POROČILO o boljšem zagotavljanju koristi okoljskih ukrepov EU: krepitev zaupanja z boljšim znanjem in odzivnostjo

30.1.2013 - (2012/2104(INI))

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane
Poročevalec: Oreste Rossi

Postopek : 2012/2104(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
A7-0028/2013
Predložena besedila :
A7-0028/2013
Razprave :
Sprejeta besedila :

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o boljšem zagotavljanju koristi okoljskih ukrepov EU: krepitev zaupanja z boljšim znanjem in odzivnostjo

(2012/2104(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 11 PEU ter člena 5 Protokola o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti,

–   ob upoštevanju členov 191 in 192 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izvajanju prava Evropske skupnosti o okolju (COM(2008)0773),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom Pregled okoljske politike za leto 2008 (COM(2009)0304) in njegove priloge,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Boljše zagotavljanje koristi okoljskih ukrepov EU: krepitev zaupanja z boljšim znanjem in odzivnostjo (COM(2012)0095),

–   ob upoštevanju 29. letnega poročila o spremljanju uporabe prava EU (2011) (COM(2012)0714),

–   ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 20. aprila 2012 o reviziji šestega okoljskega akcijskega programa in določanju prednostnih nalog za sedmi okoljski akcijski program – boljše okolje za boljše življenje[1],

–   ob upoštevanju sklepov Sveta o izboljšanju instrumentov okoljske politike z dne 20. decembra 2010,

–   ob upoštevanju sklepov predsedstva Sveta o 7. okoljskem akcijskem programu z dne 19. aprila 2012,

–   upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (2003/C 321/01),

–   ob upoštevanju predhodnega mnenja Odbora regij z naslovom Vloga lokalnih in regionalnih oblasti v prihodnji okoljski politiki[2],

–   ob upoštevanju mnenja Odbora regij z naslovom „7. okoljskemu akcijskemu programu naproti: boljše izvajanje okoljske zakonodaje EU“[3],

–   ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (COM(2003)0624) in besedila, ki ga je Evropski parlament sprejel v prvi obravnavi[4],

–   ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenja Odbora za peticije (A7-0028/2013),

Splošne opombe

A. ker je veliko prava EU v obliki direktiv, v katerih so določena splošna pravila in cilji, izbira sredstev za uresničitev teh ciljev pa je prepuščena državam članicam, regionalnim in lokalnim organom;

B.  ker glavno odgovornost za zagotavljanje dejanskega izvajanja in izvrševanja zakonodaje EU nosijo nacionalni organi, pogosto pa tudi regionalni in lokalni;

C. ker neučinkovito izvajanje ne škoduje samo okolju in zdravju ljudi, temveč povzroča tudi negotovost gospodarskim panogam in ovira enotni trg ter povečuje birokracijo in stroške;

D. ker je bilo v študijah ugotovljeno, da bi samo izvajanje zakonodaje EU na področju odpadkov ustvarilo 400 000 delovnih mest in prihranilo 72 milijard EUR letno[5];

E.  ker se nezadovoljiva raven izvajanja okoljskega prava odraža v velikem številu kršitev in pritožb s tega področja;

F.  ker pravilno izvajanje okoljskega pravnega reda ovira pomanjkanje natančnih informacij in védenja o stanju izvajanja in količinskih podatkov za več okoljskih sektorjev;

G. ker so po podatkih Komisije stroški neizvajanja okoljske zakonodaje EU zaenkrat 50 milijonov EUR letno kot zdravstveni stroški in neposredni stroški okolja, pri čemer niso zajeti negativni vplivi na stanje okolja v EU; ker bo ta številka po letu 2020 narasla na 90 milijard EUR letno[6];

H. ker so težave z izvajanjem okoljske zakonodaje EU dvojne: na eni strani ni zadostnega izvajanja, na drugi pa ga je preveč (preveč natančno izvajanje predpisov), oboje je v nasprotju z izvorno politično mislijo, iz katere se je oblikovala okoljska zakonodaja EU;

I.   ker so pri izvajanju velike razlike med državami članicami in v njih, kar negativno vpliva na okolje, zato je potreben bolj sistematičen in celosten pristop, da bi premostili to vrzel pri izvajanju;

J.   ker je bilo leta 2011 na okoljskem področju največ kršitev prava Unije (299), kar je 17 % vseh kršitev, začetih pa je bilo 114 novih postopkov[7];

K. ker je po Pogodbi obvezno popolnoma spoštovati okoljsko zakonodajo EU, to pa je tudi merilo za uporabo sredstev EU v državah članicah; ker bi morale torej države članice izvajati okoljsko zakonodajo pravočasno in stroškovno učinkovito, da bi izboljšale stanje okolja v EU;

L.  ker so šesti akcijski načrt za okolje spodnesle nenehne pomanjkljivosti pri izvajanju v zrelih sektorjih politike, na primer pri nadzoru onesnaževanja zraka, ravnanju z odpadki, gospodarjenju z vodo in čiščenju odpadne vode ter ohranjanju narave;

Izvajanje kot skupna naloga in priložnost

1.  pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom Boljše zagotavljanje koristi okoljskih ukrepov EU: krepitev zaupanja z boljšim znanjem in odzivnostjo (COM(2012)0095);

2.  poziva države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za zaščito okolja in spodbujajo trajnostni razvoj, hkrati pa upoštevajo potrebo po zdravem in konkurenčnem gospodarstvu; poudarja, da morajo lokalne skupnosti imeti veliko besede pri odločanju o najboljšem razmerju med potrebami ljudi in potrebami njihovega okolja;

3.  meni, da lahko regionalni in lokalni subjekti pri opredeljevanju politik EU na okoljskem področju okrepijo občutek za sodelovanje in zagotovijo boljše izvajanje zakonodaje;

4.  meni, da upravna obremenitev ni vedno posledica pretiranega ali pomanjkljivega izvajanja in ugotavlja, da so upravni stroški neizogibni, da pa jih je treba ustaviti čim niže, saj negativno vplivajo na državljane in gospodarske panoge;

5.  ugotavlja, da je velik delež nepotrebnih upravnih stroškov, povezanih z okoljsko zakonodajo, povezan z neustreznimi ali neučinkovitimi javnimi in zasebnimi upravnimi praksami v različnih državah članicah in regionalnih ali lokalni organih;

6.  poudarja, da bo samo pravočasno in pravilno izvajanje (prenos) zakonodaje EU v državah članicah ter regionalnih in lokalnih organih zagotovilo želene rezultate zadevne politike EU;

7.  poudarja, da je v središču zakonodaje EU zagotavljanje enakovrednih konkurenčnih pogojev in skupni trg ter harmoniziran pristop;

8.  meni, da učinkovito izvajanje lahko prinese koristi za industrijo, na primer z zmanjša upravne obremenitve, zagotovi varnost naložb in ustvari nova delovna mesta;

9.  obžaluje, da se državljani seznanijo z zakonodajo EU šele potem, kot začne veljati; meni, da je potrebno najti način za zgodnejšo izmenjavo informacij med zakonodajalci in državljani, da bi se povečala raven sprejetosti in razumevanja ciljev zakonodaje EU;

10. pojasnjuje, da bi morala Komisija skrbnica pogodb morala ukrepati prej in tako omogočiti boljše in bolj pravočasno izvajanje; poziva jo, naj preuči, kaj je treba storiti, da bi zagotovili pravilen prenos, izvajanje in izvrševanje okoljske zakonodaje;

11. ugotavlja, da sedanje razdrobljeno izvajanje v državah članicah ogroža enake konkurenčne pogoje za industrijo in povečuje negotovost glede tega, kaj natančno se zahteva, ter tako odvrača naložbe v tista okoljska področja, kjer bi lahko nastala nova delovna mesta;

12. poudarja, da se odgovornost evropskih institucij glede zakonodaje ne konča s tem, ko Parlament in Svet sprejmeta zakonodajo, in da je Evropski parlament pripravljen pomagati državam članicam, da bi bilo izvajanje učinkovitejše;

13. poziva Komisijo, države članice in posamezne regije, naj z dejavnejšo in pogostejšo medsebojno izmenjavo izboljšajo pretok informacij in preglednost;

Rešitve za zagotavljanje učinkovitejšega izvajanja

14. meni, da je odločilnega pomena popolno izvajanje in izvrševanje, po potrebi pa je potrebna še nadaljnja okrepitev; zato poudarja, da je potrebna jasna in dosledna okoljska zakonodaja brez podvajanja; ponovno poudarja, da so potrebni usklajevanje, dopolnjevanje in odpravljanje zakonodajnih vrzeli med različnimi pravnimi instrumenti, ki urejajo evropsko okoljsko pravo;

15. meni, da bi se lahko okoljska zakonodaja učinkoviteje izvajala z razširjanjem najboljše prakse med državami članicami, regionalnimi in lokalnimi organi, odgovornimi za izvajanje zakonodaje EU, ter z večjim sodelovanjem med evropskimi institucijami;

16. obžaluje, da primanjkuje podatkov o skladnosti in dejavnostih izvrševanja na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, ter poziva Komisijo, naj s pomočjo svojih mrež in organov (na primer Evropske agencije za okolje), to izboljša;

17. se zaveda, da je pomembno okrepiti in spremljati zadevne kazalnike za izvajanje okoljske zakonodaje, in spodbuja k oblikovanju uporabnikom prijaznega spletišča, kjer bi bile na voljo najnovejše meritve kazalnikov in bi bila mogoča neformalna primerjava med državami članicami;

18. meni, da bi morala biti prav Komisija v središču prizadevanj za zagotovitev boljšega izvajanja, in obžaluje, da se ta prizadevanja vse bolj preusmerjajo k drugim organom, ki nimajo enakih pristojnosti, osebja ali finančnih virov kot Komisija;

19. poziva Komisijo in države članice, naj pomagajo izboljšati znanje in zmogljivosti tistih, ki so na nacionalni, regionalni in lokalni ravni udeleženi v izvajanju okoljske zakonodaje, tako da bodo uspešneje zagotovljene koristi od te zakonodaje; poleg tega meni, da bi k izvajanju zakonodaje pripomogel tudi dialog z ustreznimi zainteresiranimi stranmi;

20. poziva Komisijo, naj razišče možnost oblikovanja partnerskih sporazumov o izvajanju med Komisijo in državami članicami ali med državami članicami, da bi spodbujali izvajanje pa tudi ugotavljali in reševali težave z izvajanjem;

21. poziva Komisijo, naj preuči, ali bi za splošno izboljšanje izvajanja zakonodaje koristila večja udeležba lokalnih organov v procesu opredeljevanja okoljske politike, tudi kot oblikovanje skupin za prenos okoljske zakonodaje na regionalni in lokalni ravni;

22. priporoča oblikovanje sistematičnega in zlahka dostopnega spletnega informacijskega orodja za izvajanje; poziva vse akterje, predvsem gospodarstvo in državljane, naj izvedbenim organom posredujejo povratne informacije o težavah pri izvajanju; ceni razpoložljivost zanesljivih, primerljivih in zlahka dostopnih informacij o stanju okolja, saj meni, da je to ključ za učinkovito sledenje stanju pri izvajanju;

23. poziva Komisijo, naj ponovno preuči zahteve po uvedbi zbirke najboljše prakse pri izvajanju, da bi jo lahko razširjali po državah članicah ter med regionalnimi in lokalnimi organi; poziva Komisijo, naj preuči možnosti, kako bi lahko izkoristili informacijsko in komunikacijsko tehnologijo za čim koristnejše spletno obveščanje tem, kako naj se izvaja okoljska zakonodaja EU;

24. vztraja, da je pomembno okrepiti spremljanje, kako se izvajanja okoljska zakonodaja; v ta namen poziva k okrepitvi obstoječih zmogljivosti in k uskladitvi različnih nadzornih teles iz držav članic na osnovi evropskih smernic;

25. poudarja, da mora biti evropska zakonodaja usmerjena v preprečevanje vzrokov za okoljsko škodo, in sicer tako, da določi pravila v zvezi s pravno odgovornostjo za okoljsko škodo in družbeno odgovornostjo gospodarskih družb; meni, da je v ta namen bistveno izvesti vse pobude, namenjene spodbujanju in razširjanju večje družbene odgovornosti gospodarskih družb na okoljskem področju, kar pomeni zahtevo, da morajo biti podjetja dovzetna za strategijo trajnostnega razvoja;

26. opozarja, da bo imelo pravilno izvajanje okoljske zakonodaje EU številne koristi: enake konkurenčne pogoje za gospodarske akterje na enotnem trgu, spodbuditev inovacij in prednost prvega na trgu, če naštejemo samo tri;

27. poudarja, da je eden od temeljnih ciljev Evropske unije visoka stopnja varstva okolja, ki bi državljanom prinesla neposredne koristi, kot so boljši življenjski pogoji zaradi večje kakovosti zraka, manj hrupa in manj zdravstvenih težav;

28. poudarja, da si je EU zastavila ambiciozen načrt, da bo do leta 2050 prešla na nizkoogljično gospodarstvo, ki bo gospodarno izkoriščalo vire in bo odporno na podnebne spremembe, in da so za izpolnitev tega cilja potrebna prizadevanja na vseh ravneh; opozarja, da so nujno potrebna skupna prizadevanja, da se bo evropsko gospodarstvo razvijalo tako, da bodo upoštevane omejitve virov in meje zmogljivosti planeta;

29. obžaluje, da predlog direktive o dostopu javnosti do pravnega varstva na področju okolja[8] ni prišel dlje od prve obravnave; zato poziva sozakonodajalca, naj znova preverita svoja stališča in tako najdeta pot iz slepe ulice;

30. v ta namen priporoča izmenjavo znanja med pravnimi sistemi posameznih držav članic, ki obravnavajo kršitve in neupoštevanje okoljske zakonodaje EU;

31. meni, da je spremljanje dejavnosti izvajanja zelo pomembno, in zato poudarja, kako dragoceno je delo Evropske agencije za okolje na tem področju v skladu z njenimi pristojnostmi;

32. poudarja, da ima Evropska agencija za okolje pomembno vlogo pri zagotavljanju trdne baze znanja, ki dopolnjuje politiko in izvajanje, ter ji izraža priznanje za delo na tem področju; poziva jo, naj nadgradi svoje zmogljivosti, s katerimi pomaga Komisiji in državam članicam zagotavljati kakovost spremljanja in primerljivost okoljskih informacij, ki se zbirajo v različnih delih EU; poleg tega poziva Evropsko agencijo za okolje, naj se osredotoči tudi na oblikovanje zmogljivosti in razširjanje najboljših praks v državah članicah; pričakuje, da bo v njeni novi strategiji podrobneje obravnavano vprašanje izvajanja;

33. podpira namero Komisije, da bo države članice prosila, naj z njeno pomočjo razvijejo strukturirane okvire za izvajanje in informacije za vso poglavitno okoljsko zakonodajo EU, da bi razjasnili temeljne določbe direktive in opredelili vrste informacij, ki so potrebne za ponazoritev, kako se izvaja zakonodaja EU;

34. je seznanjen s pogostimi pomisleki predlagateljev peticij na več področjih okoljske politike, kot so odlaganje in odstranjevanje odpadkov, habitati prostoživečega rastlinstva in živalstva ter kakovost zraka in vode; pozdravlja njihova prizadevanja, da pokličejo oblast na odgovornost, države članice pa poziva, naj bodo odprte in pripravljene sodelovati z njimi;

35. poziva Komisijo, naj v sodelovanju z nacionalnimi organi in po potrebi s pomočjo Evropske agencije za okolje ustanovi enoto za pritožbe, ki ji bodo lahko državljani sporočali težave, povezane z izvajanjem okoljske zakonodaje;

36. poudarja, da so učinkoviti inšpekcijski pregledi bistvenega pomena, in poziva države članice, naj okrepijo svoje zmogljivosti za te preglede v skladu z najboljšimi praksami; poziva k skupnim minimalnim merilom za inšpekcijske preglede za zagotovitev korektnega izvajanja v vseh delih EU;

37. poziva vse akterje, naj poenostavijo inšpekcijske preglede in nadzor, da bi se razpoložljivi viri učinkoviteje uporabljali; v zvezi s tem poudarja tudi pomen bolj sistematičnih medsebojnih inšpekcijskih pregledov, kot je poudarila Komisija; poudarja, da je treba obstoječe inšpekcijske preglede dopolniti z okrepljenim sodelovanjem in medsebojnimi pregledi med inšpekcijskimi organi; spodbuja Evropsko mrežo za izvajanje in uveljavljanje okoljske zakonodaje (IMPEL), naj ukrepa v to smer; poleg tega poziva Komisijo, naj s podpiranjem mrež sodnikov in tožilcev spodbujajo znanje in oblikovanje zmogljivosti, in v tesnem sodelovanju z Odborom regij zmanjša okoljske in gospodarske stroške neizpolnjevanja zakonodaje ter zagotovi enake konkurenčne pogoje;

38. poziva Komisijo, naj ustanovi inšpekcijsko enoto za nadzor nad izvajanjem okoljske zakonodaje, katere naloga bo pregled nad izvajanjem in pomoč pri izvajanju okoljske zakonodaje; poziva, naj za enota uporablja nove tehnologije in naj sodeluje z lokalnimi agencijami, da bi ohranili nizke stroške inšpekcij; meni, da bi ta enota morala delovati na osnovi stroškov in da bi se prihodki morali usmerjati v proračun EU ter biti namenjeni službam, povezanim z boljšim izvajanjem;

39. spodbuja države članice, naj pripravijo in objavijo korelacijske tabele, v katerih bo opisan prenos direktiv EU v nacionalno zakonodajo, da bi povečali preglednost in odprtost zakonodajnega procesa ter Komisiji in nacionalnim parlamentom olajšali pregled nad pravilnim izvajanjem zakonodaje EU;

40. poudarja, da imajo sodniki in tožilci osrednjo vlogo pri uveljavljanju okoljske zakonodaje in da je zato bistvenega pomena, da so ustrezno usposobljeni in obveščeni o teh politikah;

41. poudarja, da imajo državljani pomembno vlogo v procesu izvajanja, in poziva države članice in Evropsko komisijo, naj jih premišljeno vključijo v ta proces; v zvezi s tem ugotavlja tudi, da je pomembno, da imajo državljani dostop do pravnega varstva;

42. poziva Komisijo in države članice, naj izrecno navedejo specifični rok, do katerega se morajo rešiti sodne zadeve, povezane z izvajanjem okoljske zakonodaje, da izvajanja okoljske zakonodaje in sodnih zamud ne bi uporabljali kot izgovor za neizpolnjevanje zahtev in oviranje naložb; poleg tega poziva Komisijo, naj oceni, koliko naložb je bilo zadržanih zaradi zamud v sodnih procesih, povezanih z nepravilnostmi pri izvajanju okoljske zakonodaje;

43. poudarja, da je bistvenega pomena, da se državljane in nevladne organizacije že v zgodnjih fazah dejavno obvešča o okoljski politiki EU, da bi jih lahko vključili v pripravo in izvajanje te politike; zato, med drugim tudi ob upoštevanju ugotovitev skupine neodvisnih zainteresiranih strani na visoki ravni, poziva k večjim prizadevanjem v zvezi s tem, da bi se povečalo javno zaupanje v okoljsko zakonodajo EU, ob zavedanju, da boljšega okolja za boljše življenje ni mogoče ustvariti enostransko v okviru institucij brez podpore družbe;

44. v zvezi s projekti z morebitnim čezmejnim okoljskim vplivom poziva države članice, naj prizadeto javnost in organe v zadevnih državah članicah takoj izčrpno obvestijo in ukrepajo, da bodo deležni ustreznega svetovanja;

45. poziva države članice, naj izvajajo okoljsko zakonodajo EU na najjasnejši, najpreprostejši in uporabniku najprijaznejši način in hkrati zagotovijo njeno učinkovitost.

46. poziva države članice, naj še bolj podpirajo celovito in pravilno izvajanje okoljske zakonodaje EU ter sprejetih politik in strategij v okviru sedmega okoljskega akcijskega programa ter zagotovijo zadostne zmogljivosti in finančna sredstva za celovito izvajanje tudi v času varčevanja, saj neizvajanje ali nepopolno izvajanje okoljske zakonodaje EU ni le nezakonito, temveč dolgoročno tudi veliko dražje za družbo;

47. poudarja, da je treba poskrbeti, da bo zakonodaja ustrezala svojemu namenu in da bo odražala najnovejša znanstvena dognanja; zato poziva EU in države članice, naj redno ocenjujejo, ali evropska okoljska zakonodaja izpolnjuje te zahteve, in jo po potrebi spremenijo;

48. se zaveda, da utegnejo sporazumi, sprejeti v prvi obravnavi, privesti do neustreznega izvajanja zakonodaje, če se konkretna vsebina določi šele v izvedbenih določbah, zato poziva vse akterje, naj poskrbijo za to, da bo odločanje temeljilo na nedvoumnem izrazu politične volje; poudarja potrebo po jasni in dosledni okoljski zakonodaji, ki bo temeljila na javnih ocenah politike in povratnih informacijah;

49. meni, da bi morala Komisija v zakonodaji EU še naprej uporabljati direktive, da bi države članice ter regionalni in lokalni organi lahko evropsko zakonodajo izvajali v skladu s svojimi razmerami; kljub temu poziva Komisijo, naj okrepi podporo, ki jo je že opredelila v svojem predlogu, z dodatnimi študijami ali ukrepi, ki so navedeni v presoji vpliva;

50. pozdravlja uvedbo presoj vplivov na okolje in zahteva, da države članice zagotovijo boljše izvajanje te zakonodaje, zlasti z upoštevanjem potreb malih in srednjih podjetij, lokalnih prebivalcev ter rastlinstva in živalstva; izraža zaskrbljenost zaradi zamud držav članic pri izvedbi teh ocen in zahteva, da se v prihodnjo revizijo direktive vključijo jamstva za njihovo nepristranskost in objektivnost;

51. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Odboru regij in nacionalnim parlamentom.

  • [1]  Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0147.
  • [2]  UL C 15, 18.1.2011, str. 4.
  • [3]  UL C 17, 19.1.2013, str. 30.
  • [4]  Sprejeta besedila, P5_TA(2004)0239.
  • [5]  Poročilo BIOS, COM/2012/095 konč.
  • [6]  Evropska komisija, generalni direktorat za okolje, „The costs of not implementing the environmental acquis“ (Stroški neizvajanja okoljskega pravnega reda, ni na voljo v slovenščini), končno poročilo, ENV.G.1/FRA/2006/0073, september 2011
  • [7]  29. letno poročilo o spremljanju uporabe prava EU (2011) (COM (2012)714).
  • [8]  COM(2003)0624.

MNENJE Odbora za peticije (5.12.2012)

za Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane

o boljšem zagotavljanju koristi okoljskih ukrepov EU: krepitev zaupanja z boljšim znanjem in odzivnostjo
(2012/2104(INI))

Pripravljavec mnenja: Giles Chichester

POBUDE

Odbor za peticije poziva Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  je seznanjen s pogostimi pomisleki predlagateljev peticij na več področjih okoljske politike, kot so odlaganje in odstranjevanje odpadkov, življenjski prostori prostoživečega rastlinstva in živalstva ter kakovost zraka in vode; pozdravlja njihova prizadevanja, da pokličejo oblast na odgovornost, države članice pa poziva, naj bodo odprte in pripravljene sodelovati z njimi;

2.  poziva države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za zaščito okolja in spodbujajo trajnostni razvoj, hkrati pa upoštevajo potrebo po zdravem in konkurenčnem gospodarstvu; poudarja, da morajo lokalne skupnosti imeti veliko besede pri odločanju o najboljšem razmerju med potrebami ljudi in potrebami njihovega okolja;

3.  meni, da bi se pri okoljskih vprašanjih, če je le mogoče, moralo uporabljati načelo subsidiarnosti, saj so državljani in rezidenti držav članic najprimernejši za presojanje o najustreznejših prednostnih nalogah za svoje lokalne soseske;

4.  priznava, da je dodajanje strožjih predpisov držav članic pri prenosu okoljske zakonodaje EU lahko škodljivo, saj slabo vpliva na sprejemanje takšne zakonodaje; poziva države članice, naj v primeru, ko želijo določiti strožje pogoje kot jih zahtevajo direktive EU, raziščejo, ali obstaja jasna potreba po tem;

5.  poudarja velikansko potrebo po razvoju novih čistih energetskih proizvodnih zmogljivosti v EU ter po vlaganju v tehnologijo, ki lahko prinese alternativne načine proizvodnje energije; se zaveda, da tega ni mogoče uresničiti brez določenega vpliva na okolje, zato poziva EU in države članice, naj odpravijo neželene učinke na okolje in po zaključku določenega projekta na uporabljenih območjih ponovno vzpostavijo prejšnje stanje;

6.  meni, da so visoki standardi obveščanja in preglednosti v zvezi z okoljsko zakonodajo in uporabo pravil EU bistveni za to, da bodo državljani okoljsko politiko EU bolje razumeli, jo sprejeli in pri njej sodelovali, pa tudi da bo okoljska politika združljiva s politikami lokalnih organov; poziva Komisijo, države članice in posamezne regije, naj z dejavnejšo in pogostejšo medsebojno izmenjavo izboljšajo pretok informacij in preglednost;

7.  v zvezi s projekti z morebitnim čezmejnim okoljskim vplivom poziva države članice, naj prizadeto javnost in organe v državah članicah takoj izčrpno obvestijo in sprejmejo ukrepe, ki so potrebni za ustrezno svetovanje;

8.  pozdravlja uvedbo presoj vplivov na okolje in zahteva, da države članice zagotovijo boljše izvajanje te zakonodaje, zlasti z upoštevanjem potreb malih in srednjih podjetij, rezidentov ter rastlinstva in živalstva; izraža zaskrbljenost zaradi zamud držav članic pri izvedbi teh ocen in zahteva, da se v prihodnjo revizijo direktive vključijo jamstva za njihovo nepristranskost in objektivnost;

9.  poziva Komisijo, naj najde načine za boljšo opredelitev in razvoj skupne ribiške politike in skupne kmetijske politike v skladu z okoljskim pravom EU;

10. poziva države članice, naj izvajajo okoljsko zakonodajo EU na najjasnejši, najpreprostejši in uporabniku najprijaznejši način in hkrati zagotavljajo njeno učinkovitost.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

3.12.2012

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

13

0

2

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Margrete Auken, Victor Boştinaru, Giles Chichester, Carlos José Iturgaiz Angulo, Peter Jahr, Erminia Mazzoni, Judith A. Merkies, Rolandas Paksas, Jarosław Leszek Wałęsa, Angelika Werthmann, Tatjana Ždanoka

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Birgit Collin-Langen, Vicente Miguel Garcés Ramón, Marian Harkin

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Gabriel Mato Adrover

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

23.1.2013

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

63

0

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Martina Anderson, Kriton Arsenis, Sophie Auconie, Paolo Bartolozzi, Sandrine Bélier, Lajos Bokros, Milan Cabrnoch, Martin Callanan, Nessa Childers, Yves Cochet, Esther de Lange, Anne Delvaux, Bas Eickhout, Jill Evans, Karl-Heinz Florenz, Elisabetta Gardini, Gerben-Jan Gerbrandy, Matthias Groote, Françoise Grossetête, Cristina Gutiérrez-Cortines, Jolanta Emilia Hibner, Karin Kadenbach, Christa Klaß, Eija-Riitta Korhola, Holger Krahmer, Corinne Lepage, Peter Liese, Kartika Tamara Liotard, Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė, Miroslav Ouzký, Gilles Pargneaux, Antonija Prvanova (Antonyia Parvanova), Pavel Poc, Frédérique Ries, Dagmar Roth-Behrendt, Kārlis Šadurskis, Carl Schlyter, Horst Schnellhardt, Richard Seeber, Teodoros Skilakakis (Theodoros Skylakakis), Claudiu Ciprian Tănăsescu, Salvatore Tatarella, Thomas Ulmer, Åsa Westlund, Glenis Willmott, Marina Yannakoudakis

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Margrete Auken, Minodora Cliveti, José Manuel Fernandes, Vicky Ford, Gaston Franco, Judith A. Merkies, Miroslav Mikolášik, Vittorio Prodi, Christel Schaldemose, Birgit Schnieber-Jastram, Renate Sommer, Alda Sousa, Rebecca Taylor, Vladimir Uručev (Vladimir Urutchev), Kathleen Van Brempt, Andrea Zanoni

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Olle Ludvigsson