POROČILO o položaju žensk v Severni Afriki

25.2.2013 - (2012/2102(INI))

Odbor za pravice žensk in enakost spolov
Poročevalka: Silvia Costa

Postopek : 2012/2102(INI)

Potek postopka na zasedanju

Potek postopka za dokument :

A7-0047/2013

Predložena besedila :

A7-0047/2013

Razprave :

PV 11/03/2013 - 19
CRE 11/03/2013 - 19

Glasovanja :

PV 12/03/2013 - 10.8
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2013)0075

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
OBRAZLOŽITEV
MNENJE Odbora za razvoj
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o položaju žensk v Severni Afriki

(2012/2102(INI))

Evropski parlament,

– ob upoštevanju člena 2 in druge alinee člena 3(5) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter člena 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

– ob upoštevanju člena 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

– ob upoštevanju Strateškega partnerstva Afrika–EU – Skupna strategija Afrika–EU,

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. septembra 2010 z naslovom „Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015” (COM(2010)0491),

– ob upoštevanju skupnih sporočil Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z naslovom „Partnerstvo za demokracijo in skupno blaginjo z državami južnega Sredozemlja“ (COM(2011)0200), „Nov odziv na spremembe v sosedstvu“ (COM(2011)0303) in „Uresničevanje zavez v okviru nove evropske sosedske politike“ (COM(2012)0014),

– ob upoštevanju tematskih in geografskih finančnih instrumentov Komisije za demokratizacijo in človekove pravice (kot sta Evropski instrument za demokracijo in človekove pravice ter Evropski instrument sosedstva in partnerstva),

– ob upoštevanju Strategije EU za odpravo trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016 (COM(2012)0286),

– ob upoštevanju resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope o enakosti med ženskami in moškimi: pogoj za uspeh arabske pomladi[1],

– ob upoštevanju konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk z dne 18. decembra 1979 ter konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989 in njenega izbirnega protokola glede prodaje otrok, otroške prostitucije in otroške pornografije z dne 25. maja 2000,

– ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov 67/167 z dne 20. decembra 2012 o pohabljanju ženskih spolnih organov,

– ob upoštevanju četrte svetovne konference o ženskah septembra 1995 v Pekingu, izjave in izhodišč za ukrepanje, sprejetih v Pekingu, ter poznejših končnih dokumentov s posebnih zasedanj Organizacije združenih narodov Peking +5, Peking +10 in Peking +15 o nadaljnjih ukrepih in pobudah za izvajanje pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, ki so bili sprejeti 9. junija 2000, 11. marca 2005 ter 2. marca 2010,

– ob upoštevanju Protokola k Afriški listini o človekovih pravicah in pravicah ljudstev o pravicah žensk v Afriki,

– ob upoštevanju dejavnosti Parlamentarne skupščine Unije za Sredozemlje,

– ob upoštevanju procesa iz Istanbula in Marakeša ter ministrskih sklepov prve in druge evro-sredozemske ministrske konference o krepitvi vloge žensk v družbi, ki sta potekali 14. in 15. novembra 2006 v Istanbulu ter 11. in 12. novembra 2009 v Marakešu,

– ob upoštevanju sklepov regionalnih dialogov v bližnjevzhodni in severnoafriški regiji med civilno družbo, državnimi akterji in političnimi voditelji, ki so potekali junija in novembra 2012 v Bejrutu in Amanu v okviru regionalnega projekta, ki ga financira EU in je namenjen spodbujanju skupnega programa enakosti med ženskami in moškimi skozi proces iz Istanbula,

– ob upoštevanju skupnega regionalnega programa za južno Sredozemlje z naslovom „Skok naprej za ženske“, ki sta ga uvedla Komisija in Agencija ZN za ženske;

– ob upoštevanju raziskovalnega poročila o mladostnikih (10. izdaja poročila UNICEF o napredku za otroke),

– ob upoštevanju poročila Programa ZN za razvoj o človekovem razvoju v arabskih državah iz leta 2005 z naslovom „K izboljšanju položaja žensk v arabskem svetu“ in poročila iz leta 2009 z naslovom „Izzivi za človekovo varnost v arabski regiji“, zlasti njegovega poglavja o osebni negotovosti ranljivih skupin,

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. februarja 2011 o razmerah v Egiptu[2],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2011 o južnem sosedstvu, zlasti Libiji[3],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. aprila 2011 o pregledu evropske sosedske politike – južna dimenzija[4],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. aprila 2011 o uporabi spolnega nasilja v spopadih v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu[5],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2012 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji – 2011[6],

– ob upoštevanju svojih priporočil Svetu z dne 29. marca 2012 o načinih za morebitno ustanovitev Evropske ustanove za demokracijo[7],

– ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

– ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov in mnenja Odbora za razvoj (A7–0047/2013),

A. ker so številne, zlasti mlade ženske, zelo aktivno sodelovale v arabski pomladi v Severni Afriki, se od vsega začetka udeleževale demonstracij, javnih in političnih razprav in volitev, med drugim igrale aktivno vlogo v civilni družbi, družbenih medijih in blogih, zaradi česar so v svojih državah bile in so še vedno med najpomembnejšimi pobudniki demokratičnih sprememb ter ključnimi akterji pri krepitvi razvoja in kohezije;

B. ker te države doživljajo politično in demokratično tranzicijo in spreminjajo ali prilagajajo svoje ustave, česar se aktivno in dosledno udeležujejo ženske, in sicer poslanke, izvoljene predstavnice ali ženske iz civilne družbe; ker bodo demokratično delovanje teh držav ter temeljne pravice in svoboščine temeljili na rezultatih tega procesa, ki bo vplival tudi na položaj žensk,

C. ker se vloga žensk med revolucijo ne razlikuje od vloge, ki jo morajo zagotavljati v procesu demokratične tranzicije in obnove države, in ker je uspeh teh procesov tesno povezan s polnim sodelovanjem žensk na vseh ravneh odločanja;

D. ker so ženske v teh državah v zadnjih desetletjih, čeprav v različni meri, bolj zastopane v visokem šolstvu, organizacijah civilne družbe, podjetjih in ustanovah, čeprav je bilo učinkovito uveljavljanje pravic v diktatorskih in paternalističnih režimih omejeno in je bila udeležba žensk odvisna od številnih omejevalnih pogojev;

E. ker so pravice žensk eden od najpogostejših predmetov razprav v trenutnem političnem procesu in si ženske zanje najbolj prizadevajo, saj so izpostavljene nevarnosti nasprotovanja in ustrahovanja, kar bi zmanjšalo možnosti za uresničitev cilja skupne demokracije in enakopravnega državljanstva;

F. ker so nekatera skupna vprašanja glede enakosti spolov, na primer pravice deklet in žensk kot sestavni del splošnih človekovih pravic, enake pravice in skladnost z mednarodnimi konvencijami, v središču ustavnopravnih razprav;

G. ker se zastopanost žensk v politiki in na položajih, na katerih se sprejemajo odločitve, v vseh sektorjih od države do države razlikuje, a je glede na stopnjo udeležbe žensk v različnih vstajah in na volitvah, ki so sledile, pa tudi glede na vse večji delež visoko izobraženih žensk nezadovoljiva;

H. ker bi morala prenovljena sosedska politika EU bolj poudarjati enakost spolov, okrepljeno vlogo žensk in podporo civilni družbi;

I. ker trenutno posebna podpora EU za rešitev vprašanja glede enakosti spolov za to regijo znaša 92 milijonov EUR, od katerih je 77 milijonov uporabljenih na dvostranski, 15 milijonov pa na regionalni ravni;

J. ker naj bi bil najpomembnejši med dvostranskimi programi EU izveden v Maroku, kjer naj bi za spodbujanje enakosti med moškimi in ženskami dodelili 45 milijonov EUR proračunskih sredstev, in ker naj bi v Egiptu Agencija ZN za ženske izvedla 4-milijonski projekt, v Tuniziji in Libiji pa izvaja dvostranske programe za ženske v pripravah na volitve;

K. ker so družbeno-ekonomske razmere, zlasti visoka stopnja brezposelnosti mladih in žensk, ter revščina, ki pogosto vodi v socialno izključenost in čedalje večjo ranljivost žensk, skupaj s stremljenjem po pravicah, dostojanstvu in pravičnosti eden poglavitnih vzrokov za nemire v regiji;

L. ker so bila številna dekleta in ženske v vsej regiji med vstajami in po njih žrtve spolnega nadlegovanja v javnosti in spolnega nasilja, vključno s posilstvom in preskusi deviškosti, ki so jih uporabljali kot sredstvo za izvajanje političnega pritiska na ženske, med drugim tudi pripadniki varnostnih sil; ker postaja ustrahovanje zaradi spola vse bolj pogosta metoda skrajnih gibanj; ker raziskave kažejo, da je več kot 80 % Egipčank doživelo spolno nadlegovanje;

M. ker je položaj migrantk in otrok še bolj pereč zaradi nevarnosti v nekaterih delih regije in gospodarske krize;

N. ker nevarnost trgovine z ljudmi narašča v državah v tranziciji in na območjih, kjer so prebivalci žrtve konfliktov ali kjer se nahajajo številni begunci ali notranje razseljene osebe;

O. ker je temeljno vprašanje pri razpravah o ustavi to, ali naj bo islam v ustavi določen kot vera ljudi ali države;

P. ker se referenduma o ustavi, ki je bil v Egiptu izveden decembra 2012, ni udeležilo zadostno število ljudi in ni dobil splošnega soglasja, so nekatera vprašanja ostala nerešena, še vedno pa ostaja nekaj manevrskega prostora za razlago bistvenih ustavnih vprašanj, vključno s pravicami žensk;

Q. ker sta parlamentarna razsežnost Unije za Sredozemlje ter proces iz Istanbula in Marakeša med najboljšimi orodji, ki ga imajo zakonodajalci za razpravo o teh vprašanjih, in ker parlamentarna skupščina Unije za Sredozemlje vključuje odbor za pravice žensk, ki ga je treba ustrezno uporabiti;

Pravice žensk

1. poziva oblasti v teh državah, naj v svojo ustavo nepreklicno vključijo načelo enakosti med moškimi in ženskami, da se izrecno prepovejo vse oblike diskriminacije žensk in deklet ter nasilja nad njimi ter nudijo možnosti za pozitivne ukrepe in utrditev političnih, gospodarskih in socialnih pravic; poziva zakonodajalce teh držav, naj v skladu z mednarodnimi in regionalnimi instrumenti spremenijo vse obstoječe zakone ter naj načelo enakosti vključijo v vse projekte ali zakonodajne predloge, na podlagi katerih bi lahko prišlo do diskriminacije žensk, na primer na področju sklepanja zakonskih zvez, ločitev, skrbništva otrok, starševskih pravic, narodnosti, dediščine in poslovne sposobnosti, ter naj utrdijo obstoječe nacionalne mehanizme za varstvo pravic žensk;

2. poziva nacionalne organe, naj zagotovijo enakost med ženskami in moškimi v kazenskih zakonikih in sistemu socialne varnosti;

3. poudarja, da je enakopravna udeležba žensk in moških na vseh življenjskih področjih bistven element demokracije in da sodelovanje žensk pri vodenju predstavlja predpogoj za družbeno-gospodarski razvoj, socialno kohezijo in pravično demokratično vodenje; zato vsem državam močno priporoča, naj bo enakost spolov prednostna naloga v njihovih programih za spodbujanje demokracije;

4. poudarja, da bo sedanje obdobje tranzicije v Severni Afriki vodilo v demokratične politične sisteme in družbe šele, ko bo dosežena enakost spolov, vključno s svobodo do izbire načina življenja;

5. poziva nacionalne organe v Severni Afriki, naj v celoti izvajajo konvencijo ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) in njene protokole, vse mednarodne konvencije o človekovih pravicah ter hkrati umaknejo vse zadržke glede CEDAW; prav tako jih poziva, naj sodelujejo z mehanizmi ZN za varstvo pravic deklet in žensk;

6. opozarja na odprto razpravo med islamskimi poznavalkami v zvezi z interpretacijo verskih besedil z vidika pravic in enakopravnosti žensk;

7. opozarja na pomen zagotavljanja svobode izražanja in veroizpovedi ter pluralizma, tudi s spodbujanjem vzajemnega spoštovanja in medverskega dialoga, zlasti med ženskami;

8. spodbuja države, naj začnejo vključujočo, obsežno in prostovoljno razpravo z vsemi zainteresiranimi stranmi, torej s civilno družbo, socialnimi partnerji, lokalnimi ženskimi organizacijami, lokalnimi organi in verskimi voditelji, ter naj zagotovijo, da se bodo zaščitile in spodbujale pravice žensk ter načelo enakosti med moškimi in ženskami;

9. opozarja, da se nobena monoteistična vera ne zagovarja nasilja oziroma se je ne sme uporabiti za njegovo opravičevanje;

10. poziva severnoafriške države, naj sprejmejo zakone in konkretne ukrepe za prepoved in kaznovanje vseh oblik nasilja nad ženskami, vključno z nasiljem v družini, spolnim nasiljem, spolnim nadlegovanjem ter tradicionalnimi škodljivimi praksami, kot sta pohabljanjem ženskih spolnih organov in prisilno sklepanje zakonskih zvez, zlasti mladoletnic; poudarja pomen varstva žrtev in zagotavljanja posebnih storitev; pozdravlja nedavno kampanjo proti nasilju v družini, ki jo je naročil tunizijski minister za ženske in družino, ter nenehna prizadevanja Maroka v podporo tej problematiki, saj je ta država leta 2012 organizirala deseto nacionalno kampanjo za boj proti nasilju nad ženskami;

11. opozarja na dvojno diskriminacijo, s katero se srečujejo lezbijke, ter nacionalne organe v severnoafriških državah poziva, naj dekriminalizirajo homoseksualnost in zagotovijo, da ženske ne bodo diskriminirane na podlagi spolne usmerjenosti;

12. poudarja pomen boja proti nekaznovanju vseh oblik nasilja nad ženskami, zlasti spolnega nasilja, tako da se zagotovijo učinkovite preiskave, pregon in strogo kaznovanje takih zločinov, da sodni sistem nudi mladoletnikom ustrezno zaščito in da se vsem ženskam omogoči nemoten dostop do pravnega varstva brez diskriminacije na podlagi vere in/ali narodnosti;

13. poziva nacionalne vlade, naj zagotovijo zadostno usposabljanje, da bodo osebe v sodnem sistemu in varnostne sile ustrezno usposobljene za obravnavo kaznivih dejanj, povezanih s spolnim nasiljem, in žrtev takega nasilja; prav tako poudarja pomen prehodnega sodnega sistema, ki upošteva vidik spola;

14. obsoja uporabo vseh oblik nasilja, zlasti spolnega nasilja pred in med vstajami in po njih, ter njegovo nadaljnjo uporabo kot obliko političnega pritiska in sredstvo za zatiranje, ustrahovanje in poniževanje žensk; poziva nacionalne pravosodne sisteme, naj te zločine preganjajo z ustreznimi sredstvi, in poudarja, da bi lahko ukrepalo Mednarodno kazensko sodišče, če sodni ukrepi na nacionalni ravni niso mogoči;

15. poudarja, da so se ženske v Severni Afriki med vstajami in po njih soočale s povečano ranljivostjo in viktimizacijo;

16. poziva severnoafriške države, naj razvijejo strategijo za žrtve spolnega nasilja med vstajami in po njih, da bi jim tako zagotovile ustrezno nadomestilo ter ekonomsko, družbeno in psihološko podporo; poziva organe severnoafriških držav, naj si prednostno prizadevajo za sodno obravnavo storilcev;

17. obsoja prakso pohabljanja ženskih spolnih organov, ki še vedno obstaja v nekaterih predelih Egipta, in poziva nacionalne organe, naj okrepijo uresničevanje prepovedi, Komisijo pa, naj zagotovi programe za izkoreninjenje te prakse, tudi ob sodelovanju nevladnih organizacij in prek zdravstvene vzgoje; prav tako poudarja, da so za uspešen boj proti praksi pohabljanja ženskih spolnih organov pomembni večje ozaveščanje, mobilizacija skupnosti, izobraževanje in usposabljanje, pa tudi udeležba nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, civilne družbe ter verskih voditeljev in voditeljev skupnosti;

18. pozdravlja dejstvo, da se je vse več držav v regiji v zadnjih desetletjih odločilo dvigniti minimalno starost deklet za sklenitev zakonske zveze (16 let v Egiptu, 18 v Maroku in 20 v Tuniziji in Libiji), in obsoja vse poskuse njenega ponovnega zniževanja ali omejevanja učinkov teh reform, saj zgodnje in torej pogosto vsiljene poroke nimajo le negativnega vpliva na pravice, zdravje, psihologijo in izobrazbo deklet, temveč tudi ohranjajo revščino, saj slabijo gospodarsko rast;

19. poudarja, da ni mogoče nobene oblike diskriminacije žensk ali deklet oziroma nasilja nad njimi utemeljiti s kulturo, tradicijo ali vero;

20. poudarja, da je treba zlasti ob oblikovanju nove zdravstvene politike olajšati dostop do zdravstvenega in socialnega varstva ter storitev za ženske in dekleta, posebno v zvezi s spolnim in reproduktivnim zdravjem in pravicami mater; poziva nacionalne organe, naj v celoti izvajajo akcijski program Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju (ICPD) in programa ZN o razvoju in prebivalstvu, ter jih opozarja na sklepe poročila sklada Združenih narodov za prebivalstvo z naslovom„Po lastni izbiri, ne po naključju – načrtovanje družine, človekove pravice in razvoj“;

21. poudarja pomen posebnih ukrepov za obveščanje žensk o njihovih pravicah ter pomen sodelovanja s civilno družbo in državnimi agencijami pri pripravi reform in izvajanju zakonov za preprečevanje diskriminacije;

Sodelovanje žensk pri odločanju

22. poudarja, da aktivna udeležba žensk v javnem in političnem življenju kot protestnic, volivk, kandidatk in izvoljenih predstavnic priča o tem, da želijo polno uveljavljati svoje državljanske pravice ter se boriti za izgradnjo demokracije; poudarja, da so nedavni dogodki arabske pomladi pokazali, da lahko ženske odigrajo pomembno vlogo v revolucionarnih dogodkih; zato poziva k sprejetju vseh potrebnih ukrepov, vključno s pozitivnimi ukrepi in kvotami, da se zagotovi napredek pri enakovredni udeležbi žensk v procesu odločanja na vseh ravneh vladanja (od lokalne do nacionalne, od izvršnih do zakonodajnih pooblastil);

23. meni, da je bistvenega pomena, da več žensk sodeluje pri pripravi osnutkov zakonov v nacionalnih parlamentih, da bi se tako zagotovila pravičnejša zakonodajna praksa in resnično demokratičen proces;

24. podpira zamisel številnih poslank v teh državah, da bi bilo mogoče ženske pravice, enakost spolov ter aktivno udeležbo žensk v političnem, gospodarskem in družbenem življenju z izboljšanjem njihovih znanj in spretnosti in z bojem proti diskriminaciji boljše spodbujati in vključiti v zakonodajo z ustanovitvijo ženskega odbora ali posebnega parlamentarnega odbora za enakost spolov, če še ne obstaja, ki bi se ukvarjal s temi vprašanji in poskrbel za vključevanje načela enakosti spolov v parlamentarno delo;

25. vztraja pri tem, da je treba v Evropi zastopanost žensk povečati na vseh ravneh odločanja, zlasti v ustanovah, političnih strankah, sindikatih in javnem sektorju (vključno s sodstvom), ter poudarja, da so ženske pogosto dobro zastopane v številnih sektorjih, veliko manj pa jih je na visokih položajih, deloma tudi zaradi trdovratne spolne diskriminacije in stereotipov ter pojava „steklenega stropa”;

26. meni, da demokratična tranzicija zahteva izvajanje politike, ki upoštevajo vidik spola, in mehanizme, s katerimi se zagotovi polno in enakopravno sodelovanje žensk pri odločanju v javnem življenju, kar velja za politično, gospodarsko, družbeno in okoljsko področje;

27. poudarja pomembno vlogo, ki jo imajo izobrazba in mediji pri spodbujanju sprememb odnosov v celotni družbi ter sprejemanju demokratičnih načel o spoštovanju človekovega dostojanstva in partnerskega odnosa za oba spola;

28. poudarja, da je treba več žensk vključiti v mirovna pogajanja ter procese posredovanja, notranje sprave in izgradnje miru;

29. vztraja pri pomenu izoblikovanja in financiranja usposabljanj, s katerimi bi ženske pripravili na vodstvene položaje v politiki, pa tudi vseh preostalih ukrepov, ki pripomorejo k osamosvajanju žensk in njihovemu polnemu sodelovanju na političnem, gospodarskem in družbenem življenju;

Krepitev vloge žensk

30. izreka pohvalo državam, kot sta Tunizija in Maroko, ki so okrepile prizadevanja v prid izobraževanju deklet; kljub temu ponovno zatrjuje, da je treba ženskam in dekletom zagotoviti boljši dostop do izobraževanja, zlasti do visoke izobrazbe, s katero bi nadoknadile zamujeno; opozarja, da so še vedno potrebni nekateri ukrepi za odpravo nepismenosti žensk in da bi se bilo treba osredotočiti na poklicno usposabljanje, vključno s tečaji za spodbujanje digitalne pismenosti žensk; priporoča vključitev enakosti spolov v izobraževalne programe;

31. poudarja, da mora biti dostop deklet do visokokakovostnega srednjega in visokošolskega izobraževanja prednostna naloga vlad in parlamentov severnoafriških držav, saj bo tako mogoče povečati razvoj in gospodarsko rast ter zagotoviti demokratično stabilnost;

32. poziva k izoblikovanju politik, ki bodo upoštevale poseben položaj najranljivejših kategorij žensk, vključno z dekleti in invalidkami, pa tudi priseljencev, članov etničnih manjšin, homoseksualcev in transseksualcev;

33. poudarja dejstvo, da bi bilo treba storiti veliko več za zagotovitev ekonomske neodvisnosti žensk in spodbujanje njihove udeležbe v gospodarskih zadevah, vključno s kmetijskim in storitvenim sektorjem; poudarja, da se ekonomsko neodvisne ženske lažje uprejo nasilju in poniževanju; meni, da bi bilo treba pospeševati izmenjavo najboljše prakse med podjetniki, sindikati in civilno družbo na regionalni ravni, zlasti za podporo najbolj prikrajšanim ženskam na podeželskih in revnih mestnih območjih;

34. poziva vlade severnoafriških držav, naj spodbujajo in podpirajo večjo udeležbo žensk na trgu dela in naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za preprečevanje diskriminacije na podlagi spola na delovnem mestu; poudarja, da so potrebna orodja, ki bodo ženskam omogočila dostop do trga dela na področjih, ki so jim tradicionalno zaprta;

35. priznava vlogo medijev pri spodbujanju vprašanj o položaju žensk in njihovi vlogi v družbi, pa tudi vpliv, ki ga imajo na stališče državljanov v njihovih državah; priporoča pripravo akcijskega načrta za podporo ženskam v medijih v smislu poklicne poti ter kot možnosti za spremljanje, kako so ženske predstavljene na televiziji, in sicer prek produkcije televizijskih programov in z uporabo novih medijev (interneta in družabnih omrežij), da bi tako spodbudili politično udeležbo žensk in razširili prepričanje, da je tradicija lahko popolnoma združljiva z enakimi možnostmi;

36. predlaga, da bi se sprejeli ukrepi za spremljanje krepitve vloge žensk, tudi v zvezi s spoštovanjem njihovih pravic kot delavk, zlasti v industrijskih in storitvenih sektorjih, v podeželskih in industrijskih mestnih območjih, ter za spodbujanje ženskega podjetništva in enakega plačila;

37. poudarja, da obstaja pozitivna medsebojna povezanost med velikostjo sektorja malih in srednjih podjetij v državi ter stopnjo gospodarske rasti; verjame, da je mikrofinanciranje zelo uporabno orodje za krepitev vloge žensk, in opozarja, da vlaganje v ženske pogosto pomeni vlaganje v družino in skupnost ter pomaga izkoreniniti revščino, družbeno in gospodarsko nestabilnost, krepi socialno kohezijo, ženskam pa zagotavlja večjo ekonomsko neodvisnost; opozarja, da mikrofinanciranje niso zgolj posojila, temveč tudi nasveti glede upravljanja, financiranja in trženja ter varčevalne sheme;

38. poziva nacionalne javne organe, naj oblikujejo okvirno politiko mikrofinanciranja, da bi tako preprečili negativne posledice, kot je prezadolženost, ki lahko prizadenejo ženske zaradi pomanjkljivih informacij in pravne praznine;

39. spodbuja severnoafriške države, naj vzpostavijo mehanizme za spremljanje ženskega podjetništva in podporo le-temu, vključno z zagotavljanjem informacij, pravnim varstvom ter usposabljanjem za izboljšanje družbenega položaja in vodenje;

40. spodbuja krepitev vloge žensk prek projektov, ki bodo ženskim organizacijam in posameznim raziskovalkam iz različnih držav omogočili, da se srečajo, si izmenjajo izkušnje in pridobljeno znanje ter pripravijo strategije in dejavnosti, ki ustrezajo njihovim potrebam in poreklu;

41. poudarja, da je treba zagotoviti programe in ukrepe za krepitev vloge žensk v regiji na treh ravneh: prvič, na institucionalni ravni s spodbujanjem enakosti spolov prek reform pravnega okvira in sprejemanja nove zakonodaje, vključno z zagotavljanjem tehnične podpore; drugič, s podporo organizacijam civilne družbe, ki lahko spodbujajo pravice žensk in pomagajo povečati njihovo udeležbo v procesu odločanja; ter tretjič, z delovanjem neposredno na ravni lokalnih skupnosti, zlasti na podeželju, da bi tako spremenili družbena ravnanja in tradicije ter naredili prostor za ženske v družbenem, gospodarskem in političnem življenju njihovih skupnosti;

Evropska sosedska politika in akcijski načrt EU

42. poudarja, da bi morali pravice žensk, enakost spolov in krepitev vloge žensk tvoriti jedro evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva, saj sodijo med ključne kazalnike za ocenjevanje napredka demokratizacije in človekovih pravic; meni, da bi bilo treba enakost spolov prednostno obravnavati v strateških dokumentih in nacionalnih okvirnih programih vsake države;

43. poziva Komisijo, naj še naprej vključuje vprašanja glede enakosti spolov v različne posege EU, ne glede na njihovo osrednjo tematiko, in naj tako vključevanje še okrepi, ter jo hkrati spodbuja, naj še naprej sodeluje z mednarodnimi organizacijami kot izvajalkami, na primer Agencijo ZN za ženske;

44. spodbuja Komisijo, naj sprejme pristop vključevanja načela enakosti spolov v oblikovanje državnih načrtov za sodelovanje z organizacijami civilne družbe v severnoafriških državah, da se zmanjšajo neenakosti med spoloma in ustvarijo razmere za enakopravno sodelovanje žensk in moških v procesu odločanja;

45. poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico, naj poglobi dialog z arabskimi regionalnimi institucijami, da se jim tako zagotovi vodilna vloga pri vključevanju pravic žensk in s tem povezanih politik v glavne programe povsod v regiji;

46. poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico in Komisijo k izvajanju skupnega delovnega programa o sodelovanju, ki je bil sklenjen z Arabsko ligo, zlasti v zvezi s krepitvijo vloge žensk in človekovimi pravicami;

47. poziva Komisijo, naj okrepi finančni okvir za podporo ženskam v regiji; verjame, da bi bilo treba pri tej podpori še naprej upoštevati tako posebnosti posameznih držav kot skupne težave, s katerimi se srečujejo na regionalni ravni, na primer politične in gospodarske, ob hkratnem iskanju komplementarnosti med regionalnimi in dvostranskimi programi;

48. poziva Komisijo, naj spodbuja razvoj programov vodenja za javnomnenjske voditeljice in voditeljice v poslovnem in finančnem sektorju ter naj zagotovi nadaljnjo podporo že obstoječim programom na tem področju;

49. meni, da bi bilo treba pravice žensk in enakost spolov ustrezno upoštevati v zavezah partnerjev v skladu z načelom „več za več“ prenovljene sosedske politike; zato poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico in Komisijo, naj razvijeta jasna merila za zagotovitev in spremljanje napredka prek preglednega in vključujočega procesa, ki bo zajemal posvetovanje z organizacijami za pravice žensk in civilne družbe;

50. poziva posebnega predstavnika EU za človekove pravice, naj bo posebej pozoren na pravice žensk v Severni Afriki, v skladu s pregledano strategijo EU o človekovih pravicah;

51. poudarja pomen spodbujanja udeležbe žensk v volilnem procesu ter poziva oblasti zadevnih držav, naj v ta namen sprejmejo ustavne določbe, s katerimi bo ženskam omogočena udeležba in bodo odstranjene ovire za njihovo udeležbo v pravem pomenu besede; poziva EU, naj tesno sodeluje z nacionalnimi vladami, da bi jih tako seznanila z najboljšimi praksami v zvezi z usposabljanjem žensk, kar zadeva njihove politične in volilne pravice; opozarja, da bi bilo to treba storiti vzdolž celotnega volilnega cikla s programi pomoči in da bi po potrebi to morala podrobno spremljati misija EU za opazovanje volitev;

52. spodbuja Komisijo, naj še naprej zagotavlja spremljanje izvajanja priporočil misij Evropske unije za opazovanje volitev v severnoafriških državah, kar zadeva pravice žensk, in naj v zvezi s tem predloži poročilo Evropskemu parlamentu;

53. poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico in Komisijo, naj v skladu s politiko „več za več“ v političnem in strateškem dialogu s severnoafriškimi državami obravnavata diskriminacijo v zvezi s pravicami delavk v delovnem pravu in spodbujata sodelovanje žensk v sindikatih;

54. poziva Komisijo in druge donatorje, naj spodbujajo programe, namenjene zagotavljanju enakega dostopa do trga dela in usposabljanja za vse ženske, in povečajo finančne vire, ki se dodelijo v podporo krepitvi zmogljivosti ženskih organizacij civilne družbe in omrežij na nacionalni in regionalni ravni;

55. poziva Komisijo, naj izpostavi pozitivne primere ženskega podjetništva, ki vključujejo ženske iz severnoafriških držav, ali primere organizacij, ki združujejo evropske in severnoafriške podjetnice, tudi na tehnološkem in industrijskem področju; zato poziva Komisijo, naj vzpostavi instrumente za širjenje pomembnih informacij, da se bodo pridobljene izkušnje kar najbolje uporabile za spodbujanje razvojnega potenciala teh dejavnosti v skupnostih z manj dinamičnim gospodarstvom in za osveščanje o tem potencialu;

56. poziva Komisijo, naj pri ocenah učinka v državah, s katerimi se pogaja o poglobljenem in celovitem sporazumu o prosti trgovini, upošteva morebitni socialni vpliv sporazuma in njegove morebitne učinke na človekove pravice, zlasti pravice žensk, vključno v neformalnem sektorju;

57. poziva Komisijo, naj podpre ukrepe, ki naj zagotovijo, da so posebne potrebe žensk v kriznih in konfliktnih razmerah nemudoma in primerno izpolnjene, tudi v primeru izpostavljenosti nasilju na osnovi spola;

58. poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico in Komisijo, naj v političnem in strateškem dialogu s severnoafriškimi državami zagotovita pogoje, ki bodo civilni družbi omogočili svobodno delovanje in sodelovanje pri demokratičnih spremembah;

59. poziva Komisijo, naj poveča število uslužbencev, ki se v delegacijah EU v tej regiji ukvarja z vprašanjem spolov, in zagotovi, da bodo ženske in nevladne organizacije udeležene v postopku posvetovanja pri načrtovanju programov;

60. pozdravlja dejstvo, da je Agencija ZN za ženske odprla urade v Severni Afriki, ter spodbuja delegacije EU v zadevnih državah, naj še nadalje sodelujejo z uradi ZN pri sprejemanju ukrepov za zagotovitev enakosti spolov in spodbujanju pravic žensk kot nadaljevanju arabske pomladi;

61. poziva Komisijo, naj spodbuja ustanavljanje in financiranje svetovalnih centrov in „hiš za ženske“, kjer lahko ženske dobijo nasvet o katerikoli temi, od političnih pravic in pravnega svetovanja, zdravja in zaščite pred nasiljem v družini, saj je celovit pristop koristen za ženske in tudi bolj obziren, ko gre za nasilje;

62. spodbuja nacionalne organe v severnoafriških državah, naj izoblikujejo programe ozaveščanja o nasilju v družini skupaj z razvojem varnih hiš za ženske, ki so bile ali so še žrtve takega nasilja;

63. poziva oblasti v severnoafriških državah, naj ženskam, ki so žrtve ali priče nasilja, zagotovijo ustrezno zdravniško in psihološko pomoč, brezplačno pravno pomoč in dostop do sodnega varstva in mehanizma za pritožbe.

64. opozarja, naj se podpora civilni družbi, nevladnim organizacijam in ženskam zagotovi tudi z mehanizmi Unije za Sredozemlje; poziva Komisijo, naj pospešuje sodelovanje med ženskimi organizacijami v EU in podobnimi organizacijami v Severni Afriki;

65. poziva Komisijo, naj podpre prizadevanja v severnoafriških državah za izgradnjo trdne in trajnostne demokracije na podlagi spoštovanja človekovih pravic, temeljnih svoboščin, pravic žensk ter načel enakosti med moškimi in ženskami, nediskriminacije in pravne države; poudarja, da je treba v regiji podpreti razvoj aktivnega državljanstva prek tehnične in finančne pomoči civilni družbi, da bi tako pripomogli k izoblikovanju demokratične politične kulture;

66. poziva Komisijo, naj zagotovi popolno preglednost trgovinskih pogajanj, vključno z vsemi informacijami o ozadju, na podlagi katerih se predlagajo trgovinski sporazumi; poudarja, da bi morale ženske skupine in organizacije civilne družbe aktivno sodelovati v celotnem procesu;

67. poziva parlamentarno skupščino Unije za Sredozemlje, naj vsako leto zasedanje v marcu posveti položaju žensk v regiji;

68. poziva Komisijo, naj spodbuja krepitev procesa iz Istanbula in Marakeša ter naj podpre programe za spodbujanje dialoga med civilno družbo in vladami evro-sredozemske regije;

69. verjame, da bi se novoustanovljena Evropska ustanova za demokracijo morala posebej posvetiti udeležbi žensk v demokratičnih reformnih procesih v Severni Afriki s podporo ženskim organizacijam in projektom na področjih, kjer je vprašanje spolov pomembno, kot so denimo spodbujanje medkulturnega in medverskega dialoga, boj proti nasilju, ustvarjanje delovnih mest, spodbujanje kulturne in politične udeležbe, večja enakopravnost pri dostopu do sodnega varstva, zdravstvenih storitev in izobrazbe za ženske in dekleta ter preprečevanje ali odpravljanje diskriminacije žensk in kršitev njihovih pravic;

70. poziva Komisijo in države članice, še zlasti pa koordinatorja Unije za boj proti trgovini z ljudmi, naj v okviru strategije EU za odpravo trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016 upoštevajo dejavnosti zunanje politike EU in najdejo skupno stališče pri usklajevanju teh dejavnosti; meni, da bi bilo treba v okviru danih možnosti nacionalne organe severnoafriških držav v boju proti trgovini z ljudmi spodbujati k povezovanju s preostalimi državami v regiji;

71. poziva Komisijo, naj podpira ženske projekte in krepi ženska omrežja na univerzah, v medijih, kulturnih organih, filmski industriji in drugih kreativnih sektorjih, ter poudarja, da je pomembna krepitev kulturnih odnosov med obema obalama Sredozemlja, vključno s pomočjo družbenih medijev, digitalnih platform in satelitskih prenosov;

72. poziva vlade in organe držav članic, naj pravice žensk obravnavajo kot osrednjo temo svojih dvostranskih diplomatskih in trgovinskih odnosov s severnoafriškimi državami;

73. poziva Komisijo, naj izboljša visokošolske programe izmenjave, ko je Erasmus Mundus, in naj spodbuja udeležbo mladih žensk; prav tako poziva k razvoju medregijskega sodelovanja (s programi medinstitucionalnega sodelovanja ali medsebojne strokovne izmenjave) regij severnega in južnega Sredozemlja;

74. poziva Komisijo, naj spodbuja sodelovanje mladih žensk v dvostranskih izobraževalnih programih mobilnosti, kot je Erasmus, in naj razvija medregijsko sodelovanje med univerzami in regijami v severnem in južnem Sredozemlju;

75. pozdravlja partnerstva za mobilnost, če spodbujajo izmenjave in pomagajo pri migraciji na človeški in dostojanstven način;

76. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in vladam držav članic.

[1] Resolucija 1873 (2012), ki jo je skupščina sprejela dne 24. aprila 2012 (13. zasedanje).
[2] Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0064.
[3] Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0095.
[4] Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0154.
[5] Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0155
[6] Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0069.
[7] Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0113.

OBRAZLOŽITEV

Od konca leta 2010 se je val protestov in demonstracij širil čez Severno Afriko in Bližnji vzhod ter od znotraj spremenil podobo in naravo regije. Ne glede na svoj položaj so se ženske v teh regijah aktivno udeleževale teh gibanj kot demonstrantke, organizatorke in voditeljice ter skupaj s svojimi moškimi somišljeniki igrale ključno vlogo pri spremembah. Danes nadaljujejo boj za zastopanost v novo ustvarjenih skupščinah in vladah ter za enake pravice v novih ustavah.

Ti revolucionarni protesti, ki se jih je oprijelo ime arabska pomlad, zaradi več razlogov niso imeli v vseh državah enakega uspeha. Poročilo se osredotoča na države severne Afrike: Egipt, Libijo, Maroko in Tunizijo. Kljub razlikam med njimi je pri vseh prišlo do spremembe državne ureditve, volitev in sprejetja nove ustave.

Namen tega poročila je: (1) opozoriti na dosežke žensk v Egiptu, Libiji, Maroku in Tuniziji; (2) poudariti zavzetost žensk v civilni družbi, nevladnih organizacijah, medijih in političnih strankah v podporo demokratični tranziciji; (3) opozoriti na še vedno prisotne težave in potencialne nevarnosti, ki ženskam še vedno grozijo pri njihovih prizadevanjih za enakost v teh državah, kljub temu, da je bila njihova udeležba ključnega pomena za uspeh demonstracij; (4) pojasniti, kako naj se instrumenti EU uporabijo za podporo pravicam žensk in enakosti spolov v demokratičnem procesu v teh državah.

V desetletjih pred vstajami so si ženske v Tuniziji in do neke mere v Egiptu, Maroku in Libiji priborile sorazmerno napredno zakonodajo za zaščito svojih pravic. Kljub temu pa so resnično enakost spolov v praksi omejevali represivna narava državnih ureditev, pomanjkanje učinkovitega izvajanja zakonov in tradicionalne predstave o vlogi žensk. Še več, napredek, dosežen pri boju za pravice žensk, so avtokratski režimi uporabljali kot propagando, zlasti v Libiji, pa tudi v Egiptu. Poleg tega je bila udeležba žensk v javnem življenju pogojena z njihovim članstvom v vladajoči stranki.

V Tuniziji je civilna družba zelo močna in je bila takšna že pod vladavino Ben Alija, zlasti v organizacijah za pravice žensk. Kljub temu so bili med arabsko pomladjo mnogi presenečeni nad pomembno vlogo, ki so jo imele ženske, in nad njihovo gorečo udeležbo na demonstracijah v Egiptu, Libiji in Tuniziji. Ženske so si med revolucijami priborile veliko prepoznavnost. Pogosto so za svojo udeležbo plačale visoko ceno, zlasti v Egiptu in Libiji, od koder so poročali o zaskrbljujoče velikemu številu primerov spolnih zločinov in ustrahovanja.

Po vstajah je bil za ženske izziv v tem, da civilni boj pretvorijo v politična dejanja in sodelujejo na volitvah. Rezultati so se od države do države razlikovali. Pokazalo se je predvsem, da volilni sistem, ki je bil sprejet z volilno zakonodajo, na ženske kandidatke vpliva pozitivno ali negativno.

Volilna zakonodaja v Libiji je zahtevala, da politične stranke oddajo zaprte sezname, na katerih so na horizontalni in vertikalni ravni izmenično napisana imena kandidatov in kandidatk. Rezultat je bil dober, saj so ženske tako prejele 32 od 80 sedežev, ki so bili dodeljeni političnim strankam (od skupaj 200 sedežev v novem nacionalnem kongresu). Preostalih 120 sedežev je bilo dodeljeno posameznim kandidatom, med katerimi je bila izbrana le ena ženska (izmed 89 kandidatk). Libijska zakonodaja je bila sprejeta ob upoštevanju izkušenj iz Tunizije, kjer so bili seznami izmenični samo na vertikalni ravni.

Izkušnja iz Tunizije je pokazala, da je drobitev politične krajine oslabila sistem kvot. Kljub temu je zastopanost žensk v narodni ustavodajni skupščini s 27 % še vedno daleč nad regionalno in evropsko ravnijo, kot je bilo že pred revolucijo, a s svobodnimi volitvami.

Rezultati volitev v Egiptu so bili veliko razočaranje. Na volitvah med novembrom 2011 in januarjem 2012 je bilo izvoljenih le osem žensk (1,6 %); še dve sta bili med desetimi člani parlamenta, ki jih je imenoval Vrhovni svet oboroženih sil, kar je skupni delež dvignilo na 1,9 %. Na volitvah v svet šure, ki so trajale od januarja do marca 2012, so ženske dobile pet od skupaj 180 sedežev (2,8 %).

Ti rezultati so bistvenega pomena, ker vzpostavitev demokracije zahteva popolno udeležbo žensk, pa tudi zato, ker je naloga novoizvoljenih skupščin v Egiptu, Libiji in Tuniziji pripraviti nove ustave. In ravno priprava ali revizija ustave je jedro politične razprave. Trenutni ustavni položaj v Severni Afriki spominja na tistega v povojni Evropi. Največji izziv, ki čaka ženske v Egiptu, Libiji in Tuniziji, je zagotoviti aktivno udeležbo žensk v organih, ki so odgovorni za pripravo nove ustave, in zagotoviti, da bodo demokracija, pravice žensk in enakost spolov jasno zapisani v njej. V ta namen bi se morale ženske povezati znotraj skupščin, denimo v odborih predstavnikov vseh političnih strank, kot že zdaj velja v tunizijskem parlamentu.

Pri dialogu med ženskami o vrednotah in načelih, ki bodo temelj prihodnje ustave in jo bodo še presegali, bi morale sodelovati tudi ženske različnega porekla in vere.

Po volitvah v teh državah, z izjemo Libije, so prišle na oblast islamistične stranke, ponekod tudi v koaliciji, kot na primer v Tuniziji. Nekateri člani teh strank in zunajstrankarskih gibanj se simbolično osredotočajo na pravice žensk in vršijo pritisk na vlade, naj bodo kritične do vseh zamisli o enakopravnosti med moškimi in ženskami. Vprašanje enakosti spolov je v jedru javnih in ustavnih razprav ter buri strasti. Status in položaj žensk v družbi trenutno skoraj oblikuje družbeno odločitev in ustvarja nasprotja med „modernisti“ in „tradicionalisti“. Zato je na tej stopnji zelo pomembno preprečiti to nevarnost in premočno bipolarizacijo. Rešitev bi lahko bila ustanovitev institucionalne podpore, ki bi omogočala gradnjo mostov med ženskami različnega mišljenja in iskanje kompromisov.

Učinek arabske pomladi je bil v Maroku precej drugačen. Po vstajah v sosednjih državah je 20. februarja 2011 prišlo do velikih demonstracij. Spremenili so ustavo in jo sprejeli na referendumu julija 2011. Nato je na splošnih volitvah novembra 2011 zmagala islamistična stranka, Stranka za pravičnost in razvoj.

Poglavitna tema v teh državah je oblikovanje političnega islama znotraj teh družb, ki so denimo zelo drugačne od zalivskih držav. Prav tako bo odvisno od tega, kako bo političnemu islamu uspelo razviti vladno doktrino v Severni Afriki na temeljih pravnega reda preteklosti.

Obstaja namreč široka paleta možnih kombinacij med islamom in univerzalnostjo človekovih pravic. Tunizijska ustavodajna skupščina želi poiskati kompromis. Kaj takega ni nemogoče, kot je pokazal člen 19 maroške ustave, revidirane leta 2011, ki pravi, da moški in ženske uživajo enake civilne, politične, ekonomske, socialne, kulturne in okoljske pravice in svoboščine[1]. Novo ustavo so potrdili na referendumu.

Razprave glede pripravljanja nove ustave v Egiptu so se izkazale za zelo težavne. Kljub živahnim in pronicljivim razpravam med člani ustavodajne skupščine se je izkazalo, da je sklepanje kompromisov med islamističnimi in neislamističnimi člani težka naloga. Poleg tega očitno pomanjkanje kritične mase žensk v demokratično izvoljeni ljudski skupščini dodatno slabi njihov glas v ustavodajnem postopku, kljub živahni civilni družbi, kjer so ženske zelo dejavne.

Libija ostaja država, ki še čuti posledice konfliktov, ima zelo specifične težave in je brez pravih državnih struktur, ki bi služile kot temelj za njeno obnovo. Plemena še vedno igrajo pomembno vlogo pri stabilizaciji države in ženske, ki so vključene v javne kampanje za mir in nacionalno spravo, morajo biti vključene v pogajalske organe.

V vseh štirih državah proces še poteka, zaznamujejo pa ga tako napredek kot nazadovanje; končni rezultat zato še naprej ostaja negotov.

Vlogo žensk v Severni Afriki je moč oceniti tudi na podlagi krepitve njihove ekonomske in socialne vloge. V Tuniziji, Maroku in Libiji so ženske že leta dobro zastopane kot študentke na univerzah (40–60 %)[2], podjetnice ali udeleženke v gospodarskih dejavnostih (več kot 25 %)[3] itd. V državah, kot je Libija, kjer jim je bil dostop do javnega življenja v celoti preprečen, so ženske dosegle sorazmerno dobro zastopanost na gospodarskem in družbenem področju in sedaj predstavljajo okoli 17 % izvoljenih poslancev v nacionalnem kongresu, vendar zasedajo le 2 od 24 ministrskih položajev.

EU mora sodelovati s prenovljeno sosedsko politiko. S podporo vzpostavitvi demokratičnih režimov ter gospodarskemu in socialnemu razvoju bi EU lahko bila ključnega pomena za pomoč svojim južnim sosedam, da bi dosegle to, k čemur so pozivale ljudske vstaje: več demokracije, svobode in pravičnosti. Pri svojih ukrepih EU ne sme pozabiti, da ni prave demokracije, če se polovica prebivalstva ne upošteva. Enakost spolov in pravice žensk bi zato morale biti ena od prednostnih nalog EU in pri ocenjevanju zavez partnerjev pod pristopom „več za več“ je treba upoštevati napredek na tem področju. Zato bi morale biti ženske in ženske organizacije udeležene v procesu pogajanj z oblastmi, ko gre za odločanje o prednostnih nalogah in programih v okviru evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta.

Strukture Unije za Sredozemlje so dodatno orodje za spodbujanje dialoga in krepitev omrežij med univerzami, raziskovalci, novinarji, podjetniki in nevladnimi organizacijami.

To poročilo temelji na javni obravnavi, obisku delegacije v Tuniziji in posvetovanju z ženskami, izvoljenimi v omenjenih državah, strokovnjaki in nevladnimi organizacijami.

[1] „Moški in ženska enako uživata državljanske, politične, gospodarske, socialne, kulturne in okoljske pravice in svoboščine, navedene pod tem naslovom in v drugih določbah ustave, v konvencijah in mednarodnih sporazumih, ki jih je kraljevina Maroko ratificirala ob spoštovanju določb svoje ustave, temeljnih načel in zakonov. Država Maroko si prizadeva za enakost med moškimi in ženskami. V ta namen se ustanovi državni organ za enakost in boj proti vsem oblikam diskriminacije.“
[2] Statistični inštitut organizacije UNESCO. Terciarno izobraževanje
[3] Mednarodna organizacija dela – Institut za statistiko Programa ZN za razvoj, Ekonomska dejavnost

MNENJE Odbora za razvoj (23.1.2013)

za Odbor za pravice žensk in enakost spolov

o položaju žensk v severni Afriki
(2012/2102(INI))

Pripravljavka mnenja: Corina Creţu

POBUDE

Odbor za razvoj poziva Odbor za pravice žensk in enakost spolov kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1. vse severnoafriške države poziva k večjemu prizadevanju za spodbujanje enakega dostopa žensk do izobraževanja, zdravstvene pomoči, sodnega varstva, sredstev javnega obveščanja in političnega življenja;

2. spodbuja krepitev vloge žensk prek projektov, ki bodo ženskim organizacijam in posameznim raziskovalkam iz različnih držav omogočili, da se srečajo, si izmenjajo izkušnje in pridobljeno znanje ter pripravijo strategije in dejavnosti, ki ustrezajo njihovim potrebam in poreklu;

3. opozarja na velik izziv, ki ga predstavlja izkoreninjenje nepismenosti med ženskami, ter poziva k boljši oceni razlogov za šolski osip; poudarja, da je prikazovanje ženske vloge s pozitivnimi zgledi pomembno;

4. poziva k odpravi vseh vrst diskriminacije žensk v zakonodaji, ki je veljavna v severnoafriških državah, ter poudarja pomen aktivnega sodelovanja in udeležbe žensk v političnem življenju in organizacijah civilne družbe in pri pripravi zakonov; poudarja pomen informiranja in usposabljanja žensk in moških iz različnih okolij in družbenih skupin o enakopravnem državljanstvu in volilnih pravicah;

5. poziva Komisijo in druge donatorje, naj spodbujajo programe, namenjene zagotavljanju enakega dostopa do trga dela in usposabljanja za vse ženske, in povečajo finančne vire, ki se dodelijo v podporo krepitvi zmogljivosti ženskih organizacij civilne družbe in omrežij na nacionalni in regionalni ravni;

6. poziva Komisijo, naj izpostavi pozitivne primere ženskega podjetništva, ki vključujejo ženske iz severnoafriških držav, ali primere gospodarskih združenj evropskih in severnoafriških podjetnic, tudi na tehnološkem in industrijskem področju; zato poziva Komisijo, naj vzpostavi instrumente za širjenje pomembnih informacij, da se bodo pridobljene izkušnje kar najbolje uporabile za spodbujanje razvojnega potenciala teh dejavnosti v skupnostih z manj dinamičnim gospodarstvom in za osveščanje o tem potencialu;

7. poziva oblasti v severnoafriških državah, naj sprejmejo trajnostne ukrepe za odpravo razlik v plačah med moškimi in ženskami, boj proti naraščanju ženske brezposelnosti ter za okrepitev socialne zaščite, vezane na spol, zlasti v primerih materinstva;

8. poziva k spoštovanju dediščine ter kulturnih, verskih in drugih tradicij žensk, ki ne vplivajo na njihovo dostojanstvo, svobodo in varnost; meni, da bi si bilo treba prednostno prizadevati za izboljšanje položaja žensk v skupnostih, v katerih živijo, v skladu z njihovimi potrebami in razmerami, s katerimi se soočajo;

9. spodbuja Komisijo, naj sprejme pristop vključevanja načela enakosti spolov v oblikovanje državnih načrtov za sodelovanje z organizacijami civilne družbe v severnoafriških državah, da se zmanjšajo neenakosti spolov in ustvarijo razmere za enakopravno sodelovanje žensk in moških pri odločanju;

10. poziva oblasti v severnoafriških državah, naj ženskam, ki so žrtve ali priče nasilja, zagotovijo zdravniško in psihološko pomoč, brezplačno pravno pomoč in dostop do sodnega varstva in mehanizma za pritožbe.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	22.1.2013
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	22 0 2
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Thijs Berman, Michael Cashman, Corina Creţu, Véronique De Keyser, Nirj Deva, Leonidas Donskis, Charles Goerens, Filip Kaczmarek, Miguel Angel Martínez Martínez, Gay Mitchell, Norbert Neuser, Bill Newton Dunn, Maurice Ponga, Birgit Schnieber-Jastram, Michèle Striffler, Alf Svensson, Keith Taylor, Eleni Teoharus (Eleni Theocharous), Patrice Tirolien, Anna Záborská, Iva Zanicchi
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Enrique Guerrero Salom, Gesine Meissner, Judith Sargentini

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	19.2.2013
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	24 0 4
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Regina Bastos, Andrea Češková, Marije Cornelissen, Iratxe García Pérez, Zita Gurmai, Mikael Gustafsson, Mary Honeyball, Sophia in ‘t Veld, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Constance Le Grip, Astrid Lulling, Ulrike Lunacek, Elisabeth Morin-Chartier, Krisztina Morvai, Siiri Oviir, Joanna Senyszyn, Joanna Katarzyna Skrzydlewska, Marc Tarabella, Britta Thomsen, Anna Záborská, Inês Cristina Zuber
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Izaskun Bilbao Barandica, Minodora Cliveti, Silvia Costa, Anne Delvaux, Marija Gabriel (Mariya Gabriel), Nicole Kiil-Nielsen, Doris Pack, Licia Ronzulli, Angelika Werthmann

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov