POROČILO o vplivu gospodarske krize na enakost spolov in pravice žensk

28.2.2013 - (2012/2301(INI))

Odbor za pravice žensk in enakost spolov
Poročevalka: Elisabeth Morin-Chartier

Postopek : 2012/2301(INI)

Potek postopka na zasedanju

Potek postopka za dokument :

A7-0048/2013

Predložena besedila :

A7-0048/2013

Razprave :

PV 11/03/2013 - 19
CRE 11/03/2013 - 19

Glasovanja :

PV 12/03/2013 - 10.6
CRE 12/03/2013 - 10.6
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2013)0073

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o vplivu gospodarske krize na enakost spolov in pravice žensk

(2012/2301(INI))

Evropski parlament,

– ob upoštevanju člena 2 in drugega pododstavka člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter člena 8, člena 153(1)(i) in člena 157 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

– ob upoštevanju člena 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. aprila 2012 z naslovom „K okrevanju s številnimi novimi delovnimi mesti“ (COM(2012)0173) in njegovega spremnega dokumenta o izkoriščanju zaposlitvenega potenciala osebnih in gospodinjskih storitev (SWD(2012)0095),

– ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Programu Evropske unije za socialne spremembe in inovacije (COM(2011)0609), ki ga je 6. oktobra 2011 predlagala Komisija,

– ob upoštevanju Evropskega pakta za enakost spolov za obdobje 2011–2020, ki ga je Evropski svet sprejel marca 2011,

– ob upoštevanju poročila Komisije iz leta 2011 o doseženem napredku na področju enakosti žensk in moških v letu 2010 (SEC(2011)0193),

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. septembra 2010 z naslovom „Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015“ (COM(2010)0491),

– ob upoštevanju predloga sklepa Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic – Del II integriranih smernic strategije Evropa 2020 (COM(2010)0193),

– ob upoštevanju Direktive 2006/123/ES z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu[1],

– ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (preoblikovano)[2],

– ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/113/ES z dne 13. decembra 2004 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi[3],

– ob upoštevanju Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk z dne 18. decembra 1979,

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. maja 2009 o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela[4],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. septembra 2010 o vlogi žensk v starajoči se družbi[5],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o vidikih enakosti spolov pri gospodarskem nazadovanju in finančni krizi[6],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. oktobra 2010 o negotovem položaju delavk[7],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. februarja 2011 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji – 2010[8],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o pojavni obliki revščine žensk v Evropski uniji[9],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2011 o ženskah in vodenju podjetij[10],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2011 o ženskem podjetništvu v malih in srednjih podjetjih[11],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o položaju mater samohranilk[12],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. februarja 2011 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji – 2010[13],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. maja 2012 s priporočili Komisiji o uporabi načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske[14],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. septembra 2012 o vlogi žensk v zelenem gospodarstvu[15],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. septembra 2012 o delovnih pogojih žensk v sektorju storitev[16],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2011 o strategiji EU o vključevanju Romov[17],

– ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

– ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov in mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7–0048/2013),

A. ker se Evropska unija sooča z največjo gospodarsko in finančno krizo po veliki gospodarski krizi v 30. letih 20. stoletja, krizo, ki so jo zaostrili tako imenovani varčevalni ukrepi, ki so jih institucije EU naložile državam članicam v okviru ukrepov za gospodarsko upravljanje (pakt za stabilnost in rast, evropski semester, pakt „evro plus“, fiskalni pakt) in programov za finančno pomoč, in ker se zaradi tega močno povečuje stopnja brezposelnosti v vseh, zlasti pa v južnih državah članicah; ker ima ta kriza posebno hude posledice za ranljive osebe in zlasti ženske, ki jih prizadeva neposredno – zaradi izgube zaposlitve ali znižanja dohodka ali negotovosti zaposlitve – in posredno zaradi zmanjševanja proračunskih sredstev za javne storitve in socialno varstvo; ker je zato pri obravnavi te krize in oblikovanju rešitev za njeno premagovanje med drugim bistveno temeljito preučiti vidik enakosti spolov;

B. ker je pravica do dela bistveni pogoj, da se ženskam omogoči dejanska enakopravnost, ekonomska neodvisnost in poklicni razvoj; ker sedanja kriza ni prizadela le finančnega in gospodarskega področja, temveč je načela tudi demokracijo, enakost, socialno varnost in enakost spolov ter se uporablja kot izgovor za zmanjšanje ali celo ustavitev prizadevanj na področju podnebnih sprememb in prihodnjih okoljskih izzivov;

C. ker je kreditni krč, ki je izvor sedanje krize, katastrofa, ki so jo povzročili moški, in ker odzivi na nacionalni in mednarodni ravni niso ustrezno upoštevali vidika spola, so pa o njih večinoma odločali moški; ker je pomembno, da so ženske, ki so navadno bolj usposobljene od moških, v celoti soudeležene pri odločanju v politični, gospodarski in finančni sferi ter pri sporazumih med socialnimi partnerji;

D. ker je vse večje tveganje revščine tesno in neposredno povezano z uničenjem bistvenih socialnih funkcij države, kot kaže primer nedavnega uničenja javnih sistemov socialnega varstva v več državah članicah v povezavi z zmanjšanjem ključnih socialnih nadomestil (družinski dodatki, nadomestilo za brezposelnost, nadomestila za bolezen ter minimalni dohodek, potreben za vključevanje v družbo);

E. ker so nedavne študije pokazale, da je med ljudmi, ki v finančnih institucijah EU sprejemajo odločitve, le 5 % žensk, guvernerji vseh 27 centralnih bank v državah članicah pa so moški; ker študije s področja spolov opozarjajo, da ženske stvari vodijo drugače, se izogibajo tveganjem, pri delu pa več pozornosti namenjajo dolgoročnim rešitvam;

F. ker je imela gospodarska kriza na začetku večji učinek na moške kot na ženske; ker brezposelnost moških in brezposelnost žensk od takrat naraščata z različno hitrostjo; ker ženske niso bile prve žrtve krize, so pa zdaj vse bolj in trajneje prizadete zaradi njenih posledic (večja pogostost in naraščanje števila negotovih oblik zaposlitev in zaposlitev s krajšim delovnim časom, večje tveganje, da bodo odpuščene, nižje plače, slabša socialna zaščita itd.); ker je ta faza veliko slabše dokumentirana brez zanesljivih primerljivih statističnih podatkov in ker so zato posledice za ženske podcenjene;

G. ker imajo ženske bistveno vlogo pri spodbujanju gospodarskega razvoja; ker bi bil lahko ekonomski učinek nadaljnje krepitve vloge žensk tak, da bi skupnosti in družine ubežale revščini;

H. ker se v času krize politika trga dela osredotoča bolj na vpliv na splošno raven zaposlenosti kot na gospodarsko nedejavne ženske;

I. ker varčevalni ukrepi trojke (ECB, Komisija in MDS), pa tudi ekonomska politika in ukrepi za nadzor javnih financ, ki sta jih določila Komisija in Svet, ogrožajo socialno državo, povečujejo razlike v družbi in ustvarjajo še večjo socialno in ekonomsko nepravičnost, vključno z neenakostjo spolov;

J. ker je treba opozoriti, da brezposelne ženske pogosto niso upoštevane v uradnih statistikah ter da se razlike v stopnjah neaktivnosti moških in žensk pogosto podcenjujejo, saj se ženske iz različnih razlogov pogosteje umaknejo s trga dela (nosečnost, družinske obveznosti, časovne omejitve) in opravljajo neplačano ali neformalno delo, pogosto gre za delo doma ali pomoč vzdrževanim osebam ali delo na črno, trenutno pa je na voljo le malo študij o posledicah zmanjšanja javnih izdatkov z vidika enakosti spolov;

K. ker so zmanjšanja proračunskih sredstev, ki so jih vlade sprejele zaradi izvajanja varčevalnih načrtov, najbolj prizadela javni sektor in njegove storitve socialnega varstva, v katerem so ženske najbolj zastopane in ki koristi predvsem ženskam – približno 70 % zaposlenih v javnem sektorju je žensk – prizadet pa je tudi zasebni sektor, in ker ženske zdaj postajajo glavne žrtve varčevalnih ukrepov; ker še nobena država doslej ni ocenila učinkov predlaganega zmanjšanja javnih izdatkov in posledic fiskalne konsolidacije z vidika enakosti spolov, pa naj gre za učinke posameznih ukrepov ali njihov skupni učinek;

L. ker so ženske bolj odvisne od socialnih nadomestil, ki se znižujejo v okviru varčevalnih ukrepov;

M. ker kriza, kakršno trenutno doživljamo, zahteva korenite strukturne reforme trga dela;

N. ker pri ženskah zmanjševanje števila delovnih mest pogosto spremlja prilagajanje delovnega časa, tudi daljši delovni čas in pogosto v različnih izmenah; ker bo učinek okrevanja zelo verjetno hitrejši v industrijskem sektorju in bo tako privedel do oživitve trga dela za moške, zato se bo rast zaposlovanja pri moških hitrejša kot pri ženskah; ker bo zaposlovanje žensk dlje prizadeto zaradi varčevalnih ukrepov v javnih službah, to pa bo dolgoročno ogrozilo dosedanji napredek na področju enakosti spolov;

O. ker sedanja kriza vodi v vse večje izkoriščanje žensk tako v zakonitem kot nezakonitem gospodarstvu; ker bodo imele njene posledice dolgoročnejši učinek za ženske z nelinearno poklicno potjo (vključno z ženskami v slabo plačanih začasnih, polovičnih, občasnih, netipičnih ali celo neformalnih zaposlitvah), pogosto z neprostovoljno skrajšanim delovnim časom, z negativnimi posledicami za pokojninske prispevke ter zvišanim odstotnim deležem žensk, ki jim grozi revščina; ker so lahko ženske na koncu upravičene do zelo nizke pokojnine in zaradi tega pahnjene čez rob revščine; ker obstaja tveganje, da bo cela generacija mladih, tako moških kot žensk, „izgubljena“, saj zaradi gospodarskih težav nimajo možnosti za zaposlitev, varne zaposlitve in pogosto možnosti za izobraževanje;

P. ker kriza dodatno otežuje usklajevanje poklicne in družinske vloge; ker se vpliv otrok na zaposlenost pri ženskah razlikuje od tistega pri moških; ker imajo matere 12 % nižjo stopnjo udeležbe na trgu delovne sile kot ženske brez otrok, medtem ko je stopnja zaposlenosti pri očetih 8,7 % višja od tiste pri moških brez otrok;

Q. ker se v sedanjih in načrtovanih pobudah in politikah za izhod iz krize ni upoštevala razsežnost spolov;

R. ker na zaposlenost žensk vplivajo stereotipi o spolih, kot je predstava, da je brezposelnost moških „hujši“ problem kot brezposelnost žensk, to pa je le eden od številnih stereotipov o spolih, ki negativno vplivajo na zaposlitvene možnosti žensk; ker se dojemanje brezposelnosti pri moških v praksi razlikuje od dojemanja brezposelnosti žensk, saj se moški še vedno obravnavajo kot glavni hranitelji, ženske pa glavne skrbnice družine;

S. ker je leta 2010 približno 23 % državljanov Evropske unije ogrožala revščina ali socialna izključenost[18] in ker to obubožanje prebivalstva najbolj prizadene ženske, ki se pogosto spopadajo s številnimi težavami, na primer starejše ženske, ki živijo same, in enostarševske družine, za katere zelo pogosto skrbijo ženske; ker te težave vključujejo težave pri ohranjanju ali iskanju zaposlitve v teh razmerah, težave pri zagotavljanju ustreznega prebivališča in prevzemanju odgovornosti za vzdrževane osebe (otroke, starše, bolnike ali invalide) ter težave pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja zaradi pomanjkanja ustreznih struktur podpore in raznolikih nacionalnih politik o tem vprašanju v 27 državah članicah EU;

T. ker je kriza še poslabšala socialne in ekonomske razmere v mnogih prikrajšanih skupnostih in prispevala k še večjemu šolskemu osipu med dekleti in še večji izpostavljenosti trgovini z ljudmi;

U. ker krčenje storitev in nadomestil ogroža ekonomsko neodvisnost žensk, saj so nadomestila pogosto pomemben vir njihovih prihodkov, ženske namreč v večji meri koristijo javne storitve kot moški; ker se z največjimi skupnimi izgubami soočajo matere samohranilke in upokojenke, ki živijo same;

V. ker se vse več žensk prostovoljno ali drugače odloča za neformalne in neplačane zaposlitve z nižjo ravnjo socialne zaščite z namenom, da bi ubežale krizi; ker po študiji OECD[19] delo v gospodinjstvu predstavlja 33 % BDP držav članic OECD;

W. ker se sedanja kriza in varčevalne politike v številnih državah članicah uporabljajo za spodkopavanje pravic delavcev, kar zlasti zadeva delavke in negativno vpliva na možnosti žensk za ekonomsko samostojnost;

X. ker zmanjšanje razkoraka v prejemkih za moško in žensko brezposelnost kaže bolj na splošno poslabšanje življenjskih in delovnih pogojev kot pa na napredek k večji enakosti spolov;

Y. ker so ženske, ki vstopajo na trg dela, gonilna sila pri vračanju k rasti; ker omogočajo povečanje prihodkov družine, kar povečuje porabo in omogoča večjo dinamiko gospodarstva; ker ima torej enakost spolov pozitiven učinek na produktivnosti in gospodarsko rast;

Z. ker nedavna sekundarna analiza pete evropske raziskave o delovnih razmerah („Ženske, moški in delovne razmere: sekundarna analiza pete evropske raziskave delovnih razmer, Eurofound 2012, predvidena objava v letu 2013) kaže, da segregacija na podlagi spola škoduje tako moškim kot ženskam; ker tako moški kot ženske navajajo, da se bolje počutijo in so bolj zadovoljni na delovnem mestu, če imajo sodelavce obeh spolov; ker je še vedno mogoče okrepiti prizadevanja v boju proti segregaciji na podlagi spola na trgu dela, poklicni polarizaciji po spolu ter delovnim mestom, ki jih zasedajo le osebe enega spola, saj tri petine delavcev v Evropi dela na delovnem mestu s sodelavci istega spola;

AA. ker se ukrepi za enakost spolov ukinjajo oziroma se z njimi odlaša in ker bo morebitno zmanjševanje javnih sredstev v prihodnje negativno vplivalo na zaposlenost med ženskami in na spodbujanje enakosti;

AB. ker se gospodarskega nazadovanja ne bi smelo izrabiti kot izgovor za upočasnitev izvajanja politik za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter zmanjševanje sredstev za varstvene storitve za vzdrževane osebe in možnost koriščenja različnih dopustov, saj bi to zlasti vplivalo na dostopanje žensk do trga dela;

AC. ker je nasilje nad ženskami pojav, ki je razširjen v vseh državah in v vseh družbenih slojih; ker stres zaradi ekonomskih težav pogosto vodi v pogostejše, nasilnejše in nevarnejše zlorabe in ker so raziskave pokazale, da je nasilje nad ženskami še večje, če zaradi gospodarske krize moški izgubljajo službe in premoženje;

AD. ker so ženske največ pridobile z ustvarjanjem delovnih mest v EU med letoma 1998 in 2008 (v tem času se je stopnja zaposlenosti žensk v EU dvignila s 55,6 % na 62,8 %)[20]; ker je brezposelnost pri ženskah narasla za 12,7 %, pri moških pa samo za 3,18 %, tako da je bila stopnja brezposelnosti žensk v letu 2012 (10,7 %) nekoliko višja kot pri moških (10,6 %)[21];

AE. ker je leta 2011 s krajšim delovnim časom delalo 31,6 % žensk, moških pa le 8,1 %;

1. opozarja, da je enakost spolov eden temeljnih ciljev Evropske unije in da mora biti eden glavnih dejavnikov pri iskanju rešitev sedanje gospodarske in finančne krize, vključno z naložbami v javni sektor, sektor socialnega varstva in v okoljsko trajnostne stanovanjske objekte, promet itd., pa tudi z ustvarjanjem državnih prihodkov z učinkovitejšimi politikami obdavčevanja; obžaluje, da politični ukrepi proti krizi, tudi svežnji ukrepov za oživitev gospodarstva, ne priznavajo, analizirajo ali urejajo posledic krize z vidika enakosti spolov; obsoja skoraj popolno odsotnost vsakršnega vključevanja razsežnosti spolov v strategijo, ki bo nasledila lizbonsko strategijo, zato poziva Svet, Komisijo in države članice k vključevanju vidika enakosti spolov prek specifičnih ciljev v makroekonomskih smernicah in smernicah za zaposlovanje;

2. poziva Komisijo, naj vključi razsežnost spolov v vse politike, zlasti tiste, ki zadevajo učinek varčevalnih ukrepov in okrevanje iz krize, gospodarsko upravljanje, trajnostni razvoj in zelena delovna mesta, poklicno izobraževanje in usposabljanje, migracije, sodelovanje in razvoj, zdravje in varnost ter ukrepe, ki se načrtujejo ali izvajajo za premagovanje ali omejitev učinkov krize;

3. poziva države članice, naj preučijo in poudarijo takojšnje in dolgoročne učinke gospodarske krize na ženske, pri čemer naj bodo zlasti pozorne na vprašanje, ali in kako kriza še dodatno povečuje neenakost spolov, ter s tem povezane posledice, kot so večja nevarnost seksističnega nasilja, slabšanje zdravja mater in otrok ter revščina med starejšimi ženskami;

4. opozarja, da se je stopnja zaposlenosti žensk v EU, potem ko je leta 2008 po več kot desetletni postopni rasti dosegla 62,8 %, od začetka gospodarske krize nekoliko znižala in leta 2011 znašala 62,3 %; zato poudarja, da je treba predlagati trajne rešitve, ki bodo upoštevale vidik enakosti spolov v politikah ohranjanja delovnih mest in spodbujanja rasti v EU in državah članicah;

5. poziva Komisijo, naj preuči možnost nadaljnje prilagoditve strukturnih skladov, da se zagotovi dodatna podpora za področja, na katerih se zaposlujejo ženske in ki jih utegne prizadeti kriza, ter podpora za varstvo otrok, usposabljanje in dostop do zaposlitve;

6. poudarja pomen vodilne pobude z naslovom Evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti; poziva države članice, naj v celoti izkoristijo program Evropa za državljane in prihajajoči program za socialne spremembe in inovacije, zlasti v zvezi z učinkovitim izvajanjem ciljev za enakost spolov; poudarja pomen programa Daphne III, zlasti v zvezi z zaščito žensk pred vsemi oblikami nasilja ter doseganjem visoke ravni zdravstvenega varstva, blaginje in socialne kohezije;

7. poudarja, da kriza kljub primerljivima stopnjama brezposelnosti žensk in moških drugače vpliva na ženske; poudarja, da se ženske srečujejo z bistveno bolj negotovimi delovnimi razmerami, zlasti z vse večjo pogostostjo netipičnih oblik pogodb o zaposlovanju, ter da so se prihodki žensk močno znižali zaradi številnih dejavnikov, kot so vztrajne neenakosti v plačah med moškimi in ženskami, ki povprečno znašajo skoraj 17 %, in posledične neenakosti pri ravneh nadomestil za brezposelnost, razmah dela z neprostovoljno skrajšanim delovnim časom ter večje število negotovih zaposlitev ali zaposlitev za določen čas v škodo stabilnejših zaposlitev; ker je kriza ob vztrajnih neenakostih v plačah med moškimi in ženskami in posledičnih neenakostih pri ravneh nadomestil za brezposelnost še poslabšala položaj žensk na trgu dela; poudarja, da izkušnje iz predhodnih kriz kažejo, da se stopnja zaposlenosti moških na splošno hitreje obnovi kot stopnja zaposlenosti žensk;

8. poziva Komisijo, naj čim prej pripravi predlog direktive z ukrepi za premostitev razlik v plačah med spoloma za enako ali enakovredno delo;

9. opozarja, da so med državami članicami Evropske unije še vedno zelo velike razlike, saj stopnja zaposlenosti žensk sega od 48,6 % do 77,2 %, ter da so za te neenake položaje potrebne posebej prilagojene rešitve v okviru splošnega evropskega pristopa; poleg tega poudarja potrebo po zanesljivih skupnih kazalnikih in torej zanesljivih primerljivih statističnih podatkih, da bi lahko ocenili različne položaje, opredelili potrebe in pripravili ustrezne odzive;

10. opozarja, da so ženske že pred začetkom gospodarske krize zasedale večino negotovih delovnih mest ali delovnih mest s krajšim delovnim časom in da je kriza ta trend še okrepila ter številne ženske še bolj izpostavila nevarnosti socialne izključenosti; ugotavlja, da je to najbolj izrazito v južnih državah članicah;

11. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se je brezposelnost mladih žensk povečala z 18,8 % v letu 2009 na 20,8 % v letu 2011 ter da bo kriza zlasti močno prizadela prikrajšane skupine žensk, vključno z invalidkami, priseljenkami, pripadnicami etničnih manjšin, ženskami z nizko izobrazbo, dolgotrajno brezposelnimi ženskami, samskimi materami, ženskami brez prihodka in ženskami, ki skrbijo za vzdrževane osebe; se strinja s sprejetjem svežnja ukrepov Evropske komisije, namenjenih zniževanju sedanjih nesprejemljivo visokih ravni brezposelnosti in socialne izključenosti mladih ter zagotavljanju možnosti zaposlovanja, izobraževanja in usposabljanja za mlade;

12. meni, da je pravica do dela bistveni pogoj, da se ženskam omogoči dejanska enakopravnost, ekonomska neodvisnost in poklicni razvoj, ter zato vztraja, da je treba negotovo zaposlitev izkoreniniti z obvezno uporabo načela, da je treba za vsako obstoječo zaposlitev ustvariti stalno delovno mesto, ter s priznavanjem in spodbujanjem pravice do zaposlitve s pravicami;

13. poziva EU in države članice, naj spremenijo svoje sedanje pristope k reševanju gospodarske krize in zagotovijo, da bodo sprejeti ukrepi dolgoročni in ne bodo spodkopavali politik socialnega varstva in struktur javnega sektorja, ki so predpogoj za večjo enakost spolov, kot so socialne službe in ustanove za varstvo, zdravstvena oskrba, izobraževanje in pravice delavcev;

14. opozarja, da prehod iz izobraževanja v zaposlitev postaja za ženske vse težji in da bo to v končni fazi pripeljalo do razhajanj pri tem, kako moški in ženske ocenjujejo svoje lastne sposobnosti;

15. meni, da so strukturne reforme, ki bodo nastale kot odziv na sedanjo krizo, priložnost za izboljšanje nekaterih oblik diskriminacije na podlagi spola, ki so še preštevilna na trgu dela v Evropi;

16. poudarja, da je v sivi ekonomiji več žensk kot moških, delno zato, ker panoge, kjer so ženske tradicionalno zaposlene, na primer pomoč v gospodinjstvu, nega itd., ponavadi niso tako strogo urejene s predpisi; po drugi strani ugotavlja, da se je obseg sive ekonomije zaradi krize povečal, čeprav je zaradi neobstoja zanesljivih podatkov o njeni pojavnosti in posledicah zelo težko dobiti jasno sliko o tem pojavu;

17. poudarja, da imajo ženske bistveno vlogo pri premagovanju krize; je prepričan, da so ženske velik potencial za izboljšanje konkurenčnosti in uspešnosti podjetij, zlasti če so na vodstvenih položajih; zato meni, da jih je nujno treba vključiti v pripravo in izvedbo načrtov za oživitev gospodarstva, da bi spodbudili socialno kohezijo;

18. poudarja, da sedanja gospodarska in finančna kriza ter posledične omejitve proračunskih sredstev ne smejo ogroziti rezultatov, ki so jih dosegle politike spodbujanja enakosti spolov, niti ne smejo biti izgovor za manjše prizadevanje na tem področju; meni, da bi morale države članice namesto tega krizo dojemati kot spodbudo za vključevanje politik o enakosti spolov v svoje politike zaposlovanja ter da bi morale te politike obravnavati kot del rešitve krize v smislu uporabe in celovitega izkoriščanja znanja in sposobnosti vseh Evropejcev; poziva države članice, naj zagotovijo vključevanje vidika spolov v vse predvidene fiskalne politike;

19. poudarja, da pravic žensk ne bi smeli obravnavati, razumeti ali uresničevati kot konkurenčne pravicam moških, saj je izboljšanje storitev varstva in nege ter javnih storitev za družine pogoj za udeležbo moških in žensk na trgu dela; poudarja, da je treba spodbujati delitev družinskih in gospodinjskih obveznosti; poziva države članice, naj uvedejo nove ali izboljšajo obstoječe ukrepe za premostitev diskriminacije na podlagi spola in neenake delitve vlog, kot je spodbujanje moških, da prevzamejo skrb za otroke ter bolne ali invalidne sorodnike;

20. poudarja, da je kriza še zaostrila problem padajoče stopnje rodnosti v Evropski uniji, saj pari in zlasti mlade ženske zaradi nezaposlenosti, nestabilnih razmer in negotovosti prelagajo starševstvo na poznejši čas, kar dodatno prispeva k trendu staranja prebivalstva Evropske unije;

21. poudarja pomen reforme makroekonomske in socialne politike ter politike trga dela, s katerimi bi se zagotovila ekonomska in socialna pravičnost za ženske, razvile strategije za spodbujanje pravične porazdelitve bogastva, zagotovili minimalni prihodki in dostojne plače ter pokojnine, zmanjšale razlike v plačah med spoloma, ustvarilo več visokokakovostnih delovnih mest za ženske, vključno s pripadajočimi pravicami, ženskam omogočilo koriščenje javnih storitev visokega standarda ter izboljšalo socialno varstvo in storitve na lokalni ravni, kot so jasli, vrtci in druge oblike predšolske vzgoje, centri za dnevno oskrbo, prostočasne dejavnosti v okviru lokalne skupnosti, storitve v pomoč družinam in medgeneracijski centri;

22. opozarja, da zmanjševanje proračunskih sredstev ni nevtralno glede na spol, temveč je posledica makrostrukturnih gospodarskih politik Unije, zlasti izvajanja ukrepov iz programov za ekonomsko upravljanje in finančno prilagoditev, ki povzročajo in bodo še naprej povzročali večanje neenakosti med ženskami in moškimi, brezposelnost žensk ter prevlado žensk med revnimi; meni, da je zato potrebna sprememba politike, saj ženske prevladujejo v javnem sektorju in so glavne upravičenke socialnih politik; zato poziva k povečanju ustreznih proračunskih postavk;

23. poziva države članice in institucije Unije, naj pri načrtovanju varčevalnih ukrepov pripravijo oceno učinka z vidika spola ter tako zagotovijo, da bodo njihovi učinki čim bolj nevtralni glede na spol;

24. poziva države članice, naj uvedejo upoštevanje vidika spolov pri pripravi proračuna, da se analizirajo vladni programi in politike, njihovi učinki na dodeljevanje virov in prispevki k enakosti med ženskami in moškimi;

25. poudarja, da so ženske mnogo bolj kot moški izpostavljene tveganju počasnejšega poklicnega razvoja zaradi sprejemanja izhodiščnih zaposlitev na nižji stopnji ali dela s krajšim delovnim časom ter da so ženske v tem položaju zaradi tega bolj ranljive, imajo nezadovoljivo raven prihodkov in bolj trpijo zaradi revščine;

26. poziva države članice in regionalne organe, naj zagotovijo ustrezne varstvene storitve za otroke in druge vzdrževane osebe, ki so dostopne, visokokakovostne in usklajene z delom za polni delovni čas žensk in moških;

27. poudarja pomen takojšnjega ukrepanja za izvajanje politik za vrnitev na delo in programov za vključevanje teh delavcev javnega sektorja, ki so pretežno ženske, katerih delovna mesta so ogrožena zaradi rezov v proračunu javnega sektorja, v podjetniški sektor;

28. poziva Komisijo in države članice, naj v vse politike zaposlovanja vključijo splošen pristop k enakosti spolov, sprejmejo potrebne ukrepe za spodbujanje vrnitve žensk na delo, ne le na delovnih mestih na nižjih ravneh, temveč tudi na vodstvenih položajih, in vključijo ta pristop v smernice o zaposlovanju v Evropski uniji; vztraja, da je treba pri pripravi proračuna ustrezno upoštevati vidik spolov, zlasti v naslednjem večletnem finančnem okviru 2014–2020, da se dosežejo cilji iz pakta za enakost spolov in strategije Evropa 2020;

29. obžaluje, da povečanje udeležbe žensk na trgu dela ni zajeto v letnem pregledu rasti za leto 2013, čeprav je to eden od krovnih ciljev strategije Evropa 2020; poziva Svet, naj pri sprejemanju letošnjih smernic ekonomske politike v okviru evropskega semestra doda prednostno nalogo spodbujanja udeležbe žensk na trgu dela;

30. poziva države članice, naj v vse prihodnje nacionalne programe reform vključijo vprašanje enakosti spolov in ga v okviru teh programov sistematično obravnavajo;

31. poziva države članice, naj spodbujajo aktivno politiko trga dela, odločen socialni dialog, delovne standarde in socialno zaščito in tako zaščitijo pravice žensk, vključno z migrantkami, zatirajo prisilno delo in odpravijo neprijavljeno delo;

32. poziva države članice, naj izvajajo ukrepe za spodbujanje udeležbe mater v svetu dela, na primer prek politik za delo na daljavo, usposabljanje ali poklicno prekvalifikacijo, da bi spodbudili lažjo vrnitev na delo po porodniškem dopustu;

33. pozdravlja predlog direktive o bolj uravnoteženi zastopanosti spolov med neizvršnimi direktorji gospodarskih družb, ki kotirajo na borzi, ki ženskam omogoča dostop do delovnih mest, ki zahtevajo višje kvalifikacije in so bolje plačana, ter poziva države članice, naj podprejo to direktivo in se pripravijo na njeno izvajanje; poziva druge delodajalce, vključno z evropskimi, nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi javnimi institucijami, upravami in organi, naj sprejmejo podobne zakonodajne ukrepe, saj bi morali biti vzor glede upoštevanja enakosti spolov pri sprejemanju odločitev;

34. poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo strategijo za spodbujanje uravnotežene zastopanosti spolov v malih in srednjih podjetjih, ki jih omenjena direktiva na zajema; obsoja dejstvo, da so ženske nezadostno zastopane v organih odločanja finančnih ustanov in so zato praktično izključene iz postopka sprejemanja odločitev na finančnem področju; poziva Svet, Komisijo in države članice, naj izboljšajo udeležbo žensk na vseh ravneh odločanja, zlasti pri sprejemanju proračuna in vodenju evropskih finančnih sistemov, tudi Evropske centralne banke; v zvezi s tem poudarja, da je treba spodbujati finančno pismenost za dekleta in ženske;

35. poziva države članice, naj uvedejo politike množičnega usposabljanja delavcev v sektorjih, ki so jih negativne posledice krize ali globalizacije najbolj prizadele,, da bi jih pripravile na razvoj delovnih mest in na nova delovna mesta, pri čemer naj upoštevajo posebno mesto žensk ter dejstvo, da morajo pogosteje kot moški prekiniti kariero zaradi skrbi za otroke ali starejše in bolne člane družine, to pa ima posledice za njihovo poklicno pot; zahteva, naj podjetja sistematično izvajajo programe usposabljanja, da bodo pripravila prekvalifikacijo zaposlenih, predlagala prilagojene prezaposlitve ter ponudila usposabljanja, prilagojena iskalcem zaposlitve in nizko kvalificiranim delavcem; prav tako poziva k pripravi celovitega registra pomanjkanja delovne sile, razčlenjenega po sektorjih, kar bi ženskam omogočilo bolj ciljno usmerjeno pripravo in iskanje služb;

36. poziva države članice, naj pregledajo svoje sisteme socialnega varstva z namenom individualizacije pravic v okviru pokojninskih in socialnih shem, s čimer bi izničili „prednost hranitelja“ in zagotovili enake pokojninske pravice;

37. poudarja, da se z zmanjševanjem izdatkov za sektor varstva in oskrbe dejansko obremenijo ženske in spodkopava enakost spolov, ter poziva vse države članice, naj pripravijo načrte za zagotavljanje storitev varstva in oskrbe, s katerimi bo mogoče spodbujati socialno pravičnost in enakost spolov;

38. poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo politike in programe poklicnega usposabljanja za ženske iz vseh starostnih skupin, pri čemer naj posebno pozornost namenijo nujni potrebi po programih vseživljenjskega učenja in potrebi po pridobivanju novih znanj v novih tehnologijah in v sektorju informacijske tehnologije, da bi ženskam izboljšale dostop in povečale njihovo udeležbo v različnih podjetniških sektorjih, kot sta ekonomski in finančni sektor, v katerih je zaposlenih malo žensk, predvidijo pa naj tudi posebne spremljevalne ukrepe, da bi ženske lahko združevale svoje delovne in družinske obveznosti ter obveznosti usposabljanja; opozarja na pomembno vlogo Evropskega socialnega sklada pri vključevanju na trg dela prek politik usposabljanja ter poziva države članice in lokalne oblasti k spodbujanju njegove uporabe zlasti v korist žensk, ki jih je gospodarska kriza bolj prizadela;

39. poudarja pomen vlaganja v ženske in enakost spolov;

40. poziva države članice, naj spodbujajo dejavno in ponovno vključevanje žensk na trg dela ter njihovo zaposlovanje v strateških razvojnih sektorjih prek posebnih ukrepov za prožen delovni čas, enako plačilo in reformo davčnih in pokojninskih sistemov, pa tudi ukrepov za vseživljenjsko učenje, namenjenih zagotavljanju znanj in kvalifikacij, potrebnih glede na strategijo Evropa 2020; poudarja pomen visoke ravni usposobljenosti kot spodbude za dostop žensk do sektorjev, kjer so slabše zastopane, na primer na področju znanstvenih raziskav in tehnološkega razvoja, prav v trenutku, ko Evropa potrebuje več raziskovalcev za spodbujanje inovacij in krepitev gospodarstva; poziva Komisijo, naj preuči nadaljnje prilagoditve strukturnih skladov, da se zagotovi dodatna podpora za področja, na katerih se zaposlujejo ženske in ki jih utegne prizadeti kriza, ter podpora za varstvo otrok, usposabljanje in dostop do zaposlitve;

41. opozarja, da je od začetka krize dostop mladih žensk (v starostni skupini 15–24 let) do prve zaposlitve s polnim delovnim časom v številnih državah članicah težji in da številne podaljšujejo študij, da bi rešile ta položaj; ugotavlja, da je kljub temu trendu in dejstvu, da boljša izobrazba na splošno bolje ščiti ženske, njihova diploma manj cenjena kot diploma moških; poziva države članice, naj pozornost namenijo strategijam, ki združujejo politike izobraževanja in usposabljanja s ciljnimi politikami zaposlovanja za mlade ženske;

42. poziva države članice, naj zagotovijo vključitev osnov financ in podjetništva v srednješolske učne načrte;

43. poziva Evropsko komisijo in države članice, naj izračunajo učinek novih pokojninskih sistemov na različne skupine žensk, pri čemer naj posebno pozornost namenijo pogodbam za krajši delovni čas in netipičnim pogodbam, ter naj prilagodijo sisteme socialnega varstva, tako da bodo zlasti upoštevali potrebe mlajših generacij;

44. poziva države članice, naj spodbujajo krepitev ekonomskih možnosti žensk s poudarkom na ženskem podjetništvu, in sicer s podpiranjem žensk, zlasti mladih in migrantk, ki ustanavljajo podjetja, tako da jim olajšajo dostop do financiranja, med drugim do mikrokreditov, tehnične pomoči in podpornih ukrepov, prek spodbujanja novih finančnih in podpornih orodij, razvoja ženskih podjetniških in sponzorskih mrež ter izmenjave primerov najboljše prakse med državami članicami in gospodarskimi subjekti; poudarja, da so naložbe na področju vprašanja žensk in enakosti spolov zelo pomembne, da se zagotovi gospodarska stabilnost in preprečijo gospodarski šoki;

45. poziva države članice, naj izboljšajo udeležbo žensk na vseh ravneh odločanja;

46. poziva Evropsko komisijo in države članice, naj bolj izboljšajo spodbujanje podjetništva žensk, tudi s finančno podporo za podjetnice;

47. poziva države članice, naj spodbujajo žensko podjetništvo v zelenem gospodarstvu, ki je vir novih delovnih mest; poudarja, da lahko obnovljiva energija ustvari nove zaposlitvene priložnosti za ženske podjetnice na oddaljenih in najbolj oddaljenih območjih Evropske unije, kjer je brezposelnost žensk še posebej visoka in kjer so velike možnosti za izkoriščanje alternativnih virov energije, kot sta vetrna in sončna energija;

48. poudarja pomen aktivnih politik trga dela, inšpekcijskih pregledov dela in socialnega dialoga ter nadgradnje znanj, da se spodbudi prehod na zeleno gospodarstvo;

49. poziva države članice, naj podprejo ustvarjanje delovnih mest v sektorju socialnega gospodarstva, v katerem prevladuje neplačano delo žensk, ter naj zlasti iščejo in vpeljejo nove rešitve za primerno ekonomsko ovrednotenje neformalnega, a ne nezakonitega dela;

50. poziva države članice, naj spodbujajo sektor varstva in oskrbe in zdravstvenega varstva, da se ustvarijo pogoji za doseganje ciljev strategije Evropa 2020, ki se nanašajo na zaposlovanje žensk;

51. poziva države članice, naj spremljajo in odpravijo učinke zmanjšanja sredstev za javne storitve varstva in oskrbe, ki vodijo v ponovno privatizacijo varstva in oskrbe, da bi tako preprečili prenos bremena za nego na ženske in njihovo vrnitev v tradicionalno družinsko vlogo; poudarja, da so se zaradi varčevanja na področjih porodniškega, očetovskega in starševskega dopusta in otroških dodatkov ter drugih ugodnosti v zvezi z varstvom in oskrbo ter družino znatno zmanjšali prihodki vseh žensk z obveznostmi varstva in oskrbe;

52. opozarja, da še vedno obstajajo stereotipi v zvezi z dojemanjem položaja žensk in moških na trgu dela ter da ženske poskušajo uskladiti svoje delovne obveznosti s svojim družinskim življenjem in so zato bolj ranljive kot moški, ko gre za spremembo zaposlitve;

53. zahteva uvedbo politike javnega prevoza, zlasti razvoj in izboljšanje storitev javnega prevoza na taki podlagi, da bo upoštevana enakost spolov, s čimer bi ženskam omogočili dejavnejšo udeležbo na trgu dela in pri iskanju zaposlitve, tako da bi jim zagotovili dejansko mobilnost;

54. je zaskrbljen zaradi položaja žensk, ki živijo na podeželju, kjer se je dostop do vrste storitev poslabšal; poziva države članice, naj zagotovijo delujoč javni prevoz, medicinsko pomoč in druge osnovne storitve na podeželskih območjih, da bi se zmanjšalo preseljevanje v mesta in preprečila marginalizacija obrobnih območij;

55. poudarja pomen učinkovitih ukrepov, ki bi omogočili združevanje poklicnega, zasebnega in družinskega življenja, kar bi pozitivno vplivalo na povečanje udeležbe žensk iz vseh družbenih slojev v družbenem in političnem življenju;

56. poudarja, da bi moral program EU Erasmus za mlade podjetnike zlasti podpirati udeležbo žensk, da pridobijo enako zaupanje in znanje o poslovanju na enotnem trgu ter spretnosti, ki so potrebne za vodenje in razvoj podjetja;

57. poudarja, da zmanjšanja sredstev za javne storitve otroškega varstva neposredno vplivajo na ekonomsko neodvisnost žensk in usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja; poziva Komisijo in Svet, naj sprejmeta akcijski načrt za uresničevanje ciljev, ki so bili določeni v Barceloni za boljše zagotavljanje varstva otrok z razvojem jasli v posameznih podjetjih in med podjetji; poudarja pomen kolektivnih pogajanj s socialnimi partnerji za izboljšanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja na sektorski, državni in regionalni ravni ter omiljenja pogojev za dostop in obiskovanje sistema varstva otrok, vezanega na vrsto zaposlitve žensk, ter dejstva, da bi bilo treba uvesti najmanj trimesečno predhodno obvestilo za mesta v sistemih varstva otrok zaradi uskladitve družinskega in poklicnega življenja žensk;

58. poziva k primernim ureditvam porodniškega, očetovskega in starševskega dopusta ter k podpori pobudam podjetij za omogočanje prožnega delovnega časa in notranjih storitev otroškega varstva ter za dodelitev več sredstev za izobraževanje, programe vseživljenjskega učenja ter programe poklicne kvalifikacije in prekvalifikacije ter uvedbo primerne podpore za družinske člane, ki skrbijo za svojce, vključno z nadomestno oskrbo;

59. poudarja, da je treba vlagati v cenovno dostopne kakovostne storitve, kot so celodnevno otroško varstvo, celodnevna šola in oskrba starejših, ki omogočajo spodbujanje enakosti spolov in boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter ustvarjajo pogoje za lažji vstop ali ponovni vstop na trg dela;

60. poudarja, da je bistvenega pomena odprtje novih ustanov za varstvo otrok, pa tudi spremembo statusa neformalnih sistemov varstva v uradno obliko varstva z določitvijo standardov kakovosti, izboljšanjem plačilnih pogojev ter omogočanjem usposabljanja za delavce v tem sektorju; upoštevati je treba tudi posebne potrebe staršev z netipičnim delovnim urnikom in staršev samohranilcev.

61. poudarja potrebo po krepitvi odgovornosti držav in delodajalcev v zvezi z generacijsko pomladitvijo in pravicami do materinstva in očetovstva, kar pomeni, da morajo ženske imeti pravico, da so tako matere kot delavke, ne da bi se morale odreči delavskim pravicam;

62. poudarja, da je treba zmanjšati učinke gospodarske in finančne krize na družine (zlasti ob upoštevanju primerov razvez, staršev samohranilcev ali razmer, ko za otroke skrbijo sorodniki ali ustanove), ob upoštevanju, da se ponavadi pričakuje, da gospodinjska opravila prevzamejo ženske; poudarja, da se zaradi tega povečuje tveganje za revščino žensk;

63. poudarja, da imajo odločitve nekaterih držav članic, da zmanjšajo proračunska sredstva za varstvo otrok, izobraževanje in zunajšolsko vzgojo, subvencije za šolsko prehrano in prevoz in pomoč za varstvo vzdrževanih oseb neposredne posledice za ženske, ki morajo opravljati večino dodatnega dela, ki ga zmanjšanje sredstev povzroči; poudarja, da to pogosto pomeni, da morajo ženske sprejeti delovna mesta s skrajšanim delovnim časom (ki ga spremljajo negativne socialne posledice, kot so nižji prihodki in zmanjšane pokojnine); meni, da je treba razširiti javno mrežo jasli, vrtcev in storitev javnih rekreativnih dejavnosti za otroke, kakor tudi javno omrežje za podporo starejšim in javno mrežo lokalnih splošnih bolnišnic;

64. poziva Komisijo in države članice, naj obravnavajo posebne potrebe romskih žensk in deklet, uvedejo vidik enakosti spolov v vse politike za vključevanje Romov in poskrbijo za zaščito najbolj ranljivih podskupin;

65. poudarja, da zmanjšanje sredstev za javne storitve otroškega varstva neposredno vpliva na ekonomsko neodvisnost žensk; poudarja, da je bilo leta 2010 28,3 % žensk nedejavnih ali zaposlenih s skrajšanim delovnim časom, ker niso imele na voljo storitev varstva, v primerjavi z letom 2009, ko je bilo takih žensk 27,9 %, in da je bila leta 2010 stopnja zaposlenosti žensk z majhnimi otroki v EU 12,7 % nižja kot pri ženskah brez otrok, torej se je ta razlika povečala v primerjavi z letom 2008, ko je znašala 11,5 %;

66. poziva države članice, naj vlagajo v sektor varstva in oskrbe kot potencialni sektor rasti za ženske in moške, da se preneha tradicionalna delitev vlog, s katero ženske prevzamejo naloge varstva in oskrbe, kar ustvarja ločevanje po spolu na trgu dela; poudarja, da se javno varstvo in oskrba zaradi zmanjšanja sredstev v sektorju varstva in oskrbe nadomešča z neplačanim varstvom in oskrbo na domu; poudarja potrebo po ustreznih pogodbah in socialnem varstvu za delavce, ki opravljajo varstvo in osebno nego na domu;

67. v pričakovanju uskladitve porodniškega in očetovskega dopusta ter starševskega dopusta na evropski ravni poziva države članice, naj ohranijo ustrezne prejemke in druge družinske prejemke na zdajšnji ravni, da se ne zmanjšajo prihodki žensk, ter naj zagotovijo, da se ne kršijo pravice žensk na področju porodniškega dopusta;

68. poziva Komisijo in države članice, naj pozorno spremljajo naraščanje primerov diskriminacije nosečnic na trgu dela, kot poročajo v številnih državah članicah;

69. meni, da revščina žensk ni le posledica sedanje gospodarske krize, temveč tudi različnih dejavnikov, vključno s stereotipi, dohodkovnimi in pokojninskimi razlikami med ženskami in moškimi, neustreznimi mehanizmi za prerazporeditev v sistemih socialnega varstva, nezadovoljivo usklajenostjo družinskega in poklicnega življenja, daljšo pričakovano življenjsko dobo žensk in na splošno vsemi vrstami diskriminacije na podlagi spola, ki prizadenejo predvsem ženske; poudarja, da kriza zaostruje to stanje nenehne neenakosti; vztraja, da se je treba boriti proti stereotipom na vseh področjih in v vseh obdobjih življenja, saj so eden izmed najvztrajnejših vzrokov neenakosti moških in žensk, ki vplivajo na izbiro programov izobraževanja in zaposlovanja, na delitev gospodinjskih in družinskih obveznosti ter na razliko v plačilu, udeležbo v javnem življenju ter zastopanost na položajih, kjer se sprejemajo odločitve;

70. poziva Komisijo, naj pregleda Direktivo 2006/54, zlasti razliko v plačilu med spoloma, k čemur je Evropski parlament pozval v resoluciji z dne 24. maja 2012, v kateri so bila tudi priporočila Komisiji o uporabi načela enakega plačila za moške in ženske za opravljeno enako ali enakovredno delo;

71. poziva države članice in Komisijo, naj predlagajo rešitve za pomoč ženskam pri nadaljevanju njihovih karier ter naj se borijo zlasti proti neenakosti pri plačah, vezanih na porodniški dopust;

72. opozarja države članice, da so potrebni ukrepi za izboljšanje dohodka, vključno s pripravo shem minimalnega dohodka in programi socialne pomoči za osebe, ki težko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe, zlasti osebe z otroki ali odgovornostjo oskrbe in varstva, še posebej pa za starše samohranilce;

73. ugotavlja, da gospodarska kriza spodbuja nadlegovanje, zlorabe in nasilje v vseh oblikah, zlasti povečanje prostitucije, žrtve teh dejanj pa so ženske; poudarja, da ženske ostajajo po vsem svetu žrtve najobsežnejših kršitev človekovih pravic, v vsaki kulturi in na vseh socialnih in gospodarskih ravneh; poudarja tudi, da je treba povečati javna, in finančna sredstva ter človeške vire, ki so na voljo za posredovanje v imenu skupin, ki jim grozi revščina, in v primerih, ko so ogroženi otroci, mladi, starejši, invalidi ali brezdomci;

74. poziva države članice, naj preučijo in poudarijo takojšnje in dolgoročne učinke gospodarske krize na ženske, zlasti vprašanje, ali in kako je kriza še dodatno povečala neenakost spolov, ter posledice, kot so večja nevarnost nasilja na podlagi spola, slabšanje zdravja mater in otrok ter revščina med starejšimi ženskami;

75. poudarja, da imajo ženske v sedanjih razmerah gospodarske krize in proračunskega varčevanja manj sredstev, da bi sebe in otroke zaščitile pred nasiljem, in da je zato še pomembneje preprečiti neposredni finančni učinek, ki ga ima nasilje nad ženskami in otroki na sodstvo ter socialne in zdravstvene storitve;

76. poudarja, da zmanjšanja sredstev negativno vplivajo na institucionalni okvir za politike o enakosti spolov, vključno z organi za enakost in organizacijami žensk; poziva države članice, naj ohranijo raven vladnega financiranja organov za enakost, projektov, zatočišč za ženske in organizacij žensk, saj so to učinkovita orodja za iskanje trajnih rešitev iz krize, ki zagotavljajo aktivno sodelovanje pri pripravi ukrepov za oživitev; ugotavlja, da zmanjšanje sredstev za organizacije žensk ogroža njihovo civilno in politično udeležbo ter je zato njihov glas v družbi še manj slišen;

77. poziva Evropski inštitut za enakost spolov k stalnemu in sistematičnemu spremljanju in ocenjevanju posledic gospodarske krize za delovne razmere žensk, ob upoštevanju diskriminacije pri zaposlovanju, povečanja delovnega bremena, pritiska in stresa na delovnem mestu ter psihičnega in psihološkega nadlegovanja; poudarja, da obstoječi podatki ne odražajo vse krutosti posledic krize za ženske; zato poziva Evropsko komisijo tudi, naj opravi oceno učinka ukrepov ekonomske politike in odzivov na sedanjo krizo z vidika spola;

78. poziva države članice, naj odločno podprejo pristop upoštevanja vidika spolov pri načrtovanju proračuna, da bi povečali enakost spolov z odpravljanjem negativnih posledic za dohodke in izdatke ter izboljšali upravljanje in prevzemanje odgovornosti, zlasti kar zadeva državne proračune;

79. poziva države članice, naj sprejmejo proračunske ukrepe, pomembne za enakost spolov;

80. poziva države članice, naj ratificirajo konvencijo Mednarodne organizacije dela o delavcih, ki delajo na domu (Konvencija 189);

81. poudarja pomen zagotavljanja ustreznega ravnovesja med varnostjo in prožnostjo na trgu dela s celovitim izvajanjem načel prožne varnosti ter odpravljanja razdrobljenosti trga dela z zagotavljanjem ustreznega socialnega varstva osebam v prehodnih obdobjih ali pri pogodbah o začasni zaposlitvi ali zaposlitvi s krajšim delovnim časom ter dostopa do usposabljanja, poklicnega razvoja in možnosti do zaposlitve s polnim delovnim časom;

82. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

OBRAZLOŽITEV

Svetovno gospodarstvo že od leta 2008 doživlja vrsto zaporednih kriz: finančno, gospodarsko in zdaj še socialno. Zadnjo zelo podcenjujejo evropske vlade, ki so najprej sprejele ukrepe za oživitev finančnih trgov in nato pripravile načrte za proračunsko varčevanje, da bi odpravile spiralo javnofinančnih primanjkljajev in se uskladile z Maastrichtsko pogodbo. Konsolidacija proračunov držav članic je močno prikrila socialno krizo, ki se je napajala iz kombinacije gospodarskih kriz in prizadeva predvsem ženske.

Leta 2008, ko se je začela gospodarska kriza, je ta imela večji takojšnji učinek na delo moških kot žensk. Te torej niso bile prve žrtve krize, vendar se je od leta 2009 učinek nanje močno povečal.

Vseeno je treba razlikovati med državami članicami in sektorji dejavnosti. Moški so delo izgubljali v industrijskem sektorju, ki se je najhitreje odzval na krizo; ženske, ki delajo predvsem v sektorju storitev, je kriza prizadela kasneje. Prav tako so bile pred krizo dlje varne mlade ženske z boljšo izobrazbo, tudi če se je vrednost njihove diplome zmanjšala, kar je vplivalo na plačo.

Evropske ženske prizadeva tiha kriza. Učinki krize so se pokazali počasneje in manj radikalno kot pri moških, vendar jih je mogoče čutiti. Vseeno bodo moški hitreje znova našli delo, medtem ko bodo varčevalni ukrepi, ki jih izvajajo javne službe, trajno vplivali na delo žensk.

Še bolj ukoreninjena je misel, da je brezposelnost moških hujša od brezposelnosti žensk.

Odbor za pravice žensk in enakost spolov je od začetka sedmega zakonodajnega obdobja različne vidike teh težav že analiziral v več poročilih.

Politike proračunskega varčevanja: dvojna kazen za ženske

Ženske, ki so bile zaradi brezposelnosti, negotovega dela in nizkih plač bolj prizadete od moških že pred krizo, zdaj čutijo učinke ukrepov, ki so jih vlade sprejele za zmanjšanje javnofinančnih primanjkljajev in so tako dejavnik prilagajanja krizi.

Ženske, ki delajo v javnem sektorju, v katerem povprečno predstavljajo skoraj 70 % zaposlenih, so glavne žrtve zmanjševanja proračunskih sredstev, za katero so se odločile vlade držav članic. V nekaterih državah članicah se je število zaposlenih v javnem sektorju zmanjšalo za 25 %[22]. Poleg tega so se v javnem sektorju zmanjšale ali zamrznile plače, pogodbe za določen čas pa pogosto niso bile podaljšane.

Drugi negativni učinek je, da so ukrepi za znižanje družinskih dodatkov, nadomestil za porodniški dopust in dodatkov za enostarševske družine povečali tveganje revščine za ženske in okrepili njihovo odvisnost od drugih družinskih članov.

Delovno mesto tistih, ki ohranijo zaposlitev, je pogosto manj kvalificirano glede na pridobljeno izobrazbo in stopnjo diplome, tako da se zaposlitev ohrani za ceno priznanja nižje kvalifikacije. Poleg tega gre pri ponujenih zaposlitvah pogosteje za pogodbe za določen čas ali za delo s krajšim delovnim časom kot za pogodbe za nedoločen čas.

Leta 2011 je s krajšim delovnim časom delalo 31,6 % žensk. Pojav ima take razsežnosti, da Evropska komisija ne govori več o delu s krajšim delovnim časom, temveč o brezposelnosti s krajšim delovnim časom[23].

Strategije, ki jih mlade ženske uporabljajo za izogibanje brezposelnosti, pogosto vključujejo daljši študij in/ali daljše usposabljanje, da bi preložile vstop na trg dela, ali pa se celo popolnoma odpovejo iskanju zaposlitve.

Za tiste, ki ohranijo zaposlitev, se postavlja vprašanje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, saj morajo delo združevati z gospodinjskimi opravili, ki jih večinoma opravljajo prav one, pogosto pa tudi s pomočjo vzdrževanim osebam (otrokom, staršem, bolnikom ali invalidom).

Različna znižanja socialnih nadomestil in zmanjševanja proračunskih sredstev za socialne infrastrukture, šolstvo, varstvo otrok, zdravstvo in oskrbo vzdrževanih oseb povzročajo, da se ta odgovornost prenaša na gospodinjstva, najpogosteje na ženske, zaradi česar opustijo plačano zaposlitev ali skrajšajo delovni čas, da bi zagotavljale storitve, ki jih država ne zagotavlja več ali ki si jih ne morejo več privoščiti.

Neformalno delo je rešitev za nekatere ženske, bodisi ker se ne morejo več spopadati s težo teh različnih bremen, bodisi ker višina plačila za zaposlitev, ki jo imajo, ne zadostuje več za poravnavo obveznosti, nastalih zaradi zvišanja davkov in znižanja socialnih nadomestil. Torej raje zapustijo trg dela in postanejo del neformalnega gospodarstva. Kombinacija teh različnih dejavnikov prispeva k nadaljevanju neenakosti med spoloma.

Priporočila za izhod iz krize

Vidik enakosti spolov je treba nujno vključiti v rešitve, ki jih bodo javni organi poiskali za krizo.

Med prvimi vzvodi delovanja sta izobraževanje in usposabljanje, tako začetno kot vseživljenjsko, da bi se lahko prilagodili spremembam na trgu dela. Zaposlitvene možnosti za prihodnja leta kažejo, da bo izginilo 15 % delovnih mest z nižjimi kvalifikacijami, medtem ko bo 15 % novoustvarjenih delovnih mest zahtevalo visoke kvalifikacije[24]. Zato je treba nujno premisliti o vseh izobraževalnih politikah in pri tem upoštevati posebno mesto žensk.

V teh razmerah je treba uporabiti Evropski socialni sklad in tudi vse druge evropske programe, da bi omogočili večje socialno vključevanje z vstopanjem na trg dela.

Pomembno je poudariti, kako negativne posledice so imele omejitve proračunskih sredstev za usklajevanje poklicnega in družinskega življenja ter da to prizadene predvsem samohranilce, najpogosteje ženske. Boljše zagotavljanje načinov varstva otrok z razvojem jasli v podjetjih in med podjetji bo pripomoglo k zadrževanju žensk na trgu dela. Te rezultate je mogoče doseči predvsem s kolektivnimi pogajanji s socialnimi partnerji.

Kriza je bila dejavnik, ki je še poslabšal nasilje nad ženskami (nadlegovanje, nasilje na delovnem mestu in nasilje med zakoncema). Zmanjševanja proračunskih sredstev ne smejo ogroziti financiranja programov in društev za boj proti nasilju.

Treba je poudariti, kako pomembna je vloga žensk pri izhodu iz krize ter da so predlogi Evropske komisije o uravnoteženi zastopanosti spolov v vodstvih podjetij korak v pravo smer. Poleg tega je treba sprejeti sveženj ukrepov za izboljšanje položaja žensk v družbi, da bi bile bolj vključene v sprejemanje političnih in gospodarskih odločitev.

Na koncu velja poudariti ključno vlogo Komisija za zagotovitev, da bodo cilji in zaveze glede enakosti spolov upoštevani v politikah zaposlovanja in ekonomskih politikah EU. Komisija mora izkoristiti tudi načrte za oživitev gospodarstva, da bi okrepila pravice žensk, enakost spolov pa vključila v vse vidike večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020.

30.1.2013

MNENJE Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve

za Odbor za pravice žensk in enakost spolov

o vplivu gospodarske krize na enakost spolov in pravice žensk

(2012/2301(INI))

Pripravljavka mnenja: Gabriele Zimmer

POBUDE

Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve poziva Odbor za pravice žensk in enakost spolov kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1. poudarja pomen vodilne pobude z naslovom Evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti; poziva države članice k polnemu izkoristku programa Evropa za državljane in prihajajočega programa za socialne spremembe in inovacije, zlasti v zvezi z učinkovitim izvajanjem ciljev za enakost spolov; poudarja pomen programa Daphne III, zlasti v zvezi z zaščito žensk pred vsemi oblikami nasilja in doseganjem visoke ravni zdravstvenega varstva, blaginje in socialne kohezije; poziva države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za dostopnost Evropskega socialnega sklada, ki ima prek politik izobraževanja in usposabljanja pomembno vlogo na področju poklicnega vključevanja, in izkoristijo razpoložljiva sredstva za ciljne programe proti revščini;

2. poziva Komisijo in države članice, naj v vse politike, zlasti v sektorju zaposlovanja, vključijo splošni pristop enakosti spolov, da bi olajšali zaposlovanje žensk, in naj ta pristop vključijo v smernice EU za zaposlovanje; Komisijo in države članice tudi poziva, naj zagotovijo enakost spolov pri ekonomskem upravljanju, trajnostnem razvoju in zelenih delovnih mestih, poklicnem izobraževanju in usposabljanju, migracijah, sodelovanju in razvoju, zdravstvu in varnosti ter ukrepih, ki se načrtujejo ali izvajajo za premagovanje ali omejitev učinkov krize ter s tem povezanih varčevalnih ukrepov;

3. poziva države članice, naj preučijo in poudarijo takojšnje in dolgoročne učinke gospodarske krize na ženske, zlasti vprašanje, ali in kako je kriza še dodatno povečala neenakost spolov, ter s tem povezane posledice, kot so večja nevarnost seksističnega nasilja, slabšanje zdravja mater in otrok ter revščina med ženskami v starosti;

4. poziva Komisijo, naj preuči nadaljnje prilagoditve strukturnih skladov, da se zagotovi dodatna podpora za področja, na katerih se zaposlujejo ženske in ki jih utegne prizadeti kriza, ter podpora za varstvo otrok, usposabljanje in dostop do zaposlitve;

5. ugotavlja, da je stopnja brezposelnosti pri ženskah v mnogih državah članicah vztrajno višja kot pri moških, kar še veča izzive, s katerimi se na trgu dela srečujejo ženske, vključno z neposredno in posredno diskriminacijo, večplastno diskriminacijo ranljivih žensk, kot so invalidke, obstojem „steklenega stropa“, razlikami v plačah med spoloma, delom s krajšim delovnim časom, negotovimi delovnimi razmerami, revščino zaposlenih, visoko koncentracijo v neformalnem sektorju z nižjimi dohodki, izkoriščanjem delavcev na domu, med katerimi je večina migrantk, slabšo socialno zaščito in nezadostnimi pravicami do pokojnine, ki so posledica omenjenih dejavnikov, drastičnim preoblikovanjem socialnega varstva, ki negativno vpliva na revne družine in starše samohranilce, ter sistemih obdavčevanja, ki negativno vplivajo na ženske; poziva države članice, naj začnejo odpravljati segmentacijo trga dela, da bi spodbudile dostop žensk do kakovostne zaposlitve z dostojnimi plačami in primerno socialno zaščito;

6. ker bodo sedanji učinki krize dolgoročno vplivali na ženske zaradi zelo razdrobljenega trga dela na podlagi spola, na katerem so ženske zaposlene predvsem v sektorjih, za katere so značilne nizke plače, neformalna zaposlitev in zaposlitev s skrajšanim delovnim časom, kar neposredno vpliva na njihove pokojninske prispevke; poudarja, da je treba odpraviti razdrobljenost trga dela in temeljne vzroke feminizacije revščine z zagotavljanjem ustreznega socialnega varstva v prehodnih obdobjih ter pri pogodbah o zaposlitvi za določen čas ali zaposlitvi s krajšim delovnim časom ter dostopa do usposabljanja, poklicnega razvoja in možnosti zaposlitve s polnim delovnim časom; poziva k opredelitvi najboljše prakse in pripravi priporočil za države članice glede nacionalnih ukrepov vključevanja ali ponovnega vključevanja žensk na trg dela in splošneje za izkoreninjenje revščine in socialnega izključevanja žensk in otrok;

7. ugotavlja, da utegnejo varčevalni ukrepi, kot je zmanjšanje odhodkov za storitve socialnega in zdravstvenega varstva na nacionalni ravni, v prvi vrsti vplivati na ženske in dekleta; poudarja, da splošne neenakosti spolov prispevajo k temu, da ženske pogosto prevzamejo izključno odgovornost za otroke in bolne družinske člane, in torej zmanjšanje vladne podpore povečuje neplačano delovno obremenitev za ženske;

8. ugotavlja, da znaša razlika v plačah med moškimi in ženskami skoraj 17 %; poziva države članice, naj zagotovijo enake plače za enako delo za moške in ženske ter odpravijo diskriminacijo na podlagi spola; poziva Komisijo, naj čim prej pripravi osnutek direktive z ukrepi za premostitev razlik v plačah med spoloma za enako ali enakovredno delo;

9. poudarja, da pravic žensk ne bi smeli obravnavati, razumeti ali uresničevati kot konkurenčne pravice moških, saj je izboljšanje storitev varstva in nege ter javnih storitev za družine pogoj za udeležbo moških in žensk na trgu dela; poudarja, da je treba spodbujati delitev družinskih in gospodinjskih obveznosti; poziva države članice, naj uvedejo ali izboljšajo obstoječe ukrepe za premostitev diskriminacije na podlagi spola in neenako delitev vlog, kot je spodbujanje moških, da prevzamejo skrb za otroke, bolne ali invalidne sorodnike;

10. poudarja pomen reforme makroekonomske in socialne politike ter politike trga dela, da se zagotovi ekonomska in socialna pravičnost za ženske, razvijejo strategije za spodbujanje pravične porazdelitve bogastva, zagotovijo minimalni prihodki in dostojne plače ter pokojnine, zmanjšajo razlike v plačah med spoloma, ustvari več visokokakovostnih delovnih mest za ženske s pravicami, na podlagi katerih bodo lahko koristile javne storitve visokega standarda, ter izboljšajo socialno varstvo in storitve na lokalni ravni, kot so jasli, vrtci in druge oblike predšolske vzgoje, dnevni centri, prostočasne dejavnosti v okviru lokalne skupnosti, storitve v pomoč družinam in medgeneracijski centri;

11. meni, da je enakost med moškimi in ženskami temeljni evropski cilj in mora biti ena od glavnih rešitev za premostitev sedanje gospodarske in finančne krize;

12. ugotavlja, da imajo razlike med moškimi in ženskami pri zaposlovanju, plačah, prekinitvi poklicne poti in zaposlitvi s skrajšanim delovnim časom zaradi družinskih obveznosti hude posledice za izračun pokojnin in do so pokojnine žensk zato pogosto nižje pokojnine in so bolj izpostavljene tveganju revščine; poziva države članice, naj pregledajo svoje sisteme socialnega varstva z namenom individualizacije pravic v okviru pokojninskih in socialnih shem, s čimer bi izničili „prednost hranitelja“ in zagotovili enake pokojninske pravice;

13. ugotavlja, da so pogajanja o plačah zaradi krize vse bolj decentralizirana in da segregacija na podlagi spola spodkopava pogajanja o kolektivnih pogodbah; priznava vlogo, ki jo lahko imajo socialni partnerji, zlasti sindikati, za to, da se to vprašanje vključi med točke pogajanj;

14. poziva države članice, naj spodbujajo aktivno politiko trga dela, odločen socialni dialog, delovne standarde in socialno zaščito in tako zaščitijo pravice žensk, vključno z migrantkami, ter preprečijo prisilno delo in odpravijo neprijavljeno delo;

15. poziva države članice, naj ratificirajo konvencijo Mednarodne organizacije dela o delavcih, ki delajo na domu (Konvencija 189);

16. poudarja pomen aktivnih politik trga dela, inšpekcijskih pregledov dela in socialnega dialoga ter nadgradnje spretnosti, da se spodbudi prehod na zeleno gospodarstvo;

17. poziva države članice, naj s posebnimi programi spodbujajo dejavno in ponovno vključevanje žensk na trg dela ter ustvarijo posebne možnosti za vseživljenjsko učenje, da omogočijo pridobivanje spretnosti in kvalifikacij, kot so opolnomočenje, krepitev zaupanja in gradnja zmogljivosti, ki so potrebni za uresničitev socialnih in zaposlovalnih ciljev iz strategije Evropa 2020;

18. poziva države članice, naj zagotovijo udeležbo žensk pri odločanju o odzivih politike na krizo ter sprejmejo ukrepe, potrebne za spodbujanje večje stopnje zaposlenosti med ženskami, kot so brezplačen in enakopraven dostop do cenovno dostopnega javnega in zasebnega otroškega varstva za otroke vseh starostnih skupin in storitev nege vzdrževanih oseb s primernim delovnim časom; poziva k primernim ureditvam porodniškega, očetovskega in starševskega dopusta ter k podpori pobudam podjetij za omogočanje prožnega delovnega časa in notranjih storitev otroškega varstva ter za dodelitev več sredstev za izobraževanje, programe vseživljenjskega učenja ter programe poklicne kvalifikacije in prekvalifikacije ter uvedbe primerne podpore za družinske člane, ki skrbijo za svojce, vključno z nadomestno oskrbo;

19. poziva EU in države članice, naj razvijejo politike in programe za spodbujanje usklajenosti družinskega in poklicnega življenja; poudarja, da je treba vlagati v cenovno dostopne univerzalne kakovostne storitve, kot so celodnevno otroško varstvo, celodnevna šola in oskrba starejših, ki omogočajo spodbujanje enakosti spolov in boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter ustvarjajo pogoje za vstop ali ponovni vstop na trg dela;

20. poudarja, da ženske pogosto v krizi med prvimi ostanejo brez službe ali se morajo soočiti z zmanjšanjem dohodka; zato meni, da je zaščita sektorjev, v katerih so v glavnem zaposlene ženske, nujen ukrep, da se odpravijo prvotni učinki gospodarske krize in zagotovi dolgoročna stabilnost;

21. obžaluje, da povečanje udeležbe žensk na trgu dela ni zajeto v letnem pregledu rasti za leto 2013, čeprav je to eden od krovnih ciljev strategije Evropa 2020; poziva Svet, naj pri sprejemanju letošnjih smernic ekonomske politike v okviru evropskega semestra doda spodbujanje udeležbe žensk na trgu dela;

22. poziva tudi države članice, naj oblikujejo politike za poklicno usposabljanje;

23. poudarja, da je treba zmanjšati učinke gospodarske in finančne krize na družine (zlasti ob upoštevanju primerov, ko sta partnerja razvezana, ali razmer, ko za otroke skrbijo sorodniki ali ustanove), vključno s starši samohranilci, ob upoštevanju, da gospodinjska opravila ponavadi prevzemajo ženske;

24. ugotavlja, da so v stopnjah zaposlenosti žensk razlike med državami članicami, saj se raztezajo od 48,6 % do 77,2 %, ter meni, da so za posamezne primere potrebni specifični ukrepi, da bi se dosegli cilji iz strategije Evropa 2020;

25. poudarja, da je treba spodbujati podjetništvo med ženskami, tako da se jih spodbuja k ustanavljanju lastnih podjetij in se jim omogoči dostop do financiranja;

26. opozarja, da bi se lahko zaradi sedanje krize povečala nevarnost nasilja nad ženskami v družini;

27. je zaskrbljen zaradi globokih rezov v javno porabo, ki so posledica uvedbe varčevalnih ukrepov, ti pa so sprožili hudo krčenje delovnih mest in storitev v javnem sektorju, zaradi česar so zlasti ženske prisiljene zamenjati plačano delo za brezposelnost ali neplačano delo in izpostavljene še večjim tveganjem revščine;

28. vztraja, da je treba sprejeti ukrepe za zmanjšanje segregacije na podlagi spola na trgu dela, in sicer horizontalno (prevelika zastopanost žensk v poklicih z manjšimi dohodki) in vertikalno (premajhna zastopanost žensk na vplivnih in vodilnih položajih); poudarja, da so negotove delovne razmere še vedno povezane s vprašanjem spolov, ne samo v sektorjih z nezahtevnimi kvalifikacijami in delovnimi mesti, ki zahtevajo nizke kvalifikacije, ampak tudi pri poklicih, ki zahtevajo visoko izobrazbo, kot velja za negotova delovna mesta v akademskem svetu, kategoriji, v kateri je zastopanih več žensk;

29. poudarja, da imajo ženske v sedanjih razmerah gospodarske krize in proračunskega varčevanja manj sredstev, da bi sebe in otroke zaščitile pred nasiljem, in ker je še pomembneje preprečiti neposredni finančni učinek, ki ga ima nasilje nad ženskami in otroki na sodstvo ter socialne in zdravstvene storitve;

30. opozarja države članice, da so potrebni ukrepi za izboljšanje dohodka, vključno s pripravo shem minimalnega dohodka in programi socialne pomoči za osebe, ki težko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe, zlasti take z otroki ali odgovornostjo oskrbe in varstva, še posebej pa starši samohranilci.

31. poudarja, da je treba oceniti učinek na enakost spolov in upoštevati enakost spolov pri načrtovanju proračuna pri vseh sprejetih ukrepih in pri vseh skladih, ki se uporabljajo za premagovanje gospodarske krize, zlasti Evropski socialni sklad, poziva države članice, naj odločno podprejo pristop upoštevanja vidika spolov pri načrtovanju proračuna, da bi povečali enakost spolov z odpravljanjem negativnih posledic za dohodke in izdatke ter izboljšali upravljanje in prevzemanje odgovornosti, zlasti kar zadeva državni proračun;

32. poudarja pomen vlaganja v enakost žensk in spolov;

33. je zaskrbljen zaradi položaja žensk, ki živijo na podeželju, kjer se je dostop do vrste storitev poslabšal; poziva države članice, naj zagotovijo delujoč javni prevoz, medicinsko pomoč in druge osnovne storitve na podeželskih območjih, da bi se zmanjšalo preseljevanje v mesta in preprečila marginalizacija obrobnih območij;

34. poziva države članice, naj izboljšajo udeležbo žensk na vseh ravneh odločanja;

35. poziva Komisijo in države članice, naj z ukrepi izboljšajo spodbujanje podjetništva žensk, tudi s finančno podporo za podjetnice;

36. poudarja, da ženske v času krize veliko blaga ali storitev, za katere so bile nekoč plačane, proizvedejo ali opravijo doma brez plačila; zato poudarja, da je treba pripraviti celovitejše uradne statistike, ki bodo vključevale tudi neplačano delo, da bo mogoče v celoti oceniti učinek krize in varčevalnih ukrepov za položaj žensk in moških na trgu dela.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	24.1.2013
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	37 1 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Georges Bach, Edit Bauer, Heinz K. Becker, Phil Bennion, Pervenche Berès, Vilija Blinkevičiūtė, Milan Cabrnoch, David Casa, Alejandro Cercas, Minodora Cliveti, Marije Cornelissen, Emer Costello, Andrea Cozzolino, Frédéric Daerden, Sari Essayah, Marian Harkin, Nadja Hirsch, Stephen Hughes, Ádám Kósa, Jean Lambert, Patrick Le Hyaric, Thomas Mann, Elisabeth Morin-Chartier, Csaba Őry, Siiri Oviir, Silvana Rapti (Sylvana Rapti), Licia Ronzulli, Elisabeth Schroedter, Joanna Katarzyna Skrzydlewska, Jutta Steinruck, Traian Ungureanu, Andrea Zanoni
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Malika Benarab-Attou, Sergio Gutiérrez Prieto, Richard Howitt, Paul Murphy, Ria Oomen-Ruijten, Gabriele Zimmer
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Jens Nilsson

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	19.2.2013
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	20 1 4
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Regina Bastos, Marije Cornelissen, Iratxe García Pérez, Mikael Gustafsson, Mary Honeyball, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Constance Le Grip, Astrid Lulling, Ulrike Lunacek, Elisabeth Morin-Chartier, Krisztina Morvai, Siiri Oviir, Antonija Prvanova (Antonyia Parvanova), Joanna Senyszyn, Joanna Katarzyna Skrzydlewska, Marc Tarabella, Britta Thomsen, Inês Cristina Zuber
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Minodora Cliveti, Silvia Costa, Anne Delvaux, Marija Gabriel (Mariya Gabriel), Nicole Kiil-Nielsen, Licia Ronzulli, Angelika Werthmann

[1] UL L 376, 27.12.2006, str. 36.
[2] UL L 204, 26.7.2006, str. 23.
[3] UL L 373, 21.12.2004, str. 37.
[4] Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0371.
[5] Sprejeta besedila, P6_TA(2010)0306.
[6] Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0231.
[7] UL C 70E, 8.3.2012, str. 1.
[8] Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0085.
[9] Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0086.
[10] Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0330.
[11] Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0367.
[12] Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0458.
[13] Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0069.
[14] Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0225.
[15] Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0321.
[16] Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0322.
[17] Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0092.
[18] Eurostat: 23 % državljanov EU v letu 2010 ogroža revščina ali socialna izključenost – številka 9/2012.
[19] OECD, Družbeni pregled leta 2011, Socialni kazalniki OECD, @OECD2011.
[20] Eurostat: stopnja zaposlenosti žensk, EU-27.
[21] Eurostat: harmonizirana stopnja brezposelnosti za moške in ženske – september 2012, Evropska unija.
[22] Mednarodni urad za delo, Poročilo o mednarodnih trendih zaposlovanja v letu 2012, str. 20.
[23] Evropska komisija, Poročilo o enakosti žensk in moških – 2010.
[24] Resolucija Evropskega parlamenta z dne 26. oktobra 2011 o programu za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta, P7_TA(2011)0466.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov