov vseh teles EU, ki se ukvarjajo z oceno groženj in tveganj, kot so zadevni oddelki Komisije (vključno z GD HOME, GD ECHO in GD SANCO) in agencije Unije (Europol, Frontex, Evropski center za preprečevanje in nadzorovanje bolezni in druge);

48. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici/visoki predstavnici, Svetu, Komisiji, parlamentom držav članic EU, parlamentarni skupščini Nata in generalnemu sekretarju Nata.

(1)

10207/12.

(2)

Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0207.

(3)

Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0574.

(4)

Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0404.

(5)

Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0419.

(6)

Sklepi Sveta z dne 12. novembra 2009, 15505/1/09 REV.

(7)

Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0467.

(8)

V nadaljevanju „klavzula o medsebojni obrambi“, čeprav klavzula v Pogodbi ni poimenovana. Gl. zlasti zavezo o medsebojni obrambi iz člena V spremenjene Bruseljske pogodbe, ki je po mnenju pogodbenic zajeta v členu 42(7) PEU (izjava predsedstva stalnega sveta Zahodnoevropske unije z dne 31. marca 2010)

(9)

Glej dokument Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o mehanizmu Unije na področju civilne zaščite (COM(2011)(0934).


MANJŠINSKO MNENJE

o poročilu o klavzuli o medsebojni obrambi in solidarnostni klavzuli EU: politična in operativna razsežnost

Odbor za zunanje zadeve, poročevalec: Ioan Mircea Paşcu

Manjšinsko mnenje, ki sta ga v imenu GUE/NGL vložila poslanca Sabine Lösing in Willy Meyer

Klavzula o medsebojni obrambi (člen 42(7) PEU) spreminja EU v vojaško zavezništvo, solidarnostna klavzula (člen 222 PDEU) pa utira pot vojaškemu posredovanju v EU.

Izrecno izražena „obveznost“ odziva „z vsemi sredstvi“ v primeru oborožene agresije zoper državo članico presega področje uporabe klavzule Nata o medsebojni pomoči, saj bi bilo treba zajeti tudi neoborožene napade.

V okviru solidarnostne klavzule se zahteva vojaška podpora tudi v primeru terorističnih napadov ter naravnih nesreč ali nesreč, ki jih povzroči človek, to pa namiguje na vojaške operacije znotraj EU.

Solidarnostna klavzula se lahko uporabi tudi v primeru kibernetskih napadov, pandemij in pomanjkanja energije.

Spodbuja oboroževanje, zahteva usklajevanje in okrepljeno sodelovanje z Natom, nalaga spoštovanje Natovih obvez in podpira štab EU.

Nasprotujemo ji, ker:

· ni natančno opredeljeno, kaj zajema solidarnostna klavzula; ali socialni nemiri/stavke tudi veljajo za „nesreče, ki jih povzroči človek“?

· daje v EU in zunaj nje prednost vojaškim ukrepom pred civilnimi ter se osredotoča le na obrambo EU in vojaške rešitve,

· zagovarja dodatno militarizacijo in oboroževanje.

Zahtevamo,

- civilno EU, civilno reševanje sporov, odpravo obveznosti vojaške pomoči v EU in zunaj nje,

- izvajanje vseh dejavnosti dosledno v skladu z ustanovno listino Združenih narodov in mednarodnim pravom,

- strogo ločevanje EU in Nata ter civilnih in vojaških zmogljivosti.


MNENJE Odbora za ustavne zadeve (10.10.2012)

za Odbor za zunanje zadeve

o klavzuli o medsebojni obrambi in solidarnostni klavzuli EU: politična in operativna razsežnost

(2012/2223(INI))

Pripravljavec mnenja (*): Andrew Duff

(*)       Postopek s pridruženim odborom – člen 50 Poslovnika

POBUDE

Odbor za ustavne zadeve poziva Odbor za zunanje zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.   Navedba sklicevanja

 

Predlog resolucije

Predlog spremembe

 

– ob upoštevanju sklepa za razpustitev skupščine ZEU,

2.   Navedba sklicevanja 6a (novo)

 

Predlog resolucije

Predlog spremembe

 

– ob upoštevanju členov 4 in 5 Severnoatlantske pogodbe,

3.   Uvodna izjava Ba (novo)

 

Predlog resolucije

Predlog spremembe

 

Ba. ker se varnost in boj proti mednarodnemu terorizmu obravnavata kot prednostna naloga EU; ker sta potrebna skupen odziv in strategija vseh držav članic;

4.   Uvodna izjava Ca (novo)

 

Predlog resolucije

Predlog spremembe

 

Ca. ker trenutni izzivi na področju varnosti vključujejo veliko število zapletenih in spreminjajočih se tveganj, kot so mednarodni terorizem, širjenje orožja za množično uničevanje, razpadajoče države, zamrznjeni in brezkončni spori, organizirani kriminal, kibernetske grožnje, pomanjkanje energetskih virov, uničevanje okolja in s tem povezana varnostna tveganja, naravne in druge nesreče, pandemije itd.;

5.   Uvodna izjava Cb (novo)

 

Predlog resolucije

Predlog spremembe

 

Cb. ker EU priznava mednarodni red, ki temelji na učinkovitem multilateralizmu na osnovi mednarodnega prava; ker se na ta način izraža prepričanje Evropejcev, de se nobena država ne more sama soočiti z novimi grožnjami;

6.   Odstavek 1

 

Predlog resolucije

Predlog spremembe

1. poziva države članice, Komisijo in podpredsednico/visoko predstavnico, naj v celoti izkoristijo potencial vseh zadevnih določb Pogodbe ter zlasti klavzule o medsebojni obrambi in solidarnostne klavzule, da bodo Evropejci dobro zavarovani pred resnimi varnostnimi tveganji na podlagi večje stroškovne učinkovitosti in pravične delitve bremen in stroškov;

1. poziva države članice, Komisijo in podpredsednico/visoko predstavnico, naj v celoti izkoristijo potencial vseh zadevnih določb Pogodbe ter zlasti klavzule o medsebojni obrambi in solidarnostne klavzule, da bi zagotovile nedeljivo varnost vseh držav članic in zajamčile, da bodo za vse Evropejce veljala enaka varnostna zagotovila in bodo enako dobro zavarovani pred tradicionalnimi in nekonvencionalnimi grožnjami, ob upoštevanju potrebe po večji stroškovni učinkovitosti in pravični delitvi bremen in stroškov;

7.   Odstavek 2b (novo)

 

Predlog resolucije

Predlog spremembe

 

2b. ob potrjevanju, da ostaja zaščita ozemeljske nedotakljivosti in državljanov v središču obrambne politike, poziva Svet, naj posnema pristop Nata, ki predvideva ravnanje v neizogibnih okoliščinah, ko je za zaščito varnostnih interesov zaveznic potrebno preprečevanje zunanjih groženj in uporaba oboroženih sil;

8.   Odstavek 4

 

Predlog resolucije

Predlog spremembe

4. poudarja, da imajo Unija in države članice na voljo celo vrsto instrumentov za soočanje z izrednimi dogodki v solidarnem duhu, kot so mehanizem na področju civilne zaščite, Solidarnostni sklad, možnost dodelitve ekonomske in finančne podpore v primeru hudih težav, kot določa člen 122 PDEU; prav tako opozarja na zavezo o razvijanju medsebojne politične solidarnosti v zunanji in varnostni politiki v skladu s členom 24 PDEU; poudarja, da namen klavzule o medsebojni obrambi in solidarnostne klavzule ni nadomestiti katerega od teh instrumentov, temveč jih dopolniti v primeru izredne grožnje ali škode, ter zlasti kadar bo odziv terjal politično usklajevanje na visoki ravni in sodelovanje vojske;

4. poudarja potrebo po tem, da EU nadalje razvije celovit pristop k obravnavi globalnih groženj in izzivov na podlagi širokega spektra instrumentov, ki so na razpolago njej in državam članicam, vključno z vojaškimi sredstvi kot zadnjo možnostjo; prav tako opozarja na zavezo o razvijanju medsebojne politične solidarnosti v zunanji in varnostni politiki v skladu s členom 24 PDEU; poudarja, da namen klavzule o medsebojni obrambi in solidarnostne klavzule ni nadomestiti katerega od teh instrumentov, temveč jih dopolniti v primeru izredne grožnje ali škode, ter zlasti kadar bo odziv terjal politično usklajevanje na visoki ravni in sodelovanje vojske;

9.   Odstavek 6

 

Predlog resolucije

Predlog spremembe

6. opozarja države članice na njihovo nedvoumno obveznost, da z vsemi sredstvi po svojih močeh pomagajo, če je ena od držav članic žrtev oborožene agresije na svojem ozemlju; poudarja, da se agresija v velikem obsegu proti državi članici v bližnji prihodnosti sicer zdi malo verjetna, da pa morata tradicionalna obramba in obramba pred novimi grožnjami ostati ena od prednostnih nalog dnevnega reda; opozarja tudi, da Pogodba določa, da za države EU, ki so članice Organizacije Severnoatlantske pogodbe, Nato ostaja temelj njihove kolektivne obrambe in okvir za njeno izvajanje, ter da morajo biti obveznosti in sodelovanje na področju medsebojne obrambe skladni z obveznostmi v okviru Nata;

6. opozarja države članice na njihovo nedvoumno obveznost v skladu s členom 42(7) PEU, da z vsemi sredstvi po svojih močeh pomagajo, če je ena od držav članic žrtev oborožene agresije na svojem ozemlju; opozarja tudi, da je velika večina držav članic EU hkrati članic Nata in da mora biti zato skupna varnostna in obrambna politika Unije združljiva in skladna z obveznostmi v okviru Nata, pri čemer pa je treba upoštevati neodvisnost EU; se zaveda posebnega značaja varnostne in obrambne politike tistih držav EU, ki niso članice Nata, vendar meni, da izvajanja klavzule EU o medsebojni pomoči ne bi nikoli smeli sprožiti brez posvetovanja z Natom in prošnje za njegovo sodelovanje;

10. Odstavek 7

 

Predlog resolucije

Predlog spremembe

7. hkrati poudarja, da je enako pomembno pripraviti se za okoliščine, ki vključujejo države članice EU, ki niso članice Nata, ali ozemlja države članice EU, ki so zunaj severnoatlantskega območja in jih zato Washingtonska pogodba ne zajema, ali za okoliščine, ko v Natu ne bo dosežen dogovor o kolektivnih ukrepih;

7. hkrati poudarja, da je enako pomembno pripraviti se za okoliščine, ki vključujejo države članice EU, ki niso članice Nata, ali ozemlja države članice EU, ki so zunaj severnoatlantskega območja in jih zato Washingtonska pogodba ne zajema, ali za okoliščine, ko v Natu ne bo dosežen dogovor o kolektivnih ukrepih, pa tudi za uporabo njegovih zmogljivosti, kot je predvideno v sporazumu Berlin Plus;

11. Odstavek 9

 

Predlog resolucije

Predlog spremembe

9. poudarja pomen odvračanja in zatorej potrebo po zanesljivih vojaških zmogljivostih v rokah evropskih držav; spodbuja države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za sodelovanje pri razvoju vojaških zmogljivosti, zlasti v okviru dopolnjujočih se pobud EU in Nata „Združevanje in skupno izkoriščanje“ ter „Pametna obramba“, ki ponujata ključno razvojno možnost v času omejenih obrambnih proračunov;

9. poudarja pomen odvračanja in zatorej potrebo po zanesljivih vojaških zmogljivostih v rokah evropskih držav; spodbuja države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za sodelovanje pri razvoju vojaških zmogljivosti, zlasti v okviru dopolnjujočih se pobud EU in Nata „Združevanje in skupno izkoriščanje“ ter „Pametna obramba“, ki ponujata ključno razvojno možnost v času omejenih obrambnih proračunov; v zvezi s tem ponovno poziva nacionalna obrambna ministrstva, naj v večji meri spoštujejo delo Evropske obrambne agencije in ga izkoriščajo; poleg tega spodbuja države članice in Evropsko službo za zunanje delovanje k nadaljnji razpravi o uvedbi stalnega organiziranega sodelovanja, predvidenega v Lizbonski pogodbi;

12. Odstavek 9a (novo)

 

Predlog resolucije

Predlog spremembe

 

9a. meni, da bi se tako NATO kot Evropska unija za okrepitev njunega sodelovanja morala osredotočiti na krepitev svojih ključnih zmogljivosti, izboljšanje interoperabilnosti in usklajevanje svojih doktrin, načrtov, tehnologij, opreme in metod usposabljanja;

13. Odstavek 10

 

Predlog resolucije

Predlog spremembe

10. znova poziva k sistematični harmonizaciji vojaških zahtev ter usklajenemu načrtovanju obrambe in nakupov, ki ustrezata ambicijam EU in sta usklajena s procesom obrambnega načrtovanja v okviru zveze NATO; ob upoštevanju višje ravni varnosti, ki jo zagotavlja klavzula o medsebojni obrambi, spodbuja države članice, naj razmislijo o večnacionalnem sodelovanju pri razvoju zmogljivosti in, kadar je to primerno, o specializaciji kot o osrednjih načelih njihovega obrambnega načrtovanja;

10. znova poziva k sistematični harmonizaciji vojaških zahtev ter usklajenemu načrtovanju obrambe in nakupov, ki ustrezata ambicijam EU in sta usklajena s procesom obrambnega načrtovanja v okviru zveze NATO; ob upoštevanju višje ravni varnosti, ki jo zagotavlja klavzula o medsebojni obrambi, spodbuja države članice, naj razmislijo o večnacionalnem sodelovanju pri razvoju zmogljivosti in, kadar je to primerno, o geografski specializaciji in specializaciji za posamezne vloge kot o osrednjih načelih svojega obrambnega načrtovanja;

14. Odstavek 15

 

Predlog resolucije

Predlog spremembe

15. poudarja, da je treba preprečiti vsakršno moralno tveganje, saj bi lahko nekatere države članice zamikalo, da bi se preveč zanašale na solidarnost drugih in premalo vlagale v lastno varnost in zmogljivosti za odzivanje na nesreče; poudarja, da so za zagotavljanje civilne zaščite in varnosti na svojem ozemlju v prvi vrsti odgovorne države članice same;

15. poudarja, da morajo države članice vlagati v lastno varnost in zmogljivosti za odzivanje na nesreče ter se ne smejo pretirano zanašati na solidarnost drugih; poudarja, da so za zagotavljanje civilne zaščite in varnosti na svojem ozemlju v prvi vrsti odgovorne države članice same;

15. Odstavek 16

 

Predlog resolucije

Predlog spremembe

16. meni, da bi morali solidarnostno klavzulo uporabiti, kadar okoliščine presegajo zmogljivosti prizadete države članice ali terjajo večsektorski odziv, ki vključuje več akterjev; poudarja, da solidarnost pomeni tudi obveznost vlaganja v zadostne nacionalne zmogljivosti;

16. meni, da bi morali solidarnostno klavzulo uporabiti, kadar okoliščine presegajo zmogljivosti prizadete države članice ali terjajo večsektorski odziv, ki vključuje več akterjev; poudarja, da solidarnost pomeni tudi obveznost vlaganja v zadostne nacionalne in evropske zmogljivosti;

16. Odstavek 32

[prestaviti odstavek 32 in ga vnesti za odstavek 27]

17. Odstavek 33

 

Predlog resolucije

Predlog spremembe

33. poziva države članice k izmenjavi najboljših praks na področju racionalizacije njihovih nacionalnih postopkov za krizno usklajevanje in k sodelovanju njihovih nacionalnih centrov za krizno usklajevanje z EU;

33. poziva države članice h krepitvi zmogljivosti za zagotavljanje in prejemanje pomoči in k izmenjavi najboljših praks na področju racionalizacije njihovih nacionalnih postopkov za krizno usklajevanje in k sodelovanju njihovih nacionalnih centrov za krizno usklajevanje z EU; meni, da bi morali premisliti tudi o možnosti načrtovanja in izvedbe ustreznih vaj za odzivanje na krize na ravni EU, v katerih bi sodelovale nacionalne strukture za odzivanje na krize in ustrezne strukture EU;

18. Odstavek 33a (novo)

 

Predlog resolucije

Predlog spremembe

 

33a. meni, da je bistveno vzpostaviti potrebne postopkovne in organizacijske vezi med ustreznimi službami držav članic, da bi zagotovili pravilno delovanje solidarnostne klavzule ob njeni uporabi;

19. Odstavek 35

 

Predlog resolucije

Predlog spremembe

35. opozarja, da mora Evropski svet v skladu s solidarnostno klavzulo redno ocenjevati grožnje, s katerimi se sooča Unija; meni, da mora vsaka taka ocena potekati na vsaj dveh ločenih ravneh: na bolj dolgoročni osnovi v Evropskem svetu, v okviru procesa, ki bi moral biti tudi podlaga za strateški razmislek, ki se bo odražal v prihodnjih posodobitvah evropske varnostne strategije in strategije za notranjo varnost, in v okviru pogostejših celovitih pregledov trenutnih groženj;

35. opozarja, da mora Evropski svet v skladu s solidarnostno klavzulo redno ocenjevati grožnje, s katerimi se sooča Unija, in to nalogo usklajevati s partnerji iz Nata; meni, da mora vsaka taka ocena potekati na vsaj dveh ločenih ravneh: na bolj dolgoročni osnovi v Evropskem svetu, v okviru procesa, ki bi moral biti tudi podlaga za strateški razmislek, ki se bo odražal v prihodnjih posodobitvah evropske varnostne strategije in strategije za notranjo varnost, in v okviru pogostejših celovitih pregledov trenutnih groženj;

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

9.10.2012

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

14

9

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Alfredo Antoniozzi, Andrew Henry William Brons, Carlo Casini, Andrew Duff, Roberto Gualtieri, Enrique Guerrero Salom, Zita Gurmai, Gerald Häfner, Stanimir Ilčev (Stanimir Ilchev), Constance Le Grip, David Martin, Morten Messerschmidt, Paulo Rangel, Algirdas Saudargas, Indrek Tarand, Rafał Trzaskowski, Manfred Weber, Luis Yáñez-Barnuevo García

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Zuzana Brzobohatá, Andrea Češková, Marietta Gianaku (Marietta Giannakou), Anneli Jäätteenmäki, Vital Moreira, Helmut Scholz, György Schöpflin


MNENJE Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (15.10.2012)

za Odbor za zunanje zadeve

o klavzulah o medsebojni obrambi in solidarnosti EU: politične in operativne razsežnosti

(2012/2223(INI))

Poročevalec: Simon Busuttil

POBUDE

Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve poziva Odbor za zunanje zadeve, kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A.  ker je postopni razvoj in utrjevanje skupne obrambne politike, katere namen je okrepiti strateško avtonomijo EU, prednostni cilj Unije;

B.  ker člen 222 PDEU („solidarnostna klavzula“) prvič uvaja pravno obveznost za Unijo in njene države članice, da si med seboj pomagajo v primeru terorističnega napada ali naravne nesreče ali nesreče, ki jo povzroči človek;

C. ker so za krizno upravljanje na svojem ozemlju v prvi vrsti sicer še naprej odgovorne države članice same, vendar pa so nesreče vse pogosteje čezmejne narave in lahko presežejo zmogljivosti za odzivanje posamezne države članice ter je zato je potrebno ukrepanje EU za povezovanje prizadevanj in virov ter usklajevanje odziva;

1.  poziva Komisijo in visoko predstavnico za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj hitro pripravita zakonodajni predlog za izvajanje solidarnostne klavzule, tako da bo Unija bolj organizirano in učinkovito upravljala krize, tako v smislu preprečevanja kot tudi odzivanja;

2.  poudarja, da je treba spremljati odnose in izboljšati usklajevanje med državami članicami in obstoječimi instrumenti ter opredeliti vrzeli in podvajanja;

3.  poudarja, da na ravni EU že obstaja veliko koristnih instrumentov, ki vključujejo ureditve EU za nujno in krizno usklajevanje, evropsko civilno zaščito, krizno odzivanje in operativno usklajevanje Evropske službe za zunanje delovanje, center EU za analizo obveščevalnih podatkov, zmogljivost Komisije za strateško analizo in odzivanje, Europolovo mrežo za prvi odziv, Akcijski načrt na področju JRKB varnosti, mrežo Atlas, ARGUS in agencije, kot je Frontex; poudarja, da na podlagi solidarnostne klavzule ne bi smeli ustvarjati novih instrumentov, temveč bi morali usklajevati, prilagajati ali krepiti te instrumente za preprečevanje nesreč in napadov in odzivanje nanje v skladu z načeli nujnosti in sorazmernosti;

4.  poziva Komisijo, naj podrobno opredeli okoliščine, v katerih bi uporabili solidarnostno klavzulo, in demokratični postopek uporabe te klavzule, pri čemer je treba zagotoviti tudi odgovornost za sprejete odločitve ter ustrezno vključiti nacionalne parlamente in Evropski parlament; spodbuja Komisijo, naj opredeli pravičen sistem in način združevanja potrebne opreme ali virov v duhu solidarnosti, če je to potrebno;

5.  poziva države članice, naj okrepijo svoje zmogljivosti za izpolnjevanje obveznosti v okviru solidarnostne klavzule, da „ukrepajo skupaj“ in „pomagajo“;

6   poudarja, da bi morali solidarnostno klavzulo uporabljati v okviru istih struktur in postopkov kot klavzulo o medsebojni obrambi, in meni, da bi moral Svet odločitve sprejemati v roku petih dni;

7.  poziva Komisijo, naj jasno opredeli nesreče in napade, v primeru katerih je mogoče uporabiti solidarnostno klavzulo, da bi lahko dejansko zajeli širok nabor okoliščin, v katerih je potrebna solidarnost, hkrati pa preprečili nesorazmerno uporabo, ki bi pomenila poseg v temeljne pravice; ugotavlja, da bi morala solidarnostna klavzula zajemati tudi resne incidente zunaj Unije, ki imajo neposreden in znaten vpliv na državo članico;

8.  opozarja, da se člen 222 posebej nanaša na preprečevanje terorističnih groženj in varovanje družbe pred temi grožnjami, zato opozarja na pomen strategije EU za boj proti terorizmu;

9.  meni, da je obveznost Evropskega sveta iz člena 222, da redno ocenjuje grožnje za EU, pomemben element prizadevanj EU za usklajevanje politik preprečevanja; poziva Komisijo, naj pripravi predloge, kako bi lahko najbolje izvajali to obveznost;

10. meni, da bi morala biti Parlament in Svet kot sozakonodajalca in proračunska organa EU obveščena o stanju na terenu v primeru nesreče ali napada, zaradi katerega bi uporabili solidarnostno klavzulo, pa tudi o izvoru in morebitnih posledicah, tako da bi lahko izvedli temeljito in nepristransko oceno na podlagi posodobljenih in konkretnih informacij za prihodnje potrebe.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

11.10.2012

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

33

3

4

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Jan Philipp Albrecht, Roberta Angelilli, Rita Borsellino, Emine Bozkurt, Arkadiusz Tomasz Bratkowski, Simon Busuttil, Carlos Coelho, Ioan Enciu, Frank Engel, Cornelia Ernst, Tanja Fajon, Monika Flašíková Beňová, Kinga Gál, Kinga Göncz, Nathalie Griesbeck, Sylvie Guillaume, Anna Hedh, Sophia in ‘t Veld, Lívia Járóka, Juan Fernando López Aguilar, Monica Luisa Macovei, Svetoslav Hristov Malinov, Véronique Mathieu, Nuno Melo, Claude Moraes, Georgios Papanikolau (Georgios Papanikolaou), Carmen Romero López, Judith Sargentini, Birgit Sippel, Csaba Sógor, Renate Sommer, Nils Torvalds, Wim van de Camp, Axel Voss, Renate Weber, Tatjana Ždanoka, Auke Zijlstra

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Stanimir Ilčev (Stanimir Ilchev), Jan Mulder, Siiri Oviir, Marco Scurria

Namestnik(i) (člen 187(2)), navzoč(i) pri končnem glasovanju

Kay Swinburne, Salvatore Tatarella


IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

25.10.2012

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

50

8

8

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Pino Arlacchi, Elmar Brok, Jerzy Buzek, Tarja Cronberg, Arnaud Danjean, Michael Gahler, Marietta Gianaku (Marietta Giannakou), Ana Gomes, Andrzej Grzyb, Anna Ibrisagic, Liisa Jaakonsaari, Anneli Jäätteenmäki, Jelko Kacin, Ioanis Kasulidis (Ioannis Kasoulides), Tunne Kelam, Evgeni Kirilov, Maria Eleni Kopa (Maria Eleni Koppa), Andrej Kovačev (Andrey Kovatchev), Eduard Kukan, Vytautas Landsbergis, Ryszard Antoni Legutko, Krzysztof Lisek, Sabine Lösing, Ulrike Lunacek, Mario Mauro, Willy Meyer, María Muñiz De Urquiza, Annemie Neyts-Uyttebroeck, Norica Nicolai, Raimon Obiols, Kristiina Ojuland, Ria Oomen-Ruijten, Justas Vincas Paleckis, Pier Antonio Panzeri, Ioan Mircea Paşcu, Alojz Peterle, Bernd Posselt, Hans-Gert Pöttering, Cristian Dan Preda, Fiorello Provera, Libor Rouček, Tokia Saïfi, José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, Nikolaos Salavrakos, Jacek Saryusz-Wolski, György Schöpflin, Werner Schulz, Laurence J.A.J. Stassen, Charles Tannock, Inese Vaidere, Geoffrey Van Orden, Kristian Vigenin, Sir Graham Watson, Boris Zala, Karim Zéribi

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Laima Liucija Andrikienė, Haralampos Angurakis (Charalampos Angourakis), Jean-Jacob Bicep, Véronique De Keyser, Andrew Duff, Diogo Feio, Hélène Flautre, Antonio López-Istúriz White, Marietje Schaake, Helmut Scholz, Luis Yáñez-Barnuevo García

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov