POROČILO o pripravi večletnega finančnega okvira za financiranje sodelovanja EU za afriške, karibske in pacifiške države ter čezmorske države in ozemlja za obdobje 2014–2020 (11. Evropski razvojni sklad)
27.2.2013 - 2012/2222(INI).
Odbor za razvoj
Poročevalec: Patrice Tirolien
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o pripravi večletnega finančnega okvira za financiranje sodelovanja EU za afriške, karibske in pacifiške države ter čezmorske države in ozemlja za obdobje 2014–2020 (11. Evropski razvojni sklad)
Evropski parlament,
– ob upoštevanju sporazuma iz Cotonouja med afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami (AKP) ter Evropsko skupnostjo (ES) in njenimi državami članicami, podpisanega 23. junija 2000[1],
– ob upoštevanju dela IV Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in sklepa o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj z dne 27. novembra 2001[2], s katerim se je Evropski uniji (prej ES) pridružila vrsta čezmorskih držav in ozemelj,
– ob upoštevanju predloga sklepa Sveta o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj Evropski uniji (sklep o pridružitvi) (COM(2012) 0362), ki ga je Komisija sprejela 16. julija 2012 in je zdaj v fazi pogajanj v Svetu,
– ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Priprava večletnega finančnega okvira za financiranje sodelovanja EU za afriške, karibske in pacifiške države ter čezmorske države in ozemlja za obdobje 2014–2020 (11. Evropski razvojni sklad)“ z dne 7. decembra 2011 (COM(2011)0837),
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. oktobra 2011 z naslovom „Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe (COM(2011)0637),
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. junija 2001 z naslovom „Programme of Action for the mainstreaming of gender equality in Community Development Co-operation“ (Akcijski program za vključevanje načela enakosti spolov v razvojnem sodelovanju Skupnosti) (COM (2001)0295),
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. septembra 2012 z naslovom „Korenine demokracije in trajnostnega razvoja: sodelovanje Evrope s civilno družbo na področju zunanjih odnosov“ (COM(2012)492),
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. junija 2011 z naslovom „Proračun za strategijo Evropa 2020“ (COM(2011)0500),
– ob upoštevanju evropskega soglasja o razvoju z dne 20. decembra 2005 ter evropskega časovnega načrta za razvoj in smernic, ki so nastale na njegovi osnovi,
– ob upoštevanju evropskega soglasja o humanitarni pomoči z dne 18. decembra 2007,
– ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 29. junija 2012 in 15. oktobra 2012,
– ob upoštevanju člena 32 Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki jo je Evropska unija ratificirala 23. decembra 2010,
– ob upoštevanju resolucije skupne parlamentarne skupščine AKP-EU o vključevanju invalidnih oseb v državah v razvoju (ACP-EU/100.954/11),
– ob upoštevanju akcijskega načrta Evropske unije za enakost spolov in krepitev vloge žensk pri razvoju (2010–2015),
– ob upoštevanju smernic Evropske unije o nasilju nad ženskami in dekleti ter o boju proti vsem vrstam diskriminacije proti njim,
– ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj ter mnenj Odbora za proračun in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0049/2013),
A. ker bo notranji sporazum o ustanovitvi 10. razvojnega sklada potekel 31. decembra 2013 in ker je Komisija v svoje sporočilo (COM(2011)837) vključila osnutek notranjega sporazuma, ki bo s 1. januarjem 2014 nadomestil obstoječega;
B. ker o osnutku notranjega sporazuma za obdobje 2014–2020 trenutno potekajo pogajanja v Svetu, brez udeležbe Parlamenta; ker Parlamentu nič ne preprečuje, da bi pripravil samoiniciativno poročilo o 11. Evropskem razvojnem skladu (ERS) na podlagi sporočila Komisije, ki vsebuje osnutek notranjega sporazuma;
C. ker Komisija leta 2014 še ne predvideva vključitve ERS v proračun EU, temveč naj bi se to zgodilo šele leta 2021, kar je vredno velikega obžalovanja; ker bi se bilo treba na to vključitev pripraviti že zdaj, da ne bo vodila k zmanjšanju sredstev, dodeljenih za partnerstvo AKP-EU in razvojno pomoč nasploh;
D. ker je treba za 11. ERS nameniti dovolj sredstev, da bo Unija lahko izpolnila zaveze, ki jih je sprejela na mednarodni ravni v zvezi z razvojem, in razvojni pomoči namenila 0,7 % svojega BDP ter prispevala k uresničitvi razvojnih ciljev tisočletja;
E. ker poročila o uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja kažejo na neenakomeren napredek in ker zlasti razvojni cilji tisočletja na področju zdravja mater in otrok v državah AKP ne bodo doseženi do leta 2015;
F. ker finančni predlogi za obdobje 2014–2020, o katerih se trenutno razpravlja v Svetu, zbujajo skrb za prihodnost evropske razvojne politike ter povezav čezmorskih držav in ozemelj z EU;
G. ker je pomoč EU vse bolj učinkovita, čeprav je še vedno potreben precejšen napredek, in ker ukrepe Unije za mednarodno solidarnost podpira več kot tri četrtine evropskih državljanov;
H. ker so inovativne oblike financiranja nujno potrebne za povečanje uradne razvojne pomoči, saj bodo zagotovile, da bosta bolj enakovredno prispevala tudi gospodarski in finančni sektor;
I. ker donatorji od partnerskih držav ne bi smeli zahtevati, da spoštujejo načelo demokratičnega prevzemanja odgovornosti, če jim hkrati ne zagotavljajo potrebnih finančnih sredstev za utrditev institucij in javnih služb;
J. ker morajo države v razvoju nujno vzpostaviti sistem javnih financ, ki bo ustrezal plačilni sposobnosti njihovih državljanov;
K. ker je Komisija v svojem sporočilu o agendi za spremembe pozvala k uporabi načela diferenciacije pri dodeljevanju sredstev za evropsko razvojno politiko, katere del je 11. ERS, hkrati pa uvedla še načela tematske osredotočenosti, kombiniranja nepovratnih sredstev in posojil ter podpore zasebnemu sektorju;
L. ker se z evropskim soglasjem o razvoju in sporazumom iz Cotonouja priznava osrednja vloga organizacij civilne družbe ter lokalnih in regionalnih oblasti pri ukrepanju zoper revščino in prizadevanjih za dobro upravljanje;
M. ker se s predlogom sklepa o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj priznava poseben položaj čezmorskim državam in ozemljem, ki se srečujejo z drugačnimi težavami kot države AKP; ker se tako čezmorske države in ozemlja ne bi smela več financirati iz ERS, temveč iz priložnostnega finančnega instrumenta v proračunu EU;
N. ker Sporazum 2000/483/ES o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, ki je bil 23. junija 2000 podpisan v Cotonouju, določa, da je treba položaj žensk in vprašanja spolov sistematično upoštevati na vseh področjih – političnem, gospodarskem in socialnem;
O. ker akcijski načrt Evropske unije priznava pomen udeležbe žensk in enakosti spolov za razvoj partnerskih držav ter uresničenje razvojnih ciljev tisočletja; ker je enakost spolov ena od prednostnih nalog za ukrepe EU v sklopu agende za spremembe;
Cilji 11. ERS
1. ugotavlja, da je glavni cilj evropske razvojne politike (po členu 208 PDEU), sporazuma iz Cotonouja in evropskega soglasja za razvoj zmanjšati in nazadnje izkoreniniti revščino; zato vztraja, da mora vsaj 90 % sredstev, dodeljenih državam AKP iz 11. ERS, izpolnjevati merila za uradno razvojno pomoč, kot jih je določil odbor za razvojno pomoč Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD);
2. meni, da je treba za uresničitev tega cilja bistveno okrepiti prizadevanja v zvezi z razvojnimi cilji tisočletja, pri katerih je bilo doseženega najmanj napredka, zlasti tistimi v zvezi z osnovnimi socialnimi sektorji ter enakostjo moških in žensk, kot je to določeno v členih 22, 25 in 31 sporazuma iz Cotonouja; potrjuje podporo pobudi in pogodbam o razvojnih ciljih tisočletja ter Komisijo in države članice poziva, naj v dogovoru z državami AKP 20-odstotni delež 11. ERS dodelijo za zagotavljanje osnovnih socialnih storitev, zlasti na področjih zdravja in osnovnega izobraževanja, da bi tako zagotovili uresničitev razvojnih ciljev tisočletja 2, 3, 4, 5 in 6, pa tudi preostalih obveznosti v zvezi z razvojem, ki so bile določene na mednarodni ravni; v zvezi s tem zahteva, naj kazalniki učinkovitosti, vezani na spol, ki jih predlaga akcijski program za vključevanje načela enakosti spolov v razvojno sodelovanje Unije, veljajo za 11. ERS in njegovo načrtovanje, da se zagotovi ustrezno izvajanje in spremljanje posebnih ukrepov ter spodbujanje enakosti spolov v vseh programih;
3. poziva Komisijo in države partnerice, naj prednostno podprejo izboljšave zdravstvenega sistema, da bo na voljo osnovno zdravstveno varstvo za matere in otroke ter reproduktivno zdravstvo, zlasti pa naj namenijo pozornost najrevnejšemu prebivalstvu in boju proti virusu HIV/aidsu, saj gre za razvojne cilje tisočletja, katerih napredek v številnih državah AKP ni dosegel pričakovanj;
4. meni, da je za izpolnjevanje tega cilja osrednjega pomena, da se v vse projekte, ki so namenjeni odpravljanju revščine, tako v fazi načrtovanja in izvajanja kot v fazi ocenjevanja, vključuje najbolj ranljive družbene skupine, kot so ženske, otroci in invalidi, vendar ne samo njih;
5. pozdravlja namen Komisije, da na področju socialnega varstva v državah v razvoju deluje bolj strateško in usklajeno, ter poziva, naj se v partnerstvu z državami AKP razvija celostna politika socialnega varstva, ki naj upošteva tudi podporo osnovnim mehanizmom za ustvarjanje temeljev socialne varnosti v okviru 11. ERS;
Spodbujanje gospodarskega in družbenega razvoja čezmorskih držav in ozemelj
6. opozarja, da se s sredstvi ERS ne financira le partnerstvo AKP-EU, temveč tudi pridruževanje čezmorskih držav in ozemelj EU, ki vključuje zlasti 26 čezmorskih držav in ozemelj;
7. pozdravlja dejstvo, da predlog sklepa o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj navaja, da je potrebno novo, trajnostno partnerstvo s slednjimi, ki naj temelji na štirih novih ciljih:
– povečanje konkurenčnosti čezmorskih držav in ozemelj;
– okrepitev njihove sposobnosti prilagajanja,
– zmanjšanje njihove izpostavljenosti,
– spodbujanje sodelovanja z drugimi partnerji;
8. obžaluje, da v proračun Unije ni vključen finančni instrument za čezmorske države in ozemlja, ki bi omogočal izvajanje demokratičnega in preglednega nadzora na dodeljenimi sredstvi;
9. poziva k tesnejšemu sodelovanje med najbolj oddaljenimi regijami, državami AKP in tretjimi državami, ki mejijo na čezmorske države in ozemlja, ter h kombinirani uporabi različnih finančnih instrumentov in programov, ki veljajo za te regije in države, pa tudi k večji udeležbi čezmorskih držav in ozemelj ter najbolj oddaljenih regij na plenarnih zasedanjih skupne parlamentarne skupščine AKP-EU v vlogi opazovalk, ob upoštevanju poslovnika skupščine;
Vključitev v proračun in finančna sredstva
10. znova poziva k vključitvi Evropskega razvojnega sklada v proračun v naslednjem programskem obdobju in samodejno od leta 2021 ter k popolnem prenosu v oddelek 4 političnega in varnostnega odbora (Evropa v svetu), saj bi to prispevalo k učinkovitejšemu spodbujanju prednostnih nalog Unije in tematske podpore ter povečalo demokratični nadzor, prepoznavnost in predvidljivost, pa tudi skladnost ukrepov EU kot največjega donatorja razvojne pomoči na svetu;
11. poziva Komisijo, naj vključitev ERS v proračun pripravi pod najboljšimi pogoji, naj Parlament redno obvešča o teh pripravah in naj se izčrpno posvetuje z državami AKP, da bo zagotovila njihovo udeležbo pri prihodnjem izvajanju ERS;
12. pozdravlja dejstvo, da se razdelitveni ključi držav članic, ki sodelujejo v 11. ERS, približujejo ključem, ki veljajo za proračun Unije, ter pozdravlja tudi uskladitev trajanja načrtovanja 11. ERS z obdobjem izvajanja večletnega finančnega okvira Unije;
13. podpira predlog Komisije o dodelitvi skupnega zneska v višini 30.319.000.000 EUR (v cenah za leto 2011) za 11. ERS ter želi, da bi zneski za 11. ERS in druge instrumente sodelovanja, vključno z instrumentom za razvojno sodelovanje, omogočili ohranjanje uradne razvojne pomoči Unije na trenutni ravni ali celo njeno povečanje in da bi tako pripomogli k uresničitvi skupnega cilja držav članic Unije o zagotovitvi 0,7 % njihovega BDP za uradno razvojno pomoč;
14. glede na veliko izpostavljenost nekaterih držav AKP nesrečam poudarja, da je v razvojnih programih, ki jih financira ERS, treba vlagati v zmanjšanje tveganja nesreč; poudarja, da so ta vlaganja nujna, da se zmanjšajo potrebe zaradi nastalih izrednih razmer ter da se poveča odpornost držav AKP;
15. globoko obžaluje, da so se države članice 8. februarja 2013 dogovorile o 11-odstotnem zmanjšanju proračuna za 11. ERS, ki ga je julija 2012 predlagala Komisija; opozarja na očitno navzkrižje med večkrat ponovljenimi zavezami Sveta glede izpolnjevanja razvojnih ciljev do leta 2015 in občutnim zmanjšanjem sredstev za mednarodno razvojno sodelovanje tako v državnih proračunih kot v proračunu Unije;
16. meni, da bodo zaradi takih proračunskih rezov Unija in njene države članice kot najpomembnejše donatorke uradne razvojne pomoči nosile velik del odgovornosti, če cilj o prepolovitvi revščine v svetu ne bo dosežen do leta 2015;
17. poudarja, da je pomembno imeti proračun Unije, ki bo kos izzivom, zlasti v času krize, saj omogoča financiranje, ki na nacionalni ravni ne bi bilo izvedljivo, še zlasti financiranje razvoja; zato odločno poziva, da je treba poiskati nove lastne vire, kot je davek na finančne transakcije, da proračun Unije ne bo odvisen samo od ravni sredstev za plačila;
18. želi, da je ne glede na razdelitvene ključe in končne zneske za 11. ERS delež, ki bo pri razdelitvi skupnih sredstev ERS namenjen čezmorskim državam in ozemljem, enak znesku, ki ga predlaga Komisija;
19. poziva k temu, da se v 11. ERS za program med državami AKP in regionalno povezovanje nameni enak delež sredstev kot v 10. ERS, hkrati pa je treba zagotoviti nedodeljena in prožna proračunska sredstva ter čim večjo združljivost s prihodnjim vseafriškim programom, predvidenim v okviru prihodnjega instrumenta za razvojno sodelovanje, saj bodo ta sredstva delno služila za financiranje nove sheme za blažitev zunanjih pretresov mednarodnih razsežnosti (zlasti finančne, prehranske ali humanitarne krize), ki bi lahko prizadeli katero od držav AKP, ter nujne humanitarne pomoči; poudarja pomen teh programov, ki državam AKP pomagajo povečati pripravljenost na izredne razmere, njihovo odpornost ter usklajenost med nujno pomočjo, okrevanjem in razvojem;
20. meni, da je treba približno 5 % sredstev 11. ERS nameniti za podporne stroške Komisije, da se tako zagotovi učinkovito upravljanje tega instrumenta;
Reforma evropske razvojne politike in 11. ERS
21. opozarja, da mora sporazum iz Cotonouja ostati glavni referenčni okvir za 11. ERS;
22. meni, da je lahko konkretno izvajanje načela diferenciacije pri dostopu do sredstev 11. ERS pozitivno le, če se to načelo ponderira z indeksom ranljivosti, ki dopolnjuje merilo BDP ter združuje nacionalni indeks merjenja revščine in neenakosti, pri čemer se upošteva poseben položaj majhnih otoških držav v razvoju, v skladu z zadnjim odstavkom člena 2 sporazuma iz Cotonouja; opozarja, da bodo partnerske države AKP to načelo sprejele le, če se bo vzdrževal tesen politični dialog;
23. vendar hkrati priznava, da je v okviru političnega dialoga uporaba načela diferenciacije nujno potrebno sredstvo, ki lahko spodbuja države AKP s srednjimi in višjimi srednjimi dohodki k vzpostavitvi socialne države ter oblikovanju državnih politik za prerazporeditev bogastva in boj proti revščini in neenakosti;
24. kljub temu vztraja, da je treba vse nacionalne proračune v okviru 11. ERS ohraniti na sedanji ravni, saj ima lahko evropska razvojna pomoč še vedno odločilen učinek v nekaterih državah AKP s srednjimi in višjimi srednjimi dohodki, kot podpora reformam za zmanjševanje neenakosti;
25. meni, da je treba pri diferenciaciji upoštevati tudi poseben položaj nestabilnih držav, pri čemer velja načelo, da ima propad države za njene prebivalce zelo negativne posledice, ki izničijo napredek, dosežen na področju razvoja; poudarja, da je ponovna vzpostavitev vladavine prava v propadli državi veliko dražja in dolgotrajnejša kot okrepljena podpora državam, ki se opredelijo kot nestabilne, zato v zvezi s tem vztraja, da se v okviru načrtovanja 11. ERS nameni posebna pozornost območju Sahela in Afriškemu rogu;
26. ugotavlja, da agenda za spremembe vsebuje nove predloge, zlasti kombiniranje nepovratnih sredstev in posojil ter podporo zasebnemu sektorju; ugotavlja, da si je treba s temi mehanizmi prednostno prizadevati za to, da se državljanom držav v razvoju zagotovi izhod iz revščine in odvisnosti od pomoči ter prispeva h krepitvi zasebnega sektorja v državah AKP, saj bi lahko v nasprotnem primeru spodbudili neuravnotežen razvoj in rast; poziva Komisijo, naj Evropski parlament seznani z rezultati študije o sodelovanju zasebnega sektorja pri razvijanju in širjenju dejavnosti kombiniranja subvencij in posojil EU, ki jo je nedavno naročila;
27. priznava, da zaradi vse redkejših javnih virov novi načini financiranja, na primer kombinacija subvencij in posojil, prinašajo nekatere prednosti; kljub temu poziva Komisijo in Evropsko investicijsko banko, naj pripravita temeljite in neodvisne ocene učinka novih oblik financiranja na zmanjševanje revščine, okolje itd.; v zvezi s tem se veseli nedavnega oblikovanja okvira za merjenje rezultatov, ki Evropski investicijski banki omogoča meritev vpliva na razvoj vseh njenih ukrepov zunaj EU; poziva Komisijo, naj objavi natančne smernice in merila za ponazoritev načel, na podlagi katerih se v okviru uporabe teh novih orodij izberejo projekti; poziva h krepitvi sinergij in komplementarnosti med dejavnostmi Komisije, Evropske investicijske banke in drugih dvostranskih evropskih finančnih institucij, kot so razvojne banke;
28. zato med drugim priznava pomen podpore zasebnemu sektorju, zlasti mikro-, malim in srednjim podjetjem v državah AKP, da se spodbudi ustvarjanje blaginje in okoliščin, ugodnih za podjetja, ter omogoči bolj vključujoča in trajnostna rast, ki bo prispevala k odpravljanju revščine;
29. ugotavlja, da je bila vzpostavljena platforma EU za zunanje sodelovanje in razvoj, kjer je Parlament opazovalec in katere namen je dajanje smernic za mešane mehanizme subvencij in posojil; meni, da ne civilna družba ne Evropska investicijska banka nista ustrezno vključeni v to novo strukturo; zato poziva Komisijo, naj civilno družbo neposredno vključi v delo platforme ter naj pri njenem upravljanju priznava enkratno vlogo Evropske investicijske banke kot finančne institucije EU;
30. je seznanjen s tematsko osredotočenostjo, ki jo Komisija predlaga v agendi za spremembe; poudarja, da zaradi tega ne smejo biti spregledane posebne potrebe nekaterih držav, opozarja, da je treba opredelitev področij finančne osredotočenosti, ki bodo izbrana v nacionalnih okvirnih programih, zgraditi na dialogu z vsemi akterji razvoja, zlasti predstavniki civilne družbe in lokalnimi oblastmi, ter na prožnosti, saj učinkovitost pomoči temelji na demokratičnem prevzemanju odgovornosti;
31. poziva k takojšnjem izvajanju resolucije skupne parlamentarne skupščine AKP-EU o vključevanju invalidnih oseb v državah v razvoju, zlasti členov 19, 20, 21 in 22, da se zagotovi, da bo 11. ERS vključujoč in vsem dostopen;
32. se veseli, da je pobuda „Trajnostna energija za vse”, ki so jo razvili Združeni narodi, dobila močno podporo Unije v višini 500 milijonov EUR iz 10. ERS, ter poziva, naj se podpora nadaljuje tudi v okviru 11. ERS;
33. se veseli, da je kmetijstvo, zlasti podpora družinskim kmetijam, med tematskimi prednostnimi nalogami prihodnje evropske razvojne politike; opozarja na malo spoštovano zavezo, ki so jo države AKP sprejele z izjavo iz Maputa, da bodo kmetijstvu in razvoju podeželja namenile vsaj 10 % proračunskih prihodkov;
34. vztraja pri dejstvu, da tematska osredotočenost ne sme ogroziti splošne proračunske pomoči, ki pa mora omogočiti še boljše upravljanje javnih financ upravičenk; upa, da bo to orodje ohranilo pomembno mesto v 11. ERS ter da se bo okrepil dialog o človekovih pravicah med Komisijo in državami AKP;
Demokratični nadzor
35. je seznanjen, da se je Komisija prostovoljno zavezala, da bo Evropski parlament obveščala o strateških dokumentih za 11. ERS, vendar obžaluje, ker Evropski parlament nima dejanskih pooblastil v zvezi z ukrepi, ki jih sprejme Komisija; hkrati opozarja na osrednjo vlogo, ki jo mora še naprej imeti skupna parlamentarna skupščina AKP-EU pri demokratičnem nadzoru vseh strateških dokumentov ERS, v skladu s členom 17 sporazuma iz Cotonouja, zlasti tretjega pododstavka odstavka 2;
36. opozarja na pomen upoštevanja načela demokratičnega prevzemanja odgovornosti, kot je opredeljeno v agendi za učinkovitost pomoči; v ta namen poziva Komisijo, naj si še naprej prizadeva za krepitev zmogljivosti nacionalnih parlamentov in računskih sodišč držav AKP, pa tudi obveščanje civilne družbe, države AKP pa poziva, naj bolj dejavno vključijo svoje nacionalne parlamente, da bo izplačilo sredstev, predvidenih v strateških dokumentih za posamezne države, pod naknadnim parlamentarnim nadzorom; v zvezi s tem pozdravlja neprecenljivo delo urada za spodbujanje parlamentarne demokracije; hkrati pa priporoča, da v razpravah med nacionalnim odredbodajalcem in zadevno delegacijo Unije sodelujejo vsa ministrstva, da bi ti dokumenti vsebovali popolno sliko razvojnih potreb na nacionalni ravni;
37. meni, da sta preglednost in odgovornost bistvena pri dodeljevanju sredstev Evropskega razvojnega sklada, prav tako kot spremljanje financiranih projektov, vključno z neposredno pomočjo za nacionalne proračune;
38. vztraja pri nujnosti prispevka organizacij civilne družbe ter lokalnih in regionalnih oblasti pri zagotavljanju osnovnih storitev, demokratičnem nadzoru, podpori marginaliziranim skupinam ter spodbujanju človekovih pravic in enakosti moških in žensk, pri čemer poziva Komisijo in države AKP, naj tesno sodelujejo z organizacijami civilne družbe ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi pri načrtovanju, izvajanju in spremljanju 11. ERS, v skladu s členi 2, 6 in 70 sporazuma iz Cotonouja; poziva Komisijo, naj v poročila o napredku, predvidena za spremljanje 11. ERS, vključi del z natančnim opisom stanja glede posvetovanja z organizacijami civilne družbe ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi, ki poteka pod vodstvom delegacij Unije na nacionalni ravni;
Učinkovitost razvoja
39. poudarja pozitivne strani skupnega načrtovanja pomoči Unije in njenih držav članic, ki omogoča povečanje prepoznavnosti, vpliva in učinkovitosti evropske razvojne politike s hkratnim preprečevanjem podvajanja in zapravljanja; vseeno poudarja, da je treba poglobiti in pojasniti pravila skupnega okvira za večletno načrtovanje; poudarja, da bi lahko delegacije EU odigrale osrednjo vlogo in s tem prispevale k preglednosti tega procesa, zlasti z udeležbo uprav, pa tudi nedržavnih akterjev zadevnih držav prejemnic;
40. poziva Komisijo, naj natančno spoštuje prvi odstavek člena 19 C priloge IV sporazuma iz Cotonouja, ki določa, da je upoštevanje socialnih in okoljskih standardov pogoj za pridobitev javnih naročil, ki se v državah AKP financirajo s sredstvi 11. ERS, da bi tako zagotovili večje upoštevanje načel trajnostnega razvoja in družbene odgovornosti podjetij;
41. poudarja, da sta uspešnost boja proti revščini in učinkovitost pomoči odvisni zlasti od sposobnosti ustvarjanja prihodka na nacionalni ravni in da mora partnerstvo AKP-EU nameniti prednost spodbujanju učinkovitih in pravičnih sistemov pobiranja davkov, da se izboljša pobiranje davkov ter prepreči davčne utaje in uporabo davčnih oaz;
42. pozdravlja sporočilo Komisije „Prihodnji pristop k proračunski podpori EU za tretje države“; poudarja pomen člena 96 sporazuma iz Cotonouja, ki določa, da se pomoč državi ustavi, če ta krši načela iz sporazuma;
43. znova poudarja, da ima proračunska podpora številne prednosti, kot so prevzemanje odgovornosti, natančnejše ocenjevanje rezultatov, večja skladnost politik, ki se izvajajo, večja predvidljivost in maksimalen izkoristek sredstev v korist prebivalstva;
44. poudarja, da je pomembno obravnavati ženske ne zgolj kot ranljivo skupino prebivalstva, ampak tudi kot aktivne pospeševalke razvojne politike; pri tem poudarja, da imajo ženske bistveno vlogo pri zanesljivi preskrbi s hrano in prehranski varnosti, saj so navsezadnje odgovorne za 80 % kmetijstva v Afriki, čeprav imajo le redko možnost postati lastnice zemlje, ki jo obdelujejo; poudarja tudi, da imajo ženske dokazano sposobnost za reševanje problemov in sporov, zato Komisijo in države AKP poziva, naj povečajo njihovo udeležbo v akcijskih in delovnih skupinah;
45. poziva Komisijo, naj uporabi kazalnike uspešnosti iz akcijskega načrta EU za enakost spolov in krepitev vloge žensk v razvojnem sodelovanju;
46. poziva Komisijo, naj Evropskemu parlamentu predstavi doseženi napredek pri izvajanju evropskega akcijskega načrta za enakost spolov in krepitev vloge žensk v razvoju.
47. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje ter vladam in parlamentom držav članic, po potrebi pa tudi držav AKP ter čezmorskih držav in ozemelj.
- [1] UL L 317, 15.12.2000, str. 3. Sporazum je bil revidiran v Luxembourgu 25. junija 2005 (UL L 287, 28.10.2005, str. 4) in v Ouagadougouju 22. junija 2010 (UL L 287, 4.11.2010, str. 3).
- [2] UL L 314, 30.11.2001, str. 1. Sklep, kakor je bil spremenjen s sklepom 2007/249/ES (UL L 109, 26.4.2007, str. 33).
OBRAZLOŽITEV
I. Postopkovni, zakonski in dokumentarni okvir
Pravna podlaga Evropskega razvojnega sklada (v nadaljnjem besedilu: ERS) je notranji sporazum Sveta. Sporazum o partnerstvu med državami AKP na eni strani ter ES in njenimi državami članicami na drugi, podpisan v Cotonouju 23. junija 2000 (sporazum iz Cotonouja)[1], pa je formalna podlaga za sodelovanje med EU in državami AKP.
Pravna podlaga za pridruževanje čezmorskih držav in ozemelj sta del IV Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in sklep o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj z dne 27. novembra 2001[2], s katerim se je Evropski uniji (prej ES) pridružila vrsta čezmorskih držav in ozemelj. Predlog za čezmorske države in ozemlja (COM(2012)362) je Komisija sprejela 16. julija 2012 in je zdaj predmet pogajanj v Svetu.
Izhodiščni dokument za to poročilo o 11. ERS je sporočilo Komisije z naslovom „Priprava večletnega finančnega okvira za financiranje sodelovanja EU za afriške, karibske in pacifiške države ter čezmorske države in ozemlja za obdobje 2014–2020 (11. Evropski razvojni sklad)“ z dne 7. decembra 2011 (COM(2011)0837).
II.1.a. Zmanjševanje in izkoreninjenje revščine v partnerskih državah AKP
Komisija vztraja pri zmanjševanju in dokončnem izkoreninjenju revščine kot glavnem cilju razvojnega sodelovanja EU. EU je po členu 208 PDEU obvezana uresničevati ta cilj, države članice pa so se temu zavezale v evropskem soglasju o razvoju in členu 1 sporazuma iz Cotonouja. Da bo mogoče ta cilj doseči, je treba nameniti pozornost tistim razvojnim ciljem tisočletja, pri katerih je bil napredek najmanjši – namreč tistim, ki zadevajo najbolj ranljive člane družbe in vprašanja spolov (cilji 4, 5 in 6).
Čeprav bi morala biti ta vprašanja v središču pozornosti v prizadevanjih za odpravo revščine, so tako vmesni pregled 10. ERS[3] kot resolucije Parlamenta o razrešnici glede izvrševanja prejšnjih ERS[4] pokazali, da so bila sredstva, vložena na teh ključnih področjih (zlasti enakosti spolov, zdravstvenega varstva in osnovnega izobraževanja), nezadostna. Parlament zato znova priporoča Komisiji, državam AKP in Svetu, naj 20 % sredstev 11. ERS namenijo za zagotavljanje osnovnih socialnih storitev, zlasti zdravstvenega varstva in osnovnega izobraževanja, da bo mogoče uresničiti 2., 3., 4., 5. in 6. razvojni cilj tisočletja, v skladu s prednostnimi nalogami instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja.
Posebno pozornost je treba nameniti varstvu žensk in deklet, saj sta izboljšanje njihovega položaja in njihovo sodelovanje v programih pomoči, financiranih s sredstvi 11. ERS, nujna za zmanjševanje revščine in gospodarski razvoj. Ker revščina bolj prizadene osebe, ki so že v objektivno ali dejansko šibkem položaju, bo moralo biti izboljšanje usode marginaliziranih skupin (otrok, zagovornikov človekovih pravic, invalidov in splošneje vsake osebe ali skupine oseb, ki so žrtve diskriminacije na podlagi verske pripadnosti, političnega prepričanja ali spolne usmerjenosti) predmet močne zaveze Unije v okviru 11. ERS.
II.1.b. Spodbujanje gospodarskega in družbenega razvoja čezmorskih držav in ozemelj
S sredstvi ERS se ne financira le partnerstvo AKP-EU, temveč tudi pridruževanje čezmorskih držav in ozemelj EU kot posebno pridruževanje, ki dokazuje obstoj „posebnih odnosov“ (ki temeljijo na zgodovinskih in ustavnih vezeh) med 26 čezmorskimi državami in ozemlji ter štirimi državami članicami, kot je opredeljeno v četrtem delu PDEU. Predlog sklepa o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj, kot je bil sprejet 16. julija 2012, upošteva potrebo po ponovni opredelitvi ciljev pridružitve teh držav in ozemelj EU, tako da se pristop zanje ne bo več zgledoval izključno po pristopu za države AKP. Tradicionalni boj proti revščini zdaj torej nadomešča odločenost za vzpostavitev partnerstva, ki bo spodbujalo trajnostni razvoj na podlagi konkurenčnosti, odpornosti proti podnebnim spremembam ter regionalnega sodelovanja in povezovanja.
V tem smislu bi bilo bolje razpolagati s poenostavljenim in prožnejšim finančnim instrumentom, predvsem ob upoštevanju omejenih upravnih in proračunskih zmogljivosti nekaterih čezmorskih držav in ozemelj. Zato bi bilo treba poenostaviti postopke, da se omogoči izvrševanje 11. ERS, izvedbena pravila za čezmorske države in ozemlja pa bi morala biti skladna s poenostavljenimi pravili.
Organizirati bi bilo treba tudi letna ali dvoletna srečanja regionalnih odredbodajalcev in odredbodajalcev na podlagi prenosa, po zgledu bruseljskih srečanj organov, ki upravljajo strukturne sklade, da se poenostavi načrtovanje in izvrševanje skladov in olajša dialog.
Nazadnje, osrednje mesto ima regionalno sodelovanje, ki je četrti cilj prihodnjega pridružitvenega okvira. Da ga bo mogoče uresničiti, je treba poenostaviti postopke za 11. ERS in poiskati sinergije med programi sodelovanja, ki jih podpirajo različni finančni instrumenti EU. Torej je treba zagotoviti, da se bodo v resnici načrtovali skupni projekti, pri katerih bodo sodelovale države AKP, čezmorske države in ozemlja ter najbolj oddaljene regije, in sicer z olajšanjem dialoga med akterji načrtovanja in zagotavljanjem, da bodo pravila za načrtovanje različnih instrumentov pomoči združljiva.
II.2. Vključitev ERS v proračun
Poročevalec pozdravlja dejstvo, da se razdelitveni ključi, ki jih predlagajo države članice, ki sodelujejo v 11. ERS, še naprej približujejo ključem, ki veljajo za proračun EU. Vendar bo le popolna vključitev ERS v proračun, predvidena za leto 2021, zagotovila normalen demokratični nadzor s strani obeh vej proračunske oblasti. Poročevalec pričakuje, da bo Komisija naredila vse, kar je v njeni moči, da bo vključitev ERS v proračun s 1. januarjem 2021, ko bodo 11. ERS, sporazum iz Cotonouja in večletni finančni okvir 2014–2020 prenehali veljati, potekala čim bolj nemoteno in da bo Parlament redno obveščala o poteku priprav na to.
Poročevalec je sicer naklonjen vključitvi ERS v proračun z letom 2021, vendar meni, da mora biti v celoti vključen v razdelek 4 večletnega finančnega okvira, pri čemer se mora predvidljivost pomoči izboljšati, prenos pa ne sme nikdar postati izgovor za zmanjšanje razvojne pomoči. Vključitev ERS v proračun bi morala predvsem privesti do ustreznega zvišanja zgornjih meja odhodkov v razdelku 4 večletnega finančnega okvira. Pravila za demokratični nadzor morajo dopuščati udeležbo nacionalnih parlamentov v spremljanju porabe proračunskih sredstev.
II.3. Proračun za 11. ERS
Komisija je v osnutku notranjega sporazuma za 11. ERS (2014–2020) predvidela proračun v skupnem znesku 30.319.000.000 EUR (cene iz leta 2011), kar glede na inflacijo in daljše obdobje trajanja 11. ERS (sedem namesto šest let) pomeni povečanje obsega pomoči za približno 13 % v primerjavi z 10. ERS. Skupna sredstva za 11. ERS (zunaj proračuna) in instrument razvojnega sodelovanja (v proračunu EU) morajo biti dovolj visoka, da bo lahko Unija uresničila svojo zavezo, da bo do leta 2015 za uradno razvojno pomoč namenila 0,7 % BDP.
Poročevalec pa je zaskrbljen, ker so v zadnjih predlogih sredstva za ERS zmanjšana, in v zvezi s tem poudarja, da je treba poiskati nove vire razvojnega financiranja, zlasti z uvedbo davka na finančne transakcije, precejšen delež prihodkov pa mora biti namenjen podpori mednarodnim prizadevanjem za boj proti revščini in segrevanju planeta.
Ne glede na to, kakšne razdelitvene ključe in zneske za 11. ERS bo svet nazadnje potrdil, mora delež sredstev za čezmorske države in ozemlja ostati enak kot v osnutku notranjega sporazuma.
Delež finančnih sredstev, namenjen programu med državami AKP in regionalnemu programu v okviru 11. ERS, mora ostati enak znesku v 10. ERS, hkrati pa je treba zagotoviti še čim večjo združljivost s prihodnjim vseafriškim programom, predvidenim v okviru prihodnjega instrumenta za razvojno sodelovanje. Ta sredstva bodo delno porabljena za financiranje nove sheme za blaženje pretresov, predvidene v drugi reviziji sporazuma iz Cotonouja. Ta nova shema, ki naj bi nadomestila sheme Flex in druge začasne sheme, mora temeljiti na izkušnjah z mehanizmom V-Flex in instrumentom za hrano, da bi ublažili zunanje pretrese čezmejne razsežnosti (zlasti finančne, prehranske in humanitarne krize), ki bi lahko prizadeli države AKP. Nove sheme bodo koristne, ker bodo okrepile povezave med nujno pomočjo, okrevanjem in razvojem.
Kar zadeva udeležbo Evropske investicijske banke (EIB), Komisija predlaga, da se finančna sredstva, namenjena izključno skladu za spodbujanje naložb, ne obnovijo, saj je na voljo dovolj sredstev zaradi vračil nepovratnih sredstev, dodeljenih iz 9. in 10. ERS. Temu skladu bi bila v 11. ERS vseeno namenjena postavka v višini 600.000.000 EUR za EIB v obliki nepovratnih sredstev za financiranje subvencioniranja obrestnih mer in tehnično pomoč, kar je predvideno tako v prilogi II k sporazumu iz Cotonouja kot v sklepu o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj. V tem okviru bo morala Komisija projekte, ki jih financira EIB, vključiti v svoja letna poročila o skladu za spodbujanje naložb. Vsako leto bi bilo treba za pristojni odbor Evropskega parlamenta organizirati predstavitev o tem skladu, ki bi se je udeležili Komisija in EIB.
II.4. Načrtovanje 11. ERS in agenda za spremembe
II.4.a. Agenda za spremembe in diferenciacija
Agenda za spremembe, ki jo predlaga Evropska komisija, v evropsko razvojno politiko uvaja pojem diferenciacije. V skladu s tem načelom se bo EU v prihodnosti osredotočila na razvojno pomoč za najrevnejše države, čeprav večina ljudi, ki živi pod pragom revščine, prebiva v državah s srednjimi dohodki, med katerimi so tudi nekatere države AKP. Kljub temu bo Komisija v okviru 11. ERS za vsako državo AKP predlagala proračun za razvojno pomoč ne glede na stopnjo njenega razvoja, kot predvideva sporazum iz Cotonouja. Poročevalec to odločitev odobrava, saj lahko razvojna pomoč EU prinese dodano vrednost tudi nekaterim državam s srednjimi dohodki, zlasti pri spodbujanju in podpori reformam za zmanjšanje neenakosti (reforma javnih financ, uvedba socialnega varstva itd.) ter boju proti revščini.
Poročevalec se strinja s to opredelitvijo diferenciacije, vendar mora biti načelo:
- opredeljeno z mednarodno priznanim indeksom ranljivosti, ki dopolnjuje merilo BDP pri merjenju nacionalnega premoženja ter upošteva poseben položaj majhnih otoških držav v razvoju, nacionalnim indeksom merjenja revščine, Ginijevim koeficientom in nacionalnim indeksom neenakosti;
- uporabljeno v kontekstu tesnega političnega dialoga, ki ga je treba voditi med EU in posameznimi partnerskimi državami AKP.
Poročevalec še ugotavlja, da agenda za spremembe vsebuje nove predloge, zlasti kombiniranje nepovratnih sredstev in posojil ter podporo zasebnemu sektorju. Uporaba teh novih mehanizmov bo morala najprej pomagati državljanom držav v razvoju pri izhodu iz revščine in odvisnosti od pomoči, ker bo v nasprotnem primeru spodbujala razvoj in rast, ki ne bosta niti trajnostna, niti vključujoča, niti uravnotežena.
Komisija bi morala zato pojasniti strategijo za spodbujanje zasebnega sektorja in novih mehanizmov, kot je kombiniranje posojil in nepovratnih sredstev. Poskrbeti je treba, da bo podpora zasebnemu sektorju osredotočena na lokalni zasebni sektor (mala podjetja, male kmetijske proizvajalce, družinske kmetije itd.) in da bo mehanizem kombiniranja posojil in nepovratnih sredstev pravilno voden. Komisija bi morala začeti pripravljati temeljite in neodvisne ocene učinka obstoječih kombiniranih mehanizmov financiranja, da bi se analizirali njihovi učinki na zmanjševanje revščine, okolje in stopnjo zadolženosti držav.
II.4.b. Učinkovitost pomoči in demokratično prevzemanje odgovornosti
Načelo demokratičnega prevzemanja odgovornosti je osrednjega pomena za uresničevanje ciljev pariške deklaracije in deklaracije iz Akre, programa za učinkovitost pomoči in partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana. To pomeni, da morajo razvojne strategije oblikovati države, kjer se bodo te strategije izvajale, v njih pa bi se morale odražati zaveze vseh ustreznih nacionalnih interesnih skupin.
Nacionalni parlamenti, lokalne in regionalne oblasti ter organizacije civilne družbe morajo sodelovati pri pripravi in izvajanju nacionalnih in regionalnih strateških dokumentov in okvirnih programov. Pri tem lahko pomembno vlogo odigrajo delegacije EU. Vendar se zdi, da v prejšnjih programskih ciklih ERS delegacije EU pogosto zaradi pomanjkanja sredstev lokalnih oblasti in civilne družbe v resnici niso vključile v svoje delo. Prav tako je nacionalni odredbodajalec pogosto edini sogovornik delegacije EU v škodo večine ministrstev, centralnih vladnih uprav ali nacionalnih parlamentov.
Uspešnost boja proti revščini in učinkovitost pomoči sta v veliki meri odvisni od sposobnosti ustvarjanja prihodka na nacionalni ravni. Zato bi morala biti vzpostavitev učinkovitih in pravičnih mehanizmov pobiranja davkov prednostna naloga partnerstva AKP-EU, in sicer z izvajanjem 11. ERS in s političnim dialogom. Cilj je izboljšati zbiranje davčnih prihodkov in hkrati preprečevati mednarodne utaje davkov, nezakonit beg kapitala in uporabo davčnih oaz.
Poročevalec želi opozoriti tudi na pozitivne strani skupnega načrtovanja, ki omogoča povečanje pozitivnih učinkov na terenu za najrevnejše prebivalstvo ter tako povečanje prepoznavnosti in učinkovitosti evropske pomoči. O učinkovitosti tega pristopa pričajo nedavni skupni projekti na Haitiju, v Južnem Sudanu, Etiopiji in Gani. Vseeno je treba poudariti potrebo po poglobitvi in pojasnitvi pravil evropskega okvira za skupno večletno načrtovanje.
Komisiji je treba dati tudi zadostne vire za izvrševanje 11. ERS na takšen način, da se poveča učinkovitost, prepoznavnost in vpliv evropske pomoči. Evropski parlament bi moral podpreti predlog za dodelitev približno 5 % sredstev 11. ERS za kritje upravnih stroškov Komisije.
V interesu ljudi, ki živijo v državah v razvoju in razvitih državah, pa poročevalec poziva, naj Evropska unija določi okolje in socialne standarde za podjetja, ki želijo pridobiti javna naročila, ki se v državah AKP financirajo s sredstvi ERS.
II.4.c. Področja sodelovanja in tematska osredotočenost
Ena od naprednih sprememb, ki jih uvaja agenda za spremembe, je tematska osredotočenost. Njen cilj je spodbujati vključujočo in trajnostno rast v državah v razvoju ter okrepiti vpliv in prepoznavnost pomoči Skupnosti, tako da se ta osredotoča na naslednja področja:
- dobro upravljanje, vključno s spoštovanjem človekovih pravic in demokracije; enakost spolov, vloga civilne družbe in boj proti korupciji;
- socialno varstvo, zdravje in izobraževanje;
- razvoj ugodnega okolja za podjetja in poglobitev regionalnega povezovanja med državami v razvoju;
- trajnostno kmetijstvo in čista energija s krepitvijo odpornosti držav v razvoju proti zunanjim pretresom ter možnosti za preoblikovanje izzivov, kot so zanesljiva preskrba s hrano in podnebne spremembe, v priložnosti za rast.
Poročevalec opozarja na projekt „Energija za vse“, ki sta ga pripravila generalni sekretariat OZN in njegova skupina na visoki ravni, njegov cilj pa je do leta 2030 zagotoviti trajnostno energijo vsemu človeštvu. Poročevalec pozdravlja dejstvo, da bo ta projekt prejel nepovratna sredstva EU v znesku 400 milijonov EUR iz 10. ERS, in poziva, da se sredstva dodelijo tudi iz 11. ERS.
Poročevalec opozarja tudi, da mora evropska razvojna politika podpirati kmetijstvo. Prehranske krize v zadnjih letih so namreč pokazale, da je treba bolje urejati kmetijske trge, pa tudi podpirati kmetijsko politiko, ki bo sposobna zagotoviti zanesljivo preskrbo s hrano v vseh državah v razvoju, ter zagotoviti dostojne dohodke za kmete in odpornost proti gospodarskim pretresom. Omeniti pa je treba, da so za te težave delno odgovorne tudi države AKP, saj jih le malo spoštuje zavezo, ki so jo sprejele v okviru deklaracije iz Maputa leta 2003, namreč da bodo kmetijstvu in razvoju podeželja namenile vsaj 10 % proračunskih prihodkov.
Vendar je mogoče opredelitev teh osrednjih področij razlagati kot eno od evropskih prednostnih nalog, ki so bile sprejete enostransko, ne pa v tesnem političnem dialogu med državami AKP in EU. Ker je demokratično prevzemanje odgovornosti eno temeljnih načel učinkovitosti pomoči, bi bilo treba pustiti veliko prostora političnemu dialogu in tako večji prožnosti pri opredeljevanju prednostnih področij sodelovanja.
Poročevalec poleg tega opozarja na obstoječo tesno povezavo med varnostjo in razvojem. Pri uporabi načela diferenciacije je treba upoštevati poseben položaj nestabilnih držav, pri čemer velja načelo, da ima propad države za njene prebivalce zelo negativne posledice, ki izničijo napredek, dosežen na področju razvoja. Ponovno vzpostavljanje vladavine prava v propadli državi je veliko dražje in dolgotrajnejše kot okrepljena podpora državam, ki se opredelijo kot nestabilne. Zato je treba pri načrtovanju 11. ERS posebno pozornost nameniti Sahelu in Afriškemu rogu.
II.4.d. Proračunska pomoč
Sektorska koncentracija, ki jo zagovarja Komisija, ne sme ogroziti prednosti proračunske podpore, ki države prejemnice spodbuja k učinkovitejšemu upravljanju javnih financ, ker jo je mogoče uporabiti na vseh področjih. Proračunska podpora mora zato ostati pomembna sestavina 11. ERS, pod pogojem, da se z državami upravičenkami vzpostavi tesnejši dialog o človekovih pravicah. Poročevalec opozarja tudi na pomen člena 96 sporazuma iz Cotonouja, ki omogoča začasno ustavitev pomoči, kadar država hudo krši načela sporazuma. Pravila za izvajanje te določbe bi bilo treba opredeliti v skupnem okviru EU.
II.4.e. Regionalno povezovanje
EU mora še naprej podpirati procese regionalnega povezovanja, zlasti prek regionalnih programov ERS. Ker so številne države AKP mala gospodarstva, potrebujejo infrastrukturo (energetsko, cestno, skladiščno itd.), ki jim bo omogočila razvoj dejanskih regionalnih trgov. To še posebej velja za kmetijski sektor, v katerem nastajanje regionalnih trgov omogoča večjo raznolikost kmetijskih proizvodov, ki so na voljo potrošnikom, in preprečuje nastanek prehranskih kriz. EU bi torej morala prek ERS še naprej podpirati obstoječe regionalne gospodarske skupnosti.
Poleg tega so nekatere oddaljene regije ter čezmorske države in ozemlja geografsko blizu nekaterim državam AKP, kar bi moralo spodbuditi Komisijo in države članice, katerih del so, da uporabijo lastno znanje o zmanjšanju tveganja nesreč, odpornosti na podnebne spremembe in gospodarskem razvoju v otoškem okolju. Da bi povečali število skupnih projektov, ki jih izvajajo najbolj oddaljene regije, čezmorske države in ozemlja ter države AKP, bo morala Unija izboljšati usklajevanje in sinergije med programi sodelovanja, ki jih podpirajo različni finančni instrumenti EU, kot je določeno v členu 7 predloga sklepa o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj. Da bo načrtovanje skupnih regionalnih projektov dejansko mogoče, bo treba olajšati dialog med akterji načrtovanja, pravila za načrtovanje različnih instrumentov pomoči (predvsem ERS in ESRR) pa bodo morala biti združljiva.
II.4.f. Vključitev nedržavnih akterjev in lokalnih oblasti
Poročevalec opozarja na ključno vlogo, ki jo imajo organizacije civilne družbe ter lokalne in regionalne oblasti pri zagotavljanju osnovnih storitev in izvajanju partnerstva AKP-EU. Njihovo vlogo bo treba v prihodnosti še okrepiti, ne le pri izvajanju razvojnih programov ali projektov, temveč pri oblikovanju razvojnih politik. Sodelovanje z organizacijami civilne družbe ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi je treba zato poglobiti, tako na svetovni kot državni ravni. Na državni ravni morajo delegacije EU pri pripravi politik in izvajanju prednostnih področij nacionalnih okvirnih programov, vključno s proračunsko podporo, z njimi navezati tesnejše stike. Za merjenje napredka na tem področju bi morala Komisija v poročilih o spremljanju 11. ERS navesti, v kolikšni meri so bili ti akterji vključeni.
II.5. Demokratična pravica do pregleda
Poročevalec pozdravlja dejstvo, da je Komisija ob svoji izjavi o globalni Evropi junija 2011 prostovoljno sprejela politično zavezo, da bo Evropskemu parlamentu podelila isto pravico do pregleda ERS – natančneje do pregleda dokumentov, ki bodo omogočili izvajanje prihodnje izvedbene uredbe za 11. ERS, kot so izvedbeni dokumenti za instrument razvojnega sodelovanja –, kot jo ima v zvezi s splošnim proračunom EU. Komisija bi tako morala Parlamentu poslati osnutke strateških dokumentov držav ali regij, ko jih pošlje odboru ERS (odbor predstavnikov držav članic pri Komisiji). Te dokumente bi morala prejeti tudi skupna parlamentarna skupščina AKP-EU kot parlamentarni organ za spremljanje izvajanja sporazuma iz Cotonouja.
- [1] UL L 317, 15.12.2000, str. 3. Sporazum je bil revidiran v Luxembourgu 25. junija 2005 (UL L 287, 28.10.2005, str. 4) in v Ouagadougouju 22. junija 2010 (UL L 287, 4.11.2010, str. 3).
- [2] UL L 314, 30.11.01, str. 1. Sklep, kakor je bil spremenjen s sklepom 2007/249/ES (UL L 109, 26.4.2007, str. 33).
- [3] Delovni dokument služb Komisije o oceni uspešnosti 10. ERS, SEC(2011)1055.
- [4] P7_TA(2012)0156.
MNENJE Odbora za proračun (24.1.2013)
za Odbor za razvoj
o pripravi večletnega finančnega okvira za financiranje sodelovanja EU za afriške, karibske in pacifiške države ter čezmorske države in ozemlja za obdobje 2014–2020 (11. Evropski razvojni sklad)
(2012/2222(INI))
Pripravljavec mnenja: Jan Kozłowski
POBUDE
Odbor za proračun poziva Odbor za razvoj kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
1. ponovno poziva k vključitvi Evropskega razvojnega sklada v proračun, saj bi to prispevalo k učinkovitejšemu spodbujanju prednostnih nalog Unije in tematske podpore ter povečalo prepoznavnost, kot tudi skladnost, ukrepov EU kot največjega donatorja razvojne pomoči na svetu; poziva Komisijo, naj predstavi načrt za vključitev Evropskega razvojnega sklada v proračun po letu 2020, ki naj obsega podrobnosti o časovnem načrtu in postopku za vključitev sklada v proračun EU;
2. vztraja, da vključitev Evropskega razvojnega sklada v proračun EU ne bi smela vplivati na splošno dodelitev finančnih sredstev drugim prednostnim področjem in politikam Unije; opozarja na obvezo, ki so jo sprejele države članice na področju uradne razvojne pomoči, in zahteva, da se vključitev Evropskega razvojnega sklada v proračun izvede na takšen način, da ne bo škodila njihovim prispevkom;
3. poudarja pomen dopolnilne narave pomoči EU in držav članic ter spodbujevalni učinek te pomoči v smislu posredovanja v regijah, v katerih se dvostranska pomoč ne zagotavlja; zlasti podpira skupno načrtovanje ukrepov držav članic in EU; prav tako meni, da je temeljnega pomena zagotoviti skladnost med politikami razvojnega sodelovanja in drugimi evropskimi politikami, ki bi lahko vplivale na države v razvoju; meni, da je usklajevanje EU z drugimi donatorji pomoči prav tako bistvenega pomena;
4. meni, da sta preglednost in odgovornost bistvena pri dodeljevanju sredstev Evropskega razvojnega sklada kot tudi spremljanje financiranih projektov, vključno z neposredno pomočjo za nacionalne proračune;
5. poziva, naj se posebna pozornost nameni specifičnim razmeram držav in regij AKP, ki niso več upravičene do (ne prejemajo več) dvostranske pomoči na podlagi svojega BDP;
6. meni, da razvojna pomoč, usklajena na ravni EU, zagotavlja večjo predvidljivost finančnih tokov za države prejemnice; poudarja, da je treba sredstva bolje usmerjati, in sicer tja, kjer so najbolj potrebna, na primer v najmanj razvite države, in tja, kjer bi finančna pomoč imela največji možni učinek; poziva k boljšemu usklajevanju in večji skladnosti prizadevanj za razvojno pomoč med državami članicami in Unijo, med drugim s pomočjo instrumentov za razvojno sodelovanje znotraj proračuna EU, kot je na primer instrument za razvojno sodelovanje;
7. opozarja, da rok leta 2015 za dosego razvojnih ciljev tisočletja in kolektivnega cilja uradne razvojne pomoči v višini 0,7 % bruto nacionalnega dohodka (BND) sodi v obdobje naslednjega večletnega finančnega okvira; zato poudarja, da je potrebna ustrezna splošna raven razvojne pomoči in financiranja, da bi Unija in njene države članice izpolnile svoje mednarodne razvojne zaveze; poziva države članice, naj sprejmejo takojšnje ukrepe za uresničitev ciljev uradne razvojne pomoči in izpolnitev sprejetih zavez v zvezi z razvojem;
8. poudarja, da je treba bolj uporabljati inovativne finančne instrumente, kot je kombinacija nepovratnih sredstev in posojil, z namenom povečati finančna sredstva za razvoj;
9. poudarja, da je treba 5 % sredstev Evropskega razvojnega sklada nameniti za izdatke za podporo, s čimer bi celoviteje upoštevali dejstvo, da so ti izdatki potrebni za upravljanje in delovanje sklada;
10. pozdravlja večjo prožnost uporabe neporabljenih sredstev, dodeljenih državam AKP za nujno pomoč in kratkoročno humanitarno pomoč.
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
Datum sprejetja |
23.1.2013 |
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
23 8 1 |
|||
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Marta Andreasen, Zuzana Brzobohatá, Jean-Luc Dehaene, José Manuel Fernandes, Eider Gardiazábal Rubial, Salvador Garriga Polledo, Ingeborg Gräßle, Lucas Hartong, Monika Hohlmeier, Anne E. Jensen, Ivajlo Kalfin (Ivailo Kalfin), Sergej Kozlík, Jan Kozłowski, Alain Lamassoure, Giovanni La Via, Claudio Morganti, Jan Mulder, Juan Andrés Naranjo Escobar, Nadežda Nejnski (Nadezhda Neynsky), Dominique Riquet, Potito Salatto, Alda Sousa, László Surján, Derek Vaughan, Angelika Werthmann |
||||
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
François Alfonsi, Paul Rübig, Peter Šťastný, Georgios Stavrakakis, Theodor Dumitru Stolojan, Gianluca Susta, Nils Torvalds |
||||
MNENJE Odbora za pravice žensk in enakost spolov (25.1.2013)
za Odbor za razvoj
o pripravi večletnega finančnega okvira v zvezi s financiranjem sodelovanja EU za afriške, karibske in pacifiške države ter čezmorske države in ozemlja v obdobju 2014–2020 (11. Evropski razvojni sklad)
(2012/2222(INI))
Pripravljavka mnenja: Marija Gabriel (Mariya Gabriel)
POBUDE
Odbor za pravice žensk in enakost spolov poziva Odbor za razvoj kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
– ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in njenega izbirnega protokola,
– ob upoštevanju deklaracije Združenih narodov o varstvu žensk in otrok v izrednih razmerah in oboroženih spopadih ter resolucij Varnostnega sveta št. 1325 (2000) in št. 1820 (2008),
– ob upoštevanju akcijskega načrta Evropske unije za enakost spolov in krepitev vloge žensk pri razvoju (2010–2015),
– ob upoštevanju smernic Evropske unije o nasilju nad ženskami in dekleti ter o boju proti vsem vrstam diskriminacije proti njim,
A. ker politika Unije na področju razvojnega sodelovanja temelji na razvojnih ciljih tisočletja, dva izmed teh ciljev pa posebej zadevata ženske – razvojni cilj tisočletja 3 (spodbujati enakost med spoloma in krepiti vlogo žensk) in razvojni cilj tisočletja 5 (izboljšati zdravje mater) – trije drugi pa neposredno prispevajo k izboljšanju življenjskih pogojev žensk in deklet – razvojni cilj 2 (zagotovljena osnovnošolska izobrazba za vse), razvojni cilj 4 (manjša smrtnost otrok) in razvojni cilj 6 (boj proti virusu HIV/aidsu, malariji in drugim boleznim); ker ti cilji uspešno prispevajo k zmanjšanju revščine;
B. ker porast revščine bolj prizadene ženske kot moške;
C. ker Sporazum 2000/483/ES o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, ki je bil 23. junija 2000 podpisan v Cotonouju, določa, da je treba položaj žensk in vprašanja spolov sistematično upoštevati na vseh področjih – političnem, gospodarskem in socialnem;
D. ker akcijski načrt Evropske unije priznava pomen sodelovanja žensk in vidika enakosti spolov za razvoj partnerskih držav in za dosego razvojnih ciljev tisočletja in ker je enakost spolov ena od prednostnih nalog delovanja EU v njeni „agendi za spremembe“;
E. ker je nasilje na podlagi spola, zlasti spolno nasilje, izkoriščanje ter uboji žensk in deklet, čedalje bolj razširjeno;
F. ker oborožene sile, pa tudi drugi udeleženci v bojih, še vedno uporabljajo spolno nasilje v obliki množičnih posilstev, trgovino z ljudmi in druge oblike spolne zlorabe žensk in otrok kot vojno taktiko, zlasti v nekaterih državah AKP; ker so Združeni narodi posilstvo v vojnem času opredelili kot zločin proti človečnosti in ker se je Varnostni svet Združenih narodov leta 2008 zavezal k boju proti uporabi spolnega nasilja kot vojne taktike;
G. ker različne študije kažejo, da izobraženost žensk ter to, da lahko služijo in nadzorujejo svoje lastne dohodke, prinaša več dobrih rezultatov: stopnja smrtnosti mater in otrok se znižuje, zdravje in prehrana matere in otroka se izboljšujeta, kmetijska produktivnost se povečuje, podnebne spremembe je mogoče ublažiti, rast prebivalstva se upočasnjuje, gospodarstva rastejo in začarani krogi revščine se prekinejo;
H. ker tedaj, ko je v procese reševanja konfliktov in izgradnje miru vključenih več žensk, te igrajo ključno vlogo v mirovnih pogajanjih, s čimer se poveča obseg obnove, rehabilitacije in izgradnje miru;
1. izraža zadovoljstvo nad priznanjem osrednje vloge enakosti spolov in krepitve vloge žensk pri razvoju v različnih akcijskih načrtih in sporočilih ter zahteva, da se v geografskih programih ta prednostna naloga konkretno udejanji; poudarja, da bi se v okviru te pomoči določeni programi morali posvečati krepitvi vloge žensk, socio-ekonomski neodvisnosti, boju proti diskriminaciji, uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja in krovnemu cilju enakosti spolov; poziva tudi k boljšemu usklajevanju s tematskimi programi, ki se financirajo v okviru sodelovanja znotraj držav AKP in prek instrumenta za razvojno sodelovanje; ti programi bi morali spodbujati vključujoč, trajnosten in podnebju prijazen razvoj, tako da bi obravnavali socialne in regionalne neenakosti, pri tem pa poudarjali pomen svetovnih javnih dobrin in podpirali lokalne skupine civilne družbe, zlasti organizacije za pravice žensk;
2. poziva Komisijo, naj večjo pozornost posveti zdravju mater; poudarja pomen izobraževanja in ozaveščanja na področju spolnega in reproduktivnega zdravja kot sestavnega dela načrta za varovanje zdravja žensk, saj gre za tisti razvojni cilj tisočletja, pri katerem je bil doslej doseženi napredek najmanj zadovoljiv; prav tako zahteva, naj se nemudoma predvidijo ukrepi za obdobje po letu 2015, zlasti za razvojni cilj 3 za enakost spolov in krepitev vloge žensk ter za razvojni cilj 5 za boljše zdravje mater, reproduktivno zdravje in dostop do načrtovanja družine; poudarja pomen slednjega, zlasti ko gre za ukrepe, ki podpirajo spodbujanje in vključevanje spolnega in reproduktivnega zdravja ter pravic za dekleta in ženske, saj to ni zgolj cilj sam po sebi, temveč tudi pomembno sredstvo za boj proti revščini in doseganje razvojnih ciljev tisočletja; poudarja, da bi se morali ti ukrepi zlasti osredotočati na obravnavanje nasilja nad ženskami;
3. pozdravlja pobudo sklada Združenih narodov za prebivalstvo za ustanovitev projektne skupine na visoki ravni, ki bo dobila nalogo, da pregleda mednarodno konferenco o prebivalstvu in razvoju, zlasti glede vprašanj spolnih in reproduktivnih pravic žensk, reproduktivnega zdravja in boja proti virusu HIV in aidsu;
4. poudarja pomen cilja, povezanega z izboljšanjem zdravja mater, za zmanjšanje smrtnosti med njimi in doseganje splošnega dostopa do storitev na področju reproduktivnega zdravja, kar je pogojeno s spoštovanjem pravic žensk do spolnega in reproduktivnega zdravja brez vsakršne prisile in omejitev;
5. čestita vsem državam, ki so dosegle nekatere razvojne cilje tisočletja, kot je na primer cilj osnovnošolske izobrazbe za dekleta in fante; spodbuja Komisijo, naj sprejme potrebne ukrepe za obveščanje javnosti o teh uspehih, spodbujanje izmenjave najboljših praks in nadaljnje podpiranje držav, ki so na pravi poti;
6. poziva EU, naj spodbuja programe mentorstva, pri katerih evropske ženske, ki imajo uspešno akademsko in poklicno pot, sodelujejo z ženskami iz držav v razvoju;
7. potrjuje, da je treba izobraževanju šolskih otrok obeh spolov o vprašanjih spolov nameniti posebno pozornost že od začetka šolanja, da se bodo postopoma spremenili odnos in družbeni stereotipi ter da bo enakost spolov postala osnovno načelo družbe v državah AKP;
8. opozarja na dejstvo, da doseženi napredek pri razvojnem cilju 2 o izobraževanju ni povsem zadovoljiv, saj je napredek dosežen le pri dostopanju deklet do šolanja, ne pa pri zagotavljanju, da šolanje dejansko tudi zaključijo; poziva države AKP in vse mednarodne partnerje, naj kot prednostne naloge razvojne politike pripravijo in začnejo izvajati vse potrebne ukrepe, da bi dekleta zaključila osnovno šolo in imela dostop do srednješolskega in visokošolskega izobraževanja;
9. zato poziva, naj se nameni več finančnih sredstev programom za zagotavljanje dostopa vseh deklet do izobrazbe, saj je to, da se dekleta obdrži v sistemu izobraževanja, bistveno za izgradnjo družbe z več enakosti med spoloma, s čimer se spodbuja ekonomska neodvisnost žensk in zmanjšuje spolno izkoriščanje deklet in žensk po vsem svetu;
10. čeprav ugotavlja, da so nekatere države v razvoju dosegle velik napredek na področju človekovih pravic, ostro obstoja, da EU financira tiste države, ki še zmeraj kriminalizirajo ženske na podlagi njihove spolne usmerjenosti;
11. opozarja na to, da demokracija s seboj prinese popolno udeležbo žensk v javnem življenju, kar je navedeno v mednarodnih in regionalnih instrumentih, kakršen je protokol o pravicah žensk v Afriki, ki je priložen Afriški listini o človekovih pravicah in pravicah ljudstev;
12. zato poziva Komisijo in Svet, naj še naprej spodbujata tretje države, da v svojo zakonodajo vključijo izrecne določbe o pravicah žensk, zlasti takšne, ki bi dekleta in ženske obvarovale pred nasiljem, da bi tako zagotovile spoštovanje teh pravic, ter naj izvajajo politike in mehanizme, ki upoštevajo vidik enakosti spolov, s tem pa zagotovijo, da bodo ženske popolnoma in enakovredno udeležene pri odločanju v javnem življenju, najsi bo to na političnem, gospodarskem, socialnem ali okoljskem področju;
13. poziva Komisijo in Svet, naj spodbujata tretje države k oblikovanju praktičnih ukrepov, s katerimi bi pomagali ženskam, ki so bile žrtve nasilja na podlagi spola, na primer z zagotavljanjem zatočišč in svetovanja zanje;
14. odločno podpira vključitev svetovalcev ali kontaktnih točk za vprašanja v zvezi z enakostjo spolov v delegacije Unije in misije skupne varnostne in obrambne politike, podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko pa poziva, naj jim zagotovi ustrezne vire, sredstva in pristojnosti;
15. poudarja, da je pomembno obravnavati ženske ne zgolj kot ranljivo skupino prebivalstva, ampak tudi kot aktivne pospeševalke razvojne politike; pri tem poudarja, da imajo ženske bistveno vlogo pri zanesljivi preskrbi s hrano in prehranski varnosti, saj so nenazadnje odgovorne za 80 % kmetijstva v Afriki, čeprav imajo le redko možnost postati lastnice zemlje, ki jo obdelujejo; poudarja tudi, da imajo ženske dokazano sposobnost za reševanje problemov in sporov, zato Komisijo in države AKP poziva, naj povečajo udeležbo žensk v akcijskih in delovnih skupinah;
16. poudarja, da se je pomembno boriti proti vsem oblikam nasilja zoper otroke in ženske: nadlegovanje, posilstvo in spolne zlorabe, prisilna prostitucija, spolno suženjstvo, izkoriščanje, umori žensk, pohabljanje ženskih spolovil, prisilne poroke, nasilje v družini itd.; poudarja, da sta spoštovanje pravic žensk, vključno z njihovimi spolnimi in reproduktivnimi pravicami, ter zagotovitev spoštovanja njihovega človeškega dostojanstva bistvenega pomena za preprečevanje nasilja na podlagi spola in za boj proti njemu, da se zaščiti žrtve in se jim ponudi ustrezno svetovanje ter zagotovi kaznovanje storilcev; poziva Komisijo, naj boj proti nekaznovanosti storilcev teh zločinov uvrsti med prednostne naloge politike razvojne pomoči;
17. potrjuje ključno vlogo žensk v procesu demokratične tranzicije, izgradnje in krepitve države ter v procesih reševanja konfliktov, izgradnje miru in stabilizacije razmer; spodbuja Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje in države AKP, naj s konkretnimi in prostovoljnimi politikami spodbujajo udeležbo žensk v pogajanjih in pri sprejemanju političnih in gospodarskih odločitev;
18. zatrjuje, da Unija glede na prepoved prisilnega ravnanja na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, sprejeto na mednarodni konferenci o prebivalstvu in razvoju v Kairu (MKPR), in ob upoštevanju pravno zavezujočih mednarodnih instrumentov človekovih pravic, pravnega reda Evropske unije in pristojnosti Unije na tem področju, ne bi smela zagotavljati pomoči nobeni vladi, organizaciji ali programu, ki spodbuja, podpira ali sodeluje pri dejanjih, ki vključujejo kršenje človekovih pravic, kot so prisilna prekinitev nosečnosti, prisilna sterilizacija žensk in moških, določanje spola zarodka za izbiro spola pred rojstvom ali detomor, predvsem ko je pri takšnih dejanjih uporabljen psihološki, družbeni, gospodarski ali pravni pritisk;
19. poziva Komisijo, naj uporablja kazalnike uspešnosti iz akcijskega načrta EU za enakost spolov in krepitev vloge žensk v razvoju: 1) vsaj 80 % skladov mora vključevati kazalnike o položaju žensk in moških, 2) vsaj 75 % vseh projektov ali programov mora biti opredeljenih tako, da je njihov glavni cilj enakost spolov (G-2) oziroma da je enakost spolov pomemben cilj (G-1), in 3) vsaj 50 % okvirnih večletnih programov mora opredeljevati ukrepe v zvezi z enakostjo spolov;
20. poziva Komisijo, naj Evropskemu parlamentu predstavi doseženi napredek pri izvajanju evropskega akcijskega načrta za enakost spolov in krepitev vloge žensk v razvoju.
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
Datum sprejetja |
22.1.2013 |
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
26 1 0 |
|||
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Regina Bastos, Edit Bauer, Emine Bozkurt, Tadeusz Cymański, Edite Estrela, Iratxe García Pérez, Mikael Gustafsson, Mary Honeyball, Rodi Kraca-Cagaropulu (Rodi Kratsa-Tsagaropoulou), Constance Le Grip, Elisabeth Morin-Chartier, Siiri Oviir, Antonija Prvanova (Antonyia Parvanova), Raül Romeva i Rueda, Joanna Senyszyn, Joanna Katarzyna Skrzydlewska, Marc Tarabella, Britta Thomsen, Marina Yannakoudakis, Anna Záborská |
||||
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Vilija Blinkevičiūtė, Minodora Cliveti, Anne Delvaux, Marija Gabriel (Mariya Gabriel), Nicole Kiil-Nielsen, Christa Klaß, Mojca Kleva Kekuš, Katarína Neveďalová, Angelika Werthmann |
||||
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
Datum sprejetja |
19.2.2013 |
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
23 4 0 |
|||
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Thijs Berman, Michael Cashman, Ricardo Cortés Lastra, Véronique De Keyser, Nirj Deva, Leonidas Donskis, Charles Goerens, Mikael Gustafsson, Filip Kaczmarek, Michał Tomasz Kamiński, Miguel Angel Martínez Martínez, Gay Mitchell, Norbert Neuser, Jean Roatta, Birgit Schnieber-Jastram, Michèle Striffler, Alf Svensson, Keith Taylor, Eleni Teoharus (Eleni Theocharous), Patrice Tirolien, Anna Záborská |
||||
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Philippe Boulland, Agustín Díaz de Mera García Consuegra, Enrique Guerrero Salom, Isabella Lövin, Gesine Meissner, Judith Sargentini |
||||